št. 42	V Ljubljani, dne 15. oktobra	1939
Povest iz dobe, ko je Tekumze štel dvanajst let Napisal Fric Steuben
in petal Tedajci je pribrnela prva na tla.
Dvojni orel je začuden vzkriknil, drugi so vsi tlesknili z roko na usta, kakor so to Savani zmerom počeli, ko so bili kar najbolj začudeni. Toda Lenka še ni bila zadovoljna. Še enkrat je zbrala vseh pet puščic, dala si je oci Malega lovca ponuditi tulec. Dolgo je brskala po njem in je naposled zamenjala dve puščici. Potem je še enkrat dvignila lok, sprožila je, takoj nato je izstrelila druge puščico, potem tretjo, četrto, peto in zdajci so vsi kriknili kakor iz enih ust — tudi šesta puščica je še šinila v zrak — in šele tedaj je padla prva na tla.
Vsi so šteli z njo in vendar so zdaj vsi poleteli k puščicam, prinesli so jih, prešteli so jih še enkrat — bila je res-Lenka je odstrelila šest puščici Gašper se je smejal. Mar ni že Džon Mzepase nekoč v šali dejal Lenki:
— Vsak fantovski rod te bo sprejel med svoje bojevnike, če jim to pokažeš!
Džon Mzepase je bil zelo ponosen na svojo učenko Natančno ji je bil Teh besed je komaj čakala. Poznala P°kazal. kako je treba puščice vzeti v je t igro Džona Mzepaseja, pri njem roko- kako J;h položiti na struno, vsa st^ se z Gašperjem večkrat igrala na ta način. Skočila je s konja in rekla MaLmu lovcu:
— Daj md lok!
Mali lovec je začuden ubogal r ka je vzela tudi njegove puščice, vse fant naokrog si je natančno ogledala, potem je položila puščice drugo za drugo za poizkušnjo na struno in je n„ ela lok. Fantiči so strme pristo i M bliže. Mar hoče svetlolaska tekmovati z njimi?
Zdajci je dvignila lok, preizkušev^je ga' je napela kolikor se je vdal. njen obraz je bil zbran in resen — in zdajci je že šinila prva puščica visoko v zrak, sledila je druga, tretja, četrta —
umetnost je pa v tem, da si tako hiter, kolikor le zmoreš. Vsaka napačna kretnja ukrade čas in ena napačna kretnja lahko zmanjša število za eno puščico ali kar za dve.
Indijanski fantiči so naravnost občudovali belo dekle, kakor da je pravcato svetovno čudo. In Tekumz«. jc rekel:
la rada sprejeta v rod Mladih gorskih levov.
Začuden jo je pogledal. Potem je rekel odklonilno:
—	Noben rod nima skvav v svojih vrstah.
Ona se mu je zasmejala:
—	Poglej one skvav, ki tam potujejo
—	Naj svetlolasa sestra še enkrat strelja v zrak!
Bil je ves mračen v obraz in sko-aj je bilo videti, kakor da je hud, ker ga je posekala. Njegove besede so zvenele kakor povelje.
Lenka je streljala še enkrat in spet ji je uspelo. Zdaj so stali fantje nemi okoli nje. Tekumze je bil globoko užaljen. Dekle ga je premagalo. Pohitel je k svojemu konjičku in skočil v sedlo Drugi so sledili.
Gašper in Lenka sta jezdila poslednja. Kakor zakleto je zavladala med fanti tišina. Toda že po nekaj minutah se je Tekumze obrnil in je Gašperju in Lenki pojezdil naproti.
—	Ni lahko biti premagan od deklice. Toda bila je častna borba. Svetlolasa deklica zasluži, da jo imenujemo Belo puščico.
Njegov pogled je bil spet odkrito* srčen in časten. Fant je premagal v sebi zlohotno zavist. Lenka pa je bila srečna, kajti Tekumzeja je takole po strani prav rada videla. Sama se ni zavedala, kaj je to, toda bilo je vendarle tako in je rekla:
Cuj, Tekumze, Bela puščica bi bi-
z rodom Savanov! Mar Savani mso rod?
Vzkliki začudenja so se zglasili med mladeniči. Seveda, Lenka je imela čisto prav. Zakaj naj bi se brezpogojno igrala le z onimi skromnimi indijanskimi deklicami! Saj je vendar vedel, da zmore vse tisto, kakor fant njenih let. To kar je reklo dekle, ni bilo brez podlage. Vendar mu njena želja ni posebno prijala. In tako je rekel dostojanstveno, kakor da je sam veliki Kornstalk, ogrnjen v plašč i z bivolje-ga krzna:
želji.
Svet starešin bo odločil o tvoji
Rod Savanov je potoval tri dni venomer na zapad. Četrti popoldan je pribrzel jezdec od juga. Bliskovito se je ustavil, potem je rahlo prijezdil k Šavanom. Že od dalej je bil napravil nekatera znamenja. Ljudstvo se je vznemirilo in se razveselilo. Jezdec je bil ugledal bivole. Kornstalk mu je velel, naj se približa. Izpraševal ga je natančno. Nato sta jezdila dalje.
Dve uri pozneje so ugledali drugega jezdeca Tudi on je bil videl bivole.
Kornstalk je velel ustaviti. Prispel je
v tisti kraj, ki ga je bil ostalim plemenom svojega rodu navedel: razprostirala se je precejšnja dolina, obdana od gričevja, v njej je bilo zadosti vode in tudi drv. Na severu se je košatil gozd.
Bivoli so potovali od severovzhoda proti jugozapadu. Priti morajo proti taborišču. Poizvedovalci so jezdili iz taborišča, vselej po dva in dva. Čim so opazili bivoljo čredo, je eden pojezdil nazaj v taborišče, drugi pa je od daleč sledil živalim, da jih je imel venomer pred očmi.
Tako so dan za dnem jezdili možje v prirodo, žene so šle za njimi. Možje so lovili in streljali, raztelesevali so mrtve živali in jim snemali kožo, žene pa so razsekavale meso, ga tovorile na konje in dovažale velika bremena v taborišče. Plen je bil tako velik, da konjski hrbti niso zadostovali za to-vorjene. Indijanke so prav tako kakor
na potovanju od taborišča do taborišča. privezovale konjem ob levi in desni dolge, kakor zapestje debele drogove, ki so se vlekli za konji. Privezale so jih s čvrstimi jermeni, pričvrsti-le so med drogove bivolje kože in so nanje naložile lovski plen. Seveda so same tudi nosile težke tovore mesa, kopit in rogov. Celo psi, ki so imeli velike praznike, so morali tovoriti in vleči meso. V taborišču je bilo polno veselja, živahnosti in delavnosti.
Bivoli niso potovali v veliki zaključeni čredi, marveč so se po prehodu čez Ohajo razkropili v gruče po štirideset do šestdeset živali. Indijanski bojevniki so obkrožili taiko gručo, kjerkoli so jo izsledili, nato so jo razgnali. Podili so se za brezupno drvečimi bivoli in nikakor ni bila redkost, da je posamezni lovec v enem samem dnevu pokončal tri ali štiri bivole.
Dalje prihodnjič.
Solčni vzhod po volji
Sedaj, ko so že daljši večeri in krajši dnevi, se moramo pač temu prilago* diti. Ko smo že opravili svoje šolske dolžnosti, smo povabili k sebi svoje prijatelje, tovariše, sošolce. Večja družba, več zabave, več razvedrila. Da, toda vsak dan se ne moremo zabavati z eno in isto stvarjo. Da ne bo zabava postala dolgočasna, poskusimo kaj novega, nekaj, kar ne bo prav
njimi si izberemo tako, na kateri so fotografirani ali naslikani najrazličnejši predmeti. Za vzorec si oglejte našo sliko št. 1. Izbrano razglednico preprežemo s kvadratno mrežo (ravnilo in mehak svinčnik!) Kvadrati naj imajo n. pr. dolžino in višino 1 cm. Na-
VI

vsakdanje, kar bo imenitno in vendar zabavno. Prepričani smo, da bomo vzbudili pri družbi zanimanje, če ji bomo naznanili, da se nam je posrečilo solnčni vzhod podrediti naši volji. Ker je pa že tako, da imajo neverni Tomaži povsod večino, moramo na dan tudi z dejanjem. Napravimo pa tole zadevo s solnčnim vzhodom takole.
Pokrajinskih razglednic je običajno X ssaki hiši dovolj m razpolago. Med
to si pripravimo slikovni okvir, ki bo približno trikrat večji od razglednice. Če je razglednica velika na pr. 9X12 cm, naj bo okvir velik 27X36 cm. Na kos zelo tankega risalnega papirja, natančne velikosti slikovnega okvira, prenesemo kvadratno mrežo, seveda tudi v trikrat povečanem merilu: stranica kvadrata bo dolga torej 3 cm. V! to kvadratno mrežo vrišemo
slike na razglednici točko za točko. Podrobnosti izpustimo. S slike št. 2, ki nam kaže tako prenešeno sliko z razglednice št. 1, razvid i mo, da so
in zrak pa s temnomodro barvo
Ko smo zradirali kvadratno mrežo, vstavimo sliko v okvir Mehko cunjo, ki smo jo namočili v čistem olju ali
nam potrebni le veliki obrisi. Vse, kar je znotraj teh obrisov, prevlečemo s tušem, kar nam pa predstavlja vodo
A. P. — dijak:
Mrtvemu kralju
Truplo junaško na Oplencu leži, duh Tvoj nesmrtni med nami živi. Vstal bi, o kralj, in bil bi med nami da v težkih trenutkih ne bili bi sami. Glej tam na severu Evropa gori, zopet preliva slovanska se kri. Med nami pa sloga se zopet obnavlja, duh Tvoj iz višave
nas blagoslavlja.
*
Ob spominu
V oktobru tužnem deca zopet plaka o kralj, ki bil si vzor nam Sokola-Junaka. Na prestolu Tvojem nova je mladika, Karadjordju Petru deca Tvoja vzklika. Okrog prestola složno smo se vsi strnili s Tvojim sinom rasli bomo se krepili in čakali, da pokliče zveste svoje Sokoli ce.
glicerinu, pritiskamo sedaj na zadnjo stran papirja tako dolgo, da se papir popolnoma napije tekočine in postane prozoren.
Okvir pritrdimo na rob lesene plošče; slika št. 3 nam kaže napravo z zadnje strani. Z A je označen majhen kozarec, ki ima zelo tanke stene V ta kozarec vlijemo zelo gosto milnico, kakor jo rabimo za napihovanje milnih mehurčkov. Pri B pritrdimo na primerno podlago žepno svetilko in sicer tako visoko, da sveti čez rob ko» <:arca proti sliki. Enako nam služi tudi navadna sveča, če nimamo pri roki žepne svetilke, le da mora biti soba med »predvajanjem« zadosti zatemnjen.*
Vsa dela. ki smo jih doslej opisali, smo seveda opravili že prej in je sedaj, ko smo družbo svojih prijateljev povabili k ogledu našega solnčnega vzhoda, že vse pripravljeno. Tovariše postavimo ali posadimo pred »platno«, sami pa vzamemo slamnato cevko, jo vtaknemo v milnico in napihnemo mehurček toliko, da se dviguje polovico nad kozarcem. Sedaj prižgemo svetilko, odstranimo slamnato cevko in objamemo kozarec z obema rokama. Zaradi toplote se bo milni mehurček po* lagoma večal in dvigal, ker se zrak v njem razteza. Gledalci na drugi strani pa bodo priče čudovitega solnčnega vzhoda. Obdano z žarečimi barvnimi krogi se bo pred njimi dvigalo »soln-ce« nad temne obrise pokrajine, dokler — no, dokler se ne bo milni mehurček razpočil. Po tej »strahoviti katastrofi« pa začnemo znova. Torej poskus imol
Alanko Uoiar:
Žalostna zgodba © v
Tisto noč je deževalo, kakor da bi lilo i2 škafa Preplašene smreke so zmajevale z glavami in plaho šepetale med seboj: »Kdo bi si še zjutraj mi slil, da bo prišlo kaj takšnega nad nas.«
Deževne kaplje so padale z dreves na grmovje, odtod pa na tla in po gozdu se je razlilo vse polno majhnih po točkov ki so se potem razgubljali med mahom in kamenjem.
Kmalu je postalo temno. Zelena žabica, ki je sedela na hrastovi vejici je menila: »Pred jutrom ne bo nehalo li ti.«
Prav tako si je mislila tudi pridna mravlja, ki jo je spotoma proti domu fjela nevihta Predpoldan je bila namreč z jajčki na trgu in sedaj se vrača s polno mošnjo cekinov domov. Pri vsakem koraku je zavzdihnila in potožila: »Z obleko je konec in tudi klobuk ne bo več za nobeno rabo. Čemu vendar nisem ponesla s seboj dežnika? Tudi s temi lahkimi čeveljčka ne bom prišla več daleč.«
Ko se je tako pomenkovala sama s seboj, je stala ravno pred njo velika goba. Hitro je stekla k njej.
»Ta mi pride prav,« je zaklicala veselo, »kako prijetno bo ve d rit: pod njo Tu ostanem, dokler ne bo prenehalo deževati. Zdi se mi. da ne stanuje nu hče tu, tem bolje.«
Kar naenkrat je bila pod streho. Ko je izlivala vodo iz čeveljčkov, je opazila zunaj, kako se je kregal murenček z dežjem. Preko rame so mu visele gosli. Ko je zagledal mravljo, je dejal: »O, ljuba mravlja- ali je dovoljeno, da pridem k tebi.« »Kar pridi«, mu je odvrnila mravlja, »saj mi bo še ljubše, če dobim druščino.«
Zopet je dejal murenček: »Bil sem v vasi, kjer sem godel plesalcem. Predolgo sem se zamudil. Saj lahko prenočim pri tebi, kajti v takšnem vremenu ne kaže iti dalje.«
»I, kar ostani, se bova že kaj zmenila.« Muren je stopil v izbo in obesil gosli na klin. Ko sta se nekaj časa pogovarjala, sta opazila iz daljave lučko. Ko je prišla bliže, sta videla, da jo je nosila kresnica Kmalu sta jo zaslišala vzdihovati in ni preteklo dolgo, ko je stala pred gobo.
Globoko se je priklonila in rekla: »Lepo vaju prosim, ali smem prenočiti pri vama. Prav za prav sem hotela
seli živalski družbi
obiskati svojega strica, ki stanuje tam na travniku, pa sem zašla v gozdu in sedaj ne vem ne kod ne kam.«
»Kar k nama«, sta jo oba vabila v izbo, »saj nam bo še lepše, če bomo imeli v hiši luč.«
Veselo je stopila kresnica v izbo in postavila luč na mizo. Ker se je tako svetilo izpod gobe, je kmalu zašel v to druščino še hrošček, ki je prikrevsal bog ve od kod.
»Aha,« je zaklical, »vidim, da nisem zgrešil poti, za potujoče rokodelce bo ta hiša kakor nalašč O, kako prijetno se bo odpočiti. Saj dovolite, kaj ne!« »O, seveda kar pridi, da nam boš kaj povedal«, so mu dejali vsi trije. Kmalu je prišepal hrošček, se vsedel k mizi, potegnil iz cule košček kruha, da bi ga pospravil v svoj želodček.
Niso si še utegnili povedati to in ono, ko so slišali od zunaj nekoga so-pihati:
»To se pravi teči, kakor vihra sem drve! in ni čudno, če me bode v bokih.« Vsi štirje so se sklonili globoko skozi okno in opazili zasoplega polža, ki je godrnjal dalje: »Ej, huda je po-štarjeva služba, naj bo vreme kakršnokoli hoče, na pot moraš. Škoda, da nisem raje kakšen pisar.«
Ko je opazil pri oknu zbrano družbo, se je globoko priklonil: «Ali dovoli cenjena gospoda, da se malo odpočijem pri njih?« Nihče ni bil proti temu in kmalu je sedel polž pred hišnimi vrati, v roke je vzel pletilne igle in začel plesti nogavice za zimo.
Tako se jih je zbralo pet pod gobo: mravlja, murenček, kresnica, hrošček in polžek. Zdaj reče mravlja: »Čemu sedimo vendar tako žalostno drug poleg drugega in se dolgočasimo med seboj. Pripovedujmo si raje kakšne zgod« bice, sama bi rada pričela, pa se ne ne morem nobene spomniti. Toda kaj bi rc Ji na to, če bi nam murenček katero zagodel na svoje gosli. Če ni preveč utrujen. nam gotovo ne bo odbil prošnje in nam postregel s kakšno okroglo, da zaplešemo « Vsem je ugajal ta predlog. Tudi murenček si ni dal dvakrat reči. Kmalu je zazvenela vesela pesem in po sobi se je pričelo rajanje. Le polžek je ostal v svojem kotu in menil, da se mu preveč vrti v glavi, če bi se prehitro obračal po sobi, In tako je tudi bilot drugi so plesa-
K, polzek pa je z dopadajenjem gledal vrteče pare To je bilo vriska in smeha, skoraj do prvega drevesa se je slišalo veselo rajanje.
Goba, pod katero so se veselili in razgrajali smeli popotni, je služila prav za prav za stanovanje krastači, ki je že predpoldan odšla na pomenek k svoji sosedi. Zdaj se je vračala domov in ko je zaslišala, da v njeni hiši ni nekaj v redu se je tiho plazila proti gobi. Nihče je ni slišal, niti takrat ne, ko je odpirala vrata in joj, kar naen* krat je stala med njimi. Ubogemu polžku so padle igle iz rak, mtirnčku pa gosli, plesalci so pa od strahu kar počepali na tla. Prepozno se je spomnila kresnica, da bi ugasnila svojo lučko, da bi se v temi splazili vsi iz hiše.
»A tako! Glej jih, glej, kako so veseli! Kdo vam pa je dovolil v mojo hišo,« se je zadirala žaba in pretila z dežnikom. »Marš, poberite se, mrcine, jaz vam pokažem, kako se razgraja v tuji hiši!« In že je padalo neusmiljeno zdaj po glavi, zdaj po hrbtu in ubogemu murnčku se je ulila kri iz nosa. Ubogi revčki so jo morali popihati kar skozi okno, sicer bi bila nesreča še večja.
Ko so bili zunaj, so tekli, kar so jih nosile noge. Preplašeno so se ozirali nazaj, če jim ne sledi krastača. Toda te ni bilo. Ko so bežali nekaj časa, so opazili, da ni polžka več med njimi.
»Polžek. polžek, kje si? Toda o tem ni bilo več ne duha ne sluha, ta ni slišal klica, kajti predaleč je ostal za njimi. Drugi pa so žalostno nadaljevali pot in šele po dolgem času so našli suh kotiček pod korenino. Čisto premoče« ni in premrzli so še dolgo v noč šepetali med seboj o grozni nesreči, dokler niso zaspali stisnjeni drug k drugemu.
Ali veste...
— da morejo gobe, te po svoji naravi zelo mehke in nežne rastline predre-ti cementne plošče in trda asfaltna tla? Gobe rastejo namreč dostikrat tako hitro in s tako silo, da morejo uničiti v najkrajšem času debelo cementno plast tlakovanega dvorišča, kar se je že večkrat zgodilo. Izhodišče razkra-jalnega početja je bilo v kakem spregledanem votlem predelu pod plastjo. Tam so se gobe lazanfižiift; na-
rasti a gmota je dvignila tlak najprej na dotičnem mestu, nato pa se je po razpokah in režah razširila še v ostale predele pod ccmentom Tej prodorni moči gob se more upirati le težko kamenje in železo.
—	da vsebuje voda polarnih morij zelo malo soli? Vzrok temu pojavu so najbrž ledene gore, ki se tajajo in dovajajo morju neprestano ogromne količine sladke vode.
—	da ima miš razmeroma več mož-gan kaikor odrasel človek? Pri miši zavzemajo možgani približno 5°/o njene celotne teže, dočim odpade pri človeku samo 2%> teže na njegove možgane.
Skromne želje
Izložbo Jurček ogleduje, požira sline in vzdihuje: »Kako lepo bi — primaruha — Igio, C£ fdajlg Jjil hi muhak
Jutrovčkl pišejo
Pred petimi leti. V šoli smo se v ponedeljek spomnili našega ljubega, najboljšega viteškega kralja Aleksandra I., ki je postal pred petimi leti žrtev zločinske roke. Gospod učitelj je govoril o blagopokojnem kralju, spom* nil se je vseh njegovih zaslug in vrlin in nam naročil, da se moramo v zvesti ljubezni nasloniti na našega mladega kralja Petra II. Karadjordjev'
Stana Jezernik, uč. V. razr. v Ljublj.
Zahvala
Vesela, vesela,
Tvoj dar sem prejela,
hvala Ti, striček Matiček!
Se bolj bodem pela
in sto pesmic splela
za Jutrov kotiček.
Ljubezen mladine,
do domovine,
naj moja pesem poudarja,
in mladi naš rod,
živi naj povsod,
v delu za dom in za kralja.
Tebi, naš striček,
preljubi Matiček,
želimo iz srca:
zdravja in sreče
kar cele vreče,
Bog naj Ti da!
Tanja in Živa, dijakinji v Mariboru
Naša domovina. V kolikih pesmih so te že opevali, o domovina! Vsak košček te lepe zemlje ima svojo himno, spočeto v duši poeta, ki se je tam rodil, ali pa tudi v duši preprostega človeka, ki mu ganotje nad lepoto rodne grude uide v prisrčne stihe. Lepa si, o domovina! Nismo klonili v dneh hude preizkušnje in ne bomo tudi v bodoče. In če bo treba v boj, za tebe, domovina, tedaj vsi na plan, tudi žene in otroci in v srcih le eno ljubezen — domovina in v mislih le eno — zmaga! Vsi smo le eno in naša srca so kot silen plamen, preko katerega ne more nihče!
Majda Podboršek, IV. r. gimn. v Ljubljani.
Dragi stric Matici Ko sem prečitala novi natečaj, sem sklenila, da posku-
sim srečo. Hočem Ti opisati svoj rojst ni kraj. Moj rojstni kraj se imenuje Gornji grad. Leži ob vznožju Menine planine. Skozi Gornji grad teče reka Dreta, ki izvira izpod Črnilca.
Gornji grad je majhno mesto vzhodno od Ljubljane. Nasproti Menine planine je Lepenotka, ki je bila že letos pokrita s snegom. Gornji grad je le-toviščarski kraj. Gornjegrajski Sokol ima lep Sokolski dom. Imamo tudi lepo kopališče s krasnimi sprehodi. Rada čitam in Te prosim, da mi pošlješ knjigo, ki bi dopolnila mojo knjižnico. Lepo Te pozdravlja in se priporoča zvesta čitalka »Mladega Jutra«
Breda Veršnik uč. 5. razr. osnovne šole v Gornjem gradu.
Dragi stric Matic! Sprejela sem z veseljem Tvojo mi poslano knjigo, katero sem takoj odvila, ker me je zelo zanimala njena vsebina. Ko sem knjigo odprla, sem zapazila na notranji strani platnice Tvojo pisavo. Prečitala sem in mi pišeš, da mi pošiljaš knjigo za nagrado in v spomin: knjiga mi bo res ostala v trajen spomin, ker si napisal datum ravno na mojo lOletni-co. Ker sem jaz rojena 5. 9. 1929. Tudi sem čitala, da je založil konzorcij »Jutra« poslano mi knjigo ravno pred 10 leti, ko sem bila rojena. Knjigo sem že prečitala in je bila povest zelo lepa. Za knjigo se Ti najlepše zahvaljujem it> se Ti priporočam za drugo. Pozdravija Te
Marica Kovačec, uč. IV. razr Ncn tranje gorice 100.
Vlado Klemenčič: Otrok slovenski
Tak si, ko drugi otroci, otrok naš. Smeješ se, kadar si zdrav in kadar si
sit,
reven si, kadar ti Beda reže kruh. Zgodaj te kuje življenja kovač. Tak si, ko drugi otroci, in vendar ves
naš.
Rasteš iz zemlje, ki-daje ti to, kar ima: košček sveta, lep kakor božji smehljaj, venec ljubezni, nanizane v kaplje krvi naših pradedov, ki so trpeli zate glej, glej, kakšne koralde so to! kralja Matjaža, ki ni še obiskal vseh,
(ki ga še čakajo, tisti mrjo, s svincem v telesu padajo).. V tvoji je dušici našega solnca žar, naših poljan in gozdov in potokov
odsev.
tebe prešinja kmetskih vriskov odmev tebe pretresa fabriških kladiv udar. Ves si prirasel na naše srce: naše > eselje in naša bol vate preliva se iz nas, kaKor v posodi, v tebi leži naše življenje prihodnjih dni. Otrok slovenski, romaj na svetle potil
Havnaf ^p® s svojim kolesom
Bil je celo poletje tvoj najboljši tovariš. Zvesto te je spremljal na tvojih izletih in v resnici ni zaslužil, da ga sedaj, ko je lepo vreme minulo, ko prihaja v goste zima s svojimi neprijetnostmi. neobzirno prepusti« prahu m vlagi v kotu domače kleti Biti si mo= raš svest, da tako zanemarjanje lahko tvojemu kolesu občutno škoduje. Zrak se namreč sčasoma iz gumijastih obro-čov porazgubi, ogrodje pa ?ačne pritiskati s čim dalje širšimi ploskvami na razjedojoča cementna tla Tako se polagoma ustvarjajo pogoji za uničujoče delo rje in mraza Nobeno čudo ni. če postane pri tem tudi kaučuk krhek in neuporaben Mnogo bolje ravna oni. malenkosten denar iz ploščatega kosa ki obesi čez zimo svoje kolo ood strop Ta način shranjevanja ima še to prednost, da ni kolo nikomur v napoto Pfa podoba kaže. kako si urediš napravo za obešanje. Kolo visi na posebnem locnju, ki ti ga izdela kovač za
BSTMBBt?" IliaHHBMIMMHnHi
^ele^a (z podoba) Z,a obešalo pa lah-ko uporabiš tudi podolgovat kos lesa, v katerega priviješ na ustrezajočih mestih troje močnih kljuk (3 podoba.)
Kolo potegneš pod strop z vrvjo, Kakršno rabijo gospodinje za obešanje perila Prej ga moraš seveda pošteno osnažiti Odstraniti moraš z vseh delov cestno blato, pa tudi zastarele madeže strojnega olja Nato ga moraš na novo naoljiti, bleščeče kose pa nama* zati z vazelinom.
Posetnica
ANA BOL1Č
R. K.
Kaj je gospodična po poklicu?
Satovna križanka
1. pobotanje, 2. delavec, ki krije strehe, 3. samostalnik glagola »vabiti«, 4. prosjaki, 5 zelo razširjeno vozilo v množini, 6 mnogo, 7 dobrote zaklanega prašiča. 8 kdor je neroden je ., 9. zrel postajati 10 namizna posoda, 11. tako imenujejo stari ljudje petindvaj« setparske novce 12 žuželka, ki povzroča močen glas 13 glavno mesto najmočnejše evropske države
Rešitev rebusa
Pero Devetak. mizar Črešnjevec.
Eešitev verige s ključavnico
SO JA, JASA, SA-VA, VA-BA BAsL^4: ŠOLA.