i — i — °t Uto. •- “- lVl ' r z - j p .• ‘ f n „ ‘— >;.-. .■■ .‘ .-. x' w W'čj^ . I r i jo ni I lil ifcii III ^p ilili I Triindvajset letnikov imajo slovenski “Katoliški misijoni” za seboj. Y T so to dobo so izhajali kot samostojno Ribalo in glasilo slovenskega misijonstva. V štiriin¬ dvajseti letnik stopajo kot del “Duhovnega življenja”, vendar tako, da jili še vnaprej izdaja in urejuje Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega. Ta spojitev obeh listov, ki se je zgodila najbolj zaradi večje enotnosti našega duhovnega tiska in njega poslanstva, bo na vse strani koristna. ‘“Katoliški misijoni” ne le da nič ne izgubijo,, ker ohranijo isti obseg kot preje, ampak celo pridobijo, kajti skupno z “Duhovnim življenjem” bodo dosegli veliko večje število bralcev in tako še uspešneje vršili svoje poslanstvo med rojaki. “Duhovno življenje” s spojitvijo tudi bistveno pridobi: na vsebini, bogatiji, pestrosti in zanimivosti. Naročniki “Katoliških misijonov” povečini s to spremembo niso nič na novo obremenjeni, kajti že doslej so imeli skoraj vsi naročeno tudi “Duhovno življenje Edino za tiste naročnike “Duhovnega življenja”, ki doslej niso bili naročeni na ‘‘Katoliške misijone”, predstavlja spojitev obeh listov novost, ki pa bo gotovo z veseljem, dasi ne brez žrtve sprejeta, saj bodo prav na straneh “Katoliških misijonov” našli to, kar so lani v “Duhovnem življenju” pogrešali in česar so si tako želeli: več zani¬ mivega, poljudnega, lahkega branja. — Tako s"oJitev obeh listov pomeni nad vse posrečeno potezo, ki je bila storjena z najboljšim namenom, zato ji bo pa tudi vsemogočni Bog dal svoj blagoslov! Gornja slika nam kaže slovenske misijo narje na konjičkih na poti k bolnikom SVETOVNA OSEMDNEVNICA Po vsej katoliški Cerkvi in — kar je edin¬ stveno — tudi med protestanti in pravoslav¬ nimi se od praznika Stola sv. Petra do praz¬ nika Spreobrnjenja sv Pavla (18.—25. ja¬ nuarja) obhaja takozvana svetovna molitvena osemdnevnica za zedinjenje vseh Cerkva, namreč katoliške Cerkve, pravoslavne Cerkve in protestantskih in anglikanskih sekt, ki naj bi se združile v eno sanro Cerkev Kristu¬ sovo, da bo le ena, čreda in en pastir. Ni začela te osemdnevnice katoliška Cer¬ kev, tudi ne kaka katoliška pobožna duša, ampak protestantski pastor Ceniš T. Watson, član Ameriške Episkopalne Cerkve. Leta 1895 je ta izredni mož zbral nekaj neoženjenih pastorjev v nekako protestantsko redovno družbo, ki ji je vtisnil frančiškan¬ skega duha. Kljub težavam in oviram, na katere je v začetku povsod naletel, je uspel. Tri leta kasneje se je pod njegovim vod¬ stvom ustanovila tudi podobna protestantska ženska redovna družba; 45 milj od New Yorka, v Graymooru, pa, je ustanovil še nov moški samostan z imenom Spravna bratov¬ ščina sv. Pavla. Stopil je v zvezo z nekaterimi anglikan¬ skimi pastorji v Angliji, ki so bili sorodnih idej. Eden od njih, Spencer Jones, mu je leta 1907 v pismu razložil svojo misel, naj bi na praznik Stola sv. Petra 18. januarja Vsi tisti protestantski pastorji, ki so za spravo z Rimom, pridigali o primatu apo¬ stola iPetra. Watson je za idejo pograbil in jo še raz¬ širil: Kaj če bi vseh osem dni med tema dvema, za spravo s Cerkvijo tako pomemb¬ nima praznikoma, Stolom sv. Petra in Spre- obrnenjem sv. Pavla, pridigali in molili za zedinjenje. Tovrstna pobožnost naj bi se imenovala Osemdnevnica za edinost Cerkve. Ne da bi Watson čakal na mnenje Spencer¬ jevo glede take razširitve njegovega predloga,, je že naročil uredniku revije ‘‘The Lamp”, ki je bila glasilo gibanja v USA, naj začne s propagando za t'o novo osemdnevnico. Propaganda se ni omejila samo na objavo tozadevnih člankov v reviji, ampak je s pismi in okrožnicami pridobivala za stvar ne le pristaše gibanja med protestanti in angli¬ kanci, temveč tudi mnogo katoliških škofov in duhovnikov. Wattson je od obeh strani začel prejemati prijave in priznanja v tisoče. Tako so tisto leto 1908 protestanti in kato¬ ličani prv : č obhajali to molitveno osemdnev¬ nico za edinost Cerkve. Od tedaj naprej se je gibanje vedno bolj širilo jn poglabljalo. Pred kakimi 40 leti, leta 1909, je Wattson, tedaj še protestantski' i-edovnik, zaprosil sv. očeta papeža Pija X.. za apostolski blagoslov tej osemdnevnici. Kajpada je papež ta blagoslov z največjim veseljem podelil. Naslednje leto 1910 je ta skupna pobož¬ nost rodila prve sadove: Wattson je skupno- s svojimi učenci in s svojo žensko redovno- družbo vstopil v katoliško Cerkev. Junija istega leta je prejel katoliško maš- niško posvečenje. Osemdnevnica pa se je širila, odslej po¬ sebno po katoličanih, dasi se je nekaterim upiralo, pridružiti se pobožnosti, ki jo je začel protestant. Toda vsi strahovi e)o po¬ časi pojenjali, ko so škofje Združenih držav, Anglije, Kanade in Avstralije, torej dežel z zelo mešanimi verami, drug za drugim brez oklevanja začeli vpeljavati pobožnost v svoje- škofije. Leta 1010 pa je papež Benedikt XV. urad¬ no potrdil to tako katoliško, vesoljnostno- pobožnost, jo uvedel obvezno za vso Cerkev ter ji naklonil obilo odpustkov. Pij XI. pa je Duhovniški misijonski zvezi posebej poveril skrb za širjenje te osemdnev¬ nice med vernike vsega sveta. Kljub temu, da si je katoliška Cerkev to- pobožnost prisvojila naravnost kot uradno, so protestanti in pravoslavni vztrajali pri njej in tiste dni januarja skupno z nami, katoličani, molijo za edinost Cerkve. Leta 1921 so jo delegati svetovne konfe¬ rence protestantskih in pravoslavnih Cerkva prisvojili za ves nekatoliškj krščanski svet. Kolikor nam je znano, je t'o edina pobož¬ nost, skupna vsemu krščanstvu. Glavna mi¬ sel, bistvena prošnja k skupnemu Očetu, je v srcih vseh molilcev, katoliških, protestant¬ skih in pravoslavnih, ista, v jsti molitvi in v istem duhu: Da bi bili vsi eno. Način, kako priti do edinosti, je v očeh enih in drugjh in tretjih kajpada, bolj ali manj raz¬ ličen, pač kolikor večje ali manjše so razlike med nami, kristjani. A zdi se, da spričo da¬ našnjih razmer v svetu te razlike vedno bolj in bolj splahnevajo. V skupni borbi proti ko¬ munističnemu brezboštvu se zapadno krščan¬ stvo kar očitno zbližuje; v rdeči sužnosti trpeče Vzhodne Cerkve, zlasti mase njih ver¬ nikov, pa tudi hrepeneče upirajo svoje oči v Skalo, katere edine peklenska vrata niso in ne bodo premagala... Mi vemo, da je pot k edjnosti samo ena: Tista, ki jo izražamo v posvetitvi Presvetemu Srcu Jezusovemu: “Kralj bodi, Gospod, tistih, ki jih slepi verska zmota ali loči razkol, in 26 — Pokličj jih nazaj v zavetje resnice in k edi¬ nosti vere, da bo kmalu ena čreda,) en Pastir. . Nazaj...! Povratek! Včliki povratek! Sveti oče je med velike namene Svetega teta 1950 vključil tudi to nujnost souob- Pega krščanstva, to srčno željo Cerkve: “Ka¬ ko nekaj velikega bi bilo, ko l)i se v Svetem letu vrnili v eno in resnično Cerkev mnogi, ki sicer verujejo v Kristusa Jezusa, pa so ločeni od Cerkve iz raznih vzrokov. . . Zakaj te med kristjani še ločitev? . . . Kdaj pride Ur a, da se skladno združijo vse sile duha?” Slovenci smo se zlastj za. zedinjenje z lo- tenimi pravoslavnimi brati že zelo zanimali, Pa tudi to molitveno osemdnevnico za zedi¬ njenje Cerkve smo že več let opravljali. **tede zedinjenja s pravoslavnimi smo na¬ ravnost prvj poklicani, da molimo in delamo Za nj, kajti z večino od njih smo istega slo¬ vanskega pokolenja, skoro enakega jezika, sorodnega duha. Zato nas je Cerkev že več¬ krat naravnost opozorila, da pričakuje od slovenskih in slovanskih katoličanov odlo¬ čilnega sodelovanja, prve vloge zlasti v tre- nutku božje Previdnosti, ki prjde prej ali sle j, ki se je pa v vsakem primeru treba banjo pripraviti, da nas ne doleti speče.. . 'Toda. tudi vprašanje združenja z raznimi, s koro brezštevilnimi protestantskimi sektami, zlasti nam izseljencem božja Previdnost 7)a ivi M VAAAAAAAAAAAAAA stavi ja pred oči: Tu v Argentini na glavnih cestah naletimo ne velike, lepe protestantske jn anglikanske cerkve, v predmestjih srečaš ponekod takorekoč na vsak korak molilnico te ali one sekte... še bolj pa so v stiku s protestantskim svetom oni naši rojaki, ki so naseljeni v anglosaksonskih deželah: v USA, v Kanadi, v Angliji, v Avstraliji. Ti so včasih kar kakor katoliška kapljica sredi protestantskega morja, ki jih obdaja! Zato pa mi Slovenci vsaj zaostajati ne smemo za drugimi katoličani, ki bodo v tem Svetem letu sledili pozivu svetega očeta in kaj storili za povratek tavajočih in ločenih bratov v očetovo hišo. Kaj bomo storili? Dvoje vsaj: Spoznavali ta problem zedi¬ njenja Cerkva, v kar bo “Duhovno življenje” redno prinašalo primerne sestavke. Molili bomo, iskreno, goreče •— v ljubezni do ločenih bratov, do radi ločitve trpe¬ čega očeta, do Cerkve, ki je okrnjena, do človeštva, ki je oslabljeno radi razdvojenosti krščanstva^ do Kristusa, da njegova prošnja za edinost ne bo zamanj, do Boga, ki je z razkolom in krivoverstvom žaljen, namesto da bi bil v edinosti in enodušnosti čaščen. Molimo zlasti v tej svetovni osemdnevnici, kj je pred durmi. Posamezniki in po družj- nah. Molimo z Jezusom: “Naj bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi; da bodo tudi oni z nama eno. . .” v zadnjih dveh letnikih obnovljenih "Ka¬ toliških misijonov” smo objavljali načelne razprave iz še ne izdane, a najbogatejše slo- Ve nske misijonske knjige “Ljubimo Cerkev", k* jo je napisal med vojno mladi ideolog novejšega slovenskega misijonskega gibanja Franc Sodja CM. V tej knjigi na podlagi osnovne teze, da je misijonstvo “presajanje Cerkve tja, kjer j« ni”, postavlja tudi celo Vr sti zanimivih ugotovitev glede podrobnih vprašanj misijonske teorije — v poglavju z naslovom: “Da in ne”. To poglavje bomo ob- tevljali letos na tem mestu, prepričani, da bo bralcem v marsičem misijonske pojme še b '°lj razčistilo. Kdo vodi misijonsko delo? 'i* pravimo, da pošilja misijonarja v mi¬ sijone Kristus. Torej On sam vodi vse misi¬ jonsko delo. Ali je to res? Da in ne! Ce mislimo tako, da posamezni misij onaiji kar naravnost od Kristusa dobe svoje po¬ slanstvo, to mišljenje ni pravo. Tako od¬ hajajo protestantski misijonarji, ki jih po¬ šilja ta ali ona zasebna misijonska družba, organizacija, in gredo — kot pravijo — v misijone v Kristusovem imenu in izvršujejo njegovo naročilo. V resnici pa niti niso pravi misijonarji, niti nimajo pravice misijonariti. Zakaj ne? Zato, ker je Kristus vse nadaljne odrešilno delo izročil Cerkvi. Ona naj zdaj vodi misi¬ jonsko in dušnopastirsko delo, ona naj po¬ šilja misijonarje in samo ona ima pravi- vico in dolžnost. Zato noben misijonar, ki ga ne pošlje Cerkev, ni pravi misijonar, pa četudi trdi, da prihaja v Kristusovem imenu. Zato pravi cerkveni zakonik, da je v deželah, kjer Cerkve še ni ali pa je šele v začetnem stanju, vsa misijonska, skrb izročena edinole Apostolski stolici, to je papežu. In kogar pošlje papež, ta ima edini pravico ustanav¬ ljati Cerkev, po njem bo to poslanstvo vršila Cerkev sama. Nihče drugi tega poslanstva vršiti ne more in ne sme, ker mu Kristus ni dal ne oblasti, ne zmožnosti. Torej ne vodi misijonskega dela Kristus, ampak Cerkev. Po drugi strani pa je vendarle re3, da vršiti ne more in ne sme, ker mu Kristus groblje pojmovanje Cerkve se skriva v tej resnici. Saj smo rekli, da je Cerkev dalje živeči Kristus, torej Kristus sam, ki skriv¬ nostno biva v Cerkvi, svoji nevesti, ki vodi po svojem vidnem namestniku tudi vse misijon¬ sko delo in da on sam, ki je izročil Cerkvi to poslanstvo, daje poklic in moč posameznim udom Cerkve, da gredo v misijone kot mi¬ sijonarji. Ali je misijonstvo bistveno Cerkvi? Po vsej pametni presoji bi človek rekel, da je misijonsko delo nekaj bistvenega za Cerkev. Ali to drži? Da in ne. če mislimo tako, da bi Cerkev brez misi¬ jonskega dela sploh nikdar ne mogla in ne smela biti, ker bi se s tem izneverila Kri¬ stusu, potem to ne drži. Saj je cilj misijonskega dela., da se Cerkev zasadi tja, kjer je še ni. Kaj pa takrat, ko bo že povsod vsajena in utrjena in ne bo nobenega naroda, več in nobene dežele, kjer bi edino prave Cerkve ne bilo zakoreninjene? Takrat bi bilo misijonsko vprašanje re¬ šeno. Torej bi ga sploh ne mogla Cerkev več izvrševati. Ali bi zato prenehala biti prava Kristusova ustanova? Nikakor ne, saj bi že izvršila svoje prvo poslanstvo, da se razširi in utrdi po vsem svetu, preostalo bi ji le še drugo poslanstvo: voditi ljudi k zveličanju. Torej misijonsko delo Cerkvi ni bistveno? To pa spet ne drži kar tako. Je bistveno, kajti po Kristusovi zamisli je Cerkev na¬ menjena vcern narodom, vsemu svetu. Zato Bi prenehala biti Kristusova, ustanova, bi torej ne bila več prava Cerkev, če ne bi vsega storila, da se res povsod utrdi in ves svet sprejme v svoje naročje. To ji je bist¬ veno, da bi brez tega izgubila svoj bistveni znak, da je katoliška, to se pravi, za ves svet namenjena. Kako zdaj? Enkrat je misijonsko delo bi¬ stveno, drugič ne. Stvar je preprosta. Bistveni znak Kristu¬ sove prave Cerkve je, da je katoliška, to je, po vsem svetu razširjena, da se po njej zveliča lahko vsakdo, ki je dobre volje. Dokler ne doseže tega, da bo res v vsakem narodu in na vsej zemlji utrjena, je njena bi¬ stvena naloga, da vrši misijonsko delo, ki ima, pred seboj prav ta cilj. Ko pa enkrat ta cilj doseže, je misijonsko delo dovršeno in ni več potrebno, torej tudi ne bistveno. Ali je 'misijonstvo cilj Cerkve ali le sredstvo? še bolj se nam to razjasni, če odgovorimo na vprašanje, ali je misijonsko delo cilj ka¬ toliške Cerkve ali le sredstvo. Ali je cilj? Da in ne. Je bližnji cilj, ni pa končni cilj. Končni cilj Cerkve je, da vodi ljudi k zveličanju, Da, pa more ta cilj do¬ segati, ee mora najprej povsod zasaditi. Kako naj vodi ljudi k zveličanju, če je ni? Zato vodi misijonsko delo. Torej ji je misijonsko delo le sredstvo za glavni cilj. Da bo mogla izvrševati svoje glavno poslanstvo, mora najprej povsod obstajati. Dokler pa to misijonsko delo ni povsod iz¬ vršeno, dokler Cerkev ne bo res v vsakem narodu obstajala in samostojno živela, toliko časa pa je to cilj enega izmed dveh poslanstev Cerkve, namreč njenega razširjenja po vsem svetu. Za sedaj je cilj, glede na končni cilj pa je sredstvo. Po tem takem se zdi, da ni treba, da bi misijonsko delo trajalo do konca sveta. Mi pa smo navadno mislili, da misijonsko delo ne bo nikdar prenehalo. Lahko traja do konca sveta, lahko pa ne. V svetem pismu ni nikjer to povedano. Mi¬ slimo si pa lahko sami. če je misijonsko delo samo to: povsod zasaditi Cerkev, potem ni treba, da bi trajalo do konca sveta. In ravno to želi sveta Cerkev, da bi ga, čimprej do¬ vršila. Pred seboj ima ta veliki cilj, da bi se vsi narodi čimprej združili v njenem objemu, zato moli v javnih in zasebnih molitvah, zato žrtvuje, k temu kliče in vabi vse pogane in nekatoliške kristjane, zato vrši obsežno mi¬ sijonsko delo, delo za zedinjenje, delo za spreobrnjenje krivovercev, čim prej mora biti ta cilj dosežen, da se bo potem mogla vsa posvetiti svojemu glavnemu cilju: vod¬ stvu duš k nebeškemu zveličanju. Ali bo ta cilj dosežen pred koncem sveta ali ne, tega pa ne vemo, "saj ne vemo “ne ure ne dneva”, kdaj pride Sin človekov. Niti angeli v nebesih ne vedo, kako naj vemo mi. željo pa moramo imeti, da bi se to delo čim¬ prej dovršilo. Tako misijonski cilj ni v nedoseženi me¬ gleni daljavi, kakor ga navadno gledamo in se kar bojimo, da bi bil prehitro dosežen. Kar ne moremo se prav zganiti, če nam je ta dovršitev misijonskega dela 'odmaknjena prav na konec sveta. Papež pa nam hoče pokazati stvar v dru¬ gačni luči. Pred nami je čisto jasen, dolo¬ čen cilj, ki ga moramo čim prej doseči. Zato ne sme biti v nas neko sa.njarsko razpolo¬ ženje in omrtvelost, ampak se moramo zlasti zdaj, ko svet v svoji duhovni razkrojenosti tako nujno potrebuje Kristusove Cerkve, na kateri in v kateri edino bo mogel zgraditi boljšo bodočnost, zlasti zdaj se moramo vsi, stari in mladi, učeni in preprosti, revni in bogati, vsi, ki katoliško mislimo in čutimo, združiti v eno samo delovno armado, da vendar Cerkev zavlada po vsem svetu in ne sile teme. Franc Sodja CM ("Ljubimo Cerkev!”) 2S kin severovzhodno od čaotunga proti Jangzeju leži mesto Iliang, ki šteje nekaj na d 10.000 prebivalcev. Leži nizko med go- •'anii in ima tropsko podnebje. Mesto obje- »liitu dve hitri reki. ki se združita in nato hitita proti Jangzeju. Mesto — sicer tipično kitajsko — je čisto in lepo urejeno. Med ba¬ nanami stoji moderna kamnita cerkev z dve- nia zvonikoma, ki ponosno dvigata križ nad mestom. Dobro uro hoda leži v hribih vas Tavance. Med blatnimi hišami stoji belo zi- a °vje, podobno utrdbi. Za obzidjem stoji mi¬ sijonsko poslopje s cerkvico. Pred 100 leti je začelo pokristjanjevanje •Tunami. Francoski misijonarji so po Jnng- Ze in prišli do province Seovan in odtod v •Tunan ter je v Tavancih bila njihova prva Postaja. Hodili so po hribovskih vaseh od h>še do hiše in oznanjali evangelij. Sad tega nhsijonarjenja je bilo luščenje skoraj vseh okolišnih vasi — in je danes okrog Tavanc Preko 1000 krščanskih družin. Začetki so hili nevarni za misijonarje in nove kristjane. Napadli so jih boksarji, roparji in drage nadloge. Zato je največji misijonar tistega časa p. Chicard — leteči anostol Junana — zgradil misijonsko trdnjavo v Tavancih, kamor s ° se kristjani zatekli v času nevarnosti, trdnjava je bila večkrat oblegana in na¬ padena, a nikdar premagana. Iz tavanc so misijonarji prodirali mimo Ilianga proti čao- T*>ngu, proti Kunmingu — sedežu province ~~ "1 ostalili krajih Junana, ki je velik kot Francija in šteje ca. 10,000.000 duš. Iliang i n Tavance sta čitateljem KM znana iz l. številke obnovljenih KM. ko je g. Prebil poročal, da je bil tam z mons. Kerecem in sr. Konstantino, našo sedanjo prednico, na škofovski vizitaciji. Obljubili so tekom enega leta odpreti dispenzarij. Mesto in okolica z 180.000 previvalci nima bol¬ nišnice ne zdravnika. Dispenzarija do danes radi pomanjkanja personala še ni bilo mo¬ goče odpreti, toda tudi Kitajci vedo, da ob¬ ljuba dela do!gy in so stalno prihajali v bol¬ nišnico spominjat nas dane obljube. Tudi mandarin se je oglasil in prosil, da vsaj za kratek čas pridemo pregledat in zdravit naj¬ potrebnejše. i)a bo vsaj delno izpolnjena dana obl tuba, sva se s sr. prednico brez pre¬ mišljevanja in posebnega pripravljanja od¬ ločila iti na pot. Povabilu se je odzval tudi sunerior čaotunsluh kanrlijnnov n. I‘astro. Vnaprej smo poslali naš potujoči dispenzarij. Odklonili smo ponujeno vojaško spremstvo in 27. 8. rano na konjičkih zdirjali preko čaotunske ravnine. Sklenili smo nared ! ti pot v 1 dnevu. Po 5 urah smo prišli do gorovja, k.j»r pešci običajno zaključijo prvi dan poti — mi pa smo brez počitka nadaljevali pot po strmih gorah in se dvignili 3880 m vi¬ soko — od Fen Svej Lina, hrbta, kjer se cepijo vode. Nato je začela pot navzdol. Ob •> popoldne smo prišli do zadnje večje vasi na poti v Iliang. Vsi so nam prigovarjali, da se ustavimo in prihodnji dan nadaljujemo. Proti mraku na Kitajskem potovanje preneha. Iloje se nevarne poti, roparjev, zveri, strahov, ne¬ viht itd. Toda mi smo vztrajali pri svoji trmi in nadaljevali pot. Kmalu po (> uri nas je dohitela temna noč. Takrat je začel pusto- 29 Kamnita cerkev v Iliangu lovski del našega romanja. Jezditi ni bilo možno, ker je pot strma in od nalivov de¬ ževne dobe na mnogh mestih komaj pre¬ hodna Padcev nismo šteli, na bolečine nismo mislili. Predno je nekje nehalo boleti, je na drugem mestu začelo še močneje. Ob 9 smo prišli v ravnino do reke in nato skoraj dve uri ob strmi reki proti cilju. Pred polnočjo smo že sladko počivali na prijetnih trdih kitajskih posteljah ihanskega župnišča. Kako je bilo v Iliangu? Bili smo gostje kitajskega patra Choua. Je že 20 let župnik v Iliangu, kjer je spoštovana osebnost pri kristjanih in paganih. Je dober rridigar in je ob nedeljali nabita cerkev poslušalcev vseh sekt. Dan ?'o prihodu je bila nedelja in smo počivali pod bananami ter s težavo odganjali ljudi ki so hoteli zdravil. Pozdravit nas je Prišel mandarin. Preišnji dan je ustanovil za tnteligente konfutcejevo društvo in ob tej priliki priredil večerjo. Upal je, da bomo že n red nočjo dospeli in so nas čakali, a končno le brez nas začeli. V svojem govoru je navzočim povedal, da katoličani prihajajo zdravit, da se ne boje nevarne poti, in pozval navzoče, naj vsaj malo posnemajo katoličane pri delu za blagor bližnjega. Prihodnji dan smo začeli s pregledom bolnikov. Dnevno jih je bilo preko 200 — en dan pa smo šli v Tavance in tam pregledovali bolmke, ki so prišli iz vseh daljnih vasi; mandarin je pred našim prihodom dal oznaniti po vsem man- darinatu to novico. Za pregled in zdravila smo pobirali le prostovoljne prispevke, katere smo pustili sirotam na misijonu in cerkvi v Ilanguj ki je letos trpela veliko škodo, čez teden dni nam je zmanjkalo zdravil, pa tudi dolžnost nas je klicala na delo v bolnišnico. Pred tremi meseci so mesto napadli obo¬ roženi roparji. Vse so oplenili in je še bilo čut’tl depresijo po tem napadu. Največ je trpel misijon. Med roparji je bilo tudi nekaj rdeče naštudiranih in našopirjen h pismo¬ ukov, ki so uničili, česar odnesti niso mogli. Streljali so v okna, razbili harmonij, raz¬ trgali knjige in uganjali razne drage uče¬ nosti i‘deče visoke šole. Tudi v kamniti kip Srca Jezusovega v glavnem oltarju so stre¬ ljali. Pater, ki nam je pripovedoval zgodbe tega napada, je rekel med drugim: pozabili so, da je Cerkev zidana iz skale in da stoji na skali. V njej učimo ljubezen, pa so prišli slepci, katerim je prva točka programa sov¬ raštvo; toda kamen je trši od blata, ljube¬ zen močnejša od sovraštva. . . Koparji so odnesli tudi cerkveno perlo. V dobrem dnevu so opravili svoje delo. Ko je v hribu nekdo zaropotal s strojnico, so hitra odšli v gore, trdno prepričani, da pri¬ haja vladna vojska. Nekaj ur pozneje se je v Tavancih oglasil ropar s puško preko rame in patrovo štolo v rokah. Vprašal je za pot v Il ang in povedal, da mora nesti kos blaga na svoje mesto. Pozneje so ga videli v sprem¬ stvu starčka, ki mu je kazal pot in ga nihče ni poznal. Kristjani trdijo, da je bil sv. Jo¬ žefu podoben. Ko sta prišla do reke ob me¬ stu, je starček zginil, roparja pa so obkolili ljudje. Hotel je streljat 5 , a ni imel v prstih inoči. Takrat je povedal, da ne ve, kako je prišel na to mesto, da je hodil ko slep, da je videl le pot nazaj. . . Peljali so ga na mandarinat, kjer je vse izdal, štolo so vrnili patru, roparja pa še isti dan ustrelili. Od vseh strani so prihajali h patru in ga prosili za košček čudovite štole. . . Opazoval sem življenje na misijonu. Ves dan so prihajali h patru kristjani in pagani, prosili so ga svetinj'c. Videl sem paganko, ki je dvakrat dnevno prišla, da jo je pri¬ pravljal za krst. Vedno je imela v naročju otročička, Njen zakon je bil 7 let brez otrok. Trdila je, da je v spanju videla Marijo, kako ji daje v naročje otroka. Prihodnje leto je res rodila zdravega potomca in ga je dala takoj krstiti, sedaj pa isto nameravata storiti z možem. Naš povratek je bil tudi romantičen. Ko sino nastopili pot proti goram, je začelo de- žiti in smo radi silnih nalivov zvečer obtičali 6 ur pred domom v kitajskem hotelu. Vzeli smo prvi razred: vsakdo je imel svoje deske v istem prostoru s prešiči, kurami, kravami in podobnim. Tudi prihodnji dan nas je na poti dež hladil^ ko smo pa prišli v čaotung, je posijalo toplo sonce. . . — 30 — Msgr. lve.ec je bil vesel naše poti, Vsaj •delno smo izpolnili obljubo. Upajmo, omoč bednim, ampak tudi 24 kuč v njihovem kraju. . . Prihodnje jutro smo osedlali konje in odšli Proti domu. Do mestnih vrat so nas spre- Sestra Konstantina na konjiču mili vsi predstavniki oblasti,; mandarin je šel z nami do meje mandarinata, v čaotung pa je z nami poslal svojega adjutanta. To je pusto in nezanimivo poročilo o obi¬ sku v Lutjenu, toda za nas nei>ozaben do¬ godek. Videli smo, da je vinograd velik, a delavcev premalo, videli smo naklonjenost inteligenčnih krogov in predvsem oblastnikov do katoliške Cerkve in videli smo, da je imel kitajski kardinal prav, ko je pozival misi¬ jonarje v Kino ter jim priporočal najuspeš¬ nejši način dela: graditi šole, dispenzarije, bolnišnice. . . Zvečer ob povratku iz Lutjena 30. 9. so me sestre iznenadile na stanovanju. Sr. pred¬ nica je povedala med drugim tole: “Danes je ravno leto dni Vašega prihoda v našo bol¬ nišnico. Takrat sem Vam v pozdrav izročila šopek krizantem. Letos Vam dajem mesto krizantem šopek lepih vrtn’c. Nisem jih na¬ trgala — po vijem Vam vse Vaše bolnike tega leta in le-ti naj bodo ta šopek lepih vrtnic. Velik je in se je posebno zadnji mesec po¬ večal na naših misijonskih potovanjih med najbednejšimi v zakotnih selih Kine, ki so tako bedni, da do bolnišnice ne morejo, šopek je velik in bomo prosili Boga za zdrav¬ je, da si boste med nami nabrali še veliko šopkov vrtnic, ki nikdar oveneti ne morejo.” Ob tej intimni slovesnosti sem v miši h romal po naših nedavnih poteh. Mislil sem na nevihto in deževje nad Kino. Za dežjem sonce pride — pa sem mislil tudi na tiste, ki naj bi za nami v sonce prišli. . . Tako dr. Janež iz čaotunga v predzadnjem pismu. Zadnje pismo, ki smo ga prejeli pred kratkim in ga objavimo prih'odnj : ii. prinaša veselo vest, da so z rentgenom srečno v čao¬ tung prišli in da že deluje — v neizmerno veselje misijonarjev in ljudstva. — 31 — OLITEV ZOPER PREGANJAL- 5 CERKVE. — SPREJMI, PRO. MO, GOSPOD, POTOLAŽEN KOŠNJO SVOJE CERKVE, DA J PREMAGALA VSA NASPRO- DVANJA IN ZMOTE TER TI .UŽILA V VARNI SVOBODI, ) KRISTUSU GOSPODU NA¬ ŠEM. AMEN. STRAŠNA JE NJII^DGCVCCNCST V svetem mestu Rimu, prav blizu Vatikana, nasproti kupo^ * no ' HO-CHI-MIN, voditelj komuni- sv. Petra, se dviga na griču Janikulu papeški misijonski zavo ^^ 11 ®^ 1 “osvobodilnega” gibanja “Viet- “De Propaganda Fide”. Tamkaj študirajo in se vzgajajo bog*^^ ' bulokini, ki pa si je samostoj- slovci vseli mogočih ras, došli z vseh strani sveta, da se pt> c jj e J" dobila mimo komunistične ak- pravijo na svoje bodoče vodstveno delovanje, vsak v svojem kraj^j j ave " ,i e MAO-TSE-TUNG, vodi- v svojem narodu, med katerega se po končanem študiju ^posre ”*^^ 1 *' olnull ' s ^ ov ’ se -* e duhovniki Gospodovi povrnejo. pote C ''° za 'zeti domala vso Kitajsko; MAURICE THOREZ, voditelj Toda tudi v Moskvi obstoji neke vrste “semenišče De Pt° Iran coskega komunizma liT FMENT paganda Fide”; Komunistična univerza, zlasti nje mednarodJ^OTAVAT.ri - , ’ , ..... ”, češkoslovaški komunist cm oddelek. Tudi ta zavod ima namen, zb’rati, vzgajati, m soIil lJita tor, in končno- JOŽE BROZ-TITO, najizbranejše mlade komunistične ‘‘vernike” raznih dežel in rlpdeči mi,. . * , , ... . _. . "“lator Jugoslavije, tudi nase ter jih potem pošiljati po vsem svetu, siriti komunistično ve r ° n iovin e materializma in brezboštva. Strašno .• . j- stv sna Je odgovornost teh ljudi: Vsi današnji voditelji komunizma v posameznih dežela^Q n .. I< n ' so od Boga Vsemogočnega, katerih slike prinašamo, so študirali in se vzgajali v Moskvi P, la| ^ , j n °hranjuje telesne in dušne sile; P°d njih nasilno oblastjo, so več let, v trdi šoli in disciplini, in so se prevzgojili v njej Tam ni znanstvenega dela v našem Boi pomenu, ki naj bi obli ^Nj e n Ul (>ni * vodit elji, bi morali k - -„- - -ije, se rabi samo v zv^jjh v °oiti ljudstva in narode, pa razglabljanjem revolucionarnih podvigov po svetu, preteklih i 1 S, " otll ° odvajajo, trgajo proč od sodobnih. Vse se skrbno analizira in opredeli kot posrečei 1 ' s atft ‘ ln i ' 11 vodijo v brezboštvo, ali ponesrečeno, kot uporabno ali neuporabno* kot taktično P 0 dn- 0v ' zvo reobrne.jo in spokore. tedaj vrednost, kadar pomeni korak naprej do dosege oblasti- ®°Som J e odgovornost pred °nib ,’u ove štvom in narodom tudi V tej šoli so se vzgajali tudi vsi današnji vodilni komunist 1 koniu n j ' voditeljev”, ki utirajo katerih slike prinašamo skupaj z njih učenikom STALINOM. hepo Sr( ' a ] tl ^ ne,nu zlu pot vsak v svoje Na levi zgoraj je videti podobo znamenite romunske z inan/ tislc °ni alj besen ' 6 V. 0 **I''' ' 'V kanizaci jo, mimstnce ANE PALKER, spodaj pa voditelja italijanskih koni ( .... 1 «o. M,,i: . ’ 1 J . Siibno,. ''uino /anip dn nrnvnrfltiiM nistov PALMIRO TOGLIATTIJA. V spodnji vrsti so od leve valo učenjake-teoretike. Kar je teorije, se rabi samo v zve* j,^ s Pregj e ”| a j"“ 1Ini ° zanje, da pravočasno MOJE PRVO MISIJONSKO PISMO Iz daljnega Siama naj pišem svoje prvo misijonsko pismo dragim Slovencem vsepov¬ sod, kamor najdejo pot dragoceni ‘‘Katoliški misijoni”, č. M. Ksaverija je že opisala mi¬ sijonsko delo v Siamu in našo misijonsko hišo “Mater Bei”, saj deluje tu že dobro vrsto let. Kaj naj torej pišem jaz, ki sem pri¬ spela pred dobrim letom? O svojem potova¬ nju? Tudi to ni preveč lahko; prvič, ker je trajalo zelo dolgo, drug č, ker prav posebno zanimivih dogodkov ni bilo. če pomislite, da je č. M. Rafaela poletela iz Bangkoka v Rim v treli dneh, in da sem jaz napravila isto pot v obratnem smislu v skoro natančno štirih mesec : h, se boste pač čudili. Pa je moje potovanje v misijone pravzaprav trajalo nič manj kot dvanajst let in nekaj dni. Ma¬ rija, ljuba Mati in Kralj'ca Slovencev, je bila tudi moja zvesta Vodnica in usm ljena Po¬ močnica na tako dolgi in večkrat kar raskavi poti; brez nje bi ne dosegla cilja. Tako hvala Rogu za vse, vsa dolga večnost ne bo preveč za zahvalo. Gospod je klical že 1. 1937, in po končanem študiju sem se, prav na praznik sv. Fran¬ čiška Ksaver ja, “napotila v misijone”. Po¬ vedati moram tudi, da sem zadnjih pet let v domovini preživela na učiteljišču v dragem redovnem domu čč. m. Rafaele in m. Ksa- verije v Škofji Roki, kjer ni manjkalo od¬ mevov iz nrsijonov, saj je bila naša rav¬ nateljica m. Katarina Pirc, sestra č. m. Ksaverije in sedanja prednica te tako pre¬ izkušene uršulinske hiše, ki vam jo toplo priporočani v molitev. Spomladi 1. 1936 sem vstopila v uršul n- ski novici jat v Beaugencju v Franciji, a po končanem novicijatu so me, dve leti pozneje, predstojniki poslali na Angleško, da se na¬ učim tega za misjonsko delovanje tako po¬ trebnega jezika. Potem je izbruhnila vojska, težav ni manjkalo in sedem let je minulo, preden je bilo mogoče misliti na odhod. V misijone? Zaenkrat še ne: božj : mlini me¬ ljejo počasi, a gotovo. Po desetih letih re¬ dovnih obljub delajo uršulinke tako zvano ‘‘tretjo probacijo”, to je neke vrste drugi ‘novic 1 ,'jat. L. 1946 je bilo, prvič po letih vojske, mogoče organzirati tako probacijo v idealnem ozračju Večnega mesta in tja so me predstojniki poslali, za kar sem jim ne¬ popisno hvaležna. Deset krasnih mesecev sem preživela v Rimu, v molitvi, premišljevanju in študiju, štirikrat sm imela srečo valeti sv. očeta in sprejeti njegov blagoslov. Na grobovih sv. apostolov in mučencev sem mo¬ lila za ubogo domovino in za blagoslov na svojo nrsijonsko pot. Lepi meseci probacije so bil. pri kraju, in treba je bilo, ne brez brid¬ kosti v srcu, misliti na odhod. Božja Pre¬ vidnost je čudovito poskrbela za potovanje v Rim, autobus nas je popeljal iz Južne Fran¬ cije v sončno Italijo, a sedaj', kako in odkod dobiti pravice za odhod? Ni šlo in ni šlo, dasi so predstojniki trkali na različna vrata. Na rimskih uradih, zlasti teh Rdečega križa sem srečevala uboge slovenske rojake, ki so se pripravljali na odhod iz taborišč. Srce mi je krvavelo ob pogledu nanje in vsi mali križi in težave mojih vojnih let so izginili kot kaplje v morju tega gorja. Medtem je prišla od doma tudi novica, da je moj edini brat Marjan (oče nama je padel v vojski 1. 1918) odšel z vojaki begunci na Koroško maja 1. 1945 in da se je menda vrnil, a ne k ljubeči osamljeni mami, marveč v junaško, mučeniško smrt. Najbrž je že v deželi luči in pokoja in pomaga svojim rojakom in svoji materi in misijonski sestri s priprošnjo pri Bogu. Končno sem mogla v začetku avgusta 1947 odpotovati iz Rima v Francijo in od tam nazaj v Anglijo, kjer sem se 27. novembra, na praznik čudodelne svetinje le vkrcala za Siam z neko siamsko sestro, s katero sva ro¬ mali skupaj že od let novlcijata, saj je sestra vstopila istočasno z menoj. Skoro mesec dni je trajala vožnja preko B skajskega zaliva, Gibraltarja, Sredozemskega morja, Sueškega prekopa, Rdečega morja in Indijskega oceana do otoka Pinanga. K sreči smo imeli irskega duhovnika, vojnega kurata, na ladji, ki je dnevno daroval sv. daritev in nam lomil Evharistični Kruh. Mnogo angleških družin je potovalo v Singapur ali Pinang, tako da smo imeli celo šolo na ladji. Dolgočasiti se ni bilo mogoče, saj je bil živžav vsepovsod, časa za resno delo pa tudi ni b lo mnogo. Naravnih lepot bi ne mogla vseh opisati; kar me je najbolj očaralo, je bila krasna bleščeča modrina morja in neba, ko smo se, prav za praznik Brezmadežne, počasi pre¬ mikali preko Sueškega prekopa v Rdeče morje. Bližina Svete dežele je tudi posebno doživetje. Gotovo smo križali Gospodovo pot, ko je kot Dete-begunec v naročju svoje Ma¬ tere romal v Egipt in nazaj v svojo deželo. 22. decembra sva se izkrcali v Pinangu. V vroče, megleno in deževno ozračje zaviti hribi in gozdovi čudnih oblik so nas pozdra- v >li iz obale. Pa ni bilo časa za čustva in občutke, treba je b lo misliti na vlak, ki bi oaju čiinprej popeljal v Bangkok, kajti - so ' sestra Siamka je že, odkar stno prišli v tro- l>ični pas, trpela na mučni, dasi ne nevarni bolezni. Doživeli sva razočaranje: na vlak bi bilo treba čakati teden dni. V francoskem samostanu “Dames de St. Maur” so naju sprejeli z veliko ljubeznivostjo, dasi naju niso poznali. Tam sva ostali za Božič, moj Prvi Božič v misijonih, Božič z Marijo^ Jo¬ štom in Novorojenim Detetom v prenočišču! ~ ‘ ■ decembra je bilo končno le mogoče ‘le- teti’ v Bangkok; ta nova siamska zračna pot •P* bila odprta samo teden dni prej. Zrako- P'°v j e pil čisto majhen, pa nas je varno, da si dosti počasi v štirih urah pripeljal na aerodrom blizu Bangkoka. Tam naju je ča¬ kala č. m. Ksaverija in neka angleška misi¬ jonarka. čez dobro uro smo bili doma, v “Mater Del” prav na praznik Marijinega prvega posinovljenega otroka sv. Janeza. Moja duša poveličuje Gospoda...” Lepi k.p Mater Dei na samostanski verandi pred vho- ^oni nas j e pozdravil že od daleč. ‘‘Odkod lnei >i ta sreča, o Mati Marija, Mater Dei, Mati našega Boga, da smem priti v Tvojo bišo?” “Odkod tebi ta sreča, otrok?” so se smehljale njene ustnice na ljubeznivem kijju. č - mati in m. Ksaverija sta me peljali v kapelo, kjer je v zlati inonštranci blestela bela Hostija: Najsvetejše je bilo izpostav¬ ljeno. Takrat sem malo bolje razumela, od¬ kod ta velika sreča misijonskega poklica: l )ra v iz Gospodovega ljubečega Kuliaristič- ne 8a Srca. On je veliki, edini Misijonar, mi Pa njegovi udje, skromna zrna v veliki Ho¬ stiji, ki jo neprestano daruje Očetu, če je tako, ljubi Jezus, potem uresniči tudi zame lepo molitev slovenske pesnce: “Ti Hostija zame, jaz hostija zate.” O da bi bil v tem ves moj misijonski poklic, pod varstvom Matere Marije. Prosim, molite zame! Prvo leto v misijonih je minulo silno hitro. Zunanjih dogodkov ni veliko, ven gremo malo, šolskega dela pa je zelo veliko, poleg študija sijamščine, ki zaradi pomanjkanja časa počasi napreduje. Kar je napravilo tu name najbolj mogočen vtis, je redovno živ¬ ljenje v misijonih: prav tako globoko, resno in obsežno kot v naših deželah. Vedno bolj umevam, kako potrebno je to, ne samo za osebno duhovno zdravje, marveč tudi za uspešno delo med našimi poganskimi učen¬ kami. — Pa se mi zdi, da ima to globoko redovno 'misijonsko življenje š? drug pomen, ki je v tesni zvezi z ubogo, mučeno domo¬ vino. Gotovo, česar slovenski narod sedaj najbolj potrebuje, je: sinov in hčera, po¬ polnoma predanih Bogu, ki so pripravljeni mu služiti tudi za one, ki so ga zavrgli, in tako pripraviti pot za bodoče apostole in mi¬ sijonarje med Slovenci doma, ko pride Go¬ spodova lira za to. . . Molimo, prosim, skupaj za misijonske poklice, za svetost m sijonar- jev, za kraljestvo Kristusovo na vsej zemlji. M. Marija Frančiška Novak O. S. U. Spodnja slika nam kaže skupino uršulinskih gojenk v Bangkoku. V sredi je č. m. Rafaela Vurnik, na njeni desni pa č. m. Ksaverija Pirc. Prva je sedaj generalna asistentka ur- šulinskega reda v Rimu — 35 V LOTANGU ORJEJO LEDINO Z veseljem so naši ljudje brali zanimivosti “Iz misijonarjevih doživljajev”, ki jih je pisal slovenski misijonar Janez Kopač CM na Kitajskem in smo jih objavljali v lanskih ‘‘Katoliških misijonih”. G. misijonar je na¬ meraval s tem popisovanjem nadaljevati in nas bi gotovo njegovi današnji doživljaji še veliko bolj zanimali, kajti tisti kraji, kjer je on, skupaj z ostalimi slovenskimi lazaristi, so že nekaj mesecev pod rdečimi, ki misijonu in misijonarju pripravljajo gotovo vsak dan nova doživetja. . . Toda prav radi novih raz¬ mer letalska pošta s Kitajsko, zlasti z nje notranjimi pokrajinami, ne obratuje, in tako misijonarji od tamkaj bolj malo pišejo ozi¬ roma njihova pisma mesece in mesece ro¬ majo, preden pridejo do nas. Potom USA smo zvedeli, da so naši še vsi na položajih in da novi gospodarji dežele zaenkrat tamkaj še ne pritiskajo z vso silo in se more misijon¬ sko delo naprej vršiti. Kako je pa to delo bilo tamkaj že v navadnih razmerah težko, to razvid ino iz naslednjega opisa misijon¬ skega področja Uotang, ki je poverjeno na¬ šima misijonarjema, g. Pokornu kot župniku in g. Kopaču kot kaplanu. Poročilo nam .je še pred prihodom komunistov poslal g. Pokorn in se takole bere: Naša “fara” obsega vse okrajno glavarstvo Siin-wu in slabo polovico ali vsaj tretjino okrajnega glavarstva Hui-chang. Prebivalstva bi bilo približno 120.000, ali morda še kaj več. Katoličanov računamo okoli 200. Preje ko je bil še misijonar tu, jih je bilo vsaj še enkrat toliko. Pred prvim prihodom rdečih (okrog* 1930) jih je bilo menda še več. Kri¬ stjanov, ki nimajo samo tega ‘mena, ampak se res tudi krščansko udejstvujejo, bi na*brže ne naštel niti do 100. Mnogi mešanih zakonov nimajo urejenih in jih je tudi težko urediti, ker ni prav il dokumentov. Mnogi otroci niso krščeni in jih ne moremo takoj, ker morajo biti preje poučeni, kajti cerkveni zakon jih šteje med odrasle. S k or o povsod so kristjani le moški, njih žene in skoro vsa družina je še poganska. SEDEŽ NAŠE PARE JE LOTANG. Tu imamo precej lepo enonadstropno h šo; ne¬ kateri celo pravijok da .je najlepša v kraju. Tudi prenovljena cerkvica, čeprav zelo pre¬ prosta, je kar čedna. Radi primarnega sta¬ novanja in ker so v tem kraju katoličani še najbolj številni, je Uotang zaenkrat središče. Kako bo v bodoče, kdo ve. V kraju samem je 40—50 kristjanov, v bližnjih vaseh pa tudi še kakih 20. Mnogo je “kristjanov”, ki še niso bili krščeni, kot sami pravijo. Pri¬ glasili so se bili za sprejem v katoliško Cer¬ kev svoj čas, pa se niso dovolj resno pri¬ pravljali in jih misijonar ni krstil. Sami se imajo še za ‘‘kristjane”, samo da krščeni niso. Pa tudi resnih katehumenov imamo nekaj; n. pr. naš kuhar, naš nosač na misi¬ jonskih potih; naša bivša soseda, ki sem jo še lani za 15. dan osme lune skozi okno opazoval, kako je pripravljala daritev ma¬ liku, sedaj pa zelo pogosto hodi k nedeljski 'maši; mutec, ki ima na domu velko na¬ božno sliko in v cerkvi po svoje moli iz molitvenika; mladi krojač in njegova žena, ki sta se prišla poročit na misijon; mali lO letni brihtni fantič in še kdo. Molite za nje, da bodo vztrajali. Saj ti So up in bodočnost naše fare. Veliko težav, ki se nam niti sanja ne o njih, imajo; ni jim lalrko. Še več kate¬ humenov bi bilo, če bi imeli dobrega kate- liista. Zmolite nam ga! Morda je še bolj potrebna katehistinja, da bi privabila in poučila žene; da bi tako mogli napraviti cele družine krščanske; tako bi bilo krščan¬ stvo tu vse bolj ukoreninjeno. Po luninem novem letu smo nameravali odpreti šolo, da bi lažje poučili otroke v krščanskem nauku. Naša prejšnja nedeljska šola nam iz več razlogov ni uspela. Rila so velika nasprotovanja, bali so se naše tekme. Nazadnje smo se pobotali tako, da mi z nekaj Žaklji riža podpiramo njihovo šolo, a svo¬ bodno v njej vsak dan pol ure poučujemo verouk. Naši stroški so tako mnogo manjši, a cilj bo kljub temu dosežen in namesto na¬ sprotnikov imamo prijatelje. Okoli 30 otrok, katoličanov in katehumenov vsak dan obi¬ skuje ta pouk. Naša najvažnejša podružnica z ozirom na število katoličanov in radi naših prometnih zvez z Juikin-om, kjer je g. Jereb, in Kan- chow-om, kjer je škof, je CHUEN-MEN-UING, 30 km proti severozapada od Uotanga. Pot tja vodi čez “tri hribe in tri doline, čez štiri mostove in 10 brvi”. Tu imamo hišo, kjer lahko stanuje misijonar, kadar se tu mudi, in tudi mašuje v tej hiši. Prave kapele in urejene hiše pa še ni. V enem izmed teh prostorov .je nastanjena zasebna osnovna šola, kjer uči katoliški učitelj. Tu bi rad j na¬ pravili redno polno osnovno šolo, z vsaj dvema učiteljema, kajti sedanja šola le ži¬ votari in ni vredna tega naslova. Katoli¬ čanov je tu manj kot v Uotangu, a če šte¬ jemo še one, ki so se semkaj priselili, a kakor porazgubili med pogani in s katerimi še nismo mogli priti v stik, bo število precej isto kot v centru. 316 15 km proti severu, gredoč iz Chun-inen- liuga imamo v malem trgu PAI-i’U malo skupino kristjanov. Kapele ni, pač pa prirecie ‘malo sobico v nadstropju v ta namen, kadar treba. Iz Lotanga proti jugovzhodu 20 ly (2 u, 'i hoda) je vas ŠAN-PEI, kjer je svojčas bilo še precej kristjanov. Sedaj jih ni mnogo. Vas propada in to se pozna na ljudeh in tudi •'a kristjanih. Svojčas je bil tu velik promet. Nosači so prenašali iz province Kivangtung in Province Fukien sol v provinco Kiangsi čez iil>;> t u mimo do Lotanga, kjer so jo nalo¬ mili na čolne in potem naprej do Chiin-men- linga—Pai-pu—Hoeichang—Kanchovv in na- P''<‘j proti severu. V nasprotni smeri so l>a prevažali oziroma prenašali riž. Ko so na¬ pravili novo avtomobilsko cesto, ki vodi v Kivangtung, je ves promet seveda na tej cesti. Vse prevažanje na avtomobilih. Stara pot una le krajevni pomen še. Ker tu ni več trgovine, se ljudje selijo tja, kjer je„ kajti Zemlja ne more vseh preživljati. Marsikje ■ H ‘ opaziti mnogo hiš, ki so prazne in raz- padajo; vas je kot izumrla. Isto se pozna ob vsej dolgi poti: sanpei—l.otang—Chiin- flien-ling—Paipu. Celo v Chiin-men-lingu se Pozna, čeprav je ob avtomobilski cesti, ker je 8511110 prehodna točka in ne izhodišče za avto- * nob ‘te kot je Ruicliang na severu in Kitan ,la i u SU pred prehodom v Kivangtung. tih cesti nekako sredi, pa vendar bližje ‘Kanu kot Chiin-men-lingu je mali trg 1 HENGKlANG. Je nekaj kristjanov tu, ki so iskoroi - Ko jili vse pozabili, razen da so kristjani, snio tam maševali in jih vabili k maši, odhodu Jo le malo (4— 5 ) prišlo, a šele ob našem kajš Kota; čeprav smo jih dolgo čakali. Tu- lsn ia kapelica je porušena od deževja. Iz ^nga do sem imamo 25 ly, 2 in pol ure Koda čez hribe. Vri ure hoda dalje po avtomobilski cesti pridemo v KITAN. Trgovina tu uspeva in t*g se modernizira. Je zadnji večji kraj pred Prihodom v Kivangtung. Imajo tu krasno viš io osnovno šolo in še nižjo gimnazijo. Mi imamo tu svojo hišo, ki naj bo obenem ka- Pela. l‘a nam jo je policija zasedla, ko več lot ni bilo misijonarja, češ da ne morejo Kobiti boljšega kraja, že več mesecev jih izganjamo ven, a ne gredo, ker Cerkev in ln >sijonar pač nimata kanonov. Kristjanov je tu malo jedro, ki so se še dosti dobro Ukazali v danih razmerah. Svoj čas je mi- ___ lttl/ moi«u. OVVIJ ' sij ona r hotel tu sezidati cerkvico in napravi i središče misijona. Pa so rdeči prepreči i. Tri ure proč od tod, proti zapadu, j llu steče SUEN-iVU, sedež okrajnega glavars v. • Tu imamo cerkvico in hišo. 'so žilo marjeno in vse zasedeno od paganov. Pa- ganom seveda ni bilo nič sveto in so tudi tu počenjali svoje malikovalstvo in vraže. Tudi tu se še poznajo sledi rdečih: cerkev je brez oken. Ko smo se mudili tam, je bilo mo¬ goče le deloma izprazniti hišo. Ko so se po¬ zneje res izselili, so jo kmalu potem zopet vojaki zasedli. Kristjanov je tu velika manj¬ šina, morda kakšnih 20. A že to je veliko, da so vzdržali brez duhovnika. Protestantov je mnogo več in imajo tudi kaj pokazati. To so naše glavne postojanke. Kristjani so še drugod f raztreseni med pogani, tu in tam eden ali dva. Zelo težko jih bo vse zbrati skupaj, saj mnogim ni nič za to, da vidijo misijonarja, in jih mora misijonar iskati, kar je sila težko,ker nihče ne nosi na čelu napisano, da je kristjan. Potem pa še velike razdalje. Sicer pa božja Previdnost vodi mi¬ sijonarja in včasih “slučajno” naletimo na kakega kristjana in smo bolj veseli, kot če bi odkrili Ameriko. NAŠE POTREBE: Vse te naše podružnice bodo morda kdaj zmožne samostojnega živ¬ ljenja, če se bodo seveda primerno razvile. Tako sanjamo. A za to bi potrebovali res dobre KATEHISTE oziroma KATEHISTINJE, TUBI UČITELJE IN UČITELJICE; za vsak kitaj vsaj enega. A za to je treba denarja. Po mojih trenutnih računih povprečno za enega katehista na mesec !)—10 amer. do¬ larjev. Veste, to je tako približno, a se tudi lahko spremeni. Dobiti dobrega katehista je še večja težava. Dobiti koga, ki bi vsak me¬ sec bil voljan potegniti dolarje, to že. A do¬ biti takega, da bi bilo tudi kaj uspeha, to je drugo. Med našimi kristjani takih skoraj ni; iz oddaljenih krajev ne pridejo radi, in tudi drugod niso na gosto sejani. Brez po¬ trebnih katebistov je misijonar kot roko¬ delec brez primernega orodja in zelo osamel. Torej poiščite nam primernih pomočnikov, posebno kateliistinj. Brez njih se ženske ne bodo spreobrnile. Brez žena je samo polovica družine spreobrnjene, a še to v najboljšem slučaju, navadno le 1/4 ali 1/10. Kako nam jih vi poiščete, ko vas ni tu? Zelo lahko: Z MOLITVIJO! Ker delam račune za preteklo leto od 1. VII. 1048 do 20. VI. 1040, naj še vam ome¬ nim nekaj številk. V Lotangu, ki je osrednja postaja, in na 5 podružnicah, smo našteli le 155 kristjanov v celi fari in 17 katehumenov. Imeli smo 25 krstov malih otrok, ki tekom 5—0 let niso bili krščeni, in 7 odraslih. Od teh sedem sta bila 2 stara katehumena, ki sta bila katehumena že tedaj, ko je bil še KITAJCI V BOLEZNI IN OB SMRTI Ifan za dnem sleherni misijonar doživi to¬ liko, da sam ne ve, kaj bi bilo bolj prav, da bi opisal. Zlasti so zanimivi večeri, ko se narava pogreza v mrak in lega na misijonsko postajo spokojni mir, dočim se vrvež v mrav¬ ljišču kitajskega mesta ali vasi še ni zlepa polegel. Ko sem bil zunaj na deželi, sem to na¬ sprotje večer za večerom še močneje dožv- ljal. (Dva meseca sem bil namreč že samo¬ stojni misijonar v liengshuitanu. Ko pa je prevzel prefekturo naš novi škof, p. Siege- bald Kurz OFM, je vse mlade misijonarje zo¬ pet poklical na osrednjo postojanko. To je zame gotovo boljše: imam kot začetnik mno¬ go več časa za temeljito učenje kitajskega jezika.) Navadno sem že povečerjal, ko sem zasl šal mogočne zvoke udarcev na gong. Vmes pa je zadonelo pet ! e in recitiranje mo¬ litev. Ko sem se po prvem takem dogodku malo rodrobneje pozanimal, kaj to pomeni, sem zvedel, da je bil v hiši, od koder je pri¬ hajal hrušč, težki bolnik. Z vso vljudnostjo so hoteli s hruščem in truščem pris liti hu¬ diča, naj zapusti bolnika. Kajti kakor hitro zlodej bolnika zaousti, je ta — kakor trdno verujejo — ozdravljen. Ubogi pogani! Vere v edinooravega Boga, v katerega so verovali njih prastarši, nimajo več: pač pa zato z vso resnobo verujejo v hudiča. Boje se ga in prav zato ga molijo in mu darujejo. Sem že. spraševal pogane o tem in so mi sami pripo¬ vedovali. Imenujejo ga Mo-Kvvi. Prizor ?>a se navadno vrši takole: Pred hišo, v kateri leži bolnik, zažgo kres. Nato se zbere velika množica — navadno tudi večina sorodnikov — zlasti možje. Takoj spuste petarde, ki dolgo časa pokajo druga za drugo. Zli duh naj bi se jih prestrašil in zbežal. Za njimi se oglasi gong. Med njegovo enakomerno udarjanje pa se mešajo slovesne duhovnik tu; drugih pet so otroci katoliških očetov, ki v odsotnosti duhovnika še niso bili krščeni, a jih je sedaj g. Kopač pripravil na krst in prvo sv. obhajilo. Velikonočnih spo¬ vedi smo imeli 71, velikonočnih obhajil pa 5iS, drugače pa 256; takih, ki ni bilo hl zu, t. j. nolentes, pa 45. Uredili smo 5 zakonov, mazilili 1 bolnika. Kot vidite, zelo klaverni rezultati, in ven¬ dar sem jih vesel; v razmerah kot so tu ni tako slabo. Seveda v primeri s tem, kar mora biti še storjeno, ,je kot da ni še nič storjeno. Iz malega raste veliko. recitacije in prošnje k hudiču. Kličejo ga in: rotijo, naj vendar zapusti bolnika in hišo. Ko so ceremonije končane, gredo v poslopje, pred vhodom pa še vedno pokajo petarde in. udarja gong- Uri smrti pa se vrste še bolj pretresujoči prizori. Misijonar se jih navad', saj jih stalno srečuje. Tudi sam sem jih navadno mirno opazoval in molil za nesrečne duše,, ki ne poznajo pravega Tolažnika v smrtni uri. Enkrat me je pa le pograbilo, da bi najraje skočil z bičem med kričočo drhal ter jo razgnal. Bilo je v naši misijonski bolnišnici v Kiyangu. Komaj enaindvajsetletni zakonski 'mož — naš uradnik in blagajnik — je ležal na smrtni postelji. Dober, vesten in marljiv dečko, seveda katoličan. Dobil je tifus, stak¬ nil še pljučnico in v enem tednu je b lo z njim konec. Ko se je bližala njegova zadnja ura, sem bil s tremi misijonskimi sestrami pri njem. Okrog bolniške postelje so se zbrali njegovi domači, žena je precej jokala: kaj bi ne„ saj se je celo Jezus zjokal nad mrtvim Lazarjem. Toda njegova mati! Kakšen pri¬ zor! ženska — katoličanka, ki pa gotovo nima trohice žive vere in še vedno tiči v mrzlem poganstvu — je kričala ob sinovi postelji kot. obsedena. Ni se mogla pomiriti: metala se je na tla, se tolkla z glavo ob pod kot prava poganka. Vmes pa je kri¬ čala, da je bilo groza. Fant se mi je smilil; kako strašno ga je bolelo materino obna¬ šanje:, se mu je bralo z obraza. Saj ga je že bolezen hudo zdelala. Tiho je poprosil,, naj bo mir. Toda njegova mati: čim bolj smo ji prigovarjali, tem huje je bilo. še druge sorodu’'ce so začele isto pesem. Okrog po sobah pa je bilo najmanj štirideset bol¬ nikov. katerim gotovo ni bilo prijetno. Med strašnim pravim ž ! valskim kričanjem matere in sorodnikov smo fanta prenesli v drugo sobo, ki je bila najbolj oddaljena od ostalih bolniških prostorov. Tam so mati in ostale- ženske ob bolniku in potem ob mrl ču kri¬ čale še dva dni, podnevi in ponoči, čela so imele že vsa krvava od neprestanega butanja ob tla in stene. Zanimivo je to, da je vse to žalovanje — dasi izgleda na prvi pogled pristno — zgolj poganska ceremonija, brez globi iega sočutja ali žalosti. Kar na migljaj ti začne vsa žen¬ ska družba kričati in jokati, si puliti lase in butati ob tla, in na mig se vse umiri in potihne. Malo pokramljajo, se smejejo in povesele 1 , nato pa zopet kakor na migljaj 38 2 glasnim kričanjem objokujejo umrlega. Sa -i M ne poznal njihovih obrazov, če bi jih 'idel v obeh pr ! zorih! Včasih kar plavajo glasovi teh ‘‘žalujočih” čez kitajsko mesto ®li vas ter se izgubljajo v daljavi. Nesrečni Pagani! Prvo po smrti je, da dobi umrli dobro krsto, narejeno iz težkih tramov, št rje •noski je navadno ne zmorejo nositi. Predno Polože mrliča vanjo, jo lepo in čim udobneje uredijo. Umrlemu je treba dati s seboj na drugi svet razne stvari, da mu bo šlo čim l> °ljše. Pogani tudi vedno zmerijo zelo na- ^*nko, če je obraz mrliča v sredini. Od tega namreč po njih veri zavisi njegova ono- st ranska sreča ali nesreča. Celo pri kristja- ni|> Je zelo težko ruvati take in sl čne po¬ ganske, vražarske navade ali jim vsaj dati krščanski pomen. § e pred pokopom pa se zberejo Kitajci k Pojedini, ki prekaša vse. Kar je denarja pri '"ši, mora za jed in pijačo, sicer hiša “izgubi obraz”, po naše ,i„ber glas. Te dni pijejo in •^o. pa četudi bodo morali zato vse leto se deti sestradani pri praznili skledah. Nato Počaste umrlega in se pred njim priklanjajo (, ° tal. Končno zazveni gong, petarde pokajo kakor za stavo in sprevod se razvrsti na do¬ menjeno mesto. Navadno pokopljejo umrlega n a njegovem lastnem svetu. če puste krsto za nekaj časa (včasih za celo leto) na pro- ,itern . jo zamažejo z ilovico in apnom, da ne Propušča smradu. Pogreba pa se udeleže vsi v belih oblekah, kajti bela barva je pri Ki¬ tičih barva žalosti. Je pač tukaj vse dru¬ gače kakor pri nas doma. pogledu na poganske pogrebne sve¬ čanosti se misijonar spominja lepih pogrebov • katoliškem svetu, kjer vrnemo dragega iz katere je vzet, verujemo pa. da se njegova duša — poživljena z zakramenti 2a Umirajoče _ veseli na vekomaj pri dobrem Kogu. Toda ali nam ni postalo s Premljanje pokojnega na iiokopališče že na- v ada? Kaj vrsta krščenih pogrebcev res ® m °go moli za umrlega?. . . Kaj nas mno¬ gokrat ne prekašajo pagani, ki — pač po S '°jih poganskih verskih naziranjili — po¬ skrbe svojim rajnim vse, kar premorejo, Sa,n ° da ji m bo na drugem svetu čim bolje? P. Rudolf Pifko OFM “ - ■ -Ue nikar se ne bojte zame! Misijonar "e pozna smrtnih nevarnosti, tako mora mn nanje pripravljen iz trenutka v trenute kakem trpljenju ni govora. Kajti lju >ez ne pozna trpljenja, četudi trpljenje o >s a.u pride trpljenje^ ga bo ljubezen ne sa ®Jj blažila, ampak ga spremenila v slast... P. Rudolf (na skrajni desni) na izletu s ka¬ toliškimi kitajskimi znanci se mi, da Kitajsko in Kitajce kar preveč ljubim. Saj sem kar vesel, če sem sam med njimi. Najbolj mi ugaja, če ne slišim okrog sebe druge govorice kakor kitajsko. Ne ču¬ dite se; a le tako bom prodrl v tako lep kitajski jezik, ki je tolik‘m tuj in odbijajoč. In prav neznanje jezika je ogromna ovira pri misijonarjenju. Iz Rudolfovega pisma dne 212 . junija 1949. ‘‘...Tu sem srečen, srečen kot nikoli po¬ prej. Le misijonska ledina je preogromna, pretrda. Še jo bo moral zalivati dež m losti in tako rahljati božji žetvi. Tri milijone ljudi je približno na našem ogromnem mi¬ sijonu. Tu, kjer sem jaz, je doslej deloval le en misijonar, upam pa, da se bodo temu v teh dneh pridružili drugi, za enkrat vsaj dva. In nato pričakujemo pomoči iz zaledja. Zaupam in verujem . — Tu je mis jonar zares kralj v svojem kraljestvu, če le zna modro in preudarno voditi tako ogromno in tako odgovorno delo svete Cerkve. Misi¬ jonar lahko sproži vse svoje zmožnosti in za Kristusovo kraljestvo miru in ljubezni udejstvi vse svoje ideale. Kaj nisi nikoli mislil na misijon? V kaki t hi urici poglej malo globlje v srce; morda Te Jezus pri¬ čakuje. . . P. Rudolf prijatelju 20. junija 1949. Ali to pismo ne velja mnogim? 39 — OBISK PRI AKADEMSKEM KIPARJU AHČINU Med našo slovensko emigracijo imamo dosti umetnikov: pevcev, pesnikov, pisate¬ ljev, pa tudi slikarjev in kiparjev. Te zadnje pa najmanj poznamo. Eden teh je n. pr. aka¬ demski kipar France Ahčin. Za ‘‘Duhovno življenje” bi rad nekaj slik njegovih cer¬ kvenih kipov, zato sem ga obiskal v njegovi delavnici. Nima še svojega ateljeja, gostuje pri podjetniku, za katerega deloma tudi dela, in našel sem ga ravno pri oblikovanju “svet¬ nika”, ki še ni svetnik, kajti proglašen bo šele v svetem letu, menda v februarju: bla¬ ženi Pallotti. že vnaprej ga je naročila neka cerkev, da ga postavi v oltar. Tudi ame- rikansko. Nisem ga hotel motiti, zato sem ga poprosil samo za par fotografij, ki jih je imel pri sebi in mi jih je dal za objavo. ‘‘So to starejša dela; novih nimam foto¬ grafiranih. Vam pa se mudi, kot plavite, če hočete, dobro; pa imam boljše stvari.” Vzel sem fotografije in ga med gledanjem povpraševal o njegovem študiju. Zvedel sem, da je Domžalčan in je najprej kiparstvo štu¬ diral v Ljubljani pri akad. kiparju Francetu Kralju. Vojska ga je zajela, da ni mogel v Zagreb na akademijo, kamor je bil name¬ njen. Tako je prvič razstavljal v Ljubljani med vojsko, potem je že pred koncem odšel na akademijo v Firenze, kjer je študiral pri znanem profesorju Romanelliju. V Firenzah je diplomiral, nato pa se izpopolnjeval na akademiji v Rimu pri prof. Fazziniju. V Rimu je imel tudi svoj atelje. “Kje ste razstavljali, gospod Ahčin?” “Dozdaj v Ljubljani v družbi ‘‘Slovenskega lika”, potem pa v Firenzah in v Rimu. Tam v Rimu sem lahko lepo delal; napravil sem več portretov v les in kamen, tudi Marijo, ki je bila namenjena za darilo Slovencev papežu ob proslavi 1300 letnice pokristja¬ njenja Slovencev; izrezal sem vsaj dvanajst novomašniških križev za naše duhovnike- begunce v I5rixenu, itd. Nekaj fotografij teh del je prinesel lanski in letošnji Koledar Svobodne Slovenije.” “Kako ste se pa znašli v Argentini?” j‘Tako kot drugi. Navezan sem z delom še na gostoljubnost tukajšnjih kiparskih ate¬ ljejev in sem navezan seveda na okus naroč¬ nikov. Delam figure v kamen in v les, svet¬ niške kipe tudi v marmor, in druga cerkvena dela. Kot vidite, delam tudi novega svetnika, tam stoji izgotovljen relijev Oznanjenja v marmorju. Prej sem delal kip generala San Martina. Dela je veliko. Cerkve rastejo zlasti v predmestjih ( apitala. Tako stoje moji kipi v novi cerkvi na Ezeizi.” Pregledujeva razne druge kipe cerkve¬ nega in svetnega značaja, in ko ga vprašam, kaj bi si želel, mi je odgovoril: “Rad bi se umaknil dolžnostnemu delu, da bi mogel svetno kakor cerkveno umetnost ustvarjati popolnoma iz sebe v miru in obli¬ kovalnem navdušenju. Saj razumete srečo kiparja, ki ustvarja iz spontanega navdiha. Pa tudi to že prihaja in upam, da bom kmalu zopet lahko ustvarjal v lastnem ateljeju in iz lastne duše.” govor škofa dr. rožmana NA SLAVNOSTNI AKADEMIJI V BUENOS AIRESU V NEDELJO 16. OKTOBRA 1949. Pr' a beseda mora biti beseda zahvale _sem, ki ta pozdravni večer pripravili, oznam ameriška mesta in moram povedati, a so po obsegu ravno taka, kakor tu v Ar- kentini. v ljubi Jani ne bi bilo tako velikih tev za pevce, tudi ne za prireditev takega tu \i’ aVilesa večera ali jutrišnje maše, kakor floram reči, da se je vse to pripravilo pri . a ljah, kakor če bi v Sloveniji hodili k a.Jaim iz Kranja v Ljubljano ali narobe ali 1 Pa celo iz Jesenic. PRED DV AJSETIMI LETI s K° sem gledal na oder pred seboj, sem se Pomnil na približno tako akademijo pred v a Jsetimi leti. Vse je bilo lepo pripravljeno, s „ sicu pa vendar nisem bil vesel. Pogled v ’ e t pred dvajsetimi leti je bil tak, da je , °* a i vsak, ki mu je bil naložen škofovski y 112 ’ teči: strašnim časom gremo nasproti, no Srcu seni se moral vprašati, aii bom kos P stavljenim nalogam. Tisti čas je bil uvod dokt 6 ** strahote, ki so polagoma prihajale, kler med drugo svetovno vojno niso po¬ polnoma dozorele. MOJA SKRIVNOST h kjišal S em na tej akademiji toliko besed a] .‘ le > da me je kar strah, ali to leti name , n ? koga drugega. Je pa vsa stvar, ki 1 Jo štejejo za zasluge, zelo skromna in 1 1 eprosta. Ko sem jaz škof postal in sem ■ ®. 1930 prevzel škofovsko odgovornost, koJ 1 P 16 * 5 ! 1 '®! dnevnik škofa Jegliča. Ko je on t mlao duhovnik na Dunaju študiral, kjer ' u .l ,0 zneje študiral tudi jaz, je vzel v uni- zitetni knjižnici knjižico za duhovno bra- bo”'i * >rel)ra l je uvod; ‘‘Delajmo vse v čast n a'°" Ila J bo edini namen našega dela, n» Clt ° v in Vse b žrtev, ki jih sprejemamo ^ vsak dan.” Zaprl Je Jeglič knjigo in bo-'- Kft j več modrosti v knjigi itak ne xt„ ve °> kakor so te besede,” in jo je odložil. bni >ra ^'^ sklep, da bo vse življenje iskal zjo čast, Bogu pa je dejal; ‘‘Ti pa poskrbi za mojo!’ n ud * jaz sem podobno pogodbo z Bogom sem laV ^'. sem se časa, ki prihaja. Bal se n 6 ’- 11)0111 zadosti sposoben zanj. /.ato rtDe < e, ' al .ljubemu Bogu, da mu dam in da- ge 111 ludi svojo čast in dobro ime. žrtvoval v ' 11111 sv oje dobro ime, osebno čast in nobrn same Sa seba s prošnjo, da ne bi bila s °bno.sti dUŠa P°S abl j en a zaradi moje nespo- nad ft t0 Sem Se s P o mnil, ko je prišlo potem začel - n ^ 8 ’ 1>ai ' smo skupaj doživljali, da so vas •* Ze V tistib podtalnih lističih napadati in or? / 1 '/ 1 ' 0 ’. so r aznesli, da sem se zapil Sestanr,. Pijanec, da sem odšel na Bled v P 'ski uniformi, kjer sem pil in plesal in tako naprej. To se je nadaljevalo, ko sem bil že v begunstvu, pa sem se Bogu za¬ hvalil za vse to, zopet z edino prošnjo, da se zaradi mene ne bi nobena duša pogubila. Vse to sem prestal z vašo pomočjo. Sam ne bi mogel vsega napraviti brez vaših mo¬ litev. To naj vam bo povedano o moji skrivnosti, ki jo danes prvič javno povem. želel sem videti posebno tiste, ki jih nisem mogel videti v begunstvu, že eno leto sem v Ameriki in sem mislil, da poznam daljave; vendar sem se uračunal, ko sem upal, da bom v nekaj tednih tukaj lank 0 vse Videl, meveč časa bi mi vzelo. Zato bom vse poskusil, da mi bo dana prilika, da vas še obiščem v Argentini. POGLED V BODOČNOST Kakšna bo bodočnost? Prerok nisem. Pra¬ vim pa: upanja ne izgubimo! Res je, da včasih izgleda, da bo šla rdeča metla povsod, da bo izčistila ves svet. S tem drugim vesolj¬ nim potopom naj bi Bog prečistil vse, tako da bi ostalo samo zdravo seme za nov člo¬ veški rod. To je mogoče. Ne vidimo božjih načrtov. Toda Marija je rekla v Fatimi, da bo končno ona zmagala. Vedno materino srce zmaga. Saj je tako tudi v naših družinah: še tako odločnega očeta in moža končno vedno ie materino srce zmaga. Ni je močnejše sile kot je materino srce. Tudi Satana bo Marijino Srce premagalo. Verujmo in upajmo v našo rešitev! Ne vemo sicer, koliko časa bo še trajalo, da bo naša revna, obubožana in oplenjena domovina zopet svobodna. Trdim in do sedaj mi te trditve ni mogel še nihče ovreči: naš slovenski narod, v kolikor je bil svoboden, je prvi narod na svetu, ki Se je kot narod posvetil Brezmadežnemu Mariji¬ nemu Srcu. še danes so katoliški narodi na svetu, ki se niso posvetili v takem smislu, kot smo se mi. In če kaj velja beseda Marije, potem smemo upati. Seveda nas lahko Marija vodi še skozi morje trpljenja. Veste pa, da kadar je človeku najhujše, mu je Bog naj¬ bližje. Doma so začeli verovati tudi tisti, ki so govorili, da smo v zmoti, da ne delamo prav. DRŽITE GLAVE NAD VODO! Od Kanade na severu do konca Južne Ame¬ rike, povsod se je razlezel naš narod. Sedaj smo tu. Kaj naj naredimo? Smo kakor v deroči reki. Kam nas bo zanesla, kje napla¬ vila? Ali bomo prišli iz nje živi in zdravi, ali pa popolnoma utonili. Držite glavo nad vodo. Ne dajte, da bi vas voda odnesla! To je glavno! Da se vzdržite, je najglavnejše! Ne ločimo se, ne bodimo sami! Povežimo se med seboj! Zedinite se v vseh vprašanjih narodnega obstoja. NE POZABITE IDEALOV! Slovenci, ne pozabite idealov, zaradi ka¬ terih ste prišli sem in zaradi katerih ste se doma ustavljali rdeči nevarnosti. Ohranite jih! če bi te izgubili, bi bila to popolna tra¬ gika naša in našega naroda, če se svobodna misel v nas budi, če se nam zdi, da imamo boljše načrte, bi se morali pogovoriti kot zreli ljudje, bi morali najti način, da se med seboj moško in odkrito pogovorimo in na¬ pravimo dogovor na temeljih, ki so potrebni, če hočemo ostati takšni, kakršni srno prišli v svet. POVEŽITE SE MED SEBOJ! To vas prosim in želim: povežite se med seboj! Držite enotnost in edinost, v kateri smo močni in lahko kaj dosežemo, če smo med seboj edini in če gremo za istim ciljem, če ni nobenega razdora med nami, potem bomo kljub temu, da nas je tukaj malo, dosegli, da se bo naš glas daleč slišal. IZRABIMO NAŠE ZAKLADE! Prišli smo v druge dežele, z drugimi na¬ vadami, z drugo zgodovino, z deloma dru¬ gačno kulturo. Mnogo se nam zdi včasih ne¬ razumljivo. Ne razumemo jezika, ki ga go¬ vore okoli nas. Prinesli pa smo nekaj s se¬ boj: ne milijonov, prinesli smo našo sloven¬ sko poštenost, pridnost in delavnost. Darujte to našo slovensko pridnost, poštenost in de¬ lavnost veliki Argentini, ki vam je tako ši¬ rokogrudno odprla vrata v svobodo, vas tako gostoljubno sprejela in dala vam, beguncem, nov dom! Imamo še en zaklad: našo slovensko pe¬ sem. V USA je med štirimi rodovi ostala premnogokrat še edina vez slovenska pesem, čuvajmo, gojimo in ohranimo ta naš veliki zaklad! V novi domovini sprejmite vse, kar je dobrega, in mnogo tega boste našli in boste tako postali še bolj očiščeni in izklesani, MOLIMO ZA SOVRAŽNIKE! Za tiste pa, ki so povzročili, da smo mo¬ rali oditi po svetu, za vse, ki so nas prega¬ njali, za vse, ki so pozabili na svojega Boga, prosimo, da najdejo pot resnice. Jaz sam nisem noben večer pozabil dati blagoslov tudi vsem svojim sovražnikom v domovini, če imamo mi resnico in nas ona dviga, potem naj ta odpre pot tudi tistim, ki so v zmoti. BLAGOSLOV! Iskrena hvala vsem! Ostanimo si prija¬ telji! četudi ne vem za vsakega posamez¬ nika, nikogar ne zgreši moja misel, ko zjutraj vstanem in ko zvečer legam k počitku. Blago¬ slavljam vse in prosim Boga za vse vas Njega, ki ve za vsakega od vas in tako moj blagoslov velja vsem, prav vsem. Radi pomote v tiskarni je v 12. številki “Duhovnega življenja” 194 9 večji del gornjega govora izpadel in ga naročnikom tu v celoti objavljamo. Suplemento de “VIDA ESPIRITUAL”, Enero, Ano del Libertador General San Martin, 1950 — Priloga “DUHOVNEGA ŽIVLJENJA” Januar, Letnik XVII. Katoliški film v postaja velesila in katoličani so stali razvoju te mogočne sile ob strani ne samo rezbrižno, temveč celo nasprotno, namesto a bi se je polastili. Nihče danes več ne za- ika kinu izrednega vpliva na človeške mno- lc e, posebno odkar je k premikajočim po- °oam prevzel tudi glas in postal zvočni; e vegji razvoj pa ga čaka, ko se bo izpo¬ lnila televizija in bomo v kinih lahko pri- ovali pravem gledališkim igram v naj- e cjih razkošnih teatrih. Kot že zdaj nam 0 v bodočnosti še bolj nadomestil gledališče n z ajel še večje množice. Pred takimi perspektivami sedanjosti in odočnosti tudi katoličani ne stoje več ob oh” 11 *’ temve č zahtevajo — kot gledajoče , «nstvo, tudi katoliško problematiko na n atnu; kot produktorjj pa ustvarjajo iz svoje ^ ®?J°§ije filme, ki se uvrščajo ob stran naj- ° .k- svetovnih stvaritev te vrste. Tudi ' Bež je že povzdignil svoj glas k vzpodbuji g a duhovni smisel filnfskih predstav, kalti da n*- ' a * ve * n umirajo v njih ljudje, kakor jj. n e bilo Boga, ne Odrešenika,, ne Cer- . e • In pokojni pariški kardinal Suchard fil t * a * sm ernice, kakšen naj bo katoliški P®' “Film je najbolj resnično religiozen, če Klnh? U3e P re P r °sto življenje, častno, resnično nooko in gi 0 veško, katerega najmočnejši rrizori so že po naravi prežeti z božjo lju- oeznijo ” kaž^ S * lm °’ ^ a ’ In^ko zadnje desetletje po- e '° katoličani že na lepe uspehe v kine- kair Tudi čas J im šel na roke > ljudje so se že naveličali samih detek- “pla^h zgodb, materialistične amerikanske duh 6 '* n žele močnih podob življenja z Usn °, Vnirn i Povdarki. že od nekdaj so imeli lištru talc * f 'lmi iz svetovno znanih kato- bioi-’> ro manov, kakor so ‘‘Quo vadiš?”, “Fa- y 2 a > “Ben Hur”, ‘‘Zaročenca”, itd., itd. d a .«bJem času so v svetovni filmski pro- bapravilj več filmov z izrazito kato- junalf • tnlSelnost j°, v katerjh so bili glavni •v e v p cal o svetniki. Tako je bilo režiranih d’Ar >> ° v ’ naj predstavilo “sveto Ivano slavi? ’■ eno teh J’ una kinj je predstavljala Falrr> a 'f ealli:a Bergman Ingrid, drugo v filmu im a tretjo pa Angela Salloker, katere skesra^ 0 i zda i a > da je morda še celo sloven- 193'> Pu^olenja (v filmu ‘‘Devica Ivana” p rto °i• ^ Rimu smo videli film “Rim — od- Mefl 168 * 0 "’ in tu “Zvonovi Marijini”, ta za “, n ?'? us P e l e išimi filmi iz katoliškega sve- stno rn 31 * 1 let pa so gotovo trije filmi, ki Slovenci videli že tu v Argentini, “Kliu,*- ‘‘Bernardka”, “Sveti Vincencij” in lurSk( Cl rle,)e ®kega kraljestva". To so filmi o tega V T ^ u d e žu, o ustanovitelju družbe sve- t hisiinn' nC e nc ^ a ’ velikem človekoljubcu, in o ih so • Ti filmi so zajeli ves svet Pasnrot u” pri katoličanih, kakor tudi pri bost , žel i velik uspeh kot — umet- predst,'ivif n . :la in Da , P ra v ti trije filmi mato^nr v neki lner i doslej viške kine- stavimn t 6 ume tuosti. V isto vrsto pa lahko “ResniM t di d . va f i lma , ki ju je naš kino Za Slovo ljep °t i , Dobroti” pred kratkim vrtil manir K 0 ? V A- : ‘‘Vrata nebeška” o ro- bolnikov v Loreto in “Poslanstvo Dve Aličinovi deli. Na levi Sveta Družina, tu evangelist Alarko belih” o misijonarju kot zaščitniku izkori¬ ščanih domačinov na Novi Gvineji, prav tako velefilm o Asiškem ubožcu, ki nam ga bo naš kino tudi v kratkem predvajal Za svsto leto 1950 sta pripravljena dva velika filma, ki se bosta dajala predvsem romarjem v Rimu in seveda tudi vsemu krščanskemu svetu. Je to avstrijski film "Matejev pasijon”, ki ga je na Dunaju režiral Ernst Marischka. Je to izredna filmska in- vencjja na klasično godbo Sebastijana Bacha “Matejev pasijon”. Kakor je bilo za glasbe¬ nike letos Chopinovo leto, tako bo zanje drugo leto “Bachovo leto”. Marischka je str¬ nil sveto leto z Bachovim imenom ter ob¬ sega ves film izključno samo Bachovo muziko brez kakšne primesi ali drugačne razpredelbe V bistvu je njegov film — Ba¬ chova glasba k Trpljenju Gospovemu, ilu¬ strirana s filmom. Toda zopet: .film ni ne¬ kakšen “pasijon” v starem filmskem smislu — igralsko prikazovanje Gospodovega Trp¬ ljenja, temveč je samo umetniška ilustra¬ cija, s samimi liki, podobami največjih umet¬ nikov zadnjih -100 let. K vsaki glasbenj fi¬ guri pride kakšen detajl s klasičnih podob od renesanse do naših dni tako, da glasba ilustrira likovna umetnost pol tisočletja 41 — Kritiki pravijo, da je umetniški užitek Iz¬ reden ter režija pomeni nova pota kinema¬ tografije. Sveta Stolica je film priznala s cerkvene strani ter ga vzela v program Va¬ tikanskega mesta za sveto leto. Tudi kina v Rimu so vzela t'o delo v program ter bo neka kinodvorana v Rjmu, ki ima prostora za 3000 oseb, tekom vsega svetega leta igrala le ta, film in še dva druga religiozna. Neki manjši kino bo igral vse leto sploh le ta film, 3000 kinodvoran v Italiji pa ga je dalo v program. Film je doslej izdelan v nemščini in italijanščini, pripravlja pa se tudi v an¬ gleščino; prepričani smo, da tudi španski svet ne bo pustil tega filma ‘‘svetega leta” ob strani, in upamo, da ga bomo videli lahko tudi v Buenos Airesu. Drugi film “svetega leta” pa je italijanski realistični film iz življenja lacijske mladenke Marije Gorreti, ki je bjla pred leti, ko smo bili še mi v Rimu, proglašena blaženim, v 1. 1950 pa bo prišteta med svetnice. To je 1. 1902 rojena mladenka iz okolice Rima, ki jo je v 14 letu skušal posiliti nekj moški, pa se ga je ubranila in jo je on pri tem zaklal, še pred smrtjo mu je 'odpustila in hvalila Boga, da je ostala čista. Morilec pa je pozneje šel v samostan. Ob času progla¬ sitve blaženim je bila še živa njena mati jn njen — zapeljivec. Oba sta se udeležila ka¬ nonizacije.Ta snov je naravnost mikavna za film in napravil ga je italijanski režjser Victor Fleming in mu dal naslov “Nebesa nad močvirjem”. Na beneški razstavi sve¬ tovnih filmov, ki se vrši vsako leto, je dobjl lepe nagrade. Zanimivost tega filma je, da ne nastopajo znane filmske zvezde, temveč popolnoma nove igralke iz ljudstva. To me¬ todo je povzel že režiser ‘‘Bernardke”, ki je izbral čisto novo igralko iz reljgioznega ljud¬ A. J. C r o n i n : NA Pred več kot dvesto leti sta živela v neki zakotni vasi v Južni Italiji dva fantiča, ne¬ ločljiva prijatelja: Mario, bister in pogu¬ men, sin velikega posestnika, in Anselmo, sin vaškega čevljarja, ne preveč nagnjen k branju knjig. Naravno seveda, da je Mario odločal, Anselmo pa. ga je bil navajen ubogati. V času, ko sta pohajkovala po poljih, je Mario rad govoril o svoji bodočnosti. Njegovi pobožni starši sO ga odločili za službo cerkvi, kar fantu ni bilo neugodno, kajti zelo je ljubil cerkvene ceremonije in mikala sta ga častit¬ ljivost in sijaj obredov. Ko sta nekega, dne šla skozi vinograd, ves oblit ‘od sonca, je Mario vzkliknil: ‘‘Kaj bi dal, da bi imel dar govora! Kako rad bi bil dober pridigar!” Anselmo je pogledal svojega prijatelja z očmi, polnimi zvestobe in ganotja, in zamr¬ mral: “Mario, Boga bom prosil vse dni, da bi ti dal tak dar!” Maria je začudila ta čudna obljuba, ker Anselm ni kazal nikdar prav goreče pobož¬ nosti, zato se je začel smejati in kot v za- stva, in jo napravil za — zvezdo. Pokazalo se je namreč v primeru Ingred Bergmanove, ki je igrala “Sveto Ivano”, da je bila brez religioznega občutja,, ki ga ni imela — v sebi. Tako nastopa v tem italijanskem novem fil¬ mu neka Inčs Orsini kot glavna igralka, izbrana izmed sto deklic v starosti izmed 13—14 let iz okolice rojstnega kraja svet¬ nice. Pokazalo se j'e, da ni treba biti za tako igro igralka svetovne slave, temveč da mora jmeti gorečo vero in globoko notranje življenje. Tudi drugi igralci so domačini in celo znanci svetnice, kakor tudi njeni sorod¬ niki. Tako je ta film popolnoma realističen (kritika ga imenuje: novorealističen), tako zelo, da katoliška kritika ne ve, kaj storiti z njim. Tako je neki duhovnik, kritik pri “Centro catolico Ginematografico” v Rimu napisal naslednjo oceno: ‘‘Daši sem vjdel ta film trikrat v privatni predstavi, še zdaj ne vem, kam naj bi ga uvrstil in kako označil, kajti zdi se mi, da ni ‘za vse’ in ga tudi ne moremo prjkazovati v naših zavodskih in žup¬ nijskih kinih.” Gotovo ta kritika ni pala, zaradi duha filma in predmeta svete muče¬ nice, temveč zaradi preveč realističnih (nismo ga videli!), mi bi rekli: naturalističnih pri¬ zorov, ki se morda v filmu preveč kopičijo. (Pravij' 0 , da so trije poskusi zapeljevanja preveč, da bi zadostoval samo poslednji, ki ima za posledico umor, druga dva naj bi visela v zraku kot “Damoklejev meč”.) Ne spuščamo se v to, ker samo poročamo po drugih virjh, poročamo samo o novem filmu, ki ima za predmet bodočo svetnico in kate¬ remu bo morda režiserjeva napaka mnogo škodila popularnosthi filma. Kljub temu, pravijo, da bo m'orda prav ta film resnični “film svetega leta”. Dr. D. J V E Č J A MILOST Pred uničenjem stoji prevzet¬ nost; in pred padcem napuh duha. hvalo je položil roko na suha ramena ple¬ menitega tovariša: “Hvala ti, prijatelj moj! Naj bo kakor že: učil se bom govorništva!” čas je tekel in Mario je res vstopil v samostan kapucinov. Nekaj mesecev je tako ostal Anselm v svoji vasi sam in žalosten. Ni mogel več prenašati te žalostne osame¬ losti, zato je tudi on stopil v samostan, in se ponudil za fratra, služabnika, ki naj opravlja tudi najnižja dela. Razlika v po¬ ložajih je dolgo ločevala oba prijatelja; toda Anselmo je imel vsaj to zavest, da sta spet pod isto streho z Mariem; kadar je delal na vrtu, hranil živali ali ribal tla v refektoriju, je vselej lahko izmenjal ganljiv pogled ali celo včasih par besed s svojim prijateljem iz mladih dni. Minulo je nekaj časa in Mario je prejel duhovniško posvečenje: Na predvečer veliko¬ nočne nedelje, na katero naj bi imel svojo prvo pridigo, je Mario čutil na hodniku, da se mu nekdo približuje. Bil je Anselmo, ki mu je samo zašepetal: ‘‘Vso srečo ti želim; Mario. . . Tudi jaz bom prišel k pridigi in. . . bom molil za te!” Ko je drugo jutro stopil Mario na prižnico, je bila prva oseba, ki jo je opazil, ponižni Anselm, stoječ takoj pod prižnico, naslo¬ njen na steber v kotu in zroč naravnost vanj z ljubečimi in pričakujočimi očmi. Mariu je bilo všeč t’o molčeče spoštovanje, zato se je potrudil, da je govoril kolikor naj¬ bolje mogoče. In res je bil njegov govor poln bleska: malo boljših je bilo slišati v tej samostanski cerkvi. Za- tem prvim govorom so sledili drugi, tako tekoči in mogočni, da so ganili vse člane družine in so povzročali solze ponosa v očeh ubogega brata-laika, stiskajočega se k stebru pod prižnico. Marieva govorniška slava je nenehoma rastla Sprejemal je vabila, naj bi prišel pri¬ digat v druge cerkve. In ker po redovniških Pravilih ne sme menih nikdar nikamor iti sam, je prosil gvardjana, naj mu da za sprem¬ stvo Anselma. čas je mineval in prijatelja sta hodila iz fare y faro, počez in povprek vse Italije. Ne¬ prenehoma, je prejemal Mario nova odliko¬ vanja in napredovanja. Postal je kraljevi dvorni pridigar in končno celo abruški škof. v _ V svoji škofovski palači je Mario živel življenje velikega gospoda. Občudovali so ga verniki, naprošali so ga- cerkveni prvaki, ča¬ stilo ga je plemstvo; da, postal je velika rpoč. Njegova postava, je postala še častitlji- vejša in njegove kretnje oblastnejše. Res, komaj je še poznal svojega ponižnega in zve¬ stega brata laika, ki mu je, čeprav že zelo sključen, z največjim veseljem služil, ga spremljal povsod, mu čistil razkošna obla¬ tila, ge bolj pa dragocene dragulje v šolnih, ali pripravljal čašo francoske čokolade, ki jo ■l e s takim užitkom zajtrkovala Njegova Pre- vzvišenost. Toda ko je neke nedelje škof Mario zopet Sovoril s prižnice, je opazil, da nekaj manjka v njegovi okolici, čutil je vznemirjenost, kar se mu je le redkokdaj pripetilo. Opazil je, da ni Anselma pod prižnico, kakor po navadi. Malo zmedeno se je škof za hip ustavil, po- fetn pa le s težavo razpredal nit svojih misli hitel končati. Ko je končal, se je takoj Podal v zakristijo in vprašal po Anselmu. Odgovoril mu je — molk. Pretrgal ga je ® e le star duhovnik z besedami: Anselm je umrl pred — pol ure,” Začudenje in presenečenje je navdalo škofa; stari duhovnik pa je nadaljeval: ‘‘že več mesecev je bil revež neozdravljivo bolan. Pa nisem Vaše Prevzvišenosti hotel s tem vznemirjati.” 'Globoko sočutje je navdalo škofa Maria, oda še globlji je bil občutek, da odslej nekaj bfp-njka njegovi lastni osebi. ® Povzdignjenim glasom je rekel: ‘Rad bi ga videl.” in so sa molče zadaj za hleve k ozki n J^prosti celici, kjer je ležalo na postelji, Pokriti s slamo, v raševino zavito telo nje- s mladostnega prijatelja Anselma. to Se zamisli b 'Morda ja primerjal sv , u ' 30 ^ tvo in preprostost z veličastnostjo , biega dvorca? Obrnil se je k svečeniku in v P r a6al: ‘‘Je živel tukaj?” “Da, Prevzvišeni! ” “Toda. . . s čim se je bavil?” ‘‘Prevzvišeni...” je rekel duhovnik, kate¬ rega je to vprašanje nekoliko začudilo, “s tem, da je služil Vaši Prevzvišenosti. . .” “Pa. . . izven te službe?” ‘‘Ni mu ostajalo časa za kaj drugega. Ves dan je delal v vrtu in z lastnega krožnika dajal jesti pticam; govoril je z otroki, ki s‘o se zbirali pri vratih vašega dvorca, in mi¬ slim, da je vzdrževal nekaj beračev z ostanki škofovske kuhinje. . . Sicer pa . . . je molil.” “Molil?” je vprašal škof, kakor da bi mu bila ta beseda tuja. “Da, Prevzvišeni, mnogo je molil. In ko sem ga nekoč vprašal, za kaj tako moli, se je samo nasmejal in zamrmral: ‘‘Za dober namen.” škofov obraz je ostal sicer nespremenljiv, toda v srcu je čutil, da ga je nekdo udaril vanj. čeprav ni znal ceniti vrednosti svojega Anselma, čeprav je bilo njegovo obnašanje do ubogega brata v zadnjih letih skoro trdo, še ni prišel zanj trenutek, da bi šel vase in si dal odgovor zase. Moral je namreč še hitro na pot v Rim, kjer naj bi govoril v baziliki sv. Petra pred zborom nadškofov. Ladje veličastne cerkve svetega Petra v Rimu so bile polne vernikov, ko je stopil škof Mario na govorniški oder. To je bila zanj čast, o kateri je sanjal tolko let. Bil je veličasten trenutek njegove mogočne ka- rijere. Ko se je umirila množica, je začel svoj govor, toda besede so mu kot opotekajoč se prihajale z ust... Na obrazih poslušalcev je bilo brati presenečenje in razočaranje. Potne kaplje so mu stopJe na čelo. Obupano je gledal navzdol, toda tiste ponižne, nav¬ dušene oči izpod prižnice mu niso sijale več nasproti kot v prejšnjih časih... Jecljajoče in zmedeno je govoril svoj govor, in ko ga je končal, je osramočen stopil s prižnice in zapustil cerkev. Bil je globoko ranjen v svojem ponosu in jezen nase, da se je dal tako zmesti neznatni misli! Vestno se je pripravil na svoj nasled¬ nji govor. On, abruški škof, najboljši so¬ dobni pridigar v Italiji, naj bo za vse hvaležen ubogemu, preprostemu bratu laiku? Kako naj bo to mogoče? Takšna misel je naravnost blazna! Toda: ko je prišla ura nje¬ gove pridige, so mu tekle besede iz ust brez toplote in brez življenja. . . Uničujoča misel je postajala, vedno silnejša, dokler ga ni za¬ dela kap, da so ga morali odnesti s prižnice. Obrnil se je k nosilcem ter rekel z besedami, pretrganimi in komaj razumljivimi: “Resnično. . . on je bil moje bistvo. . . jaz sem le prazna lupina...” Zdravniki so bili mnenja, da je prenaporno delal, da mora spremeniti zrak, da se mu bodo povrnile moči v Apeninih. Kljub temu je škof Mario prosil, naj ga pošljejo v sa¬ mostan, kjer je bil posvečen v mašnika, od¬ koder je prišel Anselm za njim, da mu služi, in kjer je ponižni brat sedaj našel svoj grob. V ta starodaven samostan se je torej podal škof Mario. V samotnih premišljeva¬ njih se je sprehajal po vrtu samostana in redno vsak dan obiskoval skromen grob pod oljkami. V njem se je zgodila velika spre 43 memba: njegove oblastne kretnje so izginile, v vsem je postal krotek in mil. Nekega ve¬ čera ga je presenetil gvardijan, klečečega pred grobom brata Anselma. Ko se je Mario dvignil, mu je gvardijan položil roko na rame, in mu rekel z nasmehom, ki je izra¬ žal spoštovanje in ginjenost: “Dobro, sin moj, si prosil Boga za povr¬ nitev govorniškega daru?” ‘‘Ne, oče!” — j-e odgovoril zamišljeno, “prosil sem ga, naj mi da svojo najvišjo milost...” in s tihim glasom je dodal: “najvišjo milost — ponižnost!...” A. J. Cronin, pisatelj te črtice, spada med največje sodobne pisatelje, ki tudi nam ni ^Po^dcaotjcna, sesfca! . / ‘‘Ko hi vsaj teh kilometrskih razdalj ne bilo med menoj in teboj,” potoži marsikatera izmed nas svoji prijateljici. Tisti nedeljski trenutki pred cerkvijo in pri drugih prire¬ ditvah so pač prekratki za naše medsebojne prijateljske razgovore, v katerih bi se tako rade pomenile o vsem, kar nas teži, tudi o osebnih težavah, saj so prav te vzrok, da smo potrte, da se zapiramo vfi.se in se celo odtujujemo nekdanjim prijateljicam. Toda komu naj potožiš svoje bridkosti Ti, ki si morda popolnoma osamljena in dolge mesece ne slišiš slovenske besede? Z veseljem in hvaležnostjo pozdravljamo misel onih, ki so tudi dekliškemu svetu dali možnost, da se bomo moglo po “Duhovnem življenju” razgovarjati o naših dekliških vprašanjih, ki so prav v teh razmerah in prilikah veliko bolj zamotana in mnogo težja, kot so bila v domovini. Danes bi rada nekaj minut preživela v tihem razgovoru s Teboj, sestra, s katero se k/edaj vidiva, a š e bolj s Teboj, ki bivaš sama med tujimi ljudmi. Prisrčno pozdravljena! Kako se počutiš v tem novem svetu? Kako si se vživela vanj in v delo, ki ga opravljaš? Kako je z domo¬ tožjem? Kaj ne, kako prav je imel Cankar, ko j e dejal, da je Bog drugim pokrajinam skopo odmeril lepoto; za zemljo od štajer¬ skih goric do tržaške obale, od Triglava do Gorjancev pa mu jo je ostalo polno pergišče. Kako hitro minevajo dnevi. Štiri leta smo živele v taboriščih. Marsikaj grenkega smo doživele v tem času, pa na to vedno bolj po¬ zabljamo, ker je bilo tudi toliko lepega, bo¬ gatega, da nas je vse prevzelo, štiri leta smo se po taboriščih narodno in versko vzga¬ jale in izpopolnjevale. Ob prihodu v novi svet pa se je začelo za nats povsem novo življenje, ki je našemu srcu včasih popol¬ noma tuje. Res, premnogim je odvzeta celo materina beseda. Tudi domovine ni, nikjer neznan. Bil j-e svoj čas zdravnik, toda v neki bolezni je začel pisati roman ‘‘Citadela” (trd¬ njava) in ni več pustil peresa. Ta roman iz zdravniškega življenja je prestavjen tudi v slovenščino (prevedel L. Klakočer) in ga je pred vojno izdala Jugoslovanska knjigarna v Leposlovni knjižnici. Tukajšnjim Slovencem pa je pisatelj najbolj znan po — filmu nje¬ govega romana “Ključi nebeškega kralje¬ stva”, ki je bil predvajan lani v našem kinu. Pisatelj je Anglež in — katoličan, kot smo brali nekje, dasi so nekateri mnenja, da je anglikan, ki je zelo blizu katolištva Vse¬ kakor je velik pisatelj, kakor se vidi tudi iz te majhne črtice iz zadnjih let. DR. D. je ni več videti in čutiti. Samo lepi spomini nanjo so nam ostali. Da, spomini in ljubezen do doma. Naj tudi nama velja pregovor: “Cesar je polno srce, usta rada govore.” Da, ker je nam dekletom srce polno ljubezni do doma, rade o njem govorimo in z mislimi romamo v preteklost. Naša dekliška, srca so polna lepih spominov tudi na taboriščno življenje. Zato se pač v naših razgovorih prepletajo misli in spomini iz taborišč; zlasti rade se spominjamo vseh onih, s katerimi smo toliko let delile vesele in žalostne ure, pa so se naša. življenjska pota razšla — morda za vedno. če moje in Tvoje srce tako toplo zatrepeče ob spominu na dneve doma in v taborišču, če se v svojih razgovorih tako radi nanj povračava, ali naju k temu ne sili še nekaj globljega? Lučka, ki nama je svetila v otroških letih. Mati nama jo je prižgala v srcu, Cerkev ji je prilivala olja in naše organizacije so jo nama čuvale pred vsem temnim in hudim ter jo poglabljale. Bila, je to luč vere, ki je bila dovolj močna, da naju ni ostrašila pot v begunstvo izpod varnega domačega krova. Tudi v dneh, ko so nama življenje utes¬ njevale lesene barake, se je vera v najinih srcih krepila in postajala od dne do dne bolj močna. Gospod pa je vodil najine korake še dalje v svet. Pripeljal naju je v tujo deželo. Vem, kako ti je bilo takrat pri srcu, ko si se znašla, sredi tujega mesta, morda sama, brez matere, očeta. Vsem se je podobno godilo, zato pač druga drugo lahko razumeve. Toda, kako majhna je bila ta bolečina v primeri z novo, ki se je prikradla v srce vsake verne slovenske mladenke že ob prvih spoznanjih tukajšnjega življenja! Zaslutili sva, da ta 'velemestni tok požre .vase toliko dobrega in Plemenitega. Bog, njegove zapovedi se sli¬ šijo le kot medli klici sredi zmaterializira- ®ega tujega sveta. ‘‘Kaj bo z menoj, z mojo Plamenico, ki jo nosim v svojem srcu? Kaj bo z dragimi sestrami po veri in rodu,” se v straliu sprašujeva. Ali nama ni Gospod vdihnil teh vprašanj z ato, da naju je opozoril na nevarnost, ki grozi najini veri, da jo zaduši morje moder¬ nih zmot, da usahne pod trdo skorjo mate¬ rializma, ki vedno bolj oklepa srca rojakov? Luč vere v nama ne sme ugasniti. Ker se pa sami čutiva tako šibki, zato hodiva po pomoč k Njemu, ki naju je spremljal na vseh potih prav od prvih korakov, in želi biti najino plačilo. Tudi “Duhovno življenje” naj nama k temu pomaga! — Bog te živi! Lilo je kot iz škafa'. . . Zamolklo grmenje se je vedno bolj bli- 2 alo. Bliski so mameče razsvetljevali grozno Doč. Pri Hribarjevih so končali sv. rožni venec. Molili so še Očenaš k svetemu Florijanu, " a bi jih obvaroval časnega in večnega og- bja, ko je udarilo onstran vasi. Na okno je potrkalo. Vsi so se spogledali. Molitev je zamrla na Ustnicah. Otroci so z 'odprtimi ustmi prisluh¬ nili, kot na Miklavžev večer, ho razsaja po Va si parkelj. Mati je v strahu pogledala °četa. Znova je potrkalo. Devet scc je močneje Udarilo v prsih. Oče je oklevajoče vstal. Zaupno je pogle¬ dal v Bogkov kot, kjer je visel križani Go¬ spodar vsega sveta. Vsi obrazi so bili bledi. Otroci od sedem¬ letnega Ceneta do najstarejše dvajsetletne Zalk-e so preplašeno gledali za zastrto okno. P r avtako je potrkalo kot tisti večer. Ko so v zeli brata Jožeta. Potrkalo je znova. Tretjič. “Kdo je?” je izdavil 'oče. ‘‘Zalka, odprite!” “Jezus, Peter!” je omahnilo čez stol dekle. “Rozmanov Peter je,” je oče pojasnil za- c Udeni materi. Molče sta se vprašala pogleda zakoncev, “ a j naj storijo. Ali naj odpro? Gorje, če ga bledijo pri njih! Zamolklo grmenje se je oddaljevalo proti Kamniškemu sedlu. Sava za vasjo je mo¬ rala močno narasti, ker jo je bilo slišati , Hribarjevo hišo. To se ni zgodilo vsako e to. Burja je divje zavijala okrog oglov. Zalka je bleda kot zid vstala, stopila k e etu i n mu proseče pogled ila v oči. Zdelo e mu je, kakor da gleda v oči žene pred \y-indvajsetimi leti, ko je bila se dekle. ** bi ji takrat mogel kaj odreči? -.Hi mogel vzdržati Zalkinga pogleda. Vsto- ^ .je k vratom in odprl. n p °zni popotnik je od kože premočen stopil Prag, se previdno ozrl po sobi in vstopil. H ob er večer, Hribarjevi!” - Hober večer, Zalka!” Truden je bil po¬ tnikov obraz. Z upadlega oDličja, globoko vdrtih oči, temnih črt na čelu in zaraščene brade se mu je bralo trpljenje. Mati je stopila k zastrtemu oknu in dala čez zaveso še temen predpasnik. Dolgo so se gledali. Nihče ni znal prav začeti. . Od vojaškega plašča je curkoma teklo, šele mlakuža na tleh je opozorila Zalko, da se mora fant preobleči. Mati je stopila v kuhinjo, da zavre čaja in pripravi večerjo. Otroci so se stisnili za mizo in tiho opazovali. “Je varno?” se je bal Peter. “V tej nevihti menda nikogar ne bo r.ocoj k nam,” je oklevajoče menil oče. ‘‘Na sledu so mi,” je fant boječe pogledal očeta. “Franičev Jože me je izdal, sem mi¬ slil, da je š-e moj prijatelj, pa sem mu komaj ušel.” “Jezus, Peter, zakaj si šel k njemu? Ali ne veš...” “Kaj, Zalka!” “Ali ne veš, da ti je prisegel smrt,” je zajokalo dekle, “ker sem dobra s teboj.” Ob šipe je udarjal dež. Vznemirjal je ljudi, kakor da tolče ob razbolela srca. Veter je zamolklo tulil. Hotel se je kosati z gromom, pa ga ni mogel prevpitl. ‘‘Od kod, Peter?” je vprašal oče. “Iz taborišča na Tirolskem. Nisem vzdržal brez Zalke. Moral sem priti. ’ “življenje si tvegal, Peter,” ga je božajoče pogledala. ‘‘še premalo zate, dekle!” Oblekel si je topel površnik in popil čaj. Tedaj je z vso močjo udarilo na okno in vrata hkrati. Vse je pretresla groza. Peter je nervozno poiskal z desnico v žepu. “Skozi kuhinjska vrata ven!” se je znašel oče in porinil fanta proti izhodu. “Zalka z menoj!” jo je potegnil za sabo fant. Tedaj je vdrugič z vso silo udarilo na 'okno, da so šipe zacvenketale. “Odprite, če ne, streljamo!” Peter in Zalka sta bila medtem že skozi dvoriščna vrata. Vzela ju je noč. Oče je odprl. Zagledal je puškino cev. “Roke kvišku in ne ganite se!” — 45 Eden, dva, pet... miličnikov je vstopilo z naperjenimi samokresi. Mati in otroci so jokali. “Kje je tisti beli pes Peter Zalokar. Po glasu so spoznali komisarja Franiče- vega Jožeta ‘‘Ni ga bilo tu,” je stežka lagal oče. “Ne laži, stari! Kje je Zalka?’’ šele sedaj so Hribarjevi videli, da de¬ kleta ni. Nihče ni mogel izreči besede. “Hudiča, poglej njeg*ovo vojaško suknjo! Gotovo je ušel lisjak! In še z dekletom.” Pre¬ iskali so vse stanovanje. ‘‘če ju ne dobimo, dam hišo zapleniti, vas pa obesiti,” se je jezil Franič. “Si razumel, stari?” Se je v divji jezi drl komisar. * * •* Tako je končala Hribarjevina. Drugi dan so zaprli očeta in mater. Ob¬ dolžili so ju veleizdaje. Hišo je zaplenila država. Otroci pa. so se šli vzgajat v Bosno na železniško progt>. O Petru in Zalki ni nihče nič zvedel. Noč ju je vzela. * * * Ko je pred letom priplula v Buenos Aires “Santa Cruz”, si med potniki le stežka spo¬ znal Hribarjevo Zalko. Na .ljen mladi obraz se je preselilo življenje z mnogimi razoča¬ ranji in bolestmi. Peter je mesec dni za tem, ko sta srečno ušla čez mejo, umrl za pljučnico. Volja do življenja in ljubezen do Zalke nista mogli premagati smrti. Mati je umrla v ječi. Oče ie na prisilnem delu. Bratj-e pa se mučijo (Uleč nekje v Bosni za obnovo zemlje in za pogubo svojih duš. Domačija je v tujih rokah. Najhuje pa jo boli neprestani glas, ki ji noč in dan doni na ušesa: “Ti si kriva, Zalka! Ti si kriva vse ne¬ sreče!” Sama sebi se je zdela topa in brezčutna za vse. To je naredilo iz nje trpljenje in žalost. Edino, kar jo je še navezovalo na življenje, je bila prijateljca Trdanova Vida iz Podpeči. Kmalu po Petrovem pogrebu sta dobili. Od tega časa sta bili neločljivo združeni, vse do zadnjega slovesa, ko je Vida morala ostati s starši v taborišču, ker je zbolel oče. To je bil za obe dekleti velik udarec. Toda misel, da se bosta kmalu videli v Argentini, jima je vsaj delno lajšala slovo. Zalka je dobila službo v ovarni. Poskrbel jo je neki inženir, ki se je s tovarnarjem poznal. Poskrbel ji je tudi stanovanje nekaj kvader proč od tovarne. Bila je ozka sobica brez okna. Toda stanovanje je le, posebno ker še drago ni' bilo. Tudi kavcijo za stano¬ vanje je položil inženir iz svojega. Dekle v svoji preprostosti ni vedelo, kako bi se zahvalilo svojemu dobrotniku. ‘‘Bom pa molila za vas, gospod,” je dejala, “Mislim, da mi ne bo veliko koristilo!” je inženir sarkastično odklonil njen dar. čudno jo je zbodla ta hladnost do vere. Prijateljica je opozorila Zalko, naj se hoji inženirja, ker ni prida človek, Čeprav je Slovenec. Ni mogla verjeti. Saj je vendar tako do¬ ber človek! On ji je edini pomagal, i.judje j pač čez vsakega vedo kaj povedati. Saj še Bog ne more vsem ugoditi. Ko so neki petek večer v mraku končali delo v tovarni, je inženir Kotnik počakal Zalko in jo vprašal, kdaj mu bo pokazala, kako si je uredila svojo sobo. “To pa lahko takoj pogledate, gospod in¬ ženir. Kar dobro se počutim. Tako sem vam hvaležna,” Inženir se je namuzal. Videl je, kako lepo drvi voda po strugi na njegov mim. “Vas bom pa spremil.” “Prosim.” In sta šla. Na stanovanju se je zanimal za to in ono. Vse mu je ugajalo. Vprašal jo je, zakaj ima. ; na steni to žalostno Kristusovo podobo. To jo samo straši in vznemirja, ker ima tako žalosten obraz. “čuden človek,” si misli dekle. ‘‘Na Kri¬ stusu pač ni nič strašnega. Tako mil in nežen obraz ima in tako sočuten je njegov pogled.” “Gospodična, vam smem darovati sliko, ki bo lepo pristojala na steno ; n vam bo v veselje.” Iz aktovke je potegnil podobo. “Vam ugaja?’’ Zalka je čutila, kako je zarudela. Kotnik je poiskal žebelj in obesil sliko. Kako naj mu brani, če je pa toliko storil zanjo! To stanovanje mi je preskrbel, zato pač hoče imeti tudi malo oesede pri tem, kako naj bo urejena. ‘‘Sedaj vse drugače izgleaa soba. Bom moral še kaj prinesti! Saj smem, gospo¬ dična?” Nič ni vedela povedati. “Veste kaj, Zalka, prvi mesec vam tudi ni treba plačati stanovanja. Za tisti aenar, ki ga zaslužite, si kupite raje, Kar potre¬ bujete za svoje gospodinjstvo. Za stanovanje bom pa jaz dal.” “Ne, gospod! Vi ste že toliko storili zame, da ne vem, kako vam bom vse io povrnila,” se je branila Zalka. Poslovil se je z obljubo, da bo arugi večer nekaj lepega prinesel. Zalka je obsedela, čudna, omotica ji sili v glavo. V sencih ji razbija. Neka razdvoje¬ nost se je polašča. Oko ji obstane na sliki, ki jo je prinesel inženir. Predstavlja dekle, ki ni niti po obrazu, niti po stasu, niti po vedenju in noši podobna slovenskim dekletom. Podobne slike je videla na. reklamah za kino. O njih so govorile posebno vsak ponedeljek delavke v tovarni, ko so si pripovedovale, kakšen kino so videle v nedeljo in v katerem baru so plesale. Tudi Zalko so vpraševale, v ka¬ teri kino hodi. Pomilovalno so se ji posmi- hale, če je bila v zadregi. Niso je razumele. Zato ji je bilo v ponedeljek najtežje, Ta večer je Zalka težko molila rožni venec. Bil Je na vrsti žalostni del. Mukoma je od¬ ganjala misli vstran od potlobe na steni. Zdelo se ji je, da. žari iz podobe inženirjev obraz, ki jo vabi in jo raztresa. Zgrozila se je, ko se je znašla pri 3 trnjem kronani skrivnosti našega Odrešenika, pa še na Zveličarja, skoraj pomislila ni. Proseče je pogledala na zid, kjer je visela Kristusova podoba, lepa in usmiljenje vzbu¬ jajoča. Pa je on rekel, da ni lepa; rekel je ^elo, da je strašna. Gotovo ne pozna Kri¬ stusa. Kaj, če bi ga jaz 'o njem pouiila? Skoraj vesela je bila te apostolske misli, Pa je bila po drugi strani prav iako pre¬ pričana o neuspehu. Morda bi pa le poizkusila. . . Drugi večer je inženir Kotnik spet prišel. Bil je silno prijazen, že pri vratih je z dopadenjem ugotovil, da je njegova včeraj¬ šnja slika pusto obličje sobe popolnoma spre¬ menila. ‘‘Pa. tudi Kristus lepo pristoja na steno,” Je hotela biti korajžna. “Za moj okus ni, pa tudi za mlade ljudi hi. Ne rečem za stare ženice, iu mmaJo dru¬ gega dela kot po cerkvi posedati in se s tem tolažiti na stara leta. Pa pustiva to, kaj sem te že hotel vprašati. Ali ti ni nič 'tolg čas, ko si tako sama ob večerih? Ali PNde kdo k tebi na obisk?” jo je kar tikal. “Ne, sem kar sama. Tako rada sem sama!” “Kaj pa delaš? No, zaupaj mi, kaj si de- “ l la snoči, ko sem jaz odšel?” “Najprej sem molila, rožni venec, potem 8e m šla pa spat.” “Lepa ta,’’ meni inženir, “rožni venec si molila. Ne morem te razumeti, kako moreš 8 tem žlobudranjem zapravljati dragoceni mladosti. Izgubljaš življenje v mračnih mislih.” “Motite se gospod. To pač ni nič dolgo¬ časnega, saj ga molim vsak večer. Ne spo¬ minjam se, da bi kdaj opustila.” ‘‘Ti, revica, ti zaslepljena! Kako se mi smiliš!” jo je prijel za roko. ‘Srček ti močno bije. Vročo kri imaš.” Zalka ni vedela odgovoriti. “Nič mi nisi še povedala o svojih doma- mm Ali ti kaj pišejo?” , Zalka mu je pripovedovala žalostno zgodbo p svoji domačiji, o starših in o bratih, o e tru in o taborišču. , . Z besedami jo je pomiloval, v srcu pa je n vesel, da je dekle tako samo. “Sedaj še le v ! di m, kako si potrebna, moje pomoči! Re¬ ma i co s j tako sama!’’ se ji je hlinil. Hvaležno ga je pogledala, on pa jo je Ppktižal po licu in ji stisnil roko. Zalka ni meia, kako se je zabliskalo v njegovih očeh P kako mu je za.plala kri. Bil je star lisjak, . 1 se je pa prav tako znal obvladati, kadar 6 vedel, da še ni prava ura. “Peter je umrl, praviš,” jo je nenadno Hmašal. Da,” j e globoko vzdihnila, k -AR sta tudi takrat molila rožni venec, 0 sta se rada imela?” jo je zvito vprašal. f ‘Tudi, gospod inženir. Peter je bil dober j , Kar ‘ti’ mi reči, Zalka. Bova še bolj pri- mija,” je skuša.1 spremeniti pogovor. s(; ‘Tega pa ne, gospod! Vi ste vendar mnogo od mene,” se je branila Zalka. j. Med nama pač leta ne bodo delale ovir,” Po ovinkih skušal nekaj povedati, razumela. Nekaj časa sta molčala. Ha j boš pa jutri delala, ko je nedelja?” Db desetih grem na Belgrano k maši.” Trtnik je malomarno skomignil z rameni: h r Misliš, da bi enkrat ne mogla prebiti j 6n z nia še. Mene poglej, kako sem lepo re- • denar imam in nič ml ne manjka, čeprav Srem v cerkev.” Joj, če bi se upala, bi mu Zalka že po¬ vedala, da je prešlč v hlevu tudi lepo rejen, čeprav ne hodi v cerkev. “Kaj vi ne hodite nič k sveti maši? Ali ne veste, da imate smrten greh?” “Beži, beži, punčka! To so si farji zami¬ slili in begajo ljudi. To so same stare čenče! Kdo pa v Argentini sploh še hodi k maši? že vidim, da si silno nevedna. Te bom moral malo poučiti o teh zadevah! Pa pustimo to. Recimo, da greš dopoldne k maši. Kam greš pa popoldan?” “Nisem še nič mislila. Verjetno se bomo s prijateljicami zmenite, da gremo kam ven iz mesta.” “Ali bi ne hotela iti z menoj? Rad bi ti to in ono pokazal po mestu. Tudi v kinu in baru še verjetno nisi bila.” ‘‘Mislim, da se ne spodobi, da bi dekle bodilo okrog z moškim. Kaj bodo pa ljudje rekli?” “Kaj so pa takrat rekli, ko si hodila okrog s Petrom? Ali se je takrat spodobilo?” “Mir mrtvim!” je bila skoraj huda Zalka. “Peter je bil dober in pošten fant.” “A, tako, jaz pa nisem dober in pošten? Kdo pa ti je pomagal dobiti službo in sta¬ novanje?” ‘Tako dobri ste bili z menoj, gospod in¬ ženir. Tisočkrat vam hvala! Ne vem, kako naj se vam zahvalim?” “Le ne preveč besedi! To naredi, kar že¬ lim. Jutri popoldan greš z menoj. Rabiš razvedrila! Drugače mi še zboliš tu v tej puščobi!” “Ne bodite hudi, gospod inženir, saj bom šla.” “Reci mi raje, ne bodi hud, Dušan, to lepše zveni. Ali ne, srček?” in jo je spet prijel za roko, da, jo je kar zazeblo. Čutila je, kako polzijo njegove oči po njenem obrazu in po vsem telesu. Ni ga upala pogledati. V sobi je bilo tiho. Molk obeh jo je delal še tišjo. ‘‘Sinoči sem ti nekaj obljubil,” se je iz¬ trgalo iz njega, “nekaj lepega sem ti pri¬ nesel, kar te bo gotovo močno razveselilo.” “Nikar, gospod, saj ste mi že tako veliko darovali. S čim naj vam, revica, povrnem?” če bi Zalka brala odgovor njegovih tem¬ nih misli, bi slišala: Plačilo si že sam vza¬ mem, deklič! “Nič se ne zahvaljuj, saj nimaš nikogar, ki bi te malo razveselil. Prinesel sem ti majhno iznenadenje. Pojdi malo pred vrata, da sam uredim sotjico. Boš videla, kako znam.” “če želite, zakaj ne? Pa nikar se preveč ne trudite!” Ko je odšla Zalka na hodnik pred sobo, je Kotnik izvlekel svoje darove: štiri ogabne slike, ki jih je obesil po steni nad posteljo. Satansko mu je tolklo srce, ko je ‘eno za drugo vesil po stenah. Oči s'o se mu bliskale od neukročene strasti in obraz mu je žarel od zlobe. Potem je razvil iz paketa okrašeno torto in j'o položil na mizo, katero je še prej po¬ grnil z novim prtom. Poleg torte je postavil lično vazo z duhtečimi nageljni. Na nočno omarico je položil še ničvredno revijo s pre¬ mišljeno zapeljivimi slikami 47 Stopil je k vratom in se z dopadenjem ozrl po sobi. Vse lepo,, samo tisti 'obraz s križa ga tako čudno gleda in tako milo prosi, kakor bi hotel reči: Kaj sem ti storil, da kvariš moje duše! ! Pa je človek preslišal prošnjo. Porodil se mu je satanski naklep: Boga ji ukradem! To je še edino, kar ima starega. Potem bo vsa moja! Stegnil je roko in križ je izginil v njegovi veliki aktovki. “Tako! Sam satan bi ne okrasil bolje sobe.” že je mislil iti, kar mu pade na um še ena misel: Denar. Daj dekliču denar, pa ga omamiš. Potegnil je denarnico iz žepa. Prazna je bila. Suh stotak je tičal nekje med papirji. Naj bo! Edini denar. Si bo treba sposoditi do konca meseca! Položil je lepo zlikani stotak poleg torte na mizo. še enkrat je poželjivo obj-el z očmi svoje darove, ugasnil luč in stopil na hodnik. Zalka ga, je v zadregi pričakovala. Slabotna luč je razsvetljevala star hodnik. ‘‘Tako, zdaj moram iti in jutri na svi¬ denje!” Prijel jo je za roko in stopil čisto k njej. Pogledal ji je v oči in še preden se je zavedla, jo je poljubil. To se je zgodilo tako naglo, da. se je Zalka zavedla še le, ko je odhajal doli po stopnjicah, pogledal nazaj in še enkrat po¬ mahal v slovo: “Pridem jutri ob štirih popoldne!” Stopila je v sobo in prižgala luč. Dišalo je po svežih nageljnih. Sredi mize se je šopirila torta, poleg nje pa je vabljivo obe¬ tal mnoge sladkosti življenja bankovec za 100 pesov. Iz sten pa so se pregrešno režali obrazi in telesa. Zalka se je sesedla. “Jezus, pomagaj! Nočem te žaliti!” Za¬ tisnila je oči in se skušala zbrati. Na ustnih jo je žgal satanski poljub in oči so jo pekle 'od strašnega pogleda po stenah. V srcu pa ji je ležal stotak, ki se ji je zdel težak kot cent in jo je pritiskal k zemlji. Za vsem tem pa se je satansko pačil obraz njenega ‘dobrotnika’. Kakor iz dalje pa so prihajale besede: . . .vero so si izmislili farji. . . Zdelo se ji je, kakor da je stol vrtiljajk. Srce je ječalo pod stotakom in se v močnih utripih branilo. Iz usten, iz oči, iz lic ji je gorelo. Ni se mogla zbrati. Med to strašno šaro in navlako misli ni videla ničesar, kar bi jo moglo rešiti. ‘‘Pač. On je dober. Meže je obrnila oči v ono smer, kjer je na steni visel križani Od¬ rešenik. Za,upno je odprla oči, pa bila Je razočarana: “Jezus, kje si? Joj, gorje mi, Boga ni!” ‘‘Jezus, kam si odšel?” Kot blazna je skočila pokoncu in z enim samim pogledom je prešinila sobo. Boga ni! Tedaj ji je padla na um strašna resnica: Boga mi je ukradel in satana daroval! Neizražen stud jo je prevzel. Omamni duh po nageljnih jo je dušil, ob pogledu na torto se ji je dvigalo, stotak se ji je zdel umazan lin grd, da bi ga za ves denar na svetu ne prijela Na steno si ni upala pogledati. Tako je bila zmučena, da je mislila, da se bo kar zrušila. Strašna osamljenost ji je šla. na živce: Sama, čisto sama, sama, čisto sama... ji je tolklo v prsih srce. Ugasnila je luč in se vrgla na posteljo. Kako bo mogla preživeti noč, ko je sama brez Boga, Ko bi ji oni okrutnež vsaj Boga pustil. Z njim na čelu bi se lažje bojevala proti satanu, ki se je naselil v njeni sobi. Zatisnila je trudne veke. Tema je blago¬ dejno vplivala nanjo, še oči je niso več tako pekle in skelele. Le srce se ni moglo umiriti. Tako je razbijalo v njej, da. se ji je zdelo, kakor da se vsa postelja ziblje in trese. Dolgo je negibno ležala. . . In že se je znašla na ladji: Santa Cruz. Peljala se je v Argentino. Sonce je zagrnil strašen oblak. Na obzorju je bilo vse temno. Mornarji so nervozno tekali semtertje s silno zaskrbljenimi obrazi. Veter je tulil in mi¬ kastil jambore. Voda je pljuskala čez krov. Vedno večji vihar se je dv.gal. Ladja pa se je pogrezala vedno bolj in vedno bolj v morje. Povsod sama voda. Sopotniki so vpili. Zalka pa je stala sredi vode in ni mogla poklicati na pomoč. Sploh ni mogla odpreti ust. Videla je, kako so se okrog nje potap¬ ljali sorojaki, pa ni mogla stegniti roke, da bi jim pomagala. Voda je naraščala. Ladja je že izginila pod valovi. Znašla se je sama na deski. Valovi so jo premetavali sem in tja in ji grozili s pogubo. Tedaj je nekaj metrov proč od deske zagledala rešilni čoln. Isfa njem je veslal inženir.. Ne bila bi ga spoznala, pa je imel na visoki kapi napisano: Ing. Dušan. Silno se je trudil, da bi s čol¬ nom dosegel desko, kj-er je bila ona se nekaj zamahov z veslom in pri njej to. Tedaj je na desni strani deske zagledala še drug čoln. čuden bradat veslač sedi v njem. Pa bolj ga gleda, lepši je njegov obraz. Tako znan se ji zdi. Kje neki ga je videla. Joj, pa kako, da ga ni prej spoznala. Saj je to vendar on, Kristus z njene podobe na steni. Njen Bog je. In na drugem konci} čolna sedi Peter, ves lep in čist, in ji maha v pozdrav. Veter tuli. Zalka grabi z desnico za desko, z levico pa bi rada dosegla Kristusov čoln. Tedaj butne inženir z veslom ob desko in jo porine vstran. Močan piš potegne in iztrga inženirju kapo z glave. Na čelu se mu po¬ kažejo rogovi. Tudi inženirjev obraz je iz¬ ginil in v čolnu sedi sam satan. Zdaj stegne- svojo kosmato roko proti Zalki. V groznem strahu zavpije: Jezus, pomagaj! Satan izgine. Zalka skoči pokonci, 'Orožne sanje! Strah jo je, da se vsa trese. Prižge luč. Ura je komaj devet. Vsa še trese in do smrti je izmučena. Tu ne vzdrži več. Umre nocoj in brez Boga. V glavo ji šine odrešilna misel: Po Kristusa grem. Vrniti mi ga mora brez¬ božni tat! Ne maram take zamene. On naj ima satana, meni pa naj vrne Kristusa. Toda kam? Noč je. Dekle samo v temno noč! ‘‘Zakaj tie. Nič hudega se mi ne more pripetiti, če grem Kristusa iskat.” Zmetala je podobe s stene, položila nanje torto, rože, bankovec in revijo, vse povezala v namizni prt in šla. Skoraj tekla je po ulici. Nekoč ji je rekel, da stanuje na Catamarci. Tudi hišno številko si je zapomnila. - Ro se je vrnil inženir Kotnik tisti večer domov, je bila žena močno slabe volje. “Spet te tako dolgo ni bilo. Kje le hodiš Nadnje dni. Večerja, je zmiraj mizla.” “Saj veš, opravki,’’ je bil kratek. “Gospodar je b,l danes ponovno tu radi sta¬ novanja. Več kot pol meseca j-e že preteklo, Pa še nismo plačali.” “Nimam! ” “Pa za gospodinjstvo rabim denar. In °troci morajo imeti za šolske potrebščine.” “Nimam, sem že rekel. Čakaj na konec meseca.” “Kaj bomo pa jedli? Da si se tako zane¬ maril, za božji čas, Dušan!” Pozno v noč sta se prerekala mož in žena. Inženir je ženo sicer poslušal, v mislih pa je nil čisto drugje. Pozvonilo je. “Kdo neki še zvečer ne da miru!” ‘‘Poglej, kaj je!” je zapovedal inženir ženi. “Ali stanuje tu inženir Kotnik,” je brez Pozdrava govorila Zalka. “Kaj želite od mojega moža?” je vprašala Sospa. Zalka je bila presenečena. Poročen je torej. ® 6 lepše! “Nujno moram govoriti z njim!” “Vstopite!” . “Prokleto, zdaj bo pa šola!” se je obrnil inženir proč, ko je zagledal dekle. ‘‘Mojega Boga mi dajte nazaj! Tu imate Sv ojega satana!” Vrgla je zavitek na mizo. “Kdo ete vi,” je skušal vzrasti Kotnik, poznam vas.” . “Kaj s-e hlinite, vi zapeljivec! Sram vas Podi! ženo in otroke imate, pa zapeljujete Pedolžna dekleta! Boga mi vrnite!” . Inženir je hil ves iz sebe. Ni vedel, kam bl ( stopil. “Izginite, če ne, bom poklical policijo!” “Kar kličite, da vas zaprejo, morilec do¬ mkih duš! Boga mi dajte nazaj!” Otrok v zibelki se je prebudil in zajokal. z alka je zagledala inženirjevo aktovko, Planila je k njej, jo odprla in vzela iz nje ? v °jo podobo Križanega. Vroče ga je poljubila m zbežala. Inženir se je sesedel. ^ena je razvila paket. * “Magda, ne bodi huda. Ne poznam te e hske. Poblaznela vešča je!” zena je stisnila ustnice. Iz oči so ji vrele aoize “Kdo je pa moj namizni prt in mojo vazo p °darii dekletu? Morda jaz?” Inženir je bil premagan. D . Tvoje ljubice jedo torte, mi pa še za krom- p ! r nimamo. In stotake jim nosiš, otroci pa cen timov za zvezke, in z nagnusnimi ikarui kvariš dekleta: ‘Svinja!” je v sveti Z 1 vrgla, nagnusne slike pred moža. „ Se sedla se je in milo zajokala žena ne¬ kega moža. -g Neizmerno srečna, da je našla svojega °? a , je Zalka tekla domov, sik re . s ^® a la je vse žvižge na ulici in zateglo Ka nje, s katerimi nočne vešče obletavajo ma P}ljive luči. 0 Ni slišala zamolklega smeha in neslanih azlc , ko J e hitela po ulici in nesla v rokah križanega,. ai hila je mimo mladega fantalina, ki se ji je nastavil in siknil za njo: “Nora ženska! Zblaznela je!” Vsa zahropla je pritekla domov. Križa¬ nega je položila na posteljo, padla na kolena in s solzami ter vzdihi častila svojega Boga. Nekje v mestu je bila zgodnja jutranja ura, ko je vstala in legla. Ko je drugi dan prišla Zalka na Belgrano k maši, je imela za nekaj let resnejši obraz. Svojo skrivnost je razodela božjemu ' na¬ mestniku in pri svetem obhajilu tistemu Bogu, ki ga je včeraj zvečer po dolgih bojih zopet našla. In Zalka se je vrnila v življenje kot pre¬ izkušeno dekle z odprtimi očmi. MERNIK _ MOLITEV _ O, Večni, čuj: naš up in bolečino sprejmi v svoj načrt! Kot rujno in kipeče vino bogatih južnih tal, ki se iskri iz zlatih kup, nas obvaruj, da v plemeniti sok ne kane tuji strup. Ob svojem času presadi trtje bujno v triglavski svet, zasadi ga na Krasu, razpni svoj vinograd čez vso slovensko domovino. Naj blagoslov iz Tvojih rok, dobrotni Bog, d& kal in rast. Mogočni, daj, da bomo žlahtne trte, ki greje večna jih pomlad. Naj bomo kakor grozdje — žrtve med kamni strte —- v Tvojo čast. Naj bomo vsaj kristalna čaša, ki rujno vino v njih kipi. To vino — kri za črne maše. Igor. 49 aaaaaaaaaaaaaa človek, ki tukag na svetu Zlvis A/WW\A/WW«V» Moj človek, ki tukaj na, svetu živiš in veš, da še ure žiher nis, zakaj imaš takšne želje uživat posvetno veselje? Kdor uživa lušte tega sveta, leta se gvišrro enkrat kesa, če ne že na tem sveti, pa, kadar bo moral umreti. Mlad človek živi brez skrbi na svet, glih kakor da, bi mu ne blo umret, njegovo življenje pa mine, glih kakor dim v luft izgine. Kadar se ta človek najbolj veseli, takrat ga pa smrt najprej prehiti, glih tako pade okoli kakor ta rožca na. polji. Na svetu ga radi imajo ljudje, ko umrje, pa preč ž njim je, zvonovi mu milo pojejo, kader ga na britof nesejo. Tamkaj ga denejo v črno zemljo, potem pa ljudje vsi od njega gredo, kater so ga najbolj ljubili, še ti bodo nanj pozabili. & cvenska Premisli, o človek, kako si ti slep, ker ljubiš toljkanj ta goljufivi svet, glih to se bo s tabo zgodilo, use bo na te pozabilo. na zobna WWVAAA/WWVW^AAAAAAAAAAAAAA/WWWWWWWWW\AAJWVW\AA/VWW živimo v deželi in v dobi rekordov. Zato bom še jaz začel z rekordi, ne s svojimi, ampak z onimi, ki sem jim bil priča, tako- rekoč uradna priča. Niso to športni rekordi, katere priznavajo posebne komisije in ki jih do podrobnosti pozna že vsak šolarček, ampak rekordi posebne vrste. Da gremo lepo po vrsti, vam bom najprej spodobno predstavil nosilca teh rekordov. Ime mu je bilo Rajnon. Priimek? Bolje, da ga ne povem! Ramonov in Ramon je v tej deželi dosti, s priimkom pa, je druga stvar. Priimek našega Ramona je bil baskovskega porekla in tako prečudno zverižen, da bi Ramonovi potomci in številni sorodniki kaj lahko ugotovili, katerega Ramona mislim, pa je zamera, tu! Saj vemo, da človek, ki piše, nikoli ne ve, kako bi zastavil besedo, da bi bilo vsem prav. Ta Ramon je bil torej nosilec treh re¬ kordov. Ugotovil sem jih, ko sem ga, 83 let¬ nega starčka, pripravljal na prvo in zadnje sveto obhajilo. Prvi rekord je bil versko-obrednega zna¬ čaja. Ne vem, če se poleg njega more še kdo pobahati, da mu je od začetka do konca krstnega obreda preteklo 83 let. Prav zares! Bilo pa je takole: Rojen je bil naš Ramčn leta 1865 doli v Sanluiški pampi, blizu neu- quenske meje. Do farne cerkve j e bilo 300 km daleč. Po stari navadi so čakali, da je prišel naokoli ‘‘bautizador”, mož, ki je s cerkvenim odobrenjem delil na preprost način zakra ment sv. krsta po krajih, kamor je redko, ali pa nikoli stopila duhovnikova noga. Ti kršče- valci so dali otroku “el agua del socorro”, to se pravi: oblili so otrokovo glavo z vodo in izgovorili točno predpisano besedilo sv. krsta Dali so staršem nalog, naj otroka ob prvi priliki poneso v cerkev, da bo duhovnik dopolnil krstne 'obrede, kot so predpisani v cerkvenem obredniku in ki obstojajo iz za- rotovanj, krstne obljube in maziljenja s krstnim oljem in sveto krizmo. Temu opravilu pravij '0 ljudje “olear al nino”. To ni bilo v navadi samo takrat, ko je zagledal luč sveta naš Ramon, ampak je še danes. No, pri Ramonovih te krščevalne zahteve niso preveč natančno vzeli in tako se je stvar zavlačevala iz leta v leto, nato pa pozabila. Po preteku 83 let je moža bolezen prignala v bolnišnico, kjer sem po lepi krščanski na¬ vadi dopolnil to, česar “bautizador” ni znal in ni smel. • Ob tej priliki še par besed o teh kršče- 50 — Va lcih. So bili in so še nujno potrebni, še 'danes imamo v tej deželi župnije, katerih ozemlje je veliko kot cela Slovenija. iPa imajo onega duhovnika, ali so pa celo brez njega. Redna dušna oskrba vernikov je nemogoča. Zato si cerkvene oblasti pomagajo, kakor Pag morejo. Bolje nekaj kot nič! Taki kršče- v alci imajo še druge pravice. Ena takih je Pokopavanje mrličev. Tu sicer ljudje ne dajo dosti na dostojen cerkveni pogreb, zato Pa je v toliko večji časti “responso”, ki ga Je na vsak način treba zmoliti ali ob truplu a U na grobu, nekaj dni po pogrebu, ali pa °b priliki “novene”, ki jo opravljajo na domu Umrlega devet dni po pogrebu. 'Da lahko Potem rečejo, da je rajni umrl previden s ‘olaž li svete vere. . . Krščevalci znajo še več: Goliti znajo rožni venec. Za slovesnosti in Pobožnosti na čast raznim domačim svetni¬ kom in priprošnjikom, zlasti svetemu Ka- l e tanu in zaščitniku mater sv. Ramonu, iščejo P° 30 do 50 km daleč moža, ki jim bo na javnostih molil rožni venec. Seveda tem ugled- ." lBa možem njihova čast rada stopi v glavo ‘P večkrat prekoračijo meje dovoljenega, pogaja se, da iz želje po zaslužku začno tu di z drugimi verskimi ooravili: vodijo pro- ® es ije, pridigajo, si postavijo lastne kapele s čudodelniki kipi itd. Znan je slučaj, da s ' a je nekemu takemu podjetnežu posrečilo s Praviti pokonci pravo božjo pot, kamor je Bri baja.lo včasih po deset tisoč romarjev na ppkrat. Da so take razvade in zlorabe ve- a škoda za gojitev pravega verskga živ¬ lja, je jasno. Pojdimo sedaj k drugemu Ramonovemu e kordu, ki sicer ni cerkveno-verskega zna,- aia , je pa v tesni zvezi z njim. Enkrat, ne e ni ]rj e in zakaj, sem S nšal primero: gluh °t kanon! Ta primera je za našega Ramona Mtko prešibka. Največji kanon ni zadosti 6 lik, da bi primerno označili njegovo glu- Pst. Bil je gluh kot torpedo. Sicer ne 6I P. zakaj ravno torpedo, a nekaj človek ora. reči, ali ne? Zame je bil ta rekord ne- -O ne P r D eten - Moža je bilo treba vsaj a . s Uo poučiti o osnovnih verskih resnicah, 'Praviti na prvo sveto obhajilo in seveda ^Povedati. Le kako se bova spovedala v dvo- a Pi, kjer je štiriindvajset ostalih dedcev z j 0 Pozornostjo opazovalo, kako se bo za- , ® Va končala. Za poučevanje mi je kričanje j r prav prišlo. Sem pač poučeval vseh pet- Prajset. Saj so bili vsi približno enako trebni. Ramon je, kot vsak glušec, mislil, sem gluh tudi jaz. Zato je kričal tudi on a vse grlo. Tako so najini poslušalci lahko v z °rno sledili i moji preprosti razlagi, i g J? ri banjem in odgovorom. V zadrego me je pr ' izpraševanju vesti Ko sem mu j Magal grehe, okoliščine in grešne prilike, Rcu mesta na ves glas delal praktične gg^liPčke. Tudi ko sva, šla mimo šeste in ralv 6 za P° ve( ii, kjer povprečen kristjan upo- b,- l. vse svoje diplomatske sposobnosti, da cim varnej-e prebrodil mimo teh čeri, je Jhojj Za aiki možato in na ves glas pritrjeval ali S j ; aval, kakor je bilo pač treba. No, sem v P"® 111, če so se prvi kristjani javno spo- ‘Obt°- ra ^’ se m 0115 ! 1 ! v samostanih javno njo? ■P^io svojih prestopkov, zakaj bi tega Ram' am<5n ne smel? Za P ravo spoved smo m°na in njegovo posteljo porinili v so¬ sednjo sobico, a kaj so pomagala kriožka vrata proti sili Ramonovega glasu. Tretji rekord, ki sem ga ugotovil, je bila posledica teh najinih pogovorov. i J rva dva bi se dala še kako osporavati, ta tretji pa je neizpodbiten, stoodstoten! Absolutna neved¬ nost v verskih stvareh. Ramon je bil ‘‘muy catčlico” in to je bilo vse! Kje pa, naj bi se bil ubogi Ramon kaj naučil, ljubi moj Bog? Tristo kilometrov od tare! Pa ne z vlakom, ampak po pampi, čez drn in strn, kjer ti trn, če nanj stopiš, predre podplat in se ti zasadi v nogo. Križa ni znal narediti, kaj šele besedilo izgovoriti. Očenaš, Zdrava¬ marija, Apostolska vera: nič. Bog, da, o tem je nekdaj nekaj slišal, da je — in o hudiču tudi. V cerkvi pri maši v celem dolgem živ¬ ljenju ni bil nikdar. Njegovo bogoslužje je bilo v tem, da je vsako leto za praznik kar- melske Matere božje prižgal svečo njej v čast. No, eno molitvico je ca Is znal in jo dostikrat zmolil. “Veste, padrecito, kadar se je bližala toča ali kadar je zbolela, živina, sem neprestano molil: Cruz diablo, cruz dia- blo! Tudi jezik sem pokazal peklenščku, nagravžnemu.’’ Mi Slovenci hudiča dražimo s tem, da mu fige kažemo, Kriož pa je bolj temeljit: ponuja mu križ, da bi bolj zaleglo. In če mu povrhu še jezik pokaže, ni poštajna, da bi mrhe grde ne pregnal. Dovolj za enkrat. Urednik mi je pravil, da so članki v Duh. življenju ‘‘racionirani”. če mu bo prav, bom pa. prihodnjič povedal, kakšen je bil četrti in najlepši rekord na¬ šega Ramona, rekord, ki je z zlatimi črkami zapisan v nebeških bukvah, rekord aposto¬ lata. K. K. BOG DAJ SREČO, HIŠNI OCE, hišni oče, hišna mati! Naj sprostre nad vašo hišo svoja krila angel zlati, mir, edinost in veselje iz višave v hišo trosi, drage vaše gladu varje, dobra dela k Bogu nosi; skrb, bolezen in nesreče naj podi od praga hiše, z dobrotljivo svojo roko naj vam grenke solze briše, vaše upe, vaše nade v svoje bukve zapisuje in s periščem polnim hrame vsako jesen napolnjuje, hišno sleme ognja varJe, polja toče in viharja. Naj vas spremlja na vseh potih, sije zarja vam njegova! Dobri ljudi, dobri starši, veselite se z družino! Naj gorijo vaša srca za Boga in domovino! Da razpel bo nad Slovenci svoja krila angel zlati, Bog daj srečo, hišni oče, hišni oče, hišna mati! _ /\)atcbna. — 51 GLAS SVETEGA OČETA Sv. oče čuti potrebo našega časa po jas¬ nosti, zato ob mnogih prilikah govori o vpra¬ šanjih, ki mučijo posamezne stanove in vso človeško družbo. Katoliškim zdravnikom je potrdil vzviše¬ nost njih poklica. Iz vprašanj zdravniške morale je to pot obravnaval umetno oplo¬ ditev. Po načelih naravne in krščanske po¬ stave jo je obsodil jn zavrgel v vseh možnih primerih. člane “Krščanskega belgijskega delavskega gibanja” je pohvalil za vnemo in velike uspe¬ he. Ti so dokaz za to, kakšno obširno pod¬ ročje dela prepušča Cerkev laikom. Posvaril pa jih je pred zlorabo sjle, ki tiči v organi¬ zaciji — ta skušnjava ogroža danes delavska gibanja povsod. Zato neprestano priporoča izdelavo statuta javnega prava za gospodar¬ sko in vse družbeno življenje. 12. septembra je sprejel udeležence Med¬ narodnega zborovanja za humanistični študij in jim poudaril pomen naravnih vrednot v krščanstvu. Temeljita analiza humanima preide v ta lepi in optimistični zaključek: “Ne, usoda človeka in izvržen je in izpostav - ljenje. človek je božji stvor; stalno živi pod vodstvom in skrbjo očetovske božje previd¬ nosti. Delajmo torej na to, da vnamemo v mladem rodu spet zaupanje v Boga, vase in v bodočnost in da omogočimo prihod znos¬ nejšega in bolj srečnega reda!” Parlamentarnemu odboru Združenih držav je govor i o trpljenju beguncev in pozival, naj vsi storijo vse, da preneha. “Skrbi nas — tako je rekel — sodba zgodovine in Gospoda zgodovine o izpolnitvi tiste težke dolžnosti človeka do človeka in naroda do naroda, ki zahteva spoštovanje božje podobe celo v naj¬ bolj slabotnem in najbolj zapuščenem bož¬ jih otrok.” Najbolj nov pa je izredno pomembni govor o objektivnih normah prava. Tu ugotavlja, da izvira seadnia kriza v administracij 5 prava iz dveh vzrokov: pravnega pozitivizma in državnega absolutizma. O tem bo moralo ‘‘Duhovno življenle” posebej razpravljati. Prancoskj kardinali so izdali 8. septembra pastirsko pismo, ki obravnava pomen pape¬ ževega odloka o izobčenju komunistov in njih pomočnikov ter njegovo daljnosežnost. Švare pa pred napačnimi tolmačenji odloka, po¬ sebno pred tem, da bi kdo naprtil Cerkvi zavezništvo s kapitalizmom, zato ker je ob¬ sodila komunjzem. NOVICE O PAPEŽU Komaj se je vrnil iz Castelgandolfa, je zael v družbi z nekaterimi kardinali, prelati in člani papeške kuriie duhovne vaje. Pridigal je jezuit A. de Poletti. Obredi, s katerimi se odprp sveta vrata -— začetek svetega leta — so se vršili že 24. de¬ cembra zjutraj. Zato je sveti oče prestavil' sprejem kardinalskega kolegija že na petek. 23. decembra. Ta dan je tudi imel za ves svet božični nagovor. Da bi si pridobil odpustke sv. leta, je obi¬ skal cerkev sv. Petra dne 26. decembra. Spremljala ga je vsa rimska duhovščina. POLOŽAJ KATOLICIZMA Na 2. mednarodnem shodu djjaštva zahod¬ noevropskih narodov so predavatelji — ugledni duhovniki in profesorji —- pokazali tako podobo sveta: človeštvo je na poti k svetovni zavesti, kajti svet je zemljepisni postal enota. V takem svetu moreš posta¬ viti križ povsod tam, kjer ga doslej nj bilo. Svetovna zavest in vera se torej skladata. Spreobračanje pa je drugačne vrste, kot je bilo spreobračanje nekdanjih poganov; novo poganstvo je namreč izšlo iz moderne zna¬ nosti. Sodobnega človeka je treba prijeti v nravnosti; odtod gre pot v vero. Odločitev ne bo prišla v Aziji, vendar se mora zapadno verovanje izpopolniti z azij¬ skim. Od vzhodnjaške nerazumarske, kon- templativne narave je veliko pričakovati. Za- pad je sebičen in zadnja stoletja so priza¬ dejala veliko škodo njegovim krščanskim kul¬ turnim vrednotam. Tudi danes muči zapad “sedmero šib”: nacionalizem, konfesionali- zem, birokratizem, tehnokracija, ekonomizem^ fatalizem in nihilizem. Značilna za angleški katoljcizem je nje¬ gova mlačnost, v francoskih množ cah je vera izpuhtela. Kako grozoten je položaj med proletariatom, je pokazalo poročilo domini¬ kanca p. Lewa o pristaniških delavcih v Mar¬ seillu. 99% ne verjame v Boga in nesmrtno dušo; od teh jih kaka slaba tretjina pri¬ znava, da je ‘‘nekaj” nad namj. Tudi tisti r ki mislijo, da imajo vero, so le v krempljih zmešanega praznoverja. Mnogi so jo izgubili med vojno in zaradi vojne. Vsi ti ljudje ni¬ majo več vesti, njih pojmovanje dobrega in zlega je močno različno od pravega. Laž n. pr. jjm je dovoljena, celo hvalevredna; trdijo, da se zahtevam narave ni moči upi¬ rati — odtod zlasti nevezanost spolnega živ¬ ljenja; proti krivicam in žalitvam jim 1P redno sredstvo maščevanje, ne pa odpušča¬ nje. Kar je cerkvenih navad (krst, prvo sv. obhajilo, poroka, pogreb), so le zunanja tra¬ dicija in še ta se močno opušča. Pater za; ključuje: “Priznamo, da bi mogli take stvari pisati le s solzami, ko bi bili bolj sveti." Ne sme nas zazibavati, da ni tako hulo. V resnici je vedno slabše. 52 HOLANDSKEM so po zadnjem ljudskem'štetju katoličani Ppstali najštevilnejši: 38.5% celotnega pre¬ bivalstva (3,709.869 katoličanov med 9 mi¬ lijoni 636.000 Holandci); sledi jim 31.03% ‘ reformirane holandske Cerkve”. Med drugi- bri sektam} je še največ kalvincev (9.73%); J udov je 0.44%. Poraslo pa je število brez¬ vercev. Takih nesrečnežev je že 17.04% •— bobra šestina! v JUGOSLAVIJI se božji sovražniki zdaj najbolj odlikujejo s tem, da maše duhovnikom zadnje vire sred- s tev za življenje — v ‘Sloveniji so pobrali ce lo palice, ki se na njih natikajo puščice ' 1 in s tem da spretno blatijo duhovnike. s Pretnosti te vrste jim ponavadi ne pomaga, Pa se morajo poslužiti drugih, n. pr. mo- rilske. Tako je v Zagrebu obdolžila gospo¬ dinja, kanonika Mariča. Na razpravi pa se Je skesala in ni ponovila obtožbe. Kmalu b^to go jo našli v celici obešeno. Policija bravi, da gre za samomor, ljudje pa. . . Po- bobno usodo je doživel neki pričevalec z °Per duhovnika (ki je po njegovi zvestobi režimu dobil 12 let prisilnega dela); ko je botei preklicati svoje pričevanje, je umrl v jetniški bolnišnici. ČEŠKEM „ “Cerkveni zakon” s 1. novembrom s topii v veljavo”. Napravil je duhovnike po¬ lhoma odvisne od države. A ti se ne po¬ njo- 13 škofov je pod predsedstvom olo- ^buškega nadškofa Jožefa Matocha — nad- ■"kof Berdn se ne more ganiti iz svojega ’'”°rca — izdalo duhovnikom navodila. No- en duhovnik ne sme priseči zvestobo državi, be da bi dodal: ‘‘razen ako j-e v nasprotju z božjimi zakoni, s postavami Cerkve in s ravicami osebe”. Odbiti morajo plačo re- *bia, g e ta zahteva Judeževe službe; upirati ? morajo poskusom komunistov, da cenzu- lr ajo njih pr dige in nadzorujem verski ^bbk; ne smejo se brigati za vladne odloke, J bi zahtevali uradno dovoljenje za katero- ,°'i versko dejavnost; predno spreimejo a ko mesto, morajo dobiti odobritev svojega . °fa; varovati morajo bogočastne predmete Pred “inventariziranjem” oblasti. duhovnik, ki odreče pokorščino škofu in im zakonom, “je v teh trenutkih Ce rkven Dre skušnje izdal Kristusa, svoje brate in t bod”. h koncu se bere: življenje, ‘‘ki ga j^Pljenje skrajša, je mnogo več vredno in Ije Plodovito za dušo kot pa dolgo živ- st bl e . v katerem zamujamo delo za Kri- Se Sa , ko se vera okužuje s krivoverstvom, Prelamlja božji red, se slabi življenje vere Se nadomešča s poganstvom.” Na poljskem ? bla stniki tolčejo po Cerkvi po načrtu. rQ v. °lj viden je boj na najvažnejšem pod- ^b" vzgojnem. Varšavski nadškof je že oktobra, poslal pastirsko pismo duhovnikom,, ki se bavijo z verskim poukom. Poudaril je, da je to prva dolžnost katoliške duhovščine na Poljskem, in je nadaljeval: “Poljska mla¬ dina mora verjeti, da je zmaga pravice v tem življenju mogoča tudi brez ječ, brez koncentracijskih taborišč, brez modernega suženjstva v obliki izrabljanja delavcev in brez prelivanja krvi.” Kmalu nato so oblastniki izdali nov učni načrt, človek bi skoro dejal, da, pri sestav¬ ljanju niso brali nadškofovega, pisma. Po uradni razlagi sloni namreč načrt na Mar- xovem in Ljeninovem nauku; zatorej obsega “socializacijo gospodarstva, boj razredov, in¬ dustrializirale Poljske, predelavo vasi, dru¬ žbeno vedo in, načrtnost”. Verskega pouka je vedno manj, ker odstavljajo učitelje. - — Juridična fakulteta katoliške univerze v Lu¬ blinu letos ne sm-e sprejeti nobenega štu¬ denta več. Cerkvene tiskarne, kolikor jih je še, se zaplenjajo, duhovniki obsojajo in za¬ pirajo. Obenem skušajo katoličane razdvojiti. Vse gre torej po načrtu. Sem spada tudi to, da na Poljskem ne prisegaš več na Boga. NA MADŽARSKEM so oblastniki, kot znano, letos odpravili obvezni verski pouk. Velika večina staršev (do 95 %) je zahtevala neobvezni pouk. škofje so jih v posebnem pastirskem listu radostno pohvalili. Da naj bodo brez skrbi, saj čl. 54. ustave jamči svobodno izvrševanje- verskih zadev. Edini še živi katoliški tednik ‘‘Uj Ember” poroča o navalu k božjim službam in o žeji po verskem pouku. Med obiskovalci cerkva so vedno številnejši delavci, nameščenci in izobraženci. Verniki najdejo vedno novih načinov, da pridejo s Cerkvijo v stik — redna pot je malo težka; med drugim so vsa verska društva razpuščena. O kardinalu MINDSZENTIJU trdijo, da živi v jetniški bolnišnici. Na smrt bolnega, živčno strtega, pa kljub temu, kot se vidi, izredno nevarnega dostojanstvenika nepre¬ stano stražijo po trije policaji, te pa nad¬ zorujejo drugi in se izmenjuje vsaki dve uri. —- Italijanska katoliška agencija “ARI” pa ve povedati, da so kardinala odvedli v Sovje¬ ti jo; vest pa še ni potrjena. DOGODKI, PRIREDITVE, USTANOVE Veliko zla je po svetu, hud je boj. A Je¬ zusov vek mora priti, kot stalno zagotavlja p. Lombardi v svojih govorih. Dostavlja pa: Zato se je treba k Njemu spreobrniti in zato je treba, kaj storiti. Ta zavest živi, dejavnost na katoliški strani prinaša vedno nove us¬ pehe. Kip Fatimske Matere božje je šel na ro¬ manje v portugalsko vzhodno Indijo. Na poti je bil izpostavljen v čaščenje tudi v kapeli aerodroma Ciampino blizu Rima. Kip je na- menjen v dar sv. očetu za sveto leto, — Druga potoba Fatimske Matere božje roma po Kolumbiji. Vzbudila je pravo versko nav¬ dušenje povsod, kamor je prišla. Spovedujejo se ljudje, ki že po 20, 30, 40 let niso poznali cerkve — Isti Fatimski Materi božji so za¬ čeli v Madridu graditi prvo cerkev. -—- "\ Lurdu je to leto počastilo presveto Devico 2,500.000 romarjev, med njimi 21.000 bol¬ nikov. Gotovo z Njeno pomočjo se katoliška be¬ seda vedno pogosteje sliši in bere V Združ. državah posluša radijsko nedeljsko katoliško uro redno okoli 4,500.000 ljudi, od teh 85% belcev, 15% črncev; 73% žensk in 27% mo¬ ških. Tako katoliško uro je organizirala Ka¬ toliška akcija tudi v Paraguayu. Francoska državna družba za televizijo je vključila v nedeljski program uro in pol katoliških za¬ dev — sv. mašo, komentarje, novice itd. — Vatikanski oddajni aparati bodo pomnoženi in ojačeni. V to bodo porabili darilo 5.000 dolarjev, ki so jih papežu poslale Katoliške hčere iz Sev. Amerike za njegov mašniški jubilej. 'Univerza v nam po Baragi tako znanem mestu- Marquetteu je ustanovila na svoji časnikarski fakulteti institut za katoliški tisk. Tam bodo študiral' tehniko, zahteve, težave in možnosti katoliškega tiska v svoji državi. — Mednarodno zborovanje katoli¬ škega tiska bo v Rimu od 13. da 19. febru¬ arja svetega leta. Med dogodki omenimo ustanovitev prve severnoameriške organizacije katoliških psi¬ hologov. Na kongresu se je zbralo 50 naj¬ uglednejših znanstvenikov. Po pravici so ugotovili, da je imela psihologija dozdaj pre¬ malo mesta po katoliških univerzah in ko¬ legiji. četrto mednarodno zasedanje UNECO se je začelo s sv. mašo. Bral jo je msgr. Rassen, član holandske delegacije. Narode za železno zaveso so zastopali v Parizu živeči begunci. Značilna za svobodno Evropo so mnogo¬ številna katoliška zborovania: stanovska, strokovna, kulturna. Med temi je bilo pač najuglednejše 4. mednarodno zborovanje ka¬ toliških zdravnikov v Rimu. Ob zaključku so se udeleženci poklonili sv. očetu in ta jim je v francoščini povedal misli o zdravništvu in nravnosti (glej začetek “Iz življenja Cer¬ kve”). RAZNO NE SPORAZUM, NE SREDNJA POT! ‘‘Ni sporazuma med komunizmom in katoli¬ cizmom, ne srednje poti med demokracijo in diktaturo!” Tako j e po radiu zaklical new- yorški nadškof, kardinal Spellman, ko je govoril ob prvi obletnici, odkar so zaprli kar¬ dinala Mindszentya. Kardinal Spellman je ožigosal kot podle laži vse obtožbe proti mad¬ žarskemu primasu in pozval vse svobodo¬ ljubne narode, ki jim je mar prostost, naj molijo za mučeniškega kardinala in povzdig¬ nejo svoj glas v najodločnejši protest. Newyorški nadškof je prisostvoval krstni predstavi filma “Kriv izdajstva”, v katerem so nadrobno prikazani dogodki, ki so bili kronani z obsodbo madžarskega primasa. ROMUNSKI PROTESTANTSKI PASTORJI — V OBRAMBO VATIKANA. Romunski pro¬ testantski pastorji so po skupnem posvetu odklonili svoje podpise na. vdanostni izjavi komunističnemu režimu, čim so zaznali, da je besedilo te izjave nasičeno z napadi na Sveto stolico in na svetega očeta.. Vlada pa je dokument vseeno objavila zatrjujoč, da ga je protestantska duhovščina enodušno spre¬ jela. . . NAŠLI SO ZEMSKE OSTANKE SVETEGA METODA, češki časopis “LIdove Novosty” je objavil vest, da so arheologi odkrili okostje, o katerem zatrjujejo, da so zemski ostanki sv. Metoda, ki je kot misijonar v IX stoletju po Kristusu prinesel krščanstvo v Srednjo Evropo. Okostje so odkrili pri izkopavanju ruševin stare prestolice moravskega kraljestva iz leta 1100. Kosti so bile zazidane v steno neke starinske cerkve. Zgodovinarji trdč, da je imel sv. Metod eno nogo poškodovano in da si je pozneje zlomil tudi roko. Odkritje pa določno izkazuje znake obeh'poškodb, kar je omogočilo identifikacijo. Božični prazniki slovenskih naseljencev v Bs. Airesu in bližnji okolici. Kakor lansko leto, tako so tudi letos tukajšnji Slovenci hoteli dostojno, po krščansko in slovensko praznovati Božič. Opomnjeni po pridigah v cer¬ kvah in pisanju “Oznanila,”, so advent porabili lepo kot pripravo. Posebno je svoje doprinesla pobožnost “Marijinega roma¬ nja” devet dni pred Božičem. Družine, ki živiio v skupnih stanovanjskih hišah ali v bli¬ žini, so se dogovorile, da so opravile to pobožnost izme¬ njaje, kakor včasih po vaseh doma. Dokler ostane ta pobož¬ nost res versko zbiranje, je devet dni trajajoč misijon pred Božičem, ki more omeh¬ čati marsikatero tudi trdo dušo. Za vernike v okolici je bilo poskrbljeno, da so ime¬ li posebno priliko za sv. spo¬ ved, ker nimajo med seboj stalnega slovenskega duhov¬ nika. Tako je bilo v Montegrande v soboto pred kvaterno ne¬ deljo dosti spovedovanja, kar je prišlo ugodno zlasti za žene-matere, ki ne morejo od doma. V prihodnje to priliko še bolj lahko izrabijo tisti, ki so zaposleni na, bližnjih “ba- rijih”, ker sicer v mestu ne morejo na vrsto. Za kvaterno nedeljo zjutraj je bila napovedana služba bož¬ ja za Slovence v župni cerkvi v San Justo, že pred sedmo so čakali za sv. spoved, bili ob 8 pri sv. maši in pridigi, ki jo je imel g. Orehar, lepo je prepeval pevski zbor iz Ramos Mejia. Tja do enajstih so lju- — '54 dje čakali za sv. spoved, v Ve lik zgled domačinom. Posebno duhovno pripravo so pa imeli z duhovno obnovo na - Belgrano moški v soboto Zv ečer in ženske v nedeljo po¬ poldne. Govore je obakrat imel cist. p. Petelin, spovedo- yali so 4 duhovniki v soboto in nedeljo, obakrat dobri dve ari. Tudi udeležba je bila ‘ e Pa, čeprav bi morda ta ali °pi še lahko prišel. Veliko je bilo ta dva dneva spovedova¬ la posebno še v Ramos Mejia ln San Martin in Florida, . Tako pripravljeni so Sloven¬ ci Pričakali sv. večer. Posebno * e Po se je dojmil ljudi zaklju¬ ček Marijinega romanja in ka- l en je sv. večera, ki so ga po Ve 6jih središih (Ramon Fa,l- 'lon v mestu) opravili duhov¬ niki. V petih litanijah in mo- ll tvi p r i jaslicah smo stopili na prag Božiča. Proti enajsti uri so se za- Ce le pomikati vrste Slovencev ? r °ti baziliki sv. Roze, kjer i e bila v spodnji cerkvi dolo¬ čba polnočnica za Slovence. f. e Po deseti uri so prihajali ki niso mogli prej k sv. “Povedi, da opravijo adventno dolžnost. Za polnoč se je pa , er kev napolnila tako močno, kalcor nismo pričakovali. Pri- “so stari in novi naseljenci, v P“ n ji seveda v večjem šte- ’ lu > a lepo je bilo tudi šte- ‘lo staronaseljencev. Sv. ma- 0 ie opravil g. Hladnik, ki je Q ° evangeliju voščil vsem “Vznike in navezano na berilo 0 sprostitvi od posvet- j. b želja. Obhajil je bilo to- s ,.?. da je zmanjkalo sv. ho¬ bi. Vso mašo je pel slovenske sfc SCai zbor “Gallus”. Take v 11 Pne verske prireditve Slo- encev na enem središču, v ni°; Vens k ( " m okolju, dosti do- iPesejo k ohranitvi verske- - . življenja med rojaki, ker ‘«*nejo mai'sikoga, ki bi se, topij en v špansko morje, iz- t', 11 Vs »j dokler ne obvlada gj^jšiijega jezika. Kako so Po t Argentinci, ko se je g. končani polnočnici množica zo° Vet * Cev z brala pred sv. Ro- hiiVi Pa rojaki so bili sa- . h sebe veseli in prepričani, Dot ae sp lača narediti dolgo in čakati tudi vlakov, da slo v Zanu, diš tako lepe domače v » ens ke pobožnosti. Verniki n i~b p niji Florida so tisti, ki ®°gli v mesto, in so ob- tnač ob ena i sti b ponoči do- žno ° Pobožnost v tamošnji H a 1 cerkvi s pridigo kapla- 'S- Avguština ter prepeva¬ njem slovenskih pesmi šmar- tinskega pevskega zbora. Za Božič so bile slovenske službe božje tako kakor ob nedeljah. Na Belgrano v ‘‘far¬ ni” cerkvi novonaseljencev je ob veliki asistenci opravil slo¬ vesno peto sv. mašo g. Petelin. Za popoldne so bile dolo¬ čene litanije v Ramos Mejia, Lanusu in Quilmesu, pa je za¬ radi velikega naliva moglo priti le malo ljudi. Mladinska akademija na čast Brezmadežni je bila v župnijski dvorani sv. Julije. Priredila sta jo Fantovska in Dekliška zveza s sodelova¬ njem pevskega zbora iz San Martina. Spretno sestavljeno besedilo so spremljali pevski vložki in žive slike v ozadju. Priznati moramo, da je aka¬ demija dosegla to, kar je ho¬ tela,: počastiti Brezmadežno in ogreti gledalce za njene ideale. Prosimo mladinske organi¬ zacije, da nam pripravijo v bližnji bodočnosti tudi mate¬ rinski dan in proslavo sv. Jo¬ žefa ter tako oživijo lepe tra¬ dicije med Slovenci zadnjih let. Miklavžev večer so priredili v Capita.lu v župni dvorani sv. Julije, v Ciudadeli in San Martinu. Nabralo se je dosti drobiža in odraslih. Je to pač lep spomin nekdanjih dni za odraslega, za 'otroke pa topla sedanjost, za vse: košček do¬ movine. Gotovo so se vsi po¬ trudili; a eno moramo pri¬ pomniti k takšnim priredit¬ vam: da jih je treba do po¬ drobnosti dobro pripraviti in izvajati s sveto spoštljivostjo v najmanjših stvareh, sicer ostane hladna predstava, ali, kar je še bolj nevarno, na¬ vadna farsa, za kar so pa te stvari presvete. David Doktorič, izseljeniški duhovnik v Montevideo, piše, da je bil ponovno pri novem apostolskem nunciju tamošnje države msgr. Paciniju, ki je bil pred leti tajnik nuncija kard. Pelegrinettija v Beo¬ gradu. še danes ne more po¬ zabiti lepih ur, ki jih je takrat preživel v Jugoslaviji. Poseb¬ no je pohvalil Slovence kot dober, res katoliški narod, ki ga je cenil zlasti zaradi dobrih verskih organizacij in visoko organiziranega ter izvrstnega šolstva. ČILE I)va slovenska novomašnika v čile. Posvečena, sta bila 2 7. novembra 1. 1. v salezijanski cerkvi ‘La Gratitud Nacional’. To sta: Bogdan Metlika, roj. 6. avgusta 1920 v vasi Klanec, kakih 14 km od Trsta. Po osnovni šoli je odšel v gim¬ nazijo Bagnola pri Turinu. L. 1938 je odšel za svojim bratom Janezom v sal. novi- cijat v čile ter letos dovršil bogoslovne študije v Cisterna kot sedmi Slovenec, salezija¬ nec. Z njim vred je bil posve¬ čen Anton Gril, doma iz Šo¬ štanja, pa mu je Bog 1. 1947 pokazal pot v čile. — Oba novomašnika, lepo pozdravlja¬ ta vse Slovence, stare in novo- naseljence ter se priporočata v molitev. Škofovsko posvečenje msgr. Vladimira Boriča, salezijanca, dalmatinskega rodu, se je vr¬ šilo 2. oktobra z vso sloves¬ nostjo. škof posvetitelj je bil ap.nuncij v Čile msgr. Zanin, kot soposvečevalca pa sta bila nadškof msgr. Silva iz Con- cepcion, in vojaški škof msgr. Teodoro Eugenio iz Santiaga. Navzoči so bili še 4 drugi škofje. Za posvečenje se je zbrala ogromna množica lju¬ di, med njimi tudi zastopniki vla,de ter okrog 180 duhovni¬ kov in bogoslovcev. Ko so cerkveni knezi po posvečenju pustili novega škofa med mno¬ žico, je ta nanj kar navalila, mu poljubljala roko, križ. Med njimi je bilo zlasti mno¬ go starih hrv. naseljencev. Prevzvišenj je zelo preprost, domač, odkrit mož. Pri kosilu je v govoru sam povedal, da je iz Jugoslavije po svojih po¬ kojnih starših, spomnil se je trpečih sobratov-škofov v Ev¬ ropi in izjavil, da je tudi sam pripravljen tapeti pomanjka¬ nje, žrtvovati življenje za obrambo človeške svobode in vere. Imenovan je za, škofa v Punta Arenas in čilski An¬ tarktiki. Rojen je bil 23 aprila 1905 v Punta Arenas. Oče in mati sta doma blizu Zadra in sta sedaj že pokojna; s tem ško¬ fom sta darovala pet sinov, sa¬ lezijanskih duhovnikov, Bogu. Novi škof je postal pastir 50 tisoč duš, vseh narodnosti in ras, med katerimi sta tudi skupina Slovencev in posebno močna Hrvatov. — Tudi mi novemu škofu čestitamo in zanj prosimo obilo božjega blagoslova pri njegovem delu. — 55 — ŠKOF Dr. ROŽMAN V ČILE Ko smo se v ponedeljek 21. novembra na letališču v Mo- ronu poslavljali argentinski Slovenci od škofa, Rožmana, so ga že nestrpno pričakovali 'oni v Santiago, čile. že na poti k nam se je za kratko ustavil pri njih in jim obljubil daljši postanek na povratku. Do podrobnosti so vse pripra¬ vili slovenski duhovniki, ki jih je V v čile, še več pa s. Vincencija Kaplja, usmiljen¬ ka, ki je bila doma vizitatorica jugosl. province, sedaj pa je glavna asistentinja, čilske. Dvajset minut čez eno je po krajši zamudi letalo “Inter- americano” prispelo v Santia¬ go, kjer je škofa sprejela slo¬ venska kolonija z največjim veseljem. Kaj vse so nekateri žrtvovali, da so prišli: cele dneve vožnje. Najprej je škofa pozdravil kardinalov zastopnik msgr. Luis Rock, po rodu istr¬ ski Hrvat, za njim štiriletni Joško Kepec in pa ga.. Walner- Aljančičeva Za duhovnike je spregovoril kaplan g. Jože Gu¬ štin. S pesmijo Tebe Boga hvalimo so škofa sprejeli, z ^Zgodnjo Danico” pa ga sp^ mili proti avtomobilu, s kate¬ rim se je odpeljal k Em. kar¬ dinalu, kjer je bil go-1 ves čas bivanja. Kardinal je star 85 let, a mož volje in vedrosti, ki je znal sprejeti tudi so¬ brata, trpina v škofovskih vr¬ stah, z razumevanjem. Je to dr. Josš Maria Caro, primas čileja. V škofiji je škofa ča¬ kala že brzojavka falskega škofa msgr. Manuela Larrian, pri katerem delujeta dva slov. duhovnika. — še isto popol¬ dne je odšel na obisk k apo¬ stolskemu nunciju msgr. Za- ninu, ki ga je poslušal s po¬ sebnim zanimanjem in ker je kot nuncij s Kitajskega dobro poznal komun zem iz prakse. — Kakor v Argentini je hotel škof tudi v čileju obiskati čim več Slovencev, ki so večinoma duhovniki, že naslednji dan je odšel v Rancaguo, kjer ži¬ vijo 3 Slovenci-duhovniki. Nad vse prisrčno ga jo sprejel škof msgr. Eduardo Larrain. Pri obisku so ga spremljali vsi slo¬ venski duhovniki in ostali z njim tudi na slavnostnem ko¬ silu obenem z domačimi gost.i- duhovniki. Med njimi je bil gen vikar, stolni župnik Da¬ niel 0’Ryan, rektor semenišča’ ki mu j-e tudi spregovoril v pozdrav. Popoldne je bil Pre- vzvišenl gost v srbski hiši g. Nenadoviča, ki ga je prišel pozdravit že ob prihodu. Ogle¬ dal si je Prevzvišeni ta dan malo semenišče, kjer ga je sprejel rektor g. Alfredo Šo¬ laš, hkrati z gojenci, katerim je podelil svoj blagoslov. Vrni¬ ti se je pa moral v Santiago, ker je bil drugi dan namenjen v Temuco. Dolgo pot do Temuca je prevozil motorni vlak v 10 urah. Prevzvišeni je s svojim vedno nasmejanim spremlje¬ valcem g. Juletom Slapšakom vso pot kramljal o razmerah v čileju in o pokrajini; zlasti visoki Kordiljeri so staremu turistu spet poživili kri. čutil je pa ves čas še močan pre¬ hlad, katerega je prinesel še iz Argentine. Proti večeru so prišli v Temuco. kjer so ga čakali 4 slovenski duhovniki in zastopnik škofa in tudi •ljudje domačini, ki so iz prej¬ šnjega dne po časopisu zve¬ deli za prihod visokega gosta, časnikarji so ga tudi obiskali. Ker ni slovenskih naseljencev tukaj razen duhovnikov, se je Prevzvišeni mogel nekoliko odpočiti in napraviti nekaj iz¬ letov v okolico. V petek popoldne so se vr¬ nili v Santiago. Tukaj je škofa spet zajel natančno izdelan program. Zjutraj v soboto je imel mašo v sal. cerkvi La Gratitud, kjer v bližnjem za¬ vodu živita dva slov. salezi¬ janca Prevc in Sadar. Po sv. maši so pod vodstvom s. Vin¬ cencije odšli na obisk v cen¬ tralno hišo lazaristov in usmi¬ ljenk v čile, popoldne pa na izlet na bližnji hrib sv. Kri¬ štofa. V nedeljo dopoldne je škof dr. Rožman na prošnjo nem¬ ških patrov birmal nekaj nem¬ ških otrok. Vse je poteklo v takem redu in svečanosti, da so bili začudeni, da kaj ta¬ kega še niso videli. Po birmi so odšli v župnišče Asuncion, kjer imajo svoje prostore Hrvatje, za katere skrbi p. Marko. Lepo so ga pozdravili in jim je na njih prošnjo Prevzvišeni tudi spregovoril nekaj besedi. Tako nekako: “Hrvatje in Slovenci smo si bratje in misliti moramo na stvari, ki nas družijo, to so kri, vera in danes ista usoda. Nadškof dr. Stepinac je naš skupni heroj, za katerega mo¬ ramo veliko moliti, da bo zmagoslavno končal borbo z brezboštvom v domovini.” Za¬ peli so še: Lepa naša domo¬ vina in se poslovili od svojega gosta. — Opoldne je bil škof gost pri Walnerjevi družini. Popoldne pa se je vsa skupina zbrala pri osrednji delavki za tako urejeni škofov 'obisk, pri s. Vincenciji, ki je pripravila malico in nekaj prijetnih ur ob pesmi. Imeli so še litanije, pri katerih je nazadnje-spre¬ govoril dr. Anton Trdan, ki je škofa še enkrat počastil, se mu lepo zahvalil, kar je na¬ redil za nas v domovini in tudi s tem obiskom. Hvalež¬ nost mu bodo pokazali z de¬ janjem, da bodo ostali dobri verniki in Slovenci. — Pre¬ vzvišeni Je rekel: “Zapustili ste domovino in komodno ž.v- ljenje. To zato, da si rešite življenje, zlasti pa vero. Kako škoda bi bilo, da bi sedaj uto¬ nili v morju verske brezbriž¬ nosti.” Ves čas popoldne so imeli v svoji sredi gg. novo- mašnika 'Metliko in Grila, ki sta bila isti dopoldne posve¬ čena. V ponedeljek so se zadnjikrat zbrali v bolnišnici sv. Vincencija, kjer je v ta- mošnji kapeli g. Gril daroval novo mašo in so mu peli lepe ljudske pesmi. Pa sta Prevz¬ višeni in g. Jule že dobila sporočilo z letališča, da jih čakajo za enajsto uro. Precej ljudi se je zbralo za zadnje slovo, ki je prehitro prišlo. Pred vrati aviona se je Pre¬ vzvišeni obrnil, pomahal v pozdrav, prav tako g. Jule- Letalo je zabrnelo in izginilo izpred 'oči. Vse dni bivanja so po me¬ stih, kjer je škof hodil, pisali o njem ter zlasti povdarili njegovo skrb za duše, brez¬ kompromisnost in dejstvo, ka¬ ko je kot prvi škof posvetil svojo škofijo Brezmadežnemu Srcu Marijinemu in dobil r zadnjem protikomunističnem dekretu sv. Oficija svoje po¬ polno zadoščenje. že prekasno za to številko smo iz čileja prejeli lepe f°' tografije o škofovem bivanju in tudi sliki 'obeh tamkajšnjih novomašnikov. Vse objavimo v prihodnji številki. 5i6 — Jkagcstovm odi za- CVdzev sv. /bvfencoL 'hatedm noše 'ftuittfino ItoeJfovzi-tje. 2 'hajsvdej.šim tt ceehoc Oušaev sv. Keisluit ZVEs TOBA CERKVI JE NAJBOLJŠI POROK ZA ZVESTOBO NARODU IN BOGU KRSTI, POROKE IN SMRTI ROJAKOV V ARGENTINI. Krščeni so bili: 1. Janez Stanislav Pleško, sin Janeza _ in Marije roj. Oman. 2. Marija Lucija Rakovec, hči Jožefa in Lucije Martinjak. 3. Elizabeta 'Frančiška Ogrin, hči 'Matevža in Francke roj. Ogrin. 4. Sin Tekavea Avgusta in Marije. 5. Janez Julij Jakulin, sin Viktorja in Marije Jakulin. 6. Ferdinand Martinčič, sin Ferdinanda in Marije roj. Škerlj. 7. Janez Matevž Dim¬ nik, sin Janka in Ane roj. Ma¬ rolt. 8. Janez Petelin, 9. Franc Petelin, sinova J'ožeta. in Ane roj. Perovšek. 10. Ivan Ru¬ dolf Gričar, sin Franca in Zo¬ fije Gričar. 11. Marjan Albert Pugelj, sin Jožeta in Marije roj Trpin. 12. Marjan Alojzij Zakrajšek, sin Alojzija in Ma¬ rije roj. Mišič. 13. Sin v dru¬ žini Makorel Aleksander. 14. Lovro Tomaž Novak, sin Fran¬ ca Novak. 15. Damjan Ecker, sin Milana in Miroslave Ecker. 16. Marjan Šenk, sin Franca in Ane roj. Šink. 17. Marija Kristina Remic, hči Leopolda in Ivane Remic. 18. Stanisla¬ va Magdalena iPuntar, hči An¬ tona, in Stanislave Puntar. 19. Magdalena Grošelj, hči Mi¬ haela m Marije Grošelj. 2 0. Marija Magdalena Mastnak, hči Antona in Drage roj. Ra¬ kar. 21. Andrej Stanonik, sin Franca in Marije Rogelj. 2 2. Elizabeta Komar, hči dr. Mi¬ lana in Marije roj. Ahačič. Poročili so sa: 1. Anton Ma¬ rin in Jožefa Marolt 2. Anton Mavrič in Zvonka Brunec. 3. Friderik Steinhaus in Mara Rode. 4. Anton Kramar in Hedviga Čuš. 5. Janko Sušnik in Alojzija Koprivc. 6. Egi- V frančiškanskem samosta¬ nu pri Sv. Trojici v Slov. go¬ ricah so naselili več družin iz Maribora, 'obednica pa jim služi kot osnovna, šola. Zaprli so v Ljubljani po zadnjih poročilih tri patre v ljubljanskem frančiškanskem samostanu, med njimi p. Ur¬ bana Grguriča. Umrl je v Ljubljani vratar franč. samostana fr. Didak Berlec v starosti 66 let. Fran¬ čiškana p. Udefonza Langer- holza v jetnišnici v Mariboru tako pretepajo, da 'omedleva. Novo mašo je imel v Boznu 3. julija frančiškan p. Mirko ."Silvester, doma iz šiške. Neslovesne obljube v Kalter. nu pri Boznu so naredili v oktobru begunski kleriki fr. Silvin Sevčnikar, fr. Nikolaj Odar, fr Tadej Trpin ter se pridružili drugim klerikom, ki odidejo v slovenski komisari- jat v Lemont, USA. V Ljubljani v trnovski žup¬ ni cerkvi je imel novo mašo p. Pij Goli. Cerkev je bila na¬ bita do zadnjega kotička in so ljudje pri pridigi p. Gabrijela jokali. Posvečen je bil na praznik sv. Petra in Pavla v ljublj. stolnici od pom. škofa msgr. Vovka,. Zaprli so v Sloveniji pro¬ dekana kranjske dekanije Franca Vavpetiča, župnika v Šenčurju pri Kranju. Dr. Ivan Veider, biv. rektor uršulinske cerkve v Ljubljani, je bil obsojen na 6 let prisil¬ nega dela. življenje v domovini. Veli¬ ka večina ljudi moli in po¬ šteno živi. Najhuje pa je z mladino, katero držijo v mno- gočem v oblasti komunisti po svojih organizacijah in prire¬ ditvah ter prostovoljnem delu ob nedeljah. To bo skvarilo največ ljudi, zlasti mladine. V mestih in industrijskih kra¬ jih se širi podivjanost. Veliko je že civilnih samo porok, se¬ veda za temi tudi razporok. Italijani ne pustijo v Gorici “Alojzevigča” Slovencem. Fi- nancarji so zadnji čas zasedli polovico srednjega glavnega poslopja. Duhovnike v Sloveniji ka¬ znujejo z globo 5000 Din, če pobirajo prispevke za popra¬ vilo cerkva. župnik Radivoj Borkič iz štanijela, ki je iz Jugoslavije pribežal v Trst, je povedal, da je bilo življenje pred enim letom v primeri s sedanjim pravi raj. Versko svobodo razumejo v Sloveniji pristaši režima po svoje, kakor je govoril propa¬ gandist na sestanku šolske mladine. ‘‘Vsi banditi, ki ho¬ dijo še v cerkev, naj se zave¬ dajo, da jih čaka prostor na Miklošičevi cesti (tam je namreč ječa). Preganjanje Cerkve v do¬ movini se nadaljuje. Vedno več v cerkvi edino braniteljico dij Strupeh in Marija Jakoš- 7. Marjan Cesar in Adela Bel- na. 8. Korošec Jožef in Bla¬ žič Fani. Umrli so: Emilija Semole 21. sept. v Florencio Varela, doma iz Pr- vačine, zapušča 5 otrok. Marjan Alojzij Zakrajšek sin Alojzija in Mimi Mišič, že drugi otrok, ki jima je umrl v Argentini. Ana Komin, por. žakeš 17- septembra v šalomcih v Prek¬ murju. Zapušča tukaj sina Antona z družino. Franc Koradin je za vedn'0 vzel slovo v bolnišnici v Novi Gorici 19. oktobra,, odkoder je bil prepeljan na domače po¬ kopališče v Rih-enberk. Vsem domačim iskreno so¬ žalje! krajevnih odborov prepovedu¬ je cerkv. pogrebe. Veliko je krajev, ki nimajo službe božje, zato ker manjka duhovnikov, ali pa tisti, ki so, ne dobijo dovoljenja za opravljanje sv. opravil. Na drugi strani pa re¬ žim vedno bolj skuša ujeti duhovnike na različne Oblju¬ be, da bi jih porabil kot hlap¬ ce. Vabijo in silijo jih na se¬ stanek, da bi jih tako zasov¬ ražili pri ljudeh. Zaprta in obsojena sta žup¬ nika iz Rateč in Kranjske gore, prvi na dve leti, drugi na osem mesecev. Apost. administrator škofije na Reki je po smrti msgr- Jamnika postal krški škof dr- Josip Srebrnič, ki se je tja tudi preselil. Izgnan je iz Jugoslavije An¬ gel Kosmač, istrski duhovnik) ki se je sedaj nahajal v Bor¬ štu pri Trstu. Msgr. dr. Toroš, ap. admini¬ strator dela goriške in trža- ke škofije, ki je pod Jugosla¬ vijo, si je za svoje središče iz¬ bral Kostanjevico pri Gorici. Umrl je v Rimu msgr. Ma¬ rinič, svoj čas dekan v Pl*' berku. Bil je vzgojitelj škofa dr. Rožmana. V Ljubljani se je prijavil 0 kljub pritisku 13 bogoslovce* za prvi letnik. Toda število s® je pod grožnjami stisnilo p°' zneje na © in nazadnje je de¬ jansko mogel vstopiti le eden. ker so morali ostali na “pro¬ stovoljno udarniško delo”- Zaprli so tudi 20 bogoslovcev pod obtožbo, da imajo ilegal¬ ne časopise. — -58 — PA NAŠA DOMOVINA <* ^v. Smukci nxc '1ComnL-~* 'Itlkiuti Studenec pogrunta, kaj je zani¬ mivega na tej sliki, ki v čudnih pote¬ zah predstav¬ lja špasnega možica? sobo, sedla k oknu in premišljevala, česa ji še manjka. Slučajno je pogledala skozi okno in. pri tem je na modrega starčka že poza¬ bila. Zagledala je pa dva otroka, ki sta se pred vrati tresla od mraza in jokala od lakote. Zasmilila sta se ji. Fohitela je k očetu in zaklicala: ‘‘Oče, zunaj stojita dva siromašna otroka in trepetata od mraza! Reci jima, naj pri¬ deta noter. Pa dovoli mi, da ju nasitim in oblečem! ’ ’ Kralj se je obotavljal, a kraljična ga je prosila toliko časa, da jo privolil. Nato je stekla na vrt, otroka je sama pripeljala v grad, sama jima hukala na rdeče roke, da bi jih ogrela. In glej! Tisti hip se je prikazal modri starček in se ie kraljični globoko priklo¬ nil in rekel: ‘‘Tvoji krasoti in modrosti se priklanjam tvojemu dobremu srcu!” se nisem mogel prikloniti: z veseljem pa Kraljično je oblila rdečica in je po¬ hlevno pripomnila: ‘‘Nisem zaslužila tvoje hvale! Storila sem, kar mi je ve¬ lelo srce!” In tole je pet sestric Mlinarjevih. . . '61 — <5oefi tcije kcafjl Sveti Trije Kralji z dežele Jutrove so Jezusu prinesli, dar’vali mu tule: Mire, kadila, vse je v zlatu bilo, in so njemu ofrali in ga lepo nrolali. To je Bog napravil, ki je rojen za ta svet tam v revni štalci, ga nima kdo segret’. Sama 'Marija, ona ga povija, sveti Jožef za,d’ stoji in ga lepo počasti. NARODNA Kdor Išče, ta nafde. POSETNICA (i)Ieoes6a miIij.on.acka ... Mlad, lep mladenič si je izbiral ne¬ vesto. Da bi bil bolj gotov, se je napotil k znanem patru kapucinu s sivo brado in mu predložil svoj načrt. Sivolasi, izkušeni duhovnik je vzel v roko svinčnik; vsedel se je pred ženina’ in vprašal: “Kakšno doto ima nevesta.” — “Nič!” Pater je napisal veliko ničlo na papir- “Kaj zna?” — “Mislim, da igra kla* vir in gosli.” Pater je zapisal drugo ničlo. “Kakšno obleko ima?” — “Preprosto^ toda čedno in brez pudra!” Redovnik je zapisal tretjo ničlo. “Kakšen nastop ima?” — ‘‘Eleganten- zelo uglajen! Vse oči so obrnjene vanjo.” Četrta ničla! “Kaj je njen oče? Kakšne zveze ima?” — “Oče je mestni svetnik. Ima trgovsk e zveze celo z inozemstvom.” Peta, zelo debela ničla! “Koliko otrok je v družini?” — “Dva.” Šesta ničla! “Kakšne vere je?” — “Dobra kato¬ ličanka, verna, ljubljenka predmestni revežev! ’ ’ Kapucinarjevo obličje se je razjasnilo- Pred vse ničle je zapisal debelo in krepko eno ter rekel: “Mladi mož! Čestitam! Imaš nevesto milijonarko. ’ ’ Ugani, kaj je ta gospod! REBUS Otroci! Rešite posetnico in rebus! Ge še ne znate, prosite starejše, da vam pomorejo. Rešitve pošljite do 20. t. m. na urednitvo, Victor Martinez 60, da pridete v poštev za žrebanje treh lepih nagrad. — Imena rešilcev in izžrebancev ter pravilno rešitev objavimo v prihodnji številki. ’5u — 162 LETOŠNJE MOHORJEVE KNJIGE Te dni so prispeli iz Celovca prvi izvodi letošnjega knjižnega daru Mohorjeve Družbe: 1. MOHORJEV KOLEDAR. 1950. Letos je v glavnem posvečen misli na sveto leto. Poleg tega najdejo notri zanimivo in poučno branje mladi in stari. Kar nas v letošniem Koledarju preseneča, so krasne slike, posebno štiribarvna naslovna, stran, na kateri so kot jagode na rožnem vencu nanizane okrog cerkve sv. Petra v Rimu naše koroške Marijine božje poti. 2. DRUŽINSKE VEČERNICE: Puntar Matjaž. Povest je iz časov kmečkih Puntov in turških bojev napisal naš znani ljudski pisatelj Karel Mauser pod pseudo- nimom Klemen Habjan. Iz povesti diha naša trpeča Koroška, ko so se nad njo zbrali vsi križi in težave: Turki, kobilice, kuga in punt. Od tega stoletja dalje je vsako novo stoletje prineslo Koroški novo gorje. Tudi današnje stoletje Koroška ni brez trpljenja. 3. MOLITVENIK: Jezus, dobri Pastir, v katerem je dr. Franc Jaklič zbral Baragove molitve. Molitvenik je za vsakega Slovenca lep spomin na svetniškega škofa Baraga. Z njim v roki bomo med vsako sveto mašo prosili Boga, naj nam kmalu da doživeti da,n, ko bomo Baraga častili kot svetnika na oltarju. Iz namena Mohorjeve družbe in praktično tudi iz letošnjih knjig se jasno y idi, da se Družba kljub hudim težavam ni izneverila svoji slavni preteklosti. Podprimo njeno delo s tem, da se vpišemo med Mohorjane! Letošnji Mohorjev knjižni dar: Koledar, Večernice in Molitvenik dobite pri Poverjeništvu Mohorjeve družbe za Argentino: MLADINSKI DOM, OOLEGIO DON BOSCO (p. Janko Mernik), Av. de Mayo 2000 RAMOS MEJIA F.C N.D.F.S., prov. Buenos Aires Knjige boste lahko dobili čez kakšen teden tudi po vseh središčih, kjer so naseljeni Slovenci. Cena vsem trem knjigam skupaj je: 19 pesov. T I S K A R N A CORDOBA TISKARSKO PODJETJE NAŠIH ROJAKOV • GUTENBERG 3360 BUENOS AIRES T.E. 50 (Devoto) 3036 NAROČAJTE IN BERITE TEDNIK SVCCCDNA SLOVENIJA bodite z njo v zvezi z dopisovanjem in novicami, da jih ona posreduje vsem Slovencem širom sveta KOLEDAR SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1950 je najobširnejši in najpomembnejši zbornik slovenske emigracije — ogledalo naše poti in razvoja na novih celinah. Naj ti bo spremljevalec v samoti poljane ali vrveža velemest v dnevih vsega leta. Svobodna Slovenija — Victor Martinez 50, Buenos Aires — Argentina ®gi,4Šlijte v ..duucvnem Življenju** < Slovensko-kasteljanski slovar izšel /e Sestavil J. Pekol, dopolnil J. Hladnik Slovar obsega preko 20.000 besed, mnogo rečenic, mnogo poglavij slovnice. Obsega zdravniške in gospodinjske izraze, imena, številke in nepravilne glagole. ŽEPNA OBLIKA NA 300 STRANEH. Potrebujejo ga novodošli, da se nauče pravilno tega jezika, potrebujejo ga staronaseljenci, da bodo mogli brati slovenske knjige in učiti pravilne sloven¬ ščine svoje otroke. NAJ NE BO SLOVENSKE DRUŽINE, KI BI BILA BREZ TEGA SLOVARJA. V USNJE VEZAN STANE 15,— PESOV. Dobite ga: na Victor Martinez, v Dušnopastirski pisarni, na Patemalu pri: Matevž Simčič, Warnes 2101, na Avenida Francisco Beiro 5388. Naročila od zunaj Capitala pošljite na naslov: Ladislav Lenček, Victor Mar¬ tinez 50, Capital, in priložite 1 peso za poštnino. Od 1. marca 1950 dalje stane 20.— pesov. vsebina januarske sievilke Stran: 1 VSEBINA: Ti ostaneš vsevdilj (Slavko Srebrnič) .. La espir.tualidad del Gran Lubertador . . Naročnikom “Duhovnega življenja” .... V Sveto leto 1950 (Gerzinič) . Kaj je prav za prav Sveto leto (Žakelj) (Prošnja (Slavko Srebrnič) . 7 Pastirjev glas (Dr. Gregorij Rožman).. 8 Slava Osvoboditelju (Dr. D.) . 9 Naravno in nadnaravno življenje (Gni¬ dovec) . 11 Novi človek (Odar) . 13 ^Problematika izobraženstva (Fink) .... Paul Claudel: V boju z Bogom ( — nj — ) Pred svetiščem (Srebrnič Slavko). Nezasluženi dohodki (Ahčin) . 21 24. letnik “Katoliških misijonov”. 25 Svetovna osemdnevnica (L. L. C. M.) 15 17 20 26 Da in ne. . . (Sodja)... 27 Z misijonskega potovanja (Janež) .... Strašna je njih odgovornost (L. L. C. M.) Moje prvo misijonsko pismo (s. Novak) 29 32 34 VSEBINA: V Lotangu orjejo ledino (Pokorn) . . . . Kitajci ob bolezni in smrti (Pifko) .... Na obisku pri kiparju Ahčinu (Dr. D.) Katoliški film (Dr. D.) . Največja milost (Cronin) . Pozdravljena, sestra! . Dekle z odprtimi očmi (Mernik) . Molitev (Igor) . Moj človek, ki tukaj na svetu živiš (Na¬ rodna) . Trije rekordi 83 letnega prvoobhajanca Ramona (K. K.) . Bog daj srečo, hišni oče! (Narodna) . . Po katoliškem svetu. Med izseljenci . škof dr. Gregorij Rožman v Čile. Slovenske cerkve v Clevelandu. V domovini ... Domovina v belini . Za naše male . Oglasi . Stran-* 3* Vse risbe v tej številki (naslovi, portreti ko Staneta munističnih prvakov in ostalo) so delo risarB Snoja. “La Vida Espiritual” — “Duhovno življenje” je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaj® konzorcij — Uredništvo in uprava: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. Za izdajatelja, uredništvo in upravo: Ladislav Lenček CM. — Naročnina: za Argentin 0 polletna 20 pesov; za inozemstvo letna: USA 7 dolarjev; Kanada 8 dolarjev; Anglija 5 US^ dolarjev; Čile 500 čil. pesov; Italija 2000 lir; Francija 1000 frankov; Avstrija 50 šilingo^ - Talleres Graficos “Cčrdoba”, Gutenberg 3360, Buenos Aires