List 43.
Politiški oddelek.
„Tukaj".
Tudi malenkosti so včasih vredne resne pozornosti, posebno tedaj, kadar gre za stvari, katere so v zvezi z narodovo častjo in ljudsko dostojnostjo.
O taki, na sebi malenkosti, a vzlic temu važni stvari nam je danes govoriti. Slovenski listi so nam javili, da se je pri kontrolnem shodu v Ribnici jeden re-servnik namesto z nemškem „hiera, oglasil s slovenskim „tukaj," zaradi česar ga je uradujoči stotnik dal po orožnikih prijeti in odgnati v zapor, proti čemur je ribniški občinski odbor brzojavno protestoval pri vojnem zapo-vedništvu v Gradcu.
Nam menda nihče ne [bo očital, da smo neprija-telji armade. Poznamo njen pomen za celo monarhijo, in rade volje tudi priznavamo, da se zamore jednotnost vodstva zagotoviti samo s tem, da je jednoten služben jezik za celo, iz različnih narodov rekrutujočo se vojsko, da si bi se vzlic tem narodovim jezikom tudi v vojski lahko priznale večje pravice/ kakor jih imajo sedaj. Nikdar in nikoli pa ne bomo priznali tistega načela, katero se kaže v postopanju vojaških oblastev pri kontrolnih shodih, ker to postopanje nas žali na naši narodni časti, na naši ljudski in človeški dostojnosti. Ako bi mirno in brez ugovora trpeli, da se narodovi sinovi tirajo v ječo, ker so se v svoji slovenski domovini pri tako brezpomembni priliki, kakor je kontrolni shod, posluževali svojega materinskega jezika, a ne tujega in nesimpatičnega jezika, potem  nismo  vredni, da živimo svoje narodno življenje.
Vemo, da s protestom ničesar ne opravimo, a dolžni smo svoji narodni časti, da vendar protestujemo in to storimo toliko laglje, ker imamo zakon na svoji strani.
Člen XIX državnih osnovnih zakonov, ta naš paladij, do loča izrecno, da imajo vsi narodi tedržave jednake pravice,
da ima vsak narod pravico gojiti svojo narodnost in svoj jezik in da priznava država ravnopravnost vseh deželno-navadnih jezikov v šoli, v uradu in v vsem javnem življenju.
So-li reservisti na kontrolnem shodu avstrijski državljani ali niso? Najpriprostejši razum odgovarja na to, da so, zakaj če bi ne bili, kako bi jih mogla država klicati na vojaško službovanje in na kontrolne shode? Kot državljani pa imajo pravico, se posluževati svojega jezika in jim te pravice tudi noben ukaz vojnega mini-sterstva in noben reglement ne more vzeti, ker noben ministerski ukaz in noben reglement ne more razveljaviti državnega osnovnega zakona.
Po nazorih vojnega ministra postane državljan tisti hip, ko se začne kontrolni shod, aktivni vojak in se kot tak ne sme posluževati svojega jezika, ampak se mora posluževati službenega jezika vojske, namreč nemščine.
Temu nazoru nikakor ne moremo pritrditi, kajti po naši sodbi postane reservist šele potem aktivni vojak, kadar se je oglasil in ne prej, saj bi se sicer tudi lahko reklo, da je že dan kontrolnega shoda ob 12 uri ponoči aktivni vojak, česar doslej niti kakemu Avstrijcu ni prišlo na misel trditi.
Sicer pa tudi v slučaju, k bi bilo reservista že pred oglašenjem smatrati aktivnim vojakom, ima pravico, posluževati se svojega jezika. Tudi aktivnega vojaka ne more živa duša siliti, da mora nemški znati in da mora s predpostavljena samo nemško govoriti.
Taka zahteva bi bila blazna, ker je naravnost nemogoča in faktično je nemški službeni jezik v vojski le bolj na papirju, dočim se prav v službi, dasi je komando samo nemški, govore ravno o najvažnejših rečeh v ne-nemških jezikih.
Kraj vseh germanizacijskih naklepov, ki so bili vodilni pri sestavljanju vojaških reglementov, morali so njih avtorji vender upoštevati dejanske razmere in z ozirom na te so tudi v § 95 službenega reglementa določili, da mora tudi moštvo pri službenem poslovanju rabiti  nemški jezik v »kolikor je mogoče"  in — hvala
422
Bogu — moštvu ni ravno mogoče posebno velikokrat rabiti ta jezik. Še tega bi bilo treba, da bi v državi, v kateri sta dve tretjini prebivalstva nenemške narodnosti, vojak s ^svojim predpostavljencem ne smel drugače govoriti, kakor v nemškem jeziku. Po pravu in po zakonu ni noben vojak dolžan nemški govoriti, ni noben vojak dolžan razumeti svojega predpostavljenca, ako ta ž njim nemški govori.
Nemški službeni jezik v vojski je zgolj mehaničen pripomoček v dosego potrebne jednotnosti v službi, a razen posamnih povelj in službenih imenovanj ni noben vojak dolžan razumeti besedico nemški, pač pa so častniki vezani, razložiti vojaku vse v njegovem jeziku in so vezani razumeti vse to, kar jim vojak pove v svojem jeziku in so zategadelj dolžni naučiti se polkovnega jezika. Jednotni armadni jezik ne sme segati čez najpotrebnejše meje, čez potrebe službe, kar se več zahteva, je krivica.
In posebna krivica je, pehati vojake v ječo, ker se pri kontrolnem shodu oglašajo v svojem materinskem jeziku, zlasti še, ker je dovoljeno v Trstu, oglašati se v laškem jeziku, v Galiciji v poljskem in na Ogerskem v madjarskem, samo slovenski in češki jezik sta izključena.
Protestujoč proti postopanju vojaških organov, katerega popolno nezakonitost smo v gorenjih vrstah označili, zahtevamo od slovenskih poslancev, da izpolnijo svojo dolžnost. Stvar je malenkostna a spada mej tista imponderabilija, katera so drugod odločilnega namena v najvažnejših momentih.