Fant od f are Zapozneli nekrolog f tov. Antonu Farčniku. Takole se pehamo v vrtincu življenja, da često komaj opazimo, kako odpada list za listom tudi z drevesa našega stanu. Drug za Anton Farčnik. drugim dozorevajo in odhajajo mirno in spokojno tja, kjer ni bojev za obstanek, kjer ne razsajajo strasti in kjer ni življenje utesnjeno z obziri in predpisi, tja, kjer vlada večen mir in pokoj ... In vendar je bil marsikdo izmed njih cel mož, ki je dajal leta in leta pravec življenju v svojem kraju. Marsikdo je bil močan in neporušljiv steber. na katercga se je naslanjal ves okoliš, kadar je potreboval dela, kadar je iskal sveta in pomoči v stiskah življenja. Marsikdo izmed njih je bil kakor svetilnik ob razburkanem valovju življenja, ki je kazal pot do rešitve obupanim in potapljajočim. Pa so odšli od nas tiho in neopaženo. In mi nismo našli tople besede ob njihovem slovesu, nismo našli trenutka, da bi jim napisali par skromnih besedi v spomin! Tudi to dejstvo je trpek znak naše dobe, ki človeka goni in podi, da ne pride do oddiha, da ne najde samega sebe. Pri takih stvareh se zanašamo drug na drugega in koneo je ta, da ne stori nihče nič v tem oziru. Tako - le je bilo približno tudi z našim fantom od fare, s pokojnim tovarišem Antonom Farčnikom. Ze 29. junija je za večno zaspal. In še-le sedaj ob dnevu, posvečenem spominu vseh mrtvih, mu pišem skromno posmrtnico. Komaj dobrih deset let sem poznal tega izrednega moža, ki je vodil šolo in življenje v Polzeli polnih trideset let. Pa ne samo šola in življenje na Polzeli, ampak tudi stanovsko življenje učiteljstva v vranskem okraju je bilo v njegovih rokah. Saj je predsedoval društvu celih dvajset let. V okrajnem šolskem svetu pa ga je zastopal in branil celo dvajsetpet let. Že ti kratki podatki povedo dovolj glasno, da je bil pokojni Farčnik izreden mož in zaslužen tovariš, res, fant od fare, kar je tako rad rekel vsakemu, kogar je imel rad in ga cenil. Dasi je bilo med nama skoraj trideset let starostne razlike, vendar sva se kaj hitro našla, umela in spoprijateljila, ko je 1. 1922. prišel v Maribor uživat zasluženi pokoj k svojemu zetu tov. Tušaku. Prav rad je ob- navljal spomine. Posebno pri srcu pa mu je bila naša Koroška, katere ni mogel pozabiti. V Celovcu je namreč po dovršenih šestih gimnazijskih razredih študiral eno leto na učiteljišču, napravil maturo in šel službovat 1. novembra 1875. v Kotmaro vas. Kmalu na to je prišel v Glinje in zatem v Šmarjeto pri Borovljah, kjer si je izbral življenjsko družico in ostal ondi deset let. Ker pa so bile takrat na Štajerskem bolj urejene šolske razmere in tudi večji prejemki, je prosil za Polzelo in jo tudi dobil. Ne paragrafi, ampak srce je takrat velevalo vsakemu pravemu učitelju. da se ni udejstvoval samo med štirimi šolskimi stenami, ampak tudi izven šole. In pokojni Farčnik, ki je bil učitelj v najlepšem pomenu bcsede. se je udejstvoval povsod, kjer je bilo potreba. Sodeloval je pri posojilnici, pri Sokolu, pri CMD. Mnogo bojev mu je provzročala nekaj let na Polzeli šulferajnska šola. Vsled njegovega vzornega šolskega in izvenšolskega dela je morala naposled klavrno propasti, kar mu je bilo v veliko zadoščenje. Daleč na okrog je bil znan njegov šolski vrt, katerega je gojil z veliko ljubeznijo sebi v ponos in veselje ter Polzelanom v korist. Ko je šel 1. 1922. po štiridesetletnem vzornem delovanju v pokoj, je tudi v Mariboru kaj hitro našel samega sebe in — delo. Po smrti pokojnega Mihaela Nerata je bil imenovan za krajevncga šolskega osledo na krčevinski šoli. kjer je opravljal ta častni posel vzorno več let. V tistih letih je bila sedaj v vsej državi najmočnejša in najvzornejša mariborska Nabavljalna zadruga drž. uslužbencev šele v početku razvoja. Naš Farčnik je pri njej sodeloval v nadzornem odboru polnih šest let. Že v prvih letih po prevratu si je mariborsko upokojeno učiteljstvo osnovalo svoj krožek ter imelo redne mesečne sestanke, da je gojilo tovarištvo, obnavljalo svoje spo- mine ter se borilo za svoje pravice. Pri teh sestankih ni nikoli manjkalo našega fanta od fare, dokler mu je dopuščalo zdravje. Tovarištvo mu je bilo prav tako potrebno kakor vsakdanja hrana. Zato je ob vsaki priliki rad zahajal med učiteljstvo in ž njim kramljal o časih, ki so bili. Posebno vneto pa je zasledoval razvoj in napredek Učiteljskega doma v Mariboru. Med upokojenim učiteljstvom je zbiral članarino in ob raznih prilikah darove. Zbral je tekom let nad 3000 Din za naš dom in dočakal, da se je njegova zamisel uresničila. Človeško življcnje je še vedno nerazrešena uganka. To so pokazala tudi zadnja leta Toneta Farčnika. Pred par leti smo v ožjem domačem krogu obhajali njegovo osemdesetletnico. Rojen je bil namreč 17. maja 1851. v Žalcu. In ob svoji osemdesetletnici je bil mož še čvrst in raven kakor sveča. Brada mu je začela stoprav siveti. Na glavi pa si mu težko našel siv las. Gladko lice mu je bilo še mladostno  rdeče. Njegov duh je bil še prožen in spomin zanesljiv. Šalil se je z nami in prerokovali smo mu, da dočaka še devetdesetletnico in celo stoletnico. Pa je prišlo drugače. Kmalu nato je začel duševno nenavadno naglo propadati; Spomin in zavest sta ga tako naglo zapuščala, da še nisem doživel takega slučaja. V družbo ni več zahajal. In kadar sem ga obiskal na domu, kjer ga je negovala z vso ljubeznijo njegova hčerka, gospa Tilda Tušakova, ni bil več mogoč razgovor. Le smehljal se jc in kvečjemu ponovil zadnjo besedo vprašanja. In tako je ta vzoren, značajen in zaslužen mož po dveh letih hiranja odšel za vedno iz naših vrst skoro neopaženo. Naj bo vzglednemu šolniku in tovarišu vsaj v teh vrsticah ohranjen spomin.