V SPOMIN
Tone Marolt
(29. 8. 1910 - 20. 1. 1988)
Prescnetljivo, tiho je zopet smrt posegla v Daše vrsre in izugala iz naše sredine Toneta Maiolra. Neu-smiljeni čas opravlja svoje in vse pogosteje se poslavljamo od mož, ki so jih za naš narod usodni trenutki dolcteli v ae več mladih letih, to je takrat, ko človek vsak svoj korak napravi bolj premišljeno in se zave-da njegovih posledic. Tudi Toae jc spadal v tisto vrsto mož, ki niso živeli v iluzijah.
Kot izučcru zidar in kasneje tudi delavcc na železnid si jc izoblikoval družino, ki ji je bil skrben mož in oče. Vojna je pnncsla še trše razme-re, še posebao vsan onim, ki se ji
niso uklonili. Taka sta bila tudi Ma-roltova. Odločila sta se za boj. Zače-la sta ga že pri prvih šepctajočih sestankih in pogovorih v njunem stanovanju. Tone je bil nadvse zane-sljiv in sposoben organizator, za to mu je OF nalagala številnc zahtevne naloge. Opravijal je kurirske naloge, zbiral prostovoljce za partizane, nu-dil hiŠDO oskrbo bolnim ilegalcem in
partizanim, vodil fante, ki so odha-jali v partizane in Šmartnega preko Zadobrove.
Kooec vojne je dočakal živ, nje-gov brat Stane se iz partizanov ni vrnil. Vključil se je v udarniško ob-novo domovine. Za zadružni dom v Zadobrovi je naredil ogromno pro-stovoljnih zidarskih ur. Njegova mati se je smrtno ponesrečila pri udarniškem delu. Kasneje, na jesen življenja, ko se /e umaknil v zatišje, mu je smrt ugrabila enega od sinov, nekaj let kasncje pa ga ;'c zapustila šc njegova zvesta življenjska sopotnica. To ga je hudo prizadclo. Vsc udar-ce, ki mu jih je življenjc namenilo, jc prencsd vdano in potrpcžljivo tcr živel še za cdinega sina in vnuke.
Tone Marolt je bil dclaven, po-šten in človekoljuben. Ohranil ga bomo v spominu kot najboljšega lo-variša. Želimo mu mircn počitek v slovenski zemlji, ki jo je imel rad do zadnjega diha.
T. K.