List 47.
Kmetijski tabor v Dolu.*)
Kmetijskega tabora v Dolu pod Ljubljano se je 5. dne t. m. vdeležilo blizo 300 poslušalcev, ki so bili večinoma premožni gospodarji iz fare Dolske, St. Helenske in Ihanake. Pač veselo bilo je videti, ko so po končani službi božji zbirali se odlični kmetijski gospodarji in koj bila je prenapolnjena sicer obširna šolska sobana; njena okna so se morala odpreti, da so zunaj ostali zamogli tudi slišati poduk. Več kakor 200 pa jih je moralo oditi, ker niso našli prostora. Očitno znamenje, da se kmečko ljudstvo zanima za kmetijski poduk;   le treba   mu   ponuditi  prilike  in zato podučiti
*) Čeravno so zadnje „Novice*' prinesle že poročilo o tem zanimivem kmetijskem taboru, smo vendar radi tudi tem vrsticam prostor dovolili za to, ker bolj na drobno razkladajo poduk gosp. prof. Povšeta.                                       Vred,
ga, kakor je velečastiti gosp. župnik Uolski Jarec ljudstvo o važnosti takih kmetijskih shodov podučil.
Govoril nam je dobro znani rojak prof. F. Po vse iz Gorice; izbral si je kot predmet glavna vodila, po katerih se ima dandanes gospodar ravnati, ako hoče, da mu kmetija res več dobička donaša, na pr. umno in obilno gnojenje, umno ravnanje z gnojem v hlevu in na gnojišču, zbiranje gnojnice; vse to stvari, ki so v naših posavskih vaseh še silno zanemarjene, kajti ni ga najti umno napravljenega gnojišča — razen pri g. Dolskemu župniku; gnojnica se razliva po cestah, gnoj je navadno siv, tedaj zgorel itd. Ko nam je gosp. govornik razložil veliko redivnost gnojnice, katero naj bi zbirali v posebno za to napravljene gnojnične jame; ko nam je popisal, kje imamo napraviti gnojišče in kako z njim ravnati, na naj ga dobro z voli pohoditi damo, plastasto dva palca na debelo pokrijemo z zemljo, da naj večkrat vržemo peharček gipsa v gnojnico ali na gnoj tudi v hlevu, in je dokazal, da bo gnoj potem, posebno če ga polivamo vsaj vsakih štirnajst dni z gnojnico, namesto suh in siv, prav masten, špehast in veliko bolj rediven, so začeli možje pritrjevati in že do sedaj občna tihota in velika pazljivost spremenila se je v izredno pozornost; bilo je brati iz lic možakov, da želijo še poslušati govornika, ki govoreč o tako navadnih stvareh jim je marsikatero resnično pa grenko pregreho dokazal. Govor je potem obsegal znamenit stavek: da zemlja mora dobivati ne le dovolj, ampak tudi njej in za dotično setev primernega gnoja, katerega pa posebno naši kraji nimajo veliko, ker nam je Sava odnesla najlepše travnike, na njivah pa se le vse preveč silimo s pridelovanjem pšenice , katera onemu gospodarju, ki mora plačati ptuje delavne moči, gotovo nobenega čistega dobička ne prinaša, morda več stane en mernik, kakor ko bi jo na trgu kupil, namestu da bi na njivah pridelovali rastline za klajo, katere dajejo izvrstno pičo, s katero moremo več živine rediti, ki pa je pravi steber gospodarstvu; vsled obilniše živinoreje pa bomo tudi več gnoja dobivali, ki bo storil naša polja rodovitnisa. Ce že orjemo, kopljemo, sejemo, plevemo , žanjemo in mlatimo, skrbimo za to, da bo žetev obilna , kajti ravno z umnim in primernim gnojenjem si moremo bogateje žetve zagotoviti, in tako doseči, da stroški ne bodo veči od dohodkov. Priporočal nam je gosp. profesor posebno nemško deteljo (lu-cerno), o kateri nam je natančno vse povedal, kako se seje, obdeluje, kako ji tekne gipsanje in gnojenje z mešanim gnojem (kompostom). Ko je razpravljal mešani gnoj, ko je našteval, koliko stvari bi lahko porabili za kompost, katere sedaj brez koristi leže" na dvorišči , na tnali, cestah itd., in marsikaterikrat skrunijo snažnost, so se možaki spogledali in pritrdili, da so sami krivi revščine, ker ne marajo poslušati dobrih nasvetov m6ž, ki se pečajo z umnim kmetijstvom. Tudi našim gospodinjam je govornik priporočal, da naj spravljajo na kompostni kup pepel, pepeluško, saje, kosti, čreva, kri itd. sploh kuhinjske odpadke. Med priporočanimi rastlinami za klajo je omenil tudi: spar-gelj, orjaško kravje zelje , kostrebo, lupino , papeževo (inkarnat) deteljo itd., posebno pa krmensko peso, katero nam je govornik prav gorko priporočal že iz tega vzroka, ker pri nas zarad pomanjkanja travnikov živini veliko slame pozimi pokladamo, katero bi dokaj bolje porabili , ako bi jo zrezali na slamoreznici in zabelili ali pomešali s to peso.
Vspeh tega govora se že kaže, ker že so nekateri gospodarji naročili seme lucerne, špargeljna in krmen-ske pese.
Konečno le še razodenemo občno željo , naj bi se ponavljalo tako podučevanje.    Gospod govornik nam je
na veliko nase veselje obljubil, da bo v prihodnjem govoru nas podučil, kako imamo ravnati s travniki, ki so pri nas silno zanemarjeni.
Slavni kmetijski   družbi   pa   se   presrčno   zahvaljujemo, da nam je oskrbela ta poduk.
Več Posavskih kmetovalcev.
374