Stev. 15. V Ljubljani, v sredo 12. aprila I9I6. Leto III. Laški aeroplan, ki je metal bombe na Ljubljano in ki so ga naši letalci sestrelili blizu Mirne. Veliko letalo tipa ^Caproni" je nosilo top in troje strojnih pušk. Opazovalec je bil ubit, pilot ujet. Marija Kmetova: Žalostni del rožnega venca. — Ki je za nas krvavi pot potil... če-ščena si Marija . . . Pri Boštjanovih so molili. — Na koncu vasi je stala Boštjanova hiša, majhna, revna in s slamo krita. Iz nizkih okenc se je bleščala medla pot žarkov. Polagoma se je ta pot zožila in prešla v temo, ki je ležala vsenaokrog po trati. — Ki je za nas krvavi pot potil ... če-ščena si Marija ... Tiha so stala drevesa, vsa črna v temi, revna v goli, zimski obleki. Zdelo se je, kakor bi vzdihnila hip za hipom v globoki, osameli žalosti. Stresale so se veje v lahnem vetru. — Ki je za nas krvavi pot potil ... češčena si Marija . . . Višje gori po holmih je nalahno blestel sneg, a spodaj je bil že skopnel. Kaplje so padale od Boštjanove hiše. Tako voljno-gorko je bilo, in vsepolno blata je ležalo po ozki, kolovozni poti. Tam v ozadju so se bile nabrale v kotlinah tihe vode. — Temnomodro so blestele in mehek je bil njih odsev — kakor žamet. Sanjalo je ob njej vse polno črnega grmovja. Mesečina je bila zavita v meglo, kakor daljna misel v lahnem snu. Spala je zemlja in počivala. — Težko delo jo je spet čakalo za pomlad. — Čast bodi očetu in sinu in svetemu Duhu . . . Stara Boštjanka je krčevito stiskala prste. Njen brat Jernejec je molil z zateglim. širokim glasom — Boštjankina vnuka PetrčeU in Lojzek pa sta dremaje ponavljala besede, in zdehala sta bolj in bolj. Počasi so polzele debele jagode izza Boštjankinih prstov. Bledo, upadlo in izmučeno lice je drgetalo, globoko zarezane črte krog ust in oči so se zdele še globokejše, še bolj upadle in črno obrobljene. Naslanjala se je Boštjanka ob peč, ki je stala vsa široka in bahata v nizki izbi, in sveti duh iz papirja se je vrtel v počasnih polkrogih na desno in levo, na levo in desno. Leščerba je brlela medlo, utripajoče. Ki je za nas bičan bil . .. češčena si Marija. .. Kje je Jože, moj sin, je mislila Boštjanka. On je bil gospodar, delaven je bil, varčen, tako zelo priden. O Marija! . . . In ko mu je bila umria žena, ni obupal, ni se zapil. Mati, je dejal, zdaj bodite vi dvojna mati. Tu ju imate, otroka — majhna sta še. Mačehe jima ne bom iskal. Kdo bi bil boljša mati od vas? — Ki je za nas bičan bil. . . češčena si Marija .. . Stara sem, sem rekla, poišči si ženo! Ne, je dejal — trdni ste še, za pet drugih ste delavni, in jaz — poglejte me! — O močan je bil Jože, zdrav in klen kakor malokateri. Zato pa je tudi moral iti Oh, saj ni res, saj ne morem verjeti. Kakor bi bil zmeraj med nami, ga vidimo. — Ki je za nas bičan bil. . . češčena si Marija. . . Prišel je oklic, da mora iti ta in ta — in Jože ni veroval svojim očem. Prebledel je in je šel k sosedu in ga vprašal. Pa je šel še k županu in drugim. Da, res je "bilo, tako in tako je bilo zapisano, tudi on, Jože, mora iti — mora. Precej, v dveh dneh. Strmel je Jože predse, tista dva dni, za nobeno delo ni bil več. Sel je iz hiše v hlev, pobožal sivko po vratu, obrnil steljo in spet odšel v hišo. Sedel je k mizi, oprl komolce nanjo in si podpiral glavo. Nemirno so begale oči po hiši, od peči do okenc, od svetega duha do temno sivih, začrnelih klopi ob peči. Boštjanka se je ozrla na mizo. Ni ga več. Zakrila je obraz in drgetaje izgovarjala: Daj nam danes naš vsakdanji kruh . . . Zadnji večer je bil šel Jože v gostilno. Ni mogel drugače, peklo ga je nekaj sredi prsi, žgalo in rezalo. Ohladiti se je hotel in je pil in pil. Ni bil vajen pijače, glava mu je šumela, bobnelo je v ušesih in noge so se motale druga pred drugo. Težko je prišel domov, sedel je spet k mizi in poklical Pe-trčeka in Lojzka. Prijel ju je za rame in ju gledal, gledal, gledal. Potem pa se je obrnil in zajokal kakor otrok. — Ki je za nas s trnjem kronan bil ... češčena si Marija... Jože — kaj jokaš — saj se vrneš! Oh, mati, nikoli ne — nikoli. Kaj govoriš! Vino te je zmedlo. Ne vino — tu notri — tu notri. Spat pojdi — iztrezniš se — dobro bo. Slavnostno blagoslovljenje rezervne vojaške bolnice na Dunaju: 1. Nadvojvodinja Marija Terezija, 2. nadvojvodinja Marija Valerija, 3. nadvojvoda Franc Salvator. Kdo bo spal! Petrček, Lojzek. Kaj bo z vama? Kakor bi umiral, govoriš. Ne pregreši se, Bog te vidi in sliši! Ne sliši me. Jože! Če bi me — bi ne bilo tako. Jože — kaj si pozabil? Božja volja — najsvetejša volja — kar Bog stori, vse prav stori. Zakaj, zakaj ? Da ravno zdaj, ko sem si malo opomogel, poplačal dolgove? Saj bom pazila jaz, pokličem Jernejca. pojde lepo. Zdrav se vrneš, vesel boš. — Ki je za nas s trnjem kronan bil . . . češčena si Marija . . . Tolažila ga je, ona tolažila, ki ji je sami krvavelo srce, da ni vedela ne kod ne kani. Pa ko je videla sina tako potrtega, se je zazdela sama sebi dvakrat mlajšo, trikrat moč- nejšo. Jože jo je čudoma gledal, sram ga je bilo, in tisti zadnji dan je bil pogumen in se je smejal kakor malokdaj. Toda njegov smeh! Slišala ga je, ni mu šel od srca; lomil se je kakor suhe trske. o zdaj gremooo, O zdaj gre-mooo, na-zaj nas-več-nee-booo! pojo mimo hiše možje in fantje. Drže se krog vratu, klobuke imajo po strani, in šopke ro-ženkravta, rožmarina in nageljnov pripete na prsih. Zadaj gredo žene, dekleta in otroci. Rdeče obrobljene oči imajo, jokajo se in nesejo velike cule in kovčeke. Jože! poklicati gaje hotela, pa ni mogla. Glas ji je zamrl v grlu. Samo zinila je in se oprijela stola. Zdaj je šele jasno začutila vso bol in žalost. Pa le za trenutek. Odprla je vrata v kamro, kjer je šnažil Jože klobuk in skoro veselo poklicala, kakor bi šli k novi maši. Slišiš, Jože, že gredo! A tega ni rekla, da mora iti tudi on, tega ni mogla. — Ki je za nas s trnjem kronan bil. . . češčena si Marija Grem. Kaj moram že iti ? je še dostavil. Bo treba, Jože. Petrčeka in Lojzka še pokličem, oblečena sta že. Jože je prikimal- Boštjanki je bilo tako čudno mešano. Ni prav vedela, bo li Jože res odšel, ali ne. Ni se zavedala jasno, kaj pomeni to, da gredo zdaj na kolodvor, da se odpelje Jože, in kam se pravzaprav odpelje. Mešala se je misel z mislijo, in vse je bilo nekako zamazano. Nič žarnosti, nobene luči. In šli so. Po poti ni nihče izpregovoril besede. Petrček je gledal na svoje čevlje, Lojzek pa se je krčevito oprijemal očetove roke Zdajpazdaj je pogledal Jože mater in otroka. Čudno zmešan je bil njegov pogled. Boštjanka si je od časa do časa naskrivoma obrisala solze — in komaj se je premagovala, da ni zajokala na glas. Trdno je bila sicer prepričana, da se bodo še videli z Jožetom. Ne — prav trdno ne. Po malem in malem jo je kljuvalo v srcu. Nič dobrega ni pomenilo to. Na črnogorski cesti pod Lovčenom. Straža s priprostim signalom za vozove. — Ki je za nas s trnjem kronan bil.. . češčena si Marija ... Oprla se je spet. Ob njej kleči Jože. Čuti njegovo sapo. Drugo se ji le sanja. . . Oh-ne-ne-saj ga ni in ni. Da, takrat, ko so prišli na kolodvor je bila ondi zbrana že velika množica ljudi. Mlajši so peli, in tako otožne in lepe so bile te pesmi. Vsa lepota vasi in domačega kraja je ležala v njih. Vsa ravan in vsi holmi, cerkev in gozdovi. O, Jože je ji govoril nekaj, pa ga ni razumela dobro. Le to ve, Naše (na levi) in nemške čete (na desni) korakajo vzporedno v Albaniji, da preženo laške in srbske oddelke. Po zavzetju Lovčena: Naši vojaki popravljajo porušeno cesto med Kotorjem in Cetinjem. Stran 224. TEDENSKE SLIKE. štev. 15. da ji je priporočal dom in otroka, posebno otroka. Očeta ne bosta imela, matere ne — naj jima bo ona oče in mati. Bom. In če bi ne prišel . . . Prideš, Jože! Zakaj ne bi! Mati, tam je čudno, čudno. In fantje so zapeli: Tam se nič iie smili, oče svoj'emu sini, sin pa tud' očetu neee, sin pa lud' očetu ne. Slišite mati? Te besede so resnične. Piši, piši, kaj! Precej bom pisal. In tudi vi. Bom, Jože — in na Boga ne pozabi — Pomaga ti. In ga je prekrižala na čelu. Mati — vlak. Že! — Ki je za nas s trnjem kronan bil. . . češčena si Marija. Tako težko ji je bilo kar naenkrat. Ležalo ji je na prsih kakor mora, in še dihati ji ni dalo. Srce jo je bolelo, tako bolelo ... In spet: Oh, adijo očka, / oh, adijo mamca, oh, adijo sestra, brat! Zdaj se vidimo zadnjilcrat. V dalji je zapiskalo. Vsa množica se je zdrznila in zganila. Fantje in možje so pograbili za cule. Objemali in poljubljali so se, glasen jok je za trenutek zastal in se spet pričel. Fantje so se smejali, možje pa so prebledeli, ustnice so jim podrhtevale in s tresočo se roko so objemali žene in otroke. Kako ji je vse to jasno pred očmi! Kakor bi bi bilo zdajle . . . Čutila je, kako jo je Jože trdo prijel za roko. Stresel se je in ni vedel, da mora iti tudi on. Zdelo se mu je, da sanja mučne sanje. Komaj je čakal, da se prebudi. Pa se ni. Vlak je obstal hrumeč in bobneč. Sikala je v gostih žarkih bela para. Gosti dim se je valil nad dimnikom in je za trenutek obstal kakor hudourni oblak, poln toče. Boštjanka se je oprla po sinu. Prestrašila se ga je. Bled je bil, in trpečih, ostrih potez v obrazu. — Ki je za nas s trnjem kronan bil . . . češčena si Marija . . . Vrgla se mu je na prsi, in debele solze so kapale na sinovo obleko. Tudi Jožetu so trepetale solze v očeh. Sklonil se je, poljubil mater na lice, privzdignil otroka, ju stisnil k sebi in vroče poljubil. Vstopite, vstopite! Brž, mati-adijo! Petrček, Lojzek pa-pa! Jože-oh, res je torej res. Piši in pridi brž ! Prekrižala ga je še enkrat in ga spremila do vagona. V tem hipu se je vlak premaknil. Jože je mrtvo zamahnil z roko in ni rekel niti besedice. Samo gledal je, gledal, tako čudno gledal. Nikoli ne pozabi tega pogleda. Vsa žalost, vse želje, vse hrepenenje e bilo v njem. Boštjanka je prijela otroka za roko in e obstala kakor okamenela. Zdelo si ji je, da je vsa trhla, da ne vidi in ne sliši. Glava e bila tako prazna, srce pa tako težko. — Ki je za nas težki križ nosil... češčena si Marija . . . Morda se ji pa le sanja vse to. Stara je, nadložna in se ji vse zmeša. Ozrla se je. Ni ga, nebo ga. Se zdaj ne ve, kako je bila^ prišla takrat domov. Šla je in šla. Ni slišala otrokovih vprašanj, ni jima odgovarjala. Apo-tekaje je prispela do hiše. — Ki je za nas težki križ nosil . . . češčena si Marija . . . Oh, Jezus, tudi jaz ga nosim, tako težko nosim. Kako prazna je bila hiša, koliko dela je bilo! Jernejca je poklicala. Pa star je ta — ni je one moči. Nihče ne zna tako delati kakor Jože. Kako je čakala dneve in noči, čakala je — in vendar, prišlo je pismo. Poljubila ga je in sosedova dekla ga ji je morala prebrati dvakrat, trikrat, tako, da ga je znala Boštjanka že skoro na pamet. A za tem ni bilo nobenega glasu več. Povpraševala je povsod ; o Jožetu niso nič vedeli. Potekali so dnevi, tedni, meseci, dolgi, neznani meseci. Prihajali so bolni in ranjeni do- Na.ši vojaki popravljajo po ruski Poljski razrušene in močvirne ceste, na katere polagajo na stotisoče debel. Pomožni odbor avstro-ogrskega veleposlaništva v Carigradu, ki se je uspešno brigal za turške ranjence po bojih na Galipolju. mov. Izpraševala pa jih je venomer. Si videl našega? Nisem ga. Pri nas ga ni bilo. Naš bataljon je imel drugo pot kakor Jožetov. O, bo že kje. Potolaženi bodite. Tam ni kar tako. Veliko nas je, pa ni čudno, če se kaj zmeša, pogreši. . . Pa vendar — Jože. Od tam in tam je bil pisal. Oh, kje so že zdaj tisti! Saj se redno premikano. Torej nič. Čudno, čudno . . . — Ki je za nas križan bil. . . češčena si Marija . .. O Bog, o Bog! kako dolgo že čakam! Več tednov je še povpraševala, končno je prenehala. A imela je trdno vero, da pride. Pride nekoč nepričakovano, zdrav in vesel bo. No, morda malo ranjen, obvezan. A pride gotovo in poreče: Vidite, mati, vse je dobro izteklo. Saj sem ti pravila, vedno sem ti pravila. Ti pa . .. Da, da, imeli ste prav. Zdaj bo spet lepo. Pa trpel si, trpel, kaj? Kaj tisto! Pozabljeno je. In zdaj, je končano ? Da, vojske ni več. In se bo zavrtel, malo neokreten sicer, bo še slab, a vendar zavrtel se bo in zaukal. Juhuhuuu ! kakor je znal le on. Pri teh mislih se je Boštjanka nasmehnila ti se s širokim pogledom ozrla po hiši. — Ki je za nas križan bil. . . češčena si Marija ... Tako bo, da. In nalašč ne piše, da bo potem večje veselje. In kaj pa . . . In zdaj ga čaka dan za dnem. No gre mimo pismonoša, ga vpraša, a nikoli ni ničesar zanjo. Pa poglej vendar, pregledal nisi! Ne, ne, mati, ni. No, nič ne de, pa jutri. — Ki je za nas križan bil. . . češčena si Marija .. . Da, jutri! Prišel bo dan, in nekoč on. To upa gotovo in trdno. Nf mogoče drugače. Špijonova usoda. Roman. (Nadaljevanje) Baronica je končno odprla oči in se obrnila trudno h komisarju: — Torej, prosim, sdaj pričnite. Če mi bo mogoče biti mirni spričo dejstva, da me sumite za sokrivko umora, tega ne vem. Storila pa bom, kar morem. Prenehala je in globoko dahnila. Nato je nadaljevala: — Če sem prav razumela, ste me vprašali, zakaj sem potovala iz vašega mesta dvanajstega zvečer. Že prej sem se namenila, peljati se k staršem. Za petnajstega je bila napovedana pri nas veselica, katere pi se bila morala udeležiti. Odpeljala sem se zato trinajstega zjutraj. Ru- meni avtomobil, po katerem vprašate, mi je sledil do kraja Mestre. Tam sem ga naročila predati, ker ga tukaj ne morem rabiti. Šofer Šot se je vrnil v mesto. Avtomobil mi je samo sledil. Imela sem na njem nekaj stvari, katerih nisem zaupala železnici. Zvečer pred svojim odhodom sem bila na maskaradi. Ali ste zdaj zadovoljni? Komisarju je bilo za hip nekoliko neprijetno. Obšlo ga je nekaj, kakor da bi ga bila gospa prevarila. Že jo je bi! spretno stisnil v kotiček, zdaj pa ji je dal časa, da se je zbrala, in vse premislila, kar je za previdno odgovarjanje potrebno. Res je zvit! Tudi brom ji je dal sam v roke! Naravno je, da je zdaj vse dobro prevdarila- Da se ni v svojem premišljevanju s čim drugim bavila, kaže to, da se je dotaknila takoj v prvih stavkih najvažnejših vprašanj. In nezadovoljen sam s seboj sklenil naglo postopati. Naj se zgodi, kar se hoče. Ne, baronica, z vašimi odgovori nisem zadovoljen. Ce je bil vzrok vašega odhoda popolnoma družaben, kako si naj potem razlagam, zakaj ste tako nenadoma odšli. Zakaj ste bili tisto noč pred odhodom tako nemirni, obupani? Eden najboljših vaših prijateljev, stotnik Ferkorn... Baronica se je zdrznila. — Tudi to ime se navaja? je zajecala. — Tudi to! je nadaljeval neizprosno komisar. Torej stotniku, kateremu niste ničesar prikrivali, gotovo niste brez vzroka zamolčali svojega odhoda. In to še posebno ne, ker ste potovali, kakor pravite, zaradi domače veselice. Vaš odhod je bil nenaden; bil je posledica važnega dogodka, bil je pravi beg. — AH zakaj naj bi bila bežala? Recite mi to, zakaj? — Prosim, ne prekinjajte me! Za svoj rumeni avtomobil ste se odločili šele zadnjo minuto. Sklenili ste ga vzeti s seboj. Naročili ste bili že izvoščka, ki naj bi vas peljal na postajo. Šoferju ste naročili, naj vam sledi, toda to šele potem, ko ste čitali jutranje liste in videli, da je igral v zadevi rumeni avtomobil svojo vlogo. Na maska-rado vas ni bilo. S stotnikom Fernkornom Srbski ministrski predsednik Nikola Pasič pred hišo na otoku Krfu, kamor so zbežali ostanki srbske vojske, ki šteje še bajé okoli 30.000 mož. Novi boji v Macedoniji: Most črez Strumno, ki so ga razrušile francjske č.-te. sta se zmenila za sestanek. Čakal vas je zaman. Vaš maska-radni kostum je ležal nedotaknjen v stanovanju. Zdaj vidite sami, da so med vašimi odgovori in stvarni, ki jiii je dognala policija, velike neskladnosti. In te moram uravnati. Baronica se je popolnoma pomirila. Videlo se ji je, kako napeto je premišljala. — Predno govorim dalje, mi morate nekaj povedati. Ali ima stotnik Fernkorn še sicer kakšne stike s to stvarjo? Komisar seveda ni prezrl, kako je učinkovalo na baronico stotnikovo ime. Izpremenila se je popolnoma. Iz njenega obraza sta izginila pogum in odločnost. Iz oči je strmel strah. Skrajno neprijetno ji je bilo. da se vlači v zadevo stotnikovo ime. Dr. iVlartinič je vedel, da je policija dalje časa opazovala in nadzorovala Fernkorna. Stotnik je bil službeno v zvezi s feldmaršal-lajtnantom Holmhor-stoUi. Spoznali pa so kmalu, da je nadaljnje opazovanje stotnika nepotrebno, ker je popolnema nedolžen. Presenečenja baronice torej ni bilo mogoče drugače razlagati, kakor tako, da stotnik o njej več vedel, nego je baronu Fonu zaupal. — Kolikor vem, se v tej zadevi stotnikovo ime še sploh ni imenovalo, je odgovoril komisar na. plaho baroničino vprašanje. Kar sem omenil, izvira iz mojih razgovorov z neko tretjo osebo. Stotnik ne ve, da sem v Benetkah in da se z vami razgovarjam o tako kočljivi in neprijetni zadevi. — To je dobro, je rekla baronica. Njen glas je kazal, da se ji je odvalil kamen od srca. Globoko si je oddahnila in iz obraza ji je zasijala spet moč in krepka volja. — Hvala bogu, da ni zavle-čen v stvar ta spoštovanja vredni mož . . . Vračam se na najini prejšnji pomenek in povem jasno, da se policija moti. Rekla sem res v zadnjem trenotku, naj mi avtomobil sledi, a ne zato, ker sem brala časopise, temveč zato, ker sem zadnji hip, sklenila, da preživim zimo v Italiji. Da sem se na pot pa že prej pripravila, to vam lahko dokažem s pismi med menoj in očetom. Ako bi tem ne zaupali, vam dokažem lahko tudi drugače. NaroČila sem več toalet, ki so primerne le za Benetke, za vaše mrzlo mesto pa nikakor ne. Tisti večer sem pa bila na maskaradi, če me prav stotnik Fernkorn ni videl. Kakorkoli je komisar dalje vprašal,5na vse je slišal enake odgovore. Meta je trdila vedno -,,eno in isto. _ 2^ - ^^Da bi napravil temu izbegavanju konec, se je odločil komisar za končni nastop. — Baronica, silite me, da se poslužim skrajnih sredstev. Nisem prišel sem zato, da vam povzročim neprijetne stvari, temveč zato, da dobim od vas potrebna pojasnila. Odkar poznam osebno vašo obitelj, res želim, da bi se Tabor ruskih ujetnikov. Podmorski čoln plove pod vodo za sovražno križarko. Naš častnik rekvirira seno pri albanskih kmetih za vprego naših topov. policija motila. Vendar se ne odpeljem prej, dokler ne vem tega, zaradi česar sem se pripeljal. — Kaj pa je to? je vprašala baronica z odločnim glasom, vendar ji je šinil iz oči vnovič strah. — Giardinijeva osebnost je dognana. Gre še satno za vas. — Torej vi še vedno mislite... ? — Ne mislim samo. Vaša umikanja v odgovorih, izbegavanja, nesoglasja, dozdevna neresničnost vaših podatkov — vse to krepi mojo sumnjo. Kako velik sum leti na vas, to razvidite iz tega, ker je poslala policija uradnike in agente za vami v Benetke. Ali se torej nočete odločiti za resnične izjave? ~ Govorite neprestano v samih ugankah. Česa me sumite? je vprašala baronica in se trudila, da bi l3il njen glas zvočen. Njeni pogledi so trepetali polni pričakovanja jia komisarjevih ustnah. — Če me silite torej, da se izjavim, naj se zgodi. Sumim vas, da ste zakrivili Giardinijevo smrt. — Jaz?... — je zakričala baronica, — človek, vi norite! Kako? Način mi povejte ! — Ustrelili ste vanj. — Ah ... zgrabila se je za vrat, kakor bi jo kdo davil. Vsa kri ji je bušila v glavo. To ... to .. to je preveč ... Morilka Giardinijeva? Vi mislite, da sem zmožna umora? Jaz da sem zavratno in hladno usmrtila človeka?... Človeka, ki sem ga ljubila? ... Za katerega bi, če h\ bilo treba, tudi marsikaj žrtvovala?... — Mislil sem, da ste nevesta stotnika Fernkorna ? — Molčite!.., je zakričala baronica in iz njenih oči so švigale strele. Ne vlačite v blato še tega imena!... Giardini mi je bil drag .. . Najneznosnejše je, najstrašnejše ... mene dolžite take stvari. Zadavila bi vas, tako vas sovražim! — Vrniva se k stvari! Ali ste vi umorili Giardinija, ali ga niste? — Ne! je kričala hripavo baronica. Ne! In tisočkrat ne! ... — Kako mi to dokažete? — Gospod, ali vi v kaj verujete? Nekaj človeškega, mislim, mora biti tudi v duši policista. Prisegam vam pri zdravju svoje sestre, pri življenju svojega očeta, da sem nedolžna. Ali mi zdaj verjamete? — Baronica ne gre zato, kaj jaz verujem, nego zato, kaj mi vi lahko dokažete. — Tako? Torej na prisege ne daste? Naravno, prisega morilke! Vi mislite, da je kriva. Kdor-je končal življenje dragega mu človeka, ogroža lahko tudi življenje sorodnikov. Torej to vse ne pomaga. Ko je sikala te besede, je trgala robec na drobne kosce. Silovito je bila razburjena. Zravnala se je, gledala preteče uradniku v oči in vprašala: — In kaj boste storili zdaj? Komisar je vstal. Obžalovaje je skomignil z rameni in odgovoril uljudno, a odločno : Na razpolago sta mi dva načina. Za-piskam lahko v to piščalko, ali grem. Če zapiskam, bo pripeljal moj agent, ki čaka spodaj, policijskega uradniica, ki vas bo aretiral. Grem pa samo tedaj, če vi takoj pripravite svoje kovčege, se vrnete z menoj v naše mesto in se tako dolgo zadovoljite z mojo družbo ali z družbo enega izmed agentov, dokler ne d^okažete policiji svoje popolne nedolžnosti. Če ste nedolžni, potem se ne boste obotavljali, temveč pojdete radi z menoj. Če bi se pa ustavljali, potem Popravljanje ceste ne Cetinje. Stroj drobi debelo kamenje. Podmorski čoln patrulira po Adriji. pa moram, kakor mi je tudi žal, prositi tukajšnjo oblast, da posreduje. Baronica Sternberg ni premišljala niti tre note k. — Ne mislite, je odgovorila, da se vaših groženj bojim. Prav dobro vem, da avstrijski policijski uradnik ne more tebi in meni nič ukazati tukajšnji policiji, naj mene, hčer prvega senatorja, kratkomalo primejo in zapro. To bi se dalo doseči šele potom diplomacije. !n dokler bi ne bilo potrebnega ukrepa, bi mi ne mogli vi ničesar storiti. Da pa spoznate, kako nedolžno se čutim, se hočem peljati z vami. Treba pa je, da mi daste dva dni časa. — Obžalujem. — Torej en dan. Čakajte vsaj do jutrišnjega večera. — Dobro, do jutrišnjega večera. Ali ne pozabite, da ste dobro zastraženi. — Jutri zvečer se vam predam na postaji. Seveda tako, da ne bo mogel biti nihče pozoren. Zahtevam, da opustite vse, kar bi moglo povzročiti le najmanjši škandal Moji ljudje me spremijo na postajo. Ko se odpeljemo s postaje, se mi šele lahko bli- zate. Moj oče ne sme izvedeti, da je osumljena njegova hči umora. — Torej jutri večer. — Jutri večer. Dr. Martinič se jc lahno poklonil in odšel. (Dalje prihodnjič.) Fanatik in fanatizem. I. Dr. med. M. Kessebring je priobčil razpravo, ki je za sedanjo dobo prav posebno zanimiva. Vojna doba je razkrila opasnost fanatizma za javni mir in red ter opasnost fanatikov za osebno čast in varnost. Danes je vsak državljan soodgovoren za red in kulturno stanje v deželi. Zato pa je treba, da škodljivi, drža\i in državljanom nevarni fanatizem poznamo in ga zatiramo. Človeški možgani so zelo nežen organ silno komplicirane sestave: zato so bolezni mozgan pogostejše, kekor si mislimo. Lahko rečemo, da ni skoraj noben človek popoln, celó največji duhovi so vsaj v gotovih dobah 'n^ML-hnll na niožrjnnili. Slnba ali nepraviln.-x Cesarski grad Laxenburg pri Dunaju bolnica za častnike : Zgoraj: Novi grad, spomenik miru, partija v anglešliem parku. V sredi: Paviljon ob ribniku, zadaj stari grad. Spodaj: Ribnik in novi grad. Stari grad je sezidal 1. 1600 vojvoda Albreht II., novi grad pa cesarica Marija Terezija. V starem gradu jc arheološki muzej. vzgoja, težke bolezni, vpliv raznih strupov in bakterij, zlasti pa abnormalna lega možganov so za človeško pamet največjega pomena. Prirojena slabost živčevja je povod, da so nekateri ljudje v svojem mišljenju, čuvstvovanju in vedenju vedno abnormalni; njihova dela so taka, da mora človek dvomiti, ali so še pametna ali pa že blazna. Takih del je zlasti mnogo v literaturi in umetnosti ter jih imenujejo psi- _ hopatska. Vzrok tega pojava je iskati v tem, da so neki deli možganov preveč, drugi pa premalo razviti; zato ni ravnotežja. V takih glavah se misli napačno vežejo, čuvstva so pretirana in nagnjena brez mere. Kjer ima normalen človek tiho željo, se razvije pri psihopatu divje hlepenje in brezobzirno sebično zahtevanje. Vsakršna neprijetnost je psihopatu silna muka; ljubezen pozna le kot ljubosumnost, kogar ne mara, onega le besno sovraži. Iz toposti in lenobe se mu hipoma poraja živa strast-nost in velika nemirnost. Iz skrajnosti pada v skrajnost. Vedno je skoraj razburjen, ogorčen, jezen, razžaljen, nervozen. Navadno kmalu omaga in je za nove vtiske nesprejemljiv. Viharji brezmejnih strasti pokvarijo fanatiku možgane za dobro, zanesljivo delo. Živi kakor v sanjah se za soljudi ne briga, velikih skupnih ciljev ne pozna, ter se potaplja v grenkem egoizmu. Sočuvstva, navduševanja za celokupnosti, svetih idealov, mirnega smotrenega delovanja fanatiki ne poznajo, pač pa so žrtve vsakršne malenkostne neugodnosti in se ubijajo v strasteh, polni sumničenj in nezaupljivosti, zavisti in sovražnosti. Gorje, če sme tak fanatik izražati kritiko o drugih! Gorje, če je tak psihopat načelnik urada ali podjetja! Vsi politični in verski zločini izvirajo iz bolnega fanatizma. Seveda je fanatizem različen glede svoje razvitosti in škodljivosti. Včasih se fanatizem razvije do očividne blaznosti. Tudi v političnem strarJcarstvu igra fanatizem večkrat prav grdo ulogo. Nekateri strankarji so surovi, ker so malo izobraženi in imajo le pičlo inteligenco; drugi se razvijejo do pravcatih revolucionarjev in anarhistov, ki se ne strašijo niti zločinov. Ti S" že zelo bolni, trpe na fiksnih idejah in kažejo očitne duševne defekte. Tudi povsem zdrav človek postane mimogrede, zaradi razburljivih doživljajev brezobzirno trmast v zasledovanju svojega cilja. Kaka želja, kaka misel ga izpolni tako popolnoma, da misli le na eno, hlepi le za enim ter pozablja vse okoli sebe. Postane čisto kakor otrok, ki ne odneha, dokler ne doseže, kar hoče. Seveda, pametna mati zgrabi šibo in udari; slaba mati odneha pred otrokom in ga še huje pokvari. Ampak otrok nima še preudarnosti in ne zna uvaževati, upoštevati; toda odrasel človek bi moral iz lastne izkušnje in iz uvaževanja razmer uravnavati svoje želje in zahteve. Neukrotna maščevalnost, besno sovraštvo do drugih plemen in narodov i dr. je pri divjih narodih, ki nimajo razvite morale in kulture, vsakdanski pojav ter se ne dajo poučiti. Tak divjak je tudi fanatik, ki se ne da prepričati, nego z besno trmo vztraja pri svojih strasteh. Dá, tako otopel je, da se na svojo omejenost celó domišljuje, da se baha s svojo vztrajno trmo ter si domišlja, da je vzorno značajen, v svojem prepričanju neomajen, vzgledno odločen in nad vse zanesljiv pristaš. Svoje bolno pretirano sovraštvo smatra za dokaz svoje častivrednosti in svojo slepo svojeglavost za odlično značajnost. Vse, tudi somišljenike, ki niso fanatični ter mislijo s svojo glavo, ki vidijo napake tudi na lastni ter vriine tudi na nasprotni stranki, vse take pa fanatik sumniči, prezira ter jih opravlja, da so mlačneži in nezanesljivi omahljivci. (Tudi v Slo\-encih poznamo take psihopatske fanatike ! Žalostno je, da so bili včasih celo na odličnih odgovornosti polnih mestih). Taki fanatiki pa lastni stranki največ škodujejo, Fanatismus pomenja prvotno versko preveliko vnetost (fanum = svetost!), a danes pomenja fanatizem vsako enostransko, brezobzirno, nekritično pristaštvo, ki zaradi svoje razburjene strastnosti pametnega razmišljanja sploh ne dopušča. Verski fanatizem se izgublja bolj in bolj, čim večja je splošna kultura. Toda politični in narodni fanatizem sta zato dandanes tem večja. Ker smatra fanatik svoje cilje za edino prave, svoje misli za edino pametne, ne priznava nikakih drugih. Lastna pravica in popolnost mu je malik. Drugih pravic in drugih vriin ne pozna in ne priznava, ter se silno razburja, če se le omenja, da treba tudi nasprotnikove težnje in misli uvaževati. Zato sovraži in prezira vse, kar ni vzraslo v njegovem narodu, v njegovi stranki. Ustvaril si je v oblakih gradove, za katerimi besno hrepeni, išče uresničenja idealov, ki so nemožni. V vsem mu je strastnost, topa trmoglavost, nikakor pa ne hladna in mirna preudarnost. O svoji nezmotljivosti je neomajno prepričan, a takisto je popolnoma prepričan, da so vsi drugi, ki niso ž njim, čisto navadni tepci ali fa-lotje. Ljut dogmatik je, ki bi najraje teroriziral ves svet, a si domišlja, daje le idealen domoljub. Nekritično hvalisanje in neutemeljeno poniževanje, grajanje in blatenje, vse v pretirani obliki, je tipična lastnost fanatikova. Kli-kovstvo je glavni znak fanatika na umetniškem in literarnem polju. Tudi takih fanatikov imamo Slo-\'enci, le žal, da jih ne poznajo nekatera uredništva ter jim ne zapro predalov svojih listov. Škode so nam napravili že na vseh poljih, vzlic svoji nesposobnosti,, že \'eč kot preveč. Fanatik je nepoboljšljiv; le zdrav razum se more vrniti zopet na normalna tla. Fanatik ne more pozabiti, če je bil užaljen in kuha. jezo več let. Svoje trme ali sovraštva se ne more iznebiti, čeprav končno sam uvideva, da se je motil. Že normalni človek le težko preminja svojo sodbo o ljubljeni ali sov-raženi osebi, fanatik pa tega sploh ne more, nego vztraja pri svojem poveličevanju ali sovraženju, ker misliti ne more in noče. Obrabljene fraze, banalna gesla, topo-glave psjDvke tvorijo vedno isti razgovor ž njim. Če se je zaljubil v kak časopis, mu verjame vse, tudi najjasnejšo laž in neumnost; nasprotno pa zameta nasprotniški časopis, čeprav piše še toli resnično in pošteno, »človeku, ki ga je objel z vso dušo, zaupa slepo in ne dvomi o njem, naj stori karkoli. Kogar pa sovraži, onega ne ceni in ne priznava, čeprav dela najbolje. Tako pravimo takemu Ul ca trdnja\ skega francoskega mesta Verduna ob reki Mozeli, za katero se vrši že poldrag mesec strašna bitka. Na vsaki strani strelja okoli 600 topov. Ostanki eksplodiranega avtomobila na cesti za fronto. fanatiku, da je zaplankan. Nobenega spoštovanja pred tujim prepričanjem ne pozna, nego je brezmejno le vase, v svoj narod, v svojo stranko zateleban. Ker pa je navadno še zelo jezičen in grob, prodaja svojo omejenost 'vsemu svetu ter je v nadlego prav povsod. (Konec prihodnjič). Več otrok! Svetovna vojna je doslej požrla okoli 5 milijonov človeških življenj. Natančnega števila sicer ne vemo, toda zvedenci računajo: Francija ima že okoli 1,200.000 mrtvih, Rusija seveda izdatno več, potem imajo ogromne izgube Angleži. Lahi, Srbi, Belgijci, Japonci, a končno žalibog tudi Nemčija in Avstro-Ogrska. Pet milijonov mladih, zdravih mladeničev in mož je bilo šiloma in nepri-•čakovano iztrganih iz življenja! Nikdar ni imela smrt toliko grozne žetve. Niti epidemije, kuga, kolera, koze in vročinska bolezen, niso ugonobile v tako kratkem času toliko življenj. Napoleon L, ki je imel toliko vojen v Evropi in Afriki, je žrtvoval tekom vsega ¦svojega vladanja le nekaj nad 2 milijona življenj svoji moči in slavi. Tekom tridesetletne vojne je poginilo seveda še več ljudi kakor tekom sedanje s\'etovne vojne. Takrat je izgubila nemška država polovico. Češka sama pa celo dve tretjini svojih prebivalcev. Toda vojna je trajala 30 let, sedanja vojna pa traja šele 20 mesecev. Španci so po odkritju Amerike tekom nekaj let pomorili baje 50 milijonov Indijancev, toda to število je pač pretirano in če je resnično, se je doseglo tekom več let In končno, kulturna vrednost 50 milijonov divjih Indijancev ni enaka vrednosti 5 milijonom Evropejcev. Tu ne gre za starce, lopove ali divjake, nego za cvet inteligence, za jedro narodov; padli so mladi možje, bodoči očetje, nada držav in narodov, stebri bodočnosti in sedanjosti. Umrli so očetje, ki bi skrbeli za boljšo vzrejo in vzgojo otrok in ki bi bili še sami plodonosno delovali za dom in rod. Okoli štirideset let se narodi na svetu vedno manje otrok: zato je smrt 5 milijonov mož za bodoči zarod tem večja škoda. Treba je več otrok, a obenem se je število bodočih očetov zmanjšalo toli ogromno. In kako se zmanjša še do konca vojne? Le Rusija je narodila do vojne vsako leto nad dva milijona več otrok kakor je prebivalcev umrlo. Zato je na Ruskem toliko za vojaštvo sposobnih niladeničev in zato Rusija svoje velikanske izgube v sedanji vojni še prav malo občuti. To je tudi vzrok, da ruski generali z vojaki^ ne štedijo, nego jih brez koristi žrtvujejo. Če bi Rusija sama izgubila vseh 5 milijonov, bi to izgubo v dveh letih zopet nadomestila. Na Nemškem se je pomnožilo število otrok vsako leto za 885.000, v Avstro-Ogrski za okroglo 560.000, v Angliji za 460.000, v Italiji za 380.000. Po vojni bodo te številke seveda če manjše. Najslabše gre s prirastkom otrok v Franciji. Še spočetka 19. veka je imela največ otrok na svetu, a danes dobi komaj 13.000 otrok na leto več, kakor prebivalcev pomre. Če izgubi Francija v vojni 2 milijona mož, bo treba vsaj deset let, da se število nadomesti, toda le, če se odpove zistemu 2 otrok. Ako pa bo vztrajala pri tem, da more vsaka obitelj preživeti le po dvoje otrok, ne bo mogla današnjih izgub nikdar več nadomestiti. Že več let se trudi franc. vlada, da bi pospešila in pomnožila število otrok, daje nagrade in odlike plodo-vitim materam i. dr., a uspeh je ostal ničeven. Rimljani in Grki so propadli in izginili le zaradi tega, ker niso marali otrok. Julij Cezar, Juvenal in razni rimski imperatorji so grajali nemarnost mater in očetov, toda usode niso mogli ustaviti. V II. veku pred Kr. je imela Italija 20 milijonov prebivalcev, v 11. veku po Kr. le še 10 milij. in v IV. veku le še 5 milij. Po tej poti dere danes Francija v prepad! Vzroki malega naraščaja so različni: bolezni, beda, a največ lenoba in želja po ko-modnem, dobrem življenju. Najbogatejši ljudje imajo navadno najmanj otrok, reveži pa največ: torej narobe svet. Ko je po vojni s Francijo 1. 1871. dobila Nemčija milijarde odškodnine, se je sklenilo izredno mnogo novih zakonov; toda število rojstev se ne le ni zvečalo, nego se je le celo izdatno zmanjšalo. Vse je hotelo uživati lepe čase plodonosnega miru. Le polagoma so se razmere zopet izboljšale ter se je narodilo otrok vsaj dovolj, čeprav še ne zadosti. Skrb za bodoči človeški zarod je torej zelo resna zadeva vseh narodov in držav. Po vojni pa bodo države morale misliti na vzrejo in vzgojo otrok revnih staršev. Kaj pomaga, če ima ubožna mati dosti otrok, če jih pa ne more živiti, oblačiti in šolati? Otroci revežev so navadno telesno slabotni, duševno zanemarjeni, rahitični ali celo jetični, ker so slabo hranjeni in oblačeni. Iz takih obitelji se množe postopači, berači in zločinci. Če bi se staršem pomagalo denarno in moralično, bi postale obitelji revežev koristne občinam in državam. Kjer vlada beda, ni solnca niti za dušo niti za srce. Vprašanje preskrbe in vzgoje otrok je torej zelo važno. Dunajski magistrat se ga je že lotil z vso resnobo. Slediti pa bodo morale s pomočjo države tudi druge občine. Razne vesti. Letala spadajo gotovo med najznamenitejše iznajdbe naše dobe. KaiWJiK:pRiMAra-j-DRFR.DERGANC Soetovnil tvrdhii Suttner Imii samo natančno idoče, zanesljive, trpežne ure, katere staremu dobremu imenu hiše čast delajo. St. 410. Nikelnasta Anker-Roskopf- ura.......K 4i0 „ 705. Roskopf - ura, kolesje v kamnih......„ 5"90 „ 719. Srebrna remontoar-ura . „ 7"80 „ 600. Žepna ura z radijem, se po noči sveti . . . . „ 840 „ 449. Roskopf-ura, dvojni pokrov „ 7"20 „ 518. Pioščnata nikelnasta kava- lirska ura.....„ 7"50 „ 803. Damska ura, jeklena ali nikelnasta ......„ 7-90 „ 804. Srebrna damska ura . . „ 9'50 „ 1544. Usnjata zapestnica z uro „ 1050 Št. 712. Nikelnasta IKO - ura, 15 kamnov...... „ H'— „ 1450. Bela kovinasta verižica . „ 2'80 „ 865. Bela kovinasta verižica, priprosta..... „ 1;— „ 916. Srebrna verižica, masivna „ 3"20 „ 422. Nikelnasta športna verižica ....... „ 175 „ 979. Srebrni obesek „cesarjeva podoba"...... „ 2'— „ 213. Srebrni prstan z kamnom „ 1"40 „ 211. Srebrni prstan z kamnom „ —"90 „ 1063. Prstan, zlato na srebro . „ 270 Vsaka ura je najnatančneje preizkušena. Razpošilja se po povzetju ali če se denar vnaprej pošlje. Krasni cenik zastonj in poštnine prosto. Neugajajoče se zamenja! Lastna tovarna ur v Švici! — Lastna svetovna znamka „IKO", najboljša preciz. ura. H. Suttner Ljubljani št. 5. Nobene podružnice. Svetovna razpošiljalnica. Nobene podružnice. Nadležne kocine ^ \- obrazil, na ramah in rokah od-stijini v 5 minutah dr.-ja A. Rix-a ^^'A odstranjevalec las popolnoma neškodljiv, siguren uspeh, ena škatlja za K 4-40 zadostuje. Pošilja se strogo diskretno. Kos. dr. A. Rix-o laboratorij, Dunaj IX. Lakierergasse 6/0. Zaloga v Ljubljani: parf .A. Kane in Adrija-drogerija Darujte za „Rdeči križ!" s 15. šte\