st. 10.^
,S L o v E N K A*
Str. r
Po noči.
Toliko, da mi je malce blestela cesta pod angami.
Noč pa je bila neprozorna, soparna tiha. Da, čuk se je
oglašal nekje v goščavi.
Menda nisem ničesar premišljevala in samo hitela
proti domači vasici. Lučica u znamenji tam blizu prvih
hiš je še gorela.
Kar mi vstrepeče telo in šine kri k srci in v glavo
Zazdelo se mi je hipoma, da vidim (tam) ob cesti svoje
telo mrtvo. Razločila sem samo glavo s pol zaprtimi
očmi in ono strašno bledico . . . Bežala sem, a nogi sta
mi zastajali in se sibili v kolenih.
Kako smešno, saj hodiš ! .... Pa vendar ! ...
Ozrla sem se. in vroče mi je bilo . . . Zaničljiv nasmeh
mi je prišel na ustni in mislila sem zopet : smešno ! . .
Zopet sem se potrudila naprej in vedno bliže isti
prijazni lucici . . . Mimo . . . domov . .
Od kod ta bedasta domišljavost ? !
Pošel mi je strah z grozo in zabila sem nekoliko
namišljeno prikazen ob cesti.
Saj je ne bodem videla več, dasi jo bodo gledali
drugi, drugače, drugod. . . Viula.