Deklica
Tedaj se je začulo iz zavojčka, ki ga je Mica položila v stran, ko je odvila vse otročiče, drobno vekanje.
»Kaj je to?« je rekla Mica in pogledala Tineta.
»Zdi se mi, da prihaja iz zavojčka. Morda je še kaj notri. Prej najbrž nisi do konca razvila. Morda dobiva še enega dečka. Potem jili bo pet in štiridesei. Res lepo število!«
Mica je hitela k zavojčku in ga do konca razvila. In te-daj sta zagledala drobnega otročička s sinjimi očmi in kodrastimi lasmi. Mica je veselo plosknila v roke:
»Deklica je!«
»Deklica!« je ponovil Tine in ves obraz se mu je raz-lezel v vesel nasmeh. »Deklica,« je rekel še enkrat in vzel drobno stvarco v roke. Božal jo je, ljubkoval in ujčkal na rokah in kar uagledati se je ni mogel.                      (Dalje.)
119