706
Anton Debeljak: Dva Človeka. —
V nočni vihri.
Zdaj čez plodno prst se kroži kmetu polna grst, dim pšenice se megli mu iz desnice, roka tone v vrečko, ko da vleče srečko —
v
Zdrava, zemlja zlata! Cez mesecev devet mati bodi — saj ni bati se klevet.
Dva. človeka..
:L<
na vdrta v hrama trdi tlak: kot s cvetnih čaš dehti sladak aroma, puhti iz duše prošnja, k nebu roma in križa se ovija — šibek slak.
Luč Večna ti je solnce, večno medlo.
Nikoli nič srca ti ni razjedlo,
ni sol solza, ni strast, ni sreče plamen . . .
V prirodi blodi prosti moj korak in todi stalno sem doma — brez doma. Moj delež včasi gosti mrak je dvoma in večkrat še radosti žar gorak.
Jaz pijem solnce-mak, napoj omamen. Če bliskov bič vihti se nad teboj, srce, dokler si prosto, se ne boj!
"V  nočni  vihri.
.l^ot da iz večnosti se je strdila,
svet gosta ovila je noč.
Izbljula daljava je divjo pošast,
z obzorja zre glava nevidna v doline,
in kadar odpre se ji silnega žrela propast,
svetloba krvava razgrne čez kraje se črne,
da v njej se utrne oko ti za hip in vtonejo luči v vaseh.
In kadar odpre svoj pogled, blisk šine v brezdanje temine. Ko z repom zamahne po tleh, vztrepeče v drobovje kremeno gorovje. Iz brezna krvavega žrela se trgajo
Janko Glaser: Sam. — Jutro na gori.
707
črni plazovi bobnečih gromov
ko kletev Usode preteče.
In gora odmera gori ta glas
in druga ga tretji zaluči v obraz,
da pada s pobočja v pobočje;
in vihra napada zvezde od groze bledeče
Glej, kolnem se:
Vihar mi ni bolne prerušil  samote,
ni v duši zadušil proklete praznote.
Še v srcu puščavo jaz nosim,
na grudi mi glavo je zvilo brezmočje.
-» ¦«-
Janko Glaser:
S a m.
J^ogastvo tajno v uri čudoviti odgrnila si duši, gruda-mati — in meni je, kot da bi moral vstati in sanje tisočletne prebuditi, da zaječalo bi čez zemljo to in kriknilo od severa do juga in zarja šla čez tvoje bi nebo: ljubezen je in moč ji je sodruga! —
Ah, ne! Jaz moram iti, moram pasti . V globino črno cesta se razgublja, da v neprodirni noči, bolni strasti, brez luči, brez odmeva in brez zublja zaman se duša moja izječi, kot pisano je: vstani in umri! . . .
Jutro  na  gori.
JLiha še noč je, po zraku je tesno, mirno — kakor na grobu, ko črne potihnejo žalnice in že nalahko se dvigajo rosne trepalnice in le spomin še pritiska jih nem na oko . . .