leînik IX številka
Jezik in slovstvo
Letnik IX, številka 6 Ljubljana, 15. julija 1964
List izhaja od januarja do decembra (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik dr. Bratko Kreft Ljubljana, Tavčarjeva 4
Uredniški odbor: Franc Jakopin, Boris Urbančič, Franc Zadravec
Tehnični urednik Ivo Graul
Tiska tiskarna CP »Celjski tisk« v Celju
Uprava revije »Jezik in slovstvo« (Ivo Graul) Ljubljana, Titova 11 Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Naročila in vplačila sprejema uprava revije »Jezik in slovstvo« v Ljubljani, Titova 11, tekoči račun pri NB 600-11-608-4 v Ljubljani
Letna naročnina 700 din, polletna 350, posamezna številka 100 din: za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1500 din
Kdor poslane številke ne vrne v dveh tednih, ga štejemo za rednega naročnika!
Vsebina šeste številke
Fianc Jakopin Slovar slovenskega knjižnega jezika 161
Jože Pogačnik II. brižinski spomenik kot literarni problem 171
Tomo Korošec Ime Slovenec 173
Stanko Janež Neznana Levčeva ocena Ivana Cankarja 179
Igor Gedrih Ob Jarčevem pesniškem prvencu 183
Božidar Borko Glösa o pravopisu 185
Maria Bobrownicka Poljska slavistika po drugi svetovni vojni 186
Ocene in poročila
Emil Stampar Ivšičev Zbornik 190
France Bezlaj Mildegard Striedter-Temps »Deutsche Lehnwörter im slovenischen« 191
Emil Štampar Zbornik »Miroslav Krleža« 193
Allonz Kopriva Berilo za nižje strokovne šole 195
Zapiski
France Klopčič Iz kamna kruh 197
Stanko Bunc Blaznikovo posvetilo v Prešernovih Poezijah 199
Jan Sedivy Prvi izpiti iz slovenščine na mariborski gimnaziji 200
Neža Maurer Nekaj misli o šolskih prireditvah 202
dr. Bratko Kreit O humanistični šoli in izobrazbi 204
Vprašanja o bodočem slovarju slovenskega knjižnega jezika 208 Zaključni račun JiS za leto 1963 (platnice)
Franc Jakopin
SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA*
(Ob izidu poskusnega snopiča)
Duae res longe sunt diiiiciUimae — lexicon scribere et grammaticam.
G. Hermann
Morda se vse premalo in ne dovolj intenzivno zavedamo, kaj za nas po- ' meni predvideni izid Slovenskega slovarja. Takšni dogodki se celo. pri večjih in bogatejših narodih ne namerijo tako pogosto, kaj šele pri nas; zato je prav, da so vsa teoretična izhodišča in praktični postopki pri izdelavi slovarja vnaprej . do skrajnih možnosti premišljeni in vsklajeni med seboj. Sicer se bodo pojavljala posamezna vprašanja pri obravnavi skoraj vsake besede, vendar so rešljiva le, če je vnaprej pripravljena trdna metoda, veljavna za večino primerov; dru-' gače se lahko zgodi, da bi bili v slovarju isti problemi na raznih mestih različno obravnavani. Pravilno je, da se je redakcijski odbor odločil, da vsa načela do kraja utrdi že poprej, in z izidom poskusnega zvezka je dana možnost razpravljanja o skoraj vseh skupinah vprašanj, ki zadevajo slovar; kajti gesla so bila tako izbrana, da nudijo največ gradiva za razmišljanje, čeprav je še marsikaj spornega ostalo izven njihovega okvira.
Ob prebiranju PS (Poskusnega snopiča) se srečujemo tako z najširše zastavljenimi vprašanji kakor s praktično obdelavo in tehnično ureditvijo posameznega gesla. Med najobsežnejšimi in najpomembnejšimi je prav gotovo vprašanje, kaj vse spada v sodobni slovenski knjižni jezik in kako daleč nazaj sme slovar zajeti ta jezik. Te meje bi morali opredeliti kar najjasneje, čeprav je to . zaradi specifičnega formiranja našega jezika seveda precej težavna naloga: kajti kljub dovolj močni tradiciji se v svojem fuiikcioniranju zlepa ni mogel razmahniti, kar pa je spet imelo za posledico, da se vsa galerija jezikovnih sredstev v vsakdanji dinamični rabi pomensko in stilistično ni dovolj izbrusila. Vrh tega se nam na vsakem koraku vsiljuje tudi vprašanje narečnih elementov v jeziku, saj je plast knjižnega jezika ponekod še zelo tenka in nehomogena; in ko se v nekaterih drugih jezikih sestavljavci slovarjev ukvarjajo največ z vertikalnim razvrščanjem besed po njihovi socialni vrednosti (na pr. naslednje tri osnovne ravni za angleščino: 1) formal or literary 2) inîormal or colloquial, in 3) vulgar or illiterate), se pri nas močno pozna krajevna komponenta, ki ima še zdaj dovolj važno ingérence v knjižnem jeziku.
• Slovar slovenskega knjižnega jezika. Poskusni snopič. Uredili Anton Bajec, Mile Klopčič in France Tomšič s sodelovanjem Lina Legiše, Staneta Suhadolnika in Ivana Tominca. SAZU Inštitut za slovenski jezik. Ljubljana 1964.
161
v zgodovini slovenskega knjižnega jezika se jasno liše mejnik med obdobjem odporai zoper nemško infiltracijo, ki je bil včasih bolj, včasih manj uspešen — kajti vplivi nemščine so delovali tako v narečnih kontaktih kakor tudi v območju pismenega jezika — in med začetkom obdobja, ko se je moral jezik osamosvojiti v vseh svojih funkcijah in si najti ustrezne izraze v vseh življenjskih razmerah in strokah. Poslej ni bilo več mogoče, da bi se naš jezik v novih zgodovinskih pogojih še razvijal, vklenjen v tuje miselne modele; opirati se je mogel le še na lastne moči. Pri tem zdravljenje že premagane jezikovne situacije kajpada ne bi imelo smisla; kar je jezik tako ali drugače asimiliral kot nujno zlo in kjer je posameznim elementom odredil posebno funkcijo in pomen, mu tega danes ne kaže več jemati in vsiljevati nekaj drugega, kar je po svoji jezikovni »čistosti« morda enako problematično. Vsak jezik je po svoje občutljiv do tujih elementov: primerjajmo glede tega odnos češčine, poljščine in ruščine do nemškega, ali srbohrvaščine do turškega jezika.
Torej bi morali slovenski leksikografi v konkretnem primeru predvsem ugotoviti, kako bodo izpeljali selekcijo jezikovnega gradiva. S tem pa neogibno zadenejo ob jezikovno normo, ki jo bodo morali upoštevati skozi vse delo; dejstvo, da je bilo treba to ali ono besedo ali zvezo izločiti zaradi takšnih ali drugačnih motivov, prepričljivo potrjuje moč norme, hkrati pa izpričuje, kako odgovorno dejanje je že izbor gesel. Ce kakšno besedo imamo v slovarju, se z njeno uvrstitvijo lahko strinjamo ali pa ne, če je v slovarju sploh ni, to pomeni, da se moramo v tem pogledu zanesti na odločitev redakcije. (Prim. Slownik JQZYka polskiego, I, 1958, Uvod XVI — XXI.)
Bistveno je seveda tudi vprašanje, s kakšnim in kolikšnim gradivom razpolaga redakcija, kako in po kakšnih kriterijih se je zbiralo gradivo in pa kakšen obseg naj bi imel slovar. Nevarna za obseg je pot, ki jo je ubral ruski slovar v štirih knjigah, ki bi bil lahko veliko bogatejši, če ne bi toliko in tako na dolgo citiral iz literature, kar včasih premalo reliefno ilustrira pomene. Druga nevarnost je, da ostanejo gesla preveč gola, da jih z ničimer ne pojasnimo, da jim ne poiščemo nobenih zvez. Mimo vseh teh nevarnosti se mora slovar prekrmariti na pot, po kateri z najbolj gospodarnimi sredstvi največ pove.
Vsiljuje se nam primerjava med pripravami za Pleteršnifcov in sedanji slovar, pa čeprav je odtlej minilo že skoraj sto let in so se razmere v marsičem bistveno spremenile. Pred Pleteršnikom so obstajale v glavnem le posamezne slovarske zbirke, ki so jih dolga leta množili nekateri znameniti slovenski možje; zato se je pred nastankom slovarja rodilo važno vprašanje, kaj se iz tega gradiva sploh da narediti in kako naj bi s pridom uporabili te zbirke, katerih sleherni avtor je imel pri svojem delu določene individualne namene. Ugotovili so, da iz vsega omenjenega gradiva ne bo mogoče sestaviti zanesljivega historičnega slovarja; knjižnega jezika, ki je takrat živel v glavnem le v leposlovju in začetkih strokovnega in publicističnega pisanja, takrat niso načrtno in sistematično izpisali, tako da je prevladoval narečni jezikovni material. Po raznih peripetijah in stranpoteh — spomnimo se samo uvoda, v katerem najdemo takšne stavke: Nato povabi knezoškof nekaj gospodov zaradi te stvari, in podobno (Uvod, IV) — je delo nazadnje kljub vsemu našlo svojega uresničitelja v Ple-teršniku, ki je za slovenščino še danes nadvse pomembna knjiga.
Zbiranje gradiva za sedanji slovar pa je bilo organizirano kolektivno, pri čemer se zbiralci niso zmeraj jasno zavedali namena svojega dela in so se večkrat menjavala navodila zanj, ker se je končno sprejeti koncept izoblikoval šele
162
zadnja leta; dolgo je bilo na pr. nejasno tudi časovno jedro za slovar, nadalje, ¦ ali naj bi bil to slovar slovenskega ali slovenskega knjižnega jezika, in kakšen obseg naj bi imel — če bi se ravnali po geslu vzeti, kakor ga je izdelal Božo ' Vodušek v JiS VII, 4, 117—121, bi moral biti slovar precej bolj obsežen, kakor-pa kaže zadnja odločitev, namreč za štiri zvezke, ki bodo kar najpopolneje za-J jeli leksikon slovenskega knjižnega jezika od Cankarja do danes, za nazaj pa i le tisto, kar je še danes živo in kar je nujno za razumevanje naših klasikov j 19. stoletja. Seveda povzroča ta diskrepanca med končno odločitvijo in metodo \ zbiranja gradiva razne negativne posledice. V uvodu je na kratko povedano, kaj \ lahko prinese ta slovar; najbrž se ni bati, da bi bilo opuščenih preveč besed, saj ] imamo za kontrolo poleg Pleteršnika še slovarje drugih slovansikih jezikov; ti ] nas lahko spomnijo besed, ki niso samo slovenske. Težje je vprašanje zvez ini fraz. Kakšnemu izpisovalcu se je zdelo to ali ono morda nepomembno, sestav-i Ijavci pa bi potrebovali raivno primere, ki niso bili izpisani. Tu se kajpak ne morejo zadovoljiti z razpoložljivim gradivom; s tenkim čutom, ustvarjalno, morajo zaslutiti vrzeli in jih sproti zapolnjevati.
Ce pričujoči snopič v splošnih potezah primerjamo z ustreznimi gesli v nekaterih slovanskih slovarjih, na prvi pogled ugotovimo, da so gesla v njem dovolj bogata kljub razmeroma skromnemu številu izpisov. Teže bi se strinjal s trditvijo, da so gesla zelo pregledna; morda bodo v tem kaj bolj zadovoljila, ko bodo tipografske izpopolnitve omogočile boljšo optično diferenciacijo. Vendar kaže, da bo treba še marsikaj premisliti v strukturi gesla samega, med drugim glede razporejanja pomenov, ilustrativnega gradiva in citatov, zlasti pa še glede oddeljevanja fraz; nasploh je treba znotraj gnezda zaradi večje urejenosti še to ali ono premakniti.
Pet strani obsegajoči uvod v poskusni snopič nam vzbuja nekaj pomislekov. Razumljivo je, da ta uvod za zdaj še ne more biti tako izčrpen, kakor bo moral biti v prvem zvezku slovarja; vendar bi iz njega že morali razbrati glavne smernice pri sestavi in vsa za raztimno branje slovarja potrebna pojasnila. Ti dve zahtevi sta zdaj le delno izpolnjeni; razen tega se nekatere formulacije ne skladajo z obravnavo pri geslu. Primerjajmo samo na dveh mestih omenjeno brezpomenskosl predlogov in veznikov, istočasno pa beremo pri definiciji v geslii beseda, da je to posamezna pomenska govorna enota, čeprav vemo, da so tudi vezniki in predlogi »besede« in niti ne čisto brez pomena. Pri takih definicijah se je bolje opirati na ugotovitve v dosedanji literaturi, če za nove termine nimamo nobenih novih argumentov.
Nadalje se redakcija v uvodu preveč opira na povprečno izobraženega Slovenca. Pri tem trčimo ob več nadvse važnih vprašanj.
Prvo je nedvomno dejstvo, da bodo poleg Slovencev ta slovar (in ne redko) uporabljali slavisti po vsem svetu; znano je, da Pleteršnika res pozna vsak tuji slavist in ga navadno tudi ceni. Zato mora sodobni slovar — z razmeroma skromno uporabo prostora — izpolniti tudi vse tisto, kar si od njega obetajo slavisti znanstveniki, pa tudi tuji prevajalci, ki si z dvojezičnim slovarjem ne morejo zmeraj pomagati. Tako bo slavista zlasti zanimala akcentološka slika besede in njena morfologija, domačega pisca pa manj navadni pomeni in pomenski odtenki, zveze in fraze. Vse to seveda zahteva od slovarja, da je kar se da zvest jezikovni resničnosti, pri čemer pa je bistveno važno, da naj bo ta resničnost sodobnega
163
slovenskega knjižnega jezika čimbolj objektivna in čim jasneje začrtana. Najbrž je to prav tu na začetku najteže rešljivo vprašanje; kajti ravno v tem se tako cesto razhajamo in imamo toliko različnih in preveč »individualno« determinira-nih predstav o jeziku, za katerega vsi priznamo, da obstaja in funkcionira (nekateri sicer tudi trdijo, da imamo samo grafično sliko slovenskega knjižnega jezika, govorjenega knjižnega jezika pa sploh ne!).
Drugo je vprašanje izobrazbene stopnje povprečnega Slovenca. Predvsem nikakor ne sme prevladati načelo, da uporabniki slovarja to in ono že vedo; če bi bilo tako, bi se mogli zadovoljiti tudi s tem, da najbolj znanega in vsakdanjega besedišča sploh ne navajamo v slovarjiu, ker npr. vsak Slovenec ve, da je roka loka -— pač pa m^oramo pri sestavljanju nazadnje le razmeroma obsežnega slovarja stalno imeti pred očmi, da hočemo predstaviti vsako posamezno besedo, ki po sprejetih kriterijih spada v slovar, in da o tej besedi (spet v primerjavi in razmerju, ustreznima za takšen obseg) povemo vse, kar si je s časom ustvarila v okviru pomenov, zvez in fraz, in se nam tako izlušči njena celotna podoba v današnjem jeziku. Pri tem si ne smemo vzeti za železno pravilo, da zmeraj odloča samo na listkih zbrano gradivo; lahko pride do tega, da bo kakšna sicer precej obrobna jezikovna poteza na listkih cesto zabeležena, odpade pa kateri od njenih glavnih bodisi pomenskih bodisi stilističnih odtenkov, in iz preprostega razloga, ker je ta raba preveč vsakdanja in vsem predobro znana: ogibati se je treba nevarnosti, da ne bi sodobni slovar v najslabšem primeru postal slovar posebnosti slovenskega knjižnega jezika; ostati mora slovar slovenskega knjižnega jezika.
Obenem se vsiljuje mnenje, da se redakcija ne sme preveč ravnati po željah raznih uporabnikov slovarja, pač pa jo mora voditi predvsem jezikoslovno merilo, se pravi, da je treba pri posameznem geslu informirati o vsem, kar beseda v vseh svojih funkcijah sama nudi in kaže. iPredvsem naj bi se vsak uporabnik slovarja zanesel na to, da ima beseda, z vsem, kar je o njej povedanega, v sodobnem knjižnem jeziku res tisto mesto, ki ji ga odmerja geslo. (To zadeva označevanje s kvalifikatorji in drugo.)
Znano je, da so v Pleteršnikovem slovarju kljub vsem njegovim vrlinam prav nekatere načelne nejasnosti povzročile nerodnosti, ki so se potem vztrajno prenašale po slavistični literaturi; za primer vzemimo samo naglas pri glagolih kakor hoditi, moliti, koliti, lomiti, nositi, močiti, seliti in dr., z vsemi njihovimi prefigiranimi družinami. Takšni akcenti v slovenščini res živijo, vendar so možni le ob reduciranem i-ju. Tudi zgledovanje po drugih slovamskih slovarjih raznih obsegov skriva poleg prednosti še nekaj nevarnosti. Vsak slovanski jezik si je v zvezi s takšnimi ali drugačnimi zgodovinskimi pogoji ustvaril svojo avtonomno jezikovno podobo in ima v vseh območjih gramatike in l^ksike svojski globinski, stilistično raizvejani profil. Torej je lahko (predvsem pomenska) razvrstitev posameznega gesla v dveh sorodnih slovanskih jezikih precej podobna, lahko pa se izkaže tudi za precej različno Tuji slovarji nam sicer ne morejo biti vedno za zgled, dostikrat nam pa le lahko pomagajo ali vsaj dajo pameten namig. Vzemimo za primer geslo a (veznik). V poskusnem snopiču ima 17, v ruskem slovarju podobnega obsega pa celih 218 vrstic. S tem seveda še ni rečeno, da je funkcija slovenskega veznika a enako raznolika kot funkcija ruskega veznika a, vendar že ta površna primerjava kaže, da izpisovalci morda le niso bili dovolj pozorni nanj.
164
Iz vsega tega je razvidno, da mora biti pri sestavljanju tako pomembnega dela nenehno navzoča vsestransko aktivna urejevalna magnetna sila, ki skrbi za to, da se z minimalnimi sredstvi doseže maksimalna informacija. Posamezno geslo naj se nam predstavi v svoji izklesani enovitosti, ne pa, da bi bil za njim preveč opazen uporabljen listkovni material.
Gesla v poskusnem snopiču nam nudijo preveč vprašanj, da bi se jih dalo izčrpati v takšnem sestavku. Dotaknil bi se le nekaterih konkretnih primerov,* ki so, čeprav vzeti iz posameznega gesla, lahko širšega načelnega pomena.
IZBOR BESED
V poskusnem zvezku je premalo »eksponiranih« besed (gesel), da bi mogli nadrobneje ugotoviti, kod teče črta, ki razmejuje opuščeno leksiko; skoraj za vsa gesla bi lahko rekli, da so v današnjem knjižnem jeziku zasidrana bolj ali manj trdno. V pravi meri so vključeni tudi strokovni termini, saj vemo, da postaja z razvojem in popularizacijo znanosti marsikatera prej v ozko strokovno sfero zaprta beseda zdaj splošna raba že v pogovornem jeziku. Posebej bi se ustavil ob dveh geslih, akopiam in bledcen. Akopram nedvomno spada med odmrle besede, čeprav je tudi po Cankarju še kdaj zašla v kakšen tekst. Dovolj naj bi ji bilo mesto v Pleteršnifcu, kamor se bo verjetno zatekel po razlago, kdor za kakšno starejšo besedo ne bo našel pojasnila v sodobnem slovarju. Bledcen je iz otroškega jezika ali iz jezika za otroke; ob tem izrazu se poraja vprašanje, kaj naj bi v slovar sprejeli iz te tako specialne plasti jezika, kajti otroški jezik si v svojem besedotvorju utira pot z načini, ki sicer v jeziku niso produktivni. Ti modeli za tvorbo novih besed so le preveč individualni, menjavajo se v raznih socialnih plasteh, odvisni tudi od kreativne moči in intenzivnosti staršev v njihovem občevanju z otroki. Ce teh tvorb ne bi srečavali v književnosti, bi bila odločitev preprosta; tako pa spet nastane vprašanje, kaj bo odločalo za uvrstitev katere od njih v slovar ali zoper njo: ugled avtorja, ki jo je rabil, ali pa njena bolj ali manj gplošna razširjenost v otroškem jeziku. Bledcen se prišteva k tipu majcen in drobcen, čeprav sta ta dva neprimerno bolj rabljena kot bledcen. Če bi se odločili za uvrstitev v slovar, se tem pridevnikom priključi še neskončna vrsta samostalniških, pridevniških, glagolskih in adverbialnih po-manjševalnic in ljubkovalnih besed, ki so namenjene samo najmanjšim otrokom, čeprav so še tako precej neobstojne tvorbe — nekatere samo zaživijo in ugasnejo, druge so trajnejše: pridkan, pridenčkan, počakcaj, pridkaj, pojčkati, muc, mucelj, muceljček, ajati, ajčati, ajčkati, papcati, pupcati itd. Med njimi so besede, ki so se že tako utrdile v knjigi in pri znanih avtorjih, da bi jih morali sprejeti v slovar; vendar je treba pri tem ves čas uporabljati isto merilo za vse primere.
BESEDNE OBLIKE IN AKCENT
Poleg pomenskih razvrstitev in razporeditev zvez je ta razdelek nedvomno najvažnejši pri obdelavi gesla; toda iz poskusnega snopiča je videti, da prav v tem redakcija še ni našla najboljše, za ves slovar veljavne rešitve. Kakor mora
165
včasih slovar posegati v gramatiko in ji nuditi zanesljive podatke, se mora tudi v slovarju upoštevati gramatika; in kar zadeva oblike — katerih integralni del je tudi akcent — mora slovar prinašati toliko ključnih informacij, da si uporabnik, ki pozna osnove slovenske slovnice (najbolje bi bilo, da jih uvod v slovar povzame), s slovarjem lahko pomaga do vsake besedne oblike z njenim naglasom in intonaicijo vred. Ker je v jeziku veliko več sistemskega kot izvensi-stemskega, bo za večji del besedišča veljala pravilnost oblik, in le pri razmeroma neznatnem številu primerov, ki jih je sistem izločil ali pa se še niso vključili vanj, je treba poleg osnovne sheme pri posameznem primeru navesti še vse oblike, ki se odmikajo od normalnega, sistemskega, le v gradivu, ki ga prinaša PS, naletimo v tem pogledu na nekaj pomanjkljivosti, ki bi deloma odpadle, če bi bil uvod v tem izčrpnejši. Iz ničesar ni razvidno, kako nameravajo redaktorji ves ta kompleks vprašanj rešiti v dokončni obliki slovarja.
Navedel bi tudi nekaj primerov neskladnosti z jezikovno realnostjo, ki bi jih bilo treba uravnati. Težko je soglašati s samo enim akcentskim mestom pri nekaterih domačih in tujih zloženkah: geslo avtocesta ima na primer naglas samo na prvem zlogu, v oglatem oklepaju, kjer sta zabeležena intonacija in izgovor, pa zasledimo na prvem delu zloženke padajočo, na drugem rastočo intona-cijo — s tem se je nehote vrinila tudi še druga bistvena napaka, ker bi tu lahko sklepali, da ima slovenščina intonacijske razlike tudi v nenaglašenih zlogih. (Pri avíocesíí nam ponuja dva naglasa že sama možnost, da bi jo lahko pisali tudi narazen). Tudi beseda dvobarven ima v PS samo en naglas in sicer na prvem zlogu; enako čudno zveni tujka bestseller, ki ima edini naglas prav tako na prvem zlogu, čeprav je že iz nedomače grafične podobe razvidno, da beseda še ni asimilirana in da torej mora biti tako po naglasu kakor po izgovorjavi blizu originalu. (Tu bi še dodal, da tudi razlaga pri tem geslu ni popolna, ker bestseller danes ni več samo najbolj kupovana knjiga, temveč tudi plošča ali film, ki gre dobro v denar). Veliko bolj delikatno je vprašanje akcentskega mesta pri glagolih tipa mazati, čakati, lizati (in najbrž tudi glagolov tipa beliti), katerih zastopnik v PS je glagol izpisati. Čeprav je na drugem mestu naveden tudi glagol s stalnim naglasom na osnovi, izpisati, in naj bi poleg navedeni in pomenil, da sta oba člena enakovredna, je z geslom, ki mu je že grafično dan večji poudarek, vseeno vsaj sugerirana oblika s končnim akcentom. Ob tej močni skupini glagolov smo priča zanimivega akcentskega stanja in tudi zanimivega procesa, ki bi ga skoraj lahko imenovali pravo akcentsko bitko, intimno povezano s tremi oblikami slovenščine — s knjižno, pogovorno in narečno. Čedalje bolj agresiven je stalni tip z naglasom na osnovi, morda zaradi akcentske opozicije v dolenjščini (dolenjsko pisat: pisala-, gorenjsko pisat: pisala; pogovorno tudi pisat: pisala); tdrej je v nedoločniku brez končnega i možen končni naglas samo v močno narečno opredeljeni gorenjščini. Kaže, da se poudarjanje na tematičnem vokalu najtrdneje drži v ženskem deležniku na -la, ker je celo pri srednjem spolu in pri moškem spolu množine teh deležnikov začel zmagovati stalni naglas. Tudi radio s svojim vztrajanjem na končnem naglasu (tudi roke, noge ipd.) ne bo mogel zavreti moči jezikovnega sistema, ki uveljavlja stalni naglas na osnovi v tem tipu glagolov. Tudi glede tega slovar ne bo mogel mimo jezikovne realnosti; končni poudarki se bodo v deležnikih slej ko prej obdržali kot akcentska dubleta. Dvomi nastajajo tudi tam, kjer sta v oglatem oklepaju pri isti besedi navedeni obe intonaciji (blagor in blagor, bledičnost in bledJčnost); v dokončnem uvodu
166
bo vsekakor moralo biti pojasnjeno, ali gre za Idkalno različno intonacijo ali za dubletno intonacijo istega govora. Premisleka vredno je tudi vprašanje, ali je znanstveno opravičljiva odločitev, da se bodo fonetično transkribirane besede v izgovorni normi navajale v oglatem oklepaju skupaj z intonacijo. S tem smo pravzaprav vnesli v oglati oklepaj, kjer zapisujemo obvezni izgovor besede, prav tisto, česar smo se odrekli v geslu, namreč da intonacija za knjižni jezik ni obvezna, ker je za velik del Slovencev nepriučljiva. Tako nastane vprašanje: ali je pri glavnini besed, ki se ravna točno po pravorečnih navodilih in ki jih slovar lahko prinese v uvodu, sploh potrebno navajati izgovor za vsako posebej? Ce ga že navajamo, bi morali stvar pač izpeljati do kraja in si prizadevati za povsem enotno fonetično transkripcijo. Po mojem bi bilo dovolj, navajati izgovor le v primerih, kjer morejo kljub navodilom še nastati pravorečni dvomi (npr. kopalnica ali kopaunica, ipd.). Že v PS je prav zaradi te nezdružljivosti prišlo do nesporazumov pri geslih bled in brada; v geslu je za nevtrum kot naglasna dubleta pri bledo navedeno tudi bledo, v oglatem oklepaju pa samo oblika s končnim akcentom, bledo. To si lahko razlagamo s tem, da je intonacija za nevtrum ista kot za femininum, ali da je po pravorečju možna samo oblika s končnim naglasom; podobno velja tudi za geslo brada.
Glede naglašanja v posameznih primerih znotraj stolpca bi bilo treba upoštevati enotno merilo in akcentuirati tam, kjer je to potrebno zaradi jasnosti. Zato bi morali pri navajanju zvez in citatov v vseh dvomljivih primerih označevati naglas; v iPS to ni dosledno izpeljano. Tako je naglas označen na pr. v citatu iz Cankarja: Prav je, da ste dobre volje v teh težkih časih, ko draginja tare in davki tišče — ni pa označen na pr. v frazi: Tako bo, pa mir besedi; ploha besedi; slap besedi; izbira besedi (sic!).
FREKVENCA ' ¦
To je poglavje v slovarju, ki se ga je v vsakdanjem razpravljanju dotaknilo že največ zainteresiranih. Vsakdo je našel svoje argumente proti popolni objektivnosti frekventacijske oznake od ena do deset. Redakcija je v tem gotovo imela dober namen, toda rezultat v glavnem ni prepričljiv; kajti frekvenco sodobnega knjižnega jezika pojmujemo kot zares živo pogostnost rabe posameznih jezikovnih elementov. V PS pa na pr. zasledimo isto frekvenco — ker je pač mišljena za povprečje zadnjih 50 let — za besede, ki so popolnoma izumrle (akopram) in na pr. avtocesta, ki je nova beseda. Poleg tega imamo v raznih poklicih različne stike z besedami: plinski strokovnjak najbrž velikokrat sreča besedo butan in uradnik je dobro seznanjen s svojo datirko, drugim pa je ta beseda morda čisto neznana. So tudi besede, ki se nekako ne prebijejo v pisan jezik, v govorjenem (in tudi knjižnem) jeziku so pa lahko pogoste. Iz rezultatov bi sklepali, da je bilo gradivo za pridobitev zanesljive frekvence tudi veliko preskopo. Razen tega ima mnogo besed več pomenov, za katere ne more veljati ista frekvenca. Vsi ti in morda še drugi razilogi so vplivali na to, da je frekvenca v PS vzbudila toliko dvomov, čeprav jezikoslovci in praktiki ne morejo zanikati velike vrednosti frekvenčnega slovarja. Dokler tega nimamo, nas približno orientira že velikost stolpca; besede, ki so si ustvarile velike pomenske družine in številne zveze, so nedvomno bolj pogoste od tistih, ki so v slovarju zastopane le z eno ali nekaj vrstami.
167
DEFINICIJE, RAZLAGE IN RAZVRSTITEV POMENOV
Redakcija se je odločila, da bo definicije navajala samo izjemoma, pri razlagi pomenov pa si bo pomagala z opisi in sinonimi. K razlagi naj bi prispevale tudi zveze in tako imenovani iztržki. Pri razvrščanju pomenov seveda nimamo v vseh tipih gesel opravka z enako opredeljivimi pomeni in pomenskimi odtenki; za besede, ki označujejo fizične pojave in predmete, je tudi pomenska diferenciacija veliko bolj otipljiva in splošno prepričljiva. Nedvomno pa je pri razvrščanju treba razlikovati med pomenom in rekcijo, drugače se nam preveč zabriše meja med semantiko in sintakso. Pri veznikih je zlasti važno, da so za primere navedeni stavki, ki jasno prikažejo funkcijo obravnavanega veznika. Velika previdnost je potrebna tudi ob navajanju sinonimov; pri veznikih, kjer gre ne toliko za sinonimiko pomenov kakor za sinonimiko funkcije, je stvar še toliko bolj važna in občutljiva •— tako npr. nikakor ne bi mogli kratko malo zamenjavati veznikov ako in če. Približno isto velja za razlago veznikov akoprav, ako-tudi in akoravno z enim samim veznikom, namreč s čeprav. Veliko bolj bi se približali točni vrednosti teh veznikov, če bi v razlagi zamenjali ako s če in tako dobili sodobne sinonime čeprav, četudi, čeravno. Tudi glede primerov za rabo veznikov je važno poudariti, da imamo več možnosti; vzamemo lahko navaden, splošno rabljen primer, pa naj je bil izpisan ali ne; druga možnost je manj vsakdanji primer, vzet iz skrajšanega citata brez navedbe avtorja (iztržek), kakor: vino mu moraš livaliti, če te prav za ušesom praska, ali moral sem iti, če sem pa obljubil — tega drugega načina ne bi smeli uporabljati, ker hoče narediti vtis, kakor da bi bile takšne konstrukcije splošne in normalne, v resnici pa je to nekoliko posebna, morda celo individualna in nerodna raba. Če pa za ilustracijo rabe navajamo izpis iz teksta znanega pisatelja, ki je dober stilist (seveda tudi o tem mnenja niso vedno enotna), moramo zapisati.celotno stavčno konstrukcijo in dodati ime avtorja.
Pri razporeditvi pomenov vse ni vedno na svojem mestu. Tako je na pr. besedna zveza dvojna mera uvrščena v pomenski oddelek: dveh vrst, neenak, čeprav pomeni v prvi vrsti dvakratno, podvojeno mero, saj beremo na koncu istega stolpca: Dajte mi dvojnega, kar je razloženo z dvojno merico. Precej nasilna (in neutemeljena) se zdi ob nekaterih zvezah pod geslom bel pomenska delitev v snežno bel in svetel. Bel kruh in bela moka, ki sta v PS v razdelku snežno bel, sta le relativno bela v primerjavi z zvezami, uvrščenimi pod svetel: bel vrat, bele prsi, bel v lice, skupaj z vso tako imenovano pesniško rabo: bel dekliški glas, bel smehljaj, beli spomini, bela duša, mesečina, misel (manjka pa zveza bela svetloba) ali pa tudi citat iz Cankarja: Obšla me je prijetna misel, kakor pozdrav od teh belih, prijaznih zvezd. Po mojem spadajo vse pesniške ali prenesene rabe nedvomno v prvi oz. osnovni pomenski razdelek tega gesla, ne pa pod manj izraziti in manj močni svetel.
Najmanj razčiščeno v PS je vprašanje fraz in njihovih razlag. 2e čisto s tehnične strani se mi zdi napačno, da fraze niso dobile svojega posebnega mesta v stolpcih; najdemo jih pomešane med navadne zveze in iztržke, tako da le težko uganemo, ali je ta ali ona zveza fraza ali ni. Tudi se ne moremo preveč zanašati na razlage, kajti včasih je razložena kakšna čisto navadna zveza, prava fraza pa sploh ne, ali le pomanjkljivo. Kako intenzivno so se s tem vprašanjem ukvarjali slovanski leksikologi, leksikografi in gramatiki, je razvidno že iz šte-
168
vilnih, frazeologiji posvečenih razprav, od čisto teoretično usmerjenih do praktično analitičnih. Raziskave teh problemov so dosegale viške ob nastajanju slovarjev. V ruščini na pr. so ta vprašanja poglobljeno obravnavali od Sahmatova dalje; naj omenim le razprave V. V. Vinogradova, A. I. Jefimova, B. A. Larina, V. P. Suhotina, O. S. Ahmanove in posebej S. I. Ožegova.
Idiomatika, vsaj tista, ki jo moremo nedvomno označiti kot tako, mora imeti poseben razdelek, saj v pravi frazi nimamo več opravka s pomenom, ki ga najdemo v tem aii onem razdelku pri njeni osnovni besedi; pač pa iz zdaj neločljive zveze dveh ali več besed nastane nov pomen, rezultat te spojitve. Za slovenščino ta sklop še ni kaj prida obdelan, zato je nujno, da se vzporedno s pripravami za slovar s trdnih teoretičnih pozicij gradivo analizira tudi v tem pogledu. Določiti je treba meje svobodnih zvez in fraz, ugotoviti, kje se neha navadna zveza in začenja fraza; najti bi morali glavne slovenske frazeološke strukturne tipe, ki bi omogočali točno in zanesljivo razvrščanje fraz.
V PS so primeri fraz, ki so ostali brez pojasnila ali pa pojasnilo ne ustreza popolnoma, npr.: ta je pa lepa! ta je pa prazna! (ta je pa bosa! manjka); brez razlage je: tako bo, pa mir besedi!; pomanjkljivo, s skriva, je razložena fraza: nekaj ima za bregom — imeti nekaj za bregom ne pomeni le nekaj skrivati, ampak je s tem povezan še prikrit, navadno slab namen. Dalje: kaj je na stvari? Ponekod je fraza pojasnjena s frazo; smo morda kaj bolje informirani, če rečemo: jaha na vsaki besedi, kakor če povemo: lovi ga za vsak izraz? Ali bo mož beseda? je brez razlage. Pri geslu beseda kljub številnim primerom še marsikaj manjka; med drugim ne najdemo fraze: nimam besed!, ni primerov iz šolskega življenja, ki bi zelo lepo pojasnili prvi pomen: znaš besede?, si napisal besede?, je spraševal besede?; in pogrešamo tudi frazo: na besedo ubogati.
ZVEZE IN IZTRŽKI
Ta razdelek je nadvse pomemben: tu beseda zaživi v svoji sferi, vključena je v besedne sklope, opredeljena v svojem semantičnem in sintaktičnem odnosu do drugih besed. Zveze in iztržki so vzeti iz širšega konteksta; postati bi morali sami na sebi tipični in samostojni, a se jim dostikrat še preveč pozna pečat njihovega izvora. Izbrati ali prirediti bi jih bilo treba tako, da bi bili v navedenih primerih na prvi pogled vidno zasidrani v centralni, živi plasti knjižnega jezika, ne pa, da so v njih še jasno opazne avtorjeve posebnosti ali značilnosti pretekle dobe; tudi ne bi smeli jemati v poštev primerov, ki ob sebi očitno zahtevajo kva-lifikator. Marsikje je tudi težko razlikovati med pisateljevo izrazno dovršenostjo in njegovim jezikovnim neznanjem, zato si bodo morali sestavljavci slovarja prav v tem skrajno stanjšati čut za jezik. Naj v ilustracijo navedem nekaj primerov iz PS. Pod geslom delati beremo zvezo delati od jutra do mraka. Ta zveza ni tipična, ker sta oba njena člena pomensko zvezana med seboj, jutro z večerom (ne z mrakom) ali zora z mrakom. Zato je normalna le zveza: delati od jutra do večera, ali delati od zore do mraka, nikakor pa nista možni zamenjavi: delati od zore do večera, ali od jutra do mraka. Pod geslom čas zasledimo primer: ženi kravo k juncu, da ne mine čas, medtem ko bi bilo pravilno k biku, ker je junec samo dialektičen izraz v pomenu bik (včasih tudi evfemističen). Pri bati se beremo: fantje se boje (iti) k soldatom, čeprav vemo, da je danes besedo soldat
169
v knjižnem jeziku že čisto izpodrinila beseda vojak: grem k vojakom, je pri vojakih, ne boji se iti k vojakom itd.; pod geslom biti zasledimo biti na gorkem, čeprav je splošno in knjižno v rabi na toplem. Enako za ponazoritev bele barve ne ustreza primer: od prahu beli solni; besedo solni SP sicer dovoljuje, vendar je že kar precej zastarela, najmanj pa neknjižna. Beseda kil v zvezi: tehta pet kil in še čez premakne vso zvezo v pogovorno plast. Kakor še pri nekaterih drugih geslih, pogrešamo tudi pri geslu čez več fraz, med drugim na čez prodati in skakati čez plot. Zgodi se tudi, da vztrajanje pri abecednem redu navajanja zvez pritegne pozornost na zveze, ki so manj navadne, tako na pr. pri bled, kjer najdemo na prvem mestu bled čaj in šele na drugem bJed obraz ali bledo lice.
KVALIFIKATORJI 1
Tudi kolikor toliko popoln in ustrezen register kvalifikatorjev nedvonmo i spada med najtežje naloge, s katerimi se morajo spoprijeti redaktorji slovarja, i Noben knjižni jezik ni idealno homogen in v svojih izraznih sposobnosti do- i končno izčrpan, zato nudi neskončne možnosti za nove kontakte med besedami. ] Poleg sodobnega nevtralnega knjižnega jedra živi namreč še vrsta časovno .ali j krajevno zaznamovanih elementov; v knjižnem jeziku se pojavljajo besede in t zveze iz prav vseh jezikovnih plasti, od ožjih profesionalnih žargonov do raznih t variant pogovornega jezika, in vrh tega morejo biti izrazi še različno čustveno \ obarvani ¦— tako da je razpon za rabo raznih ekspresivnih kvalifikatorjev res i širok. ^
PS je za kvalificiranje besed v vseh teh dimenzijah uvedel precej kvalifika- I torjev, vendar se zdi, da jih je še zmeraj premalo. Tako bi bil poleg kvalifika- j torja pokrajinsko nujen še kvalifikator dialektično, predvsem pa bi bilo treba i skupni kvalifikator ekspresivno razbiti na bolj detajlirane, točneje povedne ; kvalifikatorje. Ponekod se tudi ne bi mogli strinjati z uporabo tega ali onega \ kvalifikatorja; v PS na pr. naletimo na: kaj ga pa bije? z oznako pogovorno, in \ ta ga pa pihne z ekspresivno; hkrati pa naj bi bilo enako ekspresivno tudi delati ] cirkus ali oba sta delala kot nora; pri'dopasti se in dopasti ne more kvalifikator j pogovorno veljati enako za obe obliki, kajti'če je prvo pogovorno, je drugo j vsekakor zastarelo in narečno, pa čeprav to uporablja Janez Trdina. Pri geslu i delati beremo brez kvalifikatorja poleg delati klobase, maslo, obleko tudi delati: pesmi; delati pesmi ne more ostati brez kvalifikatorja, je ali šaljivo, ironično ali j morda še kakšno. Prav tako je brez kvalifikatorja npr. godci eno urežejo ali: zvrniva vsak enega, pa primeri pod ga: nalesti se ga, dosti ga nese, rad ga srka, in podobno; gorje se ga babnici, sam bog si ga vedi, bog ga bodi zahvaljen (medtem ko vrag si ga vedi manjka!) je enako navedeno brez kvalifikatorja.
j
Citatov prinaša PS razumno mero, čeprav bi še tega ali onega (od starejših) ; lahko brez škode opustili. Še bolj važno pa je, da bi jih dosledno uvrščali vsa-? kega na ustrezno mesto, najbolje na konec pomenskega oddelka, za zveze in i iztržke. j
Prav bi bilo, da bi redakcija že zdaj objavila tudi seznam vseh za ta slovar! ekscerpiranih del. i
Op.: Razširjeno po članku v Naših razgledih z dne 4, aprila 1964. j
170 ]
Jože Pogačnik
II. BRIŽINSKI SPOMENIK KOT LITERARNI PROBLEM*
Brižkigki spomeniki so ponovno v središču slavistične pozornosti. V diametralno nasprotno usmerjenih pogledih je skupno mesto znanstveno še ne obdelana misel o določenih literarnih prvinah. Spodbuda za tale sestavek je potekla iz te misli. Njegov namen je, ugotoviti literarno strukturo II. brižinSkega spomenika (v nadaljnjem Fri II), in sicer tiste zakonitosti, ki obvladujejo jezikovno utelesitev ter njen vrstni red (slog in zgradba). Edino v teh dveh kategorijah je na področju srednjeveške »božje besede« mogoče iskati sledove človeškega duha. Snovna in miselna vezanost na takratni svetovni nazor, posebej pa še podrejenost pastorizaciji in misijonski praksi (Pri II je Adhortatio ad poeniten-tiam), izključujeta snovno in miselno izvirnost, ki ju je najti samo v njunem prenosu v jezik (ubeseditvi) in v vsebinski razčlenitvi.
Analiza zgradbe je dala naslednje rezultate;
a) Fri II je primer osno-simetrične komipozicije. V njem obstaja nasprotje med zaprtim lokom oblike in odprtim vsebinskim valovanjem, kar je posebna oblikovalna namera z veliko estetsko vrednostjo.
b) Spomenik sestavljajo miselne prvine, ki so somerno razdeljene po obrazcu 7 H- 1 -1- 7.'
c) Številčna agradlba ima poleg estetske todi simbolno vrednost, ker je pomen števila 7 prevzet iz biblijsko-filozolskih toknačenij. Število je potemtakem najprej oblikovno-fcom,po!Zicijsiko ogroidje in nato metafizična pogloibitev vsebine.
Težnja po absolutnem somerju se veže na idealistični nazor o svetu, kateremu iso naravni pojavi izraz nadtvamih i'deij. Avtorju je šlo za idejno izrazitost upodobljenih isnovi, za nevidni, notramiji pomen in za red, ki lahko obstaija samo v idejnem isvetai. Težnja po svolbodnem oblikovanju lim nagnjenje k tipiziranju upoirabiljata dane téme kot sredstvo za ustvarjanje lastnega sveta, ki ga določa oseibna in vnaiprejšnja ideja. Takšna agradba daje stvari v idealen in abstrakten red, kakršnega narava ne pozna. Ureja jih v somerje, ki je izraiz trajnega miru in popolne uravnovešenosti, simbol večnega reda, kot vlada v idealističnem idejnem svetu in katerega izraz je lahko samo takšna idejno pomenljiva in vezana kompozicija.
Tak odnos do govorniških besedil izvira iz Cassiodorjeve patristične zamisli o izvoru vseh »artes« in iz uporabe takšne teorije v imperiju Karla Velikega. V le-tem je Cassiodorjqva misel postala temelj duhovno-kulturnega procesa, ki je spremenil podobo Zahodne Evrope. Za Slovence je imel posledico v tem, da se je na njihovem ozemlju splošnemu pojmu »theodiscus« pridružil pojem »nationes theodiscae«, ki je vodil v našo evropeizacijo.
Za slogovno analizo v ožjem pomenu besede je v Pri II treba določiti način govornikovega prednašanja. Z razdelitvijo celotnega besedila na sintaktične in izdihne enote so se pokazale tele slogovne dominante:
* Pričujoči sestavek je prireditev osnovnih tez iz obširne študije o 11. brižinskem spomeniku. V celotni obliki je bila prebrana na jugoslovanskem slavističnem kongresu v Ohridu (maja 1963); delno dopolnjena z novimi ugotovitvami, ki jih je omogočil študij rokopisa v Miinchenu, pa na kongresu evropskih strokovnjakov za srednji vek v Salzburgu (julija 1963),
171
a) Meje sintaktično-izdihnih enot so hkrati meje ritmičnih enot.
b) Pojavlja se izosilabična (izokolonska) tendenca.
c) Stavčni naglas je dosledno na kraju sintaktične enote, kar pomeni, da veriga besed inertno teži k posebno opazni besedi ali skupini besed (enunciaci-ja), ki jo imenujemo naglasno klavzulo.
Vprašanje naglasne klavzule je reševati s pojmom kurzusa, ki je bil v govorniški prozi eno najbolj pomembnih slogovnih sredstev. V Fri II se pojavljata cursus velo in cursus tardus. Posebno zanimiv pa je pojav ditrohejske klavzule, ki je bila v latinski prozi znamenje dovršenega sloga. Bila je »magna cura«; Martianus Capella pa jo celo omenja kot »bonas (pulchras, elegantes) clausulas«. Fri II je bil torej prednašan v tonskem načinu, kateri je bil blizek pesnitvi: z izrazito in izdelano glasovno modulacijo. To ga je približevalo cerkveni pesmi, ki tudi ni bila nič drugega kot slavnostno, z moduliranim glasom bolj recitativno kakor péto prednašanje. Ta ugotovitev potrjuje zvezo med govorništvom in pesništvom tudi v slovenskih pastorizacijskih besedilih, kar je sicer splošna oznaka časa.
Ob vprašanju naglasne klavzule imamo opravka z rimanim zaključnim delom kolona, kar pomeni, da se v Fri II pojavlja homoioteleuton. V besedilu ga najdemo na patetično in retorično najbolj izpostavljenih mestih, kar dopušča trditev: homoioteleuton je v Fri II svoboden, ne pa obvezen govorniški ukras. Poleg te lastnosti se pojavlja v Fri II tudi vsebinsko in oblikovno nasprotje med željami, ki pripadajo irealnemu hotenju, in med dejstvi, ki so resnična vsebina besedila. V takšnih primerih se kaže novo slogovno sredstvo, ki se v teoriji govorniške proze imenuje anthiteton.
Strukturalna posebnost bi bila torej označena z naslednjo tezo: Fri II ima svoj način bivanja v izokolonskem in antitetičnem stavčnem paralelizmu, v katerem se kot najvidnejša ritmična tendenca pojavlja homoioteleuton. S to lastnostjo se v celoti vključuje v podobno slovstveno ustvarjanje zahodnoevropskega izvora in se veže izključno na latinsko tradicijo svojega časa.
Literarno zasnovo v Fri II pa potrjuje tudi njegova jezikovna konstrukcija. Pisec je namreč znal v opisovanju dogodkov uporabiti vrsto posebnih, razmeroma natančnih slogovnih odtenkov in determinant, ter je na način besedilo individualno barval in osebnostno niansiral. V ta namen je izkoriščal zlasti ustvarjalne možnosti, ki jih slovenskemu jeziku in slogu daje sestav glagolskega aspekta. Analiza je ugotovila naslednje:
a) Imperfekt je zgolj tempus descriptivum, ki se pojavlja na mestih, koder avtor razlaga in pojasnjuje biblijska dejstva: imperfekt je v vlogi eksegetičnega posredovalca.
b) Perfekt na splošno priobčuje dejstvo, ki se je dogodilo v preteklosti. V glavnem posreduje apodiktične zapovedi ter se nahaja v gnomični funkciji.
c),Med aoristi je posebno zanimiva tvorba od imperfektivnega glagola. V njej se združujeta dve slovnični posebnosti, ki sta navidezno nezdružljivi. Aspektno-semantično področje (imperfektivnost) deluje v specifični časovni obliki, ki je sama po sebi perfektivna. Ob elementu trajnosti se pojavlja element dovršenosti. Imperfektivni aorist v tem primeru vzbuja predstavo o zaključe-nosti dogajanja, nekakšno dovršenost aktivnosti v preteklosti. Na področju časovne perspektive potemtakem lahko govorimo o aoristno determinirani im-perfektivnosti, ki je izrazita izrazna kvaliteta.
172
Za povečanje pozornosti, za poglobitev emfatičnosti in osredotočenje eks-presivnosti pa avtor Fri II uporablja tudi drugačna sredstva. Kontrast in antiteza sta temeljni prvini vsakega govorniškega sloga. Ob njima se pojavljajo pesniške perifraee in primerjave, metafore, personifikacije, aliteracija s konzo-nanco in anafora, ki pa ima čisto posebno vlogo. V glavnem je izvedena z zaimkom eže ter slogovno nosi stavčni paralelizem in miselno stopnjevanje. Para-lelizem kot slogovno sredstvo pa pripada v območje oblikovnega principa ponavljanja. Genetično izvira iz ustne improvizacije, katero olajšuje tudi v Fri II. Vendar v besedilu ni omejen samo na pomožno — asociativno, marveč ima tudi slogovno-oblikovalno vlogo. Podobno je s postponiranjem svojilnega zaimka in z apozicijo pridevnika. Avtor je z inverzijami dobil povišan, a včasih celo patetičen ton. To je delal hote, ker ga je vodila želja, da osebno čustvovanje prenese na svojega poslušalca. Opraviti imamo z nekakšno skupnostno entiteto, ki govornika in poslušalca spaja v enoto. Čustvo prevzema objekt vase in na tej osnovi gradi enovit sistem, ki bi ga najbolje označil pojem — estetika strastnega prepričevanja.
Pisec Fri II je napravil do konca posrečeno slovensko sintezo jezikovnega in duhovnega etimona. Od njega dalje datira slovensko slovstvo v pravem pomenu besede. Čeprav besedilo ni ustvarilo zgodovinsko izpričane šole, se je vendar toliko zapletlo v tradicijo zgodovine in v kontekst sodobnosti, da ima v njima svoje trdno utemeljeno mesto. Fri II je zrasel v času močne srednjeveške državne oblasti, ki je v krščanski cerkvi videla svojo ideološko nadgradnjo in zato ustvarjala temu ustrezno slovstvo. Pri tem ni mogla začeti iz niča, marveč se je morala nasloniti na predhodno umetnostno izkušnjo. Zato je avtor Fri II posegel po estetskih sredstvih antične umetniške proze in jih prilagodil novi, srednjeveški podobi sveta. V tem procesu je pokazal izreden smisel za tančine slovensikega jezika in razkril srečno roko pri oblikovanju vsebine, katero je hotel razodeti. Zato za prvi slovenski umetniški tekst velja zapisati: Fri II je samostojno in literarno strukturirano delo, ki je prevzelo kvalitetne vplive tradicije. Sprejelo jih je ustvarjalno in preobrazilo po individualnih nagnjenjih pisca ter glede na posebnosti narodove zgodovine.
Tomo Korošec
IME SLOVENEC
(Po seminarski nalogi Toma Korošca priredil za tisk F. Bezlaj)
' (Nadaljevanje in konec)
Sprejemljivejšo razlago sta postavila šele J. Rozwadowski v Beličevem Zborniku 1921, str. 129—131 in M. Budimir, idem 97—112. Oba izhajata iz indo-evropske osnove 'k'leu- »teči«, ki jo je treba razlikovati od homonimnega 'kleu-»slišati«. V baltščini mu odgovarja litavsko šluoju, šlavian, šlavinieju »čistiti«, šluota »metla«. Latinske zveze so v cluere, cloare, clovacas, cluaca. V ketščini je vrsta rečnih imen iz te osnove, npr. Clitis, Clota, Cluath, Cluad, Clota. V nemščini odgovarja adjektiv lauter »čist, jasen«, stvn. hluttar. Sem spadajo tudi grška imena Kiymene, Kleiton, Kleitor, ki so vsa v zvezi s podzemljem in vodnimi izviri. Čeprav v slovanskih jezikih ni izpričan noben apelativ iz te osnove.
173
je vendar na slovanskih tleh dolga vrsta imen na slov- (iz 'k'leu-) in slav- (iz 'K'lou-). Budimir navaja številna južna slovanska hidronima Slavin, Slavnica, Pieslavica, Slave, Slavinac, Slavica, Slavljan, Slavič. Rozwadowski pa dopolnjuje seznam s številnimi primeri na Poljskem in v Rusiji, npr. Slava, Slavica, Slavec, Slovaž, Neslovka, poljsko Slavka, Siawka, Slownia, Slawecxna, Slowna, Siownia poleg številnih krajevnih in gorskih imen. Tudi ljudsko ime za Dnjepr je Sl'avut, Sl'avuta, Sl'avutic, Sl'avutyca.
Tako se je Budimirju in Rozwadowskemu posrečilo premostiti najhujšo težavo. Stanovniška imena na -enint / -janim> je mogoče izvajati samo iz geografskih imen, kakor je pravilno sklepal že Dohrovsky. Slovene so ime plemena, ki je živelo ob reki, imenovani nekoč 'Slava ali 'Slova, morda tudi v močvirju s podobnim imenom. Rozwadowski je mislil na Dnjepr ali vsaj na del njegovega toka. Tega seveda ni mogoče dognati.
Skoraj navdušeno se je oprijel te etimologije T. Lehr-Splawihski, O po-chodzeniu i praojczyznie Slowian 1946 in v jQzylk iPolski XXVIII, 1948. Enako tudi Vasmer v REW II 656, ki se mu zdi edina sprejemljiva. Oporekal pa ji je Brückner v Wzory etymologii i krytyki zródlowej, kasneje tudi Otr^bski v knjigi Slowiane. Brückner se sklicuje na adjektiv slovenhsk'b in trdi, da ne more biti tvorjen od topografskega naziva, ker bi se sicer glasil 'siovBskt. Toda na slovenskih tleh je vas Gorjansko izpričana že kmalu po letu 1000, čeprav je to edini toponim na -i>sko, izveden od -jane. Neprepričljiva je tudi Brücknerjeva naknadna razlaga iz adjektiva 's/ovt> »počasen«. Sloven naj bi bilo tvorjeno kakor Mladén'b k m/adi> ali PBrveni> k pirvt. Brückner se sklicuje-na poljsko slowien, slownia »počasne«. O Brücknerjevi etimologiji je podvomil tudi Pekaf v Cesky časopis historicky XXXI, 1925, 206—207.
Novo etimologijo je postavil še J. Otr^baki v Slowiane 1947. Naziv Slovene ni po njegovem v zvezi niti z besedo slovo niti sJava, temveč s sloboda. v razmerju med izrazoma sloboda /svoboda naj tiči etimologija imena SJovéne. Prvi del v SJov-ene : sJov mu sovpada s siob- / svob-, t. j. s prvim zlogom besede sloboda I svoboda. Slov- povezuje z germanskim siifaa, stvn. selb, nem. selbst, ilirsko sselboi-sselboi, te pa z indoev. korenom 'selv-, kimerijsko helw-. Dalje izhaja iz tega, da so indoevropski jeziki po razselitvi lahko v tem korenu se7v-zamenjavali elemente -1- in -v-,- -v- je lahko stal pred -1- ali za njim, osnova selv- : siov- in prvotni zaimek selb(h) : slob(h) pa bi lahko imel enkrat na koncu -v, drugič pa -b(h). Tu se sklicuje na litavsko save z -v- in stslov. sebe z b(h). Tako primerjanje torej kaže, da je povratni zaimek se7v-, slov- samo varianta zaimka sev- (lit. save), kot je zaimek selb(h)-, slovansko slob(h)- (v svoboda) varianta zaimka seb(h)- (slovansko sebe).
Za oporo mu služi tudi Ptolomejevo poročilo o souobénoi, kjer vidi enako vrednost kot v slovanskem svoboda, kar razlaga z vplivom zaimka svoj.
Zvezo naziva SJovene s Samarene, Kiiténe, ki so se pomešale z oblikami graždane, Rimlane Otr^bski zavrača. Sufiks -én v Slovene primerja s svent, »brez«, sventili), sveniti sq »abstinere«, st. rusko svéne »brez, razen«, bolg. sve-nuvam se itd. in vidi v njih popolno paralelo z obliko SJovéne. Svenh je tudi . tvorjeno iz povratnega zaimka z osnovo sv-, torej sestava oblik Slov-en, sv-en, kjer se -I- in -v- zamenjujeta kot v sloboda I svoboda. Obe Obliki bi imeli povratno svojilni pomen, označevanje svojine.
Nedavno se je oglasil tudi J. B. Rudnicky v članku The origin of tiie name »slav« 1961, ki zaradi ukrajinskih tvorb virjanyn (od vira), proscanyn
174
(od prošča »romanje«), kiylosanyn (od krylos »del cerkve«), movljanyn (od mova »govor«) in slovjanyn (od sJovo) dvomi v topografsko funkcijo sufiksa -énint /-janin'b in se vrača k stari razlagi iz osnove 'k'leu- »slišati«. Vendar so te oblike omejene samo na novo ukrajinščino, kjer je postal ta sufiks izredno produktiven.
Težav pa ne povzroča samo poreklo imena, ampak tudi njegova sufiksalna struktura. V starejši dobi srečujemo samo oblike Slovénin'b m šele kasneje se pojavi tudi Slav janin'b, M gotovo ne more biti prvoten. Cerikvenaislovanščina pozna dva sufiksa -énin'h in -janin'b z enako pomensko funkcijo, ki med seboj konkurirata, npr. samarénin'h, mirénin'h poleg samarjanin'h, mil janin'b. Razen Sio-vénin'b ni pri severnih Slovanih izpričana niti ena beseda na -énin'h, a tudi na jugu so dokaj redke ter jih kmalu izpodrinejo tvorbe na -janin'b. Ker je -é- za palatali že pred začetkom historične dobe prešel v -'a-, sta se oba sufiksa začela izenačevati, sprva samo v palatalni okolici, kasneje pa tudi v soseščini nevtralnih konzonantov. Starejši raziskovalci so menili, da je slovanščina poznala samo sufiks -én- in je dubleta -jan- nastala samo kot fonetična varianta. V litavščinr prevladujejo tvorbe na -en-, npr. Tilženas »prebivalci Tilzita« in osamljene primere tipa Tilžionis so od Leskiena dalje razlagali kot izposojenke iz slovanščine. Sele Zubaty (LF XXIX 220) je z opozorilom na litavske posebnosti v deklinaciji teh oblik preprečljivo dokazal, da moramo od indoevropščine preko baltoslo-vanščine računati z več izhodišči, s tvorbami na -én- in na -jdn-, ki se posebno v imenih narodov pojavljajo v vseh indoevropskih jezikih, čeprav niso nikjer tako produktivne kakor v baltoslovanščini.
Slovanščina je te podedovane osnove razvijala po svoje. Kakor pri tipu singular gospodin'b, plural gospoda, je tudi tema sufiksoma pritaknila v singu-laru in v dualu še dodatni sufiks -in'b, ki je karakteriziral poedinca ter je imel prvotno verjetno pridevniško funkcijo. Pri vseh teh sufiksih na -n- je morala biti deklinacija prvotno konzonantna, saj so se sledovi tega stanja ohranili v slovanskih jezikih še danes, še več pa jih najdemo v starejših obdobjih.
Ne moremo pa več ugotoviti, če so bile nekoč med obema sufiksoma bistvene razlike v deklinaciji. V slovenskih krajevnih imenih tipa Gorjane se je loka-tiv glasil GoTJach'b, deloma je v nemških substitucijah za nekatera češka in slovenska imena ohranjen še starejši lokativ 'Goijas'b, ni pa sledu o takšni posebnosti pri tipu 'Goréne. Za današnje slovenske pridevnike gorenji, dolenji lahko brez pridržkov sprejmemo Ramovševo razlago, da so se razvili pod vplivom adverbov gore, dole, ni pa s tem pojasnjen današnji pluralni imenski tip Gorenje, Dolenje. Na skrajnem slovenskem zahodu najdemo sicer za današnje Dolenje v Beneški Sloveniji zapisano leta 1256 Dolornani, kar bi kakor furlansko krajevno ime Dolegnan, 1300 Dolognano govorilo za izhodišče 'dolénjane. Vendar se zdi to prav takšna kontaminacija sufiksov, kakor je v trinajstem stoletju izpričani istrski priimek Slovenjanin (Šurmin, Acta 11). Druga slovenska imena te vrste so sporočena samo v lokativnih oblikah, npr. 1299 Goreynach, 1300 Gorech-nach, za Gorenje pri Predjami, 1398 Gorennach za Gorenje pri Ajdovščini, ca 1400 Kórenacti za Gorenje pri Blagovici, 1498 Gorenach za Gorenje pri Kranju. Enako najdemo 1340 Dolonach za Dolenje pri Ajdovščini, 1370 Dolenach, nekje pri Gorici, 1436 Dolenach za Dolenje pri Krškem in 1499 Doieynach nekje južno od Ajdovščine (Historični zapisi so citirani po rokopisu dr. M. Kosa).
V predelih, kjer se je pri tipu Gorje še ohranil stari genetiv iz Gorjan, najdemo danes regularno samo genetiv iz Dolenj. Ker tudi pri Slovene po vsem slo-
175
vanskem svetu nikoli ni izpričan lokativ 'Slovechi>, lahko upravičeno sklepamo, da je praslovansko izhodišče tega imenskega tipa pluralni kolektiv Golene, Do-lene, ki na slovenskem teritoriju ni sovpadel z nič manj pogostnim Gorjane, Doljane. Ta tip se je medsebojno podpiral z adjektivi gorenji, dolenji. Izključiti moramo možnost, da bi bil šele produkt kasnejšega dialektičnega prehoda -'a-
v -e-, saj se imena Vrbljene, Smrjene niso skrajašala za en zlog kakor Gorjane v Gorje.
Če sprejmemo verjetnost o formalni enakosti imena Siovenim^ z Goré/iint, Dolenin'h^ lahko iz imenskega gradiva razberemo, da se je v slovenščini karakteristični singularhi formant in^ začel nadomeščati z -"Lei» najprej pri tem tipu. 2e zgodaj so izpričana imena Gorenčiče, leta 1091 Gorinsig in Dolenčiče, 1284 Do-lenzicli, 1300 Dolents za Dolenčiče pri Osojah, ali 1291 Tolentschitz za Dolenčiče pri Javorjah. Ta imenski tip je že izveden iz oblike 'dolen'bc'b z dodatnim sufik-som -ič (iz '-itjo) za podanike ali potomce nekega Gorenjca ali Dolenjca. Na vsem slovenskem ozemlju ni niti enega primera takšne izvedenke iz osnov na -jane. Imena na -iči so pri nas redka in so prva prenehala biti produktivna. Tip gorjanec, poljanec se je uveljavil samo v apelativih in gorsko ime Gorjanci mora biti dokaj mlado, saj ni niti enkrat izpričano v historičnih virih do osemnajstega stoletja. Tudi obrnjena konglutinacija sufiksov i>ch + -y'anfini>j, ki se je posplošila v novejših stanovniških izvedenkah tipa Kranjčan, Tržačan, ni zaistopana v toponomastiki in se je razvila šele, ko imena Gorje iz Gorjane niso bila več občutena kot stanovniška imena.
To bi bilo treba dodati Ramovševim (Narodna enciklopedija IV in Kratka zgodovina 3) ter Skokovim (Jsl. Fil. VIII 88—102) izvajanjem o nastanku oblike Siovenhcb za starejše Siovénin'h. Singularni formant-im> je bil res nepotreben v jezikovni zavesti, ker je bil poedinec že dovolj karakteriziran s samim singula-rom. Izgubil ga je velik del slovanskega zahoda, po njemi ni več sledu v lužiški srbščini, v slovaščini, v zahodnih poljskih in srbohrvaških narečjih. Vendar se je slovenščina razvijala samostojno. Leta 1240 je v Reziji še izpričan kmet Gorianin, Gorgyanin (M. Kos. Primorski urbarji II 299) in to je edina sled starega -in'b, kar jih dosedaj poznamo. Njegovo izginotje je podpirala tudi ženska oblika Sloven'bka in adjektiv slovénhskh, toda pri nas je že kmalu po letu 1000 izpričano krajevno ime Gorjansko, ki nam pokaže, kako je analogija delovala na vse strani in poskušala poenostaviti zapletena besedotvorna in fleksijska razmerja.
Nova oblika S/oveni>ci> se je razvila dovolj zgodaj, da je zajela poleg slovenskega tudi še kajkavsko in čakavsko ozemlje. Služila ni samo za označevanje ožjih narodnostnih skupin, ampak je ohranila do devetnajstega stoletja tudi funkcijo rodovnega imena Slovanov nasploh. Vendar jfe treba poudariti, da se še danes glasi naše narodno ime povsod, kjer se je ohranilo v stalni kontinuiteti, brez sufiksa -beh. V Beneški Sloveniji so izpričane oblike za singular Sloven, za plural Sloveni in tudi v Prekmurju poznajo samo singular Sloven, feminium Slovenka poleg plurala Slovenje. Tudi pri Trubarju najdemo poleg oblike Slo-uenzi tudi še Sloueni.
Zaključki o razvoju imena, do katerih nam pomaga deloma po ovinkih jezikovno gradivo, so mnogo bolj zanimivi kakor neposredni zgodovinski viri.
V najstarejših listinah ni mogoče vedno jasno razbrati, kdaj se ime nanaša na vse Slovane in kdaj so menjeni samo Alpski Slovani. Iz listin, objavljenih v Gradivu za zgodovino Slovencev F. Kosa, posnemam samo najbolj splošne po-
176
datke. Zapis iz leta 595 in sclaborum provinciam se nedvomno že nanaša na naše prednike. Prav tako Sclavinia tellus iz leta 630, Ime Sciavi za Alpske Slovane se pojavlja v latinskih listinah vedno bolj pogosto od začetka osmega stoletja dalje. Grafika imena ni enotna, srečujemo oblike Sciavi (705), Sclaui (725), Scla-vani (770), gens Sclavonica (775), Sciavamo (785), sclavorum montes (810). Za jezik se uporablja naziv lingua sclavonisca (970), vocabulo Schlavomm (973). Na spodnjem Avstrijskem je 979 zapisano Sclavanice. Na jezikovno mešanih ozemljih srečujemo večkrat oznako za narodnost družine na posamezni kmetiji. Tako se neko posestvo imenuje leta 870 hoba sclavanisca, leta 1000 sclauanisca colonia, leta 1020 hoba slauanica itd.
Latinizirani germanski naziv za Slovence zasledimo prvič leta 612 Veneta, bolj pogosten pa postane termin Windisch šele kasneje v nemško pisanih listinah.
Latinski zapisi imena imajo regularno v prvem zlogu -a-, v drugem zlogu pa srečujemo poleg -a- in -e- tudi -i- in -o-. V devetem stoletju se večkrat pojavi oblika Sclavani (884), Sclauani (827), ki še najbolj odgovarja izhodnemu Slovene, z -e- beremo v devetem stoletju oblike Sclauenicus, Sclauensis, z -i- v istem času Sclauinia, Sclauinlis mansus, z -o- pa šele po letu 1000 Sclauonicae massaritae, Sclauonice. Dvomljivo se zdi samo zgodaj izpričano ime Slougenzin marcha iz leta 680 za pokrajino ob Blatnem jezeru, kar je morda izvedeno iz nekega germanskega antroponima (Ramovš, Kr. Zg. 4, Kelemina, CJKZ VI 48). Domače oblike imena pa so, žal, prvič izpričane šele v šestnajstem stoletju pri protestantskih avtorjih, zato ne moremo spremljati njihovega razvoja skozi dolga stoletja.
Nekaj malega podatkov nam nudijo krajevna imena. Da se neki kraj naravnost imenuje slovenski, si lahko razlagamo na več načinov. V poštev prihaja opozicija do okoliškega prebivalstva druge narodnosti. Za krajevno ime Slovenje nemško Sloveniach na Koroškem pri Velikovcu, v narečju danes Rute ali Svovije sodi M. Kos (Geogr. vestnik VIII 106), da je bilo sprva še antiteza k predslovanskemu prebivalstvu. Ta razlaga je še vedno bolj sprejemljiva kakor novejša Kranzmayerjeva (ONB von Karten II 209), da je tukaj potekala stara jezikovna meja med Nemci in Slovenci. iPosesivni formant ki ga imamo v obliki slovenji je bil najbolj tvoren v prvi fazi po naselitvi, skoraj popolnoma pa izgubi svojo produktivnost po letu 1300. Zato lahko sklepamo tudi za ime Slovenja vas na Štajerskem, da je dokaj staro, čeprav zanjo nimamo historičnih zapisov. Leta 1320 se omenja pod imenom Rorbaoh (M. Kos, Salzburški urbarji 89). Slovenj Gradec je dobil svoje ime za razliko od Nemškega Gradca. Ime je izpričano 1165 Windisken Graze, 1251 Windisgrazprouinzia (Zahn, ONB von Steier-mark 503), današnji avstrijski Graz pa nosi stalni vzdevek »bavarski«, leta 1273 Baerisgrecz, leta 1278 locus Pairische Gretz (Zahn, idem 229). Izjema je Slovenji Plajberk na Koroškem, ki ga domačini imenujejo samo Plajberk ali Svinčana gora. V krajevnih imenikih srečujemo oblike Slovenji in Slovenski Plajberk in oboje je kakor Slovenska Bistrica ali Slovenske gorice nastalo šele v devetnajstem stoletju. Slovenji je v tem primeru samo umetna arhaizacija.
Adjektivna oblika slovenski je vsaj v krajevnih imenih mlajša kakor slovenji. Slovenska vas pri Ribnici se prvič omenja 1436 Windesdorfi proti Nemški vasi, PayersdorH v bližini.
Iz primerjalnega slovanskega gradiva pa lahko sklepamo, da pri imenih, izvedenih iz osnove Sloven- nimamo vedno opravka samo z narodnostnim nazivom, ampak je treba vsaj včasih računati tudi z antroponimom. Pri nas ni za
177
to mnenje nobenega jasnega primera, le Slovenje bi bilo s stališča jezikovne tvorbe razložljivo tudi kot »prebivalci kraja, ki je dobil ime po Slovenu«. Vendar je antiteza mogoča tudi do kakšnega drugega slovanskega rodu, naseljenega v bližini.
Številna nemška imena s členom Windisch niso še v celoti zbrana in vsestransko analizirana, čeprav jih je izredno veliko po vsem ozemlju, ki so ga nekoč kolonizirali Alpski Slovani. Iz pestrih narečnih refleksov in iz različnih historičnih podatkov bi bilo mogoče še znatno dopolniti sliko o prodiranju nemške kolonizacije v posameznih pokrajinah skozi stoletja. Vendar je to naloga za dobro in vsestransko pripravljenega germanista, ki ji slavist ne more biti niti približno kos.
Tudi na Furlanskem je med nekdanjim longobardskim limesom, ki je v bistvu ostal jezikovna meja do najnovejšega časa, in med Taljamentom več sledov slovanske naselitve v krajevnih imenih. Vemo pa, da ni bila kompaktna, zato so imena Sclavagnes'cis, Sclavôns, S'ciavôi, Borgo degli Schiavoni, Sclaunic (Skok, Oko Trsta 185—206) edine zanesljive priče slovenske kolonizacije. Datirajo jo navadno v čas po zmagi Slovencev nad Longobardi, računamo pa lahko tudi še s kasnejšo mirno kolonizacijo. Furlanski kraj Medie se imenuje leta 1158 Medea Latina, 1294 pa že Midea Sclabonicha (M. Kos. STL).
V začetku slovenskega pismenstva najdemo pri Trubarju oblike lubi Slo-uenzi, slouenski iezig, slouenska besseda. Enakih terminov se poslužujeta tudi Krelj^in Dalmatin. Čeprav ne vemo popolnoma gotovo, kako bi avtor šestnajstega stoletja na zemljevidu omejil teritorialno razširjenost tega naziva, ni nobenega dvoma, da smo današnji Slovenci v celoti vključeni vanj. Bohorič imenuje slovenščino lingua cainoliana vel lectius slavonicca, Megiser illurica quai vulgo sclavonica appellatur. V osemnajstem stoletju rabi Gutsmann izraz Windische Sprachlehre (1777), Pohlin Kraynska Gramatika (1768), Zelenko pa že Slovenska gramatika oder wendische Sprachlehre (1791). Ifer je še Miklošič vključeval kajkavce v slovensko narodnostno skupnost in se prebivalci južne Istre okoli Lovrana in Opatije še danes imenujejo Slovenci, je bil termin verjetno vedno nekoliko relativen, zato ni prav nič čudnega, da ga je za slovenski knjižni jezik izpodrival konkretnejši naziv kranjski jezik. Sele čas po revoluciji 1848 je preciziral pomen termina slovenski tako, kakor ga razumemo danes.
Kopitar je imenoval svojo slovnico Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, kar po smislu že odgovarja današnjemu pojmovanju, samo primernega izraza zanj mu je še manjkalo. Prekmurska literarna tradicija pa pozna samo izraz slovenski.
Prvi ohranjeni prekmurski tisk je Abecedarium szlovenszko (1725), Sever je prvi zapisal slovenski narod (1747), Kuzmič rabi izraze slovenski jezik, stare prave Slovene (1754), Torkoš naši Slovenje, ves slovenski narod (1771).
Termin Slovan je mlada slovanska izposojenka. Poreklo te oblike, ki je glasoslovno mogla nastati samo v slovaškem ali poljskem jezikovnem okolju in so jo osvojili tudi Cehi, je pri nas prvi rabil Bleiweis v Novicah že pred letom 1848. Kmalu se je udomačila, čeprav so se posamezni avtorji zatekali tudi k drugim tvorbam. Subie je pisal slavjanska narečja (1848), Luka Jeran sloven-šina (1848), Majar Slaveni (1848), Einspiler Slavjan (1848 in 1851). Pojem sloga jugoslavenska se pojavi prvič ileta 1848 (Jeriša, Slovenija), glasoslovna opozicija Jugoslavija proti Jugoslovan pa se je ohranila do današnjega dne, čeprav ni z ničemer opravičena.
178
Ne moremo dvomiti o stalni kontinuiteti imena Slovenin'b, Slovene na slovenskih tleh. Zaslužilo bi pa, da bi ga skupaj do zadnjih podrobnosti obdelali jezikoslovci slavisti, romanisti in germanisti, onomastiki, geografi, zgodovinarji in etnografi, do zadnjih podrobnosti z vso problematiko, ki jo more zajeti znanstvena misel pri analizi drobcev v mozaiku preteklosti.
Stanko Janež
NEZNANA LEVČEVA OCENA IVAN A CANKARJA
(v zvezi s Cankarjevo prošnjo za državno pisateljsko podporo)
V poglavju o Levčevem mentorstvu je morda najpomembnejši, a doslej neugotovljeni in prejkone neugotovljivi Levčev delež pri utemeljitelju slovenske moderne — Ivanu Cankarju, delež, ki ga ima Leveč kot njegov učitelj slovenskega jezika, kot njegov podpornik, najprej kot profesor dijaka Cankarja na ljubljanski realki, potem pa kot podpornik Ivana Cankarja ¦— literarnega ustvarjalca. Pri tej trditvi se opiramo zlasti na Cankarjevo izjavo, ki jo je dal bratrancu Izidorju Cankarju za knjigo Obiski. Ko je Ivan Cankar v Obiskih leta 1910 odgovarjal Izidorju na vprašanja, kaj je bral v dijaških letih, navaja od domačih pisateljev Janeza Trdino, od svetovnih pa Shakespeara, Moliera, Homerja, Sofokleja, Evripida, Horaca, Maeterlinoka, Verlaina, Baudelaira, Go-golja, Dostojevskega, nato pa značilno dodaja: »Moj najboljši učitelj, ki sem mu veliko hvaležnosti dolžan, pa je bil Leveč«
Ce torej Cankar sam postavlja Levca na prvo mesto svojih učiteljev, je upravičeno vprašanje, kaj je tisto veliko, za kar mu je dolžan hvaležnost. Odgovor na to vprašanje nam je lahko celotna Levčeva osebnost, njegovaosebnost kot učitelj — vzgojitelj, kot literarni kritik in teoretik, kot literarni zgodovinar. Iz Cankarjevih pisem Levcu, ki nam govore o njuni literarni zvezi, lahko razberemo, da je šlo Cankarju pri teh pismih le za prošnje glede izplačevanja honorarja pri Slovenski Matici, za katere je bil zmerom v stiski. Leveč pa je bil tisti, ki mu je s honorarji širokogrudno pomagal.
Leveč je bil Cankarjev učitelj slovenščine na realki od četrtega do sedmega razreda, vendar je dijak Cankar prejkone vzbujal njegovo pozornost že prej. Kot šestošolec je Cankar napisal domačo nalogo o Ivanu Kacijanarju v verzih kot balado. Leveč je poskrbel, da je bila pesem natisnjena na naslovni strani novembrske številke Ljubljanskega Zvona 1893, in je za nagrado mlademu pesniku dal goldinar. Tako je mladega literata, ki je nanj prejkone vplival kot učitelj s svojimi književnimi idejami, kot »mož naprednih, čisto estetičnih idej«, s svojo duhovno kulturo kot eden naših najuglednejših literarnih teoretikov, kritikov in literarnih zgodovinarjev, kot urednik zbranih del slovenskih pisateljev uvedel v vodilno slovensko literarno revijo. Kot učitelj ga je seznanjal posebej s poetiko, ki jo je v 5. in 6. razredu realke 1892/4 učil po svoji rokopisni knjigi. Cankarja je opozarjal na dela evropske in svetovne literature in v Lev-čevi šoli je prejkone Cankar našel spodbudo za živahnejšo literarno dejavnost, za kritiko in polemiko.
Na Cankarjevo prošnjo je Leveč posredoval pri Bambergu, da mu je založil pesniško zbirko Erotiko (1899), kot urednik Knezove knjižnice in predsed-
179
nik. Slovenske Matice pa mu je priobčeval — naj navedemo najpomembnejše ¦— novele in povesti: Popotovanje Nikolaja Nikiča (1900), Tujci (1901), Na klancu (1902), Življenje in smrt Petra Novljana (1903), Križ na gori (1904), Potepuh Marko in Kralj Matjaž (1905), Martin Kačur (1906), vse to, dokler je bil Leveč predsednik Slovenske Matice. Pozneje, ko je bila Slovenska Matica pod Ilešiče-vim predsedništvom, je v Knezovi knjižnici Cankar objavil samo novelo Novo življenje (1908).
Pri Slovenski Matici objavljene Cankarjeve povesti Na klancu. Križ na gori in Martin Kačur sodijo po jasni umetniški zgradbi, globini misli, obdelavi slovenskega družbenega življenja in umetniški izrazni moči nedvomno med tista slovenska pripovedna dela, ki ne bodo obledela.
Dokler je bil Leveč pri Slovenski Matici, to je do leta 1907, sta imela Cankar in Meško v njem svojega podpornika, ki je branil njuno delo pred moralističnimi, konservativnimi »superkritičnimi« odborniki. Ce Leveč moderne ni sprejemal brez pridržka, kritično sodil o Cankarjevi prozi, da je pesimistična in včasih nejasna, je tako sodil kot predstavnik realistične šole, vedel pa je pravilno vrednotiti Cankarjev bleščeči, »očarljivi« literarni slog. Cankar pri Levcu ni iskal literarnih nasvetov ali od njega želel, da mu popravlja literarna dela, kakor je za literarne nasvete prosil Levca in se mu za popravke zahvaljeval Meško; bil je že zgodaj dograjena, samozavestna pisateljska osebnost, ki je o družbenih, umetnostnih in literarnih vprašanjih imel izoblikovana spoznanja. Leveč mu je priznaval, da je mojster literarnega izraza.
Za razmerje med Levcem in Cankarjem je kaj značilno in pomembno, da to razmerje ni bilo pokroviteljsko, marveč prijateljsko. Cankar je zahajal k Lev-čevim kot prijatelj domačega sina Vladimira, a tedaj, ko so slovenski meščanski nacionalisti zaradi Proftove zadeve napadali Levca, ko je list Notranjec klical, da je treba Levca kot »izdajalca slovenskega naroda« vreči na smetišče, s tem pa Levcu prizadejal krivico, ki je Levca mučila do smrti, je isti Leveč prav tedaj, ko je Cankar na listi socialdemokratske stranke kandidiral za poslanca v državni avstrijski zbor, spodbudil Cankarja, da je zaprosil za državno pisateljsko podporo in jo tudi dobil po Levčevem priporočilu in predlogu.
Levčeva ocena Cankarjevega dela v spremnem poročilu k Cankarjevi prošnji, potem ko je le-ta šla skozi policijske urade na Dunaju in v Ljubljani, je bila pogumno dejanje, ki nam z modro in pretehtano presojo slovenskega ali bolje kranjskega družbenega življenja in okolja, ki je vedelo biti krivično tako pisatelju Cankarju kakor deželnemu šolskemu nadzorniku Levcu, v pravi luči razodeva Levčevo veličino.
Naj podamo to znamenito, doslej neznano Levčevo oceno o Cankarju, napisano 4. junija 1907 kot uradno poročilo Levca — poročevalca pri deželni vladi na Kranjskem, v našem prevodu:
»Ivan Cankar zavzema kot dramatik, novelist in satirik med sodobnimi slovenskimi pisatelji odlično mesto.
Njegove tri drame Jakob Ruda, Kralj na Betajnovi in posebno Za narodov blagor so v Ljubljani igrali z največjim zasluženim uspehom.
Za vse tri drame je značilno ostro (tenkočutno: prečrtano) označevanje, duhovit dialog in odrezava domislica, a tudi natanko poznavanje dramatske tehnike.
180
Ker se v teh dramah brezobzirno bičajo napake in pomanjkljivosti sodobne vladajoče slovenske družbe in so posamezni tipični predstavniki te družbe prav nič njim v korist prikazani s pravo, pravcato fotografsko natančnostjo, so te tri drame v literarni kritiki — glede na politično in socialno stališče recenzentov — našle različen sprejem in so izginile z odra, na katerem bodo nedvomno spet oživele v spremenjenih razmerah.
Kot pripovednik in novelist je Cankar priznan utemeljitelj in voditelj (slovenske) moderne.
Kot tak je čvrsta, samosvoja pisateljska osebnost, ki se ne naslanja na nikake predhodnike, marveč hodi svojo lastno izvirno pot. (Po bleščečem slogu je nedosegljiv. Prečrtano: S. J.).
Od shematskih realistov in veristov se loči po tem, da se ne zadovoljuje s površnim zunanjim opisovanjem in vidnimi efekti, marveč prodira v globino človeške duše, ljudi razčlenjuje, (junake dušeslovno: prečrtano) dogajanje du-šeslovno utemeljuje, značaje tenkočutno cizelira, v socialnih razmerah išče skrite vzroke in nagibe, ki jih z odličnimi umetniškimi sredstvi odkriva, druži, v pretresljivo podobo in v hitrem tempu dovede do neizprosnega logičnega konca.
Okolje, ki se v njem .gibljejo njegove postave, je umetniška bohema, so sodobne socialne razmere na Kranjskem. V svojih pripovedih za predmet opisovanja posebno rad izbira socialno revščino delavca in malega obrtnika, idealnega izgubljenega študenta, umetnika in ljudskošolskega učitelja, ti so zavoljo tega, ker jim za praktične življenjske cilje nedostaja razumevanja, zapostavljeni in jih naduta in plehka družba odriva, zato v naglem boju za obstanek izgubljajo svoje ideale in oporo ter bedno propadajo.
Kritika je zategadelj očitala pisatelju, da ne pozna nikakih idealnih ljudi in da upodablja samo potepuhe (vagabunde). Na to je Cankar po pravici odgovoril, da si ljudi in razmer ne izmišlja, marveč da jih upodablja prav take, kakršne pozna in kakršni so v resnici. Po tankočutni opazovalni nadarjenosti, po ostrem označevanju nastopajočih oseb, po posrečenem, jedrnatem opisovanju kraja in razmer nedvomno prekaša vse sodobne slovenske pisatelje. Njegova oblikovalna moč je velika, izražanje v velikih stavkih brez graje, blago-glasnost njegovega lahkotno tekočega jezika očarljiva. Kar piše in upodablja, so resnični ljudje s toplo opisanim življenjem, prikazani resnično v izvirni umetniški obliki.
Cankar je izredno plodovit pisatelj.
V razdobju desetih let je priobčil 14 samostojnih del in razen tega s prispevki zalagal vse slovenske revije.
Njegove najboljše stvaritve so povesti Na klancu — Križ na gori in Martin Kačur. Vse tri je v zadnjih letih izdala Slovenska Matica. V prvi povesti upodablja (na pretresljiv način: prečrtano, S. J.) revščino revnih prebivalcev vasi Klanec v nasprotju z dejanjem in nehanjem dobro situiranih prebivalcev bližnjega trga. Povest je predvsem avtobiografija pisatelja in družine, iz katere izhaja. Treba je — če razmere poznamo natančneje — samo zamenjati Klanec s Hribom, trg z Vrhniko in junaka povesti z imenom Mihov s pisateljevim očetom — revnim krojaškim mojstrom na Vrhniki in pred seboj imamo spretno prikrito resničnost. V ljubezenski zgodbi Križ na gori slika nežno razmerje med mladim, kvišku strmečim slikarjem in nedolžno, lepo in prikupno cerkov-
181
nikovo hčerjo Hano, njegov trdi boj z zoprnostmi življenja in z družbo, ki je brez razumevanja za umetniška stremljenja.
Martin Kačur (»življenjepis idealista«) je presunljiva tragedija idealnega ljudskošolskega učitelja, ki je pregnan v Blatni dol in propade, a hkrati je tudi ostra kritika kranjskega učiteljstva in razmer, v kakršnih živi. (S plavim svinčnikom prečrtano: S. J.).
Cankarjevi satirični spisi so naperjeni proti obstoječim razmeram v slovenski umetnosti in literaturi. Ce pisatelj tudi pretirava tu pa tam in je oseben, je treba njihovo tendenco, da biča široko se razmahujočo po-vprečnost in kote-rijo in da priznanje pribori dobremu, pohvaliti.
Cankar se je najprej poskusil z zvezkom pesmi Erotika, ki pa v nravstvenem pogledu ni brez ugovora. Celotno naklado je zategadelj pokupil visok cerkveni dostojanstvenik in jo s tem odtegnil prodaji. (Prečrtano z modrim svinčnikom: S. J.).
2e dlje časa pa so mu vsa takšna nagnjenja v spisih tuja in proizvodom njegovega peresa celó revije strogo katoliške smeri, kakor časopis Dom in svet, rade odpirajo svoje kulturne predale. Trda življenjska šola, ki jo je prestal pisatelj, ima v vseh njegovih spisih pomembno vlogo.
Zatorej mi bodi dovoljeno, da vržem majhen pogled na njegove življenjske razmere.
Cankar je bil sedem let moj učenec na državni višji realki v Ljubljani in lahko rečem iz lastnih opažanj, da je kot tak bil navezan samo na podporo dobrih ljudi in se je šolal v največjem pomanjkanju. V nižjih razredih je navzlic temu vsako leto bil najboljši učenec v razredu, nadarjen, priden, hitro je dojemal in bil živahen, prikupen, ljubljenec svojih učiteljev. V višjih razredih se je poprijel branja romanov in študija modernih jezikov ter je zanemarjal zaradi tega realistične stroike, tako da je opravil šibko maturo. Potem je odpotoval na Dunaj, da bi študiral moderno filologijo, a je kmalu opustil študij in se docela posvetil pisateljevanju.
Navzlic svoji izredni plodovitosti na tem področju doslej ni prišel na zeleno vejo, marveč prav do današnjega dne ostal ubog revež. Kot tak uživa usodo vseh slovenskih pisateljev, ki so navezani samo na zaslužek svojega peresa.
Ljubljana, 4. junija 1907. Franc Leveč«
Leveč je napisal svoj referat, potem ko mu je Cankar v pismu z dne 28. maja 1907 ponudil Kristanov referat o svojem delu, češ: »Meni se zdi, da se Kristan, ki pozna vsa moja dela, v nobeni važni stvari ni zmotil.«
Policijski referent, ki je k Cankarjevi prošnji moral pripisati svoje ugotovitve, je ob robu Levčevega poročila pripisal pripombo. Le-ta pravi, da je Cankar pri zadnjih državnozborskih volitvah nastopil kot socialdemokratski volilni kandidat, ne da bi se pri tej priložnosti omadeževal na kak prononsiran način.
Pol leta kasneje je bila Cankarju na Dunaju izročena državna pisateljska podpora v znesku 400 kron. Pisatelj je na način, ki je bil za njega kaj značilen, dogodek proslavil s prijatelji v neki dunajski predmestni krčmi, a slovenskega referenta v dunajskem ministrstvu dr. Frana Skaberneta, ki se je potrudil, da je Cankar brez kakih večjih formalnosti dobil to vsoto denarja v celoti, in na pro-
182
slavo prišel kot gost, sprejel s prav cankarjanskim humorjem: »To je tisti mandarin, ki mi je izplačal štipendijo!«
Zgodilo se je prvič v slovenski kulturni zgodovini, da se je Slovenec, ki je kot deželni šolski nadzornik bil pač visok državni funkcionar v avstrijski prosvetni administraciji in moral od domačih poniglavih osebnih nasprotnikov zato poslušati očitke, da je »vladni podrepnik«, s svojo odločujočo besedo drznil avstrijski vladi na Dunaju priporočiti in predlagati, naj državno pisateljsko nagrado podeli pisatelju, ki je mesec dni prej kot predstavnik slovenskega prole-tariata »pri zadnjih državnozborskih volitvah« nastopil kot socialnodemokratski volilni kandidat. Leveč je bil tisti, ki je v nemškem poročilu osveščeno poudarjal resnico o Cankarjevem umetništvu, ko v njem hvali tendenco njegovih satiričnih spisov.
• Po Levčevem referatu je Cankarja ocenil in vladi priporočil univ. prof. Vatroslav Jagič. Cankar se je pozneje večkrat kar najugodneje izražal o svojem učitelju Levcu. Ob Levčevi smrti je Ljubljanski Zvon celo najavil Cankarjev nekrolog, ki pa ni izšel, bodisi da ga Cankar ni napisal, kakor je nameraval, ali pa je bilo krivo kaj drugega.
Igor Gedrih
OB JARČEVEM PESNIŠKEM PRVENCU
Jarčev pesniški prvenec »Človek in noč« (1927) daje svojevrsten in pomemben delež slovenskemu ekspresionizmu, ki je životvorno uveljavil novo literarno smer v dvajsetih letih. Kot kozmični eikspresionist je Miran Jarc s to zbirko miselno izživel svojo fazo ekspresionizma, toda slogovno izrazno se mu kažejo pesniške sledi še v naslednji zbirki (>^Novembrske pesmi« 1936.), čeprav je tu odrazil bistveno nove miselne komponente, ki imajo središče v socialni motiviki. Ob zbirki »Človek in noč« se pojavlja vrsta vprašanj teoretične In praktične narave, čeravno je že dokaj utrjeno mnenje, da je Jarčev pesniški ekspresionizem začel dobivati motivne, miselne in slogovne poteze, ki kažejo na formiranje samosvoje pesniške osebnosti, že od 1918. dalje, ko Jarc prične objavljati v Ljubljanskem zvonu ter se več ali manj zaključi z letom 1927, ko končno izide zbirka.
2e pred izidom zbirke »Človek in noč« je pesnik odrazil miselno valovanje — o tem pričajo nelkatera pisma —, ki govore o novem družbenem interesnem področju kar je pesniško oblikoval kasneje, kot lahko razberemo iz pesmi po revijah ali v »Novembrskih pesmih«. Zagotovo pa je izid zbirke »Človek in noč« zakasnel pojav v razvoju Jarčeve pesniške poti, kar je Miran Jarc težko občutil.
Za Jarčevo neustaljeno, vedno valujočo naturo je svojsko dvoje: da v teh letih, in bržčas tudi kasneje ne, ni dokončno osvojil nekih ustaljenih idejnih nazorov — neredko naletimo na protislovja — vendar lahko govorimo o neki osrednji valujoči miselni črti, zlasti v kasnejših letih. In da je svoja spoznavanja, miselne metamorloze realiziral precej kasneje predvsem v pesništvu kot njegovem osnovnem izraznem sredstvu. Svoje antiartistično razpoloženje in novo interesno področje zanimanja izpričuje pismo Božidarju Jakcu iz leta 1925: »Evrope ne bodo rešili pevci-kričači, ne Beethovni, ne Nietscheji (ti že celo ne), ne tragedi, ampak delovne roke ponižnih trpečih bratov in sester, mater in očetov.« Spričo takih in podobnih ugotovitev smemo govoriti o določenem premiku
183
iz sredobežnosti, hkrati pa najdemo oporo, da je v tem letu Jarc dosegel kulmi-nacijo ekspresionistične lirike.
Ponuja se vprašanje, kdaj je pesnik po vsebinski dozorelosti imel realne pogoje za tiskanje svojega prvenca, in ali bi neobjavljeni pesniški rokopisi — ali celo nekake zbirke — bistveno spremenili dosedanje mnenje o ekapresioni-stični fazi Jarčeve lirike.
Na prvo vprašanje lahko zanesljivo ugotovimo, da je Jarc imel rokopis za zbirko »Človek in noč« že konec 1925. povsem urejen, pričakoval je, da niu bo Učiteljska knjigarna na pričetku prihodnjega leta zbirko natisnila kot se je dogovarjal, a je marca nepričakovano dobil odklonilno obvestilo, ki navaja težke čase kot razlog, da mu zbirke ne morejo založiti. Omeniti velja, da je bil tedanji naslov zbirke »Skrivnostni romar« (II); predloženi rokopis je bil prav isti, kot ga poznamo iz izišle zbirke, le da je ¦— najbolj verjetno pesnik ¦— obdržal nekaj pesmi, ki bi po izpovedni intenziteti ne ustrezale celotnemu opusu.
Težave, ki jih je imel Miran Jarc ob natisu, ne izvirajo morda iz specifičnih potez kozmičnega e^kspresionizma kot to izraža pesnik, marveč iz splošnega kulturnega stanja, ki ga tesnijo ozke razmere meščanske brezbrižnosti. Podobne težave delijo mnogi sodobni ekspresionisti različnih umetnosti. Četudi vnanje, z nastopi skupno manifestirajo nove poti v besedni in glasbeni umetnosti, le stežka doživljajo priznanje, samozadovoljno meščanstvo pa je indiferentno do nadarjenih umetnikov ali pa jim je celo iiaaprotno. Zato je razumljivo, da ob takih odnosih postaja knjiga ali partitura le predmet komercialne kalkulacije, ne pa splošna kulturna dobrina, mladi umetniki pa najdejo razumevanje le v ožjem krogu.
Poleg omenjenega rokopisa iz leta 1925 pa se je ohranil v rokopisu še en »Skrivnostni romar« (I) iz 1920. leta. Jarc, ki je rokopis posvetil svojemu prijatelju Božidarju Jakcu, je v posvetilnem zapisu sam objasnil: »Devet pesmi, — iz moje prvotno zamišljene zbirke »Srivnostni romar« •—, ki naj za silo nekako pokažejo v prav grobih obrisih mojo pot od prvega krika spoznanja Ah (črni vran!!) do Človeka in noči oz. Vrtiljaka.« Jarc je še omenil, da gleda z nasmehom na začetniške stihe nekaterih pesmi rokopisa, zaveda se, da ima za seboj nekaj dozorelih pesmi ter omenja, da bo nekatere pesmi predelal.
Četudi devet pesmi ne bi zadostovalo za samostojno pesniško zbirko, se vendarle velja pomuditi ob njih. Pet od teh je bilo objavljenih v Ljubljanskem zvonu. Domu in svetu, oziroma tri od teh najdemo v izišlem knjižnem prvencu. (Skrivnostni romar. Človek in noč. Vrtiljak.) Jarc je samokritično vrednotil lastne pesmi, saj ostalih pesmi ne srečujemo v »Skrivnostnem romarju II« in le-te pesmi ne predstavljajo formalno in miselno usklajeno celoto, prej obratno.
Lahko bi pridjali še rokopisno zbirko enajstih pesmi pod naslovom »Nekoliko pesmi« iz leta 1919, (Trhlo drevo. Pod slapom bi našli v izišli zbirki), pa bi se podoba Jarčeve lirične ekspresije ne spremenila bistveno. Mimo navedenih, skupno petih ekspresij, ki so kasneje natisnjene v zbirki »Človek in noč«, so ostale rokopisne pesmi ali pa tudi večina v revijah objavljenih take narave, da bolj odražajo pesnikovo tipanje za samosvojim pesniškim izrazom, mnoge pa so celo po motiviki in povednosti blede, formalno neizdelane. Lahko napravimo zaključek, da tudi najboljše Jarčeve ekspresije iz leta 1920 ne bi zadostovale za samostojno, kvalitetno pesniško >zlbii1ko, v tem času lahko govorimo o pesnikovem iskanju ustrezne ekspresivne metrične podobe, ki naj bo usklajena s povedno intenziteto in z ekspresivnim slogom, kar pa se Jarcu posreči le v
184
najboljših liričnih ekspresijah, zato smemo postaviti letnico 1925 kot nekak mejnik v Jarčevem pesniškem ekspresionizmu. Tega leta je imel pesnik pripravljen za tisk kritični izbor pesmi, lahko rečemo prav tak kot v zbirki »Človek in noč«, in kot ga je po izidu ovrednotila tedaj literarna kritika.
Zgolj kot na zanimivost se lahko spomnimo na tisti pasus Jarčevega avtobiografskega romana, kjer govori o Danijelu Bohoriču (M. Jarc), ki podari zvez-ček pesmic Nataši (Lei Pleiweisovi), kar ima resnično ozadje. Ohranjeni zvezček »V tistih tihih večerih« (1915) samo dopolnjuje prejšnjo misel o pesnikovem iskanju, kar je tem bolj razumljivo, če pomislimo, da je bilo tedaj Jarcu 15 let in da mu ne moremo zameriti ne romantično sanjavih izpovedi ne idealizirane zaverovanosti, kljub njegovim iskrenim hotenjem.
Navedena rokopisna ostalina ter objavljene pesmi do izida Jarčevega prvenca dado zaokroženo podobo o formiranju pesnikove ekspresije. Ce so prav zgodnje pesmi deloma prigodniške, deloma — v večji meri — pa se odmikajo na emocionalno ali refleksivno področje, potem lahko ob 1. 1920 govorimo le o nekaterih dozorelih in za Jarca tipičnih ekspresijah, večji del vezane besede tega časa pa je izrazito prehodnega značaja, tem pesmim se pozna neubranost, pa tudi skromna povednost. Vse to govori o dolgotrajnem formiranju Jarčeve dozorele ekspresije, ki do 1925. doseže v poeziji svoj vrh. Čeprav je Miran Jarc kot osebnost zelo zgodaj dozoreval, je proces zorenja njegove ekspresionistične lirike relativno daljši, primeri mnogih pesmi ¦— zlasti v rokopisu — pa pričajo o motivni in izrazni razvejanosti, ki ima malo ali pa celo nič skupnega z ekspresionizmom. Vse to prav nič ne jemlje vrednosti Jarčevi ekspresiji, strnjeni v zbirki »Človek in noč«, daje pa slutiti različne miselne in emocialne komponente — poleg ostalega — ki so vplivale na formiranje Jarčeve osebnosti in ob tem na njegovo umetniško delo. Jedro našega podrobnega literarnoteoretičnega in idejnega preučevanja pa lahko brez pomislekov usmerimo predvsem v Jarčev ekspresionistični opus, saj je ta v Jarčevi prvi fazi pesniškega ustvarjanja dominanten kot pristno izrazno območje, hkrati pa pomeni zbirka »Človek in noč« enega od vrhov domačega ekspresionizma.
Božidar Borko
GLOSA O PRAVOPISU
Močno cenim priročnik, ki smo ga pišoči ljudje dobili s Slovenskim pravopisom leta 1962. Bil pa sem med prvimi, ki so se v anketi ljubljanskega »Dela« izjavili zoper tisto pravopisno reformo, iz katere se je razvila naša nova »črkarska pravda«, znana pod popularnim nazivom »-lec ali -vec«. Če sem se v tem vprašanju in samo v tem odločil za dotedanji pravopis, in če mi je, postavimo, bralec ljubši kot bravec, ni vzrok samo navada, temveč sem imel tedaj pred očmi dva momenta: Pisava »-vec« bo samo povečala jezikovno zmedo, kar je praksa potrdila in po drugi strani se mi ne zdi primerno, da bi pravorečje zavladalo nad pravopisom pri jeziku, ki se ne bo mogel nikdar dosledno ravnati po Vukovem fonetičnem načelu: »Piši kako govoriš.« Naš knjižni jezik se je razvil iz raznih slovenskih narečij in ga ni treba navijati na Prokrustovo posteljo določenega narečja, čeprav bi za to govorili tudi jezikovno-zgodovinski razlogi. Ob krat-
185
kem, taki posegi v samo strukturo slovenskega pravopisa se mi niso zdeli ne nujni in ne priporočljivi, ker samo komplicirajo naše pisanje. Slovenski jezik ostaja še nadalje na obrambnih pozicijah zoper slabo prakso in vplive ter togo teoretiziranje in potrebuje mnogo skrbi in ljubezni, nikakor pa ne sporov, kot jih je prinesla enostranska, sicer dobro mišljena, vendar pa v jezikovni praksi nepopularna reforma.
Maria Bobrownicka
POLJSKA SLAVISTIKA
PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
(Predavanje, ki ga je imela univ. prof. Maria Bobrownicka 16. oktobra 1963 na Oddelku za slovanske jezike in kn>iževnosti Filozofske fakultete v Ljubljani.)
Razvojna pot poljske slavistike 19. in začetka 20. stoletja ni bila preprosta. Medtem ko je bila slavistika v drugih deželah najtesneje povezana z valom političnega slo-vanofilstva, je bil pri nas položaj bolj kompliciran. Razkosanje države in poljsko-ruski spor nista ustvarila ugodnega ozračja za razcvet slavističnih študij, a bogata literarna in kulturna tradicija, ki je vezala Poljsko z evropskim Zahodom v dobi renesanse, baroka in razsvetljenstva, je ustvarila v naši kulturi zahodno usmerjenost, tem bolj, ker slovanske literature — z izjemo ruske — v 19. stol. in v zač. 20. stol. niso še bile toliko bogate in razvite, da bi mogle biti za vzor in v pomoč razvoju naše narodne kulture. Na drugi strani pa je romantika in z njo združena folklorna struja opozarjala na ljudsko umetnost, za tem pa tudi — na slovanske literature, ki so ji bile povečini bliže kakor zahodno slovstvo. Toda takoj, ko je ugasnila romantika, ki je pri nas — podobno kakor v Rusiji — trajala znatno manj časa kakor v drugih slovanskih literaturah, in ko je upadlo zanimanje za folkloro, je doživela naša slavistika krizo in kljub precejšnjim dosežkom na nekaterih področjih ostala dolgo stvar majhnih skupin ali pa celo posameznikov.
V takih okoliščinah je prišlo pri nas razmeroma zgodaj do ločitve slavistike od slovanofilstva. Slavistika, prosta vsake čustvene obarvanosti, je postala predmet objektivnega znanstvenega proučevanja. To velja predvsem za jezikoslovje in kasneje za etnografijo, v mnogo manjši meri pa za slovansko literarno zgodovino. To je v toliko razumljivo, ker literarni zgodovinarji in kritiki zmeraj obračajo pozornost predvsem na napredne književnosti, na tiste, ki oblikujejo evropsko literarno kulturo in ji dajejo ton, a med take literature se slovanske dolgo časa niso uvrstile. Razvoj poljske slavistike je bil tedaj neenakomeren: razcvetelo se je jezikoslovje, zlasti slavna krakovska lingvistična šola, študij literature pa je zaostajal. Tak položaj je nastal pred prvo svetovno vojno in je trajal vseh dvajset let med obema vojnama, takšno je bilo stanje leta 1945, ko so se bistveno spremenili pogoji za razvoj naše slavistike, ko je bila ustvarjena podlaga za njen polni razvoj.
Med ugodne okoliščine spada dejstvo, da so se zdaj vsi slovanski narodi znašli v socialističnem taboru, da so izginili narodnostni predsodki in spopadi. Velikega pomena pa je tudi to, da so ti narodi odpravili kulturno zamudništvo glede na zahodno Evropo in da se lahko ponašajo z visokimi umetniškimi dosežki na vseh področjih sodobne umetnosti. In končno najvažnejše; ustanovljena je bila Poljska akademija znanosti — faktor, ki vsklaja razvoj znanstvenega raziskovanja, omogočeno je bilo dolgoročno načrtovanje takih raziskovanj ter razširitev in ustanavljanje novih univerzitetnih kateder. Vse to je odprlo poljski slavistiki nove horizonte in ji omogočilo, da se ie lotila mnogih dolgoročnih in skupinskih del.
V teku več kot desetih povojnih let je bil vzgojen tudi nov kader za znanstvenoraziskovalno delo na Akademiji in na univerzah. Slovansko jezikoslovje ima še vedno, vsaj v nekaterih središčih, izrazito premoč nad literarnimi vedami, vendar pa je opazno hitro izravnavanje zaostanka na področju slovanske literarne zgodovine. Na tem odseku dela pretežno mlajši znanstveni rod, saj so bile vojne izgube med starejšo generacijo literarnih zgodovinarjev posebno velike, tako da je ieta 1945 primanjkovalo kadra za nastajajoča delovna mesta in so še danes v nekaterih mestih nezasedene katedre. Ko
186
govorim o slavistiki, izključujem iz tega pojma polonistiko, kajti ta je povsem razumljivo najbolj razširjena in ima v vseh središčih tudi največ znanstvenega kadra.
Poljska akademija znanosti (Polska Akademia Nauk, kratica PAN) v Varšavi ima slovanski inštitut (Zaklad Slowianoznawstva), ki obsega sedem znanstvenih oddelkov: Zahodnoslovansko filologijo, Vzhodnoslovanske književnosti. Ukrajinsko filologijo. Belorusko filologijo, Ruski jezik, Praslovanski slovar in Bohemistiko. Kakor je razvidno iz tega seznama, manjka raziskovalni oddelek za vprašanja jugoslavistike.
Na univerzah imajo katedre za rusko filologijo Varšava, Krakov, Lodz in Vroclav, katedre drugih slovanskih filologij (zahodnih in južnih ali samo zahodnih) pa Varšava, Krakov, Poznanj, Torunj in Vroclav. Od teh imata samo Krakov in Varšava slavistiko kot posebno vejo univerzitetnega študija. Na obeh teh dveh univerzah obstoje tri specializacije: češka, bolgarska in srbskohrvatska. Študij traja pet let, od tretjega leta dalje izbere študent jezikoslovno ali literarnozgodovinsko smer.
Od znanstvenih revij, posvečenih slavistiki, je treba omeniti Pami^tnik Slowianski, Rocznik Slawistyczny, Silvia Orientalis in serijo publikacij Studia z Filologii Polskiej i Slowianskiej (Študije iz poljske in slovanske filologije). Vse to so glasila slavističnega inštituta Poljske akademije znanosti v Varšavi. Krakovski oddelek Akademije, ki ima zelo aktivno slavistično komisijo, je začel pred kratkim izdajati serijo Prace Komisji Slowianoznawstva PAN v Krakowie. Naposled je treba omeniti še poznanjski center in njegovo Towarzystvo Przyjaciöl Nauk (Društvo prijateljev znanosti), ki izdaja lastno slavistično glasilo — Slavia Occidentalis. Vrh tega izhajajo slavistična dela v založbah posameznih univerz, zlasti krakovske, varšavske in vroclavske, torej centrov, ki imajo najbolje organizirano in razvito slavistiko.
Glede na število znanstvenoraziskovalnih in pedagoških mest ter glede na številčnost znanstvenega kadra izhaja največ rusističnih del — ne upoštevaje seveda polo-nističnih. Poljska rusistika si je postavila za nalogo prikazati medsebojne poljsko-ruske hterarne zveze, vplive in stike ter medsebojno sprejemanje teh dveh literatur v narodni kulturi. Med deli te vrste je treba omeniti proučevanje zvez med komedijo poljskega razsvetljenstva, tako imenovano Stanislavovsko komedijo, in rusko komedijo Katarinine dobe, nadalje vrsto del, ki obravnavajo Mickiewiczevo bivanje v Rusiji in sprejemanje Puškina na Poljskem; za poromantično dobo imamo obdelano vprašanje vloge, kakršno je pri nas odigrala ruska književnost.v času pozitivizma, kakor tudi vprašanje, kako so poznali in sprejemali v Rusiji poljsko literaturo na prelomu 19. v 20. stoletje. Cela vrsta razprav, ki so bile deloma že objavljene, deloma pa so šele v pripravi, se nanaša na sovjetsko literaturo in njeno idejno funkcijo ipri nas v dvajsetletju med obema vojnama.
Drugo skupino rusističnih razprav sestavljajo monografije o pomembnejših ruskih in sovjetskih pisateljih, oziroma podrobne analitične obdelavo posameznih umetniških skupin, smeri in struj. Mnogo pozornosti se posveča literarni kritiki, tako njenim klasikom 19. stoletja kakor sovjetski kritiki, zlasti dvajsetih let, v katerih se je oblikovala nova podoba socialistične kulture v križnem ognju nasprotujočih si struj in umetnostnih teorij. Ker se teh vprašanj v Sovjetski zvezi dolgo niso lotevali in se je tam šele zadnja leta pojavilo zanimanje zanje, so poljske študije s tega področja popolnoma pionirskega značaja.
Najmočnejša rusistična središča so Krakov, Vroclav in Varšava,, kjer delujejo znani literarni zgodovinarji Wiktor Jakubowski, Marian Jaköbiec in Samuel Fiszman.
Ce gre za popularizacijo ruske literature, je bilo na tem sektorju zelo veliko storjenega. Mnogo se prevaja, veliko je izdaj v več delih, precejšen odstotek le-teh ima uvod in komentar. Resnejših zaostankov na tem področju ni, o sodobnih kulturnih pojavih smo na tekočem. V precejšnjem zaostanku smo v proučevanju ukrajinske literature in njenih zvez s Poljsko, čeprav se tudi v tem položaj v zadnjih letih izrazito izboljšuje. Na Poljskem obstoji samo ena katedra za ukrajinsko filologijo in to v Varšavi. Rezultat njenega dela je veliki poljsko-jikrajinski in ukrajinsko-poljski slovar, ki nam je dolga leta manjkal, in nedavno izdana antologija ukrajinske književnosti z uvodom in opombami, zamišljena kot priročnik za študente ukrajinistike.
Varšavsko ukrajinistično središče je razvilo predvsem jezikoslovje (prof. Prze-mystaw Zwolihski). Določeno število jezikoslovnih del s tega področja je v teku tudi v Krakovu in to v okviru katedre za rusko filologijo. V glavnem proučujejo spomenike ukrajinskega jezika 17. stol. Občutno pa je pomanjkanje kadra na področju ukrajinske literarne zgodovine. Edine specialne študije s tega področja dolgujemo prof. Marianu Jakbbcu iz Vroclava, še vedno pa nam manjka celotna zgodovina ukrajinske književnosti in prevodi številnih klasikov.
187
v beloruski filologiji dela samo katedra v Varšavi pod vodstvom prof. Antonine Jablonske. Dobili smo že beloruski slovar in izdajo beloruskih ljudskih pesmi, vendar bo treba na tem torišču še mnogo napraviti. Študij zahodnoslovanskih literatur se razvija ' v Varšavi in Krakovu, kjer obstoje ustrezne specializacije, deloma pa tudi v Poznanju, kjer je deloval pred kratkim umrli prof. Štefan Wierczynski. Bohemistika je pri nas razmeroma mlada znanstvena veja. Sicer je bilo v prejšnjih časih dosti storjenega na tem področju, a to so bila le poljudna, pravzaprav slovanofilska, ne pa znanstvenoraziskovalna dela. Edina resna, fundamentalna študija prof. Mariana Szyjkowskega o vlogi poljske romantike v češkem narodnem prerodu je nastala na Češkoslovaškem in je tam tudi izšla v češčini. Poljska povojna bohemistika je torej začenjala pionirsko, od začetka.
Danes imamo že precej specialnih monografskih razprav s tega področja, poleg tega pa tudi obdelano gradivo in vire o poljsko-čeških literarnih zvezah na prelomu 19. v 20. stol. Pripravljajo se študije o poljsko-čeških gledaliških stikih, zlasti o vprašanju sprejemanja češke drame na poljskih odrih — del tega je že objavljen. V pripravi je tudi več del iz zgodovine češke literarne kritike v dobi med obema vojnama. Na polju literarne bohemistike deluje skoraj izključno samo mlajši znanstveni kader.
Kar zadeva prevode, je bilo v povojnem času storjenega več kot kdaj koli prej. Prevajamo starejše in sodobne pisatelje, njihovo ustvarjalnost pojasnjuje vrsta člankov in uvodov, kljub temu pa se vrzeli le počasi izpolnjujejo.
Slovaške specializacije na Poljskem doslej še nimamo, vendar je Krakov že poskrbel tudi v tej smeri s tem, da šola v Bratislavi specialista za ta vprašanja. Nekaj razprav in fragmentarnih študij je izšlo iz varšavskega in krakovskega kroga. Tičejo se pretežno zvez med poljsko in slovaško literaturo oziroma nekaterih klasikov (Hviezdo-slav, Jesensky). Razmeroma najbolje je obdelana romantična doba (obširna študija o sprejemanju Mickievicza v Šturovih časih), medtem ko je obsežna razprava o sprejemu poljske literature na Slovaškem od realizma do konca 1. svetovne vojne šele v pripravi:
O lužiški literaturi imamo samo poljudno-poučne informacije; prva antologija lužiške poezije z uvodom in komentarjem je izšla razmeroma nedavno. Zdaj pripravljajo v Varšavi za knjižno zbirko Biblioteka Narodowa antologijo lužiškega slovstva z znanstvenim komentarjem in obširnim uvodom.
Južnoslovanski narodi so danes deležni na Poljskem živega zanimanja. Iz ljudskega slovstva balkanskih Slovanov imamo obdelano in objavljeno jugoslovansko ljudsko epiko, katere dve izdaji sta že razprodani, ter razpravo o makedonski ljudski pesmi. Na polju jugoslavistike dela — podobno kot na področju bohemistike — predvsem krakovski in varšavski center, kjer obstoji na univerzah specialni srbskohrvatski študij. Tudi tu se dela v dveh smereh: ena so kulturni stiki in literarne zveze jugoslovanskih narodov s Poljsko, druga vrsta pa analitično monografskih razprav o ustvarjalnosti posameznih piscev. Prvi krog vprašanj je doživel številnejše publikacije, na monografska dela pa bo treba še nekoliko počakati. Tudi tu deluje predvsem mlajša generacija znanstvenih delavcev; od starejšega rodu je treba omeniti profesorja T. S. Gra-bowskega, ki je do leta 1960 predaval v Krakovu.
Največ razprav se tiče hrvaškega in srbskega slovstva. Ker ni slovenske in makedonske specializacije, tudi del s tega področja ne izhaja mnogo. Vendar skuša sedaj krakovska univerza navezati ožje stike z Ljubljano in pripraviti strokovnjaka za vprašanja slovenske književnosti. Iz dosedanjih povojnih slovenističnih znanstvenih del je treba omeniti študijo prof. Vojeslava Moleta o slovenski moderni. Tudi popularizacija tega znanstvenega področja in seznanjanje bralcev z literaturami jugoslovanskih narodov vse bolj napreduje. Prevajamo sedaj zelo veliko, vendar spet povečini srbska in hrvaška dela zaradi boljšega znanja tega jezika na Poljskem. Vrzeli se hitro izpolnjujejo, čeprav obračamo pozornost bolj na sodobne avtorje kakor na starejše pisatelje. Iz slovenske literature pa imaimo vsaj doslej zelo malo prevodov. Izšli sta samo dve izdaji Cankarjevih novel in po en Tavčarjev, Kozakov in Potrčev roman. Poleg tega so v antologiji sodobne jugoslovanske lirike in v antologiji jugoslovanske vojne novele zastopani tudi slovenski pesniki in novelisti. Tu bo treba še veliko napraviti, saj so to šele prvi koraki na tem polju.
Med deli iz bolgarske literarne zgodovine, ki izhajajo izključno iz krakovskega in varšavskega središča, imamo razprave o medsebojnih prevodih in literarnih zvezah ter nekaj razprav o bolgarskih klasikih. Pripravljajo se tudi večje monografije. Največ zanimanja uživajo pri nas pisatelji simbolizma in dobe med obema vojnama. Med prevodi prevladujejo sodobni pisatelji.
188
še nekaj besed o splošnoslovanskih delih, ki se tičejo vseh slovanskih narodov. Ne upoštevam seveda vsakovrstnih slovarjev in jezikoslovnih študij, ki so pri nas najbolje razvite in razširjene. Od drugih zasluži največ pozornosti Slovar slovanskih staro-žitnosti (Stownik StarozYtnosci Slowiahskich), ki izhaja'v posameznih zvezkih. To je skupinsko delo, ki ga vodi prof. Wladislaw Kowalenko. V pripravi je tudi kolektivno obdelani slovar slovanskih pisateljev 20. stol. Prvi zvezek, ki obsega zahodnoslovanske literature, bo vsakčas zaključen; pripravili so ga pod vodstvom prof. Jožefa Magnuszew-skega iz Varšave. Drugi zvezek obsega južnoslovanske pisce. Trenutno sestavljajo gesla in pripravljajo gradivo. V tretjem zvezku bo slovanski Vzhod. Vsako geslo obsega biografijo pisca, opis njegovega dela, del bibliografije in izbor tekstov.
Nazadnje je treba omeniti pregled zgodovine slovanskih književnosti, ki ga pripravlja prof. Jaköbiec iz Vroclava. Stvar je zamišljena kot univerzitetni priročnik za študente slovanske filologije. Med najbližje načrte sodijo tudi primerjalne študije o ljudskem slovstvu slovanskih narodov.
Na koncu pa nekaj besed o našem krakovskem slavističnem središču, ki ima že dolgo tradicijo, saj je slavistična katedra na naši univerzi stara že sto let. Kakor smo že omenili, ima tako tradicijo predvsem jezikoslovje, ki se lahko ponaša s takimi imeni kakor so Malinowski, Baudouin de Courthenay, Rozwadowski, tos, Nitsch, od živečih pa Tadeusz Lehr — Splawihski, ki je do nedavnega vodil katedro za slovansko filologijo, odkar pa je odšel v pokoj, dela na Poljski akademiji znanosti in sicer kot predsednik občepoljskega slavističnega komiteja in slavistične komisije krakovskega oddelka Akademije. Največji znanstveni dosežki Lehra — Splawinskega v povojnih letih so: določitev lokalizacije pradomovine Slovanov na podlagi jezikoslovnih dejstev, dela za rekonstrukcijo praslovanskega jezika, proučevanje jezika izumrlih polabskih Slovanov in obsega ciril-metodijskega obreda na Poljskem. Na koncu omenjene študije so v zvezi s proučevanjem tisočletja poljske države, tako imen. Millennium, ki mu poljska znanost skupno z vso deželo posveča posebno pozornost.
Zdaj ima katedra za slovansko filologijo, ki jo vodi prof. Stanislaw Urbahczyk, 5 oddelkov: 4 jezikovne in 1 literarni. Tu je oddelek za slovansko filologijo (splošna vprašanja, starocerkvenoslovanski jezik), ki ga je do nedavnega vodil Lehr — Spia-winski, trenutno pa je brez predstojnika, oddelek za zahodnoslovansko filologijo (prof. Urbahczyk), za južnoslovansko filologijo (prof. Franciszek Slawski), za slovansko dia-lektologijo (doc. Alfred Zareba) in za novejše slovanske književnosti (do 1960 pod vodstvom prof. Grabowskega, zdaj pod mojim). Skupno šteje katedra trenutno 6 samostojnih in 10 pomožnih znanstvenih delavcev. Pri katedri obstoje stalni lektorati skupinskih jezilcov, to se pravi takih, ki se ujemajo s posameznimi specializacijami — bolgarskega, češkega in srbohrvaškega jezika, ki jih uče lektorji iz ustreznih dežel, pa tudi lektorati izvenskupinskih jezikov — slovaškega, slovenskega in lužiškega. Za vse študente ne glede na izbrano skupino pa je obvezna ruščina. Bibliografija znanstvenih del katedre v povojnih letih je zelo obširna. Omejila se bom le na važnejše postavke iz literarne zgodovine. Izšle so že ali pa so v tisku in izidejo v najkrajšem času študije o ustvarjalnosti Dobrovskega, Zeyerja, Wolkerja, Höre, Hviezdoslava, Kranjčeviča, Stankoviča, Jovkova, Javorova, Strašimirova, obširne razprave o Bronislawu Grabowskem in njegovih zvezah z zahodnimi Slovani, o sprejemu poljske drame na srbskih in hrvaških odrih ter prav tako o srbski in hrvaški drami na Poljskem, o češki drami v poljskih gledališčih in o polonikih na Slovaškem konec 19. in v začetku 20. stol. Iz korespondence so bila objavljena Šenoina pisma Poljakom in Gjalskega pisma Bronislawu Grabow-skemu. V pripravi pa so študije o delih Karla Capka, o hrvaški naturalistični drami, o glavnih razvojnih tendencah v slovenski dramatiki, o Nazorjevi liriki, o tako iineno-vanem češkem poetizmu ene od literarnih skupin v proletarski poeziji med obema vojnama na Češkem, o bolgarskem simbolizmu, in končno nekaj manjših razprav iz sedanjega knjižnega ustvarjanja jugoslovanskih narodov.
Prav zdaj se med krakovskim in varšavskim centrom kristalizira obseg specializacij. Varšava usmerja pozornost na ljudsko slovstvo in literaturo 19. stol. ter na zgodovino poljske slavistike in poljskega slovanofilstva. Krakov pa se hoče ukvarjati predvsem z literaturo 20. stol., s slovansko dramatiko in z zgodovino literarne kritike. Velika želja našega središča je ustvariti v Krakovu popolno zahodnoslovansko in južnoslovansko slavistiko in razviti proučevanje ključnih problemov kulture teh narodov.
Poleg Katedre za slovansko filologijo ima Jagielonska univerza v Krakovu, kot že omenjeno, katedro za rusko filologijo z dvema oddelkoma: za zgodovino ruske književnosti (prof. Wiktor Jakubovski) in za ruske jezike (doc. Halina Satarewiczowa).
189
Katedra šteje 2 samostojna in 7 pomožnih znanstvenih delavcev. Literarno raziskovanje poteka v gjavnem v dveh smereh: starejša literatura (do konca 18. stol.) in sovjetska literatura dvajsetih let. Med važnejšimi deli je treba omeniti izdajo in obdelavo Niicitina, Avvakuma, študijo o ruskem satiričnem časopisju 18. stol., o povezavah med poljsko in rusko komedijo 18. stol., o sprejemanju sovjetske literature na Poljskem v letih med obema vojnama, o literarni kritiki Voronskega.
Krakovske polonistike ni mogoče na kratko opisati, potreben bi bil poseben referat, saj je tu študij zelo razvejan in združuje tudi izvrsten in številen znanstveni kader. Dovolj je omeniti taka imena kot so Stanislaw Pigon, nedavno umrli Juliusz Kleiner, Henryk Markiewicz (sedanji predstojnik katedre), Kazimienz Wyka, Waclaw Kubacki, Maria Dluska itd. Ta katedra proučuje starejšo kakor tudi sedanjo književnost, pa tudi literarno teorijo in pomožne vede za zgodovino poljske književnosti.
Medtem ko katedra za slovansko filologijo pripravlja znanstvene delavce, je naloga polonistične in rusiistične katedre pripravljati učne kadre za šole, zato je treba tu prišteti še pedagoški pouk. Na vseh teh treh smereh traja študij 5 let in se zaključi z magistrsko diplomo.
Razen univerze razvija aktivno dejavnost na področju slavistike krakovski oddelek PAN. Slavisti imajo lastno slavistično komisijo, v kateri redno referirajo in disku-tirajo o tekočih znanstvenih raziskovanjih, vrh tega pa sodelujejo tudi v literarnozgodo-vinski komisiji, ki združuje literarne zgodovinarje ne glede na specializacijo, in v jezikovni komisiji, ki združuje vse lingviste. Vsaka od omenjenih komisij izdaja svojo, serijo del.
V primerjavi s predvojno dobo se je položaj poljske slavistike odločno izboljšal, čeprav je zaostankov in pomanjkljivosti, ki naj se z nadaljnjim delom odpravijo, še vedno dosti. Tako izboljšanje naše slavistike ni zvezano samo s številčnim porastom kadra in znanstvenih mest, temveč z razvojem splošne situacije v znanosti.
Odprava političnih predsodkov in zbližanje slovanskih narodov v skupnem socialističnem taboru, stalni stiki in izmenjavanje izkušenj, velike državne dotacije za , znanstveno raziskovanje, načrtovanje teh raziskovanj in organiziranje skupinskega dela, usmeritev pozornosti na ključno problematiko in bistvena vprašanja, sistematično pripravljanje gradiva za prihodnja sintetična dela in nazadnje nova dialektična metoda — vse to so poteze, ki ločijo povojno slavistiko od nekdanje in ji omogočajo, da se loteva pomembnih nalog.
Prevedla R o z k a  Štefan
Ocene in poročila
ivsicev zbornik \
Hrvaški slavisti, kolegi in učenci rednega profesorja za slovansko filologijo i v Zagrebu dr. Stjepana Ivšiča (1884—1962), so 1960 sklenili, da bodo izdali zbornik v čast i temu znanstveniku. Zal ni dočakal živ te pozornosti, ki jo je v polni meri zaslužil bodisi j kot znanstvenik, ki je zapustil mnogo kvalitetnih del, bodisi kc^t univerzitetni učitelj, ; ki je od 1914 do 1962 vzgojil mnoge generacije slavistov. ;
Rojen je v slavonski vasi Orahovica, študiral je hrvatskosrbski jezik in klasično filologijo v Zagrebu, slovanske jezike pa v Krakowu, Pragi, Petrogradu, Moskvi in Ki- i jevu. Bil je učenec Tome Maretiča, F. Fortimatova in A. Šahmatova. Ukvarjal se je i s hrvatskimi in srbskimi dialekti, z zgodovino hrvatskosrbskega jezika, s knjižnim je- J zikom, z odnosi med slovanskimi jeziki, zlasti z razvojem slovanskega akcenta, in končno i z glagolsko književnostjo. Nekatera njegova dognanja, specialno o akcentu, so po- • menila prava znanstvena presenečenja in je zaradi njih zaslovel po vsem slovanskem ; svetu kot odličen strokovnjak. '.
Dve prilogi v Zbornika sta posvečeni neposredno proučevanju Ivšičevega dela. i Njegov učenec dr. Dalibor Brozovič je zelo informativno in podrobno prikazal opus ; svojega profesorja kot slovanskega in hrvatskosrbskega akcentologa in označil njegove,
190 I
trajne rezultate v razvoju slavistike. Prof. Martin Somborac je solidno zbral bibliografijo njegovih del. Ta dva članka naj bi bila spodbudna osnova za knjigo o celotni aktivnosti tega velikega slavista, ki so jo dolžni napisati hrvatski filologi. Skoda da ni bilo več takih specialnih prispevkov o Ivšičevem delu, tako da bi že v tem zborniku bila čim bolj zajeta njegova znanstvena dejavnost.
Glavni uredniki Zbornika dr. Mate Hraste, dr. Ljudevit Jonke in dr. Milan Rat-kovič so se trudili, da bi edicija bila čim bolj kvalitetna in reprezentativna za jubilanta. Mimo tega, da so napisali uvod s karakteristiko celotnega Ivšičevega dela, so objavili tudi posebne, zanimive prispevke. Prof. Hraste je raziskoval refleks starega nosnika ^ v istrskih dialektih. Prof. Jonke je napisal članek o besednem zaporedju s stališča sintakse in stilistike, pri čemer se je posluževal metode češkega lingvista Smilauerja. Prof. Ratkovič je preseaetil z novico, da Tito Brezovački ni avtor konzervativne pesmi Horvat Horvatu horvatski govori, temveč Maljevac. S tem je popravil napako prof. Franje Fan-ceva in je še bolj približal svežega kajkavskega komediografa današnjemu bralcu in gledalcu.
Uredniki so uspeli v Zborniku zbrati veliko število jugoslovanskih in inozemskih slavistov (okrog 54). Razumljivo je, da je bilo največ sodelavcev iz Hrvatske. Lepo so zastopane tudi ostale republike: Srbija (D. Pavlovič, M. Stevanovič, K. Georgijevič), Slovenija (A. Slodnjak, R. Kolarič) in Bosna (R. Kuzmič).
Med inozemskimi slavisti je v lepem številu zastopana poljska slavistika na čelu s T. Lehr-Splavinskim (T. Grabowski, Z. Stieber, V. Francie), češka (J. Kurz. J. Dolansky, K. Horalek, F. Travniček), bolgarska (V. Georgiev, I. Lekov), od inozemskih pa nemška (M. Braun, M. Vasmer, A. Schmaus, V. Kiparsky, G. Wytrzens), angleška (R. Auty, M. Partridge, V. Javarek) in ameriška (R. Jakobson, K. Taranovski). Relativno malo je predstavnikov iz Sovjetske zveze (V. 1. Borkovski) in Francije (A. Vaillant).
Škoda da od slovenskih slavistov ni več prilog, ker je prof. Ivšič imel prisrčne stike s slovenskimi slavisti s prof. Ramovšem, Kidričem in Nahtigalom, ki so mu prav v težkih situacijah tovariško pomagali in ki jim je zato bil zelo hvaležen.
Tematika Zbornika je raznovrstna. Največ obsega hrvatskosrbski jezik in problemi starejše hrvatske književnosti, s katero se je prof. Ivšič tudi ukvarjal. Nekateri prispevki (prof. Slodnjaka, Jonkea, Schmausa, Georgijeviča, Klaiča in Švelca) so v ozki zvezi z vprašanji, ki jih je postavljal in reševal prof. Ivšič in pomenijo pravzaprav nadaljevanje njegovega dela tam, kjer je on nehal.
V člankih in razpravah so najbolj zajeta vprašanja akcentologije, formantov, leksi-kologije, funkcije časov, etimologije, fonetske vrednosti starih črk, dialektov, intonacije stavka, vplivov na slovanske jezike, nekaj bibliografskih ugank in dosti problemov ver-zifikacije.
Zlasti je treba poudariti, da je več razprav o vprašanjih, ki so posebej zanimiva za slovenske slaviste. To je predvsem sestavek prof. Horaleka O karakteristiki slovenskega iolklornega verza. V člankih prof. Hrasteja, Kurza, Stiebera in Gavazzija so zanimivi posamezni detajli, ker so povezani s problematiko slovenskega jezika in kulture.
Članki so natisnjeni v skoraj vseh slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini in francoščini. Sestavkom so dodani povzetki.
Zbornik je, kot je razvidno iz tem in sodelavcev in glede na problematiko in kvaliteto, reprezentančna edicija. Tako je res izkazana čast velikemu hrvatskemu slavistu Ivšiču. Zbornik pa je tudi lepa afirmacija hrvatske slavistike, ki je tako knjigo s pomembnimi znanstvenimi rezultati dobro organizirala in uresničila. Mimo Ivšičevih del bo ta Zbornik še dolgo hranil spomin na prof. Stjepana Ivšiča.
Emil Stampar
mildegard striedter — temps »deutsche lehnwörter im slovenischen. osteuropa — institut an derfreien universität berlin. slavistische veröffentlichungen, band 27; berlin 1963.
V nekdanji zbirki Vasmerjevih slavik, ki jih je zadnja leta nadaljeval profesor Kiparsky do svoje vrnitve v Helsinki, je našlo doslej zatočišče že več za slovenščino pomembnih del. Letos je tam izšla doslej najobsežnejša monografija o nemških izposo-
191
jenkah v slovenščini. Ime avtorice, ki se je pred leti nekaj časa mudila tudi v Ljubljani, je v slavistiki že poznano, saj je bila 1958 izdala pri isti založbi knjigo »Deutsche Lehnwörter im Serbokroatischen«. Obe njeni monografiji moramo uvrstiti med plodove obsežnih Vasmerjevih slavističnih načrtov, ki jih razumljivo sam ni mogel vseh uresničiti, znal pa je poskrbeti, da so po njegovi smrti postali sestavni del programov nemške slavistike.
Vasmerjevega mojstrstva dela iz njegove šole povečini ne dosegajo. Vodilni lek-sikolog in stratigraf v slavistiki zadnjih desetletij si je nabral dovolj izkušenj, da je lahko kjerkoli po slovanskem svetu posegel v živo problematiko in nikjer ni bila njegova beseda odveč. Tistim, ki nadaljujejo njegov program, pa se pozna, da jim je snov večkrat preveč odmaknjena. Nevarno je pisati o problemih, ki se dotikajo več jezikovnih sfer, izven območja, kjer so doma, kjer žive in kjer se s poglabljanjem dopolnjujejo od leta do leta. Delavcem v oddaljenih centrih lahko marsikaj uide, ne samo iz drobnejše strokovne literature, ampak celo iz kompleksa problemov. Značilen primer bi bila berlinska disertacija Alfreda Mendeja »Romanische Lehnwörter im Slovenischen« iz leta 1958, ki je pri nas sploh nismo poznali in smo si šele po citatu iz Striedter-Tempsove preskrbeli fotokopijo. Mladi absolvent berlinske romanistike in slavistike je zbral bogato gradivo iz slovenskih slovarjev in iz starejše strokovne literature. Zraven je izdelal obsežno analizo fonetičnih substitucij. Prezrl pa je malodane vse, kar je bilo po prvi svetovni vojni napisanega s področja romano-slovenice. Ni upošteval Bajčeve študije o vulgarni latinščini na slovenskih tleh, razprav F. Šturma v Ce fastu in v slovenskih strokovnih listih, prav tako tudi ne obsežnega dela Petra Skoka, ki se mnogokrat globoko dotakne romansko-slovenske problematike, da o povojnih študijah J. Hubschmida sploh ne govorim. Mendejeva disertacija bi bila pred štiridesetimi leti dragocen prinos k razvoju tega kompleksa vprašanj, z današnjega stališča pa je malodane zakasnel ana-hronizem, saj razumljivo ni mogel ipriti sam do tako bogatih rezultatov, kakor raziskovalci, ki so desetletja z največjo skrbnostjo luščili težavne probleme različnih romanskih plasti, od vulgarne latinščine preko izumrle alpske in istrske romanščine do ladinščine, furlanščine in beneških govorov, ki so odigrali svojo vlogo v tisočletnem slovensko-romanskem sožitju. V delih teh raziskovalcev bi Mende ne samo izpopolnil svojo metodo, dobil bi tudi kopico dodatnega gradiva, ki ga je sam prezrl, tipa žoga in jocus, Jordana ali žrdana »karželj« proti furlanskemu ceredan, zaratán, tolmun proti furlanskemu tulmignon iz turbina in še mnogo podobnega. Celo njegov prikaz substitucij bi bil bistveno drugačen in morda bi se mu posrečilo najti kaj res novega, kar bi nas v njegovem delu živo zanimalo.
Bralcu se pri takšnih monografičnih obravnavah adstrata vsiljuje načelno vprašanje, če je danes sploh še mogoče temeljito in vsestransko obdelati fonetične substitucije brez upoštevanja onomastike. Bojim se, da ne več. Imena imajo mnogo prednosti pred besedami, važna so posebno za relativno kronologijo glasoslovnih pojavov in vsaj geografska imena, ki ne spreminjajo svoje lege, lahko bistveno pomagajo pri razmejitvah vplivnih področij in obdobij. Poleg tega znatno pomnože gradivo, ki je za nekatere glasoslovne rešitve še vedno preskopo na razpolago.
To pomanjkljivost lahko očitamo tudi Striedter-Tempsovi, čeprav je njeno delo znatno boljše, saj je bilo izbrano za tisk, medtem ko je Mendejeva disertacija ostala v rokopisu. V njenem obsežnem razboru substitucij bi bilo vsaj referiranje v onomastičnem gradivu izredno dobrodošlo, saj se je malodane vse, kar vemo o medsebojnih bavarsko slovenskih substitucijah, izoblikovalo v stoletnem raziskovanju imen. Mnogo je še problematičnega, večkrat si mnenja slavističnih in germanističnih avtorjev bistveno nasprotujejo med seboj. Vse to bi bilo treba kritično pregledati in uskladiti, kolikor je to mogoče, na podlagi novejših dognanj in še bogatega gradiva, ki ga nudijo apelativa. Shematiziran prikaz substitucij brez kritično-polemičnega pregleda bibliografije ob posameznih problemih.nam danes ne koristi več mnogo.
Sicer pa je germanski adstrat v slovenščini za nas kočljivo vprašanje, pri katerem smo dokaj občutljivi. Ne zanikamo ga, zahtevamo pa, da se razpravlja o njem čim bolj objektivno. Do grla smo siti avtorjev, ki so skušali slovenščino prikazati v čim bolj nebogljeni luči, tesno odvisno od dominantnega vpliva nemščine. Zadnji je tako obravnaval slovenščino E. Kranzmayer, ki je med okupacijo natisnil v Ljubljani bolj brošuro kakor monografijo »Die deutschen Lehnwörter in der slovenischen Volkssprache«. Ta knjiga sploh ni doživela nobene slovenistične ocene. Striedter-Tempsova je Kranzmayer-jevo gradivo v celoti povzela in ga dopolnila z vsem, kar je utegnila zbrati po starejših slovarjih in po strokovni literaturi od Miklošiča in Matzenauerja dalje preko Schuc-
192
hardta in Štreklja do Grafenauerja in Kelemine. Njenemu načinu obdelave ne moremo odrekati solidnosti. Vsako obravnavano besedo skuša lokalizirati, kolikor je bilo to iz njenih virov sploh mogoče. Gradivo je germanistično dostojno obdelano, čeprav se ne spušča v natančnejše podrobnosti pri določanju kulturnohistoričnega pomena posameznih besed. S slovenistično obdelavo pa žal ne moremo biti popolnoma zadovoljni.
Moderne študije adstrata bi morale z enakim razumevanjem osvetliti obe jezikovni sferi. Lahko si mislimo, kako nezadovoljni bi bili na primer Nemci, če bi nekje na Francoskem izdali knjigo o francoskih izposojenkah v nemščini, kjer bi se znašlo na težko ločljivem kupu pomešano med seboj vse, kar je francoskega v knjižni nemščini, obenem z vsemi lokalizmi od Alzacije do Lotaringije in Švice. Knjižna slovenščina ne odklanja aprioristično vseh germanskih izposojenk in še daleč ni res, da jih kar po vrsti nadomešča s slovanskimi. Mnogo je starih izposojenk tipa voščiti, skrinja, škarje, ki so postale vsenarodna last. Zaslužile bi, da bi se o njih govorilo posebej. Pokrajinski lokalizmi in izrazi iz poklicnih slangov, posebno iz rokodelskih, se v knjižnem jeziku razumljivo niso uveljavili, čeprav najdemo sem in tja nemško izposojenko v starejši literaturi. Avtorica le deloma razlikuje te plasti. Pri mladih izposojenkah v poklicnih slangih je težko govoriti o kakršnikoli substitucij ski fonetiki in je izraz »spakedranke« zanje popolnoma na mestu.
Skoda, da Striedter-Tempsova v svojem delu ni pritegnila tudi kalkov, ljudskih in knjižnih. Celotno gradivo bi omogočilo kulturnohistorično analizo nemških vplivov na slovenščino, ki se je doslej še nihče ni lotil. Morda je za to še prezgodaj, saj je v kategoriji izposojenk še vedno precej spornega gradiva. V prejšnjem stoletju so marsikatero besedo razglasili za izposojenko iz nemščine, dokler niso zanjo dobili paralel pri drugih Slovanih. Tako je na primer Strekelj v JA XII, 452 izvajal slovensko barati iz srvn. er-warn in Striedter-Tempsova, str. 88 slepo ponavlja za njim to mnenje, čeprav je že Ber-neker v Etimološkem slovarju opozoril na enako makedonsko barati, kar torej ne more biti iz nemščine. Dvomljivo je tudi aškrc, aškrt, odškrt, odškrc kljub zvočni podobnosti s stvn. ascrota, ker je tvorba lahko slovanska. Isto velja za klavrn, kjer je mogoče najti preveč slovanskih paralel, da bi moglo priti v poštev srvn. klageboere, kljub Štreklju in Bernekerju. Ker je avtorica tako nekritično sledila starejši strokovni literaturi, se nam zdi čudno, da ni sprejela v svoj slovar tudi besed kakor piker ali žekno, žvokno, kar je Strekelj svoj čas oboje izvajal iz nemščine. Presenetilo pa me je, da operira še vedno z besedami, tipa plug, ki gotovo ni slovenska izposojenka iz nemščine, ampak po mnenju starejše strokovne literature kvečjemu praslovanska iz germanščine, še bolj verjetno pa so slovanske, germanske in dialektično romanske besede za plug substratne.
Vse to kaže, da je bila avtorica premalo kritična pri izbiranju gradiva in jo druga strokovna literatura kakor germanistična sploh ni zanimala. Kadar se bo iste naloge lotil slavist, bo našel še precej neizkoriščenega gradiva posebno v ljudskih rastlinskih imenih in v pokrajinskem slovstvu. Brezpogojno pa bo moral vse besede samostojno in kritično vsestransko preiskati.      , France Bezlaj
zbornik »miroslav krleža«
Pred kratkim je v Zagrebu izšla knjiga »Miroslav Krleža«, ki jo je založila Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti (1963). Ta edicija, ki jo je uredil odbor, sestavljen iz članov iz vseh republik (Blaže Koneski, Bratko Kreft, Marijan Matkovič, Marko Ristič, Petar Segedin, Ervin Sinko, Dragutin Tadijanovič in tajnik redakcije Davor Kapetanič), je izdana z namenom, da se počasti petdesetletnica književnega dela enega najboljših predstavnikov hrvatske in jugoslovanskih književnosti, čigar aktivnost je brez dvoma najbolj dinamična in najbolj vsestranska v zgodovini naše lepe besede.
Iz velike in zelo obsežne literature o Krleži in njegovem ustvarjalnem delu so uredniki izbrali dvainsedemdeset člankov. Nekateri so bolj splošnega značaja, nekateri obravnavajo problematiko kakšnega Krleževega žanra ali posameznega dela.
Knjiga je komponirana z okusom in z občutkom mere. Iz množice prispevkov, ki začenjajo s prvimi afirmativnimi pozdravi avtorju od Benešiča, Gorenčeviča in Ogrizo-viča in vse do zadnjega Šegedinovega prikaza, je razvidno, kako je velik in temperamenten Krležev diapazon interesa za književnost in sploh za umetnost in kulturo. Največ zanimanja kritike je bilo, kot je razumljivo, za Krleževo dramatiko. S te strani zbujajo posebno pozornost eseji Branka Gavelle, Milana Bogdanoviča, Josipa Vidmarja, Bratka
193
Krefta, Marijana Matkoviča, Gustava Krkleca, Velibora Gfigoriča, Marka Rističa, Milu-tina Neliajeva, Milana Begoviča, Filipa Kalana.
Krleževa lirika je tudi izzvala večje zanimanje kritike. Mimo člankov Julija.Be-nešiča, Božidarja Borka, Iva Bmčiča, Juša Kozaka, Slavka Batušiča in Iva Kozarčanina je treba posebno opozoriti na Kreftove eseje, v katerih je v najtežjih časih pred drugo svetovno vojno hrabro branil osamljenega in napadanega iz vseh strani Krležo in njegove poglede na umetnost. Stilizacije Kreftovih misli o glavnih polemičnih vprašanjih umetniškega ustvarjanja so tako sveže, kakor da so napisane danes.
O Krleževi prozi je število člankov nekoliko manjše (Bogdančivič, Kalan, Kozarča-nin, Goran Kovačič, Gligorič). V manjši meri so zastopane kritike o Krleževih potopisih in polemikah (Bogdanovič) ter o esejistiki (Mitrev, Bmčič). Nekateri članki so pravzaprav impresionistična srečanja s Krležo. V nekaterih obravnavajo avtorji posamezna vprašanja le enega dela (Vidmar, Guberina, Frangeš).
Na ta način zbornik v glavnem zelo dobro reprezentira zanimanje kritike za široke horizonte Krleževega ustvarjanja. Knjiga je bogata zakladnica sodb in impresij o visokem pisateljevem kreativnem potencialu. Tak zbornik ni pogost pojav niti v svetovni literaturi. Ugodno in koristno presenečenje izziva v tej knjigi še bibliografija Krleževih del, ki jo je skrbno sestavil Davor Kapetanič.
Kljub tehtnosti zbuja zbornik nekaj pripomb. Izziva diskusijo, da morda knjiga ne bi mnogo izgubila, če bi bila brez nekaterih člankov, ki so bolj priložnostnega značaja, ali brez sestavkov avtorjev, ki so nespretno posnemali Krležev stil. Mimo tega bi dobro bilo sestaviti bibliografijo člankov o Krleži, ki je nujno potrebna za proučevanje tega izredno plodnega pisatelja. Čeprav je to delo težko, so vendarle na razpolago nekatere bibliografske edicije, možno pa je dobiti podatke od samega avtorja. Zato naj bi to bila ena prvih nalog književnih bibliografov v prihodnosti. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj ni izbrana kaka kritika, ki bi informirala o novi verziji drame V agoniji (Bogdanovič, Gligorič). Bilo bi tudi koristno, če bi bila na začetku knjige sintetična študija o celotnem Krleževem delu, ki bi bazirala na konkretnejših podatkih in analizah in ki bi razvojno prikazala široko območje pisateljevega ustvarjanja. Tako je ostala vsestranska Krleževa ustvarjalnost deloma razkosana. Vendar to je samo želja, ni pa ugovor redakciji, ki je svoje delo omejila samo na izbor objavljenih člankov o Krleži.
Čeprav je razumljivo, da v zborniku niso natisnjene ocene inozemskih kritikov, bi bilo potrebno misliti v prihodnosti tudi na tako izdajo. Zbrani članki tujih avtorjev o Krleži, Andriču ali Cankarju dajejo osnovo za proučevanje raznovrstnih kompliciranih pogojev, pod katerimi naši pisatelji prodirajo v inozemstvo. Lahko nam včasih služijo celo kot korektiv.
V zvezi z jubilejem ni brez pomena omeniti, da je v seminarju za hrvatsko in srbsko književnost pri Filozofski fakulteti v Ljubljani v zadnjih dveh letih posvečena večja pozornost Krleži. Študentje so obdelali nekaj specialnih tem iz širokega Krleževega opusa. Med njimi je študent Viktor Majdič dobil Prešernovo nagrado (1964) za zelo lepo izdelano razpravo »Krležev književni esej«.
Po tej digresiji je treba še poudariti, da je knjiga opremljena okusno. Prinaša odličen foto-portret pisatelja, ki je delo Frana Vodopivca, nato indeks del M. K. in omenjeno bibliografijo del M. K., register bibliografije del, seznam časopisov in revij, kjer so natisnjena Krleževa dela, abecedni seznam sodelavcev zbornika. Tekste so pre-verih člani Instituta za književnost JAZU, ki je skupaj z oddelkom za sodobno književnost dal pobudo za ta počastitven zbornik ob Krleževi sedemdesetletnici.
V splošnem je pomen te knjige velik. Čeprav je v njej natisnjen samo izbrani del mnenj o Krleži, je vendar knjiga zelo dokumentarna priča o velikem odmevu pisateljeve umetnosti in njegovem delovanju v književni kritiki in sploh v okolju ter o bogatih asociacijah in koristnih vplivih, ki jih je zbudil in ki jih bo še razvil v hrvatski in v jugoslovanskih književnostih.
Na koncu je treba poudariti, da bo zbornik »Miroslav Krleža« mnogo prispeval ne samo za afirmacijo tega izrednega ustvarjalca, temveč tudi za nadaljnje proučevanje njegovega opusa pri nas in v inozemstvu. Edicija je tudi dokaz, da je Krleža imel mnogo spoštovalcev v vseh naših republikah, ki ga niso zapustili niti v najtežjih časih.
Emil  Š t a m p a r
194
berilo za nižje strokovne sole
Redkokatera šolska knjiga se je od osvoboditve naprej obdržala tako dolgo in brez bistvenih sprememb kakor »Berilo za nižje strokovne šole«, katerega avtorji so Bogomil Gerlanc, Josip Ribičič in Venčeslav Winkler. Vsi trije so znani ne samo kot izvrstni in dolgoletni šolniki praktiki na osnovnih, bivših meščanskih in vajenskih šolah in gimnazijah, ampak tudi kot književniki, zadnja dva pa sta naši mladini že dolgo znana in priljubljena pisatelja mladinskih del in šolskih knjig.
Kapitalistična Jugoslavija in posebno doba okupacije sta zapustili težke posledice tudi v našem strokovnem šolstvu, najbolj pa na naših vajenskih šolah, za katere nikoli ni bilo dovolj in primernih učnih knjig. Omenjena trojica je oskrbela zato po osvoboditvi za dve in triletne vajenske šole slovensko berilo, ki že petnajst let dobro služi v naših nižjih strokovnih šolah kot literarno čtivo naši vajenski mladini.
Več ko potrebno bi bilo, da pričnemo kritično osvetljevati dosedanja in še obstoječa berila, česar se je doslej lotil le redkokdo, saj je v vseh dosedanjih letnikih Popotnika in pozneje Sodobne pedagogike, ki je, poleg Jezilka in islovstva, najbolj poklicana znanstvena revija za temeljite strokovne ocene naših šolskih knjig, ki so imele in še imajo svojo določeno vlogo.
Pred leti sem bil poslal tov. Jamarjevi članek o Berilih za nižje strokovne šole, vendar kljub aktualnosti in iz ne vem katerega vzroka ni izšel. Ker je imenovana učna knjiga v rabi še danes na šolah druge stopnje — prej vajenskih šolah — menim, da bi bilo treba o njej spregovoriti.
Že v začetku moramo ugotoviti, da npr. Berilo za nižje strokovne šole ne bi vzdržalo tako dolge življenjske dobe, če bi ne bilo po svojih izobraževalnih in etičnih tendencah, estetski lin duhovni smeri ter idejno političnih vplivih neoporečno. Prav izbira priabčenih stvari v Berilu je njegova odlika. Njegovi sestavlj,alci so vsi, kot izkušeni učitelji in prosvetni delavci, dobro poznali izobrazbeno in duševno raven naše dorašča-joče vajenske mladine, njihove težnje in potrebe. Zato so izbrali vse tiste pesmi in berila, odlomke tistih dramskih in leposlovnih proznih del in esejev, ki so umetniško in jezikovno dognani, visoko vredni in za mnogostransko izvrednotenje bogati. Upoštevali so glavne vidike, ki odlikujejo dobro učno knjigo: da namreč tvori po svojem izboru del harmonično celoto, da je pregledna, duševni ravni učencev razumljiva in primerna, da odgovarja učno vzgojnim ciljem naše šole in družbe. V berilih je nevsiljivo in naravno upoštevan po vnesenih pozitivnih in negativnih likih ves register tistih vzgojnih vrednot, ki oblikujejo našega današnjega doraščajočega človeka in katere dajejo možnost za jezikovne, estetske, moralne, socialne, svetovnonazorske, zgodovinske idr. analize. Vsebina nekaterih beril ise posredno ali neposredno dotika tudi vprašanj materialne in duhovne kulture, vprašanj naše ekonomike in družbene ureditve. Marsikako delo v Berilu se da pevsko, dramatsko in likovno izvrednotiti. Razen tega dado dovolj snovi za pravorečne, pravopisne, slovniške in govorne vaje, za pismene obnove, predelave, skrčitve, razširitve in dopolnitve po domišljiji in smislu. Vneseni odlomki proze in pesmi vsebujejo mnogo rekov, metafor, pristnih ljudskih izrazov, lepih novih tvorb, slogovnih zanimivosti in posebnosti. Berilo je prirejeno tako, da daje možnost za individualno, skupinsko in sklenjeno razredno delo. Kljub temu da se ravna izbira vsebine po reku »variatio delectat«, kar je upoštevati prav pri mladini, ne razdira Berilo potrebnega sozvočja, ki zveni iz vsebine, kjer je poudarjena življenjska radost, ljubezen do sočloveka, narave in domovine, socialnost, nesebičnost, požrtvovalnost, zvestoba, pogum, čut za pravico in resnico, za odgovornost in treznost, smisel za stvarnost, izobraževanje, higieno, lepoto, dobroto, razumevanje, vživljanje v tuje slabosti, boli in radosti, za pošteno veselje in obvladovanje težav in prenašanje osebnih neuspehov, obvladovanje samega sebe z močno voljo. Skratka: v posameznih zaključenih delih in v odlomkih je obseženo vse, kar vključuje življenjsko in družbeno bližino.
Koliko jezikovnega bogastva in lepote, koliko ljubezni do slovenske besede in domačije je npr. samo v narodopisni, literarno obdelani črtici »Krosna« Otona Župančiča! Prebrano delo nas sili, da iščemo lepih in originalnih slovenskih izrazov tudi na drugih področjih in k čemur navajamo našo mladino, tako npr. za kmečka in obrtniška opravila in orodje, za industrijske dejavnosti, pripomočke in izdelke i. p. Koliko snovi za razgovore in razprave z mladino da lahko odlomek »Kazen« Toneta Seliškarja ali Prežihov »Dihurček«! O nekdanjih razmerah v zasebni obrti in na veliki kmetiji ne bi mogla razložiti učencem nobena dolgovezna razprava bolje kot omenjeni deli; to velja tudi za Finžgarjev odlomek »V tovarni« ter Siškovo »Stavka v tovarni EifIer«, ko go-
195
vorimo o razmerah v tovarnah v kapitalistični dobi. Najsi beremo z mladino Aškerčevo »Zimsko romanco« ali Kosovelov »Oreh«, Klopčičevega »Komandanta Staneta« ali Kaju-hovega »Kralja Matjaža«, prav povsod lahko izluščimo iz teh deh socialne, nacionalne in obče človeške probleme, ob katerih se mladina uči, vzgaja, oblikuje, razmišljuje, ocenjuje in izreka svojo sodbo o ljudeh, dobah, razmerah in o besedni idr. umetnosti.
Avtorji berila so upostavili tudi pomanjkanje priročnika za literarno zgodovino, s tem da so z glavnimi podatki v drobnem tisku in s sliko besednega umetnika le-tega učencu približali in tako zamašili dolgo zijajočo vrzel, kar je šele letos tudi za šole druge stopnje po tolikih letih temeljiteje opravil dober pomožni učbenik Francke Var-love »Naši književniki in njihova dela«, izdan pri Založbi Obzorja v Mariboru, Zelo praktično je po abecedi razporejeno kazalo vseh v Berilu upoštevanih književnikov ter še posebej njihovih portretov, katerim so priključeni življenjepisi. Pri tem pa v Berilu pogrešamo dela naših književnic, vsaj najvidnejših (Kvedrova, Tauferjeva, Vaštetova, Malenškova, Miheličeva) ali vsaj pregleden članek o deležu naših žena v slovenskem slovstvu. Prav bi bilo, ko bi bili vsaj imenoma navedeni najvidnejši besedni umetniki drugih jugoslovanskih narodov ter velikani svetovne književnostif morda tako, da bi ob glavnih predstavnikih našega slovstva navedli njihove sodobnike ali nanje vplivajoče literarne osebnosti drugih narodov ter prevode ;nj'ihovih del v slovenščino ter naših predstavnikov iz vrst besednih umetnikov v tuje jezike.
Glede na novi minimalni učni načrt za »Slovenski jezik z estetsko vzgojo« »v tistih vajenskih, industrijskih in drugih šolah s praktičnim poukom, ki se presnavljajo v poklicne šole«, kot to navajajo Objave republiškega sekretariata za šolstvo štev. 1 v februarju 1964, bo morala nova izdaja dopolnjenega Berila upoštevati tudi druge panoge umetnosti, za kar bi kazalo vnesti vsaj po en dober informativen članek o vsaki umetnostni zvrsti in o njih ustvarjalcih ali vsaj po en lep življenjepis morda Gallusa, Cajkovskega, Verdija, Michelangela, Meštroviča, Groharja, Jakopiča z obrazložitvami v drobnotisku.
Tudi slovarček tistih tujk, ki nastopajo v Berilu in v dnevnem tisku, bi bil lahko priključen Berilu, ravno tako tudi najnujnejši komentar k določenim pesmim in proznim odlomkom ter esejem, kar bi omogočalo učencem temeljitejše samostojno domače delo. Priporočljivo bi tudi bilo, ako bi vnesli v Berilo vsaj eno celotno novelo, kot je to posrečeno storila svojčas Erna Muserjeva v Novem berilu, kjer je objavila Kersnikovega Otroškega dohtarja in Prežihove Samorastnike v celoti. Bila bi pa ob takem delu potrebna še razčlemba glede na čas, v katerem se zgodba dogaja, glede na kraj ali prizorišče, na osebe s karakteristiko značajev, z navedbo vzornega in močno strnjenega povzetka, glede na idejo, ki jo delo izraža in tudi na literarnozgodovinsko stran dela in na kritični odnos s stališča naše družbe. Nazadnje bi moralo biti navedeno vprašanje, kakšen je čustveni in ikritič.ni umski odnos učenca do dela. Če hočemo namreč učence naučiti neko idelo kritično vrednotiti tj. razčleniti, če hočemo, da se bodo vmislili in včutili v umetnino jim ne smemo vsiljevati svojega mmenja, ampak mu moramo iz njegovih emocionalnih in intelektualnih izhodišč pomagati, -da pravilno osvetli določena vprašanja, ki mu jih delo odpira.
S tem in morda s še kakimi dostavki, predvsem pa z nekaj brezhibnimi reprodukcijami kakega domačega in tujega likovnega dela ali likovnika, bi se še povzdignila vrednost Berila. Ker bi pa s tem en sam učbenik veljaven za vsa tri leta, kot doslej, nujno narasel in bi bil tako nepregleden, kar bi oviralo organsko rast izobrazbene ravni učenca, bi rad izrazil že vsa leta tlečo in na sestankih izpovedano željo vseh, ki poučujejo na šolah druge stopnje, prav tako pa tudi željo učencev in učenk na teh šolah, da bi samo koristilo stvari, ako hi Berila v bodoče izšla za vsak razred teh šol posebej. Če je v prvih letih veljala ista knjiga za vsa tri leta, je bilo ob takratni strukturi vajenskih šol in pri izobrazbeni ravni takratnih učencev, ki so prihajali na vajenske šole iz dokončane srednje in inedokončane višje stopnje osnovne šole ali nižje gimnaaije pa tudi iz praktičnih in ekonomskih vidikov učenca in šole opravičljivo. Danes pa se je že prav na teh šolah izvršila velika sprememba in je ves nivo mnogo višji in zahtevnejši; poleg tega ima veliko vlogo tudi psihološki vidik, ki nujno zahteva pestrejši učbenik in to posebej za vsako staroisitno in izobrazbeno stopnjo, kar dela učencem učno knjigo aktualno in zanimivo ter olajša glede na izlbiro sestavkov in pesmi itudi v tem do neke mere potrebno sistematičnost.
Prav zato se tudi pogosto pojavlja na slavističnih aktivih za strokovne šole mnenje, ali ne bi dodali Berilom še vsebinsko, slogovno in jezikovno pomembne in značilne članke ali njih odlomke naših esejistov, kritikov, strokovnjakov raznih poklicev,
196
znanstvenikov in državnikov in državnic, da bi mogli tako učenci primerjati poljudnoznanstveni, znanstveni in beletristični slog in da bi se navadili tudi na branje takih del, ki jih deloma upošteva že sedanje Berilo. Seveda so mnenja deljena, češ da taki »omni-busi« niso primerni, ampak naj berilo za pouk slovenskega jezika zajema samo snov iz leposlovja, medtem ko so spet nekateri mnenja, da jezikovno vzgledni članki iz drugih področij nikakor ne bi kvarili estetske harmoničnosti take čitanke, ampak bi jo le dopolnili.
Naj bi torej ta clančič izzval bolj poiklicane, da (kritično obidelajo, upoštevajoč vse jezikovne, tehnične, estetske, vzgojne, izobraževalne, dušeslovne, mentalno higienske idr. momente, bodisi to Berilo in vse druge naše šolske knjige za slovenski in srbsko-hrvatski ter makedonski jezik {jezikovno tudi za druge predmete). To bi na eni strani vzpodbujalo šolnike in strokovnjake k sestavljanju neoporečnih učnih knjig, na drugi strani pa bi vse poučujoče prisililo k temeljitejšemu izvrednotenju naših šolskih beril, ki ne smejo biti le priročniki za testiranje sposobnosti v branju, za iskanje primerov za stavčne in besedne analize, za govorne in spisne vaje, kar je seve vse potrebno, ali celo za oddih, ampak bogata zakladnica za mnogostransko in poglobljeno obdelavo. Predvsem pa naj sprednja izvajanja dado nekaj blagohotnih vzpodbud za izpopolnjeno izdajo Beril za drugostopenjske poklicne šole.
Al I o ni Kopriva
Zapiski
I iI( v   4 i   i    : iz kamna kruh
(O zadnjem predavanju Ivana Cankarja 1. junija 1918. leta)
Šlo je h koncu četrto leto prve svetovne vojne. V izmučeni Ljubljani se je kot povsod nakopičilo nezadovoljstvo z vojsko in Avstrijo. Vse je pričakovalo skorajšnjih sprememb, predvsem pa konca neštetim žrtvam na fronti in lakoti v zaledju. Skratka, stanje je bilo izredno zaostreno, približeval se je veliki polom starega reda.
V tej dobi, 1. junija 1918. leta, je imel Ivan Cankar predavanje z naslovom »Slovenska kultura, vojna in delavstvo«. Priredilo ga je ljubljansko kulturno društvo »Svobo-' da« in vabilo svoje člane nanj. Socialnodemokratski dnevnik »Naprej« je nekaj dni zaporedoma opozarjal svoje bralce, da pridejo na pisateljev večer.
Predavanje je bilo v Mestnem domu. Dvorano so napolnili številni poslušalci, med katerimi so prevladovali preprosti ljudje, ljudje dela.
Tudi mene je potegnilo na predavanje. Ni še bilo leto, odkar sem iz rudarskega Zagorja prišel študirat v Ljubljano; obiskoval sem drugi razred realke, vnikal v mestno življenje, žejno iskal, podobno vsem, izhoda iz tedanje neznosnosti. Seveda sem hotel videti Ivana Cankarja, ki ga je mladina tedaj strastno brala, saj dotlej nisem imel priložnosti videti, kako izgleda pisatelj, okrog katerega se je vnemalo toliko sporov.
Moram pripomniti, da sem že v osnovni šoli bral Cankarja, kar gre zahvaliti »Družinskemu koledarju« za leto 1913, ki ga je izdala slovenska socialnodemokratska stranka. V tem koledarju — pravzaprav pa izredno pestrem in simpatičnem zborniku, ki je priobčil najraznovrstnejše čtivo z ilustracijami, od političnega pregleda domačih in mednarodnih dogodkov do poljudnih informacij, zgodovinskih črtic ter leposlovnih prispevkov — je Ivan Cankar objavil zgodbo »Šopek cvetlic«, ki opisuje revščino dunajskega predmestja, in satiro na domače politične razmere »Od Vrhnike do Borovnice«. Ker smo se doma naročili na ta koledar, smo ga brali in pogosto pregledovali zaradi zanimivosti v njem in mikavnosti. Cenzura je v političnem obzoru črtala cele odstavke, zato so bili ti odstavki kar s škarjami izrezani iz koledar j evih strani, ki so z luknjami zijale v nas, takratne bralce. Ni čuda, da smo prav vrstice okrog teh lukenj še posebej pazljivo brali. In tam, na primer, je bilo: »Kakor povsod bo tudi v Rusiji edinole socializem izvršil kulturni in materialni preporod.« Tako so pisali leta 1913!
Na odru sem torej videl — prvič in zadnjič — Ivana Cankarja, čigar črtica »Šopek cvethc« me je močno prevzela, a satira »Od Vrhnike do Borovnice« spravila v razposajeno voljo — verjetno mi je tudi budila kritičnost do tedanje slovenske politike. Pisatelj je bil videti utrujen, izčrpan. Govoril je tiho, pa smo ga v tišini vsi shšali. Ko je končal predavanje, so mu stavili vprašanja. Odgovarjal je nanje. Zadnje vprašanje, ki
197
se ga seveda ne spominjam, ga je moralo navdahniti na vizije bodočnosti, na neznanski razvoj človeštva in njegove ustvarjalnosti, kajti končal je odgovor z besedami: »Iz kamna kruh!« S tem je bilo večera konec. In te besede sem ponavljal, ko smo drenjajoč se zapuščali dvorano, vtisnile so se mi v spomin tako močno, da jih nisem pozabil. Mar res iz kamna kruh? Kakšne perspektive!
Zaman sem kasneje iskal v časopisju poročila o tem predavanju, zlasti o Cankarjevih odgovorih na vprašanja poslušalcev. »Slovenski Narod« in »Slovenec«, vodilna lista obeh takratnih slovenskih meščanskih strank, liberalne in klerikalne, sta molče šla preko Cankarjevega predavanja, le socialnodemokratski »Naprej« je priobčil vsebino predavanja, nič pa ni omenil Cankarjevih odgovorov, verjetno zaradi cenzure. Morda je kaj o tem v policijskih arhivih, doslej neraziskanih?
V besedilu, objavljenem v »Napreju«, sicer beremo: »Kajti znano je, da iz kamna ne raste pšenica,« Toda s pogumnim pogledom v nadaljnji razvoj, je pisatelj razodel toliko vere v napredek človeštva, v dvig znanosti in tehnike, da si je lahko pričaral v alegorični podobi tisto bodočnost, ko si bo svoboden človek vse bolj podrejal prirodo in od nje jemal vedno več za svoje blagostanje: »Iz kamna kruh!«
V predavanju je Ivan Cankar, kakor že večkrat prej, vezal bodočnost slovenskega naroda na delavstvo. Potem ko je govoril o nalogah inteligence, je ponovil izrek: »Na meni, na mojih plečih, na plečih delavca-proletarca, sloni bodočnost slovenskega naroda, naroda-proletarca!«
Takoj nato je dodal: »Ce naša inteligenca te svoje svete in nujne dolžnosti ne izpolni kmalu in korenito, potem ne zasluži, da se imenuje inteligenca in posebej še slovenska!«
Ali je bil slučajen ta dodatek? Ne, nikakor. V njem je čutiti polemično ost zoper tendence, ki pisatelju niso bile po volji. Takšne tendence je izražal leta 1918 Albin Pre-peluh-Abditus v svoji knjigi »Problemi malega naroda«. Prepeluh vprašuje v zaključnem poglavju (str. 42), »kdo bi bil poklican, da zreši naše narodne probleme«, »kdo in kje je naš Mozes, ki nas povede preko razburkanega morja« in daje naslednji odgovor: » . .. kulturni delavci so poklicani, da izvrše delo osvoboditve«, »Slovenski kulturni delavci, vaš dan je napočil. ... Vi prevzemite vodstvo ...« Tej koncepciji osvoboditve ljudstva — pod vodstvom inteligence! — nasprotuje Ivan Cankar z globoko utemeljeno idejo o vodilni vlogi delavskega razreda v vsesplošnem narodnem gibanju »po nečem višjem, po svetlobi, dobroti, lepoti«.
Tako je Ivan Cankar popravljal tedaj oficialnega teoretika slovenske socialne demokracije Albina Prepeluha, ki je bil daleč od revolucionarnih rešitev v izrecno revolucionarni dobi.
V tistih časih »nasilja, ponižanja in krivice«, v časih »krvi, solza in gladu«, se je mladi rod učil pri Ivanu Cankarju razumevanja dobe in pri njem mnogokrat odkrival svoje naloge.
Brali nismo samo »Podobe iz sanj«, ki so izšle 1918, brali smo tudi Cankarjev članek-izpoved »Kako sem postal socialist«, ki je zagledal dan šele po pisateljevi smrti v socialistični reviji »Demokracija«, v dvojni številki 23 in 24 za leto 1918, posvečeni spominu preminulega pisatelja. V Cankarjevih spisih smo našli globoke misli, ki so pisatelja Cankarja pokazale tudi kot družbenega delavca, kot politika in ideologa novih časov, dobe delavskega socializma. To je bil mogočen socialni preobraževalec! Zato je vplival na rast in razvoj mlade generacije v smer socializma-komunizma.
Smešno in hkrati arhaično je danes, omejevati Ivana Cankarja zgolj na pisateljsko dejavnost ali pa puliti iz njega drobce, ki naj bi genialnega vidca skrčile na malenkostnega kritika-filistra posameznih tretjevrstnih negativnih pojavov v družbi ter si ga tako prilagoditi za trenutne, brezperspektivne potrebe. Ivan Cankar je poznal osnovne družbene tokove, videl je, da se gibljejo v napredno smer in v tem spoznanju je zavzel svoje mesto, globoko revolucionarno in izredno dosledno, V svoji dobi je bil prvi mislec med Slovenci, Mar ni značilno, da se marsikatera njegova misel ujema z mislimi takega duha, kakor je Lenin? Vzemimo znano in zadnja leta pogosto citirano Leninovo načelo o narodih in socializmu, ki ga je zapisal leta 1916: »Vsi narodi bodo prišli k socializmu, to je neizogibno, toda prišli ne bodo povsem enako, vsak bo vnašal svojevrstnost v to ali ono obliko demokracije, v to ali ono raznoterost diktature proletariata, v ta ali oni tempo socialističnih preobrazb raznih strani družbenega življenja,« Mimogrede rečeno, za to načelo so morali komunisti Jugoslavije vzdržati težak boj s stalinizmom in želi v njem
198
uspeh. V nekohko drugačnih besedah, manj precizno sicer, toda v bistvu isto kot Lenin leta 1916 je dejal Cankar v svojem predavanju Očiščenje in pomlajenje aprila 1918, ne da bi vedel za Leninov rokopis: »Temeljna načela socializma in zadnji cilji njegovi so last vseh narodov; toda pota, ki vodijo do teh ciljev, si mora začrtati le vsak narod zase, po svoji osebnosti, po svojih domačih gospodarskih, političnih in kulturnih razmerah.«
Ne pozabljajmo prav tako, kako pravilno je razumel Ivan Cankar slovensko narodnostno vprašanje, kako je realistično ocenjeval jugoslovanstvo, kako ustvarjalno je posegal v kulturno življenje. Samostojno in marksistično, v večji meri kot oficialni socialnodemokratski zastopniki, je pojmoval socialne, narodnostne in kulturne probleme.
Zatorej se spominjajmo Ivana Cankarja — pogosteje kakor to delamo danes — kot velikega pisatelja in hkrati kot velikega revolucionarja-socialista.
France Klopčič
blaznikovo posvetilo v prešernovih poezijah
Studijska knjižnica v Kranju hrani izvod Prešernovih Poezij iz leta 1847, ki ima na tretji strani s svinčnikom napisano nemško posvetilo:
MEINEM FREUNDE HERRN JOH. GUTMAN ZUM ANDENKEN. JOS. BLASNIG.
Omenjeno knjigo Prešernovih Poezij je torej Jožef Blaznik daroval svojemu prijatelju Janezu Gutmanu v spomin. Posvetilo je s svojo roko napisal znani ljubljanski tiskar Jožef Blaznik, ki je med drugim tiskal tudi Poezije. Njegova tiskarna, ki je leta 1959 praznovala 130. obletnico syojega obstoja, je imela pomembno vlogo v izdajanju slovenskih tiskov v Prešernovem času in tudi kasneje. Več o tem glej pod značko Blaznik Jožef v Slovenskem biografskem leksikonu in jubilejno brošuro »130 let Blaznikove tiskarne«, Ljubljana 1959.
Obdarovanec je Janez Gutman. Rojen je bil 1808 v Mokronogu na Dolenjskem, postal 1847 magistratni svetnik v Ljubljani, bil leta 1848 začasni ljubljanski župan, v naslednjih letih pa županov namestnik. Nato je opravljal še vrsto drugih javnih služb, nazadnje je bil 1874 referent okrajne komisije za regulacijo zemljiškega davka v Kranju. Umrl je 6. sept. 1875 na Jezerskem. Leta 1848 je aktivno posegel v marčne dogodke, sodeloval pri ustanovitvi narodne straže, na ustanovnem zboru razložil njen pomen in izdal najnujnejša organizacijska določila, sestavil zahvalno adreso in bil član odposlanstva, ki je odšlo na Dunaj, ter ob tej priložnosti stopil v Pragi v stik s Slovansko lipo. Po letu 1849 si je prizadeval za ustanovitev realke in univerze v Ljubljani ter se potegoval za enakopravnost Slovencev, predlagal dvojezične ulične napise. (Glej v Slovenskem biografskem leksikonu pod značko Gutman.)
Tega Janeza Gutmana, moža na visokih javnih položajih, imenuje Blaznik svojega prijatelja. Zanima nas, kako je mogel Blaznik temu svojemu prijatelju posvetiti ravno Prešernove Poezije.
Iz ugotovitev Avgusta Zigona (Zapuščinski akt 1904, str. 8—II in Komentar k Prešernovi čitanki 1922, str. 73—74) ter iz dopolnitev Jaka Žigona (Naši razgledi 1960, str. 62) vemo, da je Blaznik kmalu po Prešernovi smrti — 15. marca 1849 — odkupil vse še neprodane izvode Poezij, kakih 600 nevezanih in 150 vezanih. To zalogo je počasi prodajal in tudi poklanjal. Preostalih 190 neprodanih izvodov je od njega odkupil ljubljanski knjigotržec Oton Wagner leta 1865, da je 1866 lahko založil Levstikovo izdajo v Klasju.
Iz povedanega sklepamo, da je Blaznik daroval Poezije prijatelju Gutmanu med letom 1849 in 1865. Ce pa upoštevamo, kako pomembna politična osebnost je bil Gutman v letih 1848—1849 in da se je zavzemal tudi za slovenske narodne stvari, potem lahko razumemo, da ga je hotel Blaznik posebno razveseliti in mu morda celo izkazati priznanje ravno s slovenskimi Poezijami, ki jih je pravkar dobil v last. Zato smo upravičeni postaviti nastanek posvetila in obdaritev v leto 1849.
Gutman se je na naslovno stran Poezij s črnilom podpisal in pesmi hranil v svoji knjižnici. Njegova družina jih je imela tudi še po njegovi smrti, dokler jih ni njegov sin Emil Gutman, ki se je 1897 preselil v Gorico, podaril skupaj z zbirko 163 knjig gimnaziji v Kranju. (Poročilo kranjske gimnazije 1900, str. 32.)
Na gimnaziji je dobila knjiga na naslovno stran dva žiga, žig gimnazije in žig učiteljske knjižnice. Poezije so bile sprva broširane, o čemer še sedaj pričajo sledovi na zelenkastem ovitku, ki je bil ob vezavi odstranjen. Gimnazija je dala Poezije vezati
199
tudi zaradi tega, ker je imela v knjižni omari samo ta izvod, zakaj prvi izvod, kupljen v šolskem letu 1869/70, se je izgubil najbrž v času, ko je bila gimnazija za nekaj let ukinjena. (Program kranjske gimnazije 1870, str. 26.)
Med nacistično okupacijo so bile naše Poezije hkrati z drugimi slovenskimi knjigami izločene iz gimnazijske učiteljske knjižnice in začasno odložene v neko šupo pri gasilskem domu. Od tam jih je skupaj z večjim številom slovenskih knjig spravil stanovalec v sosedni hiši na podstrešje gradu Kieselstein. Tam so knjige v vlagi in prahu dočakale osvoboditev, nakar so bile jeseni 1952 oddane Studijski knjižnici, kjer se hranijo med prešerniani.
S temi pojasnili je prikazana dosedanja pot Poezij in navedena vrsta njenih dosedanjih lastnikov. Ta prispevek k prešernoslovju objavljamo ob ustanovitvi Prešernovega spominskega muzeja v obnovljeni pesnikovi hiši v Kranju.
Stanko  B u n C
PRVI IZPITI IZ  SLOVENŠČINE  NA MARIBORSKI  GIMNAZIJI
Reforme Jožefa II. so močno posegle v razvoj slovenskega ljudstva. Posledice nekaterih njegovih najbolj osovraženih novotarij so se še čutile, ko so le-te že davno odpravili.
Za Jožefove vlade je posebno zrastel pomen šolstva. Le izobrazba odpira odslej vrata v mestne, deželne in državne urade. Tudi sodstvo opravljajo vnaprej samo šolani sodniki. Zato bi pričakovali tudi pri nas razcvet srednjih šol in mariborske gimnazije. Toda nekatere reforme Jožefa II. so tako razburile ljudstvo, da je zasovražilo vse, kar je bilo državno. Naravnost v sršeno gnezdo pa je podregal Jožef II. z ukazom, naj se nagrobni spomeniki uporabljajo za tlakovanje ulic in da se mrliči ne smejo več pokopavati oblečeni, marveč le zaviti v rjuho. Enako je prepovedal uporabo krst. Vsaka župnija je smela uporabljati za pogreb le eno veliko krsto za vse ne glede na to, ali je umrl novorojenec ali odrasel človek. V njej so spravili mrliča na pokopališče, kjer so ga vrgli iz nje v grob.
Odpor slovenskega ljudstva na Štajerskem prpti Jožefu II. se je nazorno pokazal v odnosu do mariborske gimnazije. Ni hotelo več pošiljati otrok v njo. Prej je vstopalo v prvi razred letno 20 do 28 učencev, po nepriljubljenih Jožefovih reformah pa le 7 do 8. Komaj osem let po ustanovitvi je štela mariborska gimnazija že 150 učencev, leta 1787 pa je padlo število gimnazijcev v vseh petih razredih na 29, torej povprečno na 6 v vsakem razredu. V naslednjih letih se sicer stanje izboljšuje, vendar pa je pretila še več let nevarnost, da država ukine zavod, ki je imel 1. 1791 vedno še komaj 42 učencev, leto pozneje pa 45. Mariborčani bi tedaj gimnazijo tudi izgubili, če ne bi primanjkovalo izobraženstva, ki je bilo prav v tistem času posebno potrebno.
Zlasti je bilo premalo slovenščine veščih uradnikov za slovenske kraje na Štajerskem. Kljub vsemu prizadevanju Jožefa II. nemške osnovne šole niso mogle ponemčiti Slovencev. Premalo jih je bilo in preveč so bile oddaljene druga od druge, zaradi Jožefa 11. pa tudi premalo priljubljene, da bi se dala doseči splošna šolska obveznost otrok. Če bi se tudi posrečilo ponemčiti vse šolarje, še s tem germanizacija ne bi zajela večine mladine. Razen tega so bili učitelji premalo izobraženi in premalo spretni, da bi mogli popolnoma prekvasiti z nemško miselnostjo otroke, če bi že to tudi res hoteli. Šolarji so se naučdi nemščine le za silo, nikakor pa ne tako, kot je želel Jožef II., da bi zamenjali svoj materin jezik z nemškim. Tako se tu ni dalo vladati brez slovenskega jezika in dr. Andrej Kavčič je znal prepričati o tem tudi vladne kroge.
Propadanje letq 1758 ustanovljene mariborske gimnazije je zaskrbelo tudi vlado, ker je pretilo s tem tudi pomanjkanje slovenske duhovščine, iz katere si je hotel ustvariti Jožef II. oporo državne uprave. Ob nedeljah in praznikih je morala s prižnic oznanjati in razlagati državne ukaze in odloke. Župniki so vestno vodili tudi matične knjige, ki so dobile tem večji pomen, odkar vojakov niso več lovili, ampak izbirali na naborih na osnovi natančnih spiskov. Da bi duhovščina laže opravljala te naloge za državo, je razbil prejšnje preobširne župnije in ustanovil mnogo novih. Ko je bila tako potreba mnogo večja, pa je dotok z mariborske gimnazije skoraj popolnoma odpovedal.
V tej zadregi si je skušala državna uprava pomagati s tem, da je začela širokogrudno razlagati predpise, ki so ovirali šolanje, a ti ukrepi niso zadoščali, da bi rešili mariborsko gimnazijo krize. Od tedanje avstrijske birokracije pa bi zaman pričakovali
200
toliko bistroumnosti, da bi sama iznašla uspešnejše sredstvo. Novo življenje ji je vdihnil s svojevrstno transfuzijo krvi sposobni dr. Andrej Kavčič.
Andrej Kavčič je bil od 1. 1785 do svojega odhoda v Gradec za kanonika 1. 1807 mariborski župnik, a od 1. 1786 tudi direktor (nadzornik) mariborske gimnazije. Njegov prednik Otič se je brigal za ta zavod le toliko, kolikor je moral po svoji službeni dolžnosti, Kavčič pa je kot doktor filozofije in teologije veljal ne le za najbolj izobraženega Mariborčana, marveč ga je odlikovala tudi posebna ljubezen do gimnazije. V oporoki je s svojimi štipendijami v dejanju dokazal, kako mu je bil ta zavod pri srcu. Kot pro-svetljenca in narodnega buditelja ga je bolelo propadanje gimnazije. Rešil in poživil jo je s svojim načrtom slovenskih državnih štipendij, za katerega je znal pridobiti vlado in s tem je veliko storil tudi za prebujanje slovenske narodne zavesti na Štajerskem.
Tik pred začetkom šolskega leta 1793/4 so bile razpisane iz verskega fonda državne štipendije po 15 goldinarjev letno za tiste siromašne dijake mariborske gimnazije od prvega razreda dalje, ki znajo slovenski in imajo v vedenju in v šolskem uspehu oceno 1 (prav dobro) ali odlično. Znanje slovenskega jezika so morali dokazati s spričevalom, ki so ga dobili na posebnem izpitu iz slovenščine na gimnaziji. Te štipendije so tedaj krile stroške za stanovanje in hrano. Okrožni uradi v Mariboru, Celju, pa tudi v Gradcu so objavili vladni dekret o štipendijah za slovenske dijake mariborske gimnazije, razglasiti pa so ga morali tudi duhovniki vseh slovenskih župnij s prižnic in spodbujati revne slovenske starše, naj pošljejo nadarjene smove v mariborsko gimnazijo. Letno je bilo razpisanih 20 štipendij, vendar pa včasih ni bilo dovolj prošnjikov s prav dobro in odlično oceno. V kakem letu neizplačane štipendije niso zapadle, temveč so jih nato podelili v naslednjem letu več kot dvajset.
Ta dvorni dekret je bil za štajerske Slovence ogromnega pomena. Vsak odličen in prav dober slovenski mariborski gimnazijec je imel razmeroma visoko štipendijo. Zdaj so mogli dati svoje sinove v mariborsko gimnazijo tudi nepremožni slovenski kmetski starši. Ko so pozneje te štipendije ukinili, so sporočili to samo na oglasni deski mariborske gimnazije in v odlegle kraje še nekaj desetletij niso zvedeli, da slovenskih štipendijni več. V upanju nanje je poslal v Maribor študirat sina marsikdo, ki sicer ne bi upal. Število slovenske inteligence je bilo na ta način med štajerskimi Slovenci mnogo višje kot na Koroškem.
Slovenski izpiti in štipendije pa so še morda važnejši iz drugega razloga. Do tedaj je veljala slovenščina le za jezik nižjih, neizobraženih slojev; ob njega so se spotikali nemški fevdalci in uradniki. Tudi slovenski izobraženci so si med seboj dopisovali v nemščini in v razgovorih o kulturnih zadevah so se najraje posluževali nemškega jezika, ki so ga bolje obvladali. V njem so znali izraze tudi za tiste pojme, za katere še ni bilo slovenskih besed ali pa jih niso poznali, saj še ni bilo slovenskih srednjih in visokih šol. S temi slovenskimi štipendijami je po splošnem mnenju sam cesar dal priznanje slovenskemu jeziku in ta prej tako zaničevani jezik je postal na mariborski gimnaziji celo privilegiran. Ni mogel namreč dobiti teh štipendij noben Nemec, ampak le, kdor je napravil izpit iz slovenščine pri samem direktorju gimnazije dr. Andreju Kavčiču, kar je mogel tedaj samo Slovenec. Tako so ti slovenski izpiti in štipendije širili slovensko narodno zavest in celo samozavest v najširših ljudskih slojih.
Germanizacija slovenskih dijakov v Mariboru je bila v tem času skoraj nemogoča, saj bi si s tem sami odvzeli možnost dobiti slovenske štipendije tisti, ki še morda niso bili dovolj narodno prebujeni. Dr. Kavčič pač ni mogel najti uspešnejšega sredstva za prebujanje narodne zavesti med mariborsko dijaško mladino. Izpit iz slovenščine, ki je bil pogoj za te štipendije, je navajal Slovence na gimnaziji k temu, da so se začeli zanimati za slovenski jezik in se vadili pisati v njem. Stremljenja narodnih buditeljev so tako našla pri njih ugodna tla.
Prvič se je vršil izpit iz slovenščine 22. avgusta 1794. Delali so ga tisti, ki so že imeli slovenske štipendije in pa tudi tisti, ki so se potegovali zanje prihodnje šolsko leto. Prej se ta izpit ni mogel vršiti, ker prvi štipendisti še niso bili zanj dovolj pripravljeni. Kdor je na osnovi tega izpita dobil štipendijo, ga več ni delal, ampak vsako naslednje leto le novi prošnjiki.
Izpit je bil samo pismen. Tedanji direktor dr. Kavčič je narekoval nemško besedilo, ki ga je bilo treba prevesti v slovenščino. Ni nam znano, koliko dijakov se je prijavilo k izpitu in kakšen je bil uspeh, ker ni o tem nobenega zapiska. Med uradnimi spisi tudi zaman iščemo besedilo.
Prof. Janko Glazer trdi v življenjepisu dr. Andreja Kavčiča v SBL I. str. 436, da so bih ti izpiti od leta 1794 do 1804, torej enajstkrat, a ta trditev ne drži. Diarij (Dnevnik)
201
mariborske gimnazije točno navaja datum vseh izpitov in beleži zadnjega 3. septembra 1802. Po odhodu prejšnjih petošolcev so prejeli mariborski gimnazijci na novo slovenske štipendije zadnjič v šolskem letu 1802/3, po koncu šolskega leta pa je vlada te štipendije sploh ukinila. Seznam dijakov, ki omenja samo imena štipendistov, ne pa tudi, katero štipendijo kdo prejema, navaja ob koncu leta 1802 na vsem zavodu 36 imen. Ko so 1. 1804 zadnjič podelili slovenske štipendije, je prejelo le-te samo 21 dijakov. V naslednjih letih, ko slovenskih štipendij ni bilo več, našteva seznam dijakov le U štipendistov. Ce bi bila izpita iz slovenščine v letih 1803 in 1804, bi moralo biti to zabeleženo v Diariju, pa tudi število štipendistov bi se moralo sukati okrog 30, saj so včasih podelili več kot 20, včasih pa manj slovenskih štipendij, a ostalih 11 je ostalo v veljavi.
Izpit iz slovenščine se je vršil torej devetkrat, slovenske štipendije pa so se delile enajst let, od šolskega leta 1783/4 do konca šolskega leta 1803/4, a to je bilo dovolj dolgo, da se je na mariborski gimnaziji vzbudila slovenska narodna zavest in se ustvarilo tako slovensko narodno žarišče, da se ni dalo več zadušiti. Od slovenskih štipendij dalje ni znan v zgodovini tega zavoda niti en primer, da bi se kak Slovenec na tej šoli ponemčil, pač pa se je več ponemčenih Slovencev vrnilo svojemu narodu in celo nekaj Nemcev je izredno vzljubilo slovenski narod in začelo delati zanj.
Jan S e d i v ^
nekaj misli o šolskih prireditvah
Ob razgovorih s prireditelji šolskih proslav se mi je odprlo nekaj problemov, katerih razčiščenje bi morda pomagalo prireditvam na višjo estetsko, prav gotovo pa na višjo etično raven.
Naj jih navedem:
1. Kaj naj bo pomembnejše — estetska raven šolske proslave ali njena etična vrednost?
2. Ob razrešitvi tega se zastavi vprašanje: Kdo naj bo nosilec šolske proslave, otroci ali gostje?
3. Kdo naj bi bil na šoli organizator proslav — ali, kakor je običajno, upravitelj ali slavist ali pa morda tisti, ki bi ga k temu delu poklicala vsebina proslave, npr. ob 29. novembru zgodovinar, ob 1. maju predavatelj družbeno-ekonomske vzgoje itd., ali pa morda nalašč za to priložnost sestavljena skupina — team, kot jo danes tako radi imenujemo s tujko. Ta bi proslavi dala vsebinsko pestrost in hkrati razbila šablono običajnih okvirov akademije.
4. Kakšno pomoč naj bi šolam nudili npr. centri za estetsko vzgojo otrok ali sedanji Pionirski dom, ne da bi hkrati zavrli iniciative in oklenili proslave v centralni republiški obrazec?
Ob naštetih problemih bi želela povedati nekaj misli, ne da bi kakorkoli vztrajala na tem, da so edino veljavne in najbolj pravilne.
Ob tehtanju estetske ravni in etične vrednosti sem to dvoje ločila le zaradi boljše razvidnosti samega problema, kajti že v začetku moram reči, da je to dvoje neločljiva celota šolske proslave.
Ce izhajam s stališča, da proslava ni sama sebi namen, temveč da prek nje zasledujemo določene vzgojne in družbene smotre, potem je etična vrednost proslave prvotna.
Poglejmo najprej estetsko plat: estetsko vrednost proslave zagotovi njena vsebina (morda bi temu relcli programski del). Raven vsebine (to je programskega dela) včasih zniža njena izvedba. Skrb za to, da se estetski del proslave zagotovi pri izboru tekstov, je eden izmed pogojev, da proslava uspe. Ob izboru tekstov se že zastavi vprašanje, kdo jih bo interpretiral in komu so teksti namenjeni. Primer: nedvomno spada Drejčnik Andrej govori Mileta Klopčiča med vredna dela predvojne socialne poezije. Pomanjkanje sodobne domače socialne poezije in neinformiranost o evropski socialni poeziji nujno pripelje do tega, da ob vsakoletnih proslavah 1. maja na mnogih šolah slišimo interpretacijo tega teksta. V kolikor bi ta tekst dali otroku v 4. razredu osnovne šole z nalogo, da ga prebere ali deklamira svojim sošolcem, mislim, da bi kljub njegovim
202
estetskim vrednotam bil rezultat slabši, kakor ga pričakujemo. Učitelji lahko potrdijo, i da otrok slabo predvaja ta tekst in da se razred zasmeji dh vzkliku »Madona, kje vse sem | te kopal!« Torej namen ni dosežen, ali pa je dosežen le deloma. Ce pa bi npr. isti tekst j v istem okolju interpretiral član SNG, je uspeh zagotovljen. i
To je le ena plat izbora tekstov. Aksiom je, da je izbor tekstov vedno odvisen od j interpretatorjev in ne od literarne vrednosti. Seveda pride zavoljo tega v praksi do i druge skrajnosti. Namesto da bi iskali tekste, ki imajo določeno literarno vrednost in so 1 hkrati razumljivi otrokom določenega starostnega obdobja ter jih znajo interpretirati, i najdemo na šolah dokajšnje število avtorjev pesmic in igrokazov, ki ne bi prenesli niti s najbolj dobrohotne kritike. S tem nikakor ne zanikam talentiranih avtorjev — učiteljev, j za katere bi nujno morali najti možnost, da svoje delo objavijo in dajo tako v uporabo i tudi drugim šolam. Ob avtorjih, ki sem jih prej omenila, pa hkrati pade estetski nivo I in kljub močnemu didaktiziranju proslava ne doseže vzgojnega in družbenega smotra, 1 torej svojega etičnega namena. Ne zdi se mi potrebno podrobneje govoriti o tem, saj j vsakdo med nami to dobro pozna. Naj le mimogrede omenim: estetska vrednost teksta j nas vodi k njegovemu podoživljanju, ki se — v kolikor je to močnejše — preoblikuje j v duševnosti otroka v etične kvalitete in ga tako duhovno obogati.
Ker pa je namen večine naših proslav združen s patriotično vzgojo, je povsem razumljivo, da etične kvalitete že pri izboru tekstov odtehtajo estetske. In ob takšnem i razčlenjevanju problema se nam zastavi vprašanje, ali je interpretacija bistvena. Po- j novno primer: Otroku rečejo, naj se za proslavo nauči Gregorčičevo pesem Soči (recimo, i da ni v njegovem berilu). Pesem je dolga in da bi znal vse besede, se trudi nekaj dni, i morda tudi tednov, nato ga lika učitelj in otrok nastopi na proslavi z veliko tremo, da j ja ne bi kakšnega stiha ali besede izpustil. Vsa njegova pozornost je usmerjena na be- ! sedilo in nič je ne ostane za vsebino. j
Morda bi bila boljša metoda, ki bi upoštevala čustveno angažiranost otroka. Otrok i naj bi prebral pesem tako, kakor jo občuti, po možnosti brez učiteljevih korektur, mg- i goče celo ob primerni glasbeni spremljavi. Tako tudi klasična proslava ne bi bila več obremenitev in državni praznik ne več dodatna šolska naloga. Sodeč po duševnosti j otroka, bi mu tako praznik bolj približali in hkrati smo bliže vzgojnim smotrom. ;
II.
Pri vprašanju, kdo naj bo izvajalec šolske proslave, otroci ah gostje, je potrebno j ugotoviti vrednost tako prvega kakor drugega. Že v začetku pa moram reči, da sem ¦ globoko prepričana, da je v škodo otrok, če ti nastopajo skupaj z odraslimi, profesional-1 nimi interpreti. Tako sestavljena proslava je ponesrečena rešitev. Zato nam ostane za I razpravo le to, da ločeno pregledamo nastop odraslih za otroke in otrok za otroke. >
Izredno doživetje za šolo je, kadar jim uspe pridobiti za proslavo priznane umet- j nike, bodisi glasbenike, igralce ali pevce. Še posebno vrednost ima taka proslava takrat, ; kadar jim uspe tudi vsebinsko podčrtati praznik. (Pogosto se namreč zgodi, da skupina.j opernih pevcev, kadar pristane, da bo nastopila na šoli, predloži svoj repertoar. Enako i igralci in glasbeniki. Njihov spored ne obsega nujno del, ki sodijo k prazniku. Tako pogosto srečamo za 29. november arije iz »Prodane neveste«, Chopinovo glasbo ali Pre- * šernovega »Mornarja«. Ob pravočasnem dogovoru z nastopajočimi pa bi uspelo dobiti i ustrezajoč program. Vsekakor pa ima ta tip proslave svojo prednost v izredni izvajalski < kvaliteti in s tem v doživetju, ki ga zapusti otrokom.
Toda kolikor tudi ohčasno uspe tako organizirati proslavo, bi bilo pedagoško ! zgrešeno zanemariti nastope otrok za otroke. Menim namreč,^ da ta tip proslave po ; svojem končnem učinku mnogo bolj ustreza osnovni zahtevi, vzgajati otroka v človeka, j ki bo aktivno posegal v življenje in aktivno reagiral. Tam, kjer nastopajo otroci za j otroke, odtehta njihov aktivni delež tiste estetske kvalitete, ki jih ima prejšnji tip pro-1 slave, Toda že vnaprej si moramo biti na jasnem, da aktivnost otroka ni v tem, da de- i klamira svojim součencem tekst, ki mu ga je določil slavist ali razredni učitelj. Na ta j način tudi za korak nismo bliže aktivnemu udejstvovanju otrok. V kolikor ne želimo, ] da bi proslava izzvenela kot vzorna učna ura, potem je s trohico zaupanja možno pre- i pustiti proslavo razrednemu kolektivu ali krožkom, ki delajo v pionirskem aktivu. Sej več, otrok naj si sam izbere tisti tekst, ki mu »leži«. Seveda pri tem ni nič hudega, če j pogreši. Takšna proslava je ne glede na raven pedagoško mnogo bolj oportuna, po svojem efektu pa mnogo močnejša kakor tista, ki jo v obliki scenarija sestavi učitelj, i
2031
Ob teh trditvah pa ne zanikam potrebe po pedagoškem vodstvu. Le da pedagog to pot ni za katedrom, ampak je to starejši, izkušen tovariš, ki del svojega znanja posreduje otroškemu kolektivu okoli sebe.
III.
Kdo naj bo organizator proslave? Običajno je to slavist po službeni dolžnosti, ali pa ravnatelj, kadar je orientiran v kulturno prosvetno delo. Morda ni odveč, če še enkrat povem, da bi bilo že pri klasičnih proslavah bolje, da ob zgodovinskem prazniku prevzame vodstvo zgodovinar, ob 1. maju predavatelj družbeno-ekonomske vzgoje. Seveda taka angažiranost rada vodi k enostranskim proslavam. Proslava, ki jo pripravi slavist, je literarna, če bi jo pripravil zgodovinar, bi lahko bila skupek zgodovinskih podatkov in podobno.
Nikakor pa ne smete sprejeti tega kot demoralizacijo slavistov ob proslavah — kajti če ne bi skrbeli zanje slavisti, bi marsikatera šola proslav sploh ne imela.
Morda si ogledamo stvar z druge strani: osvežitev proslave bi pomenilo teamsko delo in to v takem teamu, kjer eno področje ne bi bilo podrejeno drugemu. Nikakor ne škoduje ravni proslave, če v istem programu otrok recitira, njegovi tovariši pa pokažejo znanje npr. v preskokih, mladi tehniki pripravijo diafilm, glasbeniki igrajo in pojejo in tako do vsega, kar na šoli živi in dela. (Morda celo tako daleč, da bi npr. v Podčetrtku ob neki proslavi bil angažiran klub mladih ribičev.) Nosilec take proslave je nujno otroška skupnost, naloga odraslih pa je, da se vsa otroška aktivnost ob posamezni proslavi zlije v celoto.
IV.
Funkcija pomoči šolam je v bogatenju proslav. Naj razložim: ogromno časa bi vzelo šolam iskanje gradiva za proslave. Z izborom literature ali bibliografijo del pa ji to olajšamo. In kolikor je neka knjiga teže dostopna ali pa posamezno primerno delo ni prevedeno, bi bil potreben prevod in natis odbranih del za posamezne proslave. Z natisom nasvetov strokovnjakov pa olajšamo amaterjem delo.
Pod to spadajo: pismeni nasveti strokovnjakov, vzorci prizorov, sheme, likovne rešitve iz katerega si že bodi področja — od lutkarstva do ritmike, od drame do kopice preprostih scenskih rešitev, ki lahko ves razred, ne le prostor pred tablo, spremene v prizorišče proslave. Mislim, da bi tak način pomoči v obliki servisa dosti pomagal tistim požrtvovalnim delavcem na šolah, ki iz leta v leto vlože ogromno truda in žrtvujejo že tako skromno odmerjen čas tej šolski aktivnosti.
Neža M a u r e r
O HUMANISTIČNI ŠOLI IN IZOBRAZBI
Preoizko označujejo hum.anistično šolanje tisti, ki vidijo v tem le ali pa predvsem študij latinščine ali grščine. Tudi tisti, ki ga razširjajo na študij grške in latinske književnosti, še niso zadeli bistva humanističnega izobraževanja, kajti v resnici je pojem humanizem zajemal zmeraj več kot le nek določen šolski sistem, saj je bil ta le pomagalo, sredstvo in način, kako si prišel do humanizma, do svojevrstnega duhovnega sveta in izobrazbe. Smoter in ideja humanističnega šolanja se nam takoj razodeneta, če si odkrijemo zgodovinske družbene vzroke njunega nastanka.
Humanistično gibanje je prvi in hkrati veličastni kulturni odraz porajajočega se mladega meščanstva, ki se je v okviru fevdalne družbe začelo upirati staremu družbenemu sistemu in začelo uveljavljati ne le nova gospodarska načela, marveč prav tako nove kulturne ideje, ki bi naj nadomestile miselnost fevdalizma, ker je postal kulturno jalov in za razvoj človeške družbe ne le zaviralen, marveč v nekem določenem smislu celo nehuman, nečloveški. Čeprav je ime humanizem nastalo kasneje, je vendar že od vsega početka glavna vsebina velikega kulturnega, umetniškega, znanstvenega in filozofskega gibanja, človek — za tisto dobo nov človek, človek širšega in globljega pomena, kakor ga je pojmovala vladajoča fevdalna družba, ki je dosegla v umetnosti z gotiko svoj višek, hkrati pa se je preživela s svojo absolutno mistično in slepo vero v onstranstvo kot edinem smislu človeškega življenja že tukaj, kajti življenje na zemlji je bilo po fevdalnem nazoru le senca, nekaj prehodnega in začasnega.
Čeprav tudi novi nazori niso mogli docela premagati takšnega gledanja na družbo in svet, so vendar ravno s pomočjo vrnitve h klasičnim idealom in pojmovanjem življe-
204
nja, obzorja razširjali, moč in pomen človeka pa poglabljali. Nima zaman tisto gibanje, ; ki zajema v svoj svet tudi humanizem in narobe, ime renesansa, saj je pomenilo takrat i zares prerojenje in tako rekoč novo rojstvo, človeka. Študij grške in latinske književ- ¦ nosti, likovne umetnosti in filozofije je odkrival drugačne poglede na svet, kakor jih je '. imel v samem sebi preživljajoči se in odmirajoči fevdalni mistični gotski svet, ki je i človeku jemal slednjo pravico do življenjskega veselja, ker so mu jerihonski trobentači ; vladajoče družbe dan in noč iz najvišjega piedestala posvetne in cerkvene oblasti tro- j bentali svoj memento mori, za čemer pa se je skrival spretno skrit namen: misli na smrt, ; da nam boš bolj poslušen! i
Gibanje mladega meščanstva, ki ga v zgodovini svetovne umetnosti v tisti začetni dobi zastopa prvi veliki pesnik humanistično-renesančne dobe Dante Alighieri, je pre- ' lomilo s tem več stoletnim izročilom in se v imenu novega razreda postavilo po robu 1 gmotno in duhovno. V mladem razredu, ki je hotel živeti in se uveljaviti, je bila velika : sila in veselje do življenja, do tostranskega sveta. Upiral se je misticizmu in mračnja- j štvu. Čeprav jih ni mogel docela premagati in zatreti, si je s pomočjo študija klasične i umetnosti in filozofije, ustvarjal nov družbeni in duhovni svet, ki je skušal vsaj za večji ] del družbe biti bolj človeški, bolj human. J
V umetnosti in filozofiji Grkov in Latincev ni bilo tistega misticizma, ki je v fev-dalni dobi, ko je začela propadati, popolnoma skrotovičil pogled na človeka, pač pa je i našel v precejšnjem delu klasične kulture, ki si jo je zares grebel iz zemlje, čudovito ' gledanje na človeka in stvarstvo, ne da bi v svoji klasični, najbolj humanistični obliki ¦ prešel v površinsko plitvičevje. To nam potrjujejo veliki umetniki renesanse in huma- | nizma, kakor so bili Leonardo da Vinci, Rafael Santi in Michelangelo, ki so prav zaradi ] tega že zdavnaj prenehali biti ozka nacionalna last, marveč so last občečloveške kulture, i
Brez študija grškega in latinskega sveta si ni mogoče zamišljati velikega kultur; \ nega gibanja, ki nosi ime humanizem in renesansa. V nasprotju od fevdalne gotike so \ takrat spet našli s pomočjo klasičnega duha pot v svojo sodobnost, do samega sebe, i do človeka. Nasprotniki humanizma in renesanse so krstili to gibanje za pogansko, kajti i onstranski ideal gotskega človeka je zamenjal ideal tostranstva renesančnega in huma- \ nističnega človeka. Ozrimo se samo po Michelangelovih freskah na stropu sikstinske i kapele in na veliko stensko sliko Dies irae. Kristus, ki so ga pred tem v gotiki upodab- ] Ijali kot asketsko izmučeno, kakor so rekli, poduhovljeno figuro, je tu v svoji goloti i bolj podoben mlademu atletskemu Zevsu ali pa vojskovodji in državniku Aristidu, ki J kara in opominja svoje Atence. Krščansko Mater božjo je Michelangelo naslikal bolj ¦ kot golo mlado Hero ali morda celo Afrodito, ki se je zdela nekaterim kardinalom tako ; zapeljiva, da so del njene nagote prekrili z naknadno naslikano modro tančico, ki pa | zdaj mogočno fresko bolj kazi, kakor zmeraj, kadar se zelotski moralisti vtikajo v umet- i nost. i
To ni bilo epigonstvo stare grške in latinske umetnosti, marveč je bil elementaren , izbruh takratne dobe, da je človek najsilnejše bitje stvarstva. Bil je res evripidski upor ! zoper bogove, toda iz prs takratnega človeka, ki se je le navdihnil in opogumil ob kla- I sični umetnosti m filozofiji, predvsem tisti, ki je poudarjala človeka in gledala na bo--j gove in onstranstvo z evripidskimi očmi, z življenjsko radostjo in z vero v človeka, kakor j so jo izpovedovali prvi dialektik, Heraklit, prvi atomist Demokrit, Evklid, najgenealnejši \ matematik starega veka in pozneje tako krivo pojmovani filozof življenjske radosti . Epikur skupaj s tako velikimi geniji dramatike kakor so Ajshil, Sofoklej in Evripid ter . z očakom svetovne poezije Homerom. j
Toda niti Latincev ne smemo prezreti, najsi gledamo še tako kritično nanje, so " vendarle bili tudi oni odkritje za takratnega človeka in niso brez vrednosti niti danes: ; Marc Avrelij, Seneca, Ovid, Horac, Vergil, Plaut in Terencij, med katerimi so nekateri,,^ ki so celo bolj ko Grki vplivali in vnemah humanističnega človeka tiste dobe, saj sega vpliv dramatskih del Seneke, Plauta in Terencija tja do Shakespeara in Moliera. \
Toda ali je humanistična vzgoja kot študij stare klasične kulture res razvijala J zgolj tako imenovane duhovne vaje, ali je res stara filozofija gledala na svet in človeka ' zgolj z idealističnimi očmi ter ga odvračala od pogledov tostranosti, kakor mislijo neka- : teri, ki ne poznajo velike kulture klasičnega sveta do vseh potankosti in globin? Ali ni ; Demokrit po Heraklitu najzgodnejši predhodnik sodobnega materializma, filozofije in ! nazora, ki skuša človeka in njegove poglede na svet in sebe osvoboditi vseh spon in j mrakobnosti? Študij klasične grške materialistične filozofije je nujen tudi za razume-|j vanje historičnega in dialektičnega materializma kot najmodernejšega filozofskega si-1 stema in svetovnega nazora. • ;
1
205]
Ali nista astronom Kopernik in fizik Galilei našla pobudo in pogum za svoja raziskovanja prav v študiju klasičnih ved in v humanistični vzgoji, ki ju je poleg lastne ustvarjalne sOe hrabrila, da sta pogledala ostro resnici v obraz in spoznala, da zemlja ni središče svetovja in da se suče okoli sonca ter tako zrahljala samovšečnost raznih posvetnih in cerkvenih mogotcev, ki so svojo oblast in inkvizicijsko nasilje odevali v »božjo voljo«, da se pri tem krčevito držali zemlje, ker so hoteli biti edino središče oblasti in svetovja?
V humanizmu živi marsikakšna klica revolucionarnosti, ki si jo mora m more prava vzgoja in šola tudi odkriti. Lukrecijeva mogočna filozofska naravoslovna pesnitev »De . rerum naturae« je po nekaterih odstavkih še danes presenetljiv in celo spodbuden primer sicer preprostega, ali vendar značilnega materialističnega gledanja na naravo, ponekod pa vsaj izraz skepticizma o bogovih in onstranstvu. Aristotel, čigar dela so prave enciklopedije antične filozofije, državoznanstva, etike itd., se je v svoji spoznavni teoriji, kakor tudi v vrsti naturno filozofskih vprašanj močno približal materialističnemu naziranju, da ga je imenoval Marx največjega misleca starega veka. »Utopija« Thomasa Mora, prijatelja znamenitega humanista Erazma Rotterdamskega, je nastala v svetu humanističnih kulturnih prizadevanj svojega časa. Morovo socialistično-utopistično delo je manifestacija najskrajnejšega humanizma kot filozofije, sociologije, državoznanstva in humanistične izobrazbe, izpoved humanističnega komunizma, ki je pri iskanju sorazmerja med družbo in posameznikom hodil že po tisti poti, ki jo je lapidamo izpovedal leta 1848 Marx-Engelsov Komunistični manifest, saj je More skušal prikazati in dati primer takšne . človeške družbe, v »kateri je svobodni razvoj slehernega posameznika pogoj svobodnega razvoja vseh«, kakor je to zapisano v Komunističnem manifestu.
Privrženci velike francoske revolucije so se radi primerjali s starimi rimskimi republikanci, ker so videli v klasičnem Rimljanu predvsem republikanca in demokratičnega človeka. Eden izmed velikih uporniških duhov ob prelomu srednjega in novega veka Giordano Bruno se je izobrazil ob grških in latinskih pesnikih in mislecih.
Gre le za eno: ne videti pa tudi ne delati iz himianistične šole in izobraževanja , zgolj nekaj šolsko formalističnega, marveč si odkrivati in črpati iz velikih del antične klasike svobodnega duha, ideal špartanskega človeka »mens sana in corpore sano«, kar je tudi ideal socialističnega človeka in humanizma, spodbujati ga v evripidskem nenehnem prometejstvu, ki ni nič drugega, kakor zmeraj znova in z lastno ustvarjalno silo -dajati luč človeku in človeštvu, kakor je to storil prvi mučenik antičnega humanističnega razsvetljenstva, simbol resničnega napredka in revolucionarnega humanizma Prometei, eden izmed najveličastnejših simbolov človekovega boja za svobodo in napredek, Prometejev upor je simbol boja tudi za svobodo človekove notranjosti, njegovega čustvovanja in mišljenja. Ogenj, ki ga je ukradel bogovom in ga dal človeku, je simbol človekovega osveščenja, kajti po tem drznem Prometejevem dejanju je postal človek enak bogovom. Iz njih duhovnega tlačana postaja človek svobodnega mišljenja, ki naj ne klečeplazi več pred bogovi, marveč se naj uporno bije za svoj veliki človeški jaz.
Tako more tudi naš sodobni človek najti za svoj boj in nazor marsikakšno .pobudo, vzor in simbol v klasičnem kulturnem svetu, s pomočjo humanistične, klasične šole, ki mu mora s študijem latinščine in grščine odkrivati žlahtnosti klasične kulture in umetnosti, klasičnega humanističnega duha, estetike in etike, ki jo je med drugimi izpovedoval, učil in tudi s svojo doslednostjo izpričal Sokrat, pred njim pa materialist Demokrit. Oboroženi s kritičnostjo svojega sodobnega nazora si moremo tako odkrivati zaklade antičnega duha, kar nas ne bo odmikalo življenju, marveč nam bo celo pomagalo, da se mu bomo globlje približevali ter se tudi s tem študijem etično prevzgajali, kajti prava humanistična vzgoja in nazor nas k življenju in stvarnosti le približujeta, saj nas vodita k človeku, k sebi.
Stari bogovi so mrtvi, velika dela Ajshila, Sofokleja in Evripida pa so živa še danes, kakor vse prave umetnine vseh časov, ker je živo v njih ne tisto, kar so imeli nekoč za božje, marveč tisto, kar je v njih človeškega. Tudi del našega, socialističnega humanističnega bistva živi tam in nas spaja s preteklostjo, kakor nas v sedanjosti obvezuje z veliko odgovornostjo v prihodnost.
Klasika znanstvenega socializma Marx in Engels sta se globoko zavedala pomembnosti grške in rimske kulture, saj sta sama šla skozi klasično humanistično vzgojo. Engels je napisal v »Anti-Diihringu«, da brez temeljev grške kulture in rimske države ni moderne Evrope, v svoji knjigi »Izvor družine, zasebne lastnine in države« pa je sociološko analiziral Ajshilovo »Oresteio« kot umetniško prikazan boj med matriarhatom in patriarhatom. V »Dialektiki narave« pravi o pomenu stare grške kulture za renesanso:
206
»Iz rokopisov, ki so jih rešili po padcu Bizanca, iz antičnih kipov, ki so jih izgrebli iz rimskih razvalin je vstal pred začudenim zahodom nov svet, grški stari vek; pred njegovimi svetlimi liki so zginile pošasti srednjega veka . . .«
»Življenjsko vesela svobodna misel renesanse, iki so jo Romani prevzeli od Arabcev in ki jo je na novo odkrita grška filozofija oplojevala, je poganjala zmeraj več ko-renik in pripravljala materializem 18. stoletja,« pravi Engels v svo^i »Dialektiki narave«. Mladi Kari Marx si je pridobil doktorski naslov z disertacijo »Razločki demokratske in epikurejske naturne filozofije«, pripravljal pa je tudi »Zgodovino epikurejske, stoiške in skeptične filozofije«. Revolucionarni duh mladega Marxa se je oplajal pri grški in latinski filozofiji, znanosti in umetnosti. V disertaciji je zapisal: »Filozofija, dokler še polje v njenem svet premagujočem, povsem svobodnem srcu kaplja krvi, bo nasprotnikom zmeraj zaklicala z Epikurom:
asepTic 8e aox e toîjc "Sv koî./.Sv bzohç, aX)' 6 taç twv lioî.iSv 86|aç S-eoSç "oaámwv.
Brezbožen pa ni tisti, ki pospravi bogove preprostega ljudstva, marveč tisti, ki pripesnikuje bogovom predstave preprostega ljudstva. Izpoved Prometeja
(z eno besedo; sovražim vse bogove) je izpoved filozofije, njen lastni rek zoper vse nebeške in zemeljske bogove, ki ne pripoznajo človeške samozavesti kot najvišjega božanstva. Ko še nato enkrat citira iz Ajshilove tragedije »Prometej« in sicer stihe, v katerih pravi Prometej, da je rajši prikovan na skalo, kakor da bi hl^pčeval Zevsu, zapiše, da je Prometej »najplemenitejši svetnik in mučenik v filozofskem koledarju«.
V zapiskih o zgodovini epikurejske, stoiške in skeptične filozofije pa citira Marx med drugim tudi iz Lukrecijevega dela »De rerum naturae« značilne razsvetljensko-svobodoumne stihe:
luvat Íntegros accedere fontis atque haurire, iuvatque novos decerpere flores kisignemque meo capiti petere inde coronam, unde prius nulli velarint tempora Musae; primum quod magnis doceo de rebus et artis religionum animum nodis exsolvere pergo, deinde quod obscura de re tam lucida pango carmina musae contingens cuneta lepore.
V slovenščino je te razsvetljenske stihe takole prepesnil naš vedec grške in rimske literature Anton Sovre:
Radost je z duhom stremljivim pristopati k čistim studencem,
radost je piti iz njih in trgati nove cvetlice,
venec prelep si iskati za glavo na kraju, odkoder
niso doslej piéride nikomur ga ovile krog čela:
to je za trud, ker učim velike reči in spešim
duše človeške rešiti tesnečih vezi praznoverja,
dalje ker zlagam o stvari temni svetlo pesnitev,
kjer ozarjam vse z modric prikupno milino.
Marxova najljubša pesnika — dramatika sta bila Ajshü in Shakespeare, ki je prav tako zrastel iz humanističnega sveta antike, kakor se je dve sto let kasneje vračal k njemu Goethe zlasti v »Rimskih elegijah« in drugem delu »Fausta«. Antika pozna tudi tri vzgledne revolucionarne like: brata Grakha in Spartaka.
Ali naj se pri zagovoru humanistične šole in izobraževanja sklicujem še na Matijo Čopa in Prešerna, ki sta se oba oplajala tudi v duhu antike in njene poezije? Eno izmed svojih najlepših in najglobljih pesnitev elegijo »V spomin Matija Čopa« je napisal Prešeren v klasičnem šestomeru in petomeru, toda tudi vsebina in jedro pesnitve razodevata prav tako kakor v nemščini spesnjena elegija v Čopov spomin duh antičnega, klasično-humanističnega pesništva, humanizma in sveta, izvirno in osebno povezanega s Prešernovim intimnim človeškim in pesniškim bistvom, njegovim svetom, svetom njegovega časa in slovenskega ljudstva, katerega usodo je opeval prav tako kakor svojo in ju med seboj prepletal v svojih glavnih pesnitvah. Tako je tudi naš največji pesnik tesno povezan s humanistično kulturo in njenim duhom, kar nam ponovno priča, da prave duhovne vrednote živijo svoje trajno življenje in da moreta biti izučevanje klasične kulture in humanistično izobraževanje tudi v našem času koristni, in zato potrebno, saj se mi prav tako trudimo za kulturni dvig človeka, za socia-
207
listični humanizem. Na poti k temu veličastnemu smotru nam more biti v času atomske grozljivosti, ki se lahko vsak hip sprevrže v pobesnelost brezdušnega in morilskega tehnokratskega barbarstva in razdejanja, kakršnega še svet ni videl, tudi humanistično izobraževanje, duh klasičnega humanizma, kakor so ga pojmovali vsi veliki duhovi — smo dobrodošla oljenica, da bomo našli iz labirintov izhod tja, kjer bo vse, kar je in kar je izumil človek, služilo človekovi sreči, svobodi in pravi kulturi.
Dr.  Bralko  Kreft
VPRAŠANJE O BODOČEM SLOVARJU SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
Ker namerava prirediti Društvo slovenskih književnikov v jeseni diskusij ski večer o poskusnem snopiču za slovar sodobnega slovenskega knjižnega jezika, ki ga pripravlja slovarska sekcija Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, je sestavila ta sekcija nekaj osnovnih vprašanj, na katere želi, da bi ji književniki odgovorili. Ker pa zadeva vprašanje novega slovarja prav tako slovenske slaviste, jih objavljamo tudi v našem listu s pozivom, da bi tudi slavisti odgovorili nanje ter hkrati sprožili še kakšno novo vprašanje, ki se jim zdi važno. Sekcija ima še primerkov poskusnega snopiča dovolj na razpolago. Zato se obrnite nanjo (SAZU, Novi trg 4), da vam ga pošlje, če ga niste sprejeli.
Vprašanja so naslednja;
1. Zunanja podoba slovarja
Kaj menite o predvidenem obsegu slovarja in o tisku?
Kaj sodite o napovedanem številu gesel in o razmerju splošnega besedišča do tujk in terminov?
Katera gesla v poskusnem snopiču so po vašem mnenju odveč?
2. Način slovarskih obdelav
Ali se strinjate z navajanjem oblikovnih posebnosti (breg, bregovi, bregi) in s pravopisno ozf pravorečno obdelavo (avtocesta, bledozelen, brinjevec; brade, bradé)? Ali je ilustrativnega gradiva h geslom premalo ali preveč? Želite več ali manj citatov?
Se strinjate s sintaktično oz. abecedno razporeditvijo gradiva v okviru posameznih pomenov? .
3. Razlage pomenov
Ali naj bodo pomenske razlage takšne, kot kaže snopič (ponekod več, drugod manj), ali naj bodo v celoti širše?
Ce naj se vpeljejo širše razlage (definicije) povsod, kaj naj se opusti, da ohranimo predvideni obseg slovarja?
Naj imaj'o rastlinska in živalska imena v razlagi latinsko ime in kemijski termini formule? Prim. agras, kozja brada, butan.
4. Normativnost
Kako so vam všeč kvalifikatorji, ki določajo vrednost besed? Ali pogrešate ostrejših meril v oceni besed?
Kateri kvalifikator bi vi uporabili za posamezne zglede v poskusnem snopiču, ki so kvalificirani s pog. (dopasti se, cvek) ali neol. (čigar, delati na sliki)?
5. Frekvenca
Ali se vam zdi zaznamovanje frekvence potrebno?
Ali frekvenco v celoti odklanjate ali samo za posamezne primere?
Pri katerih geslih v poskusnem snopiču bi vi frekvenco zaznamovali in kako? Prim. ako; če, bučica: bučka, diven.
Za slovar slovenskega knjižnega .jezika so bila pregledana in ekscerpirana vsa pomembna dela zadnjih sto let (izvirno leposlovje, prevodi, poljudnoznastvena dela, revije, dnevniki), in sicer na tri načine;
1. Po paberkovalni metodi (izpisujejo se samo posebnosti in značilnosti) je 200 ekscerptorjev pregledalo in izčrpalo 3.000 del oz. bibliografskih enot od 1890 do 1960. Ta ekscerpcija je dala 1,300.000 listkov.
2. S sistematično ekscerpcijo (izpisujejo se nadrobno vse navadne zveze in fra-zeologija, posebnosti in značilnosti) so bili pregledani in izčrpani vsi klasiki od Erjavca do Cankarja in narodne pesmi. Ta eksperpcija je dala 500.000 listkov.
208
3. Z metodo popolnih izpisov (izpiše se vsaka beseda ne glede na to, kolikokrat se pojavi) so bili obdelani tile teksti: Prešeren: Poezije, Levstik: Martin Krpan in Popotovanje, Jurčič: Sosedov sin, Stritar: Zorin, Trdina: Peter in Pavel, Kersnik: V zemljiški knjigi, Tavčar: Cvetje v jeseni, Finžgar: Nad petelina, Cankar: Knjiga za lahkomiselne ljudi. Podobe iz sanj in Hlapci, Pregelj: Matkova Tina, Kozak: Georgesova, Prežih: Jirs in Bavh, Kosmač: Sreča, Kranjec: Na valovih Mure, Vidmar: Stvarstvo, Kardelj: Razvoj slov. nar. vprašanja (2 pogl.), Ziherl: Belinski, Tito-Zupančič: Štirideset let revol. boja KPJ. Delo 1. marca 1963. — Ta ekscerpcija je dala 400.000 listkov.
Zdaj ekscerpiramo najnovejše tekste.
Posebej nam je 80 terminologov s 140.000 podatki potrdilo rabo 60.000 navadnih in posebnih besed, ki nastopajo v njihovih strokah kot termini.
K tem vprašanjem priključuje uredništvo še nekaj novih, ki so v zvezi z gornjimi:
1. Ali vas zadovoljuje izjava, da so bila pregledana in ekscerpirana vsa pomembna dela zadnjih sto let? Ali se vam ne zdi potrebno, da izve vsa slovenska javnost, katera so ta pomembna dela, kakšen forum jih je izbral in po kakšnem kriteriju so bila označena kot pomembna dela? Ali vas ne zanima zvedeti imena pisateljev in pesnikov, katerih dela so bila pregledana in ekscerpirana?
2. Po zgornjih podatkih, ki jih je dala sekcija o treh načinih pregledovanja in ekscerpiranja, se po točki 3., ki govori o metodi popolnega izpisa, daje največjo pozornost (in s tem tudi največje priznanje!) nekaterim posebno izbranim avtorjem in delom, ki jim stoji upravičeno na čelu Prešeren s svojimi »Poezijami«, ni pa zastopano na primer niti eno delo Otona Zupančiča, ki je po Prešernu naš največji pesnik in ki ga imenujejo v uvodu avtorji Slovenske slovnice iz leta 1956 skupaj s Cankarjem ,mojstra našega jezika'?
3. Ali vas pri točki 2. ne zanimajo imena vseh klasikov in njih del od Erjavca do Cankarja, ki so bili sistematično ekscerpirani, ker si le na ta način morete odkriti statistično gradivo in metodo, iz katerih je nastala frekvenca, kakor vam jo nudi poskusni zvezek? Koga je sekcija označila za klasika poleg Erjavca in Cankarja?
Bodoči slovar sodobnega slov. knjižnega jezika je velika stvar, ki zadeva vso slovensko javnost. Priprave zanj so že doslej stale našo republiko več milijonov dinarjev. Potrebno je in zdaj je čas, da dobi ta sekcija in uredniški odbor čim več odgovorov in pripomb, ki so ji nujno potrebni tudi za konferenco, na kateri bo treba priti do jasnih zaključkov, da bo potlej mogel uredniški odbor nemoteno delati. Ne sme se več ponoviti, kar se je zgodilo s SP 1962, ko se je prava javna diskusija začela šele po izidu. Nekaterim slovenskim kulturnim in političnim delavcem je uredniški odbor poslal tudi naslednjo vprašalno polo z dopisom;
Inštitut za slovenski jezik Ljubljana, junija 1964
Spoštovani!
Uredniški odbor želi ugotoviti in v slovarju prikazati sodobno stanje slovenskega knjižnega jezika. Zato bo pri spornih vprašanjih anketiral javne delavce, ki imajo vsak dan opraviti s pisano in govorjeno besedo.
Pri tej anketi gre za to, da ugotovimo nagtasno mesto pri nekaterih spornih nedo-ločnikih. Naglas, za katerega se bo odločila večina anketiranih, bomo postavili na prvo mesto v slovarju.
Prosimo Vas, da z ostrivcem (') označite tisti samoglasnik v vseh podčrtanih besedah, ki ga navadno poudarjate, kadar berete ali govorite v javnosti in pri tem izgovarjale nedoločnik s končnim -i.
Zahvaljujemo se Vam za sodelovanje v upanju, da nam boste kmalu vrnili priloženi anketni list, in sicer na naslov: Uredniški odbor slovarja. Inštitut za slovenski jezik SAZU, Ljubljana, Novi trg 4, pp. 323.
Uredniški odbor
Inštitut za slovenski jezik
ANKETNI LIST ST. 1
Naveličal sem se čakati nanj.
Kdo ti more braniti v šolo?
Hočem menjati lire.
Začeli so streljati v tarčo.
Treba bo nacepiti drv.
Ni se dal prestrašiti.
Ta jed ne more tekniti nikomur.
Treba bo mlatiti še ta teden,
Ali res ne moreš paziti na otroke?
Hotel je mešafi karte.
Mačka jame lizati mladiče.
Hoče stopiti v vežo.
Moral bo tožiti obrekljivca.
Treba jo bo mahniti čez travnik.
V gradu je baje začelo strašiti.
Češnje klatiti ni navada.
Koliko moraš plačati advokatu?
Ni ga hotel pohvaliti.
Otroci začnejo piskali na piščalke.
Nisem mu mogel ubraniti, da ne bi šel.
Najprej so morali ranjence obvezati.
Težko je sodifi o lepoti.
Tega človeka ne moreš ceniti bogvekaj.
Ne bo težko pobegniti iz kletke.
Kdaj se nameravaš vrniti?
Treba bo pregrniti mizo.
Noče se mazati s tako rečjo.
Ni težko hvaliti poštenjaka.
Nikar se čuditi preprostim rečem.
Začel je grabiti denar.
Z besedo ga ne moreš ne žaliti ne raniti.
Prepovedano je krasiti omet.
Pa ti res ne morem kupiti čisto vsega.
Temu človeku se ne da pomagati.
Nikar gladiti mačka proti dlaki!
Se bo moral že pod nosem obrisati. Denarja mu ni hotel posoditi. Vse zaloge niso mogli pokupiti. Ne zna ne brati ne pisati. Ni lahko presoditi, kdo ima prav. Kdo bi mogel poslušati te čenče? Otroci so začeli skakati in iskati kresnice. Njeno opravilo je pomivati in brisati posodo.
Začelo se mu je tožiti po domu.
Trud vas ne sme strašiti.
Težko je pisa(/ lep jezik.
Otroci se morajo gibati, naletati, razmajati,
potem pa počivati. Ne smeš dajati potuhe. Ali smem vprašati, kdaj boš nehal škripati
z zobmi? Milnica se mora peniti. Gaziti sneg na celem.
Ce hočeš do jagod, moraš laziti, in se plaziti po kolenih.
Hoče se mu dremati in sanjati.
Ce bo otroka začelo daviti, bo treba poklicati zdravnika.
Dovoli sinu družiti se z vrstniki in jih ljubiti.
Šolsko mladino je treba cepiti proti kozam. Moral je stradati vse leto, potem so se jeli
kazati znaki izboljšanja. Snope vezafi in jih devati na voz. Prepovedano je pljuvati po tleh. Vrana vrani ne sme izkljuvati oči. V rani je začelo kljuvati. Znala je šivati in robiti.
ZAKLJUČNI RACUN REVIJE JEZIK IN SLOVSTVO na dan 31. XIL 1963
AKTIVA		P A S IVA	
3hro račun	361.418 din	Razmejitve	921.295 din
Dolžniki	1,160.435 din	Sredstva	600.558 din
Skupaj	1,521.853 din	Skupaj	1,521.853 din
	RACUN ZGUBE IN DOBIČKA		
Stroški tiska	1,017.437 din	Naročnine	1,197.123 din
Honorarji	963.092 din	Subvencije	1,355.656 din
Prispevki od honor.	323.832 din		
Stroški uprave	122.867 din		
Odpis neizter. naroč .	125,551 din		
Skupaj	2,552.779 din	Skupaj	2,552.779 din
V Ljubljani, 31. decembra 1963
Ivo Graul, s. r.
prof. dr. Bratko Kreft, s. r.;