Poštnina plačana v gotovini
Sped. in aboon. postale - I Gruppo
Polletna naročnina...............L	1.000
Letna naročnina..................L	2.000
Letna inozemstvo ................L	3.000
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Leto XVI. - Štev. 24 (797)
Gorica - četrtek 11. junija 1964 - Trst	Posamezna	številka	L	40
Iz dnevnika duše Novi voditelj Indije
Pravijo, da gremo veliki gospodarski krizi nasproti. Verjetno bo to držalo. In kdo je temu kriv? Mnogi botio brez pomisleka rekli: vlada. Pa je resnica vse druga. Današnje gospodarske neurejenosti je kriv vsakdo, ki se ničemur ne zna odpovedati in si privošči več, kot mu dohodki dovoljujejo.
Samo en primer! Ob priliki nogometne tekme Inter - Borussia so Italijani plačali na vstopnicah 160 milijonov lir. Časopisi so zapisali, da je to svetovni rekord. Marsikateri delavec je zapravil celo tedensko plačo, da je lahko prisostvoval tekmi.
Narod, ki tako razmetava denar, ni več narod, ki si je v stanu naložiti prostovoljne žrtve.
Ali ni nekaj narobe v ljudeh, če se dogajajo stvari, kot smo jim bili priča v primeru nogometnega kluba Bologne? Zato ker so pri petih igralcih Bologne našli ostanke nekih drog (poživil), kar naj bi vplivalo potem na učinkovitost moštva in je po statutih nogometne zveze kaznivo, je prišlo v Bologni do množičnih demonstracij, v rimskem parlamentu so si sledile interpelacije, komunistični župan Dozza in demokrščanski podtajnik Sallz-zoni sta naenkrat bila na isti liniji. Ali je mogoče, da čast Bologne zavisi od majhne količine nekega mamila, ki naj bi ga bilo zaužilo pet igravcev, ki ne delajo drugega, kot da vsako nedeljo 90 minut tekajo za usnjeno žogo?
Pa je umrl skoro istočasno v Genovi industrijalec Gaslini. Proslavil je za vse čase svoje ime s tem, da je s svojim premoženjem priklical v življenje ustanovo, ki sprejema na zdravljenje polio-mielitične otroke. Nihče v rimskem parlamentu ni smatral za potrebno, da tega izrednega moža proslavi, in nihče v Genovi se ni čutil zaradi tega omalovaže-nja ponižanega. Nihče od Genovežanov ni protestiral, kajti šlo je za dobrotnika najmanjših, če bi Gaslini svoj denar potrosil v korist kakega nogometnega kluba, in če bi ta klub kot Inter iz Milana postal prvak evropskih nogometašev, ali kot Bologna državni prvak, o potem bi se njegovo ime izgovarjalo vsepovsod in polnilo stolpce v časopisih, kot se godi Dal-1’Ari, predsedniku Bologne, ki je te dni umrl.
Tako pa: doživljamo preobračanje vrednot. To, kar res nekaj velja, je prezirano; slavi pa se surova sila, telo, prazna glasba, plesi iz pragozda. Kako naj potem pričakujemo, da bo bolje!
____________________________ —	ej
Krst — prestopek proti vojaški disciplini
»Krasnaja Zvezda« (Rdeča zvezda), u-radno glasilo sovjetske armade, poroča, da je bil višji narednik Atanazijev v aprilu tega leta klican pred vojaško sodišče, ker da je onečastil svojo uniformo s tem, da je dal krstiti svojega otroka. Storil je to na ljubo svoji tašči, ki mu ni dala miru in stalno ponavljala, da noče imeti poganskega vnuka v hiši. Celo v cerkev je šol, oblečen v civil, in prisostvoval krstnemu obredu. Podpolkovnik Sestak, ki ga je sodil, je odločil, da mora biti kazen eksemplarična, ker sta v istem polku malo prej že dva druga narednika, Anisimov in Sadilov, storila isti pregrenek. Zato so višjemu naredniku Atanazi-jevu vzeli čin, ga obsodili na dve leti služenja v disciplinskem bataljonu in odločili, da bo odslej navaden vojak. Podpolkovnik Sestak je smatral za potrebno, da pokliče na razgovor tudi političnega komisarja polka, v katerem so omenjeni trije naredniki služili, češ da ni storil svoje dolžnosti in ni znal svojih podrejenih prepričati o nesmiselnosti vere. Komisar se je izgovarjal, da mu ni bilo znano, da so bili kaznovani naredniki pod vplivom krščanskih družinskih članov. »Krasnaja Zvezda« zaključi svoje poročilo 8 trditvijo, da ti trije primeri zgovorno Pričajo, kako se skuša Cerkev infiltrirati v sovjetsko vojsko in potom njenih članov vohuniti za svoje temne cilje.
Ko prebiramo »Dnevnik duše« papeža Janeza XXIII., se nam razodeva vsestranska odprtost Cerkve v današnjem času: njena odločna in pogumna usmerjenost k novim ■ oblikam gledanja, hotenja, delovanja sploh; njen zagon na nove življenjske poti, na katerih človek bega sem ter tja in s srcem polnim nemira išče rešitve. Če bi hotel sveti oče Janez XXIII. še enkrat nasloviti na Cerkev poslanico, bi jo moral začeti z besedami, s katerimi se je Pavel obrnil do korintske Cerkve: »Naša poslanica, ste vi, poslanica, ki je vtisnjena v našem srcu, ki jo poznajo in jo lahko berejo vsi ljudje. Vi ste očitna poslanica Kristusa, ki ni napisana s črnilom, temveč z duhom živega Boga, ne na kamnite plošče, ampak naravnost v vaša srca.«
Če hočemo razumeti Kristusovega predhodnika Janeza Krstnika, moramo spoznati puščavo, v kateri je doraščal in katere je postal v daljavo doneči glas. In prav tako se moramo za razumevanje pogumne smeri, katero je Cerkvi dal papež Janez XXIII., poglobiti v globino njegove samote: v ta dnevnik duhovnosti, ki je naredila iz njega človeka visokega poslanstva, samaritana našega časa, začrtovavca smeri, ki naj pripravijo Gospodu ljudstva dobre volje.
»Dnevnik duše« nam resnično razkriva globino in iskrenost razmerja papeža Janeza XXIII. do Boga.
V njem lahko sledimo stalnemu duhovnemu dviganju, ki pa je podrejeno zakonom narave in božji milosti, napredovanju v odkrivanju in globokem spoznavanju v postopnem prilagajevanju vsakdanjega življenja tej volji. Božja volja je večna in zato vedno sodobna.
»Kakšen je bil rezultat osredotočenja mojega duha v božji volji«? piše nekje sv. oče. »Privedlo ni do ničesar izrednega, ampak do utrditve mojih principov do Boga, do vprašanja mojega življenja in svetega poslanstva v službi Cerkve. — Čeprav nočem pretiravati prihoda v zadnjo, mogoče kratko dobo svojega življenja, čutim v sebi neki resnejši in zrelejši odnos do vsega, kar me obdaja.«
Velika vera papeža Janeza postopoma prehaja v ljubezen. »Ne želim in ne morem drugače — je zapisal — kot da živim in umrjem za duše, ki so mi izročene.«
Njegov duh obsega vse ljudi in se daruje vsem. Trudi se, da bi prišel v stik Z vsemi: »Z večjo skrbjo in vztrajnostjo se hočem učiti turškega jezika. Čutim, da imam rad turško ljudstvo.«
Leta 1959, ko je bil že papež, je Janez XXIII. tako označil svoje življenje: »Odkar me je hotel Gospod poklicati v to svojo visoko službo, se ne čutim več navezanega na kako določeneo stvar v življenju... Ves svet je moja družina. Ta občutek, da pripadam svetu, mora dati novega zagona mojemu razumu, mojemu srcu, mojemu delu.«
V »Dnevniku duše« odkrivamo vedno večje poglabljanje v velikonočno skrivnost, skrivnost vstajenja, ki nas uči, da le s smrtjo premagamo smrt. Pokojni sv. oče je imel vedno pred seboj le Kristusa, križanega Kristusa, v katerem je rešitev vseh težav.
življenje papeža Janeza je potekalo v miru, ker je znal vsako stvar spremeniti v dejanje ljubezni, in s tem v veselje. Proti koncu svojega življenja je začutil, da se mu bliža trpljenje, ko je zapisal: »Mislim, da mi bo Gospod poslal veliko duševno in telesno bolest, da se bom lahko tako popolnoma zanj žrtvoval.«
Ob otvoritvi vesoljnega cerkvenega zbora je pokojni papež zabeležil v svoj dnevnik: »Po treh letih težavne, a tudi mirne in srečne priprave, smo sedaj ob vznožju svete gore.« In verjetno je takrat le razumel, da ta s\’eta gora ni koncil, temveč Kalvarija, kajti zaupljivo je dodal: »Seda/ razumem, da Gospod hoče kot moj prispevek h koncilu moje trpljenje.« In to trpljenje ga je popolnoma prevzelo in zaznati ga je bilo lahko v njegovem glasu, v nenadnem skrivnostnem obmolknje-njtt, v vsakem izrazu njegove duše.
Na smrtni postelji, v dolgi agoniji, mu je angel ponavljal: »Zaznamujem ti oči, da boš videl božjo svetlobo, ušesa, da boš slišal glas Gospodov, nosnice, da boš vdihaval sladkost Kristusovo, ustnice, da boš izgovarjal besede življenja; zaznamujem ti ramena, da boš nosil Kristusov križ.«
Stopinje, ki jih je Janez XXIII. začrtal, so postale stopinje konciljske Cerkve, Cerkve, ki hoče zapustiti vse poti zmagoslavja in hoditi le po poti trpljenja, ki je edina, kjer se učlovečeni Sin lahko sreča z bednim človekom današnjih dni. Taka je Cerkev, ki jo je Janez XXIII. izročil Pavlu VI.
In da bi bila zveza med posteljo, kjer je Janez XXIII. trpel dolgo agonijo in prestolom, na katerem je Pavel VI. začel piti svoj kelih, bolj vidna, se je hotel novi papež, dvajset stoletij po Petrovem odhodu, vrniti na kraj, kjer je bil postavljen križ, kjer je grob ostal prazen, kjer je bil ustanovljen primat, ne kot primat gospodstva, temveč kot primat ljubezni.
Navdušenje in ginjenost, ki ju je to dejanje vzbudilo, sta dokaz, da so ga ljudje razumeli kot vrnitev h križanemu Kristusu, kot nadaljevanje kratkega pa-peževanja Janeza XXIII., ki je osvojilo ves svet, kot dejanje zbližanja in miru Z vsemi krščanskimi cerkvami in med narodi sveta sploh. Ko je Janez XXIII. slišal betlehemsko poslanico Pavla VI., se je goto\’o vzradostil kot Abraham, ki je želel videti Gospodov dan, ga videl in se neizmerno zveselil.
Priredila B. P.
Ob 20-letnici izkrcanja zahodnih zaveznikov v francoski pokrajini Normandiji so bile na licu mesta številne spominske svečanosti, ki so pritegnile pozornost vseh, ki so se borili proti Hitlerjevemu na-cifašističnemu režimu. 6. junij 1944 je šel v zgodovino kot »najdaljši dan« v drugi svetovni vojni, ko se je v precejšnji meri odločila usoda nemškega rajha. V zgodnjih jutranjih urah se je na tisoče ameriških, britanskih in kanadskih letalcev spustilo na francosko ozemlje ob istočasnem pomorskem izkrcanju na obalah Normandije pod vodstvom ameri-škeg generala Eisenhowerja, ki je vodil vse operacije. Po hudih bojih z nemškimi silami (ki čeprav niso bile na izkrcanje pripravljene, so vendar nudile silovit odpor) jim je uspelo odpreti tako zvano »drugo fronto« in tako stiskati obroč okrog Nemčije. To je bil eden največjih tehnično -vojaških podvigov v drugi svetovni vojni, na katerega so se zavezniki dolgo pripravljali. S spretno taktiko in propagando so uspeli prepričati nemške generale, da si niso pričakovali izkrcanja na tem kraju, kjer so obale zelo peščene in nepripravne za težka oklopna vozila.
Ob priliki proslav izkrcanja v Normandiji so številni ameriški turisti preplavili Francijo. Mnogi med temi turisti so bili tisti, ki so pred 20 leti preživeli strahotne spopade. Položili so na stotine vencev na grobove padlih kolegov. Ameriški padalec Robert Murphy, ki se je 6. junija 1944 prvi spustil na tla v Normandiji, je v nedeljo ponovil svoj podvig. V kraju Sainte Mere Eglise pa so odprli vojni muzej ob prisotnosti, ameriškega korporala Steela, ki je med spuščanjem proti zemlji s padalom obvisel na zvoniku.
Indijska kongresna stranka je izbrala za svojega voditelja in s tem za novega ministrskega predsednika Indijske zvezne države Lala Bahadura Šastrija, večkratnega ministra v vladah pokojnega Nehruja. Oseba kot taka uživa v Indiji splošno spoštovanje, toda v mednarodnem svetu je še nepoznana. Kljub temu je splošno mnenje poznavavcev indijskih razmer, da so prvaki kongresne stranke izbrali Nehruju dobrega naslednika; Sam pokojni Nehru se je o njem izrazil takole: »To je izredno pošten, zaveden in prizadeven človek.« Čeprav je majhne postave (saj meri le en meter in pol) in ne močnega zdravja, velja kot silno delaven, umirjen, potrpežljiv in izredno skromen državnik. Sposoben je delati tudi do 16 ur na dan, a kljub temu nima nobenih ambicij po slavi. O njem pravijo, da je najbolj ponižen in vljuden visokih vladnih ministrov, ki se je najnižjemu slugi zahvalil, če mu je prinesel akte na mizo.
Čeprav se že dolga leta ukvarja s politiko in je vodil že razna ministrstva, je ostal široki javnosti nepoznan. Kot notranji minister je s svojo potrpežljivostjo in taktom uspel rešiti marsikaka težav-
Življenje si je rešil s tem, da se je delal mrtvega. Tako je več ur preživel med nebom in zemljo.
Po prvotnih načrtih bi se proslav morala udeležiti glavna protagonista tistih dni, to je generala Eisenhower in Montgomery. Toda ker je general De Gaulle odklonil svojo udeležbo (pravijo da zato, ker so ga leta 1944 Anglo-amerikanci obvestili o nameravanem izkrcanju le 48 ur prej), sta ostala doma tudi ostala dva generala. Kljub temu je francoski tisk posvetil dogodku izpred 20 let veliko pozornost.
Dogodka se je spomnil tudi tisk komunističnih držav, ki sicer priznava gotove zasluge zavezniškega izkrcanja za nadaljnji ugoden potek vojne, a na drugi strani ga omalovažuje, češ da so se zahodni zavezniki odločili za ta korak šele tedaj, ko so se začeli bati, da bi mogla Rdeča armada naglo sama osvoboditi vse evropske države.
Hruščev in Tito sta se sestala v Leningradu
Jugoslovanski predsednik Tito se je ob priliki svojega obiska na Finskem sestal s sovjetskim predsednikom Hruščevom v Leningradu. Vest o 'tem nepričakovanem srečanju je vzbudila nemajhno zanimanje. Na Zahodu povezujejo njune razgovore s sovjetsko-kitajskiim sporom. V zadnjem času je moskovski tisk objavil več člankov« o pomenu in potrebi rednih posvetov med sociaiMstičndmi državami. Zato so komentatorji mnenja, da je treba leningrajski sestanek postaviti v ta okvir. Pri tem dodajajo, da niso jugoslovanski komunisti več tako nasprotni sklicanju mednarodne konference komunističnih partij ter da so v tem oziru sedaj pripravljeni nuditi Hruščevu vso moralno in diplomatsko pomoč.
na notranja vprašanja. med zveznimi indijskimi državami, a je vedno ostal skromen in v ozadju. In modri indijski narod je ravno njega izbral, da prevzame težko dediščino po pokojnem Pandit Nehruju.
TEŽKA ŽIVLJENJSKA POT
Novi indijski predsednik Lal Bahadur Šastri se je rodil leta 1904 v hiši revnega vaškega učitelja iz okolice Benaresa. Ko je bil star poldrugo leto, mu je oče umri in je z dvema sestrama in materjo še bolj občutil pomanjkanje. Kljub hudi stiski je dokončal višje šole v Benaresu in si tako pridobil ime Šastri, kar pomeni učenik. Ta vzdevek mu je ostal kot sestavni del njegovega imena.
Še sedaj rad pripoveduje, kako težka so bila zanj šolska leta, ko včasih ni imel denarja niti za prevoz s čolnom čez Ganges. Zvečer domov si je pomagal tako, da je privezal knjige z jermenom na glavo in preplaval sveto reko.
Kakor Nehru se je že v zgodnji mladosti vključil v politično življenje Indije. Kot šestnajstletni mladenič se je pridružil Gandijevemu gibanju nenasilne neposluž-nosti Britancem. Zaradi tega so ga večkrat zaprli. Vsega skupaj je preživel v ječi za indijsko neodvisnost sedem let.
Pravijo, da bo novi predsednik verjetno znal stvarneje prisluhniti socialnim problemom Indije, ker za razliko od Nehruja izhaja iz nižjega sloja. V zunanji politiki bo najbrž skušal načelno nadaljevati politiko neopredeljenosti in nevtralizma. Toda kot inteligenten politik, za kakršnega ga označujejo, ne bo mogel iti mimo nekaterih Nehrujevih neuspehov in napak, ki jih je pokojni predsednik zagrešil kot intelektualec. Bodočnost bo pokazala, kako bo Šastri razvil svojo osebnost, da bo kos problemom, pred katerimi stoji Indija s svojimi 400 milijoni ljudi ter nekaterimi zahrbtnimi sosedi.
Posvetovanja o Laosu
Po zadnjih poročilih so se boji v Laosu nekoliko polegli, čeprav ni moči še govoriti o kakem resnem premirju. Na diplomatskem polju pa se nadaljujejo posvetovanja o rešitvi zapletene krize, ki je zajela to državo Južne Azije.
Prejšnji 'teden je bila v Honoluluju konferenca ameriških civilnih in vojaških strokovnjakov, katere sta se udeležila tudi ameriški zunanji in obrambni minister Rusk in Macnamara. Po prihodu v Wa-shington je bil minister Rusk zelo rezerviran. Novinarjem je povedal le, da so na konferenci v, havajskem glavnem mestu obravnavali več priporočil v zvezi s položajem v Jugovzhodni Aziji. Zaradi delikatnosti položaja se ni spuščal v nadaljnje izjave.
Medtem se v Vientianu (upravni prestolnici Laosa) predstavniki šestih vlad (Kanade, Vel. Britanije, ZDA, Južnega Vietnama, Siama in Indije) posvetujejo o raznih predlogih, ki so jih dale posamezne države za pomirjenje duhov v Laosu.
Nova napetost zaradi Cipra
Vse kaže, da bo turška vlada izrabila sedanjo napetost okrog Cipra, da izkrca svoje čete in si na ta način prilasti del otoka. Ker je istočasno grška vlada trdno odločena to preprečiti, se kaj lahko zgodi, da pride v prihodnjih dneh do dogodkov z nepredvidenimi posledicama.
DVAJSETLETNICA izkrcanja v Normandiji
GORIŠKA OBČINA IMA 1.396.421.114 UR DOLGA
Proračun	gori
Viktor Hugo in njegovi „Bedniki“
Letošnji proračun goriške občine predvideva 527 milijonov 600 tisoč lir primanjkljaja, ki ga nameravajo kriti z naddoklado pri davku na potrošnjo za 187,600.000 lir in s posojilom 340,000.000 lir.
Na dan 1. junija 1964 je občinski dolg znašal 1 milijardo in 56 milijonov lir. V tej številki je tudi 137,492.000 lir dolga, ki ga občina ima za jamstvo, ki ga je dala raznim ustanovam, kot so Avtonomni zavod za ljudska stanovanja, Bolnica in Kongregacija usmiljenih sester »božje Previdnosti«. Če navedeni številki ene milijarde 56 milijonov lir dodamo še novi dolg v znesku 340 milijonov lir, dobimo, da bo občina imela eno milijardo 396 milijonov lir dolga. Za amortizacijo dolga bo letos občina plačala 72 milijonov in 11 tisoč lir.
RAZPRAVA O PRORAČUNU
Pri teh številkah so slovenski svetovavci SOZ (Sfiligoj, Kacin in Bratina) ugibali in študirali kaj storiti. Zlasti jim ni bilo po volji dejstvo, da se proračun že nagiba k ostvaritvi regulacijskega načrta in industrijskega področja, ki bi prejudicirala obstoj slovenske jezikovne manjšine. Poleg tega so naši svetovavci opazili, da letošnji proračun ne omenja zgraditve stavb za slovenske šole. Odbor ni vnesel v proračun raznih predlogov, ki jih je načelnik skupine dr. Sfiligoj iznesel na seji od 4. aprila, ki je bila nalašč za to sklicana.
Razprava o proračunu in o kriteriju njegove sestave je bila zelo živahna. Trenutno je že kazalo, da odbor s proračunom ne prodre. Naenkrat pa so italijanski socialisti napovedali, da se glasovanja, vzdržijo, češ da je vendar treba upoštevati dejstvo, da predstavlja letošnji proračun neko novo usmeritev v boljše, kar daje upanje za boljšo bodočnost.
IZVAJANJE DR. SFILIGOJA
Načelnik slovenske skupine dr. Sfiligoj je v klenih besedah in jasnih stavkih iznesel vse razloge, ki narekujejo, da Slovenci zahtevamo ne samo spoštovanje svojih pravic, ampak tudi zaščitni zakon, kakor ga je vlada poskrbela za nemško in francosko manjšino.
Vse to v zvezi z regulacijskim načrtom in industrijskim področjem, ki, kakor že omenjeno, bi ogrožala obstoj naše manjšine. Leta 1918 je guverner Petiti di Roreto razglasil, da se nam bo pod Italijo godilo boljše, kakor pod Avstrijo, pa se moramo Slovenci, po 49 letih, odkar je Italija prišla v naše kraje, še vedno boriti za spoštovanje naših osnovnih pravic. Leta 1945 je vlada razglasila, da bomo uživali prav vse pravice. V II ustavi je zapisano, da smo enakopravni in da nas mora republika zaščititi s posebnimi zakonskimi normami. Italija je podpisala mednarodno listino glede pravic človeka, in 4. novembra 1950 pa evropsko Konvencijo glede zaščite temeljnih pravic in svoboščin človeka. V 14, členu te Konvencije je rečeno, da se uživanje teh pravic in svoboščine priznava slehernemu človeškemu bitju, ne glede na njegovo nacionalno pripadnost.
In končno 3. člen deželnega statuta priznava enakopravnost vseh deželanov, ne glede na njihovo jezikovno poreklo, in zagotavlja zaščito njihovih etniških in kulturnih značilnosti.
Od leta 1918 slišimo Slovenci samo lepe besede in zagotovila glede spoštovanja naših pravic in naše zaščite, dejanski pa se naše pravice ne spoštujejo. Namerno se zaščita naše manjšine zavlačuje. Pa so vendar italijanske stranke vodile volilno propagando v videmski pokrajini tudi z letaki v čisti slovenščini!... Omenjam tudi, da se je K.D. med zadnjo volilno propagando sklicevala glede nas Slovencev na papeževo okrožnico »Pacem in ter-ris«. Zakaj pa se ne ravna po njenih navodilih?
Pred kratkim so nekateri demokristian-ski poslanci predložili zakonski osnutek za poučevanje albanščine v 26 občinah južne Italije in Sicilije, kjer žive Albanci. Leta 1961 so predlagali slovensko stolico v mestu Foggia, zaradi prisotnosti Slovanov v bližnjih krajih. Ni znano, ali je predlog prodrl.
Zakaj pa 30.000 Slovencev videmske province ne sme imeti pouka v svoji materinščini v osnovnih šolah? Zakaj ta kričeča krivica?
Odtod naša zaskrbljenost v pogledu regulacijskega načrta in industrijskega področja,« je dejal dr. Sfiligoj. »Zato vprašam gospoda župana pojasnila in zagoto-
vila v tem pogledu. Pa tudi pojasnilo glede zgraditve stavb za slovenske šole.« Proti tem izvajanjem in pritožbam ni bilo slišati niti enega samega glasu.
ŽUPANOVO POJASNILO
Župan je tedaj pojasnil, da ni v pogledu regulacijskega načrta in industrijskega področja še nič dokončnega, saj morata v obeh primerih občinski odbor in svet šele razpravljati in sprejeti dokončni sklep. O industrijskem področju na tleh sovodenj ske občine naj sklepa in odloča pa tamkajšnji občinski svet, in sicer tako, da ne bo škodilo koristim slovenskega prebivavstva.
Stavbe za slovenske šole pa se bodo gradile, je dejal župan dr. Gallarotti, tudi če to ni omenjeno v tem proračunu. Ministrstvu je bila predložena prošnja za kredite in je ni več treba ponavljati.
SLOVENSKI SVETOVAVCI SE VZDRŽIJO
Trije slovanski svetovavci so po teh pojasnilih sklenili, da se bodo pri glasovanju vzdržali. Tako je dr. Sfiligoj na seji dejal, da so se slovenski svetovavci že bili odločili, da bodo glasovali proti proračunu. Zdaj pa, ko so slišali županova pojasnila in ugotovili, da pravzaprav niti sovodenjski občinski svet ni še razpravljal glede industrijskega področja in kaj sklenil, se bodo raje vzdržali. V ostalem so naši svetovavci izrazili svoje pomisleke tudi zaradi previsokega primanjkljaja in zadeve avtobusnega prometa in podjetja ATA, s katerim je odbor prenaglo sklenil poravna™ spora s plačilom 6 milijonov
duhovnik ,pri delitvi sv. obhajila reče besede: »Conpus Gristi, in obhajanec odgovori: Amen. Vse lepo in prav, vendar dovolite, da spregovorimo tudi mi, ki smo preprosti verniki in v tem oziru najbolj zainteresirani. Ta novost je za nas vernike silno nepraktična. Skušajte poizvedeti naokrog in vsak vernik vam bo ■to priznal. Obhajanec ne ve, kaj naj bi naredil, ker nima dovolj časa, da bi vzel pate.no v roke, izrekal Amen, odprl usta in pobožno prejel Jezusa. Njegova skrb se osredotoči le v to, ali bo v tako bežen trenutek vskiadil vse. Zato verjemite ml, da prav malo ali bolje nič rte misli, da prejema Telo Gospodovo. Kaj naj rečemo šale, če se duhovniku mudi in je obha-jancev veliko število; potem pride do take zmešnjave, da je bolje ne govoriti.
V zadnjem uvodniku »Katoliškega glasa« je bilo silno lepo povedano o pomenu te nove formule pni obhajilu, a je bilo tudi rečeno, da so v prvih časih krščanstva polagali Telo Gospodovo na dlan ob-. hajamca, zato je ta imel dovolj časa, da je izrekel Amen.	A.	P.
Milijoni gledaveev italijanske televizije so sledili z velikim zanimanjem teden za tednom televizijski priredbi slavnega romana »Bedniki« (I miserabili), ki ga je spisal francoski pisatelj Viktor Hugo (izg. Vgo). Cerkvena oblast je te oddaje označila kot »primerne za odrasle«, ker so v njih prizori, ki so bili za mladino neprimerni in ker pisateljeve ideje lahko sprejema im sodi le odrasel človek z že formiranim gledanjem na probleme življenja.
Zanimivo je, da je pred časom kat. Cerkev ta roman Viktorja Huga postavila na indeks, to je na seznam knjig, ki jih katoličan ne sme brati. Storila je to zato, kar je za tiste čase (roman je prvič izšel 1. 1862) knjiga izražala ideje, ki bi utegnile bravce zavesti v razne zmote, v odpor do vere in v revolucionarno razpoloženje proti tedanjemu družabnemu redu. Tudi je Cerkev smatrala, da ni primeren način, kako pisatelj opisuje razne človeške moralne zablode in padce in da bi utegnilo zato branje takih mest biti marsikomu bližnja priložnost za greh zoper šesto božjo zapoved.
Danes, po sto letih, ko sta kino in televizija ter sodobni romani in revije, polni seksualnosti in drugih ideoloških zmot, vtisnili sedanji dobi izrazito materialističen pečat, se zdi roman Viktorja Hugoja kar »nedolžen« v primeri s tem, kar mladina sedaj prebira in gleda. Zato je katoliška Cerkev prepoved od te knjige umaknila. Dovoljuje celoten natis dela, pod pogojem, da uvodi v knjigo ne vsebujejo proticerkvene osti in da opombe ne izražajo nasprotstva do vere ali Cerkve in niso prežete od strupenega antiklerikalizma. Še ni dolgo tega, kar so pavlinci izdali ta roman v celoti, potem ko je v uvodu pojasnjeno, kakšne ideje je imel
Vsaka novost se zdi sprva sitna in nepotrebna, posebno starejšim, ki so vajeni na prejšnje. Tudi z zborno mašo je bilo povsod tako. Danes so pa vsi prepričani, da je zborna maša nekaj koristnega. Tako bo tudi z novim načinom obhajanja. Sprva se res zdi marsikomu sitna zadeva, kot sami omenjate. Ko se pa bomo novemu načinu privadili duhovniki in verniki, bomo vsi bolj zadovoljni. Treba je pa, da se najprej privadimo duhovniki, kajti v resnici se zahteva, da duhovnik bolj počasi in bolj s premislekom obhaja. Temu se pa ne moremo vsi in takoj priučiti. Drugič se zahteva od vas vernikov, da pravilno vskladite različne gibe pri prejemanju si', obhajila. Gotovo, da je treba marsikaj starega odpraviti, posebno priklon z glavo, kot delajo nekateri, in pa široko in prezgodnje odpiranje ust, kot se zopet dogaja pri drugih. Pa tudi nekoliko več prožnosti je potrebno po novem načinu. Vsekakor se ponekod že zelo lepo obhajajo in nič ne objokujejo prejšnjega. Tako upamo, da bo tudi z Vami in z Vam podobnimi.
Viktor Hugo in kako jih je treba danes tolmačiti.
Viktor Hugo se je rodil v Burgundiji na Francoskem v Mestu Besan^on leta 1802, umrl je pa v Parizu 1. 1885. Politično je bil najprej desničar in se navduševal za Ludvika Bonaparteja, ki se je
1.	1852. proglasil za cesarja Francije z imenom Napoleon III. Ta korak samozvanega cesarja je Viktorja Hugoja nagnil, da je šel v ostro opozicijo zoper njega. Posledica je bila, da je moral oditi v politično izgnanstvo v tujino, od koder se je vrnil ■šele po Napoleonovem padcu 1. 1870.
Roman »Bedniki« je pričel pisati 1. 1848. Po 14 letih ga je zaključil in takoj nato izdal. Narod je knjigo sprejel s silnim navdušenjem, ne pa politiki, literati in cerkveni krogi. Zdel se jim je drzen, revolucionaren, pohujšljiv, vari škodljiv.
Kaj je hotel pisatelj pravzaprav izraziti s svojim delom? Iz uvoda je razvidno, da je Viktor Hugo hotel opozoriti na tri velike probleme takratnega časa: na ponižanje človeka, kot živi v proletariatu, na moralni propad ženske, ki nima sredstev za vzdrževanje sebe in družine, na hiranje otrok, ki živijo brez sonca in ljubezni. Viktor Hugo je menil, da se da te probleme rešiti le tako, da se ljudem zbudi vest, ki je omrtvičena. Žato je smatral za svojo dolžnost, da pokaže brez olepšavanja na socialne rane v družbi in jih obsodi. Družba izkorišča reveže, kot so siromaki, jetniki, razni drugi bedniki, je do njih hladna, mutasta in krivična. Zato se je treba proti tej družbi boriti, da ubogi »bedniki« doživijo svojo lastno odrešenje.
Viktor Hugo ni bil kristjan v našem smislu besede. Njegovo verovanje obstaja bolj v nejasnih verskih čustvih in bledi veri v Boga, kot pa v razumskem doživljanju Boga. Kristus je zanj »morda največji človek vseh časov«. Kar pa je v njem globoko krščanskega, je pa njegova lakota po pravici in Ijubzeni v družbi. Ko ga prebiramo sedaj po sto letih, čutimo, da je želel povedati na svoj način to, kar so potem jasno izrazile kasnejše papeške socialne okrožnice. Zato ga danes tudi katoličan drugače razume kot pa vernik iz leta 1862. In to je tudi vzrok, da Cerkev danes Hugojevih »Bednikov« ne obsoja več.	—	jk
Problem italijanskih škofij
Sam sv. oče Pavel VI. je v svojem nagovoru italijanskim škofom omenil, da bo treba rešiti problem, ki ima svoj izvor
V zadnji številki smo ugotovili, da je Italijanska socialistična stranka za Slovence v Italiji nesprejemljiva.
Danes bomo zavzeli odnos do Italijanske komunistične partije, katero moramo odklanjati kot katoličani, kot demokrati in kot Slovenci.
Brezbožni in materialistični komunizem uči, da ni ne Boga, ne duše, ne posmrtnosti, ne absolutne resnice. Krščanska vera pa nas uči, da je Bog, da je duša, da je posmrtno življenje in da je resnica, ki je globlja in višja kakor jo more naravni um doumeti.
Za komunizem je človek žival; je toliko višji od živali, da misli, sicer pa prav tako živi, uživa, se plodi in potem pogine. Osrečiti ga more le tostransko uživanje, zakaj po smrti ni nič. Krščanstvo pa nas uči, da je človek ustvarjen sicer tudi za srečo na tem svetu, toda njegov poglavitni smisel je večna sreča v posmrtnosti. Sredine med tema naukoma ni. Lahko si ali veren katoličan ali brezbožen komunist. Katoličan torej ne more biti komunist.
Komunizem je diktatorski, totalitaren. Ne dopušča svobode političnega prepričanja, mišljenja, govora in verovanja. Je torej protidemokratičen in ga mora odklanjati vsak iskren demokratično in svobodoumno čuteči človek, ne glede na svoje prepričanje ali politično usmerjenost.
Slovenci odklanjamo Italijansko komunistično partijo še zato, ker je po svojem bistvu prot i sl o venska.
Če hočemo Slovenci v Italiji uživati državljanske in narodnostne pravice, moramo držati skupaj. Imeti moramo lastno politično predstavništvo in zastopstvo. To pa predpostavlja lastne, to je slovenske politične organizacije, zakaj le preko njih si lastimo predstavništvo ter zastopstvo izvolimo. Čim več nas je, tem močnejši smo. Čim manj slovenskih glasov stoji za
v prevelikem številu škofij. In to upravičeno !	j;
»LAvvenire dltalia« je v zveri s. tem prinesel pregled škofij, ki imajo manj kot 50 župnij ali manj kot 100.000 vernikov. i
20 je škofij z 10 župnijami ali manj; 16 škofij ima	do 15	župnij, 22 od 16	do	20
župntij, 42	škofij	21 do. 30 župnij	in	53
škofij 31 do 50 župnij.
28 škofij	ima manj kot 30.000 duš,	38	od
31.000 do	50.000	vernikov, 73 škofij	od
51.000 do 100.000 ljudi.
če k temu povemo, da so celo škofije, ki imajo po pet, štiri, dve, da celo po eno samo župnijo, bomo razumeli, da se pri takem cepljenju zgubi preveč zdravih sil in da škofijska kurija porabi cel kup duhovnikov, ki bi se jih s pridom dalo uporabiti v rednem dušnem pastirstvu.
Zato pa pravi osnutek IV. poglavja o »škofih in vodstvu škofij na II. vatikanskem cerkvenem zboru: »Majhne škofije naj se odpravijo ali priključijo večjim, ali pa naj se več malih škofij zlije v novo večjo.«
To predvideva tudi konkordat med sv. stolico in italijansko državo.
400 ljubljanskih vernikov pri Materi božji na Sv. gori
Zadnji dan majnika, na praznik Marije Kraljice, je svetogorsko svetišče znova doživelo izredno lep in pomenljiv dan.
Nad 400 romarjev je prispelo z osmimi avtopulmani iz bele Ljubljane, da se poklonijo pred svetogorsko Kraljico. Lep je bil pogled na polno cerkev romarjev; večja skupina romarjev je prihitela tudi iz Gorice in drugih krajev Primorske.
Ob 10. uri je pred oltar pristopil kaplan | cerkve sv. Patra v Ljubljani in daroval sv. mašo. Med mašo je vsa cerkev ubrano prepevala samo ljudske pesmi, in to take, ki so vsem znane in domače. Mi iz Gorice smo se pri petju pridružili Ljubljančanom in drugim vernikom iz širne Primorske, vsi združeni kot eno srce pred oltarjem svetogorske Kraljice. Pri evangeliju je stopil na prižnico predstojnik svetišča p. Martin Perc in nam z lepimi, pesniškimi besedami orisal zgodovino svetišča in zgodovino slike svetogorske Kraljice. Sledil je ofer, nato pa med mašo skupno sv. obhajilo.
Lahko rečemo, da je vsa cerkev pobož- j. no pristopila k obhajilni miri in s tem dovolj jasno izpričala svojo vero. Po sv. j maši so bide še pate litanije pred Najsvetejšim in blagoslov. Skoro poldne je biro, ko smo zapustili cerkev in se porazgubili po širnem prostoru okrog cerkve. Večina Ljubljančanov je bila prvič na Sv. gori, zato je bilo njihovo zanimanje za naše '
našim zastopstvom, tem šibkejše je in tem hitreje ga zlomijo narodni nasprotniki, ki jih ni malo. Ker komunisti Slovence zapeljujejo, vabijo in naravnost silijo, naj glasujejo za Italijansko komuni-	j
stično partijo, razbijajo slovensko fronto in slovensko skupnost in ji s tem smrtno-nevarno škodujejo. Če bi italijanski komu-nisti res hoteli dobro nam Slovencem, bi morali našo skupnost pustiti pri miru, da se lahko čim bolj okrepi in razvije.	j S
Ker delajo drugače, to je, ker nas razbijajo in bi radi preprečili izvolitev našega lastnega zastopstva, so neiskreni, kadar	f
poudarjajo pravice slovenske manjšine in	|
pravijo, da se zanjo borijo. V resnici jim	j j
gre samo za. slovenske glasove. Ako bi italijansko komunistično vodstvo spoznalo, da mu zaradi ljubimkanja s Slovenci grozi izguba italijanskih glasov, bi prav tako udrihalo po slovenski manjšini, kakor se ji zdaj prilizuje.
Ako bi bila naša manjšina Italijanski komunistični partiji kaj pri srcu, ne bi glasovala za takšen statut dežele Furlanija - Julijska krajina, ki Slovencev sploh ne imenuje po imenu. Opozoriti je treba,	\
da posebni deželni statut ne bi bil možen	|
brez komunističnih glasov v parlamentu. Komunisti so v opoziciji in nam sploh ne morejo nikdar pomagati. Edina prilika, ko bi nam lahko pomagali, je bilo glasovanje o posebnem deželnem statutu, takrat pa so pomandrali slovesno obljubo in nam dali klofuto, ker so jim bile —' kakor vedno — partijske koristi več kakor koristi slovenske manjšine.
te iz tega smo lahko spoznali, da je Italijanska komunistična partija protislovenska. Lepe besede ne zadoščajo. Potrebna so dejanja. Sele takrat bomo rekli o Italijanski komunistični partiji, da ni vet protislovenska, ko bo pozvala vse slovenske rojake, naj pri volitvah glasujejo stO" " vensko, to je za Slovensko skupnost.
lir.
IIIIMIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIItlltllllllllltllllllllllllltllltlllllllllllltllltltlllllllllllllflinillllllllMIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIttlllllllllllllllllllllllllllt
DAN NAŠE KATOLIŠKE MLADINE
V nedeljo 14. junija bo slovenska katoliška mladina poromala na Staro goro. Letos bo naša mladina v drugo priredila tako skupno romanje: lani smo izbrali Barbano, letos Staro goro. Lani smo se spomnili 1100-letnice sv. bratov Cirila in Metoda ter 100-letnice smrti škofa Slomška. Letos pa se bo romanje vršilo v znamenju izpovedi vere v trajno veljavne resnice, katere smo pri krstu sprejeli in iz katerih hočemo živeti. Med temi je tudi božja zapoved, ki nas uči, da moramo spoštovati svoje starše in z njimi svoj narod in njegove velike može. Letos v mesecu juniju pa poteče ravno deset let, odkar je umrl in bil pokopan v svoji rodni vasi Trčmunu oče beneških Slovencev msgr. Ivan Trinko. Zato se bomo na tem romanju na poseben način spomnili tudi njega in bomo na njemu tako ljubi božji poti ob nogah starogorske Matere božje pomolili za njegovo dušo in za vse druge pokojne naše dušne pastirje in druge voditelje našega ljudstva na Primorskem, ki «0 nas v zadnjih dveh desetletjih zapustili. Njih število ni majhno in naša dolžnost, da se jih spominjamo, je velika.
S tem namenom bomo torej poromali v nedeljo na Staro goro: da se ob spominu na Ivana Trinka in druge naše krščanske može utrdimo v veri in zvestobi do tistih krščanskih in narodnih idealov, za katere so oni živeli, delali in trpeli. Nedelja 14. junija naj bo zato res DAN NAŠE KATOLIŠKE MLADINE!
Spored romanja na Staro goro
Zaradi hude vročine, ki je nenadoma nastopila, bomo romanje na Starc goro v nedeljo 14. junija premaknili za eno uro. Zato bo tam maša ob 5" popoldne namesto ob 4", kot smo prvotno določili. — Iz Gorice odpeljeta dva avtobusa s Travnika točno ob 3h popoldne. Eden bo šel skozi Pevmo, Oslavje, števerjan, Podgoro, da pobere tamkajšnje romarje. Drugi pa bo odpeljal mladino iz Gorice in nato bo krenil skozi Rupo, Gabrje, Sovodnje in štandrež, da naloži še tam tiste, ki se bodo priglasili. Oba avtobusa se bosta počakala na trgu pred cerkvijo v Ločniku, da nadaljujeta skupaj pot na Staro goro. — Lepo bi bilo, ko bi se avtobusoma pridružili tudi tisti, ki bodo šli z lastnimi avtomobili in bi tako skupaj vozili do Marijinega svetišča.
Pri sv. maši bo zborno petje in molitev. Po maši bo srečanje mladine na prostem vrhu Planjave.
liiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiitiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiitiiiiiiiiiitiiiiiiiitiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimii
VPRAŠUJETE - ODGOVARJAMO
Ena zadnjih liturgičnih novosti je, da
kraje in njihovo zgodovino tem večje.
Z. P.
Slovenci in komunistična partija j
GOSPA ALOJZIJA KLUN GRL V DRUGO STOLETJE
Nekaj dnd, preden je dopolnila sto let, sem šel na obisk h gospe Alojziji Klun na Vernialisu. Našel sem jo na vrtu pred hišo. Nasmehnila se je, ko sem ji dejal, da je zaradi svoje visoke starosti postala važna oseba.
Potem mi je razložila na kratko svoje življenje. Ničesar ji ni ušlo iz spomina. Rodila se je 9. junija leta 1864 pri Zagorju ob Savi. Doma so imeli veliko kmetijo. Oče Drnovšek ise je trikrat poročil. Prva žena mu je hitro umrla in tudi edini sin. Moral se je poročiti v drugo. Iz tega zakona so se rodili štirje otroci: Micka, naša jubilantka Lojzka, Ančka in Janez, ki je umrl lani star 95 let! Toda otroci so mladi ostali brez matere. Umrla je za kozami. Oče se je poročil v tretje in iz tega zakona je bilo 9 otrok. Lojzka se ni več dobro počutila doma in je šla služit, najprej blizu doma, potem pa v Ljubljano. Pota so jo potem zanesla v Bočen na Tirolsko. Leta 1893 je prišla v Trst.
Sprejela jo je 'tako močna burja, da je vagonu, v katerem se je vozila, odneslo streho in luč. Več let je služila, potem pa se je seznanila s Francem Klunom z Razdrtega, ki je vozil pošto'. Poročila sta se leta 1898. Dobila sta tri sinove: Franca, Stanka in Božidarja.
V družini je vladala vedno najlepša sloga, čeprav so živeli skromno. Posrečilo se jim je kupiti hišo na Vernielisu, kjer živi jubilantka še danes.
Gospa Alojzija je zelo rada čitala. Stalno je bila naročena na Mohorjeve knjige. Se pred petimi leti je čitala brez očal, potem pa so ji oči opešale. Ker sorazmerno še dobro sliši, ji dela družbo radio. Ob
nedeljah posluša mašo od Sv. Justa, otroško igro, nabožne pesmi in še oddajo Vera in naš čas.
Za gospo Klun veljajo brez dvoma besede svetega pisma, ki hvali modro ženo. Vera zanjo mi bila prazna beseda, ampak življenje. Zato je nobena preizkušnja, katerih ni bilo malo, ni strla. Kolikim je znala svetovati in pomagati v trpljenju, to samo Bog ve.
Do 95. leta je redno vsako nedeljo obiskovala sveto mašo. Dokler je le mogla, je prihajala v oddaljeno župnijsko cerkev v Rojan. Še leta 1947, ko je imela .83 let, je hodila cel mesec maj k šmarnicam v Rojan in potem še ves junij k pobožnostim v čast Srcu Jezusovemu. Poleg tega je bila še ura pomaknjena nazaj, da je bila dejansko že ob petih zjutraj v Rojanu. Jubilantka rada in veliko moli. Takrat gre v svojo sobo, ker hoče biti zbrana. Naprosil sem jo, naj nekaj svojih molitev posveti tudi naši župniji.
V žensko Marijino družbo je stopila leta 1916. Sprejel jo je rnsgr. dr. Jakob Ukmar. Povedala je, da bi vstopila v Družbo že ob ustanovitvi, toda ker so bili otroci majhni, ne = bi mogla hoditi k shodom, zato je za nekaj let odložila. Vedno se še zanima za delo v Družbi.
Vprašal sem jo še, kakšne želje ima ob stoletnici. Pa mi je odgovorila: »Nobenih! Naj se zgodi, kakor Bog hoče!«
Gospe Klun smo hvaležni za krasen zgled verske in narodne zavednosti, ki ga je dajala vse dolgo življenje. Dobri Bog naj ji nakloni mimo in vedro na-nadaljnjo življenjsko pot!
Stanko Zorko
OR
Štandrež
Zadnjo nedeljo v maju smo spet povabili g. nadškofa v našo vas, da bi podelil sv. birmo dvajsetim našim otrokom in obenem pregledal popravo in poslikanje naše cerkve. Otroci, zlasti prvoobhajanci, ki so na binkoštno nedeljo imeli prisrčen praznik prvega obhajila, so nestrpno pričakovali še ddn sv. birme.
Popoldne ob 5" so se zbrali številni verniki na trgu in tam skupno pozdravili našega nadpastirja s krščanskim pozdravom: »Hvaljen Jezus!« Nato so ga nagovorile tri deklice s kratko deklamacijo in mu podale šopek cvetlic. V procesiji smo nato spremili g. nadškofa v cerkev, kjer je zadonela pozdravna pesem. Cerkev je bila vsa polna cvetja in zelenja, zlasti glavni oltar je kar žarel v cvetlicah in lučih. Lepoto slovesnosti pa je poudarila množica vernikov, ki je napolnila veliko cerkev. Gospod nadškof je najprej podelil sv. birmo našim otrokom, nato jim priporočil, naj ostanejo zvesti Bogu in Cerkvi in povabil starše, naj jim vedno dajejo zgled pravega krščanskega življenja. Škofijski kancler msgr. Klinec je prevedel vernikom in otrokom škofov govor v naš materin jezik.Vsi zbrani, duhovniki in verniki, smo potem skupno peli lavre-tanske litanije z odpevi in g. nadškof nam je slednjič podelil blagoslov z Najsvetejšim. Spremljan od duhovnikov in vernikov je šel v župnišče, kjer je izrazil svojo pohvalo nad okrasitvijo cerkve, kakor tudi nad našim cerkvenim, petjem in udeležbo vernikov.
Bog daj, da bi vsi naši očetje in matere vsako nedeljo tako vodili svoje otroke v hišo božjo in se tako vedno pokazali zveste starim navadam naše vasi in vredne božjega blagoslova!
Gojenci in gojenke Zavoda svete Družine obiskali Trst
Preteklo nedeljo je bila v provincialni hiši slovenskih šolskih sester v Trstu a-kademija, povezana z nedavnim posvečenjem oltarja v novi kapelj. Na tej akademiji so nastopili tudi gojenci in gojenke Zavoda sv. Družine, ki ga požrtvovalno vodijo iste šolske sestre. Vodstvo zavoda je obisk Trsta izrabilo tako, da je gojencem nudilo tudi celodneven izlet. V posebnem avtobusu so se otroci, dijaki in dijakinje z nekaterimi sestrami in hišnim duhovnikom že v dopoldanskih urah odpeljali do Miramarja. Oglodali so si čudoviti vrt in nato notranjost gradu. Spotoma jim je g. Jože Jurak razložil zgodovino gradu in žalostno zgodbo cesarja Maksimilijana in nesrečne kneginje Šar-lote. Nato je avtobus izletnike ponesel v tržaško pristanišče, kjer so obiskali na ribah bogati akvarij in se razvedrili zlasti ob živahnih kretnjah plavajočega pingvina. Sledil je obisk katedrale sv. Justa, nato pa je vsa skupina krenila v predmestje Sv. Ivana, kjer v bližini farne cerkve stoji novi provincialni dom. Tam so vsi skupaj
lillilllliilllliiiiiiiilliiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiliiillililiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiilllllllllllllllllltllllllillliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliillllillllllliiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiillliilfiliiiiiiii
so pognali na prosto in jih 'nato zgnetli na trg pred cerkvijo. Vaščani so bili prepričani, da so Nemci zvedeli za poboje in da je nastopila ura maščevanja. Ker so jih z vseh strani obkroževali vojaki z orožjem v .roki, so mislili, da jih bodo postrelili. Bledeli so v smrtnem strahu, živci so jim brneli kot tisoči napetih strun, obup se jih je polaščal. 'Mahoma so jim Nemci ukazali, naj nemudoma izpraznijo hiše, ker čez dve uri požgejo vas. Ljudje so se razkropili po domovih, nosili blago na prosto, ga nalagali na vozove. »Miren je zgorel, oblaki dima so se podili prav do nas,« so si medsebojno pravih, »zdaj bo zgorelo Opatje selo, plameni naših domačij bodo oznanjali vsemu obrobnemu Krasu, da jih čaka podobna usoda!« Medtem so Nemci neopazno izginili. Ljudje so vedno huje drgetali v strahu, da se vrnejo in upepelijo naselje.
Prešli sta dve uri, 'tri, pet... Nemcev ni bilo več nazaj! Ljudje pa so bili vsi strti zaradi prestane groze.«
Gospa Klun (100 let) v družbi najstarejšega sina (66 let), vnuka (39) in pravnuka (5 let)
34.
pieiei
Lipe se je zagrabil z obema rokama za glavo in vzklikal: »Moj Bog! Umor za umorom! Brat kolje brata!«
»Pa niso bile edine žrtve v Opatjem selu!« je s tresočim glasom nadaljeval Maksim. »Že meseca maja so partizani ubili Jožefa Marušiča iz Lokvioe in ob razpadu Italije Alberta Gorjana, občinskega obhodnika, očeta osmih otročičev. Pa ni biio zadosti! Bil je mladenič, Minko so mu pravili, ki je že pred letom šel v partizane, pa je padel Italijanom v roke. Zaprli so ga v tržaške zapore in ga mučili, da je bržčas kaj priznal. Ker so nato pozaprli še nekaj ljudi, so vstale govorice, da je tega kriv Minko. Ob italijanskem zlomu je tudi Minko zbežal iz zaporov. Prihitel je domov, da pozdravi mater. Pa ga našo dne 13. septembra prijeli partizani, ga zavlekli v skalovje in Ustrelili! Minka, svojega soborca, zaradi Partizanstva zaprtega in težko mučenega!«
»Strašno!« se jo zgražal Lipe. »Cela Veriga zločinov! Prelita kri vpije po maščevanju!«
“In maščevanje božje je padlo na vso vas!« je tedaj kar kriknil Maksim. »Se istega strašnega 22. septembra, ko so ubili Ferletičeve, so prihrumeli Nemci. Obkolili so vas in začeli vdirati v hiše. Ljudi
SREČANJE Z ZAREČANKAMI
Približali smo se Dornberku. Naproti nam je prihitel znanec in nas prisrčno pozdravil. Zanimal se je za dornberške odpeljance in nam pripovedoval o tamoš-njih zadnjih dogodkih. »V Rihcimberški gori. leži pet mrtvecev,« je nato znižal glas in šepetaje pravil, »med njimi je en Zarečan. Imena ne vem, ker je brez dokumentov. Nihče si ne upa v ono gluho samoto, da bi jih zagrebel. Lahko bi se
iznenada pojavili Npmci in ga počili. Že marsikdo je plačal z življenjem, ker se je mudil po goličavah ali bežal pred njimi.«
Novica nas je hudo pretresla. »Zarečan? Le kdo je?« smo se spogledovali. Vztrepetali smo ob nenadni vesti, da je smrt nasilno posegla v naše župnijsko občestvo: smrt pa cesto ne zavihti kose le enkratno...
V onem trenutku je izza ovinka prihitela velika skupina žensk, mod njimi je bilo tudi nekaj Zarečank. Vzkliknile so od ■iznenadenja in nam radostno priletele naproti. »Pozdravljeni, povratniki!« so nam klicale. »Pirvi, in upamo, da ne zadnji! Pravkar smo namenjene v Gorico iskat naših odpeljaneev. Hrane in obleke jim nesemo.«
»Prvi, pa, žal, skoro zadnji!« smo jim pobilo odgovarjali. »Le malo jih boste srečale na poti proti Volčji dragi, zakaj večinoma so jih odtirali v Nemčijo. Predvčerajšnjim jih je odpeljal neskončno dolg vlak, vlak lakote in smrti. Zaman pot v Gorico!«
Oledenele so. Nekatere so bruhnile v jok. Začele so nas spraševati poimensko 1» svojcih. Za nekatere smo povedali, kar smo znali, pa saj je za vse veljal isti odgovor: v internacijo! Nekatere so se odločile, da se vrnejo domov, druge so odhitele dalje iskat svoje drage, spet druge so vztrajale, da gredo na samo nemško komando v Gorico.
(se nadaljnje)
I5KE
NOVICE
prejeli izdatno kosilo, se odpočili v senčnem vrtu, se udeležili litanij v kapeli in akademije v dvorani, na noč pa veselo razpoloženi spet zasedli svoja mesta v avtobusu in se zadovoljni vrnili v svoj zavod.
Razstava in športne tekme
v Nabrežini ob priliki XVI. dne šolskih patronatov
V proslavo XVI. državnega dne šolskih patronatov je priredil patronat devinsko -nabrežinske občine športne 'tekme in razstavo risb in drugih dal upodabljajoče umetnosti za vse šole v občini.
Športne tekme so bile 30. maja na igrišču v Nabrežini. Udeležili so se jih učenci in učenke osnovnih, srednjih in strokovnih šol s slovenskim in italijanskim učnim jezikom iz Nabrežine, Sesljana in Šompolaja. Tekmovali 'SO v teku, skoku in štafeti.
Dne 2. junija pa je bila v nabrežinski osnovni šoli otvoritev razstave del upodabljajoče umetnosti otrok, ki obiskujejo otroške vrtce, osnovne, srednje in strokovne šole obeh narodnosti na ozemlju devinsko-nabrežinske občine. Slovesnosti so prisostvovali zastopniki cerkvene, civilne, vojaške in šolske oblasti ter učiteljstvo, otroci in starši.
Ob tej priliki sta govorila predsednik patronata Remo De Angelis in župan Albin Škerk. Brvi je orisal pomen in delo šolskega patronata za pomoč otrokom vseh šol v občini, g. župan pa se je zahvalil za človekoljubno in socialno delo patronata, pohvalil delo mladih razstavljavcev ter obljubil šolam nadaljnjo in po možnosti večjo podporo občinske uprave. Želel je, da bi razstava ostala odprta tudi v dneh vinske razstave v Nabrežini. Vodstvo patronata in ravnatelji šol so na to pristali.
Sledila je razdelitev nagrad in diplom najprej zmagovavoam pri športnih tekmah, nato pa otrokom, katerih izdelki so bili po mnenju posebne komisije vredni nagrad in priznanja.
Kakor je poudaril predsednik patronata, moramo reči, da so ne samo nagrajena, ampak vsa razstavljena dela — vseh je 276 — lepa in zanimiva, ker so sproščen izraz otrokovega doživljanja. Med temi so tudi dela dveh učenk nabrežinske slovenske osnovne šole, ki sta dosegli priznanje tudi na mednarodnem polju: lani je prejela pri mednarodnem risarskem natečaju, ki ga prireja šolski patronat v Forte dei Marmi, Mariza Škerk prvo nagrado, letos pa Lučka Petelin četrto nagrado.
Učiteljstvu in otrokom devinsko-nabrežinske občine čestitamo in želimo, da bi pogumno nadaljevali z umetniškim udejstvovanjem.
N. M.
Otvoritev 56 stanovanj za istrske begunce
V ulici Giustiriiani so v nedeljo zjutraj ob navzočnosti vladnega podtajnika Cec-cherinija »tvorili tri velike stavbe s 56 stanovanji za istrske begunce. Na dvorišču stavb je bila najprej sv. maša, nato so blagoslovili na pročelju poslopja sliko sv. Tomaža, puljskega patoma.
V novo poslopje so se vselili istrski begunci, ki so vse doslej prebivali v »ka-zermetah« na Svetogorski cesti.
Italijanska država je zanje dobro poskrbela, medtem ko so morali naši ljudje, prav tako begunci kot tisti iz Istre, v pretežni večini po svetu in tam z neštetimi žrtvami in brez vsakršne pomoči začeti novo življenje.
OIympia pobrala prva mesta
Preteklo soboto se je vršilo v Gorici provincialno prvenstvo CSI v lahki atletiki, in sicer za vse tri kategorije: naraščajniki, mladinci in seniorji. Najmlajši 01ympijci so se dobro odrezali in so v motih in skokih zasedli skoraj vsa prva mesta. Škoda, da so iz raznih vzrokov manjkali mnogi mladinci in ob polni udeležbi bi 01ympia verjetno zasedla pivo mesto v skupni oceni.
Rezultati naraščajnikov (allievi): Tek na 80 m: 3) Plesničar, 10’3 - Tek na 60 m zapreke: 2) Sussi, 107 - Skok s palico: 1) Leghissa M. 2,50 m - Met krogle (5 kg): 1) Podberšček, 12,16 m; 4) Antoni, 10,75 m. Tek 600 m: 3) Braini M., 1'43”2 - Skok v višino: 1) Sussi, 1,55 m; 4) Černič V., 1,40 m - Met diska (1,50 kg): 1) Podberšček, 37,19 m; 3) Antoni, 33,34 m - Skok
v daljavo: 1) Sussi, 5,53 m - Mat kopja (0'600 kg): 2) Antoni, 33,95 m.
Rezultati mladincev (juniores): Mat krogle (7,25 kg): 4) Vižintin I., 9,46 m - Mat diska (2 kg): 3) Marussi P., 29,49 m -Met kopja (0.800 kg): 2) Marussi, 37,80 m.
Nov nastop goriške Olympie
Pretekli petek, 5. junija, se je v goriški 'telovadnici na trgu Medaglie d'oro odigrala zadnja tekma za vstop v C-ligo. Olvm-pia je tokrat igro izgubila, to pot proti močnemu Audaxu. Rezultat je bil 2:0. S to zmago je Audax postal prvak svoje skupine in bo v prihodnje nastopal v višji C-ligi.
Rekordno število prehodov v maju
V mesecu maju so zabeležili na obmejnem prehodu pri Rdeči hiši rekordno število prehodov in sicer 126.830 prehodov v obe smeri. Lansko leto so največ prehodov zabeležili v avgustu s 118.592 osebami v obe smeri, letos pa so že v maju to število prekoračili. Italijanski državljani so dobro uporabili svoje prepustnice in dosegli tudi oni rekordno število 46.286 prehodov, medtem ko so prehodi jugoslovanskih državljanov dosegli število 80.544. Skupno s potnimi listi pa je število prehodov v obe smeri doseglo število 146.000.
Tudi blagovni promet je bil v preteklem mesecu na goriškem področju zelo visok. Dosegel je 375 milijonov lir uvoza in nad 1210 milijonov lir izvoza.
Radio Trst A
Spored od 14. do 20. junija
Nedelja, 14. julija: 9.30 Cvetice v slovenski pesmi. — 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Lepi janičar«. Napisal Rado Murnik, dramatizirala Mara Kalan. Prvi del.
— 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi.
— 14.30 Sedem dni v svetu. — 15.30 Radijska novela - Vladimir Bartol: »Ljubezen Sergeja Mihajloviča«. — 18.30 Po društvih in krožkih: (15) »Zbor 'in dramska skupina iz Bazovice« - pripravil Saša Martelanc.
Ponedeljek, 15. jun.: 12.15 Iz slovenske folklore - Niko Kuret: Ljudstvo baja, ljudstvo poje: »Zgodbe iz vseh vetrov«.
— 18.00 Iz lovčevih zapiskov - Ivan Rudolf: (3) »Zaljubljeni zajček sivček«. —
18.30 lz cikla koncertov, ki jih je priredilo društvo »Arte viva« v Trstu. — 19.15 Radijska univerza - Jože Peterlin: Michelangelo Buonarroti: (5) »Modicejska kapela«. —
21.00 Antonin Dvorak: Vrag in Katerina, opera v treh dejanjih.
Torek, 16. jun.: 11.45 Ameriški odmevi.
— 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 18.00 Italijanščina po radiu - 55. lekcija - pripravil Janko Jež. — 18.30 Sodobna italijanska glasba. — 19.15 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 21.00 Pregled italijanske dramatike - pripravila Josip Tavčar in Jože Peterlin - 26. oddaja. Pirandellovi sodobniki. Prizori iz komedij »Postržek« (Dario Niccodemi), »Maska in obraz« (Luigi ChiarelM), »Človek, ki je srečal samega sebe« (Luigi Antonalli). —
22.00 Slovenski i$ jugoslovanski solisti. Sreda, 17. jun.: 12.15 Zgodovinske zanimivosti. — 18.00 Znanstveni leksikon. —
18.30 Slovenski skladatelji dvajsetega stoletja - pripravil Dragotin Cvetko: »Slovenski preromantični skladatelji«. — 19.00 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije. Zbor »Antonio Illersberg« iz Trsta.
— 19.15 Higiena in zdravje. — 21.00 Simfonični koncert orkestra Italijanske Radiotelevizije iz Rima.
četrtek, 18. jun.: 11.45 Jugoslovanski orkestri in pevci. — 12.15 Za smeh in dobro voljo. Besedilo Danilo Lovrečič. —
18.00 Italijanščina po radiu - 56. lekcija. — 19.15 Širimo obzorja: »Sateliti odkrivajo vesolje« - pripravil Branko Pegan.
— 21.00 »Goyeve kaprice«, radijska suita.
— 22.40 Iz zagrebške glasbene bienale 1963.
Petek, 19. jun.: 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 18.00 Bilo je nekoč... Venec pravljic, pripovedk, legend: (30) »Gos« -pripravil Jurij Slama. — 19.15 Radijska univerza - Jože Peterlin:	Michelangelo
Buonarroti: (6) »Arhitekt«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. Urednik Egidij Vršaj.
— 21.00 Koncert operne glasbe.
Sobota, 20. jun.: 11.45 Italijanski akvarel. — 12.15 Po tujih krajih. — 15.00 »Volan«. Oddaja za avtomobiliste. — 15.30 »Potovanje v Koromandijo«, igra v treh dejanjih. — 17.20 II. vatikanski koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.00 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti - Vinko Behčič: (28) »Jarnik in Stanič dramita obmejne Slovence«. — 19.15 Družinski obzornik. Urednik Ivan Theuorschuh,
Razgibano versko življenje v Bazovici
RZASKE
NOVICE
Posvetitev oltarja v novi kapeli slovenskih šolskih sester v Trstu
Slovenske šolske sestre, tako zaslužne za versko, moralno in šolsko vzgojo naše mladine, so imele do 1. 1947. svojo provincialno hišo v Tomaju na Krasu. Ko je kraj prišel pod Jugoslavijo, zanje v novem redu ni bilo več mesta. Umakniti ■so se morale v Trst, kjer so si 1. 1949. v tržaškem Bregu blizu župne cerkve Sv. Ivana kupile novo zemljišče. Najprej so na njem 1. 1956 postavile zavod, ki se je pa takoj pokazal premajhnega. Zato so sestre 1. 1962. začele z zidanjem novih prostorov, kjer naj bi bile kapela, sestrska hiša in sobe za starejše gospe. To novo poslopje je bilo na zunaj dograjeno že lani; sledila je nato oprema notranjosti, ki je bila končana z ureditvijo nove kapele.
Ta kapela zasluži, da si jo vsakdo ogleda. Je pravi biser svete umetnosti. Naredili so jo po zamisli znanega slikarja Toneta Kralja. Njegovo Srce Jezusovo daje vsemu prostoru večnostmi izraz. Oltar je iz belega kararskega marmorja, stene kapele pa odete v mramor zelene barve.
Na sam praznik Srca Jezusovega, S. junija, je tržaški nadškof msgr. Santin posvetil novi oltar. Ob vratih zavoda ga je sprejela skupina duhovnikov z msgr. Škerlom in Silvanijem na čelu. Navzoče so bile tudi številne sestre iz omenjene kongregacije, njih gojenke, pa tudi mnogo prijateljev zavoda. Najmlajša gojenka je v slovenščini pozdravila g. nadpastirja, nato pa se je med petjem pesmi »Mogočno se dvigni« ves sprevod podal v kapelo, kjer so sledili poldrugo uro trajajoči obredi posvečenja novega oltarja. Pri tem Sta bila navzoča tudi zastopnika visokega komisarja in tržaškega župana. Med sv. mašo, ki je bila zborna v slovenskem jeziku, je g. nadškof povedal nekaj misli. Pohvalil je sestre, ker tako nesebično delajo v blagor duš in sodelujejo pri farnem življenju, nato pa navezal nekaj besed na praznik Srca Jezusovega in na podobo v kapeli, ki vse navzoče vabi: »Sin, daj mi svoje srce!«
Po sv. maši so se vsi navzoči zbrali v zavodski dvorani, kjer so bile izrečene besede pozdrava in zahvale ter je nato sledila priložnostna akademija.
V nedeljo 7. junija pa so se udeležili pobožnosti v kapeli in akademije v dvorani zlasti gojenci in gojenke slov. šolskih sester iz Trsta, Gorice, Doline in Boršta, pa predstavniki slovenske skupnosti s Tržaškega (dr. Poštovan, prof. Harej, prof. Šah) in mnogi starši nastopajočih otrok. Najprej je g. Jože Jurak iz Gorice kot hišni duhovnik tamkajšnjih šolskih sester opravil v kapeli litanije Srca Jezusovega in podelil blagoslov /-• Najsvetejšim, nato pa v dvorani vse navzoče pozdravil in poudaril veliko apostolsko delo, ki ga slo-venska kongregacija šolskih sester vrši v domovini, v zamejstvu, v Sveti deželi, Egiptu, Severni in Južni Ameriki.
Sledili so prizorčki ter deklamacijski in pevski nastopi gojencev in gojenk. Vsi so bili prisrčni, skrbno pripravljeni in doživeto podani.
Naj še posebej omenimo lepo rajanje starejših gojenk provincialne hiše v Trstu pa njihovo dvodejanko »Štiri želje«, ki je vsem navzočim močno ugajala in nudila globoke misli. Prav tako nas je osvojil mali Danilo iz Gorice, s svojini nastopom v prizoru »Dva računa«. Otroška vrtca iz Boršta in Doline sta nas potegnila za seboj s svojo otroško naravnostjo. Dekliški zbor iz Gorice je odpel brezhibno tri precej težke pesmi. Tudi vsi ostali so nudili z veliko zavzetostjo skrbno pripravljene točke, tako da je vsa akademija izzvenela kot veliko priznanje vsem, ki so jo pripravili in pri njej sodelovali.
jk.
Nenadna smrt kaplana v Skednju Enrica Brombara
V prvih urah srede 3. t. m. se je po Skednju in kmalu potem po mestu razširila žalostna novica: umrl je g. Enrico Brombara. Kaplan v Skednju, 42-letnl duhovnik, človek poln življenja in delavnosti nas je nenadoma za vedno zapustil zadet od srčne kapi.
G. Brombara je imel izredne zmožnosti: učenja in podajanja, razgovora in razumevanja, zato je imel poleg kaplanovanja v Skednju velike obveznosti v škofiji. Zla-
sti pa je bil velik v svoji skromnosti, tako da šele sedaj, ko ga ni več, spoznavamo, kaj je pomenilo njegovo delo.
Pokojni je prejel mašniško posvečenje leta 1946; služboval je nekaj mesecev v Bujah, pri Sv. Vincenciju, pri Novem sv. Antonu, slednjič, od leta 1953, v Skednju, obenem pa poučeval v raznih višjih šolah v mestu in v semenišču ter stalno sodeloval pri škofijskem listu »Vita Nuova«.
Sledil je redno vsem dogodkom, zato je tudi prav dobro poznal naše razmere in jih pravilno razumel ter marsikje zastavil svojo vplivno besedo.
Bog mu daj večni pokoj!
Izredno slavje v Sv. Križu pri Trstu
V nedeljo 31. maja smo svetokriški verniki doživeli izredno lep in duhovno bogat nedeljski večer. Slovesni zaključek šmarnic je sovpadal ž že najavljeno blagoslovitvijo obnovljenega zvonika župne cekrve.
Večerna pobožnost se je kot običajno začela ob 7. in pol zvečer z molitvijo sv. rožnega venca, med katero se je nabralo kar precej domačinov, pa tudi vernih ljudi iz sosednjih župnij ni manjkata'.
Slovesnost je obsegala dva dela: blagoslovitev zvonika na prostoru pred cerkvijo in zaključek šmarnic. Predno je msgr. Alojzij Salvadori — nadškofov zastopnik — blagoslovil obnovljeni ■ zvonik, je zbrane udeležence, med katerimi so bili openski dekan msgr. Natal Silvani, številni duhovniki iz sosednjih župnij, tržaški župan dr. Marij Franzil, slovenski sve-
1„Katoliški glas" v vsake | slovensko družino I |
tovavec v tržaškem občinskem svetu dr. Teofii Simčič, 'tukajšnji občinski delegat in poveljnik krajevne orožniške postaje, pozdravil naš domači župnik v slovenskem in italijanskem jeziku, nato pa je na kratko omenil potek dolgotrajnega prizadevanja, ki je končno bilo kronano z zežele-nim uspehom. V svojem nadaljnem govoru je g. župnik potožil: »Sedaj imamo obnovljen zvonik in zvonove, ki nas vabijo trikrat na dan k molitvi angelovega če-ščenja, ki nas vabijo ob nedeljah in praznikih k službi božji, ki nas vabijo ob sobotah k sveti spovedi in ki nam naznanjajo vesele in žalostne dogodke. Zal, da je za mnoge naše župljane vse to zvonjenje brez pravega pomena; saj mnogi ne molijo več niti enkrat na dan angelovega češčenja, ne posvečujejo več Gospodovih dni in skoraj ne poznajo več svete spovedi. Zvonjenje jih spominja samo še na uro.«
G. župnik je svoj nagovor zaključil -s prošnjo na msgr. Salvadorija, naj bi Boga prosil, da bi ti naši zvonovi segli v dušo vsakega našega župljana in da bi Bog po njihovem zvonjenju razsvetljeval in spreobračal naše ljudi k bolj krščanskemu življenju.
Zatem je povzel besedo msgr. Salvadori, ki je svetokriške vernike spomnil na čase, ko so se v Sv. Križu ljudje v velikem številu pobožno udeleževali cerkvenih slovesnosti, tako na pr. ob 50-lotnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, ko so podružni-ško cerkvico sv. Roka slovesno posvetili Lurški Materi božji. Govornik je nato vzpodbujal Križane k pravemu krščanskemu življenju, ki edino more človeka osrečiti za čas in za večnost.
Sledil je blagoslov zvonika in slovesni zaključek šmarnic, pri katerem je ubrano pel cerkveni mešani zbor, medtem ko je kvartet izbranih moških glasov ločeno nastopil s petjem lavretanskih (semeniških) litanij pred glavnim oltarjem. Posebno mogočno je izzvenel Vodopivčev Te Deum in skupna večno lepa Marijina pesem Vse prepeva, ki je izredno slovesnost tudi zaključila.
Zalivala
Pedagoški odsek Sindikata slovenske šole se zahvaljuje vsem učiteljem, profesorjem in nastopajočim učencem, ki so pripravili obe šolski prireditvi v Avditoriju dne 17. in 31. maja t. 1.
Napovedana razstava risb je morala zaradi tehničnih ovir odpasti.
Na praznik sv. Trojice smo imeli prvo sv. obhajilo. 18 otrok je prvič prejelo Teto' Kristusovo in odgovorilo svoj prvi Amen — Tako je. 15 otrok je bilo iz slovenske šole, trije pa iz italijanske. Praznik je lepo uspel, saj je bil skrbno pripravljen tudi od strani mater. Prihodnje ileto pa ne bo pri nas te prisrčne slovesnosti, ker so že letos šli k obhajilni mizi vsi otroci iz prvega razreda. Škoda, ker se nam bo zdelo, kakor da bi ne bilo pomladi v naši župniji.
Ta dan nas je obiskala vesela openska mladina in nas dve dobri uri odlično zabavala. Vse nam je bilo všeč: obe igri in vesela godba. Seveda mladino je najbolj ogrevala godba mladih veselih fantov. Veselo razpoloženje v dvorani so prinesli tudi številni dijaki iz Trsta in okolice, ki so vse točke burno odobravali z rokami 'in nogami. Obljubili so nam, da se vrnejo jeseni z lepo slovensko besedo in poskočno muziko.
Zadnjo nedeljo v maju sta združeni šoli iz Bazovice in Padrič-Gropade imeli zaključno šolsko prireditev. Grcpajsko-pa-driška jo je imela že na praznik sv. Reš-njega Telesa, a se je hotela pridružiti bazoviški šoli, ker je to že v navadi, da se naši šoli bratita. Razveselila je vse prisotne navzočnost šolskega nadzornika g. Boleta in ravnatelja g. Šinigoja in drugih učiteljev. Žalostno pa je dejstvo, da se mnogi nič več ne zmenijo za šolske prireditve, celo starši! Resnici na ljubo moramo zabeležiti majhno udeležbo v Bazovici, zelo veliko pa v Gropadi. Obe šoli sta s pestrim sporedom zadovoljili občinstvo. Nastopili so z igricami, deklamacijami, šaljivimi prizori in petjem, kar priča, da so imeli zadnje tedne dosti dela. Želeli pa bi, da bi take prireditve bile ne prav ob zaključku šole, temveč tam nekje v sredi šolskega leta. Pridnim otrokom in požrtvovalnim učiteljicam in učiteljem iskreno čestitamo.
To nedeljo — 14. junija — bo pri nas PASTIRSKI OBISK. Prevzvišeni g, nadškof bo dospel v faro že ob 8. uri in sicer v Gropado, kjer bo prisostvoval sv., maši in govoril vernikom. Ob 9.15 bo pa maševal v cerkvi sv. Cirila in Metoda na Padričah, ob 10.30 bo sprejem v farni cerkvi in sv. maša. Po maši bo v dvorani srečanje s šolsko mladino. Popoldne ob 16. uri bo nadškof maševal in birmal. Po cerkveni slovesnosti bo blagoslovitev' prvega kamna našega mladinskega doma.
V dneh od 31. maja do 6. junija se je vršila v naši župniji kanonična vizitaeija. Prevzvišeni gospod nadškof je obiskoval našo župnijo, in sicer prvi. dan župnijsko cerkev in sedeže katoliških organizacij ter skupine šolske mladine, ki obiskujejo nedeljski nauk, med tednom pa ostale cerkve, kapele in redovne družine. V župniji so štiri redovne družine, med njimi čč. šolske sestre v ulici delle Doccie, št. 34. Poleg župnijske cerkve je v župniji velika cerkev sv. Frančiška v ulici Giulia, kjer oskrbujejo čč. oo. konventualci eno tretjino župnije in bodo v kratkem dobili samostojno župnijo. Skoro na meji med Ka-tinaro in Sv. Ivanom je mala pritlična kapela sv. Avguština, kjer sta dopoldne dve nedeljski sv. maši za italijanske vernike, zvečer ob šesti uri in pol pa je v vsakem letnem času večerna sv. maša za slovenske vernike. V župnijski cerkvi je ob nedeljah sedem sv. maš in govorov, od teh dve za slovenske vernike, in sicer ob 7. in 10. uri. Slovenci imajo svojo popoldansko službo božjo ob 16. uri. Med tednom imajo šmarnice ob 20. uri. Vseh različnih večernih pobožnosti za Slovence je tekom leta več kot 200, točno 206. Po večini so te pobožnosti dobro obiskane. Toda pomniti je treba, da je od 18.000 duš, ki jih šteje župnija, še nad 3.000 Slovencev.
Sedanjo župno cerkev so sezidali leta 1858. Posvetil jo je 27. junija tedanji tržaški škof Jernej Legat. Leta 1959. je Sv. Ivan postal samostojna župnija. Prej je spadal pod Novi Sv. Anton. Matrike so začeli pisati ločeno od Novega sv. Antona v letu 1860.
Najstarejša cerkev v župniji je cerkvica sv. Ivana in Pelagija na vrhu ulice alle Cave. Ta cerkvica je stala že v letu 1338. Pozneje so jo večkrat predelali in povečali. Od leta 1426 je imela v tej cerkvi sedež bratovščina sv. Pelagija, ki se je leta 1540. spremenila v bratovščino sv. Ivana in Pelagija. Ker je cerkev po zadnji vojni skoro čisto razpadla, jo je leta 1955. su-perintendanca za umetnost v stari obliki popolnoma obnovila, napravila lep mar-
Prihodnji teden začnemo graditi župnijski mladinski dom. O tem kaj več v prihodnji številki K.G. Z velikim veseljem beležimo ito .novico, ker se že dolgo let nanj pripravljamo in ga zato še bolj nestrpno pričakujemo. Naj Bog po priprošnji našega nadškofa in vseh faranov blagoslovi kamne in srca!
Na sveto Marijo Magdaleno bo naš rojak č. g. Kocijan obhajal 50-letnico mašništva. Vaščani in vsa fara naj resno misli na ta lepi dogodek!
Župnik
Rojan — Tretja obletnica Marijinega doma
Zadnjo nedeljo v maju smo obhajali tretjo obletnico otvoritve Marijinega doma. Dopoldne ob devetih je bila sveta maša za dobrotnike. Spomnili smo se tudi že pokojnih dobrotnikov.
Po sklepu šmamične pobožnosti v cerkvi je bila prireditev v Marijinem domu.
Širite »Katoliški glas"
Zbralo se je precej ljudi, ki so z zanimanjem sledili dekliški zborovski igri Sveta 'Cecilija. Nastopalo je nad dvajset deklet. Igra je čudovita poezija krščanskih idealov, ki so večni in nespremenr Ijivi, veljavni danes kot v rimski dobi. Igra je bila skrbno pripravljena in je zahtevala mnogo 'truda. Skoro celotno igro so spremljali primerni glasbeni odlomki Bacha in Handla. Do učinka so pripomogle tudi odrske luči.
Dolg pri Marijinem domu se naglo manjša. Trenutno znaša še milijon sedemsto tisoč lir. Imamo utemeljeno upanje, da bo v enem letu poplačan ves dolg. Seveda čakajo še razna dela, a bodo prišla kasneje na vrsto.
Za zaščito italijanskih jajc
Na pobudo ministrstva za kmetijstvo bo v kratkem stopil v veljavo »državni načrt za zaščito jajc«. Po vseh pokrajinah se bodo ustanovili posebni centri, ki bodo skrbeli, da jajca po teži uvrstijo v odgovarjajočo kategorijo in jih pečatijo. V prvo kategorijo bodo uvrstili jajca v teži od 65 do 45 gramov, v drugo pa jajca izpod 45 gramov. Po 15. dneh od pečatenja bodo jajca vzeli iz prometa, ker po tem času niso več uporabna.
mornat oltar z zelo okusnim bronastim tabernakljem, ki je delo Tristana Alber-ti-ja. Na rojstvo Janeza Krstnika 1955. je cerkev in oltar' posvetil sedanji gospod nadškof.
Dasi je ta stara cerkev častitljiv spomenik davne preteklosti, ni to najlepše svetišče v župniji. Najlepša kapela morda celega mesta je. sedaj nova kapela čč. šolskih sester v ulici Doccie, ki je zgrajena po načrtih umetnika Toneta Kralja, ki je naslikal tudi oltarno sliko Srca Jezusovega. Kdor biva v Trstu ali pride v Trst, naj kar stopi k sestram in si ogleda to kapelo.
Ob pastirskem obisku je g. nadškof na prvi dan obiska maševal zjutraj ob 7. uri za slovenske vernike in jim tudi govoril, prav tako jim je govoril pri popoldanski službi božji, dalje je obiskal našo zasilno' dvorano, kjer ga je sprejela šolska mladina in številni skavti in skavtinje. Pohvalil je posebno slovensko zborno petje. Pri teh obiskih v cerkvi in dvorani jc bila zelo velika udeležba.
Preteklo nedeljo 7. junija pa je novi župnik don Giovanni Albonese slovesno obhajal svojo srebrno mašo. Voščimo mu mnogo božjega blagoslova in uspešnega apostolskega dela dolgo let. Priporočamo se mu, da bo posebno ščitil naše stare slovenske navade v cerkvenem življenju.
Praznik češenj v Mačkovljah sijajno uspel
Češnje in grozdje sta prav pogostna motiva naše literature, predvsem, ljudske, zato ni čuda, če je naš človek rad »praznoval« ob času pobiranja tega sadja. Na Tržaškem imamo že dalj časa praznik grozdja, nismo pa imeli praznik češenj. Za to so poskrbeli podjetni Mačkovljani, ki so vpeljali praznik češenj že preteklo leto; zato ta praznik presega meje male tržaške vasice in zavzema važnost za vse tržaško ozemlje. Kot praznujejo češnje Goričani v Števerjanu, tako jih praznujemo Tržačani v Mačkovljah. Tu je dal pobudo za praznik dušni pastir dr. Stanko Janežič.
Ko smo se preteklo nedeljo kretali v prijaznem gozdičku nad vasjo, smo opazili veliko mladine. Vse priznanje fantom in dekletom, ki so skrbeli za uspeh tega dne; od priprave, nastopa in razprodaje do posprave.
Na sporedu je bil običajni kulturni nastop z raznimi točkami: petje krajevnega zbora pod vodstvom prof. H. Mamola ter fantovskega terceta in dueta ter nastop otrok. Številne goste in domačine je pozdravil dr. Stanko Janežič, za napoved raznih točk je poskrbela Adrijana Tul, okvir temu praznovanju pa je postavil dr. Lojze Tul, znan javnosti po svojem časnikarskem udejstvovanju, s kratkim nagovorom, v katerem je poudaril, da bi morali zavestno odstranjati ovire, ki nas 'razdeljujejo in krepiti vezi bratske skupnosti. Zato je prav, da se zbiramo na prireditve v prosti naravi in da zidamo lastne prosvetne domove ter s tem iz 'dneva v dan jasno razglašamo: mi hočemo živeti !
Na prireditvi smo videli mnogo Tržačanov in okoliških ljudi, zato naj bi organizatorji v bodoče pravočasno poskrbeli za več reklame po vsem tržaškem ozemlju, da bo prireditev v Mačkovljah res osrednja prireditev, ki naj ohrani sedanji ljudski značaj.
Kar tiče družabnosti in vedrosti, so pa prireditelji gotovo uspeli, ker so nudili najprimernejši prostor in tudi potrebno postrežbo. Videti je bilo tudi več naših kulturnih delavcev, med njimi pokr. poslanca dr. J. Škerka, pisatelja Fr. Jezo in prof. I. Theuerschuha, predsednika Katoliškega sveta.
Ponovno čestitamo g. dr. Janežiču in njegovi mladini za uspelo praznovanje in kličemo z njimi: na svidenje prihodnje leto!	d.	j.
O B V E S T 1 L A
ŠKEDENJSKO Kulturno društvo vabi vse Škedenjce na izredno predavanje dr. J. Škerka o problemih, ki so nastali z ustanovitvijo avtonomne dežele Furlanije-Julijske Benečije. — Govoril bo v Domu. Začetek ob 20.30. — Vabljeni predvsem moški.
II.	REVIJA SLOVENSKIH POPEVK.
V tržaškem Avditoriju bo v soboto zvečer in v nedeljo II. revija slovenskih popevk »Trst 64«. V soboto začetek ob 21. uri, v nedeljo 14. junija pa ob 17h in 20.30. — Prireja prosvetno društvo iz Barkovelj.
DUHOVNE VAJE za slovenske duhovnike na Barbani se bodo pričele v ponedeljek 22. junija ob 10. uri dopoldne.
VPISOVANJE za slovensko romanje v Lurd se je že zaključilo. Opozarjamo vse tiste, ki bi hoteli poromati v Lurd in v najznamenitejše špansko svetišče Mont-serrat, da je pri potovalni agenciji IOT v Gorici, ulica Oberdan 6, odprto vpisovanje za to romanje. Vršilo se bo od 1. do 8. julija t. 1. z avtopulmanom. Nobena noč na potovanju. Cena 48.700 lir. — Od 23. do 29. septembra bo drugo romanje samo v Lurd z avtopulmanom. — Cena 34.950 lir.
DAROVI
Za Katoliški dom: N. N. 5.000; N. N. 2.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; N. N. 4.000; N. N. 50.000; N. N., Gabrje 4.000; I. P. 10.000; N. N. 500; K. H. 10.000; Doles Fortunat 1.000; I. H. 3.000; M. K. 1.000. — Vsem da-rovavcem Bog povrni!
Za Marijin dom v Rojanu: Z. J. 5.000; Danilo Piščanc 1.500; N. N. 1.000; N. N. 1.000; Pečanko 1.000; G. Bandelli 1.000; Marija Pečenko in Franko Saksida ob poroki 10.000; M. R. za deset stolic 30.000; U. J. 1.000; mame prvoobhajancev 6.000; Ovčarič 3.000; Franc Spacal 1.000; Angela Daneu ob godu 1.000; nabirka ob sklepu šmarnic 30.000; J. Stran car 1.000; Rom. 20.000; Meri Bole ob preselitvi v novo stanovanje 10.000; St. 30.000; Natali 1.000; Marchi 1.000; N. N. 1.000; N. N. 1.000; Vida Colja v spomin pok. Tatjane Bevk
1.000	lir. — Bog povrni!
Za misijonarja Štanta na Madagaskarju daruje gospa N. N. iz Trsta 20.000 lir. — Bog povrni!
Za zavod sv. Družine: Namesto cvetja na grob gospe Antonije Premrou družina Šorli-Bratuž 2.000; N. N., Sovodnje 1.000 lir. — Naj bo Bog obilen plačnik!
Za Alojzijevišče:	Namesto cvetja na
grob gospe Antonije Premrou družina Sorli-Bratuš 2.000 lir. — Bog plačaj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca! trgovski L 30, osmrtnice L 50, več 79* davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močni* Tiska tiskarna Budin v Gorici
Nadškofova vizitaeija pri Sv. Ivanu