Šte-v. ©. Ijj-u/bljsuaai, lo. maja 1888. Xjetn.i3s X. Nasledstvo kmetij in narodnost. i. tvstrijska vlada je predložila državnemu zboru načrt o zakonu, ki bi določeval, kako naj se deli dedščina ali nasledstvo kmetijskih posestev srednje velikosti. Ta zakon bi veljal za kmetije ali kmetiška posestva, ki imajo po jedno poslopje kot dom ali hišo (dvor), in katera so srednje veličine. Kakor bi določeval ta zakon, in kakor bi velevali v ta namen podeljeni deželni zakoni še posebe, tako bi se delila odslej dedščina teh kmetij srednje veličine. Deželni zakoni vsake dežele posebe bi določevali mejo veličinam takih posestev, da bi vedeli dediči in sodnije, do kam seza velikost teh posestev do največe in do najmanjše obsežnosti. Posestev, ki so združena s fideikomisi ali jednakimi velikimi posestvi, bi se zakon ne dotikal. Ako prej de zapuščina lastnika jedne kmetije srednje veličine (jednega dvora) na več oseb, pripade kmetija ali dvor z gospodarskim pohištvom samo jedni osebi, prejemniku. Vladna predloga je bila izročena državnozborskemu odseku, ki je pretresal določila tega zakona, in isti odsek je osnoval poročilo o svojem presojevanji. Odsek se vjema z najvažnejšimi načeli vladnega načrta. Odsek po-vdarja, da se kmetije slabšajo, in da naraščajo dolgovi na istih posestvih od leta do leta v povečani meri. Leta 1S68. je bilo skupnega dolga v zemljiščnih knjigah v kmetiških okrajih 1.501,241.378 gld., a leta 1884. ga je že bilo 2.089,878.024 gld. Stroški za izterjavanje davkov, dražbe, dražbeni stroški, obkladanje zemljišč z dolgovi vsled dedščin in zapuščin so od leta 1868., od kar je uvedena svoboda deljenja zemljišč in zemljiščnih posestev, so se silno namnožili. Odsek pripoznava hiranje kmetij, ali priznava tudi, da so krivi temu raznoteri vzroki, ter da se ne da določiti, koliko bi bila provzročila svoboda deljenja kme- 1 tiskih posestev. Odsek pa zasleduje, Ja so kmetije obubožale najbolj v onih deželah, kjer ni bilo od nekdaj nobenih določeb o deljenji zemljišč. Odseku se zdi potrebno, da se ohrani srednji kmečki stan ne samo z gospodarskega, ampak tudi družbenega (soeijalnega) in politiško-državnega stališča. On se vjema z vladno predlogo, ker se mu zdi, da je načrt v soglasji »zgodovinskega razvitja zemljiščnih razmer v naših deželah"; vjema se tudi z ozirom na skušnje in poskušnje drugih držav v tem pogledu, in ker : se nadeja, da bi se razkosavanje zemljišč vsaj nekoliko zaprečilo, zlasti v slučajih, ko ni oporok ali se ni ravnati po oporokah pri nasledstvu. Odsek pa sam vidi, da bo zakon pomagal v najmanjšem številu slučajev, da bi se ne razkosavala zemljišča, ter pošteva ves načrt samo kot poskušnjo za nadaljnje korake na tem polji. Potem utemeljuje nekatere popravke in dostavke vladnega načrta. Konečno je odsek zato, da se načrt, po njem popravljen, potrdi, in je naposled za naslednje resolucije: a) C. kr. vlada se pozivlje. da vlada premišljuje vprašanje in o tem sporoči državnemu zboru, ali in kako bi se dovolilo pospeševanje razkosavanja (parce lovanje) latifundij v namen naseljevanja ali kolonizovanja; b) „vlada se pozivlje, da bi bistveno znižala pristojbine ob prekladanji imovine pri kmečkih posestvih, potem ko se je že večkrat povdarjalo, da je potreba pregledati zakon o pristojbinah"; c) »vlada se pozivlje, da raztegne znižanje, katero velja vsled Najvišega cesarskega pisma za Tirolsko in Pred-arlsko, tudi za kmečka posestva in zemljišča, katerih vrednost ne preseza 4000 gld., tudi na vse druge pokrajine tostranske državne polovice". Na podstavi navedenega poročila bo torej razpravljati državnemu zboru prevažno vprašanje, katero zadeva v prvi vrsti slovansko prebivalstvo naše polovice, katero je pred vsem kmečko in ob jednem v pojedincih brez posebnega bogastva, brez velikanskih zemljišč. 18 Če poštevamo samo namero zakona, pripoznavajo od kraja, da je potrebno popravka, poboljšanja ravno kmetijstvo. V tem ko se varujejo ravno veliki zemljiščni posestniki, stari, bogati plemiči v pojedinosti in v skupnosti, v tem ko so zakoni zlasti za plemstvo, kateri za-branjujejo svojevoljno razkosavanje in deljenje velikih zemljišč, so ravno kmetje brez takega zaščita, brez zakonov, ki bi varovali kmetije in ž njimi kmečki živelj. Ne glede na možni promet in ugodno ali neugodno prodajo kmečkih pridelkov, preobkladajo kmeta z raznovrstnimi bremeni. In davki so pogostoma samo fiskalnega pomena, ne da bi države gledale, ali ne izpodko-pujejo ravno one podstavo dobrim kmetijam. Za ta del so n. pr. velike in v obče pristojbine ravno pri kmetijah jako nesrečen davek, ki nasprotuje temu, da bi se ohranila zemljišča kot dobre kmetije. Ako hoče država začeti utrjevati srednjim kmetijam podstavo, začeti ji je najprej pri davkih, in med temi najprej pri pristojbinah. Zato se nam zdi najsrečniši oni del tu navedenega odsekovega poročila, kateri navaja resolucije za popravo zakona o pristojbinah in za znižanje pristojbin za vse dežele. Kar se pa dostaje namerjenega zakona samega, nadejamo se mi o njegovih posledicah veliko manj, nego odsek s svojim poročilom. Kakor je ves gospodarski sistem zapadne Evrope tak, da ne pospešuje ljubezni bratov in sester ter v obče sorodnikov, ampak jih raz-družuje zaradi nasledstva, jednako bo tudi ta načrt, ako obvelja zakonito, množil prepire med nasledniki posestev srednje velikosti in onimi, ki se imajo drugače odškodo-vati v dedovanji. Načrt sam vidi slučaje, ko bo treba razsojevati sodnijam, koliko in kaj naj ostane prejemniku kmetije, in kaj naj se denarno ceni na korist drugim dedičem. Z druge strani nas ravno ta načrt sili misliti, da bo pospeševal uboštvo pri onih dedičih, ki dobe samo denarno odškodnino. Tako se pomnoži proletarijat na korist — tovarniškemu kapitalu, ki takim potom ima čim dalje na večo izbiro in ponudbo delavskih rok po najniži ceni. S tem pa se odtegujejo delavci — kmetijam, in če hočejo te dobiti delavce, morajo jih plačevati draže, nego nesejo kmetije same. Srednji kmečki stan s takimi načrti dandanes ni možno vzdrževati poleg velikih zemljiščnih posestev in velikih tovaren. Konkurencija glede na pridelke in tovarniške delavce uničuje kmetije tudi »srednje veličine", in tu je punctum saliens — kako vzdrževati kmeta kljubu tej — dvostranski velikanski konkureneiji. II. če tudi pa je vladni načrt, s katerim se načelno zlaga poročilo dotičnega gospodarskega odseka, glede na obsežnost zadev jako majhen in še neznatoiši po pomenu stvari, je vendar važen zaradi načela, katero do- voljuje deželnim zborom določevati o predmetu. Tu je razvidno najbolj tudi stališče gospodarskega odseka, kateri povdarja, da se vjema z vlado v gospodarskem, socijalnem, državno-politiškem in zgodovinskem pogledu, a prezira popolnem narodno stališče. Odsek in vlada hočeta povečati tudi s tem načrtom dosedanjo oblast deželnih zborov, in odsek ima jako kratek zgodovinski spomin, ko pozablja, da narodi so bili prej tu, nego deželni zbori in deželne oblasti. Gospodarski odsek pozablja gospodarsko, na prvem mestu kmetiško-gospodarsko zgodovino, kljubu temu da naglaša sam »historiško razvitje zemljiščnih razmer". Ta odsek ni nikakor kosmopolit v nacijonalni Ekonomiji; on prezira pa tudi pojedine narode, in se prišteva k pristašem deželnega, svojstveno deželnega gospodarstva, kakor se drže deželni avtonomisti deželne in narodne politike v obče. Nasproti takemu stališču je spominjati, da so preje in pozneje narodi ustvarjali socijalni red ali prav za prav socijalne rede. Kakoršen je narod, tako si je priredil in uredil tudi narodno in na prvem mestu družbeno- narodno gospodarstvo. Narodi, ki se razločujejo drug od drugega, kažejo razlike tudi v družinskem, s tem pa tudi v družbenem in svojstveno urejenem gospodarstvu. Narodi so tudi družine po svoje snovali; z družinami pa so tudi lastnino in najprej zemljo po svoje obdelovali, delili njo in njene pridelke ter so jednako po svoje isto zemljo, iste zemljine plode zapuščali in — dedovali. Dedno pravo torej spada sicer v socijalne nauke, ali ti nauki so najprej obči in potem oddelni ali svojstveni. Socijalne teorije sezajo in morajo sezati od sploš-nosti do žive konkretnosti, do narodov, do svojstveno razvitih in kljubu zaprekam še vedno svojstveno mislečih, čutečih in delujočih narodov. Pravi socijalisti odobrujejo popolnoma narodnostno načelo, po katerem se je razvijati kulturno vsakemu narodu po svoje. Ravno filosofski naubraženi socialistični učitelji pričakujejo, da bodo narodi toliko uspešniše in srečniše razvijali narodno gospodarstvo v socijalitar-nem, torej v pravem družbenem zmislu, kolikor prej se urede po svoje v drugih kulturnih pogledih. Torej je tudi vsaka namera za preustrojenje dednega prava, sosebno pa dednega prava na kmetijah, strogo narodnega pomena. Ko bi bival v avstrijskih deželah samo jeden narod, potem bi smeli deželni zbori razpravljati tudi socijalna vprašanja. Ker pa je v Avstriji več narodov, in ker deželni zastopi niso pravi zastopi teh narodov, potem ko kak odlomek odločuje nad odlomkom ali celo odlomki drugih narodov, ni primerno, da bi odločevali ti deželni zastopi o dednem pravu na kmetih, in bi bilo to naravnost proti členu XIX., proti narodnostnemu členu osnovnih drž. zakonov. Pomislimo samo, da Slovani so razvijali drugače svoje gospodarsko in nasledstveno življenje, nego drugi narodi. Oni se na vzhodu še zdaj drže svojih lastnih gospodarskih in družbenogospodarskih osnov. Spomi-njajmo se na ruski „Mir" in jugoslovansko zadrugo. Take osnove so bile povsod med Slovani, tudi med Cehi in Slovenci. Slovenci so sezali daleč na vzhod, pa tudi na zapad, kjer prebivajo zdaj Nemci, oziroma Italijani. Slovenci so se tako krepko držali svojih družbenih in družbenogospodarskih osnov in uredeb, da so se jih oprijeli celo Nemci, ki so prišli v njih dežele, in ki so naposled izpodrinili Slovence. Še zdaj niso izginila stara sporočila staroslovenskih osnov iz nekaterih sedaj nemških krajev na Tirolskem in Avstrijskem. O »Miru" in zadrugah so tudi slovenski pisatelji poučevali Slovence, in se utegnejo razmerno dobro poučiti o teh prevažnih vprašanjih v lastni književnosti*). O »Miru" in zadrugah sodijo različno, v obče jako ugodno, in najugodniše se izražajo celo imenitni nemški in drugonarodni učeni ekonomi. Zavesti pa se dajo celo Slovani glede na te stare slovanske družbenogospodarske osnove zlasti zategadelj, ker gledajo v ekonomski svet, kakor ga je razvila zapadna Evropa, in kakor je ona svoj gospodarski in družbeni plod nasadila tudi na slovansko drevo v obče, na pojedine veje tega drevesa pa še posebe. Največa napaka v presojevanji slovanskih socijalnih osnov tiči v tem, da presojevalci ne pomislijo, da so iste osnove popolnoma ugajale za posebne razmere, da so iste osnove v korenini zdrave in sposobne za različniše družbene in gospodarske razmere, nego so bile prvotne. Zapadniki in celo Slovani, med katerimi živi še »Mir" in zadruga, ne sprevidijo, da te osnove se dajo vsled neomahljivih načel, na katerih slone, raztegniti v strogi doslednosti na vse gospodarske in družbenogospodarske glavne oddelke. Ob jednem se dajo celo Slovani slepiti od zapadnih teoretikov, iz katerih ne govori toliko teorija, kolikor stanovska sebičnost, ki je ravno pri zapadnikih doma. V »Miru" in zadrugi je namreč zabeležena jedna-kost dela in jednakost odškodnine. V korenini teh osnov ni nasledstva, in Slovani celo imena »lastnine" in nasledstva ali »dedščine" ne poznajo. Oni so zemljedelci, in kot taki uživajo na podstavi prvotnih osnov plod svojega dela, dokler žive, in z mirno vestjo zapuste ta svet, ker vedo, da otroci bodo istotako na podstavi dela pri svojem kruhu. *) Glej n. pr. Janko Babnik. Sledovi slovenskega prava SI. Mat. Letop. 1883. Dr. Jos. Vošnjak. Ob agrarnem vprašanji. Socijalni problem in kmetski stan. SI. Mat. Letop. 1884 in 1885. Dr. Kos. Doneski iz zgodovine IX. stoletja. Kres 1886 itd. Še le zapadniki, rimsko in nemško pravo, so napravili razliko tudi pri slovanskih narodih. Slovan ni poznal gospoda in slugo; ta razloček mu je bil vsiljen, dejanst.veno vsiljen, da ga je on najbolj občutil. Slovan prvotno ni poznal plemstva, ker to se ne more razvijati brez rabotnikov, podrejenih delavcev in hlapcev. Zato so zapadniki, je pred vsem zapadno plemstvo, proti slovanskim družbenim osnovam, in zato teži tudi plemstvo, kjer se je zaplodilo med Slovane, naravnost proti zapadu. Tudi iz tega vzroka ne more biti poljsko plemstvo prijazno slovanskim narodom, in iz istega vzroka skuša madjarsko plemstvo zatreti vse slovanske početke lastne zgodovine in teži z vsem madjarstvom proti zapadu, torej se bliža rajši Nemcem in drugim narodom. nego pa slovanskim. Ta gospodarska in družbena razlika med Slovani in zapadnimi narodi provzrotuje in vzdržuje večen anta-gonizem med Slovani in Germani ter Romani. Te resnice bi Slovani ne smeli pozabiti nikdar, in če tudi še ne vedo, kako bi si pomagali iz zapadnega gospodarskega sistema in društvenega reda na podstavi staroslovanskih osnov, jim vendar ni obupati. Pomisliti jim je, da v Slovanih bije podedovana žila slovanske krvi, katera zamorjeni čut za družbeno jednakost zopet obudi v sebi, hitro ko bodo Slovani sami sebe spoznavali in smeli sami sebe urejevati. Da se povrnemo k vladnemu načrtu, je slovanskim zastopnikom načelno zavrniti ta načrt, ker hoče dati deželnim zborom nekaj, kar ne spada v te zastope. Deželni zbori ne morejo dati ne Nemcem, ne Slovanom primernih socijalnih zakonov. Kar bi ugajalo nemškemu čutu, nemškim uredbam, ne more ugajati slovanskemu mišljenju, slovanskim osnovam, sporočila o katerih so še ostala v odlomkih, tudi kjer so se očitno in pravno zatrle te osnove. Jednako ne morejo Slovani sklepati o družbenem redu za Nemce. Zaradi tega je naloga državnega zbora in jedino tega osrednjega, skupnega zastopa, da izvrši on najprej narodnostni člen XIX. osnovnih zakonov. Ta člen zahteva, da se vstvarijo narodni zastopi. in še le ti narodni organi bodo vedeli, kaj ugaja pojedinim narodom tudi v družbenem in narodnogospodarskem pogledu. Narodni zbori, narodni avtonomni zastopi bodo še le vedeli, kako je treba pomagati tudi kmetom, in kako je torej urediti pravo nasledstvo na zemljiščnih imenjih, bodisi velike ali male velikosti. Narodni zastopi, jedino narodni zastopi bodo vedeli tudi določevati, da se ne bodo zemljiščna posestva prodajala tujcem, kedar bo potreba kake spremembe v posestnikih. Zdaj izpodmikajo tujci tla slovanskim kmetom; narodni zastopi pa bi določili, da zemljišča ostanejo v narodnih rokah, tudi ko bi so spreminjali lastniki kakemu imenju. In kar ugaja Slovanom, bi ugajalo tudi Nemcem, dasi 16* oni niso v toliki nevarnosti, kakor Slovani. Kajti Slovani nimajo trgovine in velike obrti dovolj v svojih rokah, kakor Nemci; vsled tega nimajo Slovani tudi toliko ka-pitalov čez obilost, kakor Nemci in drugi narodi; zato pa Slovani ne morejo kupovati zadolženih slovanskih zemelj, kakor drugi narodi. Tako se Slovanom zemlja manjša tudi zaradi nejednako doslej razvitih narodnogospodarskih razmer. Po vsem tem imajo Slovani jeden jako tehten vzrok več, nego drugi narodi, da sami določujejo in urejajo s pomočjo narodno-avtonomnih organov družbene in go- spodarske osnove, torej tudi nasledstveno ali dedno pravo na zemljiščnih posestvih veče ali manjše, to je, vsakatere velikosti. Iz tega pa sledi slovanskim državnozborskim poslancem na Dunaji dolžnost, da tudi glede na tu raz-govorjeno vladno predlogo s povečanim povdarkom zavrnejo namero, da bi deželni zbori imeli oblast, določevati v na-sledstvenem pravu na kmetih, in da zahtevajo z vso odločnostjo narodnih zastopov za vsak narod posebe v popolnem zmislu narodnostnega člena XIX. osnovnih zakonov. Toliko o narodnih osnovah ob tej priliki. P o d g o r n i k. Iz govorov državnih poslancev Iz govora dr. Gregra. g^ruga točka programa, katero si je postavila vlada, se glasi: »Moja vlada si bode vedno prizadevala, jednako skrbeti za duševne in gmotne koristi narodov." V času, ko je narodnostno načelo najsilnejši motor narodnega življenja, je ohranjenje narodnosti gotovo prvi in največi duševni interes za narod, katerega narodni obstoj je v nevarnosti. V takem položaji je češki narod, zagvožden med veliko agresivno nemštvo (Oho! na levici) — saj je to laskovo za vas — najprednejša straža slovanskega sveta. Češki narod je cela stoletja, da rečem lahko, že tisočletje prisiljen boriti se za svoj narodni obstanek. Ta boj še ni končan, da še hujši je postal, kajti več strank je zapisalo na svojo zastavo uničenje češkega naroda. Prejšnje vlade bile so v službi teh strank, in ponemčenje češkega naroda bila je priljubljena misel vseh absolutnih in centralističnih vlad. Ko je prišla sedanja vlada, in se je s prestola slovesno razlegla obljuba, da hoče sedanja vlada jednako skrbeti za duševne interese vseh narodov, se je nadejal češki narod, da je nazadnje vendar prišla vlada, ki bode imela razum za narodne pravice raznih narodov. Kar smo smeli po pravici zahtevati od sedanje vlade, je, da uresniči cesarjevo besedo in vendar jedenkrat naredi konec nenaravni in ostudni germanizacijski sistemi. Prišlo je drugače. Grof Taaffe sicer ni nastopil stare brutalne poti ponemtevanja, nastopil je nevarnejšo pot počasnega, skritega kroničnega zastrupljenja. Po sto majhnih nevidnih cevicah spušča se germaniza-cija pod vlado Taaffejevo med češki narod. Neštevilno ukazov in naredeb se je izdalo ali vsaj trpelo, katere imajo namen, da se naredi nemščina celo v čisto čeških okrajih za privilegovan jezik, ter se jej podredi jezik večine. Nemški izpiti na češkem vseučilišči se v nasprotji z zakonom še niso odpravili. Pri državnih železnicah daje se nemščini prednost, pri vojakih se zma-trajo častniki za zločince, ki se poslužujejo materinščine. Vsako priporočeno pismo, ki odpošilja se z nemško priporočilno znamko, nemški koleki, vsaka pisemska znamka s samo nemškim naslovom nam dokazuje, da je res, kar trdim. V čeških okrajih nastavljajo se uradniki, ki niso vešči jezika narodnega: v tem vidim jaz surovo žaljenje narodne jednakopravnosti. To so morda posamično le neznatne stvari, a skupno dokazujejo, da se silno prizadeva sedanja vlada tudi brez sovraženega naslova »državnega jezika," nemščino povsod vriniti na Češkem. Ko bi ministerstvo Taaffejevo umelo nalogo svojo kot čisto avstrijska vlada, in bi je prešinjala neovrgljiva resnica, da sta obstanek in moč države zavisna od obstanka in sile slovanskih narodnostij, bilo bi že davno izdelalo pravičen izvrševalen zakon, k členu 19, izdalo bi bilo narodnostni zakon, ki bi odstranil neprestani strah narodov za narodni obstanek, in je preveril, da je Avstrija zaščit in zavetišče za njihov narodni obstanek. S tem bi bilo nekaj storilo, česar vzlic vsem govorom in izjavam lojalnosti še ni in bi bilo potrebno: avstrijsko domoljubje. Tako stojimo po desetletni dobi vladanja Taaffe-jevega ministerstva, kar se tiče zagotovljenja obstanka narodnosti, ondu, kjer smo bili pred 9 leti. Ko bi danes odstopilo ministerstvo Taaffejevo, ne točili bi za njim drugih solz nego solze izgubljenega časa in izgubljenih žrtev. (Veselost na levici.) Ce je Najvišji prestolni govor dal slovesno zagotovilo, da se bodo varovali duševni interesi te države, pod tem ne sme se razumevati samo narodnost. Je še cela vrsta drugih duševnih koristij, pred vsemi pa državljanska svoboda. Potrebno svojstvo svobode vsakega naroda je pa, da ima pravico razvijati svojo narodnost iu jo neprikračeno varovati. Kako je v tem oziru s svobodo češkega naroda, sem vam pojasnil, pa tudi drugi atributi državljanske svobode — jaz mislim one, katere nam jamčijo državni osnovni zakoni -— se ne varujejo pod sedanjo vlado. Ni je pravice, katere bi ne bila prezirala in rušila sedanja vlada. To kaže tiskovna svoboda, kakoršna je pod pravosodnim ministrom Pražakom, ki pomenja samo objektivno postopanje, katero izroča časnike samovoljnosti državnega pravnika, policijskega uradnika, torej kratkoumnosti jednega samega podrejenega uradnika. (Živahna veselost.) Res zaradi čudnih vzrokov se listi konfiskujejo, še celo, če nečejo priznati, da je grof Taaffe najženijalneji minister, ki je kedaj sedel na ministerski klopi. (Hrupna veselost.) Vsak redar, vsak občinski uradnik mora za časnike ostati „noli me tangere". Najhujše je pa, da se listi konfiskujejo, ki poročajo samo resnico. Tako se je v Pragi konfiskoval list, ki je poročal, da sta se nastavila dva plemenita kon-ceptna praktikanta in sta čez dva meseca že dobila adju-tum po 500 gld.; pri čemur se je preskočilo 37 spredni-kov, ki že služijo nad 2 leti, ki seveda niso plemenitniki. Pod vlado objektivnega postopanja se je sklenilo toliko razsodeb zaradi veleizdaje in razžaljenja velečastva in druzih težkih zločinov, da bi smeli misliti, da so državljani te države spridena druhalj zločincev. (Hrupna veselost.) Pod takimi okolnostmi pravi se to Justitia fundamentum regnorum" privezati k stebru in jo izročiti javnemu za-sramovanju. (Klici: Tako je!) Celo vrsto jako zanimivih konfiskacij imam tu in hočem jih spraviti v kakem domovinskem muzeji, da bode iz njih prihodnji zgodovinar vil lavo-rov venec pravosodnemu ministru. (Hrupna veselost.) Nobena prejšnja vlada ni toliko kon-fiskovala, kakor sedanja, to dokazujejo zaznamki konfiskacij. „Narodni Listy" bili so pod to vlado konfiskovani 311 krat, pod vsemi prejšnjimi vladami pa le 150 krat. Kabinetna justica je vselej značaj krivične despotične vlade, in časniki so v Avstriji izročeni taki justici. (Živahno odobravanje.) Kakor s tiskovno svobodo, je tudi z društveno svobodo in s svobodo zborovanja. Mmogo shodov, na katerih bi se bilo imelo razgovarjati o Gaučevem dislokacijskem ukazu, se je prepovedalo. Okrajni glavar v Slanem prepove dalje shod, na katerem se je imelo razgovarjati o parlamentarizmu v Avstriji, samo zaradi tega, ker se je o tem že dovolj razpravljalo po javnih listih. (Hrupna veselost.) Takim dogodkom se vredno pridružuje prepoved banketa, ki bi se na Dunaji bil imel prirediti Strossmayerju na čast. O času, ko so se smrti cesarja Viljema, zmagovalca pri Sadovi, v Avstriji spominjali na tak način, kakor bi v druzih državah bilo jedva dovoljeno; ko so avstrijski listi izhajali s črnim robom, in ko so romale deputacije avstrijskih državljanov v Berolin, odredila je policija, da ne sme biti banket na čast Strossmayerju, možu, kateremu gre zasluga, da so mogli zatreti ustajo 1848. leta s hrvaškimi polki. (Dobro! Dobro! na desnici.) Znani izrek: »Hvaležnost hiše Habsburške" velja še danes (gibanje), in slovanski narodi v državi si bodo zapomnili to hvaležnost. To je pa tudi žalostni dokaz, kako globoko se je pogreznila ta državna polovica pod tiranstvo madjarskega naroda. Prepovedanih je bilo veliko število delavskih shodov. Samo na Dunaji jih je bilo prepovedanih v štirinajstih dneh cela vrsta, kar je znano: Nulla dies sine linea. Se hujše je bilo v Pragi. Tako postopanje policije nikakor ne more povečati zaupanja v sedanjo vlado. Vlada ni samo nasprotna vsakemu svobodnemu gibanju, ampak je na tihem naravnost sovražna vsem narodno-političnim težnjam. Izumila je mnogo izjemnih zakonov, in kmalu bodo vse svobode le na papirji. Avstrija ni svobodnostna država. Avstrija pa tudi ni absolutistična država, Avstrija je nekaj hujšega, ona je država mini-stersko-birokratične samovoljnosti pod plaščem ustavnih naprav (živahno odobravanje), in vendar je stalo v pre-stolnem govoru: ,, Avstrija bode zavetišče za pravico njenih narodov in dežel, stalno stanovišče pravice in prave svobode." V finančnem oziru bila je politika ministerstva neuspešna. Dohodki so se znatno povečali, nič manj nego za 130 milijonov na leto, in vendar se je državni dolg pomnožil za 523 milijonov. Tako je spolnilo Taaffe-jevo ministerstvo obljubo, da ne bode delalo dolgov! O blagostanji obrtnikov se že dolgo govoriti ne more, naj-pridnejši rokodelec bori se s potrebo in bedo. Nemčija je povišala carino na žito proti nam, obetano olajšanje, kar se tiče prevažanja po železnicah, se je pač spolnilo s podaljšanjem privilegija severne železnice in uničenjem češke mlinske industrije z refakcijami. (Dobro! na desnici.) Zboljšalo se je samo stanje dušebrižnikov s ka-tehetskim zakonom na stroške dežel, občin in davkoplačevalcev. Položaj vse države se je jako shujšal pod to vlado, to dokazuje žalostna podoba splošnega propadanja kmečkega prebivalstva, naraščanje hipotekarnih dolgov, množenje eksekucij in preseljevanje v Ameriko. Moči države so moči njenih državljanov, in te so se zmanjšale pod sedanjo vlado. Država bode pri kraji, kedar finančni minister ne bode več mogel jemati davkov iz žepov državljanov, in sijajna podoba, katero je razvil finančni minister, je le slepilo, fata morgana, za katero se skriva beda prebivalstva. (Klici: Tako je!) To so resultati devetletnega vladanja grofa Taaffe-ja, to so posledice slovesnih obljub. Na podstavi teh obljub poslal je češki narod po dolgoletni abstinenci svoje zastopnike zopet v državni zbor, v zaupanji in v dobri veri v te obljube oklenili so se Čehi vlade in jej devet let opravljali službo zvestega Eckarta. In plačilo za njih službo je zatiranje državnopravnega prepričanja češkega naroda, slabljenje pogojev narodnega obstanka, kračenje državljanske svobode, povišanje splošnega državnega bremena, propad občnega blagostanja. To so vspehi te vladne metode, to so pridobitve čeških poslancev za njihovo de-i vetletno službovanje! Ali se je potem čuditi, da je češki narod izgubil zaupanje v sedanjo vlado, in da vedno širši krogi češkega naroda stopajo v opozicijo proti sedanji vladi? (Odobravanje na desnici.) Vedno mi done po ušesih besede, katere je nedavno izustil državni kancelar: „Ce hočemo v Nemčiji vesti vojno s popolnim učinkom naše narodne sile, mora to biti vojna, katera se bode vela z navdušenjem, ker tedaj se pokaže vsa narodna sila". In jaz si mislim: Moj Bog, ko bi se Avstrija zamotala v kako vojno, — in mnogo je neumnih glav, ki tirajo Avstrijo v vojno — od kod naj pride navdušenje, če večina v državi ne vidi druzega kot sovražno silo in zatirateljico narodnih teženj ? Na to vprašanje naj odgovori vojni minister; da pa so stvari tako daleč prišle, naj se pa najviši vojskin gospod zahvali onim, ki so zamorili navdušenje za pravico in razcvet patrijotizma. (Odobravanje na desnici.) Moja stranka seveda ne more misliti, da bi vrgla to vlado ; za to je preslaba, četudi bi radi gospode na ministerski klopi videli na kaki drugi klopi. (Hrupna veselost.) Proti vladnemu programu, kakor se je bil razglasil v prestolnem govoru, mi ne delamo opozicije; privrženci smo tega programa in bili smo prijatelji ministerskega predsednika grofa Taaffe-ja 1879. leta. moramo pa biti odločni nasprotniki ministerskega predsednika grofa Taaffe-ja 1888. leta; radi bi le pripravili vlado, da obdrži svoj lastni program 1879. leta. (Glasno odobravanje na desnici.) Iz govora dr. Vašatega. Dr. Vašaty govori o zunanji politiki ter pravi, da po njegovem in po mnenji večine njegovih volilcev zunanja avstrijska politika ni prava Ta da ni v interesu velevlasti avstrijske, ne v interesu davkoplačevalcev, ne v interesu uslovij (pogojev) obstanka češkega naroda in niti ne v interesu dinastije. (Prav dobro! od strani Mla-dočehov). Dokaz da daje zgodovina iz prošlosti, kakor sedanjosti. Zvezno pogodbo Avstrije z Nemčijo pošteva govornik kot popolnoma brez vsake veljave, ker Rusija da ne bode Avstrije napadla nikdar; dobiček da ima samo Nnmčija, katera potrebuje Avstrije, da ji brani hrbet proti Franciji. Trdijo sicer — pravi govornik dalje — da je pogodba sklenena v ohranjenje miru. Pa kak je ta mir, za kateri se oborožujejo že devet let z naj-večimi napori? Pogodba ne privede ne do nevtralnosti, ne do zveze z Rusijo. Ko bi pa bilo to, potem bi državni kancelar po svoji politiki porabil vpliv Rusije samo v to, da bi Avstrijo cebnil ravno tako, kakor leta 1866. za usluge, izvršene mu 1. 1864. proti Danski. Tudi sklep pogodbe z Italijo je samo na dobiček Nemčiji v slučaji vojske s Francijo, za Avstrijo nima nobene veljave. Kak namen ima torej alijancija z našimi sosedi na jugu in severu, s katerimi nimamo nikakih akupnih, ampak samo kolidujoče interese? Ona je za naše cesarstvo škodljiva in nevarna. S tema dvema sosedoma, katera sta bila vedno naša najhujša nasprotnika, smo mi v zvezi. Želel bi, da bi to ne rodilo takih sadov, kakor I. 1866. Avstrija ima v varnost bodočnosti določeno pot v pridruženji k Rusiji. Z Rusijo imamo samo jeden različen interes, in to je Balkansko vprašanje. Rusija pa je kupila svoj vpliv na Balkanu po mnogoletnih velikih žrtvah; ona je osvobodila v velikanskimi denarnimi in krvnimi žrtvami Bolgare iz jarma turškega in je vstvarila Srbijo. In zaradi tega ni misliti, da bi se uničil ruski vpliv na Balkanu. Celo ko bi bilo balkanskim narodom všeč avstrijsko ali specijalno ma-djarsko gospodarstvo, jako kmalu bi vendar oživela v njih narodna ideja in bi vstali proti madjarskemu terorizmu in bi klicali Rusijo na pomoč proti zatiralcem. Avstriji je torej iskati drugih potij, da se združi z Rusijo glede balkanskega vprašanja. Saj vemo da je bilo pred turško vojsko ponujeno po Suma-rokovu, da naj Avstrija priklopi (anektuje) Bosno in Hercegovino. Danes pa smo samo najemniki in upravitelji teh dveh pokrajin. Rusija bi bila s pogajanjem pripravljena še do drugih ustopek (koncesij), odstopila bi Avstriji tudi Solun in ji dala poroštvo, ko bi Rusiji prepustili njen obor (Sphare), Dardanele itd. Rusija ni hotela nikdar od Avstrije kak prirastek dežel; zgodovina uči, da Rusija se ni nikdar vojskovala proti Avstriji; pač pa kaže novejša zgodovina, da je Rusija hitela Avstriji celo na pomoč, ko je bila Avstrija v največji stiski, ko je bila Avstrija na kraji pogube, daje rešila Avstrijo pri Vilagoši. In kaj je plačilo, katero je dobila Rusija od Avstrije? Zgodovinska osoda je, katero je gnalo Avstrijo v tabor sovražnikov Rusije. Nemčiji, katera išče, da bi se povečala (Vergrosserungssucht), treba je staviti meje v interesu evropskega ravnovesja ali ravnotežja. Crispi sam je nedavno rekel: »Razbitje Francije bi bila nesreča za Evropo." Posledica poraženja (razbitja) Francije bi bila, da bi Italija in Avstrija padli do vazalstev, do uloge, kakoršno imati dandanes Bavarska in Saksonska, in konec germanske Evrope bi bila vojska proti Rusiji. Tudi je interes Avstrije v pridruženji k Rusiji osnovan v tem, da bo potem konec militarizmu. Ponavljam, da vodstvo zunanjih del po mojem preverjenji ni v interesu velevlastnega položaja cesarstva, ne v interesu davkoplačevalcev, ne v interesu uslovij obstanka češkega naroda, in zatorej je dolžen vsak zastopnik tega naroda, zabraniti vsak krajcar za takošno vodstvo zunanjih del. Jaz torej glasujem proti temu, da bi se spravili na specijalno debato. (Odobravanje od strani Mla-dočehov). Iz govora Šukljeja. Slovenski poslanec Šuklje je v daljšem govoru rekel tudi to-le: „Govorilo se je (sc. v državnem zboru pri proračunski debati) tudi o slovanski ideji. Gospod po- slanec Steinvvender jo je omenjal, in če se ne motim, mu je g. poslanec pl. Plener sekundoval v tem oziru - . Če govorite o slovanski ideji v Avstriji, slikate si na steno strašilo, s katerim bi mogli ostrašiti le politične otroke. Rajši odkritosrčno govorimo. Res je, in jaz tega ne bodem oporekal, da se je v našem stoletji, v katerem gospoduje in vlada narodna ideja, avstrijski svet bolj zbližal, da drug za drugega čutimo več interesa in to ne le za avstrijski slovanski svet, a za vse slovanske narode splob, da z živim zanimanjem zasledujemo njih kulturni napredek ter se veselimo tudi njih političnega in državnega razvoja. Ali je to mari kaj takege, kar nasprotuje avstrijski državni ideji, in bi jej bilo nevarno ? Tako ukoreninjena je ljubezen do svoje narodne posebnosti, do narodne individuvalitete v vseh avstrijskih Slovanih, da se brez razločka Poljaki in Cehi, Slovenci in Srbo-Hrvatje trdno držimo te individuvalnosti, da torej ne moremo postati žrtva političnega panslavizma. (Dobro ! Dobro! na desnici). Dobro vemo, da ko bi kaka katastrofa zadela staro državo, kar Bog obvaruj, da bi zlasti mi zapadne pred--straže. Cehi in Slovenci, ne izgubili samo narodne posebnosti, temveč tudi slovansko bistvo. Zategadel ni političnega panslavizma v masah, še manj pa v krogih, ki morejo misliti politično. Vzbuditi bi ga mogla samo okol-nost, ko bi avstrijske Slovane postavili s pogubno notranjo politiko pred alternativo, da bi morali voliti med ljubeznijo do tega starega slav-negacesarstvainmedvernostjo in ljubeznijo, katero imamo do svoje narodnosti v prsih, na katero smemo biti ravno tako ponosni, kakor ste Vi na nemštvo svoje. (Dobro! Dobro! na desnici). 0 bistvu cerkve*) ^^lovenci — tako nadaljuje knjižica na 13. strani — (fSp Slovenci vedo prav dobro, da je cerkev božje ^P3 delo, da predstavlja celo telo Kristovo J), in da bo Kristus vedno ž njo; ravno zato pa se jim je držati nauka, ki ga je od nekdaj nepretržno oznanjevala cerkev ; po tem nauku je cerkev družba, sestavljena ne samo iz škofov, ampak iz skupne hierarhije in ob jednem iz vseh vernikov. Take družbe ni zatorej spravljati v nasprotje s kako njeno ločljivo sestavino, sosebno z verniki, in sicer ne s pojedinci, ampak z narodi in verniki v obče. .... Škofje ne sestavljajo sami cerkve, ampak so deli narodov, in se navadno tudi kažejo pristaši narodov, kakor to s pohvalo povdarjajo tudi o prebivalcih Vatikana, in to celo v oficijoznih njegovih listih, in kakor je to v drugem žalibože imela priliko skusiti celo naša Avstrija leta 1848. Cerkev je delo božje ; ali cerkev zaradi tega ni Bog ; med Bogom in njegovim delom je silna, do neba velika razlika; to je očitno vsakemu katoliku, in katoliška vera skrbno razločuje božje naredbe (institutio divina) in cerkvene naredbe ter posebe poudarja ta razloček. Deljenje v zasebnike in nezasebnike bi bilo v cerkvi nenavadno in razžaljivo; kajti cerkev, da ponovimo, se sestavlja ne samo iz škofov, ampak iz skupne hierarhije, h kateri po svetem pismu vsekakor pripadajo mašniki in diakoni, ob jednem pa tudi iz vernikov; in k temu je dodati, da noben živelj, ki sestavlja cerkev ni brezpraven, temveč imajo duhovniki, katerim je prištevati tudi niže prelate (praelati minores), in nižo duhovščino *) Iz knjižice „Zur Stener der Wahrheit", katere vsebino je odličen Slovan priobčil najprej v „Parlamentarji" začetkom tega leta. Op. uredn. ») Efež. I.: 22, 22. (clerus minor) v obče, ravno tako svoja posebna prava (pravice), kakor verniki, brez katerih sploh ni misliti cerkve. Nobenemu Slovencu ni prišlo še na misel, da bi dvomil o velikem pomenu in avtoriteti škofov, teh naslednikov blagovestnikov Kristove cerkve; kajti vsakemu so znane besede sv. pisma act. XX. 28: Pazite torej na se in na vso čredo, nad katero vas je postavil v škofe, da bi vladali cerkev, katero je pridobil z lastno krvjo." Ali tu vladanje ne pomenja posvetnega vladanja, kakor dokazuje to že izvirni tekst, v katerem namestu : „vla-dati cerkev", je brati: »cerkev Gospodovo pasti". V jed-nakem zmislu pošteva »vladanje" tudi sv. Peter; kajti on obojih svojih listov niti ne daje škofom ali starejšim, ampak vernikom, katere imenuje I. Petr. II, 9: »izvoljeni rod, kraljevo duhovščino, posvečeno ljudstvo": in v tem listu od vernikov I. Petr. V: 2, 3 poučuje on tudi škofe ali starejše kot so starejše o njih poklicu z naslednjimi besedami: »Pasite vam izročeno čredo božjo, in ne izvršujte nadzorstva iz sile, ampak z veseljem po božji volji, ne iz škodljive sebičnosti, ampak iz nagnenja, ne kot zapovedniki nad izvoljenci, ampak da bi postali vzor čredi." Glede na posebna prava vernikov (lajikov) vemo iz svetega pisma, act. VI.: 2 do 6, da so že apostoli prepuščali volitev diakonov vsej občini, torej kleru in posvetnim, in so sebi pridržali samo njih blagoslovljenje (položenje rok). Dalje nas poučujejo cerkveni učeniki in celo cerkveni zbori (konciliji), da se je vedno tudi pozneje varovala pravica duhovščini in posvetnim, da so sodelovali ob volitvi škofov in duhovščine. Celo rimske ') Clem. Rom. I. Corinth, 44. „Cum Consensu universae Ecclesiae (eligatur Episcopus), Cypr. epist. 38 ad presbyteros'et papeže sta volila duhovščina in ljudstvo; še le rimsko-nemški cesarji so bolj in bolj vplivali na to volilno pravico, da bi mogli po svojem mnenji nastavljati in od-stavljati papeže; in konečno je bila ta pravica popolnoma pretrgana, oziroma omejena na kardinale, torej na jeden del duhovščine, ne kakor da bi bili kedaj dvomili o volilni pravici ostale duhovščine in vernikov, kateri skupno so isto pravico izvrševali celo tisočletje, ampak zaradi tega, ker je posvetna oblast posegla vmes ter zavirala, torej onemogočila izvrševanje te volilne pravice. Sicer pa so svetni vladarji takisto lajiki (posvet-niki), ob jednem zakoniti najviši zastopniki narodov, in je torej poštevati njih merodavni vpliv ne samo na volitve cerkvenih načelnikov (viših), ampak tudi v drugačnih važnih administrativnih zadevah katoliške cerkve kot posledico (izvod) vernikom ali lajikom pristopnega prava. V resnici so imeli samovladarii, kakor se razume samo po sebi, od nekdaj svobodo, svoj vpliv v cerkvenih zadevah (ius circa sacra) deliti s svojimi pod-ložniki (podaniki), kakor je to bilo n. pr. na cerkvenih zborih v Konstanciji in v Firencah. Prava duhovnikov ob volitvah više in niže duhovščine, kolikor so se izvrševala skupno s posvetnimi, so bila že omenjena; opomniti je še samo, da na mnogih kraiih vole tudi še dan danes škofe in nadškofe stolni kapituli, torej duhovniki, in da je volitev prelatov redovne duhovščine do današnjega dne izključno v rokah te duhovščine. Drugačna prava duhovnikov cerkve Kristove tudi niso neznatna, in odgovarjajo vzvišenemu mestu, katero imajo po božjem zakonu v hierarhiji. Po sve-doštvu svetega pisma apostoli sami in njih nasledniki, škofje, nikakor se niso branili imenovati se in dati se imenovati samo duhovne (7rps" pravi, da pomenja to izraz občega mnenja na Ruskem. (Glej „S1. N.", „Kr. Nov.", č. gg. praž. Čecha). Hrvatje istrski pa beseda božja. „Naša Sloga" od 3. maja t. 1. piše: „Iz Pule" (Pulja) primismo sliedeču tužaljku: Mjesec je danah, g. uredniče, prošlo, da ne čujemo rieči božje u našemu jeziku. Strasti i zadjevice naših narodnih protivnikah uspjele su u toliko, da nam se več ne daje niti v crkvi slušati nebeške istine u jeziku, kojega razumijemo. Eto, neka se slobodno diče i vesele naši protivnici, ali neka znadu, da ee jednom stupiti pred strašni sud božji, na kojemu če davati razlog svoga nečoviečnoga postupanja. Naši sugradjani Talijani svake svetkovine imadu propoviedi, a sad kroz cieli mjesec maj trositi če se stotine za talijanskog propo- viednika. Drugim se nudja mastan komad, a nami se uzkračuje i suhe mrvice. Molimo dakle onu gospodu, koja se iztiču i hvale kao prijatelji Hrvatah i Slove-nacah, da se pobrinu i za naše duše. . . . Preko pet h i 1 j a d a (tisuč) Hrvatah i Slovenacah imade nas v Puli, a po tom imademo dakle pravo, da nam se odredi sve cenik, koji bi nas u našem jeziku duševno kriepio. Diglo nam se bez uzroka jednoga. — Bo mu platio, tko je to zakrivio — dajte nam barem drugoga. . . ." Deželne komisije za obrtni pouk stopijo z dnem septembra t. 1. v tostranski polovici v življenje. Načelniki deželne vlade dobe po nekaj veščakov, ki jim bodo svetovali pri važnejših vprašanjih obrtnega pouka. Za Kranjsko in Koroško bodo v dotični komisiji po 3, za Primorje in Štajersko po 4 zvedenci. Iz tega ukaza ni razvidno, ali in koliko bodo osvetovale komisije tudi narodno jednakopravnost za dotične šole, in še najmanj, ali bi take nasvete tudi poštevali. Zopet dokaz, kako malo se je nadejati izvršbe XIX. člena osnovnih zakonov o pouku, dokler se ne ustvarijo narodni namesto deželnih zastopov. Zadruga na Hrvaškem. Madjari bi radi zatrli zadnje sledove starodavne zadruge tudi na Hrvaškem. Z zakoni so zadrugo že porušili; a posledice deljenja zemljišč se kažejo, kakor drugod na zapadu. Zdaj pa se je sklicala posebna enketa, ki bi se posvetovala, kako bi se ravnalo z osnovo zadruge za naprej. V enketi pa so veščaki od kraja potegnili se za zadrugo. Več prilično. Najvišemu sodišču je zaukazalo pravosodno mini-sterstvo, sklicujoč se na § 27. njegovih pravil, da naj zanaprej češke in poljske vloge rešuje v češčini, oziroma poljščini. Ravnopravnost zahteva jednak ukaz tudi za druge narodnosti. Kolikor je slišati, pride tak ukaz, kedar bo dovolj osobja pri drugih narodnostih zato. Dr. Jan. špott, pisatelj češki, je umrl 8. aprila 1.1. Bil je docent na češkem vseučilišči v Pragi, bivši predsednik Spolka čeških zdravnikov itd. Pisal je o češkem zdravništvu in je veliko storil za češko terminologijo o zdravništvu. Rojen je bil 1. 1813. in rodoljub iz dobe narodnega gibanja 1. 1848. „Česko-slovensky spolek v Praze", to društvo, kateremu je vlada potrdila pravila, je štelo takoj 60 udov. V odboru so med drugimi: František Ekert, katehet; Jan Lego, pisatelj; Velebin Urbanek, knjigar; Frant. Zeman, šolski ravnatelj; Vilem Pitrdle, tovarnik.....Društvo hoče gojiti češko-slovensko vzajemnost. Ustanovilo se je v spomin lanskega potovanja na Slovensko. Narodnosti na Ogerskem. Dunajski „Vaterland" zlasti poslednji čas ponatiskuje izjave ogerskih Nemcev na Erdeljskem in Rumuncev, ki se pritožujejo, da narodnostni zakon od 1. 1868. Madjari uničujejo popolnoma nasproti nemadjarskim narodnostim. „Narodnie Noviny" pa z dne 5. aprila t. 1. dokazujejo n. pr. v članku „Lož a pravda" s posebnimi primeri, da madjarski niži uradniki in celo ministri prelamljajo isti zakon na škodo nemadjarskim narodnostim. Ta list pristavlja: „Schoenererjeva slova o „verlogene Judenpresse" pristaje sosebno na mad-jarsko časopisje, kedar mu je dajati spričevalo pravice o vprašanjih, tikajočih se narodnosti ali rodoljubnih poje-dincev nemadjarskega jezika." ... „Povdarjamo, da narodnostni zakon — četudi se zdi to barokno, ali je dejanski tako — ni za Ne-madjare, ampak osobito za Madjare. Nemadjari nimajo od njega nič, a Madjari pa imajo sklicevati se na nekaj, kedar je treba svetu dokazavati ravnopravnost. v Magjarorszagu. Zakaj bi tedaj zrušili tak zakon, kedar more ostati lepo tiskan na papirji, a ko se morejo pojedine njegove določbe predrugačiti z ministerskimi na-redbami. Tako glej. je s to ,,ravnopravnostjo", katero so dali in nam merijo Madjari iz „svojej vlastnoj dobrej vole". Nemški liberalni tostranski listi se hudujejo nad Madjari. da ne dovole ogerskim Nemcem zapisavanja v nemškem jeziku n. pr. v zemljiščne knjige, ali da se za-toženci ne morejo zagovarjati v maternem jeziku pred porotnimi sodnijami. Te očitbe se kaj lepo podajejo n. pr. v Graški „Tagespost", ki je razsajala 1. 1887., ko se je slovenski drž. poslanec pritoževal o jednakem vedenji Nemcev na Koroškem nasproti slovenskim zatožencem, in se lepo podajejo vsem liberalnim nemškim tostranskim listom, ki so razsajali, kakor da bi skupni nemški narod bil v nevarnosti zaradi tega, da je justično ministerstvo dovolilo tudi slovensko vpisavanje v zemljiščne knjige po slovenskih deželah! Vendar pa bi se bilo nadejati, da bodo „Grazer Tagespost" in drugi liberalni listi pravičniše postopali tudi nasproti Slovencem, potem ko vidijo, kako delajo Madjari z Nemci. Dosledno in pravično bi bilo tako. Srbija šteje po uradnem štetji od 1. 1886. skupno 1,952.321 duš na 48.586 km2. Prebivalstvo je srbsko in pravoslavno. Vendar pa je vmes 105.103 Romanov, 30.000 Ciganov, Bolgarov in Albancev, okoli 15.000 muhame-danov, 5000 rimskih katolikov, 500 protestantov in 4000 Židov. Belgrad šteje po štetvi od 1884. I. 35.726 duš, mesto Niš pa 16.178 duš. Črna gora obseza 9400 km2 zemlje in 236.000 duš. Črnogorci so Srbi, in samo peščica je Arnavtov. Srbi so pravoslavni, katolikov je samo 4000 duš, in jednako je muhamedanov. Bolgarija in vzhodna Rumelija. Bolgarsko šteje 63.972 km2 zemlje in 2,007.919 duš. Vzhodna Rumelija pa 35.901 km2 zemlje in 975 030 duš; skupno imati obe deželi 99.873 km'1 zemlje in 2,982.949 duš. Šteli so na Bolgarskem 13. januvarja 1881 in v Vzh. Rumeliji 13. jan. 1885. V obeh deželah je Bolgarov 2,027.241, Turkov in Tatarov 740.158, Grkov 64.579, Vlahov 49.064, Ciganov 64.790 in drugih narodnostij 37.117 duš. Plovdiv (Filipopel) šteje 33.442 duš. Ruščuk 26.163 duš. Varna 24.555, Sumla 23.093, Sredec ali Sofija (glavno mesto) 20.501 dušo. število Čehov na Dunaji. Na Dunaji izhajajoči češki list „Slovan" ima v 5. št. t. 1. članek: „Mnoho-li je vlastne Čehu ve Vidni a okoli?" v katerem dokazuje, kako je to, da so leta 1880. našteli samo 25.186 Čehov na Dunaji. Potrudili so se stvar preiskavati, in „Slovan" je objavil v isti številki na dveh tablicah štetje od 1. 1880. Iz teh tablic je razvidno, da je bilo res 25.186 Čehov, ali ti spadajo med absolutne, češki govoreče, v tem ko je bilo Čehov v resnici na Dunaji samem 148.170, v okolici Dunajski pa 91.840, torej skupno 240.000. In zdaj jih je kakor „Slovan" sodi, gotovo že tristotisoč. Dunajsko mesto ima 10 okrajev, in vidi se, da je bilo Čehov že 1. 1880. v vsakem okraji po 9-, 10- celo do 27.533 duš. (Poslednje število je v Leopoldovem). Tako so slepili liberalni in židovski listi občinstvo in razsajali zastran jedne osnovne, in še te zasebne, šole češke na Dunaji! »Slovan" dostavlja glede na to. „Menimo (predpokladamo), da štetje v čeških deželah ni trpelo jednako izrednega pritiska „ustavakov". Srbska akademija znanosti in umetnostij imenovala je svojimi pravimi člani: dr. Fr. vit. Miklošiča in prof. dr. Jagiča na Dunaji, arhiinandrita Hilarija Euvarca v Grgeteku, slikarja Jovanoviča v Monako vem in prof. Bogišiča v Odesi. Dr. Baltazar Bogišič, prof. na Odeškem vseučilišči in hrvaški akademik, imenovan je tudi meinbre de P Institut de France, ki je imeniten zavod. Slovani v nemškem cesarstvu. Nemčija ima zdaj 46,855.804 duše. Nemcev je okoli 3,240.000 duš. Med temi je 2,500.000 Poljakov, ki bivajo naPoznanjskem, Slezkem, zapadnem in vzhodnem Pruskem, in nekoliko tisočev Kašubov na Poznanjskem. Potem je 150.000 Litavcev v vzhodno-pruski pokrajini. Lužiških Srbov („Wenden" jih imenujejo Nemci) pa štejejo Nemci samo 120.000. Poleg tega je okoli 50.000 Čehov v šlezki pokrajini. Ruska velika obrtnost. Politika in taktika nemškega kancelarja zahteva, da nemške tudi oficijozne no-vine črno slikajo stanje državnega in narodnega gospodarstva ruskega. Zdaj se je oficijoz ,,Koln. Ztg.u zagnal zopet na Ruse, o katerih trdi, da so ubogi itd. Tednik „Pyccitoe JJtjio" št. 16. pa mu dobro odgovarja, navajajoč, da se pač Nemci izseljujejo, in da prihajajo ravno oni radi na Busko, ter da so se ravno oni hudo-vali, ko je Rusija lanskega leta poostrila zakone glede na državljanske pravice tujcev na Ruskem. Torej ne more biti tako slabo na Ruskem, kjer tujci bogate. Kar se pa dostoje obrtnosti, kaže ruski list na velik napredek s tem, da je bilo 1. 1855. v obče v Rusiji tovaren in zavodov samo 9.200, s proizvodstvom 155.900.UU0 rubljev. Leta 1885. pa je bilo samo v ev-ropejski Rusiji število fabrik in zavodov, po uradnih poročilih ministerstva notranjih del, do 83182 z vrednostjo proizvodstva 1.306,862.483 rub. V devetih letih se je fabnčuo-zavodska proizvodnost dežele povečala devetkrat. Leta 1-55. je bilo v Rusiji železnih prog vsega 976 vrst; zdaj pa obseza mreža železnih prog 24.000 vrst. ,.Najboljše merilo za oceno proizvodnosti dežele kaže se proizvodstvo mineralnega topljiva (kurjave). Leta 1855. je bilo dobljeno v Rusiji premoga DVa milijonov pudov; zdaj doseza proizvodstvo premoga 300 milijonov pudov. Konečno, 1. 1855. niso imeli Rusi pojma o nefti (nafti); zdaj pa pošiljajo oni za mejo vsako leto okoli 15 milijonov pudov." Ruska opera v Berolinu. Dne 1. maja je začela v gledišči „ Viktoria" v Berolinu pod vodstvom Ljubimo v a iz Moskve ruska narodna opera. Družba je sestavljena iz 20 solistov carske ruske dvorne opere v Moskvi in Petrogra" od 14. t. m. piše „KraftHOCTii cnoustch. Madjarska zavist proti Rusiji prehaja v ljubezen do ruske gramatike. Nikdo v vsej Avstriji se ne uči tmo> ycep;i,HO no pycci;n (tak userdno po russki), kakor Madjari." Mi smo že spominjali, da e izšla v Pesti nedavno iz tiska ruska slovnica, ki jo je spisal profesor slovanskih narečij na peštskem vseučilišči Oskar Asbot. Iz madjarskih novin izvedamo, da v stolici Ogerske je šla v dežel druga ruska slovnica, katero je spisal neki Vrečko. Občinstvo je pričakovalo tiska te izdaje s tako nepotrpežljivostjo, da jo je moral razpošiljati izdajatelj na oddeljenih polah, katere so se naglo razprodajale. V Moskvi živi zdaj 18.000 Poljakov, in verojetno je, da žive dobro, ako jeden iz njih, g. Alfred Vykovskij, namerja izdajati v tem mestu poljski list. Miklucho-Maklaj K. N., slavni avstralijski popotnik, znan v svetu tudi kot kralj Papuasov, je umrl v Peter-burgu v 42. letu starosti. V. M. Garšin, ruski pisatelj, je umrl 5. aprila t. I. v Peterburgu, še 1 ■ 33 let star. L. 1877. je vstopil prostovoljno v vojsko. Vtisi o tem so v njegovih delih: „četyre dnja" in „Vospominanija njadovago Ivanova". Jako so ga cenili. „lIepiiomiH Pycb" omenja, kako da ,,0bzorov" našteva druge slovanske romarje, samo gališko-ruskih ne. To pa da je bilo videti že naprej, da ruskih romarjev ne bodo poštevali kot zastopnike galiških Rusov, ako odidejo pod pokroviteljstvom Poljakov. No, kar se do-staje Slovencev, je v tem pogledu za nje bilo gotovo bolje, pod pokroviteljstvom Hrvatov in vladike Stross- mayerja, od koder ne prihaja nasprotje, ampak ljubezen do slovenskega naroda. Pomniti nam je, da vladika Strossmayer je gotovo z velikim premislekom naglašal papeževo nezavisnost. Saj se vidi, kako razni narodi, razne vlade hočejo vplivati v proticerkvenem interesu na glavarja katoliške cerkve. Gospod Krunoslav Jurjevič Heruc v Peterburgu, Nevskij Prospekt št. 88, kv. 86. izbral si je težko, no lepo zadačo, kot knjigotržec posredovati med Rusijo in južnimi Slavjani. Težka je njega zadača že zato, ker se v vsem, kar diši po Rusiji, vidi dandanes politična agitacija, rovanje takozvanih panslavistov, veleizdaja. Iz knjigotržcev med Slavjani stopili so v zvezo naslednji knjigarj i: Edvard Valečka v Pragi; G e o r g S z e-linski na Dunaji; Fr. Zupan (H. Fiedler) v Zagrebu; Lav. Hartmann (Kugli & Deutsch) v Zagrebu ; Ig.pl. Kleinmayer & F. Bamberg v Ljubljani; brača Jova novici v Pančevu; Velim i r Valožič v Bel-gradu; Dušan Valožič v Niši in Ivan K as ur o v v Sofiji. Zanimivo je to, da ljubljanski Slovenci se boje stopiti v zvezo s Petrogradom; objavljenja, ki jih je poslal g. Heruc v nekatere časnike, vrgli so naravnost v koš. Da, junaštvo je lepa čednost! Upamo, da Ign. pl. Kleinmayeiju in F. Bambergu se za tako drzost nič hu dega ne zgodi, z druge strani pa preziranje g. Heruca tudi bržkone nikomur ne prinese križa na prsi. Sramotno je za Slovence, da Nemec izdaje Stritarjeve spise; pohvalno pa je za Nemca, da slovanski literaturi in slav-janski kulturi podaja roko. Kleinmayer & Bamberg je pač — novi Sama)jan narodu našemu ? ! Ruska književnost J. 1887. Razun Finlandske je bilo izdano 1. 1887. na Ruskem skupno 7.366, od teh 5 442 v ruskem jeziku. Puškinovih raznih del je bilo izdanih 163 v 1,4S1.375 iztisih. Dela grofa Tolstega so bila izdana v 677.600 iztisih, dela Lermontova v 15.000, Gogola 40.000, Turgenjeva 16.000, Krylova 50 000, Gri-goroviča in Gribojedova po 10.000 iztisih. Grofa Tolstega drama »Vlastj tmy", ki jei zšla v 93.600 iztisih, je bila vsa razprodana; spisi Tolstega za narod so izšli v 397 000 iztisih. Vseh iztisov je bilo 24,403.242. Tiskaren je bilo 1500. Tako poroča Pavle n kov historiški Vestnik. Slovaki V Ameriki. Narodnie Noviny od 14. t. m. pišejo: „Naši Slovaci v Amer ki drže se jako dobro: oni imajo dobro ime kot delavci in se naobrazujejo. Že tretje leto izhajajo tam v Pittsburgu »Amerikansko-S-ovenske Noviny." Zdaj pa dozvedamo zopet iz verojetnega vira, da od 1. maja t. 1. bo izhajal v Streatore (država Illinois) nov slovenski (slovaški) časopis, tednik, pod imenom »Nova Vlast". Želimo temu podjetju mnogo vspeha! Mi smo preverjeni, da tudi on prispe k blaginji našega slovaškega. naroda, kateri pred bedo uteka daleč za morje, da bi si olehčal težave življenja. Zares čudovito je toi amerikansko povetrije: Slovaci, kateri tu doma, v stari domovini, niso slišali o slovenskem časopisu, zakladajo si v novi začasni domovini že drugi slovenski časopis! Bog daj, da bi iz teh daljnjih krajev došlo sem na naše mile slovenske kraje zdravega, zarajajočega kvasu! Daj Bog!" Nemški patriarhat. Kolikor smo brali mi, je priobčila najprej »MepBOHan Pyci>* telegrafski, potem so objavile „Kromerižske Noviny" in za njimi „Parlamentar" 11. marca obširnišo vest o „nemškem patriarhatu". Vest je bila došla z drugimi poročili iz parlamentarnih kro- gov. Po teh poročilih bi se bil Dunajski nuncij Galim-berti sporazumel z Berolinom in rimskim stolom z namenom, da bi se ustanovil samostojen nemški patriarhat. Temu patriarhatu da bi bila podrejena Strass-burška metropolija in vse one dežele,v ki so kedaj spadale k nemškemu bundu, torej tudi Cehi in Slovenci. Od tod da skušajo zatreti hrepenenje po slovanski litur-giji. V tem patriarhatu je, da bi se ob jednem za katoliške Nemce uvedla narodna služba božja v nemškem jeziku, to pa zato, da bi se na podstavi narodnega obreda združili nemški protestantje s katoliško cerkvijo. Na vse to je bil Dunajski „Vaterland" pooblaščen ugovarjati, in po njem je posnel preklic poleg drugih listov tudi »Fremdenblatt". V tem preklicu se trdi, da nuncij Galimberti ni razpošiljal znanih naročil avstrijskim škofom zastran slovanske službe božje na svojo roko ali na priporočilo kake vlade, ampak na zaukaz rimskega stola. Vsak otrok da ve, da ima glede na spremembe v liturgiji oblast jedino rimski stol. Kar pa se dostaje nemškega patriarhata, da je to vest slišal nuncij Galimberti sam prvikrat iz poročil »Parlamentar"-jevih. Toliko poročajo listi. Josipa Jurčiča zbrani spisi. Došel nam je VII zvezek. Uredil Fr. Leveč. Založila in natisnila „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1888, 8, str. 242. Vsebina: 1. Lepa Vida". Roman („Zvon". 1877). 2. „Ivan Erazem Ta-tenbah." izviren historičen roman iz sedemnajstega veka slovenske zgodovina ^„Slov. Narod", 1873). — Cena vezanemu zvezku po 1 gld., nevezanemu do 60 kr. „Lj. Zvon" poroča o drugih 6 zvezkih, da jih je še neraz-prodanih od 1. zvezka 555 eks., od II. 779, od III. 1016, od IV. 1137, od V. 1235 m od VI. še 1574. Skupno torej 6316. List priporoča, ker pri Slovencih ni še urejene trgovine za leposlovne proizvode, da bi slovenski razumniki nabirali naročnike za Jurčičeve spise ter pošiljali naročnino „Narodni Tiskarni". Tako bi se razširjala dela prvega pripovedovalca našega Jurčiča med narodom, katerega je on toli ljubil, za kateri je žrtvoval in neumorno delal vse svoje življenje. Stritarjevi zbrani spisi. 41., 42. in 43. snopič. Vsebina: Preširnove poezije. Pogovori od 1. do 16. „Slovenske pesmi." Dr. Benjamin Ipavec je izdal III. zvezek : »Slovenske pesmi" za mešani zbor, katere so tiskane v dobri opravi, jako razločno, brez tiskovnih napak in v prav prikladni zunanji obliki. Pač pa tudi zaslužijo te pesmi dostojno opravo; kajti prištevati jih je najboljši glasbi, ki jo imajo Slovenci. Med temi pesmimi ni jedne spodnje in navadnega kopita, ampak povsod se kaže duh in jedro, ter je jedino želeti, da bi bile obširniše po obsegu. Najlepša skladba tega zvezka se mi zdi št. 4: »Nazaj v planinski raj!" V njej se razodeva velika ljubeznjivost napeva, umetnosti in milobe v izvršbi, in tudi ponavljanje ne postaje jednolično, ker tudi v ponavljanji je od začetka do konca vedno kaj novega Jako globokočutno je treba peti 5. št.: »Hrepenenje po pomladi,- Komad je nenavadno izrazit, in zahteva, da ga pojejo z najfinejšim okusom. Pri tej pesmi bi sosebno želeli, da bi se bila razširila, ker nas malo ne bolestno prehvapi, da je tako kratka. V št. 3: „Potoku" je zlasti srednji stavek neizmerno dražesten vsled gibčnosti glasov; sicer je pa vsa pesem lepo iznajdena. St. 1 : »Vstala je narava" potrebuje dobrega pevo-vodje, ki zna s pravim okusom naraščanje povečati od tihega pp do leščečega konca; v tem je namreč utemeljen mikavni vtis, ki ga pesem napravi pri dobri izvršbi. Naraščanje simbolizuje vstajanje narave. Melodija sama pa se ne odlikuje s posebno lepoto. V št. 2 : »Slovenka" se lastna prednost skladateljeva spreobrača jedenkrat ravno v nasprotje, lastnost namreč, da skladatelj izdeluje svoje temate najbolj iz jednega motiva. Tu se ponavljajo stavki tako jednakovrstno, in rit-miško razvrščenje je izvršeno tako brez vsake spremembe, da se kaže pesem — katera se ne odlikuje tudi po ni-kaki posebni melodiški lepoti — prejednolična, sosebno z ozirom na to, da zahteva tekst štirikratno ponavljanje. Sicer pa celotni vtis te pesmi ni neprijeten v zmislu, da obseza značaj, kakor ga kažejo bolj šaljive, najivne narodne pesmi slovenske. S tem pa je pesem posrečeni izraz podloženega teksta. Tudi v tem zvezku se razodeva na dr. B. Ipavcu lastnost, katere ne zasledujemo drugače pogostoma: njegova glasba je vedno zanimiva. Sicer lepota in sladkost napevov mu je manj svojstvena, nego pa jednotnost in duh. On razvija tako rekoč svoje temate iz jednega glavnega stavka, namesto da bi razpletal nadalje tekoče napeve. Nadarjen je tako, da bi moral priti pri večih zasnovah svojih skladeb do umetnostne glasbe, kakor se je razvila v fugah in sonatah. V tej obsežnosti pa, kakor sklada svoje pesmi, spominja on na Roberta Schumanna, kateri je v svojih skladbah — posebno za klavir — vstvarjal jednake organske tvorbe v najmanjši obliki. Jako zanimivo bi bilo, ko bi se del dr. Ipavec na skladbo večega dela; v takem slučaji bi jaz pričakovala obilo duhovitih zasukavanj pri vsej jednotnosti celote. Pesmi 3. zvezka pa toplo priporočamo ne samo pevcem, ampak tudi slovenskim skladateljem. L učila Podgornikova. »Narodno blago,", katero je nabral po Bosni, Hercegovini in sosednih krajih in z latinico lani izdal M e h-medbeg Kapetanovič-Ljubušak, izda tiskarna Spindler in Lešper v Sarajevu meseca junija t. 1. v lepši in polnisi, popravljeni obliki v Cirilici. Knjiga bo stala 1 gld. Duhiecki Marijan. Historya literatury polskiej na tle dziejow naroda skrešlona. Warszawa 1888. M. Orgel-brand. 8-ka. Predavanja Lenartovicza so izšla pod naslovom »Sul Carattere della Poesia Polono-Slava". Firence, tiskarna G. Barbera, 1887. str. IV. - 196. „Primeri odlokov, vpisov in potrdil o vpisih v zem-Ijeknjižnih rečeh." Ta naslov ima knjižica, 32 stranij obsežna, katera je izšla iz c. kr. državne tiskarne na Dunaji 1888. Cena 40 kr. »Parlamentar". Mnogo je slovanskih listov, ki malone v vsaki številki opozarjajo na Dunajski tednik »Parla-mentar" ter ga toplo priporočajo Slovanom kot časnik, ki sporočuje in presojuje o vseh Slovanih. V resnici objavlja ne samo korenite članke, poučne dopise, ampak tudi najvažnejše razprave o kulturnih vprašanjih, ki so za sedanjost najvažnejša in prevažnega pomena za kulturno razvijanje slovanskega plemena. Mi list z dobro vestjo priporočamo tudi vsem slovenskim rodoljubom, ki se hočejo pospeti nekoliko više o današnjih pravih težnjah Slovanov. »Parlamentar" stoji po pošti za četrt leta 2 gld. 75 kr., ter se pošilja naročnina po nakaznici na upravništvo : VII., Lerchenfelderstrasse 25. Srbija. Cpfmja, oniic 3eM.be, Hapojia n UPiKaBe. Od V. Kapuča. V Belgradu. Z jedno etnografsko karto, s slikami itd. itd. Euskaja istorija v žižnjeopisanijah jejo glavnejših dejateljej. T. I. izd. 3. J. Kostomarov. S.-Peterburg 1888. Cena 3 r. 50 kop. Busskije pisatelji posije Gogolja. Čtenija, reči i statji Č. Š. Aksakov, Miljnikov i Ostrovskij. Miller O. S. Peterburg 1888. C. 1 rub. 50 kop. „Zametki i Dopolnjenija" k statjam G. Pgpina, na-pecatangm v Vestnike Jevropg za 1885 i 1886 god,g. (Opomnje in dopolnjenja k razpravam G. Pypina, tiskanim v »Vestniku Evrope" za I. 1885, in 1886.) je izdal Jakob Golovacky, prof. v Vilni, bivši profesor v Levovu. Golovacky je veren zagovornik Malorusov, in so njemu iz lastne skušnje natanko znane razmere avstrijskih ga-liških Rusov. Zato je ta knjiga jako dober pomoček vsem, ki se hočejo temeljito poučiti o razmerah galiških Rusov in njih književnosti. U Austriche slave et roumaine, slovanski tednik v francoskem jeziku, izhaja v Parizu. Letnina 10 gld. (uredništvo in upravništvo boulevard Saint-Michel 63). Spisi Stjepana Mitrova Ljubiše. (Crmcu CrjenaHa MnrpoBa Jbvčnme). Ljubiša, ki je umrl pred malo leti, je imeniten srbski pisatelj, odličen kot pripovedovalec. Zdaj se ponatiskujejo njegovi spisi. Izšel je ravno I. zvezek, „Slavjanskaja vzajimnost" (»CjiaBHHCitaa Bnaminocrb"). Pod tem naslovom začne izhajati, kakor javljajo poljske novine, nov (2.) ruski dnevnik v Varšavi. Urednik bo Platon Andrejevič Kulakovskij. ki je doslej urednik »Varšavskemu Dnevniku." IIcTOPnja UepHe Pope (Istorija Čeme Gore) Napisal D. Milakovič. I. 169. snopič Narodne biblioteke bratov Jovanovičev. Cena 16 kr, ^Baie" (Bače), ilustrovan list za deco. Izhaja v Nišu, po lkrat na mesec. Lastnik in urednik: Pet. M. Niketič. Cena celoletna 1-50 gld. VneoHa« mmra pyccnott hctopid (Učna knjiga ruske zgodovine) 9. izdanje. Delo Sergeja Solovjeva. 1 rub. 25 kop. »Pyccia u EBPOiia", veliko delo, katero je spisal J. Ja. Daniljevskij. in katero je izšlo zdaj s podobo pisateljevo v St. Peterburgu v izdanji J. Strachova. Cena 3 rublje. Boctoktj. Poccia n Cjmbhhctbo. Spisal K. N. Seontjev. 2 zvezka. Cena 2 rub. CpncKo npaBOC-iaBHO iijemije (Srbsko pravoslavno petje), po Koralovem starem načinu v note za jeden glas. 2. zvezek. 1 gld. „SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan Vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr. in za četrt leta 75 kr. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 2 gld. 80 kr. poluletno 1 gld. 40 kr. in četrtletno 70 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu „Narodne Tiskarne" dopisi uredništvu tudi v „Narodno Tiskarno" v Ljubljani. Izdajatelj biva v Gorici, ulica Parcar 18. Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Fran Podgoraik. —* Urednik: Janko Pajk.