KO PRIDE BIBLIOBUS V PODGORICO
Potujoča knjižnica jim odpira vrata v mogočno zakladnico lepote in znanja
Francka, Jasna in Lea pripovedujejo, kako izbirajo knjige za domače čtivo in kar tako - Tudi za teto vzamejo kaj primernega
Kadar se enkrat ali dvakrat mesečno na skromno odmerjenem parkirišču pred samopostrežno trgovino v Podgo-rici ustavi orjaški bibliobus oziroma po-tujoča knjižnica, se ob njej zberejo šte-vilni mladi vedoželjnezi. Med njimi je tudi nekaj sfarejših občanov, čeprav se še precejšen del prebivalstva tegaskraj-nega severozahodnega dela bežigraj-ske občine ukvarja s kmetijstvom.
Med drobižkom, ki je zadnjič stikal med policami, založenimi s pravljicami in mladinskimi zgodbami. so bili tudi Francka Jereb in Lea Ježek. četrtošolkt podružnične osnovne Šole Janka Bizja-ka \z Šentjakoba ter tretješoika Jasna Kovač.
Najprej se zafiudim, ČeŠ. mar niso že »prevelike-' za pravljice (NekoČ je zivel kralj...). a kaj kmalu se izkaže, da je to razmištjanje napačno in taka bojazen Čisto odveč. Dekieta so namreč v teh treh, štirih letih. »odkar se spomnimo, da znamo brati in odkar prihaja sem potujoča knjižnica". poleg kraljev in kraljičen, Čarovnic in dobrih vil spozna-le že celo vrsto sodobnih mladinskih povestr in zgodb \z NOB.
Zelo praktično se jim zdi, ker si v potujoči knjižnici lahko izberejo knjige za domače čtivo. Zdaj berejo Pestrno, ("Okoli 60 strani je debeta, to prebereS mimogrede«), pa KekČeve ukane, Marti-
naKrpana. Prepirajosezaenoodnjih. alr je obvezno Čtivo ali ni ati še bo. Toda nrč ni narobe. če knjigo preberejo neob-vezno. Pomembno je, da potrebujejo knjige kot druge vsakdanje reči. kruh. obleko... Tega deklice niso povedale tako dobesedno. Po otroško preprosto in neposredno so se v trenutku vživele v »deklico, ki so jo klicali Leni in v Špelo, ki je svoj dnevnik skrila v votel valjar. katerega ji je bila podarila teta: pa spet Atomčka iz nekeznanstvenecentrale. ki so ga bili poslali na sonce, pa je po žarkih sptezal na zemljo...«
In Se in še so pripovedovale. Francka se spomni zgodbice, ki jo ježe prebrala,
Jasna brž potrdi, ah saj res, tudi ona je že prebrala in Lea kajpada tudi. Jasna si sposodi knjige še za teto, »ki na listek napiše pisatelja-' S starejšim bratom pa si knjig ne izmenjujeta. kajti on bere "indijanske zgodbe in stripe«. Za te pa se dekleta ne zanimajo preveč. -No, saj ježefino. česemaloboljnaučišsrbohr-vaščine.- potrdijo, toda ta literatura jih za zdaj ne privlači.
Lea pravi. da v mesecu dni prebere kar osem knjig, Francka in Jasna pa kakšnih pet ali šest. In ko jih povpraSam, kako gre kaj v šoli, se spogledajo in skomignejo z rameni. Cvekov, dvojk in trojk v glavnem ni v redovalnicah, sem in tja znajo biti včasih zoprne kakšne stavčne analize ali poglavja iz prirode in drjžbe, drugače pa ni težav.
D. B.