e-knjiga.si

Genija d.o.o.

1000 Ljubljana, Litijska cesta 12/a

Telefon: 051 415 616

Splet: www.genija.com

E-pošta: info@genija.com

Josip Stritar

Gospod Mirodolski

Za založbo: Blanka Jarni

Računalniška postavitev: Dubravko Gecan

©Genija, d.o.o.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-311.2(0.034.2)

STRITAR, Josip

Gospod Mirodolski [Elektronski vir] / Josip Stritar. - El. knjiga. -

Ljubljana : Genija, 2012

Način dostopa (URL): www.e-knjiga.si

ISBN 978-961-280-136-6 (pdf)

262910208

Josip Stritar





Gospod Mirodolski


2012


Tudi za brezplačne knjige veljajo avtorske pravice.

Vsa besedila na portalu e-knjiga.si so objavljena z dovoljenjem avtorjev, oz. lastnikov avtorskih pravic.* Pridobljena dovoljenja veljajo izključno za objavo in distribucijo na portalu e-knjiga.si. Ni dovoljen prenos e-knjig, besedil ali slikovnega materiala na druge spletne naslove, reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba v kakršnemkoli obsegu ali postopku.

Za osebno uporabo lahko naše e-knjige uporabljate neomejeno.

Namesto nepooblaščenega razmnoževanja datotek vas prosimo, da vsako novo kopijo prenesete ali delite neposredno z našega portala.

Na ta način boste prispevali k nadaljnjemu razvoju spletne knjižnice

e-knjiga.si.

Prijetno branje.

*	za	besedila,	ki	so	v	javni	lasti	dovoljenja	za	objavo	niso	potrebna.	Javna	last	je oznaka	za	vsak	izdelek,	za	katerega	nihče	ne	uveljavlja	lastniških	pravic.	Še	vedno veljajo	pravice	za	grafično	podobo	in	računalniško	postavitev	knjig	objavljenih	na portalu	e-knjiga.si





I


Lepo prebivališče bil si je ustvaril gospod Mirodolski. Ne

da bi bila hiša bogve kako velika in lepa; bila je nekako v sredi med kmečkim in gosposkim poslopjem. In res, kdor je hodil

tod pred kakimi petimi leti, videl je na istem mestu navadno

kmečko hišo, samo malo prostornejšo, rekel bi, oblastnejšo

mimo drugih po okolici, a ne da bi bila s kako posebnostjo

vabila in mudila oko mimo gredočega popotnika.

Kmetje okoličani so sicer zmajávali modre glave ne čisto

brez neke skrivne zadovoljnosti, da je gospod Mirodolski

mnogo predrago kupil hišo in zemljišče. Res, ko bi bil ho-

tel gospod Mirodolski stiskati svojega prednika, zadolženega

kmeta, lahko bi bil odbil mnogo od kupa. A tak ni bil gospod

Mirodolski. Dal mu je toliko, da je mož poplačal svoje dol-

gove ter kupil si na Dolenjskem drugo domovje*, kjer mu

želimo, da srečno živi in dobro gospodari.

Z malimi stroški, po mislih novega posestnika, a mno-

go preobilimi, kakor so modrovali sosedje, bila je hiša v

* domóvje (star.) – dom, hiša

5

kratkem času tako spremenjena, da je bila videti čisto dru-

ga. Malokdo je šel zdaj po gladkem, drobnopeščenem, cesti

podobnem potu za streljaj od hiše, da bi ne bil postal ter z

veseljem ogledoval prijaznega poslopja. Vendar prenaredba

ni bila posebno velika; štiri okna pri tleh, dve pod streho kakor prej – a bilo je vse tako snažno, tako čedno, tako pra-

znično; vse je pričalo, da vlada tu umna roka izobraženega

gospodarja, moža, ki je dolgo živel po mestih, a naposled za

stare dni tukaj si izbral prijetno, mirno domovje. Vse je bilo snažno, pravimo, saj to pač skoraj ni vredno, da se v misel

jemlje, kar so nesnage delale lastovice pod streho, zlasti mla-di rod v gnezdu, ki še ne ve, kaj je spodobno. Rad jih je trpel gostoljubni gospod, dasi so pogosto poleti malo prezgodaj

budile ga iz kratkega spanja.

Škoda skoraj, da je bilo tako malo videti prijaznega belega

zidovja; štiri krepke vinske trte, katere je bil sam vsadil novi gospodar, raztezale so tako oblastno, prav na stežaj svoje veje in mladike po zidu, da ga je, zlasti odspodaj, le malo tu pa

tam bleščalo med zelenjem; in skoraj bi bile vsa okna zakrile, ko bi jih ne bila neutrudno, brez milosti krotila umna gospo-darjeva roka.

Prijeten je bil kraj, kjer se je naselil gospod Mirodolski;

a očitati mu je bilo vendar eno slabost; blaga rastlina, ki z

blaženim svojim sadom razveseljuje srce človeško, toliko

hvaljena, toliko prepevana vinska trta ni imela tukaj svoje-

ga doma. Ni čudo torej, da so bile te štiri rastline pravi po-

nos, prave rejenke gospoda Mirodolskega; obdeloval jih je,

6

prilival jim, skrbel je zanje, kakor često oče ne skrbi za svoje otroke. In rastline niso bile nehvaležne, rodévale so svojemu gospodarju obilo, in ako smemo njemu samemu verjeti,

sladkega grozdja; trdil je vsaj, da nikoli nikjer na svetu ni

mu šlo tako v slast nobeno grozdje, ne vipavsko ne ogrsko in

celo ne sloveče grozdje meransko*. In to mu bode rad verjel,

kdor je tako srečen, da iz lastne skušnje ve, kako prijetno diši sad, katerega si je človek pridelal sam na svoji zemlji. Da so drugače sodili o njegovem pridelku sosedov hudobni jeziki,

to nas ne sme motiti; zavist ima svoj sedež tudi v sicer nepo-

pačenem kmečkem srcu.

A to ni še vse! Višje namene je imel gospod Mirodolski:

vino je hotel delati iz grozdja; in res, zadnje leto bil ga je pridelal toliko, da je napolnil štiri črne steklenice, zamašil jih ter zapečatil, kakor se dela z dragimi vini, ter shranil jih v kleti za visoke praznike, za posebne godove. Posebno ljubega

gosta je moral imeti, moral je biti posebno dobre volje, da je šel po kosilu tiho dol v svojo skrivnostno shrambo, prinesel

zaprašeno steklenico – kar je posebno imenitno – ter nalil

najprej gostu, potem sebi droben kozarček. Hudoben človek

bi bil moral biti, pravi divjak, da bi ne bil z vidnim veseljem, z neko zamaknjenostjo srebal blage kaplje ter ne hvalil je nad vsa vina, kar jih rodeva olikani vinorodni svet. Žal nam je, a zamolčati ne smemo, ker nad vse nam je resnica, da posebno

o tem pridelku našega prijatelja gospoda Mirodolskega šla je

* meransko grozdje – po mestu Merano v gornjem Poadižju, Italija 7

po vsej okolici čudna govorica, upamo samo, da ni izvirala

od kakega nehvaležnega gosta. Dajali so mu čudne, razžalji-

ve priimke, katerih si še ne upamo imenovati, ljudje, kateri

niso imeli drugega opravka; a vendar tako hudobnega člo-

veka ni imela vsa srenja, da bi bil take pohujšljive pogovore

kdaj nesel gospodu Mirodolskemu na uho; prehudo bi bili

žalili dobrega moža.

Vrt pred hišo bil je zagrajen z živo sečjo*, visoko, da je ni

mogla preskočiti nobena žival, gosto, da se skozi ni bilo moči splaziti ne lisici ne kuni ne drugi tatinski zverini.

Na eni strani vrta bile so gredice z navadno zelenjavo,

kakršne je potreba pri hiši, obrobljene z vrsto prostih cve-

tic, kakršnih je videti na vsakem kmečkem vrtu. Cvele so in

dišale, dokler se jim je zdelo; ni jim kratkega, nedolžnega

življenja krajšala pohlepna človeška roka.

Pred hišo in na drugi strani hiše je bilo samo sadno drevje.

Če so se nekateri ljudje, zlasti mlajši svet, časi posmehovali njegovemu vinarstvu, to je pa vsak rad priznaval brez zavisti, da tako lepega, tako plemenitega sadja ni bilo morebiti v vsej deželi, kakor je bilo na vrtu mirodolskega gospoda. Noben

gospodar ni se mogel ponašati s tako debelimi, tako žarečimi

in sladkimi jabolki, kar so posebno dobro vedeli otroci, ki so hodili k njemu »tepežkat«.

Češnje njegove, same cepljenke, bile so prve zrele, bre-

skev njegovih celo ni mogel nihče prehvaliti. Ni čudo! Bilo je

* séč (star.) – živa meja

8

samo mlado, krepko drevje – prvi je on v tem kraju presajal

odrasla drevesa. Tu ni bilo videti suhe vejice, ne gosenice na peresu ne hrošča za lubom.

Res se je mnogo trudil z drevjem sam gospodar; snažil

je in trebil in rezal; a vendar ne vemo, kako bi bilo, ako bi

ne bil imel neutrudnih, brezplačnih pomagačev. Vrt gospoda

Mirodolskega bil je pravo zbirališče, prava obljubljena dežela mnogovrstnih ptičev; tu ni bilo skoraj drevesa brez ptičjega

gnezda spomladi; in po seči bilo je celo vse živo. Dobro so

vedele nedolžne živalce, da tu se ni jim bati pastí in nastav, zalezovanja in preganjanja; nad njimi je čulo skrbno gospo-darjevo oko. Res so mu nadležni vrabci, napol berači, napol

tatjé, pobrali mnogokako vinsko jagodo; a to priča samo, da

grozdje ni moglo biti tako kislo, kakor so ga bili razvpili hudobni jeziki; gospod Mirodolski je vse voljno trpel, četudi

ne moremo reči, da je bil tem vednim gladežem in krade-

žem poseben prijatelj; še zaplašil jih je, pravijo, včasi, vendar tako, da je vselej kmalu nazaj priletela lačna drhal. Da bi jih bil prav v strah prijel, to ni bilo dano dobrosrčnemu možu;

grozovito strašilo obesiti jim, zdelo se mu je nepošteno in

morebiti tudi – nepotrebno.

Čudno pa je bilo in skoraj neverjetno to, da je bil velik,

hud maček pri hiši, Kara Mustafa po imenu, in vendar so

imeli ptiči mir pred njim. Nerad je gospod Mirodolski go-

voril o tem čudežu. Kadar je prišla govorica na to, dajal ni

nič prav jasnih odgovorov; videti pa je bilo, da ne govori rad o tej neuslišani mačkovi odgoji, kar morebiti kaže, da se ni

9

vršila tako naglo, kakor je bilo želeti. A pustimo take nepri-

jetne preiskave; veselimo se z našim prijateljem, da se mu

je posrečilo s katerimi koli pripomočki ukrotiti in prema-

gati hudobno nagnjenje mačkovo. Pristavimo tudi to, da se

ni uresničilo, kar so prerokovali neki črnogledi preroki, ki

nimajo prave vere v stanovitno spreobrnjenje grešnikovo, da

se namreč s časom povrne prirojeno hudobno poželenje; naj

ima gospodar žival še tako v strahu, naj jo še tako dobro in

obilo redi, zadnjič pojde vendarle za svojo najljubšo hrano,

za ptiči in zlasti mladiči v gnezdu. Mačkovo poboljšanje bilo

je korenito in stanovitno.

To se je videlo zlasti pozimi. Gospod Mirodolski namreč

je imel za svojo dolžnost, kar so mu dobrega storili krilati

prijatelji o veselem poletju, povračati jim o hudem zimskem

času. Poleti bili so mu ptiči pomagači, pozimi ljubi gosti. Kadar je bilo vse s snegom krito, ko je žival po gozdu zmrzova-

la in stradala, imeli so oni pri gospodu Mirodolskem vedno

pripravljeno hrano na kopnem pred hišo ter mirno zavetje

in prenočišče pod streho. Posipal jim je z milodarno roko

vsakovrstnega živeža, katerega je bil jeseni nabral po gozdu.

Brez strahu je hodila zobat krotka drhal, kadar se ji je po-

ljubilo, in vsaka živalca je dobivala, kar je ugajalo njenemu

kljunu. – Kosi, brinovke, strnadi; penice, taščice, tresorepke; brglezi, ščinkavci, senice, vse zmešano, vsevprek uživalo je

v lepi zložnosti darove blagega moža. Pošteni maček Kara

Mustafa jih je pa mirno gledal, zdaj sam, zdaj z gospodarjem,

kakor bi to moralo biti tako. Nobenemu ptiču ni prišlo na

10

misel, bati se človeka ali pa tiste tiho lazeče, žarnooke živa-li! Ni imel torej gospod Mirodolski pravice ponosen biti in

zadovoljen s ptiči, z mačkom in s sabo? Z veseljem je gledal,

kako se ptiči čutijo čisto domače; trdil je celo, kar ni nemo-

goče, da je mnogokateri v jeseni pozabil seliti se s svojimi

vrstniki v daljne južne dežele. Zakaj neki? Hrane dovolj je

imel in zavetje pri gospodu Mirodolskem.

Ena izmed glavnih posebnosti gospoda Mirodolskega

bilo je srčno veselje do narave, do vsega, kar rase in se gi-

blje svojega življenja veselo. A rad, nadvse rad je imel ptiče.

Saj mora res biti trdovraten grešnik, kdor ne ljubi teh nedol-

žnih, veselih živalic. Zdaj seveda, ko je imel svoje domovje

na kmetih, ni mu bilo treba hraniti jih kakor nekdaj v tesni

ječi zaprtih; zdaj, ko je bil ves vrt njegov velik ptičnik. To je pa vendar delal, pravijo, da je spomladi hodil po gozdih in

ptičev iskal. Mnogokatero gnezdo z mladimi prinesel je do-

mov ter položil ga na primeren kraj, in stari so hodili, skonca res plašni, a vedno pogumnejši ter pitali svojo drobno družinico; hrane je bilo dovolj na vrtu. In tako so ostajali mladiči s starimi vred pri hiši.

Naravno je torej, da je bilo po gospoda Mirodolskega vrtu

vse polno življenja, gibanja in petja. Prvi se je na njegovem

vrtu oglašal ščinkavec spomladi, ko je bilo še drugod vse tiho in mrtvo. Kosovo petje se je razlegalo poleti z njegovega vrta daleč okrog po vsi dolini.

Poleg poštenega mačka bil je pri hiši Perun, zvesti hišni

čuvaj ponoči, podnevi gospodarju tovariš.

11

Tujcev Perun ni imel posebno v čislu, zlasti ako so se mu

videli sumni ali po obleki ali po vedenju. Ni bilo varno bližati se dvoru posebno ponoči; velik je bil Perun in krepak in imel

je ostre zobe. A s komur je enkrat prijaznega videl gospo-

darja, njemu se ni bilo bati Peruna. Z otroki je bil krotak in potrpežljiv kakor jagnje in s Karo Mustafo živel je v trdem

prijateljstvu.

Še eno imenitno osebo nam je seznaniti in, upamo, tudi

sprijazniti častitega bralca. Imeniten je bil v resnici Kokodín, videti vsaj je bilo, da se sam sebi vidi silno imeniten; nobeden v okolici ni tako veličastno visoko pokonci nosil žarečega,

plamenu podobnega grebena, nobeden se ni ponašal s tako

dolgimi, tako ostrimi ostrogami – strah vsem sosednim pe-

telinom; in kako modro sta mu visela dolga podbradka, tako

ponosno ne nosi nobena gospa koralnih uhanov; s svojim

ostrim, srditim pogledom imel je v strahu vse dvorišče; en-

krat zakokotati, z glavo zmajati bilo je dovolj – vse mu je bilo pokorno. Gorje pa porednemu petelinčku, ako se je Kokodín

usrdil nad njim ter jezno ob tla brusiti jel zakrivljena svo-

ja perutna peresa, bridkim sabljam podobna. Kara Mustafa,

katerega ni mogel nič kaj trpeti, ni mu hodil rad pred obličje in Perun sam se ga je ogibal, kjer je mogel; še celo gospodarju, kadar sta se srečala, ni šel s poti, skoraj vselej moral se je ogniti gospodar, kar je rad storil dobri gospod. Vedel se je

oblastno, kakor da je njegovo vse to lepo domovje; tako mo-

ško, tako visoko privzdigujoč noge ni stopal sam gospod Mi-

rodolski! Prvi se je zjutraj Kokodínov glas mogočno razlegal

12

po tihi dolini. On je znamenje dajal, za njim so se oglašali

drugi po vrsti, vsak po svoji moči. Po pravici torej bil je znan Kokodín po vsi dolini okrog in radi so ga ljudje vpletali v govor. Posebno se je čulo: Zgoden je, ali: glasen je, ali pa tudi: stopa kakor mirodolski petelin.

Ako se nam je samo nekoliko posrečilo seznaniti prija-

znega bralca z gospodom Mirodolskim, ugane se lahko, in

ni nam treba obširno poročati, da je imel naš prijatelj poleg

imenovanih živali dve lepi kravici v hlevu, v posebnem od-

delku iskrega konjiča in uljnjak* na vrtu.

Lepi so kraji z visokimi gorami, bistrimi jezeri in grmeči-

mi slapovi; daleč slujejo** po svetu okrog in njih lepote glas vabi nebrojno število srečnih ljudi v njihovo krilo. S takimi

lepotami ni se mogel ponašati kraj, kjer si je bil postavil šotor gospod Mirodolski. Dolinica ne preširoka; griči ob straneh,

višji in nižji, z njivami počez prepasani, po njih vrhovih prijazne vasice s tremi, štirimi belimi kočami, napol skritimi

med sadnim drevjem; v dolu polja, travniki pa bistra voda

po sredi tekoča – to ni nič posebnega; ali imel je ta kraj nekaj tako prijetnega, tako ljubega, da se je moral prikupiti vsakemu, zlasti kdor se je umaknil v njegovo krilo iz mestnega

hrupa in nemira, in po pravici se je imenoval »Tihi Dol«.

Tu se ni bilo bati gospodu Mirodolskemu onih pustih ljudi,

ki se z dolgega časa, »belega kruha pijani«, zapustivši mesta

* uljnják (star.) – čebelnjak

** slúti (zastar.) – sloveti

13

pomladi, razsipajo po deželi, one nesrečne nadloge, ki tako

lahko najlepši kraj pristudi pravemu narodoljubu.

Gospoda Mirodolskega domovje je bilo na severni stra-

ni Tihega Dola v stranski dolinici; srednje visoke gore, s te-

mnim smrečjem obraščene, branile so jo mrzlih severnih

sap; proti jugu odprta, dajala je lep razgled po vsi prijazni

dolini. Ob straneh so bili prijetno namešani gozdi – bukve,

gabri, breze, macesni, z gostim grmovjem pod sabo, ki daje

mnogovrstnim ptičem zavetja in hrane.

Hiša je stala ob kraju goré, tam, kjer se je začenjala pola-

goma dvigati iz ravnine. Mimo hiše po sredi vrta tekel je po

belem kamenčju bister studenec, zlivajoč se po kratkem, a

prijaznem toku v »véliko vodó«. Lep kos gozda ob straneh

bil je imovina gospoda Mirodolskega, polje do vélike vode

vse njegovo! Srečni gospod Mirodolski!

Preden je prišel gospod Mirodolski v te kraje, dolinica,

zdaj njegova, ni imela posebnega imena. On jo je krstil, dal

ji je lepo ime: »Mirni Dol«. Hitro se je bilo med ljudstvom

ukoreninilo to prijazno in tako primerno ime; in ne samo to!

Dali so celo po domovju ime posestniku; imenovali so ga,

morebiti ne vedoč mu pravega imena, sploh samo mirodol-

skega gospoda; in tudi mi, dasi mu vemo pravi ime, zvali ga

bodemo vedno samo gospoda Mirodolskega. Dasi tako radi

ustrežemo – ta je prva naša zapoved – častitemu bralcu, in

kako šele ljubeznivi bralki – pravega imena našega prijatelja

od nas vendar ne zvedó. Zakaj? Še tega jim ne povemo; mo-

rebiti zato, ker gospod še živi in ker bi mu bilo neljubo, če

14

ga motimo v srečnem njegovem zavetju; morebiti nam kaj

drugega brani, kdo ve?

Zato pa, upamo, ne bodo brali z manjšo pozornostjo, z

manjšim veseljem te povesti; da bi jo le brali s toliko radostjo, s kolikršno jo mi pripovedujemo, da bi se jim s časom tako

priljubil, kakor nam, gospod Mirodolski; da bi ga prijazno

spremljali v veselih in žalostnih urah, katere mu je tudi pri-

nesel življenja večer.

Če jim pa tudi zamolčimo pravo ime – to pa skoraj zve-

dó, samo nekoliko potrpljenja, kdo je bil in kaj je bil gospod Mirodolski.



***

Kaj je sreča človeška? Vsak hrepeni po nji, vsak leta za

njo; vsak jo išče v drugi podobi; ta si nabira blaga, ta hlepi po časti in slavi. Več ko je dosegel, bolj mu rase poželenje

– neugasna žeja! Delo in trud, nepokoj in skrb ne dajó mu

oddihljaja, časa, da bi užival, kar je pridobil. Ta meni izvo-

liti boljši del; kakor od cveta do cveta lahkokrili metulj leta od veselja do veselja, da mu moči oslabé, da se mu slednjič

pristudi veselje, da toži nazadnje s kraljevim pevcem: Vse

prazno, vse ničevo!

Ni li zares dano človeku srečnemu biti? – Ne vse življe-

nje – uživati samo nekoliko kratkih, srečnih trenutkov, ko se

je nagnilo življenje, ko se mu sonce bliža zatonu? Naj bode

15

viharen dan – človek je na svetu, da se bori in trpi – ali ne

sme želeti vsaj mirnega, srečnega večera?

Redka cvetica je sreča v ti »solzni dolini«; išče je vsak; naj-de jo malokdo. – Krivo podobo si ljudje delajo o nji; večina

je išče po visokih gorah; misli si jo kakor ponosno visoko ra-

stlino, ki z gorečimi bojami* vabi že od daleč potnikovo oko,

ki mu mami duha z močno vonjavo. A podobna je pobožni

vijolici, ki skromno cvete in diši v tihem grmu skrita. Iščejo je povsod, a ona cvete v blagem človeškem srcu.

Blago torej bodi tvoje srce in sreča bode tvoja! O, da bi

bilo zares vedno tako, da bi samo blago srce že srečnega de-

lalo človeka! A kaže nam življenje, da človek z najblažjim sr-

cem more biti, in je tudi tolikokrat, tako nesrečen! A to je

gotovo, da prave sreče ni brez dobrega srca.

Dobro srce je imel gospod Mirodolski in mirno vest, ki

mu ni nič hudega očitala. Ali to ni še sreča?

Dokler je človek še mlad in krepak, dokler mu vre po ži-

lah gorka kri – »veselo mu ptiči pojó«, ves svet je njegov;

kamor položi trudno glavo, tam je doma, vse mu je prijazno,

vse mu vrata odpira in srce. A pridejo leta, siví se mu glava, pešajo moči – tedaj se mu zbuja v srcu neznano prej hrepenenje po miru in pokoju, po tihem kotu, kjer bi preživel, kar

mu je ostalo dni. Košček svoje zemlje si želi, mirno streho,

svoje ognjišče pod njo in okoli ognjišča – o hudo je človeku,

zapuščenemu, samemu na svetu zatisniti trudne oči! Ljube

mehke ročice naj mu jih zatisnejo, sladke otroške roké!

* bója (zastar.) – barva

16

Ko je bival modri Solon za gosta pri mogočnem kralju

lidijskem, katerega bogastvo je dandanašnji v pregovoru,

razkaže mu nekega dne kralj vse svoje neizmerne zaklade;

potem ga vpraša, kdo se mu vidi najsrečnejši na svetu. Mo-

dri Atenjan imenuje mu neznano ime, ime Telosa, skromne-

ga Atenjana; in zakaj? »Imel je Telos Atenjan lepe in pridne

otroke in njegovi otroci so imeli otroke in vse je videl žive in zdrave.«

Oj srečni gospod Mirodolski! Zmeren v mladosti, dela-

ven v krepkih letih, uživaš zdaj mir in pokoj na stare dni.

Na svoji zemlji bivaš, pod svojo streho in tvoj je najlepši dar nebeški: življenje ti lepšata dve hčerki, dve ljubi, pridni, lepi hčerki. Katero imaš rajši? Sam ne veš, to pa veš, da bi nobene ne dal za vse zaklade sveta.

Navada je pisateljem, da vestno, natanko popisujejo ose-

bo, s katero seznanjajo svojega bralca – lase in oči, lice in

telo, hojo in obleko. Mi ne bodemo popisovali hčera gospo-

da Mirodolskega. Glasovita je bila lepota Hélene*, za katero

je storilo smrt toliko slavnih junakov v krvavi vojski; z eno

besedo je ne popisuje Homer; samo to nam poroča vestni

poročevalec: Ko so jo videli stari junaki trojanski, šepetali so si na uho: »Vredna je krvave vojské!« Tako poročamo tudi

mi, kaj so govorili ljudje o hčerkah gospoda Mirodolskega:

* Hélena – v stgr. mit. hči Zevsa in Lede, žena špartanskega kralja Menelaja, najlepša ženska svojega časa; ugrabil jo je trojanski kraljevič Paris in s tem povzročil trojansko vojno, ki jo opisuje Homer v Iliadi.

17

»Zora je kakor Mati božja v vélikem – in Breda kakor sv.

Marjeta v stranskem oltarju.« Ko sta šli v nedeljo praznično

opravljeni s svojim očetom v cerkev, stali so ljudje, ženske in moški, ter zamaknjeni gledali nebeški podobi, toliko da niso

pripogibali kolen pred njima.

In mati? – Razširjena je bila vera pri starih Grkih, da pre-

velika človeška sreča zbuja zavist bogovom. Kdor se je to-

rej presrečnega čutil, daroval jim je prostovoljno, kar je imel najljubšega na svetu. Ako bi bil tudi imel gospod Mirodolski

to žalostno vero, ni se mu bilo bati. Daroval je bil, dasi ne

prostovoljno, kar mu je bilo najljubše na svetu. Zvesta mu

družica v viharnem življenju, mati njegovih otrok, s katero

je upal preživeti v mirni sreči, v obljubljeni deželi poslednje svoje dni, ni mu spolnila zadnje želje! – Kmalu potem, ko je

stopil v pokoj ter preselil se v te kraje, zapustila ga je, prese-lila se v pravo obljubljeno deželo, deželo večnega miru. Kdor

je videl v tem žalostnem času nesrečnega moža, ne bi bil mi-

slil, da si kdaj opomore. Vendar – čas ima zdravilo najhujšim

ranam in človek ne veruje sam, koliko mu je moči trpeti. In –

to je bilo pač najboljše zdravilo – saj ni bil sam; pustila mu je draga družica dve cvetoči hčerki v spomin in tolažbo. Kadar

se mu je obnovila žalost, zbudilo se hrepenenje po izgubljeni

tovarišici, kadar je želel videti ljubo njeno obličje, mile nje-ne oči, ozrl se je v Zoro ali Bredo, katera je bila ravno poleg njega; obe sta bili podoba svoje matere. Ni čuda torej, da je

tako ljubil svoji hčeri; ljubezen do žene združila se mu je z

ljubeznijo do otrok. Zapustila je bila blaga žena svoje ljube, 18

vendar niso bili zapuščeni; bivala je nevidna med njimi, njen

duh, njen blagoslov je plaval vedno nad ljubo družinico, nad

vsem prijaznim domovjem. Resnične so besede pesnikove:*

Kraj, koder dober, blag je človek hodil,

ostane posvečen na večne čase!

* J. W. Goethe (1749–1832)

19





II


Popoldne je bilo, lep poletni dan! Gorko je pripekalo son-

ce z jasnega neba; vendar vse živo je bilo v Tihem Dolu; mla-

do in staro se je gibalo in trudilo po njivah in travnikih. Malo je motilo pridne delavce, da so jim tekle znojne kaplje po

čelu in po licih. Vse je bilo veselo, dobra letina, vsega obilo!

Na nizkem griču ob Tihem Dolu, v majhni prijazni koči

bila je ženica sama doma. Nji ni bilo treba truditi se v vročini na polju. Majhna je bila njena lastnina; hišica, košček vrta,

dve njivici, to je kmalu obdelano in preskrbljeno. Vendar ve-

sela je ženica kakor težko kdo po vsem Tihem Dolu. Svojega

sina pričakuje, in kakega sina! S takim se ne more ponašati

najbogatejša, najoblastnejša Tihodolčanka. Poročil ji je, da

pride; povedal ni natanko ne ure ne dneva; vsak čas ga pri-

čakuje. O ti blaženo materino srce! S tabo se primerjati ne

more, kar je najlepšega, najblažjega ustvarila nebeška mo-

drost in dobrota; ti si pravi biser vesoljne stvaritve. Iz tebe izhaja dobrodejna gorkota, katera oživlja vse človeštvo; iz tebe izvirajo vsi blagi čuti, ki dvigajo človeška srca; ti si življenja 20

vir, ki ne usahne. S tiho radostjo te gledajo – lepše prikazni ne vidijo na zemlji – zveličani nebeški duhovi, tvoje veselje, tvojo žalost, tvoje hrepenenje in tvojo ljubezen!

Svojega sina pričakuje mati, ki ga ni videla že tako dolgo.

Koliko se je trudila, koliko je trpela v svojem življenju; zdaj bode konec truda in trpljenja. Mirno, brez skrbi bo živela

v svojih starih letih na njegovi strani, saj jo ima tako rad,

časti jo pred vsem svetom, preprosto kmečko ženico, dasi je

tako učen, imeniten gospod, kateremu se vse odkriva; bolj

ne more rad imeti in častiti sin svoje matere, če je še tako

lepa in bogata gospa! – Vse je že lepo omito in posnaženo

po hiši, vse v najlepšem redu; vendar skrbno materino oko

vedno zapazi še kaj, kar ni na svojem mestu. Kolikokrat je že

obrisala svete podobe na steni in razpelo v kotu, vendar je

že zopet vse oprašeno. Velika javorova miza v kotu ne zdi se

ji še dovolj bela, dasi jo je tako skrbno odrgnila z drobnim

peskom, in onile stolček tudi še prav ne stoji. Tako se kreta

in suče srečna ženica, psiček jo pa gleda; pametna žival je,

dobro ve, kaj se vrši, koga pričakuje mati; kako bi ne vedel,

tolikokrat mu je že povedala ženica, saj nima nikogar, da bi

z njim govorila o svoji sreči. In on vse ume, to se vidi, zvesto spremlja s svojimi bistrimi, umnimi očmi vse njeno delova-nje, vesel je z njo, samo da ji pomagati ne more. Ali kaj je to?

Kakor blisk šine skozi odprte duri čez vežo na vrt! Mati

ve, kaj je to! Urno naproti! Ko ga zagleda pred hišo, obstoji, kolena se ji šibé! Gledata se mati in sin, molče; človeški govor nima besede, da bi povedala, kaj čutita mati in sin, ki se 21

ljubita, ki se vidita zopet po dolgi ločitvi. Molče si podasta roké; rada bi govorila srečna ženica, a jok ji grlo zapira, in tudi sinu udereta se debeli solzi po moških licih. Molče gresta v hišo.

»Kako nenadoma si prišel, prav prestrašila sem se te! Tru-

den boš in žejen, vročina je huda in daleč od trga do nas.

Sedi in odpočij se; precej bom tukaj.«

Preden je sin prav utegnil ozreti se po sobi ter videti, kako

je vse snažno in lepo, že stoji na mizi pred njim skleda sesé-

denega mleka in dva debela kosa kruha, belega in črnega.

»Če ga še rad ješ? Nekdaj si ga rajši imel nego ne vem kaj.«

»O, rad, rad, mati! Bolj bi mi ne bili mogli ustreči; pravo

poželenje sem imel po njem; ali takega pa tudi človek ne dobi

na svetu, kakor pri vas, mati! Prav v slast mi pojde!«

»Pa črnega kruha si vselej hotel imeti zraven, ali naj ti ga

zadrobim? Ali če hočeš rajši, pa belega! Dejala sem: Iz mesta

pride, tam ljudje samo bel kruh jedó, tudi belega mora imeti

– kakor hočeš.«

»Črnega, črnega, mati, v mleko; jaz se nisem spremenil;

kar sem nekdaj rad imel, imam rad tudi zdaj. A tudi belega

se ne bodem branil po mleku; jedel sem mnoge matere kruh,

a takega ne zna peči nobena ženska na svetu kakor vi, mati!«

»Začni nu, da se ne ugreje.«

»Že jem, mati! Kaj pa Breza, kako se ima?«

»Dobro! Pridna kravica; rada jé in mleka zmerom dovolj,

do ostanka; pa telička imamo, tega nisi še videl; lep junček

je.«

22

»Tega moram pa iti precej pogledat.«

»Malo vendar še potrpi; toliko imam s tabo govoriti!«

»Jaz tudi z vami, mati! Veseli bodite, mati, zdaj je vse tr-

pljenje pri kraju. Službo imam, dobro službo v mestu; in vi

pojdete z mano. Nič dela, nič skrbi; jéli boste, kar se vam

bode ljubilo, posedovali in poležavali, molili in v cerkev ho-

dili. Nobeni gospe v mestu ne sme se bolje goditi.«

»Torej za učenika boš v latinskih šolah, latinsko boš učil,

kakor so mi pravili.«

»Latinsko in grško, mati, in druge čudne reči!«

»Tu je treba veliko učenosti; gospod profesor v latinskih

šolah, to ni tako kakor naš gospod učitelj v trgu; tam se učé

za duhovne, jeli?«

»Za duhovne, za zdravnike, doktorje in druge učene

možé.«

»Koliko si moral, sirota, učiti se in truditi, da si prišel do tega visokega stanu. Veš, zdaj ti lahko povem; moja skrivna

želja je bila pač, da bi te videla kdaj pred oltarjem; nič ne dé, tudi ta stan, ki si ga izvolil, je lep stan; tudi v njem se lahko Bogu služi. Bog ti daj srečo, saj si je vreden, ker si tako dober otrok. O da ni mogel Martin doživeti te sreče, zaslužil bi jo

bil; bil je dober mož. Naj bo, kakor je božja volja; kar Bog

stori, vse je prav storjeno; gori je pri Očetu in veseli se tudi tam najine sreče.«

»Kako se vam je godilo, mati, kar se nisva videla? Kaj go-

spod Mirodolski? Ali vas je obiskoval?«

23

»Kadar utegne, pride pogledat gor; o to ti je blaga duša;

kako prijazen je z mano, kako skrbi zame; brat ne more lepše

ravnati s svojo sestro; rada bi mu šla časi kaj pomagat pri

hiši, ali ne trpi, da bi se prijela kakega dela. In hčerki – skoraj vsak dan prideta k nam. Lepo ju je videti, kako se obrača-ta in sučeta po vrtu, po hiši in po hlevu; káko veselje imata

s kravico in telkom! O ti ljuba, nedolžna, srečna mladost!

Zmerom smo govorili o tebi; kako se ti godí, kaj delaš, kdaj

prideš domov. To je bilo veselje, kadar je prišlo kako pismo;

po dvakrat, trikrat bilo je vselej prebrano. Veš, moj sin, kaj me je najbolj veselilo? – Ko si se vrnil čez toliko časa zopet v svoj domači kraj, kam je bila prva tvoja pot? Jeli, da nisi bil še pri Mirodolskih?«

»Ne, mati!«

»Vidiš, saj sem vedela, k meni si najprej prišel, pod niz-

ko slamnato streho, k svoji stari materi; ne k nevesti svoji,

lepi, ljubi nevesti, ki te tako rada ima in ti jo imaš rad, saj je prav, tako je božja volja. Bog je resničen in pravičen, zvesto izpolnjuje svoje obljube. ›Spoštuj očeta in mater,‹ govori zapoved, ›da bodeš dolgo živel in da se ti bode dobro godilo na

zemlji.‹ Tebi se bo dobro godilo, moj sin! Glej, kako nevesto

ti je Bog podaril? Pridno, dobro, imenitno nevesto. In lepa je tudi, lepa res kakor zora! Zora – ime res ni prav krščansko;

ali vse ne morejo biti Urše, Neže in Barbe! Gosposki ljudje

morajo imeti gosposka imena. Zora – lepo ime je in zdi se

človeku, kakor da bi ne mogla imeti drugega imena. Srečen

24

si, moj sin, da boš imel táko ženo. To je pa tudi res, kakor je pridna in lepa, goršega moža si ne more želeti.«

»Da, mati, srečen sem. Še to jesen, upam, bode vse goto-

vo; potem se preselimo v mesto in lepo življenje bomo imeli,

če bo božja volja. Ona bo moja žena, ali vi boste moja mati in mati je vedno in povsod prva! Dobra je Zora, spoštovala vas

bo in rada imela kakor hči svojo mater. Vi boste gospodinjili, kakor in kjer se vam bode ljubilo.«

»O!« zavpije tu ženica, ki je bila ravno pogledala skozi

odprto okence; »saj sem vedela, kaj bo! Tamle gresta; hitro

naproti!«

Nekoliko trenutkov – in združenih je bilo četvero sreč-

nih ljudi. Umaknimo se, radoglede oči naj jim ne motijo tihe

sreče!

25





III


Lep večer je bil na mirodolskem domu. Na vrtu v zele-

nem šotoru, proti dolini odprtem, sedela je četvorica srečnih

ljudi. Živ pogovor je bil v veseli družbi; a ko se skrije sonce za večerne gore, ko se žaré v poslednjem svitu njegovem vrhovi nasprotnih gora, mrak po dolini nastaja, iz tihih kotov

razširjajoč se dalje po ravnini; ko se vžiga zvezda za zvezdo

na jasnem nebu; ko je vse tako mirno, tako praznično tiho

– pojema bolj in bolj govorica; zadnjič vsi obmolčé ter zró

zamaknjeni v krasni večer, gotovo vsi ene misli, enega čuta:

kako lepa je zemlja, kako lepo je življenje na njej!

Čez nekaj časa vstane Breda, prime sestro za roko in dru-

žno odideta sprehajat se po vrtu. Dolgo hodita molče; sle-

dnjič spregovori Breda:

»Kako srečni smo zdaj, ljuba moja Zora! O da ne more

biti vedno tako! O, tiho, tiho, saj vem, kaj se godi, kaj se na skrivnem pripravlja! Srečna boš, Zora; Bog ve in ti veš, kako

iz srca ti privoščim srečo, katere si tako vredna; kako se je

veselim; a bridka kaplja greni mi veselje: zakaj ne moreva

26

srečni biti skupaj! Zora, ti pojdeš, kamor ti je iti. Kako mi

bode moči brez tebe živeti. Kako mi bode hudo, ko pojdem

prvo noč brez tebe k pokoju; tako prazno vse, tiho in zapu-

ščeno! Ne, tožiti ne smem, saj bodem pri očetu, najboljšem

očetu, kar jih ima svet. Kako te bodo pogrešali! Tolažila jih

bode samo misel, da si srečna; tvoja sreča, najina sreča! Bodi vesela, sestrica. Odpusti, nisem ti hotela srca težiti. Vesela mi bodi, govori, smej se; glej, saj sem tudi jaz zopet vesela. Zora, kaj molčiš?«

Sestra ji ne odgovori; nasloni ji na ramo glavo in milo se

zjoka.

»Srečna sem, Breda, kako bi ne bila! Vendar, sama ne

vem, kako je to; nekaj mi brani, da ne morem prav veseliti se

svoje sreče; tako tesno mi je pri srcu; bogve, kaj se še zgodi!«

»Kaj se zgodi?! Ptice bodo plavale, ribe letale. Še žalostna

mi bodi; glavico pobešaj, kakor marjetica, katero je oparila

slana. – O ti, ti. Že vidim; drugače moram s teboj govoriti; ti poredno dete, ki mi dela toliko preglavice, toliko skrbi! Če ga morebiti nočeš, če si se premislila, govori, še je čas, vzamem ga jaz – ko bi me hotel! Prijazen je res z mano, ta ljubi Radovan, prav prijazen, ni da bi dejala; a z mano govori, nate mi-

sli; z mano se šali, za tabo pogleduje tako zamaknjeno, tako

milo, tako žalostno! O to je strašna nesreča! Jaz hočem biti

vesela, kadar se bodem možila. Jaz hočem veselega moža, ki

me naravnost pogleda, naravnost govori z lica v lice, ki se

tudi včasi malo zasmeje. Nič se mi ne boj; ne vzamem ti ga

27

ne; jaz sem kmetica, ti si gospa; moj mora imeti okrogla, rde-

ča lica; kaj bi počela jaz s takim učenim bledinom?«

»Ti si vedno dobre volje, vedno se šališ in norčuješ z

mano; ti ne veš, kako čudno mi je pri srcu.«

»Ubožica, kaj ga nimaš rada?«

»Rada! Kako bi ga ne imela rada! Boljšega moža si ne more

želeti ženska na svetu. Skupaj sva vzrasla, skupaj se igrala nedolžne otroške igre; on je bil meni namenjen in jaz njemu,

kar se pomnim, kakor bi ne moglo biti drugače. Vendar zdaj,

ko se bliža čas – Breda, tako mi je težko pri srcu; Bog daj, da se vse srečno izide!«

»Le pazi, da se ne pregrešiš s tistimi svojimi prenapetimi

sanjarijami; pa vesela bodi, ljuba moja Zora, vesela! Jeli, vsa-ko poletje prideta k nam na praznike iz mesta; pri nas ostane-

ta ves čas; srečno bomo skupaj živeli kakor zdaj; o kako se že veselim! A sedaj dovolj! Čas je, da greva po svojih opravkih;

kravice niso še pomolzene; ali tebi vse to malo mar; ti si že

mestna gospa; jaz sem in ostanem kmetica, kmečka gospodi-

nja; kje je lepše življenje kakor na kmetih! Čakaj, videla boš, kako se ti bode časi še tožilo po njem; po očetu, po meni, po

vsem preljubem našem Mirnem Dolu!«

Ko sta imeli sestrici take pogovore na vrtu, pogovore ža-

lostne in vesele, polne nedolžnosti, polne sestrine ljubezni,

sedel je gospod Mirodolski z mladim prijateljem svojim v

stranski izbici; imela sta imenitne razgovore. Dasi je bilo tako prijetno pod milim nebom dihati mehki večerni hlad, vstal

je vendar gospod Mirodolski ter peljal svojega gosta v hišo;

28

videti mu je bilo, da ima nocoj nekaj posebnega na srcu, če-

sar ne more razkladati pod milim nebom, dasi ni bilo blizu

radovednega poslušalca.

»Ne ustavljam se,« začne gospod Mirodolski po kratkem

molčanju, »ne ustavljam se tvoji želji, dasi bi bilo morebiti

bolje, ako bi se nekoliko časa potrpelo; vendar stori, kakor

se ti zdi; vzemi jo, tvoja bodi; moja želja je bila vedno, da se združita, in želja nje, ki nas je prezgodaj zapustila. Dobra sta oba, rada se imata, srečen zakon vaju čaka, če je božja volja.

Kaj so vsi človeški sklepi, vse človeške namere; rosna kaplja, ki se blešči na veji, veter potegne in kaplje ni! Ti si mlad,

prijatelj moj, malo si še izkusil na svetu; obetaš si stanovitno srečo, ker čutiš, da si je vreden. A kaj govorim, kaj bi ti gre-nil vesela trenutja*. – Ne bodem te učil, kako ravnaj s svojo

ženo; ti ne potrebuješ pouka, in ako bi ga potreboval, zdaj bi bilo prepozno! Poznam te, brez strahu in skrbi ti izročam,

kar imam najdražjega na svetu. Ti ne bodeš hčerki moji,

svoji ženi, svojeglaven gospod; slepe pokorščine ne bodeš

zahteval, kakor se zahteva od brezumne živali; družica ti bo

in pomočnica v življenju. Srečen bode vajin zakon, kolikor

mora soditi človeška kratkovidnost; srečen naj bode, kakor

je bil moj.«

Pri teh besedah potihne mož, pokrije si obraz z obema

rokama; dolgo časa sloni zamišljen, potem si obriše rosne oči

in govori naprej:

* trenútje (star.) – trenutek, hip

29

»O mladi prijatelj moj, ne čudi se, da me je za trenutje

premagal spomin; ne čudi se, da bodem govoril s teboj, ka-

kor nisem še nikoli govoril ne s teboj ne z drugim nikomer.

Tako mehko, tako polno mi je srce, da si duška želé preobili

čuti. Poznal si mojo ženo, Radovan, gledal si tolikokrat pri-

jazno njeno obličje, čul si njen mili glas, v spominu ti je vse njeno blago bitje; vendar kar si videl, videl si samo z otroškim očesom. Pravo vrednost njeno poznal sem jaz edini na svetu.

Čuden, poseben človek sem bil že od mladih nog; otrok še,

imel sem svoja pota, svoje misli; sam zase sem živel, malo se

prijaznil in bratil s svojimi vrstniki; jaz nisem pogrešal njih družbe in oni ne moje; kar je njih veselilo, vse se je zdelo

meni tako prazno, tako pusto in ničevo. Svoj svet sem si bil

ustvaril, v njem sem živel, srečen in vesel otrok. Imenovali so me prevzetnega, brezsrčnega; in v meni je bílo tako mehko,

premehko srce. Trpeti nisem mogel videti človeka ne živa-

li, bolela me je vsaka bolečina, v srce se mi je smilila vsaka trpeča stvar. Imel sem trenutja, ko sem se čutil nesrečnega,

neskončno nesrečnega! Obšlo me je tako rekoč trpljenje in

gorje vsega sveta. Zamislil sem se časi v čudežno misel; zakaj sem na svetu! O ko bi ne bilo ne mene ne zemlje ne sonca

in zvezd, ko bi ne bilo sveta! Slednjič se mi je srce olajšalo v solzah, ko so se mi curkoma ulile po licih.

Z leti je rasla ta moja posebnost, recimo: bolezen, nikakor

nenavadna bolezen; bolezen, kateri se tako rada posmehuje

samopašna drhal, ki je zadovoljna in vesela, da se le nji dobro godi, ki ima ime in obličje človeško, a nikakor ne človeškega

30

srca. Ta je tista bolezen, iz katere poganja cvetica najblažje poezije, ki so jo solze rodile nam v veselje. O, kolikokrat sem si mislil: Zakaj mi ni stvarnik podelil darú poezije; vrelo in kipelo je v mojem srcu, nema so mi bila usta!

Pride mi čas, ko se mladeniču po naravnih zakonih zbu-

ja hrepenenje po drugi polovici človeštva, ko se mu siloma

obračajo oči po cvetočem ženskem licu. Blagor mu, kdor

najde tolažbe in zdravila na blagem, zvestem ženskem srcu.

Imel sem nekoliko priložnosti spoznavati ženstvo, zahajal

sem v hiše, tako imenovane dobre hiše; prijazno so me spre-

jemali povsod; radi so prezirali moje slabosti, potrpljenje

imeli z mojimi posebnostmi. Imel sem priložnost opazovati

življenje; malo veselega sem videl. Sijajna površina, pod njo

toliko nezdravega, črvivega! Lahko se zgodi, zlasti mlademu

človeku, da se prenagli v sodbi; nevarno je iz nekaterih pri-

kazni, ki jih je človek videl, sklepati splošno sodbo. Jaz nisem bil zaničevalec ženskega spola, kar se mi je tolikokrat očitalo.

Nisem sovražil ženstva ne zaničeval, a posebno spoštovati ga

tudi nisem mogel. Nosil sem v prsih žensko podobo, katero

sem si bil sam ustvaril po svojih mislih, svojih željah. Kolikor sem videl in poznal deklet, nobena ni bila nji podobna. Koliko sem zahteval, in kako malo! Ne lepote, ne učenosti, ne

visokega stanu, da ne govorim o bogastvu; iskal sem čistega,

blagega, zvestega srca, ki me bode umelo, ki bode veselilo se

z mano, z mano žalovalo, ki bode imelo z mano blago potr-

pljenje. Želel sem žene, katera bi se srečno počutila v moji

skromni domačiji, kateri bi ne uhajale skrivaj želje v sijajni 31

svet – in Radovan, žene, katera bi bila plemenita v mislih,

besedah in dejanju. Vsak človek ima kaj posebnega, česar ne

more trpeti. Jaz imam z vsem potrpljenje, z vsako človeško

slabostjo, z neumnostjo, celo s hudobijo, a zoprna, neskonč-

no zoprna mi je – podlost in otroka njena: laž in hinavstvo!

Koliko sem si že prizadejal, ne da bi se sprijaznil z njimi, to je nemogoče, da bi imel samo človeško potrpljenje z njimi –

vse zastonj, ta slabost pojde v jamo z menoj.«

Po zadnjih besedah, katere je blagodušni gospod Miro-

dolski z nekako nenavadno živahnostjo, z nekako sveto jezo

govoril, potihne nekoliko časa: videti mu je bilo, da so mu

obudile neprijeten spomin; potem govori dalje z navadnim

glasom:

»Take žene sem si želel in tako ženo sem našel! Če sem

za kaj hvaležen svojemu stvarniku, hvaležen sem mu za to

dobroto! Radovan, ti si mlad, ti ne veš, kaj je blaga žena! Bog mi usliši moje želje, želje skrbnega očeta, in na koncu svojega živjenja bodeš govoril, kakor zdaj jaz govorim. Srečne dni

sem preživel z njo, kako naglo so minili! Njene želje so bile

moje želje, moja volja njena volja. Lep je učiteljski stan, jaz ne vem lepšega na svetu: vendar ima, skusil bodeš sam, svoje

težave. Kako lep, blag namen, kako težko ga doseči? Človek,

naj si še toliko prizadeva, naj ga vse hvali, težko je sam s sabo zadovoljen.

Prihajajo mu težka trenutja, bliža se mu skrb, temní se

mu čelo, upada mu srce – ljub pogled iz njenih oči, prijazna

beseda iz njenih ust, in sončni svit razvedri mu čelo in mir

32

se mu usede v srce. Oj blago bitje, ki, znebivši se zemeljske

teže, breztelesno bivaš zdaj v večno mirnih prostorih, zvesta

družica moja, ako čuješ moje besede, hvala ti, srčno hvala!

Moj mir si bila ti, moja tolažba, moja sreča. Samo enkrat si

me žalila, ko si od mene, od svojih se poslovila!«

Začujejo se ženski koraki, vrata se lahno odpró in – vese-

lja žar posije očetu iz rosnih oči.

33





IV


»Samí, gospod Mirodolski, samí?«

»Sam, gospod župnik! Lepo je, da vam ni branila vro-

čina obiskati starega znanca. Semle sediva v senčnico; pot

vas je ugrela, soparno je po gozdu, tudi senca malo pomaga.

– Barba!«

Nepotrebno je bilo klicati. Že stoji polič rumenega vina

na mizi pred gospodoma. Zvesta služabnica stoji pred go-

spodom župnikom ter čaka, da si obriše dobro rejeni po-

stavni mož potno obličje; potem mu prime urno roko ter jo

poljubi; to se ve, da ni pozabila prej obrisati si ust z belim predpasnikom; snažna, čedna ženska je bila starikava Barba;

potem se zavrti ter odide, a vrne se kmalu s steklenico hla-

dne studenčnice in hlebom belega kruha. Storivši svojo dol-

žnost, izgubi se zopet po svojih opravkih; govorila ni besede, zdelo se ji je nespodobno; bila je Barba mirnega jezika in

urnih rok, biser vseh poslov ženskega in moškega spola, kar

jih je bilo do sedaj in kar jih bo morebiti še nekoliko časa za nami. Čakala ni, da jo gospod opomni dolžnosti. Psiček, ki je

34

vesel priskakal pred svojim gospodom, naznanil ji je prihod

imenitnega gosta; po tem je vedela, kaj ji je početi; iz glave je znala po vrsti vse hišne navade.

Gospod župnik je dobil doma, kakor smo videli, svojega

znanca; drobni tovariš njegov ni bil tako srečen. Perun je bil zdoma, bogve kam, kar ni bilo videti nikakor po volji njegovemu mlademu prijatelju. Nekoliko časa stika po hiši in po

vrtu; ker ga ni najti, leže v hladno travo pod drevo spehan in nevoljen.

»Kje je pa mladi svet?« vpraša gospod župnik, ko se je

nekoliko oddahnil in ugasil prvo žejo.

»Na Griču, pri Radovanovi materi je vse troje in Perun z

njimi. Radovan je bil pri nas; po kosilu so odšli; kaj je njim vročina! Mene so pustili doma – starca; zvečer sem obljubil

priti za njimi!«

»Starca! Norčujete se, gospod Mirodolski! Precej enoliko

let imava, krepkega se čutim res, in ne bojim se vsakega, ven-

dar z vami bi si nič prav ne upal.«

»Poglejte moje lase!«

Imel je gospod Mirodolski, kar smo morebiti pozabili po-

vedati v začetku povesti, goste, dolge bele lase, ki so bili v nekakem čudnem, a nikakor neprijetnem nasprotju z njegovim polnim, zdravo rdečim, sedaj krepko ogorelim obličjem,

z jasnim, bistrim očesom, ki mu je tako pogumno in ven-

dar tako prijazno gledalo izpod temnih obrvi. Ničemurnost,

najsmešnejša moška slabost, ni bila slabost gospoda Miro-

dolskega, vendar ne dal bi si bil rad odrezati ali tudi samo

35

prirezati častitih belih las, brez katerih si je bilo tudi težko misliti moža, kakor leva brez veličasne grive. Tudi ni imel navade pokrivati si glavé; gologlav je hodil po vrtu v mrazu in

vročini. Lepo ga je bilo videti, ko se je s cvetočima hčerkama sprehajal častiti očak, hrast korenjak med mladima lipama,

ki jima čebele brenčé in šumé po dišečem cvetju!

»Sneg na vrhu,« govori dalje gospod Mirodolski, »sneg

priča, da je zima, gospod župnik; kaj pomaga, da je gora v

znožju še nekoliko zelena! Roka in noga, ne rečem, da sta mi

odpovedali, tudi oko mi služi za vsako potrebo.«

»Ne ustrašili bi se, mislim, ako bi srečali sami v gozdu

volka, z vašo pestjo po glavi in dovolj bi mu bilo.«

»Poskusil bi že, poskusil; ne dal bi se mu kar tako. Ali na-

kositi koš detelje, zavihtiti ga z desnico na ramo, to mi je še vedno igrača.«

»Veruje vam rad, kdor vas vidi, gospod, saj ste skoraj v

pregovoru po vsej župniji zaradi svoje moči. Samo to se mi

čudno zdi, kako ste mogli, tako dolgo po mestih živeč, ohra-

niti si tako trdno zdravje in tako moč.«

»Zdrava kmečka kri, gospod župnik, zmerno, trezno ži-

vljenje, dela, kolikor prav, počitek ob pravem času, čista

zdrava sapa, mrzla voda, ne preveč skrbi, nič strasti in mirna vest, gospod župnik, tu imate vso mojo lekarno!«

»Veste, kaj se mi posebno pametno zdi, gospod Mirodol-

ski? Da ste tako o pravem času, rekel bi morebiti kdo, pred

časom popustili službo ter stopili v zasluženi pokoj, katerega vam Bog daj uživati še mnogo mnogo let.«

36

»Vidite, dragi gospod, moja misel je bila vedno ta: človek

ima svoje dolžnosti, a tudi nekoliko pravice. Kadar je spol-

nil svoje dolžnosti, kolikor je najbolje mogel in vedel, potem sme tudi nekoliko živeti zase.

Delo v tednu, a nedelje proste,

trud ves dan, zvečer vesele goste!

govori nemški pesnik* in prav govori. Pameten človek ne

čaka, da mu začnó pešati moči, da že ne more več spolnjevati

svojih dolžnosti; umakne se začasa ter prepušča mesto mla-

dim, čilim močem. Vsak ob svojem času, tako je prav, zlasti

v učiteljskem stanu.

Žalostno je videti moža, ki se ubija in trudi – se ve, da ne

iz veselja do dela, ubija se in trudi, da doseže nekoliko več

pokojnine; morebiti tudi srebrni križec – žalostno je, pra-

vim, videti moža, katerega zapušča dušna in telesna moč,

vendar se sili spolnjevati težke svoje dolžnosti, učiti, zrejati mladino, katera se slednjič igra z njim kakor veter s šibkim

trstom. Tega nisem hotel čakati jaz, zato me vidite tukaj, go-

spod sosed, v neslavnem pokoju!«

»Bog vas živi, gospod Mirodolski, in daj tak pokoj vsem

poštenim možem! – Srečo imate, dragi prijatelj, z vsem, kar

počnete. Glejte, zeta imate, da si boljšega ne morete želeti, ne

* J. W. Goethe (1749–1832), Der Schatzgräber (Kopalec zaklada) 37

hči vaša boljšega moža. Vrl mladenič je Radovan, veselje mi

je pogovarjati se z njim. Vsestransko in korenito je izobra-

žen, kolikor jaz soditi smem; in kako skromen je poleg svoje

učenosti! Bog daj, da bi bila taka vsa naša učeča se mladina,

da bi imeli mnogo takih učiteljev, potem nam ni se bati. Na

tujem se ni izneveril svoji domovini, zvest sin ji je ostal, ali svojega domoljubja ne nosi na jeziku. Ime njegovo se ni ime-novalo po taborih, čitalnicah in časnikih, celo med našimi

pesniki se pogreša; kjer se je govorilo za domovino, kričalo

in pilo, njega ni bilo ne čuti ne videti. Rekel mi je – in kako bi pošten človek ne bil njegove misli – da prava, resnična, globoka ljubezen do domovine ne ropoče in ne kriči pri vsaki

priložnosti, da jo čuje svet in slavi. Taka ljubezen, tako nav-dušenje je kakor plamen, ki ga daje zažgana kopica slame;

res mahoma se dvigne visoko, da se nebo žari, da si otroci

oči pokrivajo poleg nje ter od veselja vriskajo, da imajo tako velik ogenj! Nekoliko trenutij – plamen je ugasnil, ostal je

kupček pepela, žerjavice ne toliko, da bi se hruška spekla; žalostni stoje otroci, drugega ne, kakor da jih nekoliko časa oči skelé. Taki otroci smo bili tolikokrat tudi mi! O da bi vendar že kdaj spoznali svojo nespamet, ne dajali se vedno in vedno

slepiti bleščečim »frazam«, puhlim besedam ničemurnih in

tolikokrat tudi samopridnih kričajev! Svojih najsvetejših ču-

tov ne razklada mož pred svetom kakor pohišni prodajalec

svoje blago; globoko v prsih goji sveti ogenj, kateri ga blagodejno ogreva in poživlja, njega in vse dejanje njegovo. Tako

misli in govori Radovan o domoljubju in zatorej ga imam

38

rad; ne bojim se, da bi se kdaj izneveril svojemu prepriča-

nju, da bi ga kdaj utrudilo ali ostrašilo nasprotovanje, naj mu pride od zgoraj ali izmed zaslepljenih rojakov. Česar se je

naučil, kar je marno in s trudom lepega in dobrega nabral v

tuji deželi, to pride kdaj, tega sem preverjen, našemu narodu

v korist. In kakor mi je pravil, ni on sam, kateri misli tako.

Posebno veselje mi je bilo, pravo srčno veselje, ko mi je pra-

vil, da je sedaj med našo mladino na Dunaju neka zaveza,

neka skrivna zarotba, poštena zarotba, gospod Mirodolski!

Bog nam daj obilo takih! Dali so si besedo, da hočejo malo

govoriti, a mnogo delati za domovino. Pridnost je njih ge-

slo in poštenost na vse strani. Dovolj sleparstva, pokazalo

je, kaj more; naj poštenost enkrat poskusi svoje moči. Vsak

naj se izuči in izuri v svoji stroki, da se mu ne bode nikogar bati. Potem pa vsi domov, vsak na svoje mesto. Koreniti v

vednosti, pošteni v dejanju, omikani in plemeniti v vedenju,

koga bi se bali, kdo se more meriti z nami? Čislati, spoštovati nas morajo naši nasprotniki, potem se nas bodo bali, potem

bodo skromni in tihi, kakor je spodobno človeku v tuji de-

želi: Si vivis Romae, romano vivito more.* To vam je pošten

in časten boj, brez kričanja in psovanja. Tako bode, po božji

in človeški pravici, Slovenec gospod na slovenski zemlji. Kaj

pravite, gospod Mirodolski?«

* Si vivis Romae, romano vivito more (lat.). – Če živiš v Rimu, živi po rimskih navadah.

39

»Nič novega mi niste povedali, častiti gospod: Radovan

in jaz nimava skrivnosti; vendar sem vas z veseljem poslu-

šal do konca; kaj lepega človek rad dvakrat sliši. Poznate me, gospod, kakor jaz poznam vas, zato se lahko umeva. Prile-tna sva oba; težko, da učakava lepe bodočnosti, katere želiva

našemu narodu; vendar potolažena se ločiva od tod; zarja,

ki lepši dan obeta, zlatí nebo; od daleč gledava obljubljeno

deželo, v kateri bodo srečno živeli naši potomci. Na veselo

bodočnost!«

»Bog živi Radovana, Bog živi nado našo, slovensko mla-

dino, Bog živi vse slovenske poštenjake!«

Žvenketanje kozarcev, nenavadno ob takem času, ni dalo

miru skrbni Barbi. Kaj neki imata danes gospoda, da sta tako

razvneta! A ko vidi steklenico prazno na mizi, kaj treba tu

premisleka? Ve takoj, kaj ji je storiti, ker znane so ji bile lepe hišne navade.

Krepko stisne gospod Mirodolski svojemu prijatelju roko,

potem govori:

»Različna so bila, častiti prijatelj, najina pota v življenju; različne so najine misli in sodbe o mnogih, morebiti prav

imenitnih stvareh – kako bi pač moglo biti drugače – ven-

dar med nama ni resnega razpora. Zlagava se v navdušenju

za vse, kar je dobro, blago in lepo; zlagava se v ljubezni do

človeštva, v ljubezni do naroda. Ne bojim se torej, da bi me

krivo sodili, če vam govorim naravnost, brez ovinkov, kakor

mislim in čutim. Meni ne pristoji sodba o našem duhovstvu,

premalo ga poznam, premalo sem imel priložnosti občevati

40

in razgovarjati se z njim. Soditi ves stan po nekih posame-

znih glasovih, kateri so mi, in časi prav neprijetno, bíli na

uho, to se mi ne zdi pravično. Klas ni najboljši, kateri dviguje najviše glavo; in motil bi se svet, ako bi sodil naš narod, zlasti naše ljudstvo, po možeh, ki vpijejo najglasneje. Kar bom torej govoril, to meri samo na može, kateri delajo, kakor bi javno

govorili v imenu vsega svojega stanu. In s temi se zlagati ne

morem. Vidi se mi, da so tudi oni nekoliko krivi žalostnega

razpora, kateri je na korist samo našim nasprotnikom. Po

svojem prepričanju govoré, gotovo, boré se za resnice in pra-

vice, katere se jim vidijo najsvetejše: to je prav, to je moško!

Ali, vprašam, zakaj govoré tako, zakaj se boré s takim orož-

jem? Ako se prepirata dva, pravi italijanski pregovor, čigava

je pravica? Njegova ne, ki najbolj kriči. Sancta sancte!* opo-

minjajo s povzdignjenim prstom svoje nasprotnike; zakaj ne

delajo sami po svojih besedah? Sveta stvar naj se brani s sve-

tim orožjem. Kako je moči vero ljubezni oznanjati s srdom v

srcu, grdimi besedami v ustih, širiti jo, pridobivati ji učence s palico in trdo pestjo? O, da se tako malo spominjajo svojega nebeškega učenika! Samo eno vrsto ljudi je sovražil, koli-

kor je moglo sovražiti to preblago srce, pismouke in farizeje!

Samo enkrat je bič zgrabila krotka roka njegova, ko je sveti-

šče gospodovo oskrunjala kupcev in menjalcev samopašna

drhal! Turški prerok, ne on, velel je svojim učencem: ›Pojte

križem svet ter širite moj nauk z mečem in ognjem!‹ Resnice

* Sancta sancte! (lat.) – Kar je sveto, naj se obravnava svetó!

41

se ne širijo, kakor se tudi ne zatirjao s krvjo in plamenom, s temnicami in železjem. O strašna zmota, o žalostna, sramo-tna prikazen, grdi madež človeškega rodu! On, ki živi ›mlade

krokarje ob potoku‹, on naj bi z veseljem čul stok v boleči-

nah vijočega se čoveka, ki ga muči njemu na slavo in čast

zdivjana drhal; njemu naj bi bil sladek glas zapuščenih vdov

in sirot! Táko si misliti najvišje bitje, kakršen ni dandanašnji najkrvoločnejši človek, tako mu služiti: to je bogokletstvo, če je katero na svetu. Taki ljudje niso ustvarjeni po božji podobi; sami so si ustvarili Boga po svoji podobi!

Ali, kam sem zašel? V starodavne čase, ki so minili, ki se

ne povrnejo nikdar več. Groza mi predriza ude, srce se mi

krči, ko se spominjam te najžalostnejše dobe v človeški zgo-

dovini. Stoletij in stoletij pokore mu bode potreba, blagega

delovanja, dejanske bratovske ljubezni, da si opere človeštvo

ta krvavi madež s telesa!

Govoriti sem hotel o sedanjih časih, o možeh, ki tako

čudno po svoje služijo Bogu in njegovim resnicam. Kako je

mogoče, da so tako zaslepljeni! Strast, strast, najhujša sovra-

žnica resnice jim slepi sicer bistro oko, da ne vidijo sami,

kar vidijo vsi drugi, da je uspeh njihovega početja naravnost

nasproten njihovemu namenu. ›Na skledo kisline se ne uja-

me toliko muh, kolikor na žlico medu!‹ ›Kdor veter seje, bo

žel vihar,‹ pravi sv. pismo, katerega so, kakor je videti, čisto pozabili. Ko pride Sin človekov, ki ni imel, kamor bi polo-

žil glavo, neki večer s svojimi učenci truden v neko vas; ko

jim trdosrčni nje prebivalci odreko prenočišče: kako so se

42

razsrdili njegovi učenci, tako malo še podobni svojemu ne-

beškemu učeniku; kako so mu prigovarjali v nesveti jezi, naj

pokliče ogenj in žveplo z neba na pregrešno vas! Kaj jim od-

govori Zveličar? ›Vi ne veste, kakega duha ste otroci!‹ Ka-

kega duha otroci so oni, ki živega preklinjajo njega, ki se v

svojem prepričanju ne more zlágati z njimi. Kaj bi jim rekel,

ako bi stopil mednje on, ki je govoril: ›Človekov sin ni prišel na svet, da pogublja duše, temveč da jih reši!‹ Fanatičen bodi mohamedan, ta je pravi značaj njegove vere; ljubezen, usmiljenje z nesrečnim bratom je jedro kristjanstva. Kdo je boljši kristjan, on, ki je pel:*

Skrbi záse, ljubi brata,

dvigni ga, odpri mu vrata,

in sodnik naj bo srce,

ali oni, ki so ga preganjali ›od nemila do nedraga‹? Opro-

stite, častiti prijatelj, da tako govorim, kakor sicer ni moja navada. Gotovo že čutite, kaj me je tako razjezilo; saj ste mi sami poslali list, v katerem sem bral – kako bi imenoval tako

pisanje? To ni že več strast, sovraštvo, žolč; mogoče, da je

pisala to blagoslovljena, a gotovo ne blažena roka. Taki ljudje bi še dandanašnji zažigali grmade, ako bi mogli in smeli.

Poznate me, gospod; dovolj sva se že pogovarjala o vsem,

kar je na korist in kvar našemu ubogemu narodu. Vi veste,

* Fran Levstik (1831–1887)

43

kako mislim o žalostnem domačem razporu; da s svojim

prepričanjem, s svojim srcem ne morem biti ne na oni ne na

tej strani. Intra muros peccatur et extra.* Jaz sovražim stra-

stnost in surovost, kjer jo vidim. Recimo, da se je začelo na

oni strani; kako jih to opravičuje? Kje naj bode plemenitost

doma, ako ne pri njih? Na obeh straneh je krivica, obema

je torej potreba poboljšanja, da bo konec pogubnega razkol-

stva, da se vrne mir in z njim sreča v našo ubogo deželo!

Nemogoče mi je misliti, da so vsi, da je samo večina na-

šega duhovstva enakih misli s temi vpijati. Zakaj se nikdo

ne oglasi: Bratje, mir in sprava, vsi smo ene matere sinovi,

vsi jo ljubimo; podajmo si roke ter delajmo složno na korist

domovini!«

Ničesar ne odgovori na to gospod župnik; molče poda

roko svojemu prijatelju; razumela sta se častita moža.

Nekoliko časa molčita oba, potem povzame gospod Mi-

rodolski zopet besedo:

»Lep je duhovski stan; jaz sam sem bil že blizu nekdaj,

da bi si ga bil izvolil. Živeti med ljudstvom, učiti, voditi ga z besedo in zgledom, z njim čutiti vse njegove potrebe, z njim

veseliti se in žalovati: kaj lepšega si more želeti človek na svetu! Ni mi treba iskati zgleda daleč okrog. Kdo je najbolj spo-

štovan, najbolj ljubljen mož po vsi srenji? Kam se zatekajo v

svojih potrebah, prepričani, da najde vsak pomoči, dobrega

* Intra muros peccatur et extra (lat.). – Greši se znotraj in zunaj zidov (Horacij, Satire I, 2, 16).

44

nasveta ali vsaj prijazne, tolažilne besede? Vi, častiti gospod, ne razgrajate v cerkvi, ne razbijate lece*; vi ne strašite vedno ubogega ljudstva z gorečim peklom in črnim njegovim

gospodarjem; vi svojim zvestim poslušalcem ne belite glav s

skrivnostnimi verskimi resnicami, katerim niso do dna prišli

cerkveni očetje; vi jih ne svarite pred krivimi preroki, kateri bi pač težko kdaj utegnili zaiti v to tiho deželo.

Svarite jih pred sovražnikom, katerega nosi vsak, več ali

manj, sam v sebi. Vi ne strašite vedno s šibo božjo; v jasnih

podobah jim kažete žalostne nasledke lahkomiselnosti, nez-

mernosti, razuzdanosti in drugih napak, ki izpodjedajo sre-

čo in blagostanje na kmetih. Iz vaših ust ni čuti neprimerne

besede. Vas lahko posluša najbolj izobražen človek; iz vaših

ust bode slišal resnice, ki ne bodo tudi njemu brez koristi.

Da sem vam jaz vedno zvest poslušalec, kateremu ne uide

nobena beseda, to veste, častiti gospod župnik!«

»Oho!« zavpije nato duhovni gospod, ki je že dalj časa

zmajeval glavo, »oho, gospod Mirodolski! Tako torej? Da

hodite v cerkev vsako nedeljo s svojim hčerkama, to mi je

znano, to; da me pa tako zvesto poslušate, kakor pravite, da

pazite na vsako besedo, tega nisem vedel do sedaj. To ni lepo, gospod Mirodolski; vsaj povedati tega ni bilo potreba. Naravnost vam povem; moja navada ni, da bi se bogve kako

pripravljal v soboto zvečer ter premišljeval, kaj bom jutri govoril. Sedaj bode pa treba vse drugače! Še tega bi bilo treba,

* léca (star.) – prižnica

45

da bi moje govore zapisavali v cerkvi, besedo za besedo, ka-

kor neki delajo na Dunaju časniški poročniki iz rodu onih, ki

so nekdaj peš potovali skozi Rdeče morje. Čakajte, gospod;

ker hodite tako zvesto poslušat moje cerkvene govore, ki so

namenjeni samo vernim ovčicam, meni izročenim, treba, da

spregovorim z vami enkrat resno besedo, ko mi je že zdavnaj

na jeziku. Če ste tako dober kristjan, kako to, da ste dali svojima hčerkama tako nekristjanski imeni? Zora, Breda, lepi

imeni, ni da bi dejal; a vprašam vas, gospod Mirodolski, kdaj

se je katera svetnica imenovala tako? Teh imen ni najti ne v

mali ne v véliki ›pratiki‹; zastonj bi jih iskal po svetem pismu stare in nove zaveze, zastonj po ›Življenju svetnikov‹!«

»Vidite, častiti gospod župnik, to je vse dobro premišlje-

no, natanko preudarjeno. Ne da bi morebiti zaničeval po-

štena imena, katera dajó naši pošteni kmetje po stari navadi

svojim otrokom. Kaj je ime? Človek je lahko krščen za Jurija

in more biti vendar pameten mož. Ali jaz sem premišljal in

sodil tako: Mislite si, gospod, da hoče pri nas pisatelj pisati povest, roman, dramo; vprašam vas, kaj more začeti z našimi

imeni? Kako naj imenuje svoje osebe, katere hoče povzdigni-

ti iz navadnega, vsakdanjega življenja, obdati jih z vzornim

svitom! Vsak narod ima svoja imena, zakaj bi mi ne imeli

svojih? Imeli smo jih, kakor nam še pričajo narodne pesmi,

a izgubili smo jih iz življenja. Kaj nam je torej storiti? Kmet se drži svojih starih navad; zakaj bi mi, ki se imenujemo izobražene, ne storili prvega koraka? Meni se zdi, da je dolžnost vsakemu izobraženemu Slovencu dajati svojim otrokom lepa

46

slovenska imena. Kdo more reči, da se ne širi tudi s tem na-

rodna zavest? Nemogoče mi je verjeti, da se žalijo s tem sve-

tniki iz svetnice v nebesih, kakor tudi ne verujem, da žalimo

Boga, ako ga pišemo po našem pravopisu z malo črko. Ako

bi mu hoteli s črko izkazovati primerno čast, s kako veliko

črko nam bi bilo pisati njegovo ime!«

Po takih pogovorih, resnih in šaljivih, sta se ločila blaga

gospoda, ko se je sonce že bližalo zatonu.

Po župnikovem odhodu je ravno stopal gospod Mirodol-

ski proti vrtnim vratom, da bi šel na Grič za svojo mlado

družino; ali kako se prestraši, ko mu prisopeta naproti Zora

in Breda! Preplašeni se stisneta k njemu, groza se jima bere z obličja! Preden še more oče vprašati dekleti, kaj se je zgodilo, prikaže se mu žalosten prizor: dva moška, Radovan spredaj

in zadaj mož iz sosedne vasi, stopata počasno z nosilnico, iz

vej zgrajeno, in na nosilnici leži mož na videz mrtev! Molče

stopata nosača v hišo, kjer odložita na posteljo, v naglici pripravljeno, žalostno breme.

O prvem pogledu spozna umni gospod Mirodolski, da

mu niso prinesli mrliča v hišo; vendar pošlje takoj po zdrav-

nika. Z navadnimi domačimi pripomočki ga kmalu zdrami

iz omedlevice.

Ko se trudi dobrosrčni gospod s tujim človekom, pripove-

duje Radovan, kako so ga našli; Perun ga je bil zasledil. Ko so bili domov grede za streljaj od hiše, začujejo glas Peruna, ki je bil po svoji stari navadi nekoliko korakov pred njimi; tisto posebno lajanje, s katerim naznanja pes, da je zagledal nekaj

47

nenavadnega. Radovan hiti urno za glasom. Pot je držala čez

jarek, precej globok, nad katerim je bil napravljen mostek z

držajem ob eni strani, tako da se je hodilo brez nevarnosti

po njem, ako ni bil človek tak, kakršni so časi preradi vračajo kmetje v nedeljo ponoči domov. Pod mostkom na dnu jarka

zagleda vznak ležečega človeka, nad katerim je lajal in cvilil Perun. Hiti mu na pomoč; zdramlja ga; človek se ne gane;

krvaveča rana zadaj na glavi kaže, da se je, morebiti smr-

tno, pobil. Prva pride Breda, ki je bila manj boječa, na most.

Radovan ji zakliče, naj gre urno iskat pomoči. Na bližnjem

polju najde deklica kmeta, ki se napoti urno pomagat. Z nje-

govo pomočjo napravi Radovan v naglici nosilnico; položita

ga nanjo; a kam z njim? Radovanu ni bilo treba premisleka,

dobro je poznal gospoda Mirodolskega; hudo bi se mu bil

zameril, ako bi se bil obrnil drugam.

Ko pride zdravnik in pregleda bolnika, reče gospodu:

»Nič nevarnega! Krepke hrane, pokoja – in jutri ali pojutri-

šnjem se ga lahko znebite.«

Imeniten ni bil novi gost gospoda Mirodolskega, ne po

obleki ne po obličju. Najbolj podoben beraču, vendar ni

bil navaden berač, kakršni hodijo z malho od hiše do hiše.

Oguljena, zamazana suknja težko da je bila pomerjena po

njegovem životu; hlače, ki so gotovo nekdaj služile daljšemu

možu, bile so odspodaj razkosane in oškrbane; ali najžalo-

stnejši del oprave bilo mu je obuvalo, ni čudo, ker je največ

trpelo. Dolgi sivi lasje pač niso že dolgo čutili glavnika; rjavo, zabuhlo lice je pričalo, da se mož ni ogibal sonca in vetra,

48

zlasti ne tiste žalostne pijače, ki je ubogim ljudem tolikokrat edina tolažba! Skratka: bil je ta človek žalostna prikazen, tolikanj žalostnejša, ker se mu je videlo, da je bil nekdaj dru-

gačnega vajen.

Ko se prebudi, gleda debelo, zmedeno izpod gostih, zmr-

šenih obrvi. Ko se nekoliko zavé, zakriči z osornim, hripa-

vim glasom: »Žganja, žganja mi prinesite!«

»Žganja nimamo,« odgovori mu mirno blagodušni go-

spodar. »Tole vzemite in pijte; dobro vam bo délo.«

»Na cesti so me pobrali, že vidim, zanesli me v bolnišnico;

tu ni žganja. Jaz nisem bolan, samo tule zadaj me nekaj srbi;

pobil sem se, kakor je videti, pa to nič ne dé; moja črepinja

ni steklena; žejen sem, žejen; dajte mi pijače! Gospod dok-

tor, imejte usmiljenje z ubogim človekom; velite mi prinesti

žganja; moje grlo hrepeni po njem kakor jelen po hladnem

studencu; samo en kozarček, en požir, gospod doktor! Nič

se ne bojte; nikomur ne povem, da ste mi ga dali; to je edino

moje zdravilo; jaz se poznam, gospod doktor: še danes, to

uro se me znebite, ako mi ga daste.«

S tako milim, prosečim glasom je govoril te besede, da bi

se bil gotovo omečil gospod ter dal mu strupene pijače, ako

bi jo bil imel pri roki.

»Žganja nimamo, tudi ga ni blizu; kozarec vina vam mo-

rem dati; upam, da vam ne bo škodilo; potrpite malo.« In

mož odide v shrambo.

»To vendar ni bolnišnica,« govori mož sam pri sebi, ozi-

raje se po sobi; »ta mož ni doktor; tudi gostilničar ni videti, 49

da bi bil. Kje sem neki? Pri kakem ›dobrem‹ človeku, kateri

misli, bogve kaj je dobrega storil, da me je pustil prinesti pod svojo streho; mož si nabira zaslug pri Bogu za svoje grehe; jaz mu ne bodem dajal mnogo priložnosti; skoraj se odtegnem;

ta kraj ni zame. Ali kje je Brutus? Ne vidim ga. Brutus, Bru-

tus, Brutus! Kje si, moj Brutus?«

»Kaj vpijte tako? Koga kličete?« vpraša ga Mirodolski, ki

pride s kozarcem v roki.

»Kje je moj pes? Kam ste ga dali? Zakaj ne pustite k meni

mojega zvestega tovariša, mojega edinega prijatelja! K meni

ga pustite; kjer sem jaz, sme biti tudi moj Brutus. Lep res ni moj Brutus, gospod, a zlata duša, pravim vam, gospod, blaga

pasja duša. Ne bojte se, gospod, nič vam ne bo ponesnažil;

mirno bo ležal poleg moje postelje ter gledal me s svojim

zvestim očesom. O gospod, vi niste še videli takega očesa?«

»Samega so vas našli, psa ni bilo videti blizu.«

»Tako, tako? Psa ni bilo videti blizu? Moj Brutus bi se me

bil torej naveličal; moj Brutus bi me bil zapustil; ukradel se od mene, iskal si drugega, boljšega gospoda? Tudi ti, moj

Brutus?* Ne, ne, to je laž; to ni mogoče; moj Brutus je pošten pes, ne človek!

Res! Zdaj se spominjam; videti je, da mi je vendar padec

nekoliko omajal pamet. Sinoči že sem ga zgrešil, v mraku.

* Stritar seveda šaljivo meri na očitajoč vzklik rim. državnika Julija Cezarja (100–44 pr. n. š), ko je opazil med svojimi morilci ljubljenca in prijatelja Bruta.

50

Pozno sva šla v hrib; ko pridem na vrh, ozrem se nazaj, psa ni za mano! Kličem ga, vpijem na vse grlo, vrnem se nazaj, nikjer ga ni! Žalosten in truden ležem v grmovje in zaspim. Ko

me zjutraj sonce zbudi, gledam okrog sebe, kličem: Brutus,

Brutus! Nič se ne oglasi. Žalosten sem bil, gospod, prav žalo-

sten; vi ne veste, kako žalosten; hudo mi je bilo pri srcu; tako samega, tako zapuščenega sem se čutil na svetu! Je li mogoče,

da je moj Brutus nehvaležen! Življenje sem mu otel, iz vodé

sem ga potegnil, kamor ga je bila vrgla usmiljena roka. Res,

življenje ni posebno prijetno rokodelstvo; ali sirota ga ni še poznala; branila se je z vsemi štirimi, da bi ne poginila; jaz sem ji pomagal; in kmalu sva bila prijatelja, dobra, zvesta prijatelja, gospod! Nič dobrega ni imela žival pri meni, res; dajal sem ji, kar sem imel; skupaj sva potovala v mrazu in vročini,

po prahu in po blatu; skupaj sva prenočevala po svislih in

po gozdih; skupaj sva jela, kar sva imela; iz enega kozarca

pila – tudi žganje je pil – kaj se čudite, gospod! Žganje je pil z menoj – pametna žival je bil moj Brutus.

Zvest tovariš mi je bil, in sedaj! – O to ni mogoče, ni mo-

goče, da bi me bil zapustil; v njegovi starosti se človek več ne spreobrne, gospod! Kaka nesreča ga je zadela; oslabel je na

poti, star je že, kratke sape je, gospod; jelite, da je mogoče; kdo ve, kje leži za kakim grmom, in jaz mu ne pridem na

pomoč! O Brutus, Brutus, dragi moj Brutus!«

»Mirni bodite, morebiti se je samo zatekel kam; morebiti

se še najdeta.«

51

»Kaj pravite, zatekel, zatekel, še se najdeva? Prav govorite;

vi ste moder mož, gospod. Star je Brutus, nos mu peša; sta-

rost, starost, gospod! Prav pravite. Čakal bom, tri dni ga bom čakal in tri noči; morebiti se res povrne; vesel bi bil, o vi ne veste, kako bi bil vesel. Ako ga ne bo čez tri dni in tri noči, potem vem, kaj mi je storiti. Od same žalosti nisem mogel

nič jesti; pil sem, samo pil in zato zdaj tu ležim pod vašo

streho. Glava me malo boli.«

»To ni prav, da vas pustim tako govoriti; pokoj vam je pri-

poročal zdravnik. Bodite mirni; zaspite rajši, dobro vam bo

delo!«

»Miren naj bom, kakor otročnica, molčim naj? Iz tega ne

bo nič: vajen sem govoriti in molčati, kadar se mi ljubi. Zdaj se mi ljubi govoriti. Zdravnik nič ne ve; on ni vajen zdraviti takih ljudi, kakršen sem jaz, mi ne kličemo zdravnika; brez

njegove pomoči živimo in umiramo, kakor je božja volja ali

pa naša. Pustite me govoriti, gospod, dokler se mi ljubi; to

mi je zdravo; dovolj sem molčal v svojem življenju! Ne bojte

se, gospod, mrliča pod svojo streho; močan sem, krepak sem

in s svojo gorjačo – – Kje je moja gorjača, gospod? Zakaj ne

sloni tu pri mojem zglavju? Ob vse sem, brez pomoči sem na

svetu! Kje je moja palica?«

»Gotovo je obležala, kjer so vas našli; mirni bodite; takoj

pošljem ponjo; ne verjamem, da bi jo bil kdo pobral.«

»Ne, tega ne! Ta palica je ustvarjena samo za mojo roko,

samo mene je vajena, drugemu ne služi.

52

Vi ste dober mož, gospod; ne, da ste me vzeli ali pustili

prinesti pod streho – zasluge, zasluge v nebesih! Poznamo,

dobro poznamo! ›Popoten sem bil in vi ste me sprejeli‹, ali

kako je že tista stara molitvica? Ne, gospod, za to vam nisem

hvaležen. In če ste mi življenje oteli, mala reč, mala reč, gospod! Veste, s čim ste se mi prikupili; zakaj vam pravim, da

ste dober mož? Ko sem vam govoril o psu – o gospod, dobro

oko imam; opazoval sem in spoznaval človeške obraze – gi-

njeni ste bili, zastonj ste se premagovali; zato pravim, da ste dober mož in vem, kaj pravim. Jaz sem bil tudi nekdaj dober;

kaj me gledate? Dolgo je res že, strašno dolgo! Morebiti se

mi je samo sanjalo; glava mi peša; vendar zdi se mi, prav za

gotovo se mi zdi, da sem bil nekdaj – – Ej, ej, ej, gospod, to ni dobro, če je človek dober, meni verjemite! Precej pri letih ste že, gospod, vendar zdravi ste in krepki; ako vam je še mo-goče, spreobrnite se, bodite hudobni; poslušajte moj svet, ne

upajte nikomur, ne bratu ne sestri; ne ženi ne otroku! Dobro

vam svetujem, gospod, spominjali se boste morebiti še kdaj,

kako pametno vam je govoril tisti pijanec, tisti potepuh, ki

je nekdaj ležal na vaši postelji. Dajte mi zdaj tisto gosposko pijačo; grlo mi je suho, kakor bi bil jedel pezdirje. Brutus,

Brutus, animae dimidium meae,* duše moje polovica; boljša

polovica! Duša se mi je razklala na dva kosa, ostala mi je

samo polovica, slabša polovica! Na tvoje zdravje, moj Bru-

tus! – Gladko, pregladko! Moje grlo je kakor podplat; pijače

* animae dimidium meae (lat.) – pol mojega srca (Horacij, Ode I, 3, 8) 53

potrebuje, ki prijetno praska; žerjavice, ki greje tako dobro-

dejno! Vi ne veste, kaj je žganje, gospod; vi ste srečni!«

»Latinsko znate, kakor sem slišal?«

»Znal, znal gospod, tudi drugega sem mnogo znal; a to je

minilo. Fortuna fuit;* zdaj sem berač, klatež, potepuh! Ško-

da, prava škoda, da nisem pesnik, romanopisec! Pel bi pe-

smi, pisal bi romane; nič izmišljal, vse kakor je bilo; samo

golo resnico bi pravil in svet bi dejal: Káko fantazijo ima ta človek! Ha, ha, ha, fantazija!«

Pri tej priči se odpró vrata in v sobo stopi Zora pogledat,

kako je bolniku; gotovo dobro, ker se tako iz srca smeje!

»Kdo je ta ženska prikazen? Vaša hčerka? Prijeten obra-

zek, tako mil, tako sladak, tako nedolžen; oj tako nedolžen!

Človek bi ne mislil, da je mogoče – – o vse je mogoče! O va-

ruj se kragulja, krotka bela golobičica! Nič se ga ne boš bala.

Tako lep je, tako gladko perje ima in tako bistre, žareče oči!

– Pojdi, pojdi, deklica! Videti te ne morem. Velite ji, gospod, naj gre; jaz ne gledam rad ženskih obrazov; posebno takih

ne! Hodi, dekle! Zbogom, zbogom! Pa poštena bodi, kolikor

ti je mogoče! Prva nisi in zadnja ne boš!«

Dekle odide s solznimi očmi. Nevoljen je bil oče, a kaj?

Potrpljenja je treba s takim človekom, blagega potrpljenja!

* Fortuna fuit (lat.). – Sreča je minila.

54





V


Pozno je bilo ponoči; vse je že počivalo po Mirnem Dolu,

razen gospoda Mirodolskega in njegovega gosta. Zastonj si

je prizadeval skrbni gospod, zastonj mu prigovarjal, naj mi-

ruje, naj zaspi, ako mogoče, ker mu je potrebno spanje. Od-

govarjal mu je mož, da se zdravega in krepkega čuti, da že

dolgo ne tako.

»Storite mi to dobroto, gospod, ostanite pri meni nekoli-

ko časa; tako nekako čudno mi je; dolgo že nisem dihal tako

prijetne sape kakor tu pod vašo streho; govoriti mi je treba;

dolgo je že, da nisem govoril poštene, pametne besede! Če

vas ni strah potepuha, ugasite luč, gospod, hudo dé mojim

očem! – Glejte tam mojo luč!

Bodi mi pozdravljena, ljuba prijateljica moja, zvesta mi

spremljevalka! Kolikokrat sem ležal ponoči v gozdu sam,

sam! Ti si mi bila verna tovarišica; prijazno si čula nad mano, kakor čuje nad spečim otrokom zvesto materino oko! Netopirji so letali med vejami z rahlimi krili in sova je ukala – prijeten glas mojemu ušesu! Ti me nisi pozabila, prijazna luna!

Tudi sem si prišla pogledat, kako se godi tvojemu prijatelju.

55

Ali ste zaspani gospod? Imejte potrpljenje z menoj. Vi

se ne pogovarjate z luno, prijateljico nesrečnih, izgubljenih

ljudi!

Kako prijetno je tu! Zbujajo se mi stari spomini iz davno

minulih mladih let! Pripovedke, napol pozabljene, mi priha-

jajo v spomin.

Nekoč je bil oče, ta je imel tri sine – ne, samo dva sina

je imel; to ni navadna pripovedka! – Lepo premoženje je

bilo njegovo. Visoka bela hiša, grádu podobna, mu je stala

na griču, in okrog vse njegovo; vrti in njive, polja in gozdi, vse njegovo! Težko je bilo z doma zaklicati delavca na njivi

pri mejniku. Polne so mu bile žitnice in v hlevu mu je stalo

mnogo lepo rejene živali. – Imel je torej dva sina; rad je imel oba, zlasti starejšega, ki je imel biti nekdaj za njim gospodar te lepe domačije. Ali tega ni veselilo kmetovanje; gnalo ga je v mesto, hotel je biti učen, imeniten gospod.

Pridno se je učil v mestu. Ko je dovršil latinske šole, umrje

mu oče. Zdaj je bilo vse njegovo. Samo iti mu je bilo domov,

izplačati brata ter izgnati ga iz očetove hiše, naj si gre domovja iskat, kamor mu drago. Dober človek je bil naš prijatelj.

Brat se mu je bil seznanil z lepo deklico, hčerjo imovitega

kmeta. Rada sta se imela; a njen oče je bil osoren nož; nikoli bi ne bil dal svoje hčere človeku brez trdne domačije. Naš

prijatelj – kako se mu je že dejalo? Recimo: Krilan! – Krilan

torej se ni dolgo pomišljal, kaj mu je storiti – bil je dober

človek. Ni ga bilo treba prositi z besedo; dovolj glasno sta

56

mu govorila žalostna obraza mladeniča in dekleta, ki si nista

vedela pomoči.

Z veseljem prepusti dom svojemu mlajšemu bratu, izgo-

vori si samo toliko, da bi se mogel izučiti v visoki šoli ter

doseči zaželeni namen. Čudili so se mu ljudje in hvalili ga,

kako dober človek je; nekateri so ga tudi imenovali nespa-

metnega. A Krilan se je malo menil za hvalo in grajo; bil je

dober človek in nikakor si ni domišljal, da je ravnal bogve

kako plemenito! Navadna človeška dolžnost, ne junaštvo, se

mu je zdelo, osrečiti dva človeka, ki sta samo od njega pri-

čakovala življenja in smrti. Vse je bilo srečno in veselo; lepo ženitovanje se je obhajalo na Krilanovem domu!

Še tisto jesen odide Krilan v véliko mesto, v visoko šolo.

Slovo so mu dajale hvaležne solze srečnih poročencev. Iz-

volil si je bil zdravništvo, navdušen je bil za ta blagi, truda polni stan. Hotel je biti dober zdravnik, pridobiti si najprej vseh potrebnih vednosti, izurjenosti in dobro ime v tujem

mestu, potem pa preseliti se v domačo deželo, naseliti se na

kmetih ter živeti tam mirno, delavno življenje na korist svo-

jim rojakom – dober človek je bil Krilan in rad je imel svojo

domovino.

Vse je šlo po sreči. Redno mu je pošiljal brat izgovorjeno

podporo – prvo leto. S časom začenjajo prihajati pisma bolj

in bolj poredko – tožbe: slaba letina, toča, nesreča pri živa-

li; trde besede, očitanje, nehvaležnost! Slednjič nič pisma ne odgovora!

57

Bolela je Krilana bratova nehvaležnost; vendar mirno jo

je prenašal. Prigovarjali so mu, naj si išče pri sodbi pravice; ali Krilan ni poslušal prijateljskih svetov; grdo se mu je zdelo, tožariti se z bratom – bil je dober človek! Hudo ga je zadela

bratova nehvaležnost, vajen je bil od nekdaj brezskrbnega ži-

vljenja; primoran je bil sedaj služiti si kruha s poučevanjem

po hišah. Trdo mu je šlo.«

Nato umolkne mož, kakor da bi ga bilo utrudilo govorje-

nje. Dolgo časa je molčal; mesec mu je sijal naravnost v obli-

čje; obličje je bilo bledo in čudno so se mu žarile oči. Težko je sopel in nemirno se mu je vzdigovala odeja na prsih, kakor

se dviguje jezeru valovje pred nevihto.

»Kako vam je?« vpraša ga vznemirjen gospod Mirodolski.

»Že dobro, že dobro!« odgovori mu. »Kaj niste zaspali,

gospod? Ali vas ne dolgočasi moja pripovedka? Torej dalje!

Kje sva ostala? Res – trdo mu je šlo; vendar mu ni upadalo

srce. Izgubil je brata, ki ga je rad imel; bolela ga je njegova nehvaležnost, ni čudo! Do tistega časa ni še vedel, da je nehvaležnost na svetu, malo skušenj je še imel; skušenj je treba človeku, da se mu utrdi srce. Izgubil je brata, izgubil je dom: velika izguba!

A kaj? Ostal mu je zaklad, ›ki ga ne ukrade tat, ki ga molji

ne snedó‹. Ostalo mu je zvesto prijateljsko srce. Lep mlade-

nič je bil Stanko, zlata duša. Znana sta si bila in prijazna od mladih nog. Skupaj sta stanovala, skupaj učila se in razve-seljevala. Skrivnosti ni bilo med njima. Ljubezniv mož je bil

Stanko; rad ga je moral imeti, kdor ga je videl.

58

Prijatelja je torej imel Krilan, zvestega prijatelja; kako bi

bil mogel biti nesrečen! -

Prijatelja je imel in – prijateljico! – –

O srečni Krilan! Trudi se, ubijaj se, saj se ne zastonj! Naj te vse zapusti, naj se ti izneveri prijatelj, ti nisi zapuščen, ti nisi sam na svetu. V daljnem kraju, na skrivnem cvete blaga cvetica, ti sam zanjo veš; tebi cvete, tebi se razvija, tebi v radost in srečo! Tebi bije, po tebi hrepeni v daljavi zvesto žensko

srce! Srečni Krilan!

Dobra deklica je bila, nedolžna deklica in lepa, lepa je bila

tudi! Bogata ni bila, ne imenitna; z materjo je stanovala v

skromni izbici pod streho in mir in sreča sta prebivala z nji-

ma. Z delom svojih rok je živela mater in sebe – dobra hči!

Rada sta se imela, tako rada! Pridno sta si dopisovala – pi-

sma, polna ljubezni in hrepenenja. Srečni Krilan! Pripoved-

ka je pri kraju!«

»Dalje, dalje!«

»Te ne več; eno drugo! Otročjo!

Mlad deček je ptičke v gnezdu našel

v zelenem gnezdu ob potoku,

veselje veliko je s ptički imel

v zelenem gozdu ob potoku.

Pogosto je hodil jih gledat vesel

v zelenem gozdu ob potoku;

59

na veji sedél je stari in pel

v zelenem gozdu ob potoku.

Deček je imel prijatelja; med prijatelji ni skrivnosti. Zakaj

bi mu prikrival svojo srečo? Njega se mu ni bati, saj je pri-

jatelj. Pokaže mu ptiče; vesela sta jih bila oba. A nekega dne Prijatelj mu vzame ptičke godné

v zelenem gozdu ob potoku;

in deček sedi in toči solze

v zelenem gozdu ob potoku!

Vrag vzemi prijatelje!« zakriči s strašnim glasom, skloni-

vši se pokonci. Groza ga je bilo videti. Stežka ga pomiri in

potolaži gospod Mirodolski. Čez nekaj časa začne zopet z

navadnim glasom:

»Poslej nisem bil več dober človek. Videti nisem mogel

človeškega obličja. Za roči bi bil zgrabil zemljo, stresel jo, otresnil z nje, kakor mravlje z roke, ta prekleti zarod člove-

ški, ki lazi po nji; potem na svojih prsih zdrobil jo na drobne kosce! Smešna sirota! Po tleh si se valilo kakor poredno dete, kričalo in škripalo ter pulilo si lase v svoji nezmožnosti! Zemlje ne morem zdrobiti, a zdrobiti, razrušiti morem to ne-

srečno posodo, po kateri mi tako divja in razsaja neznosna

bolečina; in vsega bo konec. Že je bilo vse pripravljeno; že se mi je mrzla cev smrtnega orožja dotikala vročega čela; tedaj

mi vražja misel, dobra misel, prešine zvrele možgane. To je

60

torej tvoje junaštvo! Kaj jima moreš storiti boljšega? Dobro

plačilo dobode, kdor jima prinese veselo poročilo, da si se

jima umaknil tako blagodušno! Brez strahu bodeta uživa-

la svojo srečo! Bodi mož! Prej si ljubil, zdaj sovraži! Kakor

goreče si ljubil prej, tako goreče sovraži zdaj. To je moštvo.

Maščevanje, maščevanje, krvavo maščevanje! Moja podoba,

podoba nesrečnega, izgubljenega človeka naj jima ne daje

miru; moja podoba naj ju straši in plaši vsak čas, naj jima

greni in kali vsak trenutek življenja! Sklenil sem obiskati ju vsako leto enkrat, raztrgan, zanemarjen, pijan! Vsako leto

enkrat, a gotovo. Naj bežita na konec sveta, najdem ju jaz in

moje maščevanje.

Kar sem sklenil, to sem storil. Klatil sem se po svetu od

kraja do kraja; nihče mi ni mogel kaj. Prosil nisem in tuje-

ga blaga se ni dotaknila moja roka. Česar sem potreboval,

in to je bilo malo, prisluževal sem si pošteno s pisanjem; bil sem dober delavec, radi so me jemali. A vsako leto sem se

postavil pred nju enkrat, prišel sem in izginil kakor strah.

In moja prikazen ni bila brez uspeha. Kaj se mi je obetalo in

ponujalo! Prošnje in solze – vse zastonj! Prej bi bila omečila in izprosila ›božjo deklo, belo smrt‹!

Človek se s časom vsega naveliča. Od leta do leta sem

čutil bolj, kako mi ugaša sovraštvo. Na stare dni niti človek

še prav sovražiti več ne more. Slednjič, ko sem našel novega

prijatelja, svojega Bruta, minilo me je vse sovraštvo; samo

da še zdaj ne gledam rad ženskega, zlasti mladega ženskega

lica. Brutu sem naklonil vso svojo ljubezen, kolikor je ima

61

še moje posušeno srce. Zadovoljen je bil z njo – zdaj me je

tudi on zapustil, ako se mu ni pripetila kaka nesreča, kakor vi pravite, gospod! – Od tega časa sem ju pustil v miru, sam ne

vem, kako dolgo je že, jaz več ne štejem let. Ne menim se, kje živita in kako: zastran mene bodita srečna, ako je jima mo-goče. Samo svojega Bruta bi rad še videl enkrat; potem mir-

no zatisnem trudne oči. Njegova izguba je kriva, da vas tu

nadlegujem, gospod! Ne bodite mi hudi, saj ste dober mož,

ker ste me tako potrpežljivo poslušali. Naj bo, kakor je, jaz

nisem prvi in zadnji tudi ne bom.«

»Podajte mi roko, nesrečni prijatelj!« nagovori ga ginjen

gospod Mirodolski; »tolažil vas ne bom; kdor je toliko pretr-

pel, njemu ni treba tolažbe. Lahko noč! Zatisnite oči in mir-

no počivajte, ako vam je mogoče!«

»Lahko noč, dobri gospod; sladko bom spal pod vašo go-

stoljubno streho. Lahko noč!«

Drugo jutro je bil pa gospoda Mirodolskega gost pokonci,

ko se je danilo. Na vrt gre ter čaka, da vstane hišni gospodar.

Lepo jutro je bilo. Vse je bilo tako krepko in mlado in veselo.

Rosne cvetice so cvele in dišale in ptiči so peli in žvrgoleli.

Molče je stal mož sredi vse te lepote, suh parobek sredi mla-

dega zelenja! Kar plane nekaj čez zaprte vrtne duri in pred

njim laja in cvili Brutus; zdaj se valja po tleh, zdaj se zaganja možu v obraz. To je bilo veselje, objemanje in poljubovanje!

»Saj sem vedel, da me nisi zapustil, kakor človek, ljubi

moj Brutus; saj sem vedel, da te bom videl zopet, če si le še

živ. Ujeli so te, jeli, ljubi moj Brutus, privezali so te, vrv imaš 62

še okoli vratu; ali ti si se iztrgal, ti nisi hotel drugega gospoda! Zmršen si, razpraskan in blaten, mnogo si prestal, kar se

nisva videla, zdaj je zopet vse dobro!«

Ginjen je gledal, med vrati stoječ, gospod Mirodolski ta

čudni prizor; solza se mu je lesketala v žarku vzhajajočega

sonca.

»Zbogom, blagi gospod! Glejte, spolnila se mi je zadnja

želja; vesel odhajam od vas. Mir in sreča plavajta nad vašo

streho. Bog daj, da doživite mnogo veselja s svojimi otroki!

Midva pa, moj Brutus, potujva dalje, dokler naju noge neso.«

63





VI


Priljuden mož je bil gospod Mirodolski. Ni se mu moglo

očitati, da se ogiblje druščine; a iskal je tudi ni. Rad je videl pri sebi za svojo mizo vesele obraze, a nerad je obiskoval ljudi. Slabo mu je ustregel, kdor ga je vabil v svojo hišo. Nekdaj, ko je še v mestu prebival, imel je mnogo neprijetnosti zaradi

te slabosti svoje. Ponosnega so ga imenovali ljudje, ki ga niso poznali; a to ga ni motilo. Zgodaj se je bil navadil malo se

meniti za to, kaj svet govori. Sedaj na kmetih se mu pač ni

bilo bati, kakor nekdaj, nepriležnih vabil. Kar je imel znan-

cev in prijateljev, oglašali so se radi pod gostoljubno streho njegovo, prijetno je bilo pogovarjati se z njim in postrežba ni bila slaba v njegovi hiši.

Toda človek ne more in ne sme vselej, kakor bi rad. Tudi

gospodu Mirodolskemu je bilo časi kreniti malo na stran

s starega, priljubljenega mu pota. S sosedi je treba v miru,

prijaznosti in složnosti živeti, zlasti na kmetih. Po mestih ni pravih sosedov. Koliko ljudi živi časi, zlasti v večjem mestu, pod eno streho; srečujejo se in pozdravljajo morebiti, a ne

poznajo se po imenu, komaj po obrazu!

64

Soseda je bila gospodu Mirodolskemu gospa Jarinova. Na

vzhodni strani Tihega Dola je imela na nizkem zelenem gri-

ču prijazen bel gradič, kamor je hodila prebivat tri, štiri me-sece poleti, kakor je navada lahkoživim gosposkim ljudem.

Premožna žena je bila gospa Jarinova; poštenim Tihodol-

cem se je zdela silno bogata. Videli so jo vedno, v delavnik in praznik, »v petek in svetek«, v črni svilnati obleki, z bleščečo zlatnino in dragim kamenjem okoli belega vratu in za pestjo,

in krasen demant ji je blesketal na levi roki – prikazen, o

kateri so do tedaj preprosti Tihodolci slišali samo govoriti

v starih pripovedkah kakor o drugih čudovitih stvareh, ka-

terih ni dandanšanji več videti v navadnem življenju! Imela

je v gradu dva lepa konja za voz in enega za – ježo! Da se

gosposke žene rade vozijo v lepih vozovih, ker so tako šibkih

nožic, to je bilo pač znano vsakemu Tihodolcu; a najstarejši

možak ni pomnil, da bi bil kdaj v svojem življenju videl žen-

sko na konju! In gospa Jarinova je jahala in kako je jahala!

Kakor blisk po nebu je letela na svojem iskrem vrancu po

cesti, po polju! Iskre so se kresale konju pod kopiti in dolgo krilo je vihralo za njo! Starčki so zmajevali sive glave; stare ženice toliko da se niso križale pred njo; a mladenič tihodolski je gledal z radostno strmečim očesom za njo, kakor

za zvezdo na nebu, ki nedosežna blešči v neizmerni daljavi.

Lepa žena res je bila gospa Jarinova, visoke rasti, tanka čez

pas, a polnega života; krasno razcvela, žarna roža, preden se

ji začne osipati spodnje perje. Črni, gosti lasje nad nizkim,

belim čelom, temne, plameneče oči pod krasno obokanimi

65

obrvmi; raven, prevzeten nos, pod njim drobna žareča usta,

po katerih se je rad zibal ponosen posmeh, kakor se zarnice

igrajo* po večernem nebu, ko razgraja nevihta za gorami: vse

to skupaj se je strinjalo v lepo podobo. Lepa žena zares je

bila gospa Jarinova, veličastna žena; a vabljiva prijaznost in dobrovoljnost ji ni sijala iz lepega obličja. Videti ji je bilo, da je vajena gospodovati in zapovedovati brez ugovora! A kako

ljubezniva je znala biti, kadar je hotela! Toda gorje, kadar

se ji je v jezi zmračilo jasno obličje! Kaka razlika med njo

in med sestricama v Mirnem Dolu! Ljudje so jo primerjali s

podobo lepe cesarice Marije Terezije na tistih debelih srebr-

nikih, ki vedno bolj in bolj ginejo iz dežele kakor vse, kar je dobrega na svetu!

Lepa žena je bila grajska gospa, bogata in tudi radodarna,

to se mora reči; cerkve in ubogih ni nikdar pozabila, kadar

se je vračala zopet v mesto. A rada ni zahajala med ljudstvo;

plaho so se je ogibali tihodolski otroci in umikali so se ji s pota iz šole gredoč. Zljubilo se ji je časi, ko jih je srečala ali dohitela na konju, da jih je vabila k sebi, ponujaje jim svetlih dvojač**. Strahoma so stali otroci, spogledovali se ter dre-zali: Pojdi ti, pojdi ti! Stežka se je slednjič ojunačil najpogumnejši, bližal se je počasi s pobešenimi očmi, stegnil, kar

najdalje mogel, ročico ter vanjo prestregel srebrne kaplje iz

njene roke. Ni se pripognil, ako je pala katera mimo, da bi jo

* zarnice se igrajo (knjiž) – bliska se v daljavi

** dvojáča – nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja 66

pobral, saj je še pozneje čas. Ni čudo, tako jezno je kopal vranec s kopitom tla, tako srdito je prskal z žarečimi nosnicami:

›gotovo grize‹! Zgodilo se je pa tudi časi, da ni bilo tako po-gumnega junaka med otroki, tedaj ni čakala dolgo; usula je

mednje pest srebrnikov, potem pa pognala konja, ki je zdirjal

kakor puščica.

Samotno je živela v svojem gradu; troje poslov je imela za

postrežbo; hišno, kuharico in strežaja, ki ji je bil tudi za voz-nika. Mož ji je bil umrl pred kakimi petimi leti, zapustivši ji lepo premoženje brez otrok. Govorili so, da njun zakon ni bil

srečen, ni se vedelo zakaj; nihče je ni nikoli videl prav vesele.

Bila je zdaj v onih letih, ko se pri nekaterih ženskah šele prav razvije in razcvete lepota; ona lepota, ki je mnogim moškim

nevarnejša nego cvet prve mladosti. Zakaj je sama živela? Na

izbiro bi bila imela snubačev, lepih, mladih, imenitnih, da bi bila le hotela. Zakaj ni hotela? Je li kdaj ljubilo to ponosno srce? Je li sploh moglo ljubiti? Izmerile so se globočine morja, izmerile visočine gora; kdo pride kdaj do dna skrivnostim

ženskega srca?

Znana je bila z gospodom Mirodolskim; bila sta si dobra,

prijazna soseda, kakor se spodobi. Letos je bila prišla pozne-

je v svoj grad. Oglasila se je bila takoj po svojem prihodu pri sosedovih ter povabila jih za drugi dan na južino; vso dru-

žino, z Radovanom vred: znane so ji bile vse razmere v hiši

gospoda Mirodolskega. Tega pa ni nikakor hotel gospod, da

bi bila poslala z vozom ponje. Ni se vozil rad v tujem vozu in poleg tega je bila pot kratka in prijetna do grada.

67

Ljubezniva gospodinja je bila gospa Jarinova. Umela je ti-

sto redko umetnost, ki je tako potrebna vsakemu, kdor vabi

goste in hoče, da se dobro imajo v njegovi hiši. Znala se je

z vsakim gostom vesti tako, da se je čutil takoj domačega v

njeni družbi. Umela je ne samo govoriti tako, da jo je vsak z

veseljem poslušal, umela je tudi, kar je težavnejše, zbujati in naravnavati take razgovore, da je bilo vsakemu mogoče tudi

samemu vmes govoriti.

Južina je bila napravljena na vrtu. Nekoliko pod gradom

je bil prijeten prostor, z belim peskom posut, z visokim drev-

jem in gostim grmovjem obdan, samo proti večerni strani

prost, tako da se je lepo videlo po vsej dolini. Vse je bilo že pripravljeno: miza z belim, tankim prtom pogrnjena, in na

nji se je lesketala draga posoda. Ali družbe še ni bilo; zastonj se je ozirala zala hišna na vse strani, ali še ne pride gospoda?

Kriv tega odlašanja je bil Radovan. Bil je sicer pameten mož,

a imel je tudi svoje človeške slabosti. Ni se sicer ponašal s

svojo učenostjo, v družbi ni razkladal svojih modrosti; z go-

spemi ni govoril o Pelazgih, Etruskih, Obrih in Bezjakih; ni

jim bistroumno razlagal, kaj so bili forctes in sanati* in kar je druge take in enake učene navlake. Te slabosti, ki ni tako

nenavadna pri učenjakih, ni imel Radovan; a ponašal se je

rad s svojim ribištvom. Imel se je za strašnega ribolovca. Rad je govoril v družbi o tej spretnosti svoji, katera se mu je zdela, kakor je bilo videti, silno imenitna. Ni se hvalil s svojo srečo pri ženskah, kakor se tako radi hvalijo ljubeznivi mladeniči,

* forctes in sanati: rimska pravna izraza

68

ki nabadajo in nabirajo nesrečna ženska srca kakor pastirji

prve rdeče jagode na obeljeno brezovo šibico spomladi.

Ali pri ribah je imel res posebno srečo, ako se mu je smelo

vse verjeti, kar je pravil. Radi bi, da bi naši bralci čislali in spoštovali našega mladega prijatelja; prav neprijetno nam je,

da jim morebiti zbudimo kak dvom o njegovi resničnosti;

a naša nam je prva. Zato jim ne smemo prikrivati njegovih

napak, najsi bodo majhne ali velike. Po njegovih besedah je

bila ribolovska sreča njegova res nenavadna. Ni bilo tako pli-

tvega, kalnega potoka; ni bilo skoraj luže, da bi ne bil on ujel ribe v nji s svojim trnkom. In kake ribe! Pedi, komolce dolge, nič ga ni motilo, če so se mu norčevali neverni poslušalci, da bi mu ne bilo treba stezati roke; prst bi bil dovolj, kazalec ali pa celo mezinec! – In same postrvi, četudi so se mu posmehovali, da ima beljuge za postrvi.

Pod grajskim gričem je tekel bister potok, ne širok ne glo-

bok; vendar je bilo mogoče, da je kje kakova postrv v njem.

Radovan se je bil zavezal, da hoče naloviti toliko rib, da se

jih nasiti vsa družba; in gospa Jarinova je bila obljubila, da jih sama napravi, tako dobro, kakor bodo vredne. Napotijo

se torej vsi k potoku; Radovan lovit, gospa, Mirodolski, Zora

in Breda pa gledat. Trnek je imel ribič vedno pri sebi, drugo

orodje se je lahko dobilo. Gledat, pravimo, so šli drugi; ne

samo gledat; ženskam odkaže Radovan svoje delo, da naj mu

lové za vabo kobilic po polju; sam gospod Mirodolski je smel

sedeti nad potokom ter gledati, križem roke držeč ali kakor

mu drago. Mnogo posla so imele uboge ženske; ribič je po-

treboval danes strašno vade! Zamolčati ne smemo, da je bila

69

gospa najmanj spretna in ročna pri lovu; smelo bi se morebi-

ti celo reči, da je bila malo nerodna, ako bi ne bila nespodob-na ta beseda pri taki gospe. Menda so se ji skonca nekoliko

studile lahkonoge skakalke, ki imajo grdo navado, da ujete

rade z rjavim sokom onesnažijo roko. Mogoče tudi, da me-

stna gospa skonca še prav poznala ni kobilic. Tako sodimo

po tem, ker je večkrat, ko je kaj ujela, nesla Bredi pokazat,

in vselej se je slišal glasen smeh. S časom je šlo bolje, človek se vsega privadi, samo volje je treba in truda. In trudila se je pridno ponosna grajska gospa. Kolikokrat je skočila zastonj,

zastonj urno zagrabila v travo z roko! Pridne so bile vse tri

lovke, a najročnejša je bila Breda, ni si mogel kaj ribič, da bi je ne pohvalil; in dobiti od njega pohvale, to ni bilo lahko,

zato je pa bila tolikanj več vredna.

Pridno so mu znašale kobilic: gospa po eno, Zora in Breda

po več; vendar vedno še premalo! Mnogo jim jih je ušlo pri

izročevanju in prejemanju, zlasti gospé, a nikoli ni hotela biti ona kriva; dolžila je njega, on pa njo; tako da je bil veden prepir, kar je močno razveseljevalo gospoda Mirodolskega, ki se

je lahko smejal, brez opravka sedeč na parobku. Vendar ne

čisto brez opravka; štel je, kolikokrat se je katera pripognila, da bi vedel, koliko je ujetih kobilic, a število pripogibov se ni hotelo nikoli prav ujemati s številom ujetnikov, česar ni nikakor prikrival pridnim lovkam, kakor bi se bilo spodobilo;

tudi hudoben je znal biti časi gospod Mirodolski.

»Gospa, vi štiriindvajsetkrat – živali šestero; Zora, ti pet-

intridesetkrat – živali šestnajstero; Breda sedemindvajsetkrat 70

– živali petindvajsetero. Kobilica za kobilico, hop, hop, to je veselje!«

Tako jih je dražil dobrodušni gospod.

Ali gospa tudi ni mirovala:

»Šest in šestnajst je dvaindvajset; dvaindvajset in petin-

dvajset – koliko je to? Sedeminštirideset, če sem prav seštela?

Kaj pravite, gospod ribič?«

»In tiste, ki so vam ušle?«

»Meni?«

»Vam in onima dvema?«

»Torej, kar jih je pobegnilo Zori, Bredi, meni in – vam,

gospod Radovan: recimo sedmero; več jih ni. Torej štiride-

set kobilic nataknjenih. Na vsako se ujame ena riba, kajne,

gospod ribič, ali tudi dve, če ima človek srečo; ne, gospod

Radovan, kaj pravite? Jaz ne umejem vašega rokodelstva!«

»Petnajst, če ima človek srečo; a kako bi, ker ni miru?«

»Recimo torej; na vsako eno. Torej štirideset jih že ima-

mo, dovolj jih bo; poglejmo!«

In gospa gre ter se pripogne nad posodo poleg Radovana.

»Kako je to, gospod Radovan? Kam pa devate, kar ujame-

te? Tu vidim samo – ena, dve, tri! Samo troje jih gomazi po

vodi; in kratke so in drobne kakor pijavke! Ali so to postrvi?

Jaz jih ne poznam, samo učila sem se nekdaj, če se ne motim,

da imajo postrvi rdeče pike ob straneh; tu ni videti nič pik,

poglejte, gospod Radovan!«

»Postrvi ali ne postrvi; dobre ribice so, gospa; samo treba,

da jih človek pripraviti zna!«

71

»Takih res nisem še pripravljala; to so ribice za igračo v

stekleni posodi na oknu, ne za kuhinjo, gospod Radovan!«

»Drobne ribe, dobre ribe!«

»Torej tri vsega skupaj, pa še te ne postrvi! Kako je ven-

dar to, gospod Radovan? Kaj niste rekli, da postrvi živé v

bistrih potokih; potok je vendar dovolj bister, šivanka bi se

mu videla na dnu, in vi ste tako sloveč ribič, kakor smo že tolikokrat slišali; menim, ako kje kaka postrv tičí v tem potoku od izvira do iztoka, čudno bi bilo, da bi se ne obrnila proti

vam takoj, ko začuti, da prežite tu s svojo dolgo palico, že iz samega usmiljenja!«

»Da bi bil le sam; ali ženske niso za drugo na svetu, kakor

da motijo in dražijo človeka.«

»Čujete li, gospodična Zora, kako govori vaš ljubeznivi

ženin? Kaj bo še pozneje? Jaz bi se premislila, ako bi bila na vašem mestu; še je čas! Pomnili bodete še kdaj, da sem vas

svarila, ali tedaj bo prepozno!«

»Nič se ne bojte, gospa! Ni tako hudoben, ne, kakor se

dela; nič ne dé, če kdaj malo zagrmi nadme, kadar bom

zaslužila.«

»Zaslužili boste kdaj?«

»Bogve!« – –

»Glejte, ravno zdaj bi bila ena prijela, ko bi bilo le malo

bolj mirno; saj ni čuti grmečega Boga!*«

* grmeči Bog – Jupiter, strim. bog neba, povzročitelj groma (zato tudi Jupiter Tonans: grmeči Jupiter oz. Gromovnik) in bliska

72

»Za zdaj bodi dovolj, gospod Radovan! Vi ste storili svojo

dolžnost; kaj se more, če nočejo ribe? Čujte, šest bije ura;

vzemimo, kar imamo, za vas bo dovolj, gospod Radovan;

mi pa si bomo morali danes s čim drugim pomagati. Pojmo,

gospoda!«

Tako so se šalili; tako so ribe in kobilice lovili. Gospa Ja-

rinova je bila danes dobre volje, da je ni še nikoli nihče videl tako. A Radovan je imel danes nesrečen dan. Kdo ni že sam

izkusil, da ravno takrat, kadar bi se rad izkazal pred svetom, zlasti pred ženskim, ravno takrat mu gre vse narobe! Nesreč-

ni ribič se je zgovarjal na vse strani; zdaj mu je bil trnek prevelik, zdaj premajhen; tudi kobilice mu niso bile nikoli prav, zdaj predrobne, zdaj predebele. Najbolj pa je dolžil žensko

radovednost; in to dolženje je bilo morebiti še najbolj pravič-

no. Kakor hitro je začela kimati dolga šibka palica ribičeva,

da si je mislil: zdajle bo, hitro je pritekla gledat zdaj gospa, zdaj Zora – in oplašena se je obrnila riba, izpustivši vabo in ostri trnek. Res, nesrečen dan je imel danes Radovan; vendar

upamo si reči, da se bode morebiti še v poznih letih z vese-

ljem spominjal lepega dneva.

Bogata gospoda, ki prebiva po mestih v visokih palačah,

ima navado, da razveseljuje z godbo in petjem povabljene

goste pri pojedini; saj se tudi živinica na paši še enkrat tako veselo pase, ko prepeva pastir ali dela na piščalko. Tudi gospe Jarinove gosti niso pogrešali pri južini pevcev in godcev. Po

drevju in po grmovju so peli in gostoleli ptiči, da je bilo veselje; vsak po svoje, na drobno in na debelo, in vendar je bilo 73

tako prijetno, tako sladko soglasje! Zamaknjena je posluša-

la vesela družba in za nekoliko časa je umolknila prijazna

govorica, ki se je prej skoraj tako veselo glasila kakor ptičje petje po vrtu.

»Vse, kar je res,« spregovori gospod Mirodolski, »vse, kar

je res, gospa, pevce imate izurjene in lepo ubrane; tudi naši

niso boljši; in vendar si domišljujem, da slujejo* nekoliko po vsem Tihem Dolu, kar ni najmanji moj ponos.«

»Morebiti je pa nekoliko vaših vmes; po pravici moram

reči, da moje uho ne loči ptičjega petja; meni se glasi vse

enako.«

»Že mogoče, že mogoče! Res nekateri glasovi se mi zdé

prav znani. To ni lepo, gospa soseda, da izvajate in izvabljate ptiče svojemu sosedu, ki vam ni nikoli žalega storil. O, velika je moč ženske lepote; vsaka živa stvar se ji klanja!«

Gospa Jarinova se mu prikloni, rekoč:

»Od kdaj ste tako ljubeznivi, gospod Mirodolski? Gola

zavist vas dela ljubeznivega, gospod; a taka prisiljena lju-

beznivost nima veljave pri nas. Ne bodite tako samopašni,

gospod; privoščite tudi komu drugemu kaj dobrega, zakaj

ne tudi sosedi! Po krivem me dolžite; če se je res pridružil

kateri izmed vaših mojim ptičem, bodite prepričani, da te

žalostne prikazni vam nisem jaz kriva. Za vami so prišli; saj

govoré ljudje, da hodijo za vami kakor kokoši za gospodinjo;

bogve, kaj delate z njimi; jaz ne umejem takih čudodelnih

* slúti, slôvem, tudi slújem (zastar.) – sloveti

74

skrivnosti. Z vami so prišli, z vami se vrnejo zopet v Mirni

Dol. Ako bi letali res ptiči, kakor pravite, za žensko lepoto; bodite preverjeni, gospod sosed, ne bilo bi jim treba iskati je drugod; nobeden bi se vam ne ganil iz Mirnega Dola.«

Na te besede, ki jih je govorila gospa Jarinova z nepopisno

ljubeznivo šaljivostjo, se Breda glasno zasmeje; prijetno se je razlegal njen smeh, kakor kukavice glas po zelenem bukov-ju spomladi! Zora zardi in temna trepalnica ji osenči lepo

bistro oko, kakor za trenutje oblak zakrije zlato sonce na ja-

snem nebu. Čutila je, da se je ozrlo vanjo Radovanovo oko.

Moder mož je bil gospod Mirodolski, kolikor je moči člove-

ku modremu biti na svetu; vendar ne govorili bi resnice, ako

bi trdili, da so mu bile neprijetne gospe Jarinove besede. Z

veseljem, ne brez ponosa, je gledal lepi hčerki svoji; rekel ni besede, a srečni pogled njegov je jasno govoril: Prav pravite, gospa soseda; brez lepote nismo v Mirnem Dolu.

In tako je bilo veselo vse omizje.

Nesreča – strela z jasnega neba – skali jim veselo trenutje.

Ravno so se podajale ribe, ki jih je bila res sama napravila

gospa Jarinova. Prva je bila Zora na vrsti; kar ji padejo vi-

lice iz roke na tla v beli pesek. Hitro se pripogne deklica ter jih pobere. Radovan, ki je sedel poleg nje, držal se je »kakor lipov bog«, ni se ganil, da bi prestregel, kakor je moškemu

dolžnost, svoji sosedi, nevesti svoji! Po vsi pravici torej ga je pokarala gospa:

»Lepo se vedete, gospod Radovan!«

75

»Hotel sem se ravno pripogniti, a bilo je že prepozno.

Zora je tako urna!«

»Kakor postrv! Prepozno; lep izgovor! Moški, kateri sedi

poleg gospodične ali pa tudi gospe, vse enako; kaj pa šele po-

leg neveste, treba, da ima pazne oči, da vidi, kaj se godi, kaj se bode godilo. Prepozno! Planiti je bilo treba, prestreči jih ali pa vsaj pobrati, če človek ni že tako uren. Vi pa sedite kakor malik ter gledate mirno, kako se trudi lepa soseda poleg vas.

Križ je s takim – medvedom! Uboga Zora, koliko truda ji bo

treba, da vas ugladi in omika, vsaj za domačo potrebo! O da

bi vas imela jaz nekoliko časa v svoji oblasti; kako hitro bi vas navadila plesati!«

»Gospa! Velika je vaša moč; kar bi hoteli, vse bi iz mene

storili; a da bi me kdaj naučili plesati, ne verujem; strašno

sem neroden in neokreten, prej medveda!«

»Kaj? Plesati, plesati vas bi bilo šele učiti treba? Ženin ho-

čete biti in plesati ne znate? O ti moj Bog! Od kod pa ste, iz katerega brloga ste doma?«

»Meni se zdi, da je ta umetnost, o kateri tako navdušeno

govorite, gospa, moškemu prav malo potrebna; ženski – ne

rečem.«

»Torej hočete, da naj ženske same plešemo; krasen ples!«

»Tudi tega ne pravim; zdi se mi, da tudi ženska lahko iz-

haja brez plesa. To pa je gotovo, da je moški, ki pleše, smešna prikazen.«

»Tako? – In David je plesal pred skrinjo miru in sprave;

in Sokrat sam je plesal, vaš patron, kakor veste. Kaj pravite

zdaj, govorite!«

76

»Kako je David plesal, ne vem, tudi ni povedano v svetem

pismu; tega pa sem preverjen, da ni plesal ne polke ne ma-

zurke; jaz menim, da je sveti mož samo tako nekako poska-

koval od veselja, kakor velí pismo: Veselite se in od veselja

poskakujte. A kar se tiče Sokrata, ›mojega patrona‹, to vemo

natanko, kako je bilo. Kadar je hotel plesati, zaklenil se je v svojo izbo, da ga ni videla živa duša, ne otroci ne žena; kaj

bi rekla poštena Ksantipa? In lahko si mislimo, kako je bilo

njegovo plesanje. Skakal je, zvračal se je mož brez takta, brez gracije; gibati se je hotel, drugega nič, ker je vedel, da je gibanje zdravo telesu.«

»Plesal je torej, menite, kakor medved na sejmu!«

»Tako nekako, da, gospa! Kakor medved na sejmu; zato

pa tudi ni hotel, da bi ga gledal svet; bil je pameten mož, moj patron.«

Po tem ostrem dvoboju, v katerem sta prvič gospa Jari-

nova in Radovan merila svoje moči brez pravega uspeha –

zmaga se ni nagnila na nobeno stran – potihne Radovan. Z

neko pomenljivo resnobo ogleduje družbo; videti mu je bilo,

da se mu zbuja v prsih misel, ki si ne upa na dan. Nastala je

bila tista usodepolna tihota, ki nastaja navadno pred hudo

uro. Čutila je vsa družba, da plava nad njo siv oblak, ki nič

dobrega ne obeta. Po dolgem premišljevanju se ojunači mla-

denič in začne:

»Tri ženske, dva moška, število nam ni ugodno, da ne go-

vorim o moči na oni strani, katere sem ravnokar nekoliko

skusil. V strahu in trepetu torej začenjam boj, iz katerega se 77

vrnem, kakor bode božja volja in vaša, milostna gospa! Boj

začnem ne zase, nego za moške pravice. Karali ste me, gospa,

ostro ste me karali, da nisem storil svoje dolžnosti; hudo dol-

ženje! Poskusimo, kako bi se zagovarjal, morebiti celo opra-

vičil. Zori so pale vilice iz rok, pobrala jih je sama; to se meni prav pametno zdi, čisto naravno; jaz delam tudi tako. Vi ste

drugih misli, gospa! Vi sodite in ne samo vi, gospa; tako sodi velik del ženstva, da je moža dolžnost, streči ženski, ›po rokah jo nositi‹, pestovati jo kakor otroka. Tako ravnanje se

mi ne zdi primerno; dostojno ni ne možu ne ženi. Daleč za

nami so oni srednjeveški časi malikovanja z ženstvom, one

nezdrave, nemoške galanterije. Mož naj spoštuje ženo, ena-

korodna mu bodi, enakopravna.«

Pri teh besedah je gospe Jarinovi zablisknil po ustnah oni

ponosno zaničljivi smeh, o katerem smo prej govorili. Pogo-

vor, prej tako prijetno šaljiv dobil je mahoma resno lice. Predaleč je bil zašel, morebiti nehote, Radovan; zdaj mu ni bilo

moči več nazaj. Približala sta se bila strelonosna, nasprotna

oblaka; mogoče ni bilo več, da bi ne šinila strela iz oblaka v oblak.

»Enakorodna, enakopravna bodi žena možu, – dekla, su-

žnja mu bodi, govorímo naravnost, brez okolišev, gospod!

Ženska je na nižji stopnji, zaostala je za moškim v razvoju.

Mož je moč, žena slabost; mož je ›krona stvaritve‹, možu

oblast in pravice, po naravnih zakonih; mož je glava, mož

gospodar, njemu oblast in slavo in čast; pridite, pokleknite

in molite! Mož naj gospoduje; žena naj služi. Za njim naj se

78

obrača, kakor sončnica za soncem; z obraza naj mu ugiblje,

bere želje, spolni naj mu jih, preden jih je izgovoril. Blag bodi mož, res, velikodušen, blago potrpljenje imej s siroto, ako je mlada, lepa, poslušna, pokorna, podložna; ako ustreza vsaki želji njegovi, bodisi še tako nespametna, oblastna, surova, ako se vse njene misli in želje sučejo o njem, svojem središču, svojem soncu, iz katerega ji izhaja luč, gorkota, življenje; ako mu ni nikdar in nikjer napoti, ne vpraša ga: Kam greš, kje

si bil tako dolgo? Zakaj si žalosten, zakaj si vesel? Vsakemu

svoje! Mož naj dela, kar hoče, naj hodi, kamor mu drago, naj

se kratkočasi, kakor ga veseli. Žena ostani doma pri poslih,

pri otrocih; kuhaj, šivaj, pospravljaj, da bode vse lepo in sna-

žno, kadar pride domov; glej, da ga pozdraviš z jasnim, prija-

znim obličjem; ako je slabe volje, pogladi mu skrbi s čela, če je gladka in mehka tvoja ročica. Ako lepo ravna s teboj, bodi

mu hvaležna, vesela; ako te graja, kara, daje ti grde priimke, četudi nisi zaslužila, trpi voljno, poljubljaj šibo, ki te bije; tvoje bode nebeško kraljestvo. A za vse na svetu: nikoli in nikjer ne imej svoje volje; to bi bil upor proti večnim naravnim za-konom. Med štirimi stenami tvojega doma, tvojega kralje-

stva, naj bivajo vse tvoje želje. Ne glej skozi okno na ulice, kaj delajo ljudje, na nebo, kakšno je vreme; tvojega moža obličje

je tvoje nebo; z njega ti sije sonce milosti, na njegovem čelu se ti zbirajo hudourni oblaki, iz njegovih oči se ti bliska, iz njegovih ust ti grmi. Ne pozabi, ženska, da si telo brez duše; ne misli, da si človek; ti si stvar, blago, ki se proda, ki ima gotovo ceno, ki najde kupca, ako mu je po volji!«

79

»Z živo besedo ste nam popisali, gospa, žalostno stanje

ženstva, kakršno se, žalibog, še zdaj, človeštvu na sramoto,

nahaja po nekaterih krajih. Ne samo rahločutno žensko, vsa-

ko pošteno moško srce se v sveti jezi upira proti nesrečni

usodi ženstva v napol divjih jutrovih deželah!«

»Jutrovih deželah! Ne delajte se nevednega, gospod! Pu-

stimo jutrove dežele; tam niso nesrečne žene doma; tam je

vse pošteno, odkrito; tam ni sleparstva in licemerstva; tam

se besede zlagajo z dejanjem. Tam so razmere jasne; ženska

ve, kaj je njen poklic, kaj jo čaka; nihče je ne slepí, nihče ne zbuja v njenih prsih želj, hrepenenja, ki se nikdar ne uresni-

či, uresničiti ne more; nihče ji ne kaže sreče, ideala, ki ji sije v nedosežni višini. Česar človek ne pozna, tudi ne želi. Tam

ve ženska, za kaj je rojena, v čem je njena vrednost; ravna se po tem, zadovoljna je in srečna. Da, srečna je lahko ženska v

haremu!«

»Dobre volje ste, gospa!«

»Ne vedela bi zakaj! – Ne o daljnih jutrovih deželah,

gospod; govorila sem o naših deželah, o visoko izobraženi

Evropi, kako je stanje ženstva pri nas v visokih palačah in

pod nizko slamnato streho. Žalostno, sramotno, v nebo vpi-

joče! Tu je tiranstvo doma; hujše, sramotnejše nego pri div-

jakih; tam je golo, pošteno; tu se zavija v lepo, sleparsko obli-ko, lepotiči se s prijetno donečimi besedami; tu je tiranstvo s prijaznim obličjem; olika, omika: sleparstvo, pobeljen grob!«

Po teh besedah, ki so se usipale kakor toča iz lepih ust

krasne žene, nastane za nekoliko časa soparna tihota. Sedeli

80

so tiho, vsak vase zamišljen. Gospe je bilo videti žal, da je

tako strastno, tako iz srca govorila, da je kalila veselje pova-bljenim gostom. Zora, ki je sedela poleg nje, je z zardelimi

lici poslušala njene strastne, goreče besede, tako da ji je skoraj sapa uhajala. Kdo ve, kaj se je godilo v njenem mladem,

neizkušenem srcu! Ko jo vidi gospa tako zamišljeno, prime ji

z obema rokama glavo, pritisne si jo na prsi in poljubi jo na

belo čelo.

Vse je molčalo nekoliko trenutij. Zamišljen je sedel Rado-

van; take še nikoli ni videl svoje neveste; čudno mu je bilo pri srcu. – Pokojno, gladko je morje, kakor lice otroka, spečega v zibeli. Vse je mirno na ladji; kdo bi se bal? Jasno je nebo kakor ribje oko; samo tam proti večerni strani, daleč daleč vsta-ja meglica počasi iz morja, dviga se na jasno obzorje, že se

je zagostila v bel oblaček. S skrbnim očesom gleda stari po-

mornik* nedolžni oblaček; postaral se je na morju in on ve,

kaj pomeni bela meglica; ne dolgo in dvigne se vihar, zbudé

se valovi, in tedaj bodi ti milostivo nebo, ladja, in vam vsem, ki ste na njej! Tako se je bila prikazala Radovanu na jasnem

obzorju usodna meglica; videl jo je, a vedel ni, kaj pomeni;

malo je še poznal svet in življenje; med knjigami mu je bila

pretekla »življenja lepša polovica«. Kmalu se mu zvedrí čelo

in vesel kakor prej, ogovori gospo:

»Res, nesrečo sem imel z ribištvom danes, postrvi mi

ni bilo pred oči; vendar današnjega dneva ne štejem med

* pomornik (zastar.) – pomorščak, mornar

81

izgubljene. Z očmi gledam danes prvič, kar sem že tako dolgo

videti želel – prerokinjo, navdušeno prerokinjo ženske osvo-

boje! Osvoboja ni prav dobra beseda, vendar emancipacija

ima tako neprijeten, tuj glas; osvoboja, če dovolite, gospa?«

»Kakor vam drago, gospod, da se le razumemo.«

»Mnogo sem že slišal in bral o ženski osvoboji, tem najno-

vejšem vprašanju družbenega ali socialnega življenja – seda-

nje življenje sestoji skoraj iz samih vprašanj, brez odgovorov

– vprašati je lahko, odgovarjati je težko; mnogo sem slišal in bral o ženskah, katere se, nezadovoljne s svojimi dolžnostmi

in pravicami, odmerjenimi jim po naravnih in človeških za-

konih, povzdigujejo nad svoj spol, hrepené in silijo v to, kar jim bode, kar jim mora biti večno nedosežno. Menil sem do

zdaj, da so take ženske samo kake igralke, pevke, plesalke

in enake ženščine, katere so, po svojem stanu že, prestopile

meje svojega spola; tu pa tam kaka postarna, pozabljena sa-

mica; kaka ›nerazumljena‹, krepkoduha nemška pisateljica z

debelogledimi okroglimi naočniki na prevzetnem nosu! Me-

nil sem, da take ženske, ki so se zarotile proti ubogemu mo-

škemu spolu, so doma samo v Ameriki, na Angleškem, na

Ruskem, tu pa tam katera na Nemškem; tako blizu bi jih ne

bil iskal, da so med njimi tudi take žene, kakršna mi je stopi-la danes prva pred oči, tega bi si ne bil nikdar mislil. Prej sem menil, da se nam ni bati te nove zarote; zdaj vidim, da sem

sodil lahkomiselno; zdaj vidim, kaka nevarnost preti vse-

mu moškemu rodu! Konec bode našega gospostva, morebiti

celo našega bitja, kadar se dvigne nad nas silni maščevalni

82

roj novih Amazonk*, njim na čelu vi, gospa, sijajna kraljica,

Pentezileja! Gospa, gospa, kadar pridere v naše kraje neu-

smiljena vojska na iskrih vrancih, z bridkimi meči, sulicami

in puščicami, o gospa, krenite tedaj v stran, ognite se Tihega Dola, ne pozabite, da sva bila nekdaj vaša soseda, vaša gosta, gospod Mirodolski in jaz, ki se vam klanjam, ki vas prosim

milosti, premagan, v prah ponižan nasprotnik!«

Vsi se veselo zasmejejo na te besede, ki jih je Radovan

res prav ganljivo govoril. Smejala se je tudi gospa Jarinova, a njen smeh je bil videti nekako posiljen. Ko je potihnil smeh,

odgovori mu brez usmiljenja:

»To je torej vaše junaštvo, vaše moštvo! Orožje dejati iz

rok pred bojem, sramota! Takim gospodom naj služimo žen-

ske! Nič milosti, boj, boj, po boju mir in sprava in milost,

kdor je milosti vreden ali potreben! Preden pa pride vojska,

katere se, kakor je videti, tako bojite, preden se udarimo z

bridkim mečem, poskusimo se prej z nekrvavim orožjem,

katero znamo sukati tudi me ženske, če ne tako krepko in

umetno kakor vi, znamo ga sukati vsaj urno, kar se nam rado

oponaša: poskusimo se z besedo!

Imenovali sta me prerokinjo ženske osvoboje. Jaz ne pre-

rokujem; jaz govorim samo, kar mislim, kar se mi vidi, da je

pravo. In to je, da ženska ni sedaj moškemu nikakor enako-

pravna, da je pod njim, da je sužnja njegova, ker je telesno

* Amazónke – pri starih Grkih pripadnice mitičnega plemena ženskih bojevnic; Pentezileja njihova kraljica

83

slabejša. Telesno slabejša, pravim, zapomnite si to, gospod;

samo telesno! Oblast, gospostvo ima, kdor ima moč, telesno

moč. Ta zakon vlada med rastlinami, med živalmi; močnejša

slabejšo zatira, da jo zatre, izpodrine, da sama vlada ter se

veseli svojega življenja. Ta zakon naj vlada tudi v človeštvu?

Kako naj se potem loči človeštvo od brezumne narave? Vla-

dal je ta zakon, kakor nas uči zgodovina, tudi jaz sem pogle-

dala nekoliko v zgodovino – tudi med narodi, stanovi, po-

samezniki; zgledov mi ni treba navajati vam, ki vse to bolje

veste. Ta zakon, pravim, je vladal in vlada še tudi v človeštvu, nekdaj v surovi, kruti, potem v vedno glajši in glajši obliki, in to je tudi že napredek; a tu se ne smemo ustaviti. Kaj loči zares človeka od živali? Železnice, telegrafi, delniška društva?

Vse lepo, krasno! Vendar, ako bi ne imeli drugega, bili bi

samo više razvite živali. Kar loči človeka v resnici, bistveno, ne samo na videz od živali, to je: pravočutje! Pustite, da tudi jaz, kakor vi, kujem besede; beseda gotovo ni dobra, vendar

umete, kaj menim, in to je dovolj. Žival ne pozna pravice; nji je moč pravica. Pravočutje je prava človekova last; ono je za-

četek in konec vsega človeškega izobraževanja in napredka,

v njem je zajeta vsa moralnost. Ta čut se zbuja, širi, ukoreninja bolj in bolj, in kadar bode navdal, predelal in prestvaril vsa človeška srca, potem bode doseglo človeštvo svoj namen,

potem bode zemlja pravo človeško prebivališče. Spoznanje,

prepričanje, da je vsako človeško bitje samopravno, da smo

si enakopravni vsi, kar nas nosi človeško podobo – narod na-

rodu, služabnik gospodu, ženska moškemu – ta nova vera ne

84

sme ostati samo v knjigah, v nekaterih razsvetljenih glavah;

treba, da se uresniči, da se uvede v vse razmere človeškega

življenja. Iz pravočutja, gospod, zagovarjam žensko osvobo-

jo, kakor ste jo vi krstili. Posmehujte se mojemu učenemu

besedovanju, prosto vam; me osvobojenke ne smemo biti in

nismo občutne!«

Ko je gospa Jarinova končala svoj krepki govor, zaploska

ji Zora z rokama, da se je razlegalo po vrtu. Nato se obrne

proti ubogemu Radovanu z zmagovitim obrazom:

»Zdaj je tvoja vrsta, Radovan, ojunači se, govori, radove-

dni smo, kako bodeš odgovarjal!«

»Tudi ti, Zora!«

»Recimo: tudi jaz! Kaj te je strah, Radovan?«

»›Slovo sem upu, strahu dal.‹ Dobro je, da se juha ne jé

tako vroča, kakor se kuha. Strah me ni, a v zadregi sem, ne

tajim. Z osvobojenko, kakor se imenujete, gospa, nisem še

govoril; jaz imam to slabost, da me osupne in v stisko spravi

vsaka nova prikazen, dokler se je ne privadim. Meni ni dano,

da bi kar tako iz rokava stresal besedo za besedo, umetno

stavljene, dobro vezane. Meni ni dano brez priprave govoriti

›kakor bi rožice sadil‹, in ›otrobe vezati‹ me je sram, zlasti v taki družbi.«

»Izgovori, prazni izgovori!«

»Resnični izgovori, gospa! Sploh je moškemu težavno go-

voriti z žensko o tako imenitnih stvareh; človek ne sme in ne

more vedno, kakor bi hotel.«

85

»Vidite, gospod? Taka je vaša enakopravnost! Napuh,

moški napuh vam puhti iz vsake besede. Vsak poklon je golo

razžaljenje. Moški ne more govoriti z žensko o resnih, pame-

tnih stvareh – kakor z otrokom! Vidite, tako je!«

»Krivo ste me umeli, gospa! Hotel sem reči, da v moški

družbi človeku ni treba tako preudarjati in pretehtovati vsa-

ke besede kakor v pogovoru z žensko. Kako pazno in previ-

dno je treba tu sukati orožje! Neroden človek, kakršen sem

jaz, lahko zadene kam, kjer zaboli, morebiti celo osvobojen-

ko, gospa!«

»Dovolj izgovorov, gospod; začnite, zavihtite bridki meč,

stala bom, ne trenem z očesom!«

»Tako se vas pa še bolj bojim, vi ste strašna borilka, gospa!

Kaj me je motilo, siroto, da sem se spustil v boj, ki mi obeta gotovo premago! Sedaj je čas, gospa, da se vam izpovem –

sramotno izpovedovanje! Dejal sem, da sem mnogo bral o

ženski osvoboji; vi mislite, gospa, bogve kake učene knjige!

A motite se, gospa; pomislite samo: Mil , vaš veliki prerok,

mi je znan samo po imenu!«

»Pustite Mil a* ter povejte, kaj vi mislite!«

»Jaz v strahu in ponižnosti, milostna gospa, mislim tako:

Ženska, pravite, bodi moškemu enakopravna; jaz pa pravim,

da mu je enakopravna po vsem izobraženem svetu.«

»Jaz pa pravim, da mu ni.«

* John Stuart Mill (1806–1873) – ang. filozof in ekonomist, borec za družbeno in politično enakopravnost žensk

86

»O kako lepa priložnost bi bila tukaj posnemati nebe-

škega Platona! Vse bi bilo skupaj, samo Sokrata ni; in brez

Sokrata ni Platonovega razgovora. Torej ›kuhajmo z vodo‹

kakor drugi ljudje!«

»Jaz trdim torej, da je pri nas ženska moškemu enako-

pravna, kolikor mu more biti po svoji naravi.«

»Tega sem se nadejala, znana pesem; vendar govorite!«

»Težko mi bode govoriti, ker veste že vse naprej, kar bi

utegnil jaz z vsem svojim trudom spraviti na dan. Govoril

bom samo ›pour l'honneur du drapeau‹*, da se, tako ali tako,

izkopljem iz stiske, v katero me je pripravila moja lahkomi-

selnost. Nikakor si ne domišljam, da vem povedati kaj, kar bi

pospešilo rešenje tega vprašanja.

Zgodovina nam kaže, in posebno jasno rimska zgodo-

vina, da država začenja propadati ob istem času, ko jame-

ta spola prestopati svoje naravne meje, ko sta se moštvo in

ženstvo tako rekoč naveličala svojih naravnih nalog ter jih

jameta zamenjavati iz gole prešernosti. In zdi se mi, da se ne motim, ako trdim, da ima državni propad svoje poglavitne

korenine v tej nezdravi, nenaravni prikazni. Kako bi moglo

biti drugače? Stara resnica je, da je družina podlaga državi,

družini zakon. – Potrpi malo, Zora; upam, da skoraj izgazim

iz te suhoparne učenosti, v katero sem tako nesrečno zabre-

del v svoji stiski; glej, s kako blagodušno potrpežljivostjo me posluša moja častita nasprotnica, milostna gospa! – Zakon

* pour l’honneur du drapeau (fr.) – za čast zastave

87

more biti srečen samo, ako oba, mož in žena, spolnjujeta zve-

sto vsak svoje dolžnosti, tako različne si po svoji naravi; ako je žena zares žena, popolnoma žena in samo žena, in mož

nasproti enako, tako da se vzajemno podpirata, tako rekoč

dopolnjujeta v lepo celoto; dva različna glasova v prijetnem

soglasju! Iz tega in samo iz tega izvira medsebojno spošto-

vanje, edina trdna podlaga zakonski ljubezni; vse drugo je

pena, sanjarstvo, sleparstvo! – Ti se nasmehuješ, Zora? – O,

da bi vedele žene, da bi prav do kórena spoznale, kaj na njih

čislamo, spoštujemo možje, kaj ljubimo, po čem hrepenimo!

Mi iščemo, česar pogrešamo v sebi: one mehkote, nežnosti,

rahločutnosti; one potrpežljivosti in stanovitnosti; onega

premagovanja in zatajevanja samega sebe, tolikanj prepeva-

nega, nikdar dovolj hvaljenega; one angelske vdanosti, ki trpi in molči; onega obličja, ki se smeje s solzami v očeh, ki razoroži, omečí surovega divjaka! One vedne, nikdar kaljene ja-

snosti; srca, ki ljubi brez samopridnosti, ki trpi krivico in ne očita, ki odpušča, kakor sam Bog odpušča; očesa, iz katerega

sije zadovoljnost in sreča, ki zbuja kakor pomladno sonce

veselje in življenje, kamor posije; gladkega lica, ki ga žari, kakor zarja jutranje nebo, najlepša barva na svetu, srame-

žljiva rdečica; ust, ki blagoslavljajo, ne kolnejo, iz katerih ne pride huda, nespodobna beseda; ročice, ki gladi s čela gube,

ki blaži, množi, v zlato spreminja, česar se dotakne; naročja, v katero se zateka mož, kakor dete v materino krilo, iz življenja viharjev, rekoč: Tu je moje zavetje, moje zatišje, tu je moj dom! Oj ti blaženo naročje zveste žene! Naj se ti je tudi za

88

nekaj časa izneveril nestanovitnež, naj je iskal veselja, oma-

me drugod; po vseh svojih zmotah in krivih potih se vrne

slednjič k tebi skesan: vse je sleparstvo po svetu in laž; tu je ljubezen, zvestoba, tu je mir in sreča!

Taka bodi žena, potem bode ne samo možu enakopravna

družica, potem bode najlepša, najblažja stvar, kar jih nebe-

ško sonce obseva. Ali taka more biti samo, ako se ne izneveri

svojemu spolu, svoji naravi; ako razvija lastne svoje močí, ne hrepeneč po tem, kar ji je odrečeno, nedosežno.«

Tu, sredi Radovanovega govora, pride hišna povedat go-

spe, da je prišel mož, ki bi rad nekaj važnega z njo govoril.

Neprijetno je bilo gospe; vendar morala je za nekaj časa za-

pustiti svoje goste.

»Oprostite, gospod,« obrne se k Radovanu, »da vas za-

pustim, saj vidite, da ni drugače, ravno sedaj, ko ste končali uvod svojemu govoru. Potrpite malo, takoj se vrnem.«

Ko se je bila poslovila gospa, povzame Zora besedo:

»Da ne bodeš imel časa, Radovan, pripravljati se ter pre-

mišljevati in preudarjati, kako bi najbolje govoril proti nam, zdi se mi koristno, da ti dajem jaz nekoliko opravka. Kar si

govoril o ženski, to je vse prav lepo, a vse to meri samo na

ženske, ki jim je moči stopiti v zakonski stan. To pa veš, da

nas vseh ne čaka ta sreča. Koliko je deklet, ki ostanejo sami-

ce vse svoje življenje, dasi imajo vse, kar bi moglo osrečiti

moža.«

»Res je tako, ljuba moja! Do sedaj sem govoril samo o žen-

ski v zakonu. Po moji misli ima vsaka ženska naravni poklic,

89

ustanoviti družino, razen ako se katera iz višjih namenov

prostovoljno odpove temu poklicu, upajoč, da ji bode moči

v drugem stanu po svoje koristiti človeštvu. Take ženske so

vredne najvišjega spoštovanja. Žalibog, da pri sedanjih okol-

nostih in razmerah je samo enemu delu ženstva doseči svoj

naravni namen. In to se mi zdi edino pravo žensko vprašanje.

V tej žalostni, nenaravni prikazni je prava korenina zlega, ki tare ženstvo. Dolžnost je vsakemu izmed nas, po svoji moči

delati na to, da bode vedno večjemu delu ženstva mogoče

doseči svoj namen.«

Tu mu seže Breda v besedo. Videti ji je bilo že prej, takoj

po Zorinih besedah, da bi bila rada govorila, samo da ni bilo

prave priložnosti. Veselo se nasmeje Zori, rekoč:

»To je vendar prav lepo, da ne pozabiš svoje uboge sestre,

da skrbiš tudi zame, ki mi je prisojeno, da ostanem samica

vse svoje dni, in tudi tebi sem hvaležna, Radovan!«

»Kako moreš tako govoriti, ljuba moja?« odgovori ji Zora

nekako v zadregi. »Kdo je mislil nate! Tebi je res prava sila.

Samo izbirati si bode treba in smela boš biti precej izbirčna.

Samo počakaj malo; starejša je prva na vrsti, tako se spodobi.

Ker si skoraj dve leti mlajša, lahko čakaš nekoliko časa; nič

se ne mudi.«

»Kaj govoriš? Kdo je pa rekel, da se mislim možiti! Meni

se zdi, da imam tudi jaz nekaj vmes govoriti. Jaz ostanem pri

očetu. Prijetno bova skupaj gospodarila in gospodinjila in

časa bova imela dovolj reševati žensko vprašanje, ako ga ne

90

bodeta že prej rešila vidva z gospo Jarinovo, ki je ni toliko

časa nazaj. – Jelite, očka?«

»Ne zavezuj se prezgodaj, dete moje,« odgovori ji oče;

»človek se ne sme prenagliti v sklepih in obljubah. Ako bo-

deš in dokler bodeš hotela ostati pri svojem starem očetu, to

veš, da ti bode hvaležen. Kadar pa pride tvoj čas, stori, kakor ti velí srce; saj očetu mora biti nad vse otrokova sreča.

Torej Breda je tudi preskrbljena, Radovan; a kaj počne-

mo z drugimi, da se udeležim tudi jaz vašega dobrodelnega

prizadevanja? Tudi jaz mislim o ženstvu kakor ti, moj sin.

Ali koliko časa bode preteklo, da pridemo do vzornega sta-

nja, ki je tebi pred očmi! Koliko solz bode na tihem teklo do

tega časa! Zboljševanje napreduje počasi. Koliko sprememb,

kakih prevratov bode treba, da dosežemo, česar želimo! Kaj

nam je početi dotlé? Po moji misli je skrbeti, da se dekleta po učilnicah in družinah zrejajo in poučujejo tako, da pridejo

do potrebne samostalnosti; treba je razviti jim duha, utrjati

značaj, tako da jim bode moči, kakor razmere nanesó, pošte-

no živeti v zakonskem ali samskem stanu. Kadar bodejo tako

odgojene in izučene, tedaj naj se razširi tesno okrožje ženske delavnosti; ženskam naj se izročajo dela, posli, službe, za katere imajo zmožnost in veselje. Ta je, po mojih mislih, edino

prava ženska osvoboja. Kar sem tu o kratkem omenil, to ni

nič novega. Ta misel se že zbuja in širi, začelo se je že delati po tem spoznanju; prve poskušnje vidimo tu pa tam in ne

sme nas motiti in strašiti, ako pri teh poskušnjah ne gre vse

tako gladko in srečno, kakor bi želeli.«

91

»Ali tega pa vendar ne, oče!« oglasi se Breda, »da bi se

ženske vrivale v vse stanove, tudi v take, kateri jim nikakor

ne pristojé, ker so nasprotni ženski naravi. In ravno v take

silijo najbolj, kakor se bere. Meni se zdi prav smešno, da, zo-prno mi je, da imajo neke ›osvobojenke‹, zlasti Američan-

ke in Rusinje, največje veselje do zdravniškega stanu. Žena

zdravnica, ranocelnica, z nožem v roki – samo misliti si ne

smem! Uradnice, nižje, seveda; učiteljice, samo ne v latinskih in visokih šolah; to naj bode. Seveda, ako bi šlo po mojem,

naj bi se ženska držala hiše; ženski ne pristoji javnost.«

»Le kimaj ji, Radovan,« huduje se Zora. »Ti pa Breda ima-

ta prav zastarele misli. Škoda, da ni gospe; ona bi vama od-

govorila, kakor se spodobi. Šivati, prati, otroke česati; to so ti prava ženska opravila; za to smo ustvarjene. Kar je višjega, to nam bodi večno zaprto; v to naj se ne vrivamo, to pripada

moškim, ki so prejeli za to neke posebne darove! – In kako

čudno govoriš o ljubezni!«

Še bi bila naprej tako govorila, ako bi ji ne bil Radovan

segel v besedo:

»Treba ni gospe, Zora; ti govoriš kakor ona. Takih besed

nisem še čul iz tvojih ust. Jaz upam, Zora, da ne zaničuješ

ženskih opravil, ki si jih imenovala; to bi bilo žalostno, prav žalostno.«

»Tega ne, Radovan; zaničujem jih ne; znala bom spolnje-

vati svoje dolžnosti kakor vsaka poštena žena. Samo proti

92

temu se upiram, da bi bile me samo za to na svetu; meni se

vidi, Radovan, da ti nekako prenizko ceniš žensko.«

Razgovor je bil dobil neprijazno lice. O pravem času se

povrne gospa.

»Morda vendar niste rešili brez mene ženskega vprašanja?

To bi ne bilo lepo!«

»Nič se ne bojte, gospa,« odgovori ji Radovan; »poskusili

smo, ali sami ne moremo nič; še z vami bo težko, se bojim,

strašno zvito je to nesrečno vprašanje; jaz ga imam dovolj.«

»Torej ne bodete nadaljevali, kakor je videti, svojega

odgovora?«

»Nocoj ne več, gospa!« reče gospod Mirodolski. »Sonce

je že zdavnaj zašlo in mrak nastaja po dolini; čas je, da se

napotimo proti domu.«

»Torej, kadar se zopet snidemo – upam, da skoraj – ne

pozabite, gospod Radovan, da ste mi ostali na dolgu.«

»Bodite mirni, gospa; ostane mi v spominu moj dolg, naši

pogovori in vse današnje popoldne!«

Prijazno se poslové. Gospa poljubi Zoro in Bredo, gospo-

du Mirodolskemu in Radovanu poda roko. Družba se napoti

proti domu.

Lep večer je bil; večernica je sijala na jasnem nebu in iz

temnega smrečja se je razlegala kosova pesem po tihi dolini.

Molče je stopala družba, Zora in Breda spredaj, gospod Mi-

rodolski in Radovan za njima; vsak je imel svoje misli, kakor

je bilo videti, nič prav prijetne misli. Tudi Perunu se je zdelo, da ni vse, kakor bi moralo biti; vajen je bil videti jih glasne in 93

vesele, prizadejal si je mnogo z lajanjem, skakanjem in do-

brikanjem, da bi jih oživil, zdeli so se mu tako čudni, tako

pusti kakor nikoli poprej; zastonj so bile vse blagovoljne prizadeve zveste živali; nocoj ni nič početi s temi ljudmi, jutri bo že zopet drugače!

Ko pridejo do Mirnega Dola, poslovi se Radovan kakor

po navadi. Roko poda gospodu Mirodolskemu in Bredi, za-

dnjič Zori; njena roka je bila mrzla, mrtva. Tesno mu je bilo

pri srcu; žalosten stopa proti očetovi koči. Kako lepo je bilo današnje popoldne skonca, kako neprijetno se je končalo!

Življenje, življenje! Zdaj vedro, zdaj oblačno, kakor mlado-

letno nebo! In jutri bo morebiti zopet sonce sijalo z jasnega

neba!

94





VII


Ptica obstreljena se umakne v zatišje, da si ondi na skriv-

nem zaceli rano. Radovan ni bil globoko ranjen; puščica ga

ni bila v srce zadela, samo kožo mu je bila tako rekoč ranila.

Žalosten ni bil, a zamišljen, slabe volje, nič se mu ni prav ljubilo. In takega se mož ne kaže rad svetu. Zato je ostal nekaj

časa pri materi na Griču. Čutila je sicer skrbna mati, da mu

nekaj ni prav: popraševala ga je, kaj ga teži; a nič gotovega ni bilo zvedeti od njega; kaj bi ji nepokoj in skrbi delal, in mo-goče tudi, da bi ne bila prav umela prosta ženica, kaj ga žali.

Mnogo mu je bilo še urediti, preden nastopi novi stan; čas se

mu je zdel posebno ugoden takim neprijetnim opravilom,

tem bolj, ker je bilo nastalo deževno vreme po onem dnevu,

ko je ribe lovil poleg grada in razgovarjal se o nesrečni ženski osvoboji. Radovan je hotel porabiti to priložnost in podelati, kar mu je bilo končati prej ali pozneje. Mirodolskim je bil

poročil, da ga ne bode nekoliko časa, ker ga zadržujejo ne-

odložna opravila. In tako je bilo na videz vse poglajeno in

poravnano.

95

A tudi v Mirnem Dolu ni sonce sijalo; nihče ni bil prave

volje. Gospod Mirodolski je malo govoril; hodil je zamišljen,

nič ni bilo prav vedeti, kaj mu hodi po glavi: neprijetna do-

godba v gradu ali skrbi, katere ima vsak oče, ko daje hčer

možu, ali pa morebiti oboje. Perun se je dolgočasil in maček

Kara Mustafa se je leno vlačil in plazil kakor jesenska megla

od zakotja do zakotja. Zora in Breda sta bili pridni. O nepri-

jetni dogodbi ni bilo govora, vendar se jima ni hotela povr-

niti prejšnja veselost.

Ko ni bilo že tretji dan Radovana v Mirni Dol, ni si mogla

Breda kaj, da bi ne sprožila besede, katero je bilo vsekako izgovoriti prej ali slej. Čudno je bilo to, da je Breda, dasi mlaj-

ša, nekako vladala svojo sestro. Reči ji je smela, kar je hotela, tudi pokarati jo, kadar je bilo potreba. Zora je bila pametna, dobro je čutila, da je sestra razumnejša, vsaj o vsakdanjih

razmerah. In tako se je zgodilo, da je časi Breda govorila z

njo kakor mati s hčerjo.

»Ljuba Zora,« reče ji, ko sta skupaj sedeli kakor po navadi

pri delu, »kaj praviš, zakaj ni Radovana tako dolgo dol?«

»Saj je rekel, da ga ne bo; opravila ima, in medve tudi;

meni se nič čudno ne zdi; in pa poglej, kako lije dež!«

»Vse to bi ga ne zadrževalo, da bi ne prišel malo pogledat

k nam. Veš, ljuba moja, govorila bom brez ovinkov: Radovan

je razžaljen!«

»Razžaljen?«

»Razžaljen ali užaljen, kakor ti drago, in veš zakaj?«

»Jaz ne vem zakaj.«

96

»Nikar se ne delaj nevedne, ljuba sestra; nič ti ne poma-

ga, mene ne premotiš, delaj se še tako veselo in zadovoljno.

Predobro poznam tvoj obrazek in – srček tvoj. Ti si nezado-

voljna, ljuba moja, huda si sama nase, tudi žalostna si malo,

celo nesrečna malo, samo kazati nočeš, tista tvoja trmica ti

brani, svojeglava! Kaj meniš, da ne vem? Komaj si čakala, da

jaz začnem, da sprožim, kar ti srce teži; a jaz imam tudi glavo na svojem koncu; in pa počakati je bilo treba, da se hrušica

zmedí in omečí. Zavedela si se svoje krivice –«

»Ali pomisli, ljuba moja, kako je pa tudi on govoril!«

»Pametno je govoril, čisto pametno, da bi le vsi možje

tako govorili, potem bi ne bilo ženskega vprašanja.«

»O tej stvari imaš ti svoje misli, jaz svoje; o tem ne bode

nikdar porazumka med nama. Prav govori gospa Jarinova;

moštvo ne čisla ženstva, kakor je vredno, in Radovan je tudi

tak.«

»Ravno Radovan ga prav čisla; on ceni ravno one naše

lastnosti, katere nam dajó našo pravo veljavo, vse drugo mu

je pena. Jaz sem popolnoma njegovih misli, vsako besedo

podpišem –«

»Tudi, kar je govoril o ljubezni? Radovan ne čuti, ne ve,

kaj je prava ljubezen. Kako bi mogel sicer o nji tako mirno in hladno govoriti, tako premišljeno in preudarjeno, tako delavniško, tako brez vse poezije!«

»Poezija in življenje, ljuba moja, to je dvoje.«

»In vendar kaj je življenje brez poezije!«

97

»O Zora, Zora, romani ti rojijo po glavi, romani, pesmi,

žaloigre. Misli ti rade pohajajo po nekih vzornih višavah. Vi-

diš, to je vse prav lepo; tudi jaz rada vzamem lepo knjigo v

roko, da se mi dvigne duh nad zemeljsko nižavo, tam se od-

počije, okrepča in očisti. Ali živeti, Zora, živeti ne moremo v onih nadzemeljskih višinah, naš dom so trda zemeljska tla;

po njih nam je hoditi, če nas tudi malo noge bolé. V življe-

nju, katero nam tako lepo predočujejo pesniki, vladajo čisto

drugi zakoni, druga pravila, katerih ne smemo upotreblja-

vati v vsakdanjem življenju, ako nočemo biti nezadovoljni,

nesrečni; ako nočemo priti vsak čas v neprijetno stisko in za-

drego. Življenje ni veden praznik; šest delavnikov je v tednu

in ena nedelja; in tako je prav. Kaj bi bilo, vprašaš, življenje brez poezije? Gotovo, pusto bi bilo življenje brez poezije, kakor jed brez soli – oprosti mi to kuhinjsko primero, boljša mi ravno ne pride na misel; prijetna, sladka jed je med; čebele

živé o samem medu, nam je potreba krepkejše hrane.«

»Mesa, kruha, sočivja – to naj bi bila moška hrana, že

prav; a me ženske naj bi res živele o samem medu, to bi bilo

lepo, poetično, Breda!«

»Poskusi, saj imamo dobrega; malo medu pa malo jutra-

nje rose! Tako naj bi živele ženske; lepe, zračne bi bile kakor gorske vile, ki plešejo o kresu v mesečnem svitu; šibke bi bile in tanke kakor osa čez pas in morebiti bi jim s časom tudi

zrasle peruti!«

»Meniš? O to bi bilo lepo, Breda; še danes poskusim, takoj

za večerjo!«

98

»Jaz ne še, sama prej poskusi; videli bomo, kako ti tekne.

A zdaj zopet resno besedo! Zdaj te imam, zdaj te pestim, ne

izmuzneš se mi zlepa, če si še tako prizadevaš, kakor polzla

riba iz pesti. – O ljubezni ti Radovan ne govori po volji!«

»Prav pametno govori, strašno pametno, tako trezno! Ra-

dovan je pravi učenjak! In tako se vede s svojo nevesto!«

»Romeo, Romeo, ta ti pleše po glavi; kakor mak tenak in

šibak; v kratki svilnati suknjici z vihrajočim peresom za klo-

bukom; drobne nožice, bele ročice; obličje kakor mleko in

kri; črne brkice pod noskom, žareče ustne vedno na smeh,

tisti sladki, medeni smeh! Tako naj bi plesal in skakal okoli

tebe kakor golob okoli golobice, sladkal se ti in dobrikal: Oj zvezda moja, srce moje! Zgolj lepota, ogenj, ljubezen, poezija! In ponoči s strunami pod okno: ›Luna sije, klad'vo bije‹!«

»›Pred neznane srčne rane‹; tako, tako, ljuba moja tetka!

Kaj ve Radovan, kaj je ljubezen, kaj so rane? Pred neznane,

zdaj neznane! Še rekel mi ni nikoli, da me ljubi! Ljubi? Rad

me ima, to je vse; on ne zna ljubiti; tak ženin, tak ljubitelj!

Prav praviš, kakega Romea mi je treba ali pa kakega Egmon-

ta, Don Karla, Fausta.*«

»Othel a, Karla Moora, da bi stal pred tabo junaško razko-

račen, z rokami mahal, na prsi se tolkel, lase si ruval, stiskal

* Stritar navaja vrsto najimenitnejših moških in ženskih likov v klasičnih tragedijah: Romeo (Shakespeare: Romeo in Julija), Egmont (Goethe), Don Carlos (Schil er), Faust (Goethe), Othel o (Shakespeare), Karl Moor (Schil er: Razbojniki), Desdemona (Shakespeare: Othel o), Amalija (Schil er: Razbojniki), Luiza (Schil er: Kovarstvo in ljubezen).

99

pest, grozil se in rotil in lomastil in slednjič potegnil bridki meč ter zasadil ti ga v prsi s krepko, junaško roko – oj sladka smrt od ljubeče roke! Srečna Desdemona!«

»Ali pa Amalija, Luiza! Take poetične smrti se meni ni

bati; Radovan nima srca, da bi jagnje zabodel!«

»Vidiš, draga moja, to je vse prav lepo v pesmih, roma-

nih, na odru; tudi jaz časi rada gledam take pesniške podobe,

kakor smo radi poslušali otroci pripovedke, ki nam so jih

pravili stara mati: o zakletih kraljevičih, povodnih možeh in

o zmajih z demantom na glavi. Ali nikoli nam ni prišlo na

misel, da bi iskali takih prikazni v navadnem življenju. Meni

se zdi, draga moja, da ti malo prerada tičiš v takih knjigah,

ki nam predočujejo svet v neki drugi, pisani luči. Veš, kako

smo gledali časi otroci skozi košček modrega, rdečega ali ru-

menega stekla; kako čudno lepo je bilo videti nebo, gore in

drevesa! Slednjič smo pa vendar kmalu pustili to orodje in

gledali svet s prostim očesom. Pesniki nam vedno kažejo in

prav lepo, razveseljivo kažejo, kako se ljubi; ali kako se živi, kako se kruha služi, tega nas ne učé.«

»To bi bila lepa poezija!«

»Saj ne pravim, da naj nam ravno to kažejo; vendar zdi se

mi, da bi bila poezija lahko nekako bolj v zvezi z dejanskim

življenjem, da bi pesniki ne opevali vedno ljubezni, strasti,

junaštva; da bi ne bilo tako rekoč dvojnih zakonov pošteno-

sti, čednosti in pravice, drugih v poeziji, drugih v življenju.

Zdi se mi, da naj bi se pelo –

100

›– kar treba je pri hiši,

za hleve treba, treba je na polji!‹

Prav, da me zavračaš, da ne govorim o stvareh, katerih ne

umem. A to nič ne dé, to ni v nikaki zvezi z najinim pravim

pogovorom. Z Radovanom nisi zadovoljna, ker ne ljubi ka-

kor se ljubi v romanih, ker se ti ne dobrika, ne vzdihuje, ne

dela zaljubljenih pesmi. Radovan je mož, ki zaničuje vse tiste igrače in otročarije.«

»Ali do poroke bi smel vendar biti malo gorkejši, saj po-

tem je tako konec vse poezije!«

»Potem se šele začne prava ženska poezija. Imeti dobrega,

pametnega moža, ki ga vse spoštuje, prijetno domačijo, otro-

ke – o kaj si more lepšega želeti žensko srce!«

»Oj ti ljuba modrost, kako modro govoriš in učiš! Samo

da bi ne bila jaz tako trdoglava učenka! Ti pa Radovan, to

bi bil zakon, ena misel, ena želja, ena volja; ena duša v dveh telesih!«

»Ravno nasprotno; ti pa Radovan, to bo zveza po volji

božji, to bo lepo soglasje. Ti si kakor ustvarjena za Radova-

na in on zate. Njemu je treba take žene in tebi takega moža;

nadomestovala in dopoljnevala se bodeta, kakor on pravi, da

bode lepa celota. Kdor bi te slišal tako govoriti, bil bi v strahu zaradi tvoje prihodnosti; jaz se nič ne bojim, ker te poznam.

Vse tiste sanjarije bodeš pustila za sabo, stopivši čez prag novega domovja.«

101

»Torej odvezo imam: kaj pa za pokoro? Po nagih kolenih

na Grič? Seveda, kadar bo lepše vreme? ›Grešila sem, pro-

sim, odpusti; poslušna ti bodem in pokorna, moj ženin, moj

mož, moj gospod!‹ Ali je prav tako?«

»Na Grič ti ni treba hoditi ne po kolenih ne po nogah,

tudi ne tako govoriti. Samo, kadar pride, podaš mu prijazno

roko in rečeš: Ne bodi hud, Radovan, že veš, saj nisem misli-

la tako hudo.«

»›Ne bodi hud, Radovan!‹ – ponavljala bodem molitvico

tako dolgo, da si jo vtisnem v glavo.«

»Žena mora vselej prva odjenjati možu.«

»Oho! Potlej seveda lahko vlada mir in sprava v zakonu.

Torej zdaj je vse pri kraju, vse poravnano?«

»Samo pametna moraš biti za naprej, da ne bode zopet

kake zmešnjave; zdaj je vse dobro!«

»Amen!« se oglasi oče. Duri so bile odprte in slišal je za-

dnje besede. »Lepo te uči, sestrica, ljuba moja Zora; le njo

poslušaj in vse bo dobro. Povedala ti je, kar sem imel na srcu, zato mi ni treba govoriti, kakor bi bila moja dolžnost. Gospa

Jarinova je pametna, poštena žena, vsega spoštovanja vredna;

vendar – moja želja ni ravno, da bi bila ti kdaj prav taka.«

»Odpustite mi, prosim, oče, ne bodem vas več žalila.«

»Ti si dobro dete, ljuba Zora, Bog ti daj srečo! – Zdaj ne-

kaj novega. Nič mi ni prav po volji; a kaj se hoče: sosedstvo

ima svoje dolžnosti, katerim se ni vselej izogniti. Dobil sem

ravno pismo od gospe; prosi nas, da jo obiščemo nocoj. Nje-

ne sestre sin je prišel iz mesta, popotoval je po svetu; in rada 102

bi nas seznanila z njim. Spodobilo bi se sicer, piše, da nas ona prej obišče z njim, a tolaži se, da mi v takih zadevah nismo

tako natanko;* in to je tudi res. Glava jo malo boli in ne upa si iz hiše v takem vremenu; prav veselilo bi jo, pravi, ako pridemo. Kakor pravim, nič mi ni prav ljubo; vendar pojmo, da

ne bo zamere.«

»Ali je Radovan tudi vabljen?« vpraša Breda.

»To se vé, da tudi! Poročiti mu bo treba, da naj pride, ako

ga je volja; jaz imam malo upanja.«

»Da bi le prišel; brez njega ni pravega veselja. Kaj praviš,

Zora, ko bi šli kar sami ponj; ali pa, ker je slabo vreme, piši mu, tako bo najbolje; Barba naj mu pa nese pismo.«

»Kakor ti meniš, Breda,« privoli Zora, ki je pač rada po-

prijela se priložnosti, da bi se spravila s svojim ženinom.

»Ali o ženski osvoboji,« reče Breda, »ne bodemo govorili,

jelite, oče!«

»Rajši o lanskem snegu,« odgovori oče, »ali pa o polževi

krvi in ptičjem mleku!«



***

Zopet je bila družba zbrana pri gospe Jarinovi; ali danes

so sedeli v gradu, deževno vreme jim je branilo na vrt. Petero jih je bilo, kakor prvič; Radovan je bil prijazno ali odločno

odgovoril, da ne pride, naj gredo sami v grad in dobro naj

* nismo tako natánko (pog.) – nismo tako strogi

103

se imajo. Niso ga pogrešali, kakor je bilo videti, čemu pač?

Namesto njega je bil Edvin, gospe Jarinove sestranec. Krasen

mladenič je bil Radovanov namestnik; visoke, vitke rasti, go-

stih, kostanjevih las in temno žarečih oči; krepkih in vendar

tako gibčnih udov! Nekaj gosposkega, plemenitega je bilo v

njegovem vedenju in dejanju, v vsej njegovi prikazni. Narava

mu je bila podelila oni redki dar, katerega podeljuje samo

svojim izvoljenim: vse mu je pristalo; vse je smel; vsako gibanje njegovo je nekako čudovito ugajalo očem. Bili so ljudje,

ki so trdili, da vse zna, drugi, nasprotno, da ne zna ničesar.

Na kateri strani so bile največ ženske, na kateri moški, to uganiti, menimo, ni težko. Toliko je gotovo, da si mladi Edvin ni nikdar glave belil bogve kako. Čemu neki? Za kruh se mu ni

bilo učiti; oče mu je bil zapustil lepo premoženje, ki se je bilo še pomnožilo po zgodnji materini smrti. Glava mu ni bila

polna raznih učenosti, katerih si pridobiva s trudom in po-

tom mladina po šolskih klopeh; ali izurjen je bil v vsem, kar

lepša življenje. V plavanju in plesanju, v jahanju in bojevanju ni imel vrstnika. Bil je bistre glave, zlahka si je bil pridobil vsake vednosti toliko, da je lahko izhajal v sleherni družbi,

ne samo ženski; ni se mu bilo bati pogovora z učenjaki, stro-

kovnjaki; znal je poslušati, vpraševati in odgovarjati, naj se je govorilo o kateri koli stvari; povsod je bil doma. Učen ni

bil, ali eno vednost, ki je neznana mnogemu učenjaku, znal

je korenito: Edvin je znal živeti. Življenje mu je bilo uživa-

nje; njemu je kazalo samo prijazno svoje lice; njemu se ni

nikdar bližala sključena žena, suha skrb, mnogemu prezvesta

104

tovarišica! Vsaka cvetica ob poti je njemu cvela; če je ni utrgal, veselil se je njene vonjave. Bil je dobrega srca, radodarne roke; užival je rad in rad je uživati dajal. Da bi ogledoval in premišljeval trpljenje po svetu, ni imel ne časa ne volje; ali lahko je bilo najti pomoči pri njem. Sovražnika ni imel, rad

ga je moral imeti, kdor ga je poznal. V družbi ni bilo boljšega tovariša; kjer je bil on, tam je bilo življenje.

Ni torej čudo, da ga je rada imela gospa Jarinova kakor

svojega sina in da je bila vesela njegovega prihoda. Z gospo-

dom Mirodolskim sta bila hitro vélika prijatelja; govorila sta o poljstvu in vinstvu, o Grkih in Rimljanih, o nemškem slo-vstvu in slovenskem; gospod Mirodolski se ni že dolgo tako

prijetno razgovarjal. Družba, skonca nekoliko tiha, bila je

kmalu živa in vesela; gospa Jarinova je bila izgubila ali pozabila svoje glavobole, dobre volje je bila nocoj, kakor se spo-

dobi dobremu družniku. Edina Breda se ni mogla nič prav

udomačiti; videlo se ji je, da ji nekaj ni prav, da nečesa po-

greša, večkrat se je skrivaj ozrla v svojo sestro, kakor da bi ji očitala, da je tako vesela, da tako zvesto posluša moža, ki je zdaj na Radovanovem mestu!

Zora je bila zares dobre volje; zakaj bi ne bila? Tako prije-

tno je govoril Edvin, tako zanimivo je pripovedoval o svojem

potovanju po Nemškem, Francoskem in Italijanskem; kako

živo je popisoval kraje, mesta in ljudi! Videti je bilo, da ni popotoval brez prida; tako razumno, tako navdušeno je govoril

o umetnosti in o naravi. Srečni Edvin! Koliko je obhodil sve-

ta, koliko je lepega videl, in ona, sirota, ni nikdar pogledala v 105

svet izmed domačih gora! Srečni bogati ljudje! Vse je njiho-

vo, česar jim poželi srce: kakor ptič obletavajo svet, ustavljajo se v kraju, kateri se jim zdi najlepši; tam bivajo in uživajo

lepo življenje, dokler se jim ne napase oko, ne naveliča srce!

O da bi bila ona bogata, uživati bi hotela življenje, ki je tako lepo!

Take misli so tu rojile Zori po mladi, neizkušeni glavici;

zato se ji je pač tako svetilo oko, žarilo se belo lice, pogleda ni obrnila od Edvinovih ust, ki tako lepo govore, kakor ni

slišala govoriti nikdar poprej.

Pri večerji, kjer je bilo Zori mesto odkazano poleg Edvina

na desni strani, Bredi na levi, vname se govorica o umetno-

sti. Rekli smo, da Edvin ni bil učen; v znanstvu mu je bilo

lahko priti do konca; ali v umetnosti se je lahko meril z mno-

gim učenjakom. Imel je bistro oko, mnogo zdrave pameti in

nepokvarjenega čuta, zlasti pa je bil poln pravega navdušenja

za vse, kar je zares lepo. In kakor je mislil, tako je govoril.

Njegova sodba o umetnosti, zlasti o poeziji, je bila časi kriva, prenapeta, mnogokrat pravična ali vedno zanimiva, izvirna;

imenoval se je rad sam leposlovstvenega krivoverca. Prijetno

ga je bilo poslušati, ko je zasmehoval sloveče slikarje, ki nam s tako umetnostjo predočujejo beketajoče ovce, suhorebre

krave, podrte koče in dolgočasne mline na veter: podobe, ki

jih tako visoko cenijo učeni leposlovci, zakaj? Ker so tako

podobne, tako »po naravi«, kakor da bi bilo to umetnosti

najvišji namen! Skoraj strah je bilo gospoda Mirodolskega,

ko ga je slišal tako krivoversko govoriti o rimskih pesnikih.

106

»Kaj hočete,« nagovori prijaznega starega gospoda, »kaj

hočete s svojimi rimskimi pesniki? Rimljan je imel toliko

poezije v sebi, kolikor je ima zdaj Kitajec, ki mu maha dolga

kita za vratom. Rimljanu je bila poezija igrača; prejel jo je od Grka, ali kako je z njo ravnal s svojimi okornimi prsti!«

»Tudi Horacij*?« vpraša gospod Mirodolski z nekako bo-

ječim glasom.

»Tudi Horacij,« odgovori mu neusmiljeno Edvin, ki ni

vedel, da je bil ta pesnik ljubljenec gospoda Mirodolskega.

»Pogreta jed, nič izvirnega; same besede; lepe, visokodoneče

besede; gladki, skrbno piljeni verzi brez globoke misli, brez

čuta. Povejte mi eno samo besedo njegovo, da bi človeka pri-

jela, da bi mu pretresnila srce. In kaj mi je pesnik, ako tega ne zna; ako nima moči, da dela z menoj, kar ga je volja; da

me dvigne zdaj v jasne, nadzemeljske višine, kjer diham či-

stejšo sapo, kjer se čutim prostega zemeljske teže, kjer mi je tako lahko, tako neizrečeno lahko pri srcu; ali pa me pogre-zne globoko v žalosti, otožnosti sladkogrenke valove! Poj-

te mi s svojimi rimskimi poeti brez poezije; v njih vseh ni

toliko čuta, kolikor v enem samem verzu Goethejevem ali

Heinejevem!«

»Torej vi, gospod, tudi tako čislate Heineja?« oglasi se ra-

dostno Zora; »jaz ne vem nič lepšega na svetu!«

* Horacij – Quintus Horatius Flaccus (65–8 pr. n. š.), rimski pesnik, največji mojster lat. pesniškega izraza in kitične forme; »Pesmi«,

»Epode«, »Satire«, »Pisma«.

107

»Po pravici, gospodična,« odgovori ji hitro Edvin. »Tu je

čut, globokost; tu je ogenj in strast; ta izvoljeni pesnik se igra s človeškim srcem; v oblasti ga ima, sili ga, da se joka in smeje z njim, kakor se mu zljubi.«

»Vidite, gospod,« ugovarja mu gospod Mirodolski, »to je

ravno! Ta pesnik se igra, zares igra s človeškim srcem. Iz-

boren igralec! Rodilo se je malo pesnikov, da bi imeli toliko

pesniške moči, toliko oblasti do človeškega srca; da bi le to-

likokrat zelo ne rabil te oblasti; to je, kar brani, da človek ne more s čistim veseljem uživati njegove krasne poezije. Jokati

se zna in smejati, a smeh in jok mu ne izhajata, vsaj meni se

tako vidi, prav iz srca. In celo smeh njegov! Ta smeh ni zdrav, človek ga ne more biti vesel; vsaj meni neprijetno reže v srce, nekaj satanskega je v tem smehu!«

»Prav pravite, oče,« seže mu Zora v besedo, »smeh mu

izhaja iz globoko ranjenega, krvavečega srca; iz bridke žalo-

sti, da se življenje, človeštvo, kakršno vidi, tako slabo ujema z vzvišenim čistim vzorom, ki mu plava pred očmi: Heine je

pesnik, prerok svetožalja, svetobolja, ali kako bi rekla.«

»Tako je, gospodična!« pride ji Edvin na pomoč; »to mo-

ramo imeti vedno pred očmi, če ga hočemo pravično soditi;

potem nam se neprijetni glasovi, ki nam žalijo čut, zedinijo

in stopé v neko višje, otožno soglasje.«

»Mogoče!« odgovori gospod Mirodolski; »o tem sodi

osebni čut, jaz tega pesnika ne morem uživati s čistim vese-

ljem. Meni se vedno zdi, in te misli se ne morem iznebiti, da

108

temu možu ni bilo nič sveto, z vsem se igra, tudi s svojim sve-tožaljem; svoje rane nam kaže, ali meni se vedno vriva misel,

da si je sam vsekal te rane, in – gotovo ne pregloboko! Mo-

rebiti ni lepo, ali naj povem, kar mislim: jaz ne morem nikoli pozabiti, da je ta pesnik iz onega rodu, ki vse ponareja, ki z vsem trži, kar lahko kupca dobi. Ta sodba je ostra, vem, morebiti tudi krivična; ali jaz si ne morem kaj. Eno pa je gotovo, da ta pesnik ni nikakor zdrava hrana mladini, in naravnost

ti moram povedati, ljuba Zora: nič rad ga ne vidim v tvojih

rokah; toda mislim si: Saj ve, kaj je prav, in ne ustavljam se rad tvojim željam.«

»Gospodična Zora je pametna,« pristavi Edvin, »ona zna

ločiti kakor čebela strup od medu.«

»Zato pa jaz hvalim svojega Uhlanda*,« oglasi se Breda;

»tu ni treba ločevati strupa od medu, kar je vedno nekoliko

nevarno, ker človek ni čebela. Tu ni strupene cvetice, same

medene, sladkodišeče, plemenite cvetice! Tu je resnična ža-

lost, jasna, tako dobrodejna veselost! Tu ni glasu, ki bi člo-

veka žalil, vse je čisto, blago, vzvišeno: to je poezija po mili volji!«

»Kako pa sodite o naših pesnikih?« vpraša gospod

Mirodolski.

To vprašanje ni bilo videti nič prav po volji Edvinu; ne-

kako v zadregi odgovori: »Ni lepo, ali odkritosrčno vam

* Ludwig Uhland (1787–1862), nem. pesnik; lirika po zgledu ljud.

pesništva

109

moram povedati, gospod, da premalo poznam slovensko

slovstvo, zlasti novejše; godi se mi, kakor mnogemu mojih

rojakov; oziroma se bolj po tujem in zanemarjamo domače.

Pravzaprav poznam samo Prešerna; to je pesnik prve vrste,

ves pesnik, kar ga je; z njim bi se ponašal vsak narod; jaz se samo prečuditi ne morem, kako so prišli Slovenci do tega

moža.«

»Kakor je videti, gospod, vi niste posebno navdušen na-

rodnjak, oprostite; saj to ni nič hudega. Okolnosti, vzgoja!«

»Moj Bog! Slovenec sem, ljubim svoj narod; z veseljem

gledam njegove blage prizadeve, iz srca jim želim najboljši

uspeh; žalibog, da jih pospeševati ne morem. Jaz se ne sra-

mujem svojega materinega jezika, rad ga govorim in še pre-

cej dobro, kakor vidite; četudi sem se šele v tujem mestu,

med trdimi Nemci, prav izuril v njem. Rad sem zahajal med

slovensko mladino in tam smo govorili samo slovenski, kar

se ne godi v vsakem slovenskem mestu, tudi v glavnem ne.

Kolikor imam narodne zavesti, dobil sem jo, moram reči, na

tujem; to se čudno sliši, in vendar je gola resnica; menim, da se ni meni prvemu tako godilo. Torej, gospod, da se umemo: čutim se, da sem slovenske krvi; prvim svojim sinovom

me ne more prištevati mati Slovenija, ali nezvest ji tudi ne

bodem. Jaz spoštujem rodoljubje, kjer ga vidim, ali posebno

živega narodnega čuta nimam, da naravnost govorim. Ako

bi bil, recimo, Nemec, zdi se mi, da bi tudi ne bi bil posebno navdušen narodnjak ali pa še manj. Zdaj ste slišali mojo očitno izpoved, gospoda!«

110

To niso bile besede bogve kako značajnega moža; ali vse

to je govoril Edvin z neko ljubeznivo lahkomiselnostjo, s

tako dobrodejno odkritosrčnostjo, da je bilo človeku nemo-

goče ga soditi. Te besede so se čisto zlágale z vsem njegovim

bitjem, človek si ni mogel misliti, kako bi mogel Edvin biti

drugačen. Samo Bredi se je bralo na obrazu, da se ji lepi Ed-

vin ni posebno prikupil s takim govorjenjem. Odgovor ji je

bil že na jeziku, in morebiti ne posebno prijazen; ali preden je še spregovorila, vstane Edvin izza mize, sede pred glasovir*

ter začne igrati: »Hej Slovani!« Ko je bil s to pesmijo, ki jo je zares prav navdušeno igral, zadostil svojemu narodnemu

čutu, zapoje prelepo Schubertovo pesem »Popotnik«. Pel je

s tako prijetnim, mehkim in vendar krepkim polnodonečim

glasom, s tako globokim, srčnim čutom, da ga je z radostjo

poslušala vsa družba, celo Bredi se je zvedrilo čelo; morebiti si je mislila: Vendar ne more biti napačen človek, ker tako

lepo, tako ganljivo poje! In lepo je pel v resnici; tu ni bilo nič ponarejenega, ti glasovi so zares izhajali iz globočine hrepenečega srca, ki milo toži po neznani domovini, kjer je mir in

sreča doma.

Ko je končal petje, prejel je od vsakega za hvalo prijazno

besedo; gospa Jarinova mu ganjena stisne roko, rekoč: »Pra-

vo veselje si mi napravil, Edvin; kako sem pogrešala tvojega

lepega petja! Sedaj, upam, ne pojdeš tako hitro od mene, kaj?

Ne izpustim te zlepa; takega ptiča je treba držati, kadar ga

človek ima.«

* glasovír (zastar.) – klavir

111

»Samo zapirati me ne, ljubezniva tetka moja,« odgovori

ji Edvin vesele volje; »v zaporu bi ne pel pri najboljši hrani; žalostno bi povešal glavico, hrepeneč po zlati svobodi. Moje

geslo je: Danes tukaj, jutri tam! Živela svoboda!«

Sedaj je bila gospodu Mirodolskemu neizogibna dolžnost,

povabiti Edvina na svoj dom.

»Kadar bode prvič lep dan, gospod, upamo, da nam iz-

kažete čast z gospo tetko, našo sosedo; seveda pri nas se ne

smete nadejati take postrežbe.«

»Z veseljem, gospod!« odgovori Edvin ter mu seže v roko;

»takoj jutri; glejte, zvedrilo se je in polna luna sije na nebu.

Težko že čakam, da bi videl vaše domovje, ki ga tetka ne more

prehvaliti; torej jutri!«

Tako je minil Mirodolskim drugi večer v gospe Jarinove

gradu; lep večer je bil; se je li kdo spominjal Radovana, ki je sedel pri svoji materi na Griču, kdo ve? Zadovoljen je bil gospod Mirodolski, zakaj ne? Prijetno se je govorilo, lepo pelo

in govora ni bilo o ženski osvoboji; vendar mogoče, da se bo

še kdaj z bridkim srcem spominjal tega večera in svojega no-

vega znanca, ki je tako lepo govoril in še lepše pel.

112





VIII


Lepi dnevi so se vrstili za deževnim vremenom v Tihem

Dolu. Dež je bil ukrotil hudo poletno vročino; vse je bilo vi-

deti okrepčano in oživljeno; poletje je podajalo roko zlati, sa-donosni jeseni. V Mirni Dol se je bilo vselilo veselo življenje.

Pogosto je prihajal Edvin, zdaj sam, zdaj s svojo teto. Gospo-

du Mirodolskemu ni mogel prehvaliti lepega domovanja; rad

ga je poslušal dobrosrčni mož; hvala njegova je bila vedno

zmerna in razumna, nikdar pusta in prazna. Tu pa tam je tudi

kaj svetoval svojemu novemu sosedu in prijatelju in vse, kar

je govoril, pričalo je, da se ni brez prida učil poljedelstva in gospodarstva. Z Zoro in Bredo se je vedel mladi gospod tako

pošteno in spodobno, da bi mu ne bil mogel ničesar očitati

najhudomušnejši črnogledec. Zdaj jima je kaj lepega bral, in

brati je znal tako živo, tako jasno, da so bile tudi temnejše

stvari lahko umevne vsakemu, kdor ga je poslušal; zdaj ju je

učil poznavati, razredovati in imenovati razne rastline; zdaj

jima je lovil metulje in opisoval in razlagal njihovo življenje.

Breda se mu ni mogla prečuditi, da toliko ve, in tako se je

113

zgodilo, da je dobila slednjič neko spoštovanje do njega, ona, ki ga je prej tako krivično sodila. Vedel se je z obema enako, do nobene ni kazal kakega posebnega nagnjenja. Skrbni oče,

ki mu skonca ni bilo nič prav po volji to novo prijateljstvo, bil je s časom popolnoma umirjen, ko je videl, da je Edvin tako

pošten mladenič.

Tako je bilo vse zadovoljno in veselo v Mirnem Dolu in

v gradu; samo to jim je nekoliko srečo kalilo, da ni bilo Ra-

dovana med njimi. Odšel je takoj drugi dan po Edvinovem

prihodu v mesto, kjer je bil za učitelja imenovan, da bi tam

uredil vse, kar je bilo potrebno. Prijazno se je bil poslovil

od Mirodolskih; ločili so se v lepi složnosti, tako da je bilo vse poglajeno in poravnano. Pogosto se je govorilo o njem;

Edvin je poznal vse njegove razmere in težko je pričakoval,

da bi se mogel seznaniti z njim. Hodili so obiskovat njegovo

mater na Grič; stara ženica jih je bila vselej vesela; vendar ni se mogla prav sprijazniti z mislijo, da je zdaj tuj človek tako na Radovanovem mestu; skoraj milo se ji je storilo časi, ko

je videla, kako prijazno se vedeta Breda in Zora z njim, prav

tako, kakor z njenim sinom, vendar hudega si ni nič mislila

dobra ženica. Ali tako dobrosrčne, kakor Radovanova mati,

niso bile vse tihodolske starke. Stikale so pogosto glave in

šepetale si na uho: »Veš, Barba, saj ne, da bi človek kaj na-

pačnega mislil, Bog nas varuj pregrehe; saj me poznaš, da ni-

mam navade obrekovati ljudi, kakor ta in ona; vsak naj nase

gleda. Mladost je norost, naj se veseli in kratkočasi, samo da se greh ne dela; zlasti pa ta mlada mestna gospoda; treba ji je 114

mnogokaj spregledati. Taki ljudje so vajeni dobrega življenja; lahko so veseli, prešerni; kaj vedo, kaj je skrb in trpljenje in bridkost tega življenja! Bog ne daj, da bi kaj slabega mislila ali pa celo govorila; ali človek si vendar ne more kaj, da bi ne imel časi svojih misli. Kaj praviš, Barba? Ženin tako nanagloma z doma; izginil je kakor senca; in toliko časa že ga ni

nazaj; in na njegovem mestu čisto tuj človek z onim čudnim

imenom, ki ga nisem slišala nikdar poprej, Bog vedi, kdo in

od kod! Kaj praviš, Barba!« – »Lep človek ta Edvin ali kako

se mu pravi, to se mora reči; kakor sveti Mihael, ki duše tehta v pratiki! Meni se zdi, Neža, da ni vse v Mirnem Dolu, kakor

bi imelo biti. Morebiti kako poprejšnje znanstvo iz mesta,

kaka stara ljubezen; taki ljudje niso natanko!«

»Morebiti pa vendar meri na mlajšo, kaj misliš, Barba?«

»Le tega ne verjemi, ljuba moja; človek ima vendar oči v

glavi. Ne da bi dejala, da ni lepa tista Breda; ali ona je bolj tako nekako, kakor so naša dekleta; pa poglej tisto Zoro,

kako je gosposka, kako je šibka in tenka; s pedjo bi jo človek objel čez pas; in lahka je, da se ji komaj trava pripogne pod

nožico, in kožico ima belo, kakor da bi je ne bilo nikoli božje sonce obsijalo. Vidiš, to ti je gosposka lepota, kakršno imajo v čislu mestni gospodiči. Ta Edovin ni niti videti, da bi ne

vedel, kaj je lepo in dobro. Le poglej ju, kadar skupaj stojita, in pogosto in rada stojita skupaj; človek mora reči: lep zakon!

Zakon, pravim, da bi le kaj drugega ne bilo. Pa kaj to meni?

Vsak pred svojim pragom, in kar te ne peče, ne pihaj! Težko

115

je pasti tako prešerno čredico, ki tako rada v škodo uhaja.

Nama ne bo odgovora dajati.«

»Meni bi se res smilil oče, ako bi bila kaka nesreča; prav

dober mož je, ni da bi dejala. Kaj meniš, Barba, ko bi se mu

takole malo pošepetalo; prav dobro delo bi storil človek.«

»Le tega ne, Neža! Ti ne poznaš mestnih ljudi; kakor je

dober človek, slabo bi izkupila; ti ljudje vse sami najbolje

vedó. Kakor Bog hoče, tako naj bo!«

Tako so si jezike brusile stare ženice tihodolske. Ne samo

ženice; tudi stari možaki so zmajevali modre glave:

»Jaz bi nič ne upal temu gladkemu gospodiču; kaj se suče

in smuče okoli poštenih deklet?«

»Lahkoživček je, rad se posladka, kjer kaj dobrega najde.«

»Ko bi bil jaz gospod Mirodolski, palico bi vzel pa posve-

til bi mu, da gre, od koder je prišel.«

»Ne škodilo bi tudi dekleta malo v strah prijeti; mož je

predober, premehak; ne utrpi, da bi kateri kaj odrekel ali pa

dejal ji žal besedo. Škoda moža; prav žal bi mi bilo, ako bi se kako kaj skrivilo in pohabilo; Bog ne daj nesreče!«

Dobro, da taka govorica ni segla do Mirnega Dola, da ni

kalila miru srečnim ljudem; ne samo zverini in hudobnim

ljudem, tudi hudobni govorici je branila vhod živa ograja, ki

jo je bil gospod Mirodolski zasadil okoli svojega domovja.

S časom se je prikazala v Zorinem bitju neka čudna spre-

memba. Tudi manj ostrovidnemu očesu ni bilo težko spo-

znati, da se godi nekaj posebnega v njenem srcu. Bila je zdaj

nenavadno živa in vesela, zdaj tiha in otožna, da se ni prav

116

vedelo zakaj. Pogosto je pohajala sama, videti jo je bilo časi z objokanimi očmi. Očeta, ki jo je skrbno popraševal, kaj ji

je, tolažila je z navadnimi izgovori. Breda si je zastonj beli-la glavo in ugibala, kaj bi pač utegnilo biti sestri, da je tako spremenjena: morebiti ji je hudo, da ni Radovana toliko časa

nazaj; vest ji očita, da ga je žalila s svojim govorjenjem in

vedenjem ondan v gradu; boji se sirota, da je bilo morebiti

razžaljenje pregloboko, da bi ji ga mogel prav iz srca odpu-

stiti, in če ji odpusti, ker je tako blagega srca, ali mu bo pa mogoče tudi pozabiti, kar je bilo? Morebiti si sama očita, šte-je v krivico, da je tako prijazna z Edvinom; kaj ko bi Rado-

van krivo sodil njeno vedenje, dasi je čisto nedolžno! Tako

je sestra ugibala in ukrepala sama zase; iz Zore ni bilo moči

zvedeti ničesar; ogibala se je njenega izpraševanja, ki ji je bilo videti silno neprijetno; molčala je ali pa pitala jo s prazni-mi izgovori kakor očeta. Zlasti čudno je bilo, kako se je zdaj vela z Edvinom; vidno se je ogibala njegove druščine, kjer

je bilo koli mogoče. V pogovoru z njim je skoraj vedno go-

vorila o svojem ženinu; z nekim čudnim navdušenjem ga je

povzdignila in slavila, časi prav neprimerno; svojo ljubezen

do njega je poudarjala in kazala z nekim posebnim veseljem

čisto proti svoji prejšnji navadi. Časi je bila celo nepriljudna z njim; dajala mu je kratke, ostre odgovore, kakor da bi mu

hotela pokazati, da ji njegova druščina ni več ljuba. Edvin

je bil poleg vsega tega vedno enak; najmanjše spremembe

ni bilo videti v njegovem vedenju; kazal je, kakor da ne bi

videl ali pa morebiti ne hotel videti ničesar. Mirno in voljno 117

je prenašal njene neprijaznosti, kakor se prenašajo poredno-

sti razvajenega otroka. Ravno ta mirnost Edvinova jo je časi

razdražila tako, da je bila skoraj zarobljena z njim. Z Bredo je pogosto neprijazno govorila o njem; z nekim posebnim veseljem je odkrivala in zasmehovala njegove slabosti in napa-

ke; očitala mu je, da je ničemuren, površen, sladkobeseden;

da je pustohvalec, sam vase zaljubljen, skratka: da nima nič

moštva v sebi; samo misliti ji je nemogoče, kako bi mogla pa-

metna ženska rada imeti takega človeka, zlasti ženska, katera

je videla in poznala pravega moža, takega moža, kakršen je

njen Radovan! Očitno je kazala, da ga ne more trpeti; zgodi-

lo se je celo, da je pobegnila o njegovem prihodu, tako da so

jo morali po vrtu iskati in prositi, naj bo pametna, naj gre v druščino, kaj si bodeta mislila Edvin in njegova teta!

Ni čudo torej, da je bila Breda slednjič vsa zmedena; vede-

la ni, kaj naj bi si mislila, kako si razlagala to čudno vedenje svoje sestre. Ne radovednost, ljubezen do svoje sestre ji ni

dala miru. Sklenila je, da hoče in mora do dna tej nedoumni

prikazni, tako ali tako, naj se zgodi, kar hoče, da le pride prava priložnost. In ta priložnost je prišla, še prezgodaj je prišla.

Neki večer je bila šla Zora nenavadno zgodaj v svojo sobo;

dejala je, da jo glava boli, da ji je treba pokoja. Breda opravi svoja navadna opravila, potem gre za njo. Ko stopi v sobo,

najde svojo sestro sklonjeno čez posteljo, obličje ji je bilo

skrito v blazinah. Vse je tiho. Breda se prestraši.

»Za božjo voljo, kaj ti je, Zora? Ali si bolna?«

Nič odgovora, samo tiho ihtenje se sliši.

118

»Ne straši me tako; govori, ali naj pošljemo po zdravnika?

Po očeta grem –«

»O pusti očeta, pusti zdravnika, meni ni pomoči na svetu!«

»Moj Bog, moj Bog, kaj govoriš? Sestra, ljuba sestra –«

»Ne imenuj me sestra; jaz nisem vredna biti tvoja sestra.

Grešnica sem, nesramnica, brez zvestobe, brez vesti. Sovraži

me, zaničuj me, kolni me; vredna nisem, da me zemlja nosi.

Oh, nesrečna sem, strašno nesrečna, tako neizrečeno nesreč-

na! Borila sem se, dokler mi je bilo moči; Bog večni ve, kako

sem se borila; zdaj ne morem več! Breda, jaz ne ljubim Rado-

vana, nikoli ga nisem ljubila! Vedela nisem, kaj je ljubezen;

zdaj vem, kaj je ljubezen; ogenj, peklenski ogenj; v meni vse

gori, Breda! O ta nesrečni grad, ta nesrečna gospa Jarinova,

ona je sama kriva moje nesreče, moje sramote; o da bi ne

bila nikdar prišla v naš tihi, srečni kraj! Jaz ne morem dalje prebivati v tem nesrečnem kraju, vsaka cvetica, vsako drevo,

vsaka ptica tu mi očita mojo pregreho, mojo sramoto; očetu

si ne upam pogledati v oči, v ono častito obličje. Breda, pojdi z mano, pojdiva po svetu! Ne, kaj bi ti hodila z mano! Ti si

nedolžna, ti si čista kakor dete po porodu; pregrešna misel ti ni oskrunila srca. Ostani tukaj pri očetu, bodi mu podpora in

tolažba v starih letih, ti sama; jaz sem mu sramoto nakopala

na sivo glavo; dve hčeri je imel, zdaj ima samo še eno; bodi

mu ti sama veselje za obe. Jaz pojdem po svetu, tja pojdem,

kjer me nihče ne pozna, kjer ne bo nihče s prstom kazal za

menoj. Še je čas; še sem samo v mislih grešila; še je čas, a

119

zadnji čas, da bežim pred skušnjavo, pred njim, ki me vleče

za sabo z nadčloveško močjo!«

Zdaj je bilo Bredi pač vse jasno; sklenila je roke in stala je kakor okamenela; tiho je zdihovala:

»O ubogi oče, ubogi Radovan!«

120





IX


Uboga Breda! Strašna skrivnost ji je težila kakor mlin-

ski kamen mlado, neizkušeno srce. Do sedaj ni vedela, kaj

je skrivnost, kaj je žalost in skrb. Mirno ji je teklo življenje kakor bister studenec, kateremu se vidi na dnu gladko, belo

kamenjče in drobne, urne, ribice se sučejo in zaigravajo po

njem. In sedaj? Jasno nebo se je razpenjalo kakor prej nad

Mirnim Dolom, sonce je razsipavalo nebeško svojo luč; vse

je bilo veselo, vse je zelenelo kakor prej; ptiči so se spreletavali in prepevali po gozdu, po vrtu, srečni ptiči, ki ne vedo, kaj je bridkost, ki tare ubogo človeško srce. Kako težko je pri-

čakovala Radovana, kako se je veselila njegovega prihoda! In

sedaj? Kaj bode, kadar pride; in priti utegne vsak čas! Kako

stopiti mu pred obličje? Kako prikrivati mu strašno skriv-

nost! Molčala bodo usta, ali govorilo ji bode obličje, ki ni

vajeno tajiti; kakor skozi okno pogleda ji skozi oko na dno

srca, in kaj zagleda tam! Kaj mu bode odgovarjala, ko pride

po svoj zaklad, svojo nevesto; ko pride terjat svojo pravico?

In oče? Vajena je bila tožiti mu svoje male skrbi in težave;

121

pred njim ni imela nobene skrivnosti, in zdaj je trepetala

pred njim kakor grešnica pred ostrim spovednikom! Uboga

Breda! In vendar, ti si nedolžna kakor bela lilija na polju!

Čudno mirna je bila Zora tisto jutro po viharni noči. Iz-

poved, solze so ji bile za trenutje olajšale srce. Mir je bil nastal po nevihti, ne blagodejni mir, ki izvira iz dobre vesti, vendar mir. Nekako onemogle so ji bile dušne in telesne moči, prenapete v silnem dušnem boju. Brez volje je bila, brez želje; v tem stanju bi bil človek lahko storil z njo, kar bi bil hotel. Bleda je bila vstala, kakor po hudi bolezni. In res je mislil oče, da ji je bilo slabo ponoči in da je zdaj zopet vse dobro. Lahko verjetno, da mu ni ne Zora ne Breda jemala te vere, ki jima je bila prava pomoč in tolažba v nadlogi. Srečno se jima je bilo

primerilo tudi to, da je šel oče že zjutraj po opravkih z doma za ves dan. Breda se je tolažila, da če Edvin tudi pride, odide zopet, ko zve, da ni očeta doma. Tako je človek v nesreči vesel, če more odložiti skrb samo za malo časa, potem se bode

že videlo dalje. Ali se je Zora tudi tako bala Edvinovega pri-

hoda? Bala se ga je in vendar hrepenela je po njem, tako hre-

penela! Kolikorkrat je zašumelo kaj v seči*, zatrepetalo ji je srce v hrepenečih prsih, kakor ptica, ki v gnezdu čepí in valí.

Zastonj se je bala, zastonj hrepenela; Edvina ni bilo in sonce se je že bližalo zatonu! Izgubljen ji bode dan, ko mu ne bode

gledala v lepo obličje, v mile oči!

* seča (nar.) – živa meja

122

Bilo je že proti večeru. Zora je bila šla sama v gozd; rada jo je bila pustila Breda, naj se malo razmisli in razvedri. Vedela je, kam pojde sestra in kadar bode končala svoje opravke,

pride sama za njo.

V gozdu, nekoliko v stran od Mirnega Dola, nad potom,

ki je držal v grad, bil je prijazen kraj, kamor je Zora najrajši zahajala, zdaj sama, zdaj s sestro, zdaj z očetom ali pa so bili vsi skupaj. Sredi gozda je bila prijazna senožet; gospod Mirodolski jo je imel samo bolj za veselje, ne za korist. Dasi bi mu bila dala o vsaki košnji lep voz dobrega sena, ni je kosil; trava je rasla, kakor je hotela, in po njej so rasle in cvele pisane cvetice, druge spomladi, druge poleti in v jeseni ali vedno jih je bilo toliko tukaj, kakor nikjer drugje; čutile so pač, da tu se jim ni bati bridke kose, zato so tako veselo rasle in cvele in dišale, dasi ni nihče zanje skrbel, nihče jim prilival. Drevje, ki je obdajalo senožet, bilo je prijetno namešano. Nad vse so

visoko molele temne smreke, med njimi so si podajale veje

svetlo zelene bukve, košate jelše, otožni macesni in prijazne

breze z belim lubjem po deblu. Pod drevjem je goščo delalo

mnogovrstno grmovje. Na tej senožeti je izviral studenec, ki

je tekel po mirodolskem vrtu. Na gornji strani je bila skala,

z grmovjem čez in čez obraščena; samo tu pa tam je molelo

izmed grmovja golo kamenje, kolikor ga ni bil mah ali bršlin

obdal. Izpod skale je vrvral hladen studenec. Poleg njega je

bil postavil gospod Mirodolski prosto leseno klop. Kako pri-

jetno se je tu sedelo, mislilo in sanjalo, ko je zahajalo sonce za večernimi gorami, ko so se dolge sence pokladale po ravnem

123

polju! Kako mirno, kako tiho je bilo tu! Samo zdaj pa zdaj

je zašumelo v gozdu; urna, košatorepa veverica, skakaje od

veje do veje, od smreke do smreke, sprožila je zrel češarek na tla; časi je pa tudi iz vejevja z drobnimi, radovednimi očesci pogledala na senožet: kaj je pa tukaj? Ali pa pisana žolna je

potrkavala s trdim kljunom na votlo deblo, da bi si iztrkala

in izkljuvala sladko večerjo. Prijetna je bila tihota, ali ravno tako prijetno je bilo, kadar so prepevali ptiči; penice, kosi in strnadi v lepem zboru svoje večerne pesmi. In kadar je vse

molčalo, čulo se je sladko šumljanje studenca.

Tu je zdaj Zora sedela na klopi. Tako mirno je bilo vseo-

krog; a mir ni prebival v njenem srcu. Ko je tako molče slo-

nela, s komolcem podpirajoč si nagnjeno, pobešeno glavico,

zrlo ji je res oko v bistri studenec poleg nje, ali misli niso bivale pri studencu, dasi je bilo tako prijetno gledati ptice, ki so brez strahu hodile sem kopat se in pit. Kod so hodile

njene misli? Ne po deveti deželi, ne

»čez tri goré, čez tri vodé,

čez tri zelene travnike!«

Venomer so se sprehajale sem ter tja med Mirnim Do-

lom in gradom! Tako blizu je bival on, ki ga je ljubila, ljubila s svojim mladim srcem, s prvo ljubeznijo svojo. In vendar

je bila nesrečna, tako neizrečeno nesrečna! Ona se ni smela

vdati in prepustiti najslajšemu čutu mladega srca. Njena lju-

bezen je bila pregrešna. Z ognjenim mečem je stala Dolžnost

124

pred durmi ter branila ji v raj, kjer je bivala Sreča in vabila jo tako zapeljivo! Obljubljena je bila možu, katerega ni ljubila; čislala ga je in rada imela in radovoljno bi bila stopila v zave-zo z njim, ko bi ne bila zagledala nesrečnega mladeniča, ki ji je vnel, morebiti v prvem pogledu, da sama ni vedela, v srcu

ogenj, ki ne ugasne; tako podoben je bil vzoru, ki si ga je bila ustvarila v svoji mladi duši, ki ga je gledala v dekliških sanjah svojih; take rasti je bil, takega obličja; tako je gledal in tako je govoril. Prav zanjo je bil ustvarjen, zakaj bi ga ne ljubila?

O trda, trda je otroška dolžnost! O ko bi ji ne bilo za očeta, stopila bi naravnost pred Radovana, povedala bi mu iz oči v

oči, naj bi ji bilo še tako težko, da ga ne ljubi, da ne more biti njegova. Radovan je tako pameten, tako dober, tako blagega

srca. Dal bi ji, četudi s težkim srcem, prostost: kaj bi mu mogla biti žena, ki ga ne ljubi, ki bi se čutila nesrečno na njegovi strani! Saj še dober otrok ptičnico odpre ujetemu ptiču, ki

se ne more privaditi tesne ječe; dá mu prostost in z mokrim

očesom gleda za njim, ki leti z veselo pesmijo v zeleni gozd.

Kmalu bi pozabil Radovan njeno izgubo; ves svet mu je od-

prt, ponujale se mu bodo nove neveste, lepe, bogate, ljube-

znive, samo izbirati mu bode treba. In pa kdo ji je porok, da

jo ljubi Radovan, ljubi tako, da bi ga tudi samo nekaj časa

bolela njena izguba. Vsaj kazal ji ni nikoli ljubezni. Morebiti se mu godi kakor nji; rad jo ima, privadil se je nje, kakor se je ona privadila njega. Morebiti jo snubi samo iz prijatelj-stva do očeta? Ali oče, oče! Vedela je, kako rad ima Rado-

vana, kako se veseli njene zveze z njim. O vse to ji je bilo le 125

prejasno! In žaliti očeta s svojo nepokornostjo, ne, nikdar!

Prej hoče biti nesrečna za vse žive dni; zagrebsti hoče, ker

je izruvati ne more, svojo pregrešno ljubezen na dno srca.

Skrivnost naj ostane njena ljubezen vsemu svetu, razen se-

stri, kateri jo je tako prenaglo razodela; ali Brede se ji ni bati, ona jo bode čislala in ljubila tolikanj bolj, ker bo videla, kako junaško se je premagala in zvesta ostala svoji dolžnosti. In

Edvin, ali jo ljubi? Prvič sedaj ji je bila prišla ta misel, kakor se prikaže oblak na jasno nebo. Tako zamaknjena je bila vanj,

da ni imela časa misliti nase. Prijazen, ljubezniv je bil z njo, ali z Bredo tudi. Večkrat je nenadoma v druščini obrnil vanjo

svoje lepo oko, pogled njegov je bil tako mehak in gorak, da

ji je ude prešinila sladka groza. Ko ji je zadnjič podal roko pri slovesu, zdelo se ji je, da se mu je tresla roka. Ali kaj to? Kako bi smela misliti, da bode krasni, bogati, imenitni mladenič,

za katerim poželjivo pogledujejo vse gospodične, da bode

Edvin, ki je obhodil pol sveta, hodil neveste iskat na kmete,

v skromni Mirni Dol? Naj me ljubi ali ne ljubi, njegova ne

morem biti nikoli; ljubiti ga hočem na skrivnem, da on sam

ne bode vedel; ljubiti ga hočem, ker ga ljubiti moram.

Žrtvovati hočem očetu svojo srečo, svoje življenje; za pla-

čilo naj mi bode skrivna ljubezen do Edvina. – Tako? Z lažjo

na ustnah torej, z drugega podobo v srcu naj stopim z njim

pred oltar, nesramna lažnivka, hinavka naj bom vse svoje ži-

vljenje? Kako je to zaslužil blagi Radovan? In ko bi zvedel resnico – vse je mogoče – ko bi spoznal, da je za svoje žive dni navezan na žensko, ki je vredna njegovega zaničevanja, kako

126

življenje bi bilo to? To bi bil pekel na zemlji obema! Torej še žrtvovati se ne morem svoji otroški dolžnosti! Moj Bog, moj

Bog! Kaj sem pregrešila, s čim sem zaslužila, da se mi tako

godi, da sem tako nesrečna, kakor ni bila nikoli ženska na

svetu!

Sirota ni vedela, da ni ona prva, ki se ji tako godi, in da ne bode zadnja.

Tako so ji nemirno misli plale kakor valovi razburjenega

morja, misel ji je misel pobijala, kakor se val za valom podi.

Ali v tem nemiru in viharju sijala ji je vedno na istem mestu, nepremično, ena luč, ljubezen do Edvina, in tej luči, ki jo je tako prijazno vabila, ni se smela bližati. Nesrečna Zora!

Pa kaj je zašumelo v gozdu poleg nje? To ni bila veverica,

ki je sprožila češarek s smreke! On je, on! Vedela je, da je on; zakaj ji je tako utripalo srce! Kvišku plane, zdaj ga ne sme

videti, on je ne sme videti! Prepozno! Že je stal pred njo v

lovski obleki, s puško čez ramo.

»Odpustite, gospodična, nesrečen sem, da sem vas tako

prestrašil; vedel nisem, da ste tukaj, tako sami!«

»Nisem se ustrašila; vedela sem, da ste vi!«

»Vedeli ste, da sem jaz? Zakaj ste torej bežali? Kaj se me

bojite, Zora? Kaj sem vam storil? Nesrečen sem, če sem vas

razžalil nehote, Zora!«

In kakor sokol upre vanjo svoje bistre, žareče oči. Dekle

strepeče in obrne se v stran.

»Zora, vi niste srečni!«

»Kdo vam pravi, da nisem srečna, gospod?«

127

»Moje oko – in moje srce! Zora, vi ne ljubite Radovana!«

»Gospod, kdo vam daje pravico tako govoriti? Radovan je

vreden moje ljubezni, vreden kakor nikdo na svetu!«

»Ne pravim, da ni vreden, vendar vi ga ne ljubite, Zora!«

»Ljubim ga, ljubila ga bodem, hočem ga ljubiti!«

»Zora, ne ljubite ga, ker ga hočete ljubiti; ne ljubite ga, ker ga ne morete ljubiti!«

»Zakaj ga ne morem ljubiti?«

»Zora, vi ne veste, kaj je ljubezen!«

Rdečica, ki ji je oblila obličje pri teh besedah, bila bi mu

vse razodela, ako bi ne bil vedel že poprej, ako bi ne bil videl z ostrim svojim očesom, kaj se godi v njenem srcu.

»Zora, pri ljubezni ne pomaga želja in volja, ljubezen ne

trpi sile. Ljubezen pride v srce kakor pomlad na zemljo. Za-

stonj jo kličemo, zastonj jo želimo. Zvečer še brijejo ledeni

vetrovi; vse je golo in pusto; zima je: zjutraj vstanemo, mane-mo si oči: nemogoče, glejte, zeleno je bukovje v gozdu in po

vrtu so vsa bela drevesa in ptiči pojo in vse je veselo! Kaj se je zgodilo? Pomlad je prišla in z njo je prišlo zelenje in cvetje in ptičje petje. Tako pride ljubezen!«

»O, imejte usmiljenje z ubogim, nesrečnim dekletom!«

»Zora, bodi srečna, bodi moja!«

Zdaj je bilo čas bežati Zori, zadnji čas; držala jo je nevidna moč; obsedela je in on je klečal pred njo.

»Ljubim te, Zora, ljubil sem te, ko sem te prvič zagledal;

brez tebe ne morem živeti; Zora, bodi moja!«

»Nikdar, nikdar!«

128

»Drugemu si dala besedo, to je: tvoj oče mu jo je dal in ti

si molčala. Veže te otroška ljubezen. Kdo je dal očetu pravi-

co, dajati svojo hčer kakor blago komur se mu zdi! Očetova

pravica ima svoje meje in tako tudi otroška dolžnost. In tvoj

oče, Zora, je dober oče; on ne želi nesreče svojega otroka, da se mu samo volja spolni. Tvoj oče te ljubi, sam tvoje sreče

želi, kaj to njemu, s kom bodeš srečna! In Radovan? Ne ljubiš

ga, s tem je vse rečeno. Pravice nima do tebe, in da bi hotel

miloščine, upam, da je preponosen.«

»Nemogoče, nemogoče! Edvin, jaz ne morem žaliti

očeta!«

»Mirna bodi, zlata moja Zora; vse meni prepusti. Vse se

srečno izide, ako le hočeš, ako mi le daš nekoliko upanja.

Zora, ali smem upati?«

»Edvin!«

Koraki se začujejo od Mirnega Dola.

»Edvin, beži, ko bi te kdo videl!«

V hipu se je izgubil Edvin v grmovju.

V tem trenutju se prikaže Breda iz gošče.

Prepozno!

129





X


Kaj je bilo treba, da se je Breda tako bala Radovanovega

prihoda! Radovan je prišel in vse se je tako lepo gladko izte-

klo! Zora je bila prijazna z njim kakor prej: Breda se ni mo-

gla prečuditi tej prikazni. Morebiti je bil pa vendar le prazen njen strah? Morebiti je bila Zorina ljubezen, kakor bi snop

slame zažgal; kakor meteor na nebu, ki zasveti in ugasne in

sledu ni za njim; romantične sanje, katere ji je rodilo branje pesmi in romanov v mladem srcu, ne v srcu, samo v glavi;

sonce posije in sanje zbeže, ne pustivši jasnega spomina za

sabo. Ljubezen njena je bila pač kakor neka pijanost; strezo-

vala se je in spametovala; zavedala se je svoje dolžnosti do

očeta, do Radovana; spoznala je, da je njena ljubezen brez

upa, da Edvin ne more biti nikoli njen. Bog daj, da bi bilo res tako!

Veselo življenje je bilo zopet v Mirnem Dolu. Radovan se

je bil seznanil in sprijaznil z Edvinom, rad se je pogovarjal

z njim; nikoli prej ni bil našel človeka, s katerim bi bilo tako lahko govoriti o katerem koli predmetu. Zora je bila zopet

130

veselega in vedrega lica kakor poprej; človek bi ne bil mislil, da se je kdaj kaj posebnega godilo v njenem srcu.

Nastali so bili lepi, jasni jesenski dnevi. Na mirodolskem

vrtu so cvele cvetice v polni jesenski krasoti: drevje se je ši-bilo pod obilnim sadjem in grozdje je zorelo gospodu Miro-

dolskemu v posebno veselje. Pogostoma ga je ogledoval in

pretipaval mu jagode, ki so se bolj in bolj mečile od dne do

dne; tu pa tam je bilo tudi že kako zrno črnikasto, dalo se je pokusiti in mož se ni kislo držal, dasi je bilo gotovo trpko

kakor opárnica*!

V takih časih je človeku težko tičati pod streho; pod mi-

lim nebom je treba uživati lepe dni, ki tako hitro miné. V

takih časih se polasti tudi meščana hrepenenje po zelenih

gorah, po čistem, krepkem zraku, ki veje po njih. Naša dru-

žinica je bila malo doma. Časi so šli za ves dan z doma. Vzeli so s seboj, česar treba; kosili so in južinali v gozdu, v senci, po travi, po mahu leže, kakor se je komu ljubilo. Po jedi so

brali maline, drenulje, češminje in tu pa tam se je tudi še

dobila kaka rdeča jagoda. Lep je gozd v pomladnjem zelenju,

ko je grmovje posuto z belim, dišečim cvetjem; a lep je tudi

jeseni, ko se je belo cvetje po grmovju spremenilo v rdeče in

črne jagode, ki tako prijazno vabijo ptiča in človeka.

Zvečer, kadar je bil gospod Mirodolski posebno dobre

volje, napravil je svoji družbi posebno veselje, veselje, ki je bilo do tedaj čisto neznano Edvinu in njegovi tetki gospe

* opárnica (nar.) – črni trn

131

Jarinovi. Peljal jih je na bližnjo njivo; tam so nakopali sade-

ža – ne upamo si ga imenovati po imenu; ime mu je strašno

kmečko, prozaično; bojimo se, da bi kaka lepa bralka, me-

stna gospodična, ne nabrala zaničljivo ust, ako ga naravnost

imenujemo. Govorimo torej po okoliših. Pesnik*, ki nam je

pel: »Na žgancih tropine,« imenoval ga je »steber kranjske,

ali, recimo: slovenske dežele«. Oj ti ljubi sadež! Svet skoraj živeti ne more brez tebe: na kmečkih mizah te imajo in na

gosposkih, v raznih oblikah, tudi – v oblicah. Uživa te kmet,

kateremu si časi skoraj edina hrana, in uživa te gospod, ki

ima vsega dovolj, in vendar ti nisi imeniten. Skromno je lice

tvoje, ne žari se ti kakor tvoji gosposki sestri pomaranči. Pomaranče so imenovali stari: zlata jabolka; jaz ne vem, ali nisi ti morebiti bolj vreden tega lepega imena!

Bistroumni bralci te proste povesti so gotovo že uganili,

o katerem sadežu govorimo. Takega sadeža so nakopali in

nabrali na njivi, potem so šli gor v gozd nad hišo. Skoraj bi

bili pozabili povedati, da je bil gospod Mirodolski pri tem

opravilu silno izbirčen; ni mu bil vsak po volji, natanko je

vedel, kateri bo dober, kateri ni za rabo; moral je biti okrogel, ne predroben ne predebel; vedel mu je tudi še druga zna-menja, katera so bila njegova skrivnost. V gozdu je bilo pri-

pravno mesto; star parobek, napol že sežgan, vendar trden

še in postaven, stal je na prostem, z drevjem obdanem pro-

storu. Kupček oglja in pepela je pričal, za kako rabo je stari

* Valentin Vodnik (1758–1819), Zadovoljni Kranjec

132

parobek. Okoli tega ognjišča pod milim nebom se je zbirala

družba. Toda gospod Mirodolski ni trpel lenuha pod svojim

poveljem, da bi sedel, gledal in jedel. Vsak je imel svoje delo.

Treba je bilo po gozdu iskati suhih vej in korenin. Ali to ni

bilo tako lahko, kakor bi morebiti kdo mislil. Gospoda Mi-

rodolskega gozd ni bil zanemarjen; lepo je bil posnažen in

pospravljen, tako da je bilo dobro iskati, da se je dobilo kaj suhljadi. Korenine so bile gospodu Mirodolskemu posebno

ljube, ako je kje katera prosta, suha ležala; Bog ne daj, da

bi kdo katero živo izrul! In vendar bi ne upali trditi, da ni

kdo, zlasti Edvin, katere malo potegnil in posilil, ki je samo s koncem gledala iz tal; gotovo je to, da jih je ravno on največ nanesel; po sreči gospod Mirodolski ni imel časa, da bi jih

tako natanko pregledoval. Radovan je splezal na mnogo dre-

vo, kjer je videl kako suho vejico; in Breda je pobirala spo-

daj, kar je palo z drevesa. Gospa Jarinova ni mnogo koristila; delala je samo bolj na videz: pripogibanje se ji ni videlo posebno prijetno. Ko se je zdelo gospodu Mirodolskemu, da je

drv dovolj nanesenih, dal jim je dovoljenje, da smejo posesti

po travi okrog ognjišča ter gledati, kaj bo iz tega. Vse drugo namreč je bila njegova naloga. Najprej je bilo treba ognja.

Kako ga je delal gospod Mirodolski? Nabral je za pest dobro

suhega mahu, potem je vzel kresilo, kamen in gobo ter začel

kresati, prav tako, kakor tu pa tam še dandanašnji kreše kak

kmet, ki tobak zažiga. To zastarelo orodje je zvesto hranil za tako posebno priložnost. Ko se je iskra gobe prijela, zavil je tlečo gobo v pripravljeni mah ter vihtel ga v roki tako dolgo, 133

da je začel najprej kaditi se in zadnjič goreti. Nato dene gore-

či mah na parobek in nanj poklada suhega drobiža; ko se ta

vname, debeljših vejic, in ogenj je bil pripravljen.

Gospe Jarinovi, ki ni še prej nikoli enakega videla, zdelo

se je čudno to početje gospoda Mirodolskega; ni si mogla

kaj, da bi mu ne povedala svojih misli.

»Kaj pa pomenijo te čudne ›ceremonije‹, gospod? Kaj bi

ne bilo bolj pametno ogenj z žveplenkami narediti? Kaj je

treba toliko truda? In pa čemu smo pobirali vejevje po goz-

du, kakor bi šivanke iskali? V skládalnici imate najlepših

drv dovolj, celih in naklanih. Vzeli bi naročje polen, to bi bil boljši ogenj!«

»Vidite, gospa!« odgovori ji mirno, a odločno gospod Mi-

rodolski, »tega vi ne umete; to mora tako biti, prav tako in

nič drugače; tako so ogenj delali in kurili naši pradedje, stari Slovani!«

»Tako je ogenj delal in kuril tudi vaš Isteklosem*, ki ga

imate tolikokrat v imenu.«

»Po pravici; zakaj Isteklosem je bil pošten mož, stare ko-

renine, kakršnih ni več dandanes. Tudi Isteklosem je kuril

tako, in dobro je kuril.«

»Tako, menim, da so ogenj delali že v ›kamneni‹ dobi.«

»Prav tako vendar ne, gospa! Kamna je bilo pač dovolj,

dobrega kamna, in gobe menda tudi, samo če so jo znali

strojiti; ali kresila ni bilo, vsaj takega ne, kakor je to, gospa!«

* Isteklosem – oseba iz dram. prizora Stoprv

134

»Res prav imenitno je videti; jaz nisem še videla takega

orodja.«

»Zdaj tudi ni tako lahko dobiti takega. S tem kresilom so

moj oče kresali. Vidite, gospa, tako smo kurili, ko sem bil še mlad; lepa, staroslovanska šega, hraniti jo je treba, da se ne pogubi, kakor se jih je že toliko pogubilo. Vidite, tako ogenj delati, tako kuriti, to je tudi kos poezije, gospa! Pa še nekaj je, zakaj rabim, vsaj v gozdu, tako starinsko orodje. Starega

moža poznam, ki zna izvrstno gobo strojiti. Nabral je in na-

strojil gobe toliko, da zdaj ne ve kam z njo. Mož je menil, da bode delal dobro kupčijo z njo; blago je res dobro, a kaj je

dandanes najboljša kresilna goba? S polnim vozom takega

blaga je bil šel nekdaj v mesto; ljudje so se mu smejali, prodal ga ni za toliko, kolikor so mu voli potrebovali na potu. Popraševal me je, kako bi bilo na Dunaju s takim blagom. Hudo

mi je bilo, a povedati sem mu moral, da tudi tam kresilna

goba ni posebno v čislu.«

»Res!« oglasi se nato Edvin; »spominjam se, da sem mno-

gokrat tam videl Slovake, ki so jo poleti po Pratru ponujali

ljudem, a ne spominjam se, da bi je bila živa duša kdaj kupila, tako da ne vem, o čem živé ti ljudje.«

»Vidite, gospod,« reče nato gospod Mirodolski, »prav ta-

kega, kakor so tisti Slovaki, ki prodajajo kresilno gobo po

Dunaju, si je misliti mojega Isteklosma, samo da on je bil

precej višje in krepkejše postave. A govoriti sem hotel o svo-

jem starem prijatelju, ki je hotel tržiti s kresilno gobo. Kaj hoče z vsem svojim bogastvom? Redkokdaj se oglasi kak star

135

kmetič pri njem, ali kaj se to pozna toliki zalogi, katere bi

dovolj imele za pet let vse slovenske dežele! Dobro se mu zdi

torej, da časi tudi jaz katero kupim, samo da jih tako malo

potrebujem!«

Med takimi pogovori je bil ogenj napol pogorel; naredila

se je lepa žerjavica, da si je sam gospod Mirodolski ni mogel

lepše želeti. Iz nanesenih vej si je bil izbral dolgo palico, ki je bila že bolj drogu podobna; z njo razgrebe žerjavico in vanjo

pomeče – zlata jabolka. A ne dá jim miru, vedno jih preobra-

ča s palico, da se preveč ne obžgó. Ko se jim je bila naredila črna skorja čez in čez, potem nagrebe izpod ognja, ki je pri

strani gorel, nove žerjavice in vanjo jih popolnoma zakoplje.

Vse to, kar smo kolikor mogoče natanko popisali in upa-

mo, da nam bo častiti bralec za to hvaležen – vse to je de-

lal častiti mož s tako resnostjo in dostojnostjo, kakor da bi

opravljal bogve kako sveto opravilo; govoril ni besede; tudi

družba je molčala in gledala, kakor se spodobi. Ko se mu je

zdelo, da je čas, dregne s palico najdrobnejšega iz žerjavice, pobere ga ter ga tehta v roki.

»Zakaj ga pa tako tehtate, gospod sosed?« oglasi se rado-

vedna gospa Jarinova.

»To je tako,« odgovori ji gospod Mirodolski, »vročina

spremeni močo, ki je bila v njem, v soparo in kadar ta vsa

izpuhti iz njega, postane lažji in pečen je; ta bó, menim.«

Nato potegne nož ter mu začne ostrgavati črno kožo. Ko

je bil lepo osnažen in čez in čez rumen kakor pečen kostanj,

stisne ga, da poči in lepo zadiši; potem ga poda galantno in,

136

kakor more, graciozno gospe sosedi. Strahóma ga prime go-

spa ter ga premetava iz roke v roko:

»O, to peče!«

»Taka jed se mora vroča jesti, le pihajte malo, gospa!« po-

učuje jo gospod Mirodolski.

»Duh ni napačen!«

»Tudi slast ni slaba, le pokusite; kakor kostanj! – Ne tako,

lupiti ga ne smete, skorja je najboljša!«

»Res, kakor kostanj! Nikoli bi ne bila mislila, da je tako

dober!«

»Ker niste še jéli tako dobro pečenega. Vsak ga ne zna

tako!«

»To je res, gospod, hvala, komur hvala gre; peči ga znate.

Ali kaj pa to? Takega noža nisem še videla nikoli!«

»To ni nož, gospa, to je – pipec!«

»Tudi staroslovansko orodje,« nasmehne se Edvin.

»Prav gotovo staroslovansko orodje,« pritrjuje gospod

Mirodolski; »tudi pošteni pipec gine bolj in bolj iz sveta, kakor vse, kar je poštenega na svetu; jaz pri taki priložnosti ne rabim nikoli drugega noža.«

Nato se oglasi Radovan:

»Pravili ste nam, gospod Edvin, da ste videli na Dunaju v

Pratru Slovake tržiti s kresilno gobo; ali se ne spominjate, da so imeli na prodaj tudi take nože?«

»Prav pravite, gospod Radovan, res, prav take so imeli,

in spominjam se, da je časi res kak Dunajčan, menim da iz

usmiljenja, katerega kupil za otroke.«

137

»Nekdaj smo jih kupovali otroci,« reče gospod Mirodol-

ski, »na sejmu po starem krajcarju, večje pa po dva krajcarja, in vesel je bil in moški, kateri ga je imel. Zdaj niso otroci več s tako malim zadovoljni. Njega dni je bilo vse drugače!«

Po teh besedah sune zopet drugega iz žerjavice, očedi ga

ter poda ga Edvinu, ki mu je šel tudi prav v slast; trdil je, da mu ni nikoli nobena jed tako dišala. In tako so dobili po vrsti vsak svojega; zadnji je bil, kakor se spodobi, sam gospodar

na vrsti. Potem pa odloži gospod Mirodolski svoje orodje ter

leže v travo, rekoč:

»Moja dolžnost je storjena; zdaj pa vsak, kakor se mu

ljubi!«

To pa vendar ni bilo spodobno, da bi se gospa Jarinova

sama trudila; Radovan prevzame njeno postrežbo. Zdaj od-

krije Breda košarico, ki jo je bila s seboj prinesla ter postreže družbi s plečetom in surovim maslom, tako da so imeli pravo večerjo. Vsi so bili dobre volje, zlasti gospa Jarinova.

»Še enega, gospod Radovan, a šteti ne smete!«

Tudi mi ne povemo, koliko jih je bila pojéla gospa, da bi

se kdo ne pohujševal.

»Za pijačo nisi skrbela, Breda?« vpraša gospod Mirodol-

ski. Breda vstane ter prinese iz košarice steklenico vina; Zora pa vzame vrč in gre po vode k bližnjemu studencu. Prvi kozarec ponudi Breda gospe. Gospa ga pokusi, rekoč:

»Gospod sosed, ta kapljica ni rasla v Mirnem Dolu!«

»Ne zabavljajte, gospa, če hočete, da ostaneva dobra so-

seda,« odgovori ji gospod Mirodolski, »videli boste, káko bo

letošnje, če Bog da srečo!

138

»Na vaše zdravje, gospod sosed, da bi čez leto in dan v

taki lepi složnosti in prijaznosti, tako srečni in veseli vašega pili, kakor zdaj tega pijemo!«

V tem trenutju pride Zora z vodo. Ko čuje te besede, oble-

dí; po vsem životu se trese, toliko da ji ne pade vrč iz roke.

Dobro, da ni bilo nobeno oko obrnjeno vanjo.

»Veste gospod,« vpraša gospa Jarinova svojega soseda,

»veste, gospod, kako se mi zdi da tu ležimo, kurimo, jémo in

pijemo? Kdo ugane?« Odgovori so se hitro vrstili:

»Kakor ljudje v zlati dôbi, ut prisca gens mortalium*!«

»Kakor stari Slovani!«

»Kakor grški vojaki pred Trojo!«

»Kakor pastirji!«

»Kakor cigani!«

»Vi ste zadeli, gospod sosed, prav kakor cigani!«

»Dulce est dissipere in loco,** kakor pravimo Latinci, tet-

ka!« pristavi Edvin; »dobro je, če človek časi malo iz ojnice

stopi; na tvoje zdravje!«

Sonce je bilo zašlo; hladno je prihajalo, toliko prijetne-

je se je sedelo in ležalo okoli gorkega ognja. Ko je bil odpel

* ut prisca gens mortalium – kot davni predniki (Horacij, Epode I, 2, 1–4: Beatus il e qui procul negoti s, / ut prisca gens mortalium, /

paterna rura bobus exercet suis, / solutus omni faenore: O srečen, komur so kupčije tuje, / kot našim dedom v davnih dneh! / Očetna polja z voli obdeluje / in za obresti ni v skrbeh; prevod K. Gantar)

** Dulce est dissipere (desipere) in loco. – Prijetno je kdaj ugnati kako neumno na pravem mestu (Horacij, Ode IV, 12, 28).

139

večerni zvon, ko je bilo tako tiho, tako mirno vse, po gozdu

in dolini, reče gospod Mirodolski:

»Še nekaj pogrešam; pesem bi se tu tako lepo razlegala;

Zora in Breda, zapojta nam tisto žalostno pesem, ki jo tako

rad slišim?«

In deklici zapojeta:

Leži mi rávno poljé, leží,

na polju cvetó cvetice tri,

cvetice tri!

Cvetica prva govorí:

Oh, mene glávica boli,

hudo boli!

Hudó me glávica boli,

pomagaj mi, sestrica ti!

Sestrica ti!

Kako ti bom, sestrica ti?

Oh, mene srčece boli,

hudo boli!

Pomagaj nama, sestrica ti!

Ne morem, udje so mi težkí,

tako težkí!

140

Studenček po polju mimó hiti,

cveticam takó on govori,

oj govori:

Oj tiho, tiho, cvetice tri!

Saj skoraj zora zazori,

oj zazori!

Prišlá bo kosa, sestrice tri,

vsem trem vam glávice pokosi,

oj pokosi!

141





XI


Drugi dan popoldne je sedel gospod Mirodolski sam na

vrtu. Zora in Breda sta bili v gradu. Bil je lep jesenski dan; pridno so obirale čebele jesensko cvetje, dasi ne tako vesele kakor o gorkem poletju. Med njimi so se trudili in kakor

nejevoljni brenčali okorni čmrlji. Po drevju je bilo vse živo; družine sinic, gotovo znamenje jeseni, bile so se preselile sem iz severnih krajev in polastile se drevja; hrane iskaje so se zi-bale po vejah in po deblih so plezali in potrkavali neutrudni

kovački. Vse je bilo živo in veselo po Mirnem Dolu; ponosno

je stopal Kokodin s svojo kurjo družino po vrtu; bil je svojim podložnim vedno skrben gospodar in oster vladar; ne da bi

se bil kdo upiral njegovi oblasti, ali mladi zarod se je začenjal čutiti, kar mu ni bilo videti nič prav po volji. Rdeči grebeni in podbradki so rasli bolj in bolj mladim petelinčkom; zdaj

pa zdaj je tudi že kateri poskušal svoj: kikiriki, ali petje je bilo še silno okorno in hripavo, tako da je Kokodin zaničljivo in

nejevoljno stresal modro glavo, kakor da bi hotel reči: Tebe

se mi ni še bati in deset takih! Kako drugače se je razlegalo

142

njegovo petje po dolini, kakor bi véliki zvon zapel! Vendar

so mu dajali mladi paglavci mnogo opravka. Vsak čas sta se

sprijela taka dva poredneža, kje na strani; blizu si nista upala; po navadi je bilo dovolj, da je srdito zakokodakal nad njima;

samo redkokdaj mu je bilo treba z ostrim kjunom poudariti

svojo voljo, kar je vselej za več časa zaleglo. Kara Mustafa je pasel lenobo po svoji stari navadi, kakor mož, ki je storil svoje dolžnosti. Perun je ležal poleg svojega gospoda; časi je dvi-gnil svojo težko glavo, pogledal ga s svojim umnim očesom

ter pomigal z repom, kakor da bi hotel reči: Lepo domovje

imamo in vse je v redu.

Vesel je bil gospod Mirodolski – zakaj bi ne bil? Res lepo

domovje je imel in vse, česar si more želeti človeško srce.

Srečen bi bil, kolikor more biti človek srečen, ko bi mu ne bil kalil oblak jasnega obnebja. Ali ta oblak ni bil teman; bel je bil in svetal in zlatom obrobljen.

Spomin na drago družico, ki ga je tako zgodaj zapustila,

ni mu prizadel več, kakor nekdaj, bodeče bolečine v srcu. Pač

bi bilo lepo, ko bi mu sedela zdaj na strani ter gledala in uživala z njim vso to lepoto; ali človek ne sme biti popolnoma

srečen na svetu!

Zbujal se mu je preteklega življenja spomin; podoba se

mu je vrstila za podobo pred očmi; gledal je jasne podobe

in bil je zadovoljen. Res, človeško življenje ni vedno veseli-

ca; solzna dolina je zemlja res, polna trpljenja; in če ne trpiš sam, vidiš druge, ki trpé. Ali kaj hočemo? Kaj pomaga vedno

samo premišljevati žalostno stanje človeštva, zarivati se tako 143

rekoč v svojo nesrečo in križem roke držati? Dela naj vsak

po svoji moči, vsak po svojem stanu, da se vedno bolj lajša

in boljša žalostno stanje človeštva. In da je to mogoče, kdo

bi tajil? Človeška roka spreminja zemlji lice in pogled v zgo-

dovino, kolikor je vidimo pred seboj, nam kaže, da človeštvo

napreduje, da vedno večji del človeštva živi človeško življe-

nje. Samo pravega spoznanja je treba, samo dela je treba in

bratovske ljubezni!

On je pregledaval v duhu svoje življenje in vest mu je pri-

čala, da ga je v vsem dejanju vodilo to prepričevanje. Vest

mu je pričala, da nikoli nikomur ni nič hudega želel ne storil.

Ali je pa tudi njegovo življenje kaj koristilo človeštvu? Vsaj prizadeval si je in trudil se po svojih močeh. Učil je mladino, dobro seme je sejal in upati je pač smel, da ni palo vse na

skalno, peščeno zemljo, da tu pa tam zrno požene kal ter ob-

rodi dober sad. Najbolj pa je učil, največ je koristil blagi mož s svojim zgledom. Po vsej pravici je smel reči svojim učencem: Ne poslušajte samo mojih besed, glejte tudi moja dela

in ravnajte se po njih. In res, težko je bilo videti moža, go-

voriti z njim, da bi se človek ne bil boljšega in blažjega čutil.

Kakor prerok je bil med mladino; nebeški mir je kraljeval na

njegovem obličju; iz vsake besede njegove, iz vsakega pogle-

da je govorila plemenitost, dobrota njegovega srca. Najsuro-

vejši človek se bode težko nespodobno vedel pred vzvišeno,

sveto podobo; tako je že sam pogled njegov krotil in blažil

vsakega, kdor se mu je bližal. Slavne so reke, ki poleg trgov

in mest valé ponosno svoje valove ter nosijo čolne in ladje z

144

blagom obložene; ali koristen in dobrotljiv je tudi potok, ki v svojem gornjem toku vrti tu pa tam kako mlinsko kolo, potem pa se vije umirjen in učiščen po ravnini, napaja travo in

cvetice na poljih in ptice izpod neba; in ribice se igrajo v bistri vodi njegovi. Takemu potoku brez imena je bilo podob-

no njegovo življenje in dejanje, vse bitje njegovo. In ako bi

mu bilo v tem trenutju ločiti se od življenja, mirno bi lahko

zatisnil trudne oči, rekoč: Živel sem in življenje moje ni bilo čisto zastonj. Moje ime ni zapisano v zlato knjigo človeštva;

svet me ne bode slavil, ne bode mi stavil spomenikov; naj

me pozabi svet, če me je kdaj poznal; moje življenje vendar

ne ostane čisto brez blagodejnega sledu. In če me pozabi ves

svet, nekoliko časa bo živel moj spomin v hvaležnih srcih

mojih otrok.

Toda kaj mi hodijo po glavi take mrtvaške misli sedaj, ko

sem še tako zdrav in krepak, ko se mi obeta lepa vrsta mir-

nih, srečnih dni v družbi mojih otrok! Jesen je tudi v mojem

življenju, a jesen je pravi čas mirnega uživanja; veselimo se

jeseni!

Vesel je bil gospod Mirodolski in veselo je bilo vse okoli

njega.

Pri tej priči plane Perun kvišku, vrtne duri se nanagloma

odpró in pred gospodom Mirodolskim stoji Breda brez sape,

bleda kakor zid in trese se po vsem životu kakor golobica, ki

jo je imel kragulj v ostrih nohtih.

»Kaj ti je, dete; govori, kaj se je zgodilo? Kje je Zora?«

»Zore ni, oče, Zore ni!«

145

»Kaj govoriš, dete, pomisli, kaj govoriš; kje je Zora?«

Dekle se je bilo zgrudilo onemoglo na klop.

»Oddahni si, dete, potem govori, kje je Zora, kaj je z mo-

jim otrokom! Ne boj se, dete; bolj me prestrašiti ne moreš,

kakor si me že; povej mi vse, naj bo še tako strašno; poglej

me, vsa kri mi je šinila k srcu, govori, da mi ne poči srce! Ali je še živa? Govori!«

»Živa!«

»Hvala Bogu, najtežji kamen mi je s srca!«

»Živa, oče, in zdrava!«

»Kaj me torej tako strašiš po nepotrebnem, dete! Kaka

nesreča jo je mogla sicer zadeti, da si tako prestrašena in da tudi očeta tako strašiš?«

»Vaša hči se je izgubila, oče!«

»Izgubila! Bog ne daj hujše nesreče! Iskat jo pojdemo;

sklicati hočem ves Tihi Dol in spraviti na noge; preiskati in

preobrniti hočemo vse gozde, stakniti vsa kota, da jo najde-

mo; preden sonce zaide, bodemo sedeli tu na klopi in veselili

se izgubljenega in zopet najdenega otroka. Mirna bodi, Bre-

da; tu ostani in čakaj malo, skoraj se vrnemo z izgubljeno ov-

čico in smejali se bodemo tebi in tvojemu praznemu strahu.«

»O moj Bog, moj Bog! Vi me ne umete, oče! Zastonj bi

iskali svoje hčere po gozdih, ne najdete je. Moj Bog, moj Bog, kako naj govorim, kako naj vam odkrijem strašno resnico!

Govoriti moram, povedati vam moram vse, oče, predolgo že

sem molčala. Vaša hči je šla – z Edvinom, je šla, bogve kam!«

Kakor strela so zadele te besede ubogega moža.

146

»Moja hči – z Edvinom! – Ali veš, kaj govoriš, nesrečno

dete? Reci, da ni res in, kakor sem star, zavriskam in zavr-

tim se z veseljem! Zora, moje dete, moje oko, punčica moje-

ga očesa, bi mi bila vzeta, uplenjena, iztrgana; kragulj bi bil ugrabil mojo golobičico? Kje sem bil, kaj sem delal, da nisem

slišal njenega krika, ko je klicala na pomoč svojega očeta! Kje si bila ti, moja hči, da nisi slišala njenega vpitja! Kako je bilo?

Govori!«

»Kako je bilo, oče, saj sama prav ne vem, kako je bilo. Na

vrtu smo sedeli. Jaz sem bila z gospo v pogovoru. Zora in

Edvin sta bila vstala in sprehajala se sama po vrtu. Čez nekaj časa pogledam za njima; nikjer ju ni bilo videti; nemirna sem

bila, gospa se je norčevala: nič se naj ne bojim, ne bodeta se izgubila, saj nista tako majhna. Jaz nisem imela miru; za njima grem, kličem Zoro, nič odgovora! Ves vrt sem obletela,

iskala in klicala; vse zastonj! Strah me je bilo; gospa pride za mano, kliče Edvina; nič odgovora! Gospa je bila še vedno

dobre volje, tolažila me je, da naju samo strašita; jaz ji nisem mogla verjeti; strašna misel mi je jela rojiti po glavi. Ko je videla gospa, da se ne dam potolažiti, gre v grad; malo naj

počakam, skoraj bodeta tukaj. Jaz čakam in čakam; čez nekaj

časa, meni se je zdelo strašno dolgo, pride, vsa preplašena!

Težko je bilo spraviti besedo iz nje. V njegovi sobi je bila, tam je videla, da je vse izginilo, kar je bil s seboj prinesel. Sedaj ni bilo več dvoma, da je odšel, skrivaj odšel; nihče ga ni videl, kar jih je v gradu. Hitiva proti cesti pod gradom; pri cesti na njivi zagledava kmeta; gospa ga vpraša, ali ni videl, da sta šla 147

dva taka in taka tod. Mož odgovori, da je videl, ko sta dva

gosposka, moški in ženska, séla na voz, ki je stal pod gričem, in urno se odpeljala po cesti.«

»Na katero stran?«

»Proti mestu.«

»In kaj je še pravil mož? Ali ni dejal, da se je branila, da je vpila, klicala: Pomagajte, kdor je živ!«

»Tega ni dejal, oče; morebiti zato ne, ker ga ni nihče

vprašal.«

Vsaka beseda očetova je pričala ubogemu dekletu, da ni

še na pravem sledu, da mu je znano samo pol resnice; ona

je vedela vso, vse ji je bilo jasno. Vendar kako bi bila mogla sirota razodeti mu žalostno novico; saj je bil mož že zdaj tako potrt, tako uničen, da sirota ni strpela gledati mu v lice, v

bledo, upalo lice.

Nekoliko časa molči, kakor da bi se ne zavedal, potem zo-

pet spregovori; glas se mu je tresel, ko je govoril:

»In kaj si delala ti, nesrečno dete? Zakaj nisi letela pove-

dat očetu?«

»Sama ne vem, kako je bilo potem; črno se mi je storilo

pred očmi; menda sem bila omedlela; v postelji sem se zbu-

dila, gospa je stala poleg mene. Vstala sem, kolena so se mi

šibila; vendar morala sem domov s strašno novico! Gospa

me je spremljala in podpirala po potu. Pri ograji me je pusti-

la, ni si upala pred vaše obličje.«

»O ta ženska, ta nesrečna ženska, da bi je ne bil nikdar

videl; ona mi je vsega kriva!«

148

»O ne dolžite je, oče, gospa je nedolžna; ko bi jo videli,

kakšna je, v srce bi se vam smilila, oče!«

»O kje ste bile moje oči, kam ste gledale, ko je volk zalá-

zoval ovčico! Ali kaj stojim in besedujem in tožim? Na pot,

stare noge, za njim, za njim, in ko bi bilo iti do zadnjega kon-ca sveta! Dekle, pojdi mi po klobuk in palico; ne vrnem se

prej, spal ne bodem pod to streho, preden najdem in prine-

sem nazaj izgubljeno ovčico! Moje dete vpije po meni in jaz

tu stojim! Hitro, dekle, kaj stojiš in me gledaš molče s tisti-mi očmi; ravno take so njene oči, ki jih zdaj žalostno obrača

proti meni. Urno, na pot! Jedí naj ne bode v moja usta, kaplja naj mi ne zmoči jezika, dokler ga ne najdem. Pobijem ga,

kakor vola ga pobijem, s tole pestjo!«

Ko je bil izgovoril z grmečim glasom zadnje besede, pride

mož, neznan mož, ki mu poda pismo, potem urno odide.

Govoril ni besede; videti je bilo, da se mož ogiblje vprašanja: kdo in od kod? Gospod Mirodolski vzame in razpečati pismo. Ko zagleda znano mu pisavo, vesel zavpije:

»Kje si, Breda? Sem pojdi; poglej, kaj sem dobil; ali poznaš

to pisanje! Zdaj je vse dobro! Najdeno je izgubljeno dete! O

zdaj je vse dobro! Čakaj malo; najprej ga jaz preberem; meni

je pisano; Zora piše očetu! O srečne oči, da vam je dan tako

lep pogled! O ljube oči, toliko veselja mi niste storile, odkar vas nosim v glavi!«

In vesel začne brati pismo. Še ga ni bil prav prebral, ko se

zgrudi na klop. Ubogo dekle ga gleda s plahimi očmi:

»Kaj vam je, oče?«

149

»Nič!« odgovori ji z zamolklim glasom. Dolgo časa molči;

potem zopet začne:

»Kaj mi je, vprašaš? Strela je udarila v mé; ali kaj? In ven-

dar je jasno nebo; iz jasnega strela, kakor pravijo, prej ni-

sem verjel, da je mogoče; iz jasnega strela! Ali je oblačno?

Poglej, dekle, jaz ne vidim dobro, megleno mi je pred očmi;

stare oči, slabe oči! Sicer mi je dobro, tako lahkega se čutim; plesal bi, ko bi mogel! Kam je moja moč? Malo prej še sem

se tako krepkega čutil, in zdaj me vsak otrok z mezincem

prevrne! Čudno, čudno! Košček belega papirja, nekaj črnih

kljuk in zvijač, ki gomazé in plešejo po njem – in to ima tako moč! Vzemi, vzemi, dekle, da boš videla, káko čudno moč

ima to branje v sebi. – Kako je zdaj čuden svet, ves drugačen, prav kratkočasen: ptice plavajo po vodi, ribe letajo po zraku; krokarji so beli in črni so golobje. Jagnje gre za volkom in

otrok zasaja meč v prsi očetu! To se mi ne zdi prav; prej je

bilo lepše: Spoštuj očeta in mater! Tako je bilo prej, zdaj je vse drugače; druga vera, druge misli, druge navade! Jaz sem

že prestar za novi svet; ti si še mlada, dekle; zate so ti novi nauki. Kaj stojiš in gledaš starca, ki je že otročji in ne ve, kaj govori. Pojdi, pojdi tudi ti, obesi se komu na vrat; mlado si

in čedno si tudi še precéj; ni zlodej, da bi ne našlo kakega

mlečnozobega, rdečeličnega paglavca, ki te vzame za kratek

čas! Kaj me gledaš tako pobožno, tako nedolžno! Jaz nič več

ne verujem; ona je gledala tudi tako, in vendar! – Pa preden

greš, beri, beri, nič se ne brani; beri, da boš videla, kako lepo 150

zna pisati tvoja sestra. Beri, jaz hočem, da bereš, ali ne velja nič več moja beseda?«

Dekle vzame pismo v roke in bere:

»Oče! Pa saj ne smem več imenovati vas očeta. Sama sem

pretrgala, z grešno roko sem pretrgala sveto vez, ki veže otro-ka z očetom. Bog mi je priča, kaj sem prestala; vi samí bi

imeli usmiljenje z menoj, ko bi vedeli, kako sem se borila,

koliko sem trpela skivaj pred svetom in pred vašimi očmi.

Zmagala je ljubezen! – Kolikokrat sem hotela pasti pred vas

na kolena, razodeti vam vse, povedati vam: da ne morem biti

nikdar Radovanova, da ljubim drugega z vso močjo prve lju-

bezni! Imela nisem dovolj moči. In zdaj sem vam to storila!

Ne prosim vas odpuščanja, oče; pregreha moja je prevelika;

vendar ne preklinjajte svojega nesrečnega, izgubljenega otro-

ka. Ne preklinjajte Edvina, sama sem kriva. Edvin je dobrega

srca; skoraj, upam, prideva, mož in žena, prosit vas odpu-

ščanja; ali pa vas ne bodem videla nikdar več! – Breda, miluj

svojo nesrečno sestro, odpusti ji, ako moreš in bodi zvesta

tolažnica ubogemu očetu. – Povedati ne smem, kje pišem to

pismo, ki ga poljubljam in močim z vročimi solzami!«

151





XII


Strela, pravijo, rada udari dvakrat v eno mesto. Kjer se je

vselila nesreča, obsedi in rada pride druga za njo. Besede ni

govoril Radovan, tožbe mu ni bilo iz ust, solzé mu ni bilo v

oko, ko je zvedel strašno vest; zadela ga je naravnost v srce!

Duša mu je otrpnila, telesne moči so mu odrekle. Bolečina

mu je bila zasadila ostro želo v srce s tako močjo, da se je želu odlomila ost; brez čuta je bil, brez jasne zavesti.

Malo dobrega je bil užil Radovan v svoji mladosti; trnova

mu je bila pot skozi življenje od skromne očetove hiše do

daljnega vélikega mesta, kjer se je pripravljal za učiteljski

stan. Lahko bi bil dobival dovolj podpore od gospoda Mi-

rodolskega, kateri ga je ljubil kakor svojega sina; a Radovan

je hotel stati na svojih nogah. Zase je živel v tujem mestu,

redko je zahajal v družbe svojih vrstnikov, redko udeleže-

val se njih veselic in tam ni bil najglasnejši med njimi. Zato ni bil posebno priljubljen svojim tovarišem; bili so celo med

njimi, ki so ga postrani gledali, kakor da bi mu ne bilo prav

upati. Vse to ga je bolelo, a ne motilo. Splošna sodba o njem

152

je bila ta, da je priden, pošten, da mu ni moči očitati ničesar, a suhoparen, brez ognja, brez čuta. Radovan brez čuta, on, ki

je imel srce tako polno ljubezni! A ljubezen je hranil zaprto

in zaklenjeno v srcu; ni je kazal pred svetom, ni je razdajal

kakor drugi, na drobno. Rad je imel vse ljudi, sovraštvu ni

bilo prostora v njegovem srcu; a ljubil je samo dve bitji na

svetu, svojo mater in nevesto svojo. Radovan je ljubil svo-

jo mater, kakor more ljubiti svojo mater morda samo izo-

bražen kmečkih roditeljev sin, ki ne potroša svoje ljubezni z

objemanjem, poljubovanjem in sladkimi imeni; ki je imel, v

velikem sijajnem mestu živeč, toliko priložnosti, spoznavati

površnost in plitvost gosposkega ženstva in ceniti po pravi

vrednosti zvesto srce, na skrivnem gorečo ljubezen proste

slovenske matere! Svoji nevesti je hranil čisto, neoskrunje-

no srce; skušnjave velikega mesta so ga zastonj vabile; on ni

trgal za kratek čas pisanih cvetic, ki rastó ob poti. Ljubezen mu je bila svet čut, ne igrača, ki jo človek zamenja z drugo,

kadar se je prejšnje naveličal. Mladost mu je bila čas dela, ne uživanja; kar ima življenje lepega in sladkega, naj mu hrani,

da pride čas, nepokušeno, nenačeto. Po vsi pravici si je smel

Radovan obetati lepo, veselo prihodnost, zasluženo z delom

in trudom, z zmernostjo in zatajevanjem. Pogled v jasno pri-

hodnost mu je bil tolažba in podpora, ko so mu pešale moči,

ko mu je upadalo srce v življenja trudu in boju. Naj mu je

bilo še tako temno obdobje, dve prijazni zvezdi sta mu sijali, razsvetljevali mu pot.

153

In teh dveh zvezd, v kateri se je oziral z vero, upanjem

in ljubeznijo, teh dveh zvezd se mu je ena utrnila! Dve bitji

je ljubil na svetu, in eno je izgubil, kako izgubil! Da bi mu

smrt vzela nevesto, ta strašna misel ga je res plašila v črnih trenutjih; kakor môra mu je ležala časi na prsih; a stresel se je in zavedel: to ni mogoče, ta sreča mora biti njegova; zago-tovljena mu mora biti edina ta, saj se je vsi drugi rad odpo-

vedal! In zdaj! Česar si ni smel misliti prej, to bi mu bilo zdaj tolažba! Ako bi mu jo bila vzela nemila smrt, krvavelo bi mu

srce; obiskoval bi jo, solzé bi točil na njen grob in solzé bi mu lajšale bolečino. Izgubil bi jo bil in vendar ne popolnoma izgubil; v srcu bi hranil njen spomin čist in svetal, v srcu bi mu živela jasna njena podoba; gledal bi jo, pogovarjal se z njo v tihih trenutjih; ne bil bi sam!

In vendar mera njegove nesreče še ni bila polna. Mati mu

nanagloma zboli, zastonj je bila vsa pomoč. Sirota že prej

ni bila trdnega zdravja, sinova nesreča ji je presunila srce.

Radovan je ljubil svojo mater; nesli so mu jo v grob in on

ni potočil solze. Zdelo se mu je, kakor da bi se vse v sanjah

zgodilo. Obilo mero trpljenja more prenašati človeško srce,

kar presega to mero, tega ne čuti več. Narava ni dobra mati

človeku, vendar za edino to naredbo, ki kaže neko usmilje-

nje do ubogega človeka, bodimo ji hvaležni; ko bi mogel člo-

vek trpeti brez konca, ko bi mogel čutiti brez meje bolečino

na bolečino, kolikor jih more zadeti človeško srce – grozna

misel.

154

Sam je bil Radovan, tako sam na svetu; zapuščen kakor

otrok, ki se je izgubil v temnem gozdu! Kam naj bi se bil obr-

nil, kje iskal tolažbe; pri Mirodolskem in hčeri njegovi, ki sta bila sama tako potrebna tolažbe? Teman mu je bil svet, dasi

je tako lepo sijalo sonce na jasnem jesenskem nebu. Njemu

je bilo sonce zašlo; končana mu je bila pot, kaj naj bi ga še

vezalo na življenje? Pusto in prazno mu je bilo vse; oko mu

je gledalo, a jasno ni videlo ničesar; ves svet mu je bil kakor z mreno preprežen. Temne misli so se mu podile po glavi, ne-jasne, brez določene oblike, kakor po nébesu oblaki. Kakor

ranjena zver je pohajal po gozdu, brez počitka, brez hrane;

kakor hudodelnik se je ogibal človeškega obličja. Kako pri-

jazen je bil prej z ljudmi, kako rad se je pogovarjal s svojimi sosedi! In zdaj! V srce ga je zbodlo, kadar je zagledal človeški obraz. V srce se je smilil ljudem, dasi so poznali samo polovico njegove nesreče!

Ubogi Radovan! Tako nesrečnega se čutiš, kakor meniš,

da ni bil nikdar človek na svetu nesrečen! In vendar, kaj se

ti je zgodilo, kaj te je zadelo? Smrt ti je vzela mater; ljubil si jo, z njo si želel živeti, z otroško ljubeznijo slajšati ji življenja večer, v obili meri povrniti ji vse, kar je sirota zate storila, trudila se in trpela. To veselje, to sladko nado ti je razdrla smrt z nemilo roko. Velika izguba, huda bolečina; a tolaži se, pomisli: naravni zakon je, da gre mati pred sinom iz svetá!

Izneverilo se ti je dekle, katero si ljubil, v katero si stavil vero in up. Če te vse zapusti, če te vse izda, ona, upal si, ostane ti zvesta. Zapustila te je, zavrgla je tvoje zvesto srce, šla je za 155

drugim; kaj je nji vsa tvoja ljubezen in zvestoba; kaj nji to, da ti je vzela vero v človeštvo, da ti je zamorila mladost, uničila nade polno življenje! Ti se čudiš, da še sonce sije, da še zemlja zelení in po nji hodijo ljudje, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. O Radovan, Radovan! Kako slabo poznaš ti življenje! Med

knjigami ti je pretekla mladost in iz knjig se ne spoznava ži-

vljenje. Svoj svet si snoval si v svojih sanjah, a ta vzorni svet kako malo je podoben svetu, kakršen je v resnici! Srečno si

živel v svojem zračnem domu, prišel si na zemljo in noga se

ti je spotaknila o prvi stopinji! Vso svojo vero si stavil v eno bitje, v stvar s človeškim obličjem, z lepim ženskim obličjem, in to bitje se ti je izneverilo! Na eno ladjo si bil naložil vse svoje blago, vso svojo srečo, in ta ladja se ti je razbila! Je li to modrost, je li to sad tvoje učenosti? Malikoval si in bridko se pokoriš za svoje malikovanje. In vendar, kdo bi te grajal? Koliko blagih mož je bilo pred tabo, katerim se je godilo enako, in koliko jih bode za tabo! In če ti poči srce, vedi, da nisi prvi in da tudi zadnji ne bodeš! O žalostna, krvava ironija! Kaka

demonska moč žene tolikokrat ravno najblažjega moža z ne-

premagljivo silo, da slep na desno in na levo hrepeni samo

po enem: po nestanovitni, omahljivi ženski! Zakaj je ravno

njegova ljubezen tako neskončno globoka! Zakaj mora biti

tako? Ne bi li bilo morebiti bolje, da bi bil tudi on, kakor jih je sto in sto drugih okrog njega, lahkih misli in lahkega srca?

Koliko bridke nesreče bi bilo manj na svetu!

Krepki hrast, kateremu gloje drobni črv osrčje, začne s

časom hirati; listje se mu suši in rumeni; smrtna bolezen mu

156

razgraja po udih. Radovan je trpel na skrivnem; preobilni

žalosti, ki mu je polnila srce, ni dal duška ne z besedo ne s

solzó. Pereči ogenj, ki mu je, v prsih zaprt, razjedal srce, prime se mu telesa. Hude vročine mu razvnemajo kri, divjajo mu

po udih, po možganih. Ko pride neko jutro Breda k njemu

pogledat – sirota ni imela miru – najde ga na postelji, oble-

čenega; komaj jo je poznal. Hitro gre povedat očetu; pošljejo

po zdravnika. Zdravnik pride z gospodom Mirodolskim in

Bredo, pregleda ga in pravi, da je bolezen nevarna; pokoja je

treba bolniku in najskrbnejše postrežbe. Ali težavo so imeli z njim. Prosil jih je: Pustite me! Kaj mi hočete, saj vam nisem

nobenemu nič žalega storil! Pustite me, naj v miru umrjem!

Stežka ga je preprosila Breda, da je použil nekoliko hladilne

pijače; a nikakor ga ni bilo pregovoriti, da bi se pustil prenesti v Mirni Dol. Njegov odgovor je bil: Pustite me tukaj; od

tod imam bliže do matere; tu sem prvič zagledal ta žalostni

svet, tu hočem zatisniti oči. Ne mudite me, mati me čakajo;

čujte, mati me kličejo! Tiho, tiho, mati, skoraj bom pri vas;

saj ne morem živeti brez vas; vi ste me radi imeli, mati, vi in nihče drug na svetu! – Nato utrujen zaspi. Zdravnik migne,

da zdaj je čas, zadnji čas. V spanju ga prenesó v Mirni Dol.

Žalost se je bila vselila v Mirnem Dolu. Mirnega doma si

je želel blagi mož na svoje stare dni, zato je imenoval Mirni

Dol svojo novo domačijo. Miren je bil zdaj njegov dom, a

takega miru si pač ni želel, ko se je preseljeval v ta kraj!

Kako se je bil spremenil ubogi mož! Za deset let se je bil

postaral; zapustile so ga bile dušne in telesne moči. Odljuden 157

je bil in osoren; še svoji hčerki ni dal prijazne besede. Videti ni mogel ničesar, kar ga je spominjalo izgubljenega otroka. Tu je imela Breda priložnost, kazati svojo angelsko potrpežljivost.

Radovanova bolezen se ni obrnila ne na boljše ne na slab-

še. Skoraj ves čas je ležal v nezavesti; Breda je bila noč in dan poleg njegove postelje: stregla mu je kakor mati bolnemu

otroku. Z roko mu je hladila razbeljeno čelo, kar je bilo vide-ti, da dobro dé bolniku. Ali kaj je trpela uboga sirota? Kako ji je krvavelo srce, ko ga je slišala govoriti v vročinskih sanjah:

»Kaj bodete vi s svojimi dekleti! Metle jim v roke, da po-

metejo dvorišče moji kraljici. O, kako je lepa moja kraljica,

moja Zora! Kakor roža med osatom! Ne roža, bela je kakor

lilija in čista in nedolžna kakor lilija! Lepa je in zvesta! – Zvestoba, pravijo, ne druži se z lepoto. Ljudje govoré, ker ne poznajo moje Zore. Knezi jo snubijo in kralji, iz daljnih dežel

prihajajo, v deveto deželo je segel njene lepote glas. Klanjajo se do tal pred njeno lepoto; zlate krone si snemajo z glav ter jih pokladajo v prah pred njene noge. A moja kraljica sedi

ponosna na svetlem prestolu; zaničljivo jih gleda in z drobno

nožico se igra po tleh ter suje v stran blesteče krone. Idite, govori jim, knezi in kralji! Izbrala sem si že ljubega, ki kra-ljuje v mojem srcu; pastir je moj ljubi, bele ovčice pase na

zelenem travniku in jaz jih bom pasla z njim!«

In zopet čez nekaj časa:

»Prišla si, Zora moja; saj sem vedel, da prideš! Pa so me

strašili hudobni ljudje, ki mi ne privoščijo moje sreče; dejali so mi, da si me zapustila, da si šla z mladim kraljevičem, ki je 158

lep kakor pomladansko jutro! Res si zapustila dom in očeta,

a šla si v daljne tuje mesto obiskat bolnega prijatelja, da ne bode tako sam. Tako sam sem bil in zapuščen; še matere ni

bilo k bolnemu otroku. Ljudje pravijo, da so bolni; gotovo so

hudo bolni, da ne pridejo k svojemu otroku. Ti pa si prišla,

zlata zvezda moja! Nič te ni držalo, ne očetove ne sestrine

prošnje; ni te strašila daljna pot! Prišla si in mehko svojo ro-

čico mi pokladaš na vroče čelo. O položi mi jo sem na srce,

še bolj vroče mi je srce od ljubezni do tebe. Kaj me gledaš

s tako žalostnim očesom! Kdo ti je kaj žalega storil? O svet

je tako hudoben, Zora moja! Vse nama zavida najino srečo.

Strupene kače lazijo med cveticami po travi. Glej tam one-

ga pisanega gada; tebe zalezuje, sladka nevesta moja! Beživa,

beživa, Zora moja, zapustiva ta hudobni svet; svet noče, da bi bila srečna! Stisni se v moje naročje! V naročju te nesem čez

hribe in doline; sovražnik je za nama! O hvala Bogu; rešena

sva! Glej, široko morje blešči pred nama; ladja naju čaka ob

bregu; bela jadra so razpeta; urno v ladjo! Nič se ne boj, ne-

vesta moja, pokojno je morje, prijazna sapica diše* in mor-

ske ribice plešejo in spremljajo ladjo. Dalje, dalje! Glej, že naju pozdravlja zelen otok, prijazno naju vabi v mirno svoje

naročje!«

Utrujen umolkne; mrzel pot mu je oblil čelo in težko sope.

Čez nekaj časa pogleda; strmeče oči upira v svojo strežnico:

* díhati (zast.) – pihati, pihljati

159

»Ti nisi Zora! Kaj hočeš ti, tuje dekle, pri meni! Kje je

Zora? Ravnokar je bila tu; njena roka je bila v moji roki; kam si jo dela? Ti hočeš biti na njenem mestu, ti hočeš biti moja

nevesta? Nikdar!«

In jezen sune od sebe roko deklice, ki ga je tolažila in mi-

rila. In ko pride gospod Mirodolski sam tolažit bolnika, gle-

da ga debelo, rekoč:

»Kdo si ti, častiti starček? Znan se mi vidiš; zdi se mi, da

sem te že videl nekje, ti si Lear*, kralj Lear si ti, otroška nehvaležnost ti je razorala častito obličje. Kje so tvoje hčeri, Lear? Nehvaležne so bile, ti si jih preklel in zdaj si nesrečen!

In vendar vse to ni nič res. Breztelesna prikazen si ti, stara basen, otroška pripovedka; vse nič res; otroške nehvaležnosti ni na svetu. Izgini izpred mojih oči, hudó jim dé tvoja

prikazen!«

Tako je bilo zdaj življenje v Mirnem Dolu! In gospa Jari-

nova? Zapustila je bila grad takoj drugi dan po dogodbi, ki

je uničila srečo sosedni družini. Vsa potrta je bila; ni čudo, čutila je žena, da je, četudi nehote, kriva nesreče. Nemogoče

ji je bilo priti in posloviti se od svojega nesrečnega soseda.

Poslala mu je pisemce z naslednjimi vrsticami:

»Gospod! Dasi le predobro vem, da boste moje ime,

moj spomin preklinjali do konca dni, ne morem vendar iti

od tod brez vsega slovesa. Tolažiti vas nimam pravice, tudi

* Lear – glavni junak Shakespearove (1564–1616) tragedije »Kralj Lear«

160

opravičevala se ne bodem; zastonj bi bila vsaka beseda, ne-

sreča dela človeka krivičnega! Samo toliko vam rečem: Mno-

go sem trpela v svojem življenju, vse moje trpljenje ni bilo

nič proti nesreči, ki me je z vami vred zadela. Kako rada bi

vam podala roko v slovo, videla vas več ne bodem, a ne upam

si pred vaše obličje. Zbogom, zbogom!«

161





XIII


Mračilo se je že, ko je stopal postaren mož po slabo ugla-

jeni stezi preko gostega smrekovega gozda. Ni ga motilo, da

so se mu noge, trudne ali nemarne, pogosto spotikale ob ko-

renine, ki so se vzpenjale tu in tam čez stezo, debelim kačam

podobne; ni ga plašila tema, ki je gledala tako strahovito z

debelimi, črnimi očmi izmed goščave; dobre volje je bil, zdaj

je zvižgal, zdaj popeval kratke pesmice s hripavim glasom, ki

se pa vendar ni neprijetno razlegal po samotnem gozdu; zdaj

je oponašal sovo, ki se je oglašala v smrečju, zdaj je metal

svoje pokrivalo za netopirji, ki so mu preletavali pot. Mudilo se mu ni, kakor je bilo videti; počasi je korakal, dasi ni bilo videti gozdu ne konca ne kraja pred njim. Strah ga ni bilo;

vse je kazalo, da je mož vajen gozda in noči. Tudi ni vedel,

zakaj bi se bal; zlato in srebro in kar je sploh posvetnega bla-ga, ni ga težilo na svetu; in tudi, kar je imel na životu, težko da bi bilo mikalo razbojnika, ki preží za grmovjem ob cesti. Vpričo razbojnika pel srčán bo prazen popotnik, pravi

162

rimski pesnik.* Bal se torej ni naš popotnik, prazen je bil

in razen tega je vihtel v zarjaveli roki krepko grčavo gorjačo in nekoliko korakov pred njim je mirnodušno stopal zvest

tovariš: velik, kosmat pes; star je bil res in suh kakor njegov gospod; vendar ni mu bilo upati, tako hudo je gledal in nekaj zob si je bil še ohranil iz življenja nadlog za silo! Bal se ni, pravimo, naš popotnik, prej bi se ga bil kdo drug ustra-

šil, ako bi ga srečal sam v gozdu, zlasti ponoči; po vsi svoji prikazni je bil nekako v sredi med razbojnikom in beračem.

Vendar ne bodemo ga dalje popisovali; bralec, ki nas je pri-

jazno spremljal do zdaj, upamo, da ga je že uganil, njega in

njegovega tovariša, ako se še spominja moža, katerega so bili

prinesli napol mrtvega v Mirni Dol. Spominja se morebiti še

čudnega tovariševega imena, njegovega gotovo ne; povedali

mu ga nismo, ne vedoč, da ga srečamo še kdaj. Dajmo mu,

kakor vsem osebam te povesti, izmišljeno ime, imenujmo ga

Záboja. – Záboj torej je koračil pozno po gozdu. Ko se je na-

veličal žvižganja in petja, jel se je za kratek čas pogovarjati s svojim tovarišem:

»Kam se ti tako mudi, žival božja? Strah te morda vendar

ne bo, kaj? Če nama bo prenočiti nocoj v gozdu, saj ne bo

prvič in zadnjič morebiti tudi ne. Brutus, Brutus! Meni se

* Juvenal (60–140 n. š.), »Satire« 10, 19–22; A. Sovrč je to mesto prevedel takole: Nosi srebrnih posod naj kdo ti še tako malo, / nočne poti ga je strah, saj noža boji se in kola, / skoči pred senco trstike, ko v mesečnem soju se zgane: / potnik brez krošnje in brig pa bo pel razbonjiku v úho!

163

zdi, da si postal mehkužen na svoje stare dni; gorke večerje si želiš in mehke postelje starim kostem; po človeškem obličju

hrepeniš, da bodeš prijazno z repom migal, da bodeš roko

lizal človeku! Ali sem te tako učil! O Brutus, Brutus, ne po-

zabi mojih naukov, ne izneveri se sebi in meni; ne žali me, ne delaj mi sramote! Ostaniva si zvesta; nikomur dobre besede,

prijaznega pogleda; ne prilizujva se, ne prosiva; sovraživa,

zaničujva kakor do sedaj človeka! – Lačen si? Ne bodi len;

tod po grmovju poišči; zajca bi pač težko dohajal, ali kaka

miška bi se ti še dala ujeti; ne bodi tako izbirčen, moj Brutus, za silo tudi mišje meso! In četudi miši ne ujameš, brez ve-

čerje ne bodeš, nič se ne boj; kos kruha imava, zasluženega,

ne izprošenega; zaslužen kruh, dober kruh! Samo prositi ne;

noben človek na svetu ni vreden najine prošnje! Vidiš, Bru-

tus, kako lepo te učim! Ali ti me ne poslušaš; kaj imaš, kaj

vohaš in cviliš, Brutus?«

Pes zares ni več poslušal; videti je bilo, da je našel nekaj

nenavadnega ob potu. Vohal je in cvilil, z repom je migal ter

obračal se proti svojemu gospodu. Záboj radoveden pospeši

korake. Ko pride do mesta, kaj vidi! Ženska v gosposki obleki

je ležala ob potu; mesec, ki je bil priplaval na nebo, obseval je mlado, bledo obličje. Oči so ji bile zaprte; Záboj je mislil, da spi; speče dekle v takem času, v takem kraju! Jame jo buditi,

dekle se ne zdrami; vendar za trenutje odpre malo oči, potem

zopet zamiži. Takoj je sprevidel Záboj, da je dekle onemoglo

in zgrudilo se ob poti. Upála lica so mu jasno pričala, da je

sirota mnogo prestala, morebiti celo lakoto trpela, gotovo pa

164

je bila utrujena. Kaj začeti? Pomagati je treba, ali kako? Do

bližnje vasi je dobro uro hodá in dekle ne more hoditi. V za-

dregi se posvetuje s svojim tovarišem po stari navadi:

»Kaj bo pa zdaj, Brutus? Pravo preglavico si mi nakopal

s svojim vohanjem na glavo! Kaj je bilo meni tega treba? Ti

stojiš in me gledaš; svetuj, kaj je storiti? Tukaj je vendar ne moreva pustiti, dasi ima človeško podobo. Jaz sovražim člo-veštvo, kakor veš; vendar človek ne more vedno ravnati po

svojem prepričanju. Zdi se mi, Brutus, da toliko veš kakor

jaz. Ne! Jaz nekaj vem, dobra misel, Brutus, prav dobra; kaj

praviš? Blizu tukaj, kakih dvajset korakov od pota v stran, na desno, ima oglar Peter, najin prijatelj, svojo kolibo; saj poznaš Petra; prenočevala sva že pod njegovo streho v slabem

vremenu. Dober mož, Peter! Zadeniva ter nesiva jo pod nje-

govo streho; človek stori, kar more. Ali kako bi se to najbo-

lje nosilo? Ne spominjam se, da bi bil kdaj prenašal človeka.

Tvoja pomoč mi bode, kakor vidim, malo prida; poskusimo

tako, saj ne bode pretežko.«

In Záboj vzame deklico v naročje, kakor jemlje mati dete

iz zibeli. Čudno je bilo videti grčavega, zanemarjenega moža

s kako skrbnostjo in rahločutnostjo se je vedel pri tem ne-

navadnem poslu; popravljal in naravnaval ji je obleko, ki je

bila v neredu, krilo ji je potegnil čez noge, da bi se ne videle, rekoč:

»Vidiš, Brutus, tako je treba! Pa kaj ti veš, kako se je vesti z gosposkim ženstvom! Kmet si bil, kmet boš, okoren neo-likan, neotesan; jaz sem živel nekdaj med gospodo, malo da

165

nisem bil sam gospod. Kajne, težko verjeti, ko me človek zdaj

takega vidi? Kako je to lahko! Nesel bi jo do prve vasi; samo

bojim se, da bi mi sirota ne ugasnila v naročju po potu. Oči-

tal bi si, ako bi se kaj zgodilo; nagle pomoči je treba!«

V takem pogovoru pridejo do kolibe; dekle je ves čas le-

žalo, kakor da bi spalo, možu v naročju. Koliba je bila temna, kar ni moglo biti po volji usmiljenemu Samarijanu.

»Nič luči! Peter je zdoma, pri svojem delu; križ! Kaj bo

zdaj? Dobro, da je vsaj vrata pustil odprta; mož se ne boji

tatov; ko bi človek vsaj vedel, kje tiči, da bi ga šel poklicat na pomoč. Pa kaj govorim, poskusimo, kar moremo; bo že

kako!«

In oprimši stopa v temno, borno poslopje ter tiplje okoli

sebe, da bi se ob kaj ne zadel z nežnim bremenom v naročju.

V kolibi otiplje pogrnjeno klop, ki je bila oglarju za posteljo; nanjo položi dekleta. Posrečilo se mu je tudi, da najde kos

lojéve sveče in kar treba, da se luč naredi. Srce se mu je olaj-

šalo, ko je gorela luč in razsvetljevala ubožno stanico*. Hitro poišče nekoliko stare obleke ter jo podloži dekletu pod glavo, da bi tako trdo ne ležala. Sezuje ji čeveljce, da bi si bolje počila.

»Do tu je bilo še vse po sreči!« govori sam s seboj; »sirota

še diha, četudi po malem, iskrica še tli; treba vpihati jo do

plamena. Tamle bo nekaj, saj sem vedel, da mož ne bode brez

takega zdravila!«

* stanica (zast.) – soba

166

In s police ob steni vzame stekleno posodo; drži si jo pred

oči, rekoč:

»Malo, malo, vendar bo za silo; imenitna ni ta pijača, a

koristna. Peter, brez tvojega dovoljenja!«

Odmaši posodo, vlije nekoliko kapljic dekletu na sence

ter ga začne rahlo drgniti z dlanjo, potem drugo sence in za-

dnjič čelo. Ne brez uspeha! Dekle spregleda, gane z roko, ki

ji je prej kakor mrtva ležala ob životu. Videti ji je bilo, da bi rada govorila, ali imela ni dovolj moči. Kmalu zopet zamiži;

vendar mož je bil zadovoljen.

»Vem, kaj bi rada,« govori polglasno, »četudi povedati ne

moreš; vodé ti je treba; hitro po vode! Ti, Brutus, pa res nisi za nobeno rabo; ti stojiš in gledaš, pomagaš pa ne. Nocoj sem

prvič nezadovoljen s tabo; ker že ni, da bi te kam poslal, osta-ni tu pri nji na straži; samo posode je treba!«

Pogleda po izbi in v kotu vidi lončen vrč; vzame ga ter

urno odide. Vedel je za studenec, ki je tekel blizu oglarjevega domovja. Kmalu se vrne s polnim vrčem. Kozarca pač ni bilo

pri hiši, vedel je, da bi ga zastonj iskal; znal si je pomagati. V

votlo dlan desne roke vlije iz vrča vode, potem ji privzdigne z levico glavo in polno dlan ji nastavi k ustom. Ko je dekle za-

čutilo hladno vodo, začne jo hlastno srebati in požirati. Voda jo je tako okrepčala, da spregovori s slabim glasom:

»Kje sem?«

»Nič se ne bojte; pri dobrih ljudeh!« tolaži jo Záboj; »slaba

streha, dobri ljudje! Samo mirni bodite; ne govorite mi, slabi ste, pokoja vam je treba; vse bo še dobro; meni zaupajte, ki

167

sem vaš zdravnik; ne glejte me tako plašno; obraz in obleka

ne obeta mnogo, vem; a na vnanjost ni gledati, meni verújte.

Najbolje, da zaspite, ako mogoče.«

»Ker ste tako dobri, prosila bi vas –«

Mož ji ne dá izgovoriti; migne ji z roko, da naj bo mirna:

»Poskusite zaspati, ako mogoče; spanje, najboljše zdravi-

lo; potem bomo že videli, kaj se da še storiti.«

Tako jo je tolažil; uganil je bil njeno željo, ali kako ji ustre-

či? Tekel bi v vas, kakor še nikoli ni tekel; ali dekleta samega pustiti – nevarno! Kaj, ko bi prikolovratil Peter? Dekle bi se ga ustrašilo, strah bi ji škodil. Res je imel večerjo pri sebi: toda kaj bo kos trdega kruha oslabelemu gosposkemu dekletu? Ko bi se vendar kaj našlo pri domu? – Pri oglarju? Malo

upanja; vendar poskusiti je treba.

Mož iztakne in preišče vse kote. Imel je nocoj očitno sre-

čo. Iz skrivne shrambe izvleče nekaj v papir zavitega.

»Kdo bi si bil kaj takega mislil?« govori zadovoljen in ve-

sel; »glej, glej, stari dimež ti zajtrkuje kakor gospoda! Gotovo ima tudi mleko kje skrito; črnega, ne verujem, da bi pil, tako gosposki vendar še ni: poglejmo tam v oni lonček na polici! –

Saj sem vedel! Peter, jutri boš brez zajtrka; nič ne dé, tolaži se: ti nisi edini poštenjak, ki gre zjutraj s praznim želodcem na

delo. To bo nam za večerjo in brinovca tudi ne bo, pomagaj

si enkrat z vodo!«

Že je gorel ogenj, skoraj brez dima; oglar je imel suha drva.

Prijetna gorkota se je širila po hladnem prostoru; dobro je

168

delo otrplim udom oslabelega dekleta, ki je bilo zopet zaspa-

lo. Pri ognju sta stala lončka za večerjo. Záboj je netil ogenj in kuhal, Brutus pa, ki je videl, da ni potreba njegove pomoči pri kuhanju, spravi se k postelji ter začne lizati zdaj roke, zdaj noge spečemu dekletu. Lepo ga je bilo videti, kako mirno je

stal, ko mu je bila v spanju položila roko na glavo; ni se ganil, da bi ne prebudil dekleta.

Voda je vrela v loncih; Záboj pa je stal poleg ognja za-

mišljen. Čudna misel mu je rojila po glavi; pomišljal se je

in spominjal: tako nekako znan se mu je dozdeval ta ženski

obrazek; in ta glas – gotovo ga je že čul nekdaj, ali kje? Misel mu ne da miru, obletava ga in nadleguje kakor sitna muha,

ki je ni odgnati. Po prstih stopa proti postelji in gleda dekle-ta. Nemogoče in vendar ji je tako podobna! Nemogoče? Na

svetu je vse mogoče in živemu človeku se vse lahko primeri!

Vse zastonj; ni se mogel iznebiti spomina na hišo v prija-

zni dolini, kjer je ležal nekdaj tako, kakor leži sedaj tam ona deklica. V oni gostoljubni hiši je videl – ali se mu je samo

sanjalo? – zdelo se mu je, da je videl deklico, veselo hčerko

srečnega očeta – oči, lasje, obrazek, vse táko, in vendar vse

takó spremenjeno! Če je res ona, kaj je sirota pretrpela v tem kratkem času! Čudno je bilo možu v srcu pri tej misli. Srce

se mu je tajalo kakor led, ki ga obseva gorko pomladansko

sonce. O da bi se motil, da bi ne bilo vse nič res!

Večerja je bila gotova. Prijeten duh, ki se je razlegal po

izbi, prebudi dekleta; oči se ji žaré, sirota je bila – lačna!

169

Dragi bralec, ali si že kdaj v svojem življenju videl lačne-

ga, prav lačnega, gladnega, izstradanega človeka? Videl si ga, kajneda, in podal si mu hrane; in ko je takó prav hlastno in

slastno použival podano mu hrano, povej, nič se ne sramuj:

ali nisi čutil tedaj najvišjega, najslajšega veselja, ki ga mora čutiti človeško srce? Ako nisi imel te sreče, milujemo te, ti ne veš, kaj je največje veselje na svetu, ti ne umeš besed Zveli-

čarja, ki pravi: Lačen sem bil in vi ste me sitili! – Mati, ki doji dete na prsih, ptica, ki mlade pita – kogar ne gane ta pogled, ni vreden človeškega imena. O človek, bodi dober, blag in

usmiljen; usmiljenje, usmiljenje te povzdiguje nad vse stvari

tega sveta!

Ali vrnimo se zopet v zakajeno oglarjevo kočo. Záboj je

sovražil človeštvo in vedel je zakaj. Srce mu je bilo odrevene-lo; ali ko je videl, kako gre v slast ubogemu, tujemu dekletu

pripravljena večerja, malo da ni skakal in vriskal s samega

veselja! S kako radostjo je opazoval, kako so se ji zopet žarila obledela lica! Mati ne more čutiti slajšega veselja, ko vidi, da bolno dete zopet rado jé, gotovo znamenje, da se mu povrača

toliko zaželeno zdravje.

Záboj bi v tem trenutju ne bil menjal s cesarjevim kuhar-

jem; tako ponosen je bil, tako sam s seboj zadovoljen. Ali

tu ni bil samo kuhar, bil je tudi zdravnik in zdravniška vest

ga je opominjala, da je treba hudo izstradanemu človeku po

malem dajati jedi, da se oslabeli želodec počasi zopet privadi hrane. In res ji je hotel že od ust odtegniti napol izpraznjeno posodo; ali ko ga je dekle tako milo pogledalo, ni si mogel

170

kaj, pustil jo je piti v božjem imenu, dokler je bilo kaj v posodi. Ko se mu je hotela zahvaljevati, prestreže ji besedo:

»Že dobro, že dobro, govoriti mi ne smete, zdaj lepo zaspi-

te in jutri zjutraj vstanete zdravi in veseli; tako, lahko noč!«

Dekle mu poda roko, obrne se v stran in trdno zaspi. Záboj

ji še nekoliko posteljo popravi, potem ugasí svečo, ki je bila že skoraj do dna pogorela ter odide s psom iz stanice. Zunaj

pod oknom napravi ležišče sebi in svojemu tovarišu.

Nikoli ni še tako sladko spal – brez večerje!

171





XIV


Drugi dan zjutraj je že vse spalo po gozdu, ko sta bila že

Záboj in Peter v imenitnem pogovoru. Peter je bil prišel po-

zno ponoči domov; ko je čul Brutus od daleč njegove korake,

zbudi hitro svojega gospoda, ki mu je ležal na strani. Záboj

plane kvišku, gre oglarju naproti ter mu razloži o kratkem,

kaj se je zgodilo. Peter ni bil posebno bistra glava, vendar

si je dal lahko dopovedati, kako se je v kratkem spremeni-

lo njegovo stanje in kako se mu je vesti; sprevidel je takoj,

da sedaj nima več oblasti v svojem skromnem domu. Tudi o

pijači in zajtrku ni bilo prepira; pošteni oglar je blagodušno vse odobril in potrdil, kar je bil storil Záboj brez njegovega dovoljenja. Tudi on je prenočil, kakor Záboj in Brutus, pred

kolibo, v kateri je ležala mlada, tuja popotnica.

Pred dnevom ga je zbudil Záboj; zdaj je bilo treba po-

svetovanja in ukrepanja. Tiho sta govorila, da bi ne zbudila

spečega dekleta.

»Peter, do zdaj sem zadovoljen s teboj; in to ni kar si bodi,

ako pravim jaz komu, da sem z njim zadovoljen, vedel si se

172

kakor mož, poštenjak; ali kaj pa zdaj? Kaj početi z dekletom,

ker sva jo že pobrala in vzela pod streho? Tako je ne moreva

pustiti; kar je človek začel, treba, da konča; delo, napol storjeno, ni nič prida, bolje, ne začeti. Peš je ne moreva pustiti od tod, dekle je še preslabo, omagalo bi na potu; voza tudi

nimava, kaj meniš, Peter?«

»Tisto prav praviš, peš ne more dalje; dekle je, kakor si re-

kel, gosposko; jaz torej sodim, da bo iz mesta; tukaj pri nas ni gosposkih ljudi; do mesta je pa od tod dober dan hodá, zato

ni da bi jo človek pustil peš na pot. V bližnji vasi bi se pač dobil voz, seveda ne tak, kakor jih je vajen gosposki svet.«

»Na volovskih kolih, po slabi, kamniti poti, ni da bi se vo-

zilo tako šibko, slabo žénišče, iz tega ne bo nič, kaj drugega je treba ukreniti, Peter!«

»Kaj treba ukrepati? Če ne more od tod, potem ni druge-

ga, nego da ostane tukaj tako dolgo, da si opomore. Streha je, postelja tudi, za živež se bo že kako skrbelo.«

»Živež, to je ravno, Peter, živež! Ovsen kruh, to vidiš sam,

Peter, ni za take drobne gosposke zobčke; s prosenimi žgan-

ci, tistimi debelimi, kakršne imaš ti ob nedeljah in praznikih, tudi ne vem, da bi se sprijaznil njen želodček. Treba bo kaj

boljšega, Peter, kaj bolj imenitnega, gosposkega! Zato je pa

treba drobiža! Kaj se praskaš za ušesom, kaj se držiš kakor

mačka, kadar grmi! Pri meni ne najdeš okroglega, če me na

glavo postaviš; ti, Peter, ti imaš zaslužek, ne verjamem, da bi bil brez cesarske podobe. Poslušaj me, Peter; pametno besedo bom govoril s tabo; jaz nisem berač, nikoli še nisem prosil 173

ne na posódo ne tako; česar potrebujeva jaz in moj Brutus, to

si prislužim; tebi prvemu, Peter, hočem izkazati čast, kakršne nisem še izkazal nikomur; prosim te, ne zastonj; prosim te

na posódo, samo toliko, da spravimo siroto na noge; v dveh,

treh dnevih ti vse vrnem pošteno in zraven boš še kaj dobre-

ga storil, kar je tudi nekaj vredno, če si pobožen. Delal bom

pridno, kakor nisem še nikoli, če ni drugače, na njivi, na po-

lju; dela je zdaj povsod dovolj; kopal bom, kosil, drva sekal, vse, kar mi pride v roke. Poštenega dolžnika boš imel, Peter!«

»Kdo pa je ta deklina, da se tako potezaš zanjo? Od kod je,

zakaj se tako klati po svetu?«

»Deklina, klati, tako mi ne smeš govoriti, Peter, ako ho-

češ, da si ostaneva prijatelja. Jaz ne vprašam, kdo je in kaj je; samo to vidim, da je potrebna in to nama bodi dovolj, Peter!

Ne pomišljaj se, Peter; vsak čas se lahko zbudi mlada ptičica

v gnezdu in odpre kljunček; kaj ji bova vtaknila vanj, da ga

zopet zapre? Hitro, Peter, daj, da skočim v vas in prinesem,

česar treba!«

»Saj bi, ali pri sebi nimam; noter se pa bojim, da bi je ne

zbudil in prestrašil. Poskušal bom pa vendar.«

In pošteni oglar gre po prstih kakor tat v svojo kočo. Čez

nekaj časa se vrne, vesel, z umazano mošnjo v roki; mošnjo

izroči Záboju, rekoč:

»Nič ni čutila; ná, kar imam; menim, da bo dovolj za ne-

kaj dni, potem bomo že zopet videli, kaj in kako. Tisto pa,

kar si govoril prej o tistem vračanju, veš, to ni tako natanko.

Peter ni napačen mož, dasi je počasne glave in ne zna tako

174

govoriti kakor ti. Pojdi in stori, kakor se ti zdi, jaz bom tukaj ostal, ako bi me bilo kje kaj treba.«

Záboj ga ni več poslušal; izgubil se je bil že v hosti. Brutus, ki je ves čas zvesto poslušal ta pogovor, ni vedel, kam bi se

dejal, da bi bilo prav; bil je brez povelja. Zadnjič sklene iti za gospodarjem, ali ta mu migne z roko, da naj ostane, in Brutus je ostal pri Petru; bil je zvesta, pokorna žival.

Tako urno ni morebiti še nikoli hodil Záboj svoje žive dni,

gotovo ne, odkar se je začel klatiti po svetu. Danes prvič se

mu je mudilo. Ne da bi bil tekel, ali delal je korake, da so kaj zalegli. Plašno in radovedno ga je gledala veverica, ki je še

malo zaspana skakala od veje do veje ter otresala jim jutranjo roso na urnega popotnika. Zajec zaspanec, ki je bil, tako zgodaj splašen iz gorkega ležišča, planil na gladko stezo, mislil je gotovo, da mu je smrt za petami, tako na vso moč je bežal

pred njim.

Záboj ni imel danes časa misliti ne na veverico ne na zaj-

ca; venomer je krepko korakal proti vasi; skrbelo ga je samo

to, da bi vsega dobil, česar treba, in da bi se vrnil, preden se deklica zbudi. Imel je srečo; v vasi, ki je bila bolj trgu podobna, dobil je vsega, kar se mu je zdelo potrebno. Lepo in

hvale vredno zdi se nam tudi to, da pri vseh svojih skrbeh ni

pozabil poštenega Petra in škode, katero mu je bil storil. Ko

je bil vsega nakupil dekletu, skrbel je tudi Petru pijačo; sam se je vrnil ravno tak domov, kakršen je bil šel z doma. Nič

posebnega, saj še ptica, ki gre po paše mladičem v gnezdu, ne

jé sama prej, dokler ni nasitila mladega zaroda!

175

Dekle je še spalo, ko se je vrnil Záboj obilo obložen; vsaj

čutiti je bilo tako. Petru se je odvalil kamen od srca, ko je

zagledal Záboja; težko ga je pričakoval, kaj, ko bi se zbudilo dekle, kako govoriti, kako vesti se z njo? Ves čas je premišljal, kako bi ji rekel, ako bi vstala in prišla iz kolibe: dobro jutro, ali kako? Zdaj je bil odrešen! Vojak, ki stoji v temni noči sa-moten na straži, težko da je tako vesel, ko se mu bliža malo

vojaško krdelo z njegovim naslednikom, kakor je bil Peter,

ko mu je Záboj prinesel odrešenje.

»Nič novega!« vpraša ga Záboj.

»Vse, kakor je bilo, nič se ni ganilo; dobro opravil?«

»Dobro, vsega dovolj! To je zate.«

Peter vzame svoj zajtrk in odide po svojih opravkih. Ra-

doveden ni bil Peter; ko bi se bil obrnil v tem trenutju, videl bi bil tujo deklico, ki je šla ravno iz kolibe proti Záboju. Bleda je bila kakor po bolezni, tudi omahovala je malo; a čisto oko

je pričalo, da se ni več bati. Blagodejno spanje jo je bilo lepo pokrepčalo in z vidnim veseljem je dihala čisti, krepki jutranji zrak. Záboj je bil zadovoljen.

»Kako se počutite?« vpraša prijazno.

»Dobro, prav dobro! In vendar, nikoli bi ne bila mislila,

da bodem še kdaj gledala beli dan; prav slabo mi je bilo; a

zdaj je zopet vse dobro,« odgovori mu deklica s hvaležnim

pogledom.

»Postelja je bila res malo trda, a kaj se hoče, v naglici ni

bilo mogoče pripraviti boljše.«

»Na pernici bi ne bila bolje spala!«

176

»Zdaj imamo časa dovolj, lahko se kako kaj priskrbi in

prenaredi, da ne boste tako trdo ležali.«

»Kaj govorite, blagi mož, saj tega vendar ne morete misli-

ti, da bi vas še naprej nadlegovala; toliko ste že storili zame!«

»Kakor se vam zdi; samo to bi vas prosil, da pustite tiste

priimke, ki jih ne morem trpeti. Jaz nisem blag mož; jaz sem

– toda pustiva to, kaj sem. Nihče vas ne sili, iti smete, kadar se vam zdi in kadar morete; rad vam verujem, da vam ni

prijetno živeti v takem gradu, pri takih ljudeh; vendar, ako bi vam smel svetovati, prigovarjal bi vam, da še malo potrpite,

ako nočete, da se vam zopet kaj prigodi. Bojite se, da bi ne

bili doma preveč v skrbeh; to je čisto naravno, ali pomagati

je lahko; jaz imam dobre noge; samo recite mi, kam in kako,

in vse bo opravljeno.«

Zadnje besede so čudno zadele dekleta. Záboj ni več dvo-

mil, s kom govori! Hudo mu je bilo, ko je videl dekle tako

nemirno; solze so ji silile v oči in toliko da ni omahnila.

»Vidite, da niste še tako močni, kakor ste mislili, pa hoče-

te po vsi sili od tod. Jutranji hlad vas je prevzel, hitro zopet nazaj na gorko! Zakurili bomo; život potrebuje kaj gorkega;

seveda pri takih ljudeh ne dobote kdo ve kaj dobrega; potr-

pljenje je treba imeti, za silo bo že; danes tako, jutri drugače.«

Molče gre dekle z njim v kolibo; tam sede na klop, kjer je

bila prenočila. Záboj odloži, kar je bil nakupil, potem nakolje drv in zakuri.

Ko je gorel ogenj na ognjišču in ko je pristavljal Záboj po-

sodo, hotela mu je pomagati, a on jo zavrne prijazno:

177

»Pustite, pustite, toliko že še znam, četudi se nisem učil;

kadar boste hoteli kaj boljšega, potem vam rad prepustim

ognjišče in vse njegovo orodje.«

Dekle sede zopet na klop; čez nekaj časa spregovori z ža-

lostnim glasom:

»Za božje ime, kaj si boste mislili!«

»Nič si ne bom mislil; jaz nimam časa misliti; radoveden

nisem; če mi hočete kaj povedati, poveste mi lahko, kadar

hočete in kolikor hočete. Najprej pa, prosim jejte!«

Ni ga mogla pregovoriti, da bi bil zajtrkoval z njo.

»To je vaše!« odgovori ji na kratko; »moj želodec ni vajen

take hrane.«

»Torej zame ste vse to nakupili; samo zame ste vstali tako

zgodaj in šli kupávat, bogve kako daleč? Saj sem videla, vr-

nili ste se bili ravno, ko sem prišla iz hiše! Vedite, sirota sem, povrniti vam ne morem, kar ste mi storili, zato mi je tako

hudo!«

»Težko je izhajati z gosposkim svetom!« odgovori ji nevo-

ljen; »človek nikoli ne ve, kako bo prav. Kaj so pri vas doma

take navade, da gre vse za gotov denar, iz rok v roke? Kaj so

vas tako učili vaš oče?«

Ta beseda mu je bila ušla; nazaj bi jo bil rad potegnil za

ves svet; prepozno! Dekle si pokrije z obema rokama obraz

in zdihuje:

»Moj oče, moj oče!«

Záboj se hitro umakne; zunaj se udari jezno s pestjo na

čelo, rekoč:

178

»Tepec stari, zdaj si pravo zadel!«

Čez nekaj časa, ko je bilo zopet vse tiho, povrne se v kočo.

Dekle si je bilo obrisalo solze in je sedelo zopet mirno na

klopi. Záboj se ji približa, poda ji roko ter pravi:

»Ne bodite mi hudi, prosim vas, ako sem kaj nerodne-

ga storil, gotovo ne iz hudega srca! – Pustiva otročarije in

govoriva pametno besedo! Preslabi ste, da bi mogli od tod.

Moj nasvet je ta: ostanite tukaj nekoliko časa, tako dolgo, da dobimo voz ali pa da vam bo mogoče peš hoditi. Jaz bom

skrbel, da boste imeli, česar treba, da se pretrpi za silo. Zdaj moram na delo; prej pa vam moram povedati, kar vam je

vedeti treba. Ta koča ni moja; oglar, prijatelj moj, je njen gospodar; zdaj je vaša, tu lahko ostanete, dokler vam drago.

Moj prijatelj Peter je dober mož, smete mu zaupati kakor

malokomu na svetu. Vse sem mu razložil; pravo veselje mu

storite, ako ostanete pod njegovo streho. – Jaz grem zdaj na

delo; zvečer se vrnem pogledat, kako se vam godi; in tako bo

dan za dnevom, dokler vas bo volja ostati pri nas. Preden pa

grem, povejte mi, če imate kako željo, rad vam jo spolnim,

ako mogoče.«

»Pač bi imela željo, ali – ne morem vam je še razodeti; –

kadar pridete!«

»Tudi prav! Res, da ne pozabim! Obljubiti mi morate še,

da ne pojdete od tod, preden se vrnem.«

Dekle mu obljubi. Nato ji izroči, kar je bil nakupil živeža

za ta dan; potem se prijazno poslovita.

179

Záboj gre še prej iskat hišnega gospodarja, da se z njim

pogovori. Ni ga dolgo iskal; dim, ki se je kadil ne daleč iz

oglenice, kazal mu je do njega pot. Pove mu, kar treba, pri-

poroči mu še enkrat dekleta, potem se napoti dela iskat.

180





XV


Zvečer je sedela Zora – zdaj jo pač smemo že imenova-

ti po imenu – sama na klopi pred oglarjevo kočo. Sonce je

zahajalo; skozi temno smrečje so prosevali žarki njegovi ter

razsvetljevali s polno lučjo gladka debla smrek, stoječih ob

robu tratice, kjer je stala oglarjeva koča.

Tako sama je bila Zora, tako zapuščena, tako nesrečna! Iz

samotnega gozda, kjer je bivala kakor zakleta kraljična v sta-

rih pripovedkah, uhajale so ji misli, sama ni smela za njimi,

sirota – proti tihi, mirni dolini, kjer stoji prijazna hiša, dom miru in sreče – nekdaj, zdaj se je žalost vselila v njo in sramota! Kako malo časa, ko je še ona bivala v nji srečna in ne-

dolžna kakor otrok, ki leta za pisanimi metulji po cvetočem

polju. Oh, letala je tudi ona za pisanim metuljem, zašla je v

gozdu, zabredla v močvirje! Globok prepad, črno brezno zija

med njo in ono srečno deželo, katero je pregrešno zapustila;

mostu ne vidi, ne brvi čez brezno; misli in želje si ne upajo

čez, kako šele plašna noga! Pregnana je, zavržena; z ognjenim

mečem ji stoji kerub pred vrati in ji brani nazaj v izgubljeni 181

raj! Osrči se, vrni se, nesrečna hči, stopi pred obličje očetu kakor Magdalena Zveličarju, môči mu noge s svojimi solzami, otiraj mu jih s svojimi lasmi. Pogleda te z ostrim očesom, poreče ti z mrzlim glasom: »Kdo si, ženska ti? Pojdi, jaz te ne poznam!« In stala bode in gledala sestra od strani; bližaj se

ji s povešeno glavo; povzdigni k nji proseče oko – ne razpne

ti rok, da bi si pritisnila na srce glavó izgubljene sestré! Vse bi pretrpela – o tem pogledu bi ji póčilo srce! Ne, vračala se ne bode; samo eno željo še ima, zadnjo željo. Zaklenjena ji je pot domov, o da bi mogla vedeti vsaj, kaj se godi doma, kaj ji delata oče in sestra! O da bi mogla kakor Noe iz ladje izpu-stiti belega golobčka, da bi ji prinesel poročilo: oh, morebiti bi se ji pa vendar vrnil z zeleno oljkovo mladiko v kljunčku,

znamenje, da je potolažena jeza!

Iz takih misli jo prebudi šum počasnih korakov. Zora se

ozre in zagleda Záboja, ki je prihajal z dela. Mož je bil dobre volje; videti je bilo, da mu dobro tekne delo na polju. Ko sta se pozdravila, prosi ga Zora, naj sede k nji na klop. Iz njenega vedenja se je videlo, da bi rada nekaj posebnega govorila z

njim; zato se Záboj ni dal dolgo prositi, dasi mu ni bilo ljubo sedeti poleg gosposkega dekleta.

»Rekla sem vam,« začne Zora, »da imam neko posebno

prošnjo do vas; zdaj je čas, da vam jo izrečem; poslušajte me

blagovoljno, potem storite po svoji volji. Bala sem se tega tež-

kega trenutja, ko mi bo govoriti z vami, kakor govori grešnik

s svojim spovednikom. In zdaj sama ne vem, kako je to, ni-

koli bi ne bila mislila, da mi bo tako lahko!«

182

»Kdo se bo bal govoriti z beračem, potepuhom!« seže ji

Záboj v besedo in se nekako čudno nasmehne.

»Ne govorite tako!« ugovarja mu Zora; »kdo ste, ne vem;

samo toliko mi je jasno, da se obleka, ki jo nosite, ne strinja z vašim bitjem.«

»Dalje, dalje, ako hočete, da vas mirno poslušam!«

»Pobrali ste me na potu, oteli ste mi življenje, a niste me

vprašali, kdo sem.«

»Nesrečni ste, to je lahko uganiti brez posebne

bistroumnosti.«

»Da, nesrečna sem, vendar vi ne veste, kako sem nesreč-

na. Nesrečna sem, a kaj nesreča! Huda vest, huda vest! Vi,

prijatelj, ne veste, kaj je huda vest! Nesrečni ste tudi vi; kaj me tako gledate, kaj se mi posmehujete tako zaničljivo? Mlada sem, skoraj še otrok po letih. Včeraj sem bila še otrok, ki ne ve, kaj je življenje, kaj je nesreča; danes nisem več otrok.

Čudno moč ima v sebi nesreča; hitro človeka postara in sez-

ori, zbistri mu oko, da o prvem pogledu spozna nesrečnega

brata! Vi ste nesrečni, a vi ne veste, kaj je huda vest, prijatelj!«

»Huda vest? Kaj je huda vest, res ne vem, nikoli je še ni-

sem videl!«

»Poglejte mene in vedeli bodete, kaj je huda vest in kaj je

kesanje.«

»Huda vest, kesanje in pa – ženska, mlada, lepa ženska!

Začenjate me zanimati, gospodična!«

Osupnjena ga pogleda Zora; tako ni prej nikoli govoril z

njo; besede, glas, vedenje, vse je bilo hipoma spremenjeno.

183

Kakor predere jesensko sonce gosto jutranjo meglo, tako se

mu je v tem trenutju prikazalo pravo bitje skozi zanemarje-

no, podlo odejo. Glas mu je bil čudno trd in oster, tako da

je v srce rezal ubogemu dekletu. Hitro je zapazil, kako so jo

zadele bridke, neusmiljene besede njegove. Kakor da bi jo

hotel potolažiti, prime jo za roko in začne zopet z navadnim

glasom:

»Zdaj vse vem; končajva besedovanje, ki je vam neprije-

tno in meni; čemu spoved, ker nimam oblasti, da bi vam dal

odvezo!«

»Ne tako! Vse vam moram povedati, bodi mi še tako tež-

ko; in res, vendar mi je težko sedaj, ko mi je začeti.«

»Ako vam je težko, dajte, naj vam pomagam! Začniva,

kakor se začenja v povestih. – V prijazni, tihi dolini je živel oče, blag, dober mož, kakršni so dandanašnji redki na svetu.

– Kaj me tako gledate? Poslušajte dalje: Ta oče je imel dve

hčeri, ›obe mladé, obe lepé‹, kakor pravi ljudska pesem. Rad

je imel obe; bili sta mu edino veselje na svetu. Starejša, ime ji je bilo –«

»Zora!«

»Prav tako, ime ji je bilo Zora, lepo ime! In kako se je ve-

lelo mlajši?«

»Breda!«

»Dobro! Imel je torej dve hčeri, Zoro in Bredo! In tako

so živeli skupaj, srečni in veseli – dalje ne vem! Pač! Čakajte, takole nekako je bilo:

184

Dekle zajema v vedro vodé ...*

V vodi vidi svoj obraz in govori:

Lepote, ki jo na obrazu imám,

za tri gradove bele ne dam!

Ptiček pa ji odgovori:

A kadar bo eden pravi prišèl,

vso tvojo lepoto zastonj bo imèl!

In prišel je tisti ›pravi‹. Lep je bil kakor mladi dan in ona

je bila lepa kakor mlada zora, ›oba mladá, oba lepá‹, in ljubila sta se. Tako je svet! In šla je za njim, ker je morala iti; šla je za njim, kakor gre golobica za golobom. Tako je bilo, tako je

in tako bo!«

In premenivši zopet glas, začne po kratkem molčanju:

»Ljubezen, ljubezen! Kaj je pač mislila večna dobrota, ko

je stvarila človeka, moža in ženo? Kaj je nameravala, ko jima

je v srce pokladala ta čut? Človek bi sodil, da nam je hotela

dati najdražji, najblažji dar na pot po življenju, kakor izroči pobožna mati sinu, ko se napravlja na daljno pot v tuje de-

žele, čudodejno svetinjo, ki jo naj nosi na prsih, da mu bode

vodnica, tolažnica in rešenica v vseh nevarnostih. Tako bi

* Dekle zajema v vedro vodé ... – F. Levstik, Dekle in ptica 185

človek mislil, da mu je dana ljubezen, da mu bodi skrivno-

stno zdravilo, katero ga greje v mrazu, hladi v vročini, celi

mu rane, tolaži ga v bridkosti; čudodejna moč, katera ga oži-

vlja onemoglega, dviguje obupanega, otira solze jokajočemu,

kaže pot izgubljenemu; katera mu pomaga prenašati težave

in nadloge življenja! Tako naj bi bilo, a tako ni. V pogubo je človeštvu ta dar nebeški, ne v rešenje! Koliko krvi je preli-lo sovraštvo, a koliko bridkih solz je rodila ljubezen, koliko bolečin, joka in stoka, kesanja in obupa! Ne da bi ga lajšala, ljubezen množí gorje človeštvu!«

Molče je poslušala Zora moža, ki je govoril iz globoči-

ne srca: malo časa prej bi ne bila umela, kaj govori; zdaj je

čutila resničnost njegovih besed. Nekoliko časa sta molčala

oba; potem spregovori zopet Záboj s prejšnjim, navadnim

glasom:

»Kje sva že ostala v povesti? Da! Šla je za njim in bila sta

srečna oba, sreče sta bila pijana in menila sta, da tej pijanosti ne bode konca: kaj je sreča, kaj je ljubezen, ako ni večna?

Večna! Ko je metulju, otroku v rokah, izginil s peruti pisani

prah, ki mu edini daje lepoto ...«

»Ne, stojte, prijatelj!« prestriže mu dekle besedo, sklonivši

se ponosno kvišku pred njim. Nikoli prej ni bila tako lepa

Zora, tako lepa in tako visoka, kakor v tem trenutju, ko je ve-ličastno kakor kraljica stala pred človekom v beraški obleki.

Lahna rdečica ji je bila zalila belo lice, lepe oči so ji plamene-le in vidno so ji trepetale sklenjene ustne! Záboj jo je gledal osupnjen; besede bi mu ne bile mogle tako pojasniti stvari,

186

kakor ta pogled; hipoma je vedel vse; prej je miloval nesreč-

nega dekleta, zdaj jo je spoštoval!

»Pustila sem vas govoriti,« začne Zora z mirnim, a krep-

kim, odločnim glasom, »mirno sem vas poslušala; vse je bilo

blizu tako, kakor ste govorili, do zadnjih besed, dasi sem

se čudila, od kod vse to veste; zdaj poslušajte vi in jaz bom

govorila:«

»Dovolite samo še nekaj! Čudite se, od kod to vem; vem

samo prvo polovico, drugo sem uganil. Ali se ne spominjate

več človeka, katerega so bili prinesli napol mrtvega v vašo

hišo?«

»Vi ste tisti?«

»Jaz sem tisti človek; čudno ni, da me niste spoznali, saj ste me komaj prav videli; jaz sem vas spoznal o prvem pogledu.«

Mesec je bil priplaval na jasno nočno nebo in obseval je

tako čudno združena človeka v samotnem gozdu pred oglar-

jevo kočo.

»Vi torej poznate mojega očeta; tolikanj večja bode v va-

ših očeh moja pregreha. Takega očeta sem zapustila, sramoto

nakopala mu na častito sivo glavo; v srce sem mu meč zasa-

dila, najblažje srce, kar jih bije v človeških prsih, izneverila sem se, zvestobo sem prelomila blagemu mladeniču, katerega nisem znala ceniti, in šla sem za človekom z lepim obra-

zom, sladkim jezikom, a srcem popačenim! Željno sem pila

sladki strup njegovih besed; verjela sem njegovim prisegam;

polastil se je bil mojega srca, moje volje, vseh misli mojih;

vedela nisem, kaj delam; bila sem mu popolnoma v oblasti.

187

Pregovarjal me je tako dolgo, da me je pregovoril; šla sem z

njim, sama ne vem, kako je bilo; zdaj se mi zdi, kakor da bi se bilo vse v sanjah zgodilo. Rekel je, in jaz sem mu vse verjela, da mora tako biti; da samo tako prisiliva očeta, da privoli v

najino zvezo. O, kako dobro me je poznal, kako skrbno se je

znal ogibati vsega, kar bi mi bilo oči odprlo in prezgodaj mi

razodelo njegove samopridne namene! O, skušen, prekanjen

človek je bil! Kako se je znal kazati v lepi podobi, kako dobro je poznal moje prenapete, romantične nazore, katerih sem si

bila nabrala iz knjig ter iz njih ustvarila si svoj svet v mladi, neizkušeni glavi! To me je pogubilo! Poznal je moje slabosti,

menil je, da me vso pozna, a motil se je! Lahkoverna sem

bila, neprevidna, lahkomiselna; premotil me je, izpriditi me

ni mogel. Kar je bilo dobrega na dnu mojega srca, prodrlo je

s časom, o zakaj tako pozno! Megla mi je izginila izpred oči;

spregledala sem; hipoma mi je bilo vse jasno! Naj molčim,

kako je bilo! Ponoči sem vstala in šla; nobena moč bi me ne

bila držala. Napotila sem se, sama nisem vedela kam, le dalje, dalje, daleč od njega, tla so mi gorela pod nogami; zbudila se mi je bila vest, ki je tako dolgo spala, vest me je gnala dalje in ako bi bilo do zadnjega konca sveta. Sama nisem vedela,

kod hodim; šla sem tako dolgo, da sem onemogla in zgrudila

se ob potu. Drugo veste. Milujte me, vredna sem vašega mi-

lovanja. Grešnica sem, pokorila sem se za svojo pregreho in

pokoriti se hočem vse svoje življenje. Grešila sem, a pala ni-

sem! Prosto smem pogledati očetu v ostro obličje; neoskru-

njeno podam lahko roko mladeniču, ki sem ga tako žalila,

188

ter ga prosim blagega odpuščanja, in on bi mi odpustil, saj je tako blag, tako blag!«

Po teh besedah nekoliko časa molči. Tudi Záboj ni govoril

besede, zamišljen je sedel; v duši se mu je pač zbujal nekda-

njih dni spomin. Čez nekaj časa Zora zopet začne:

»In vendar si ne upam očetu pred obličje; pokorila se ni-

sem še dovolj. Živeti daleč od očeta, to mi je najtežja poko-

ra; pokoriti se hočem in trpeti in tako vsaj nekoliko zaslužiti očetovo milost. Za deklo hočem služiti, truditi se in zata-jevati, da pride čas, ko bodem smela, spokorjena grešnica,

stopiti, ne stopiti, pokleknila bodem pred očeta ter govorila:

›Oče, odpustite izgubljeni hčeri, pokorila se je, vi ne veste, kako se je pokorila, ker tako dolgo ni smela gledati vašega

obličja.‹ Ali težko, nemogoče bi mi bilo čakati tega zaželene-

ga časa, ako bi ne vedela, kako je doma. Do vas se obračam s

svojo prošnjo. Pojte, vam ne bode težko, pojte ter pozvedite,

kako je očetu; dobro poglejte njegov obraz: v spomin si vti-

snite njegovo podobo, da mi boste vedeli odgovarjati, ko vas

bodem izpraševala. A ne govorite mu o izgubljeni hčeri, da

mu ne začne rana znova krvaveti. Videli boste Bredo; o da ji

ne smem poslati sestrinega pozdrava! Z njo smete govoriti;

očetu naj bode ljuba tolažnica in usmiljena priprošnjica ne-

srečni sestri. Pojte in vrnite se mi skoraj z veselim poročilom.

Čakala vas bodem, kakor čaka mati na morskem bregu ter

gleda s hrepenečim očesom v daljavo, kdaj se ji prikaže ladja, ki ji pripelje iz daljne, tuje zemlje v naročje edinega sina!«

189





XVI


Jesen se je bila naselila v Tihem Dolu, pozna jesen s svo-

jimi mrzlimi nočmi, ko pada z jasnega neba strupena slana,

ki morí življenja kal poznim cveticam in rumení drevesom

zeleno listje; s svojimi gostimi jutranjimi meglami, ki ležé

tako leno nad goro in dolino in preprezajo vsa pota in kota z

opolzkim, nadležnim blatom; jesen s svojimi golimi njivami,

zapuščenim poljem in samotnimi, mrtvimi gozdi.

Dvakrat neprijazen, žalosten je bil sedaj pogled na vrtu

mirodolskem; jesen je bila zapustila po njem svoj pogubni

sled in nji se je bila pridružila nesreča! Redko je bilo videti zeleno listje po drevesih, še to je tako žalostno viselo. Tu pa tam je bilo ostalo kako jabolko, kaka hruška na goli mladiki.

Pota, sicer tako skrbno snažena, bila so potresena z rume-

nim in rjavim listjem. Napol golo grmovje v seči je bilo pre-

preženo z gostimi pajčevinami. Marjetice po travi so otožno

povešale svoje glavice, prva slana jih je bila smrtno zadela.

Tiho je bilo po vrtu, samo zdaj pa zdaj se je oglasila kaka

sinica z drevesa. Celo vrabci so bili tihi, dasi so imeli zdaj 190

veselo življenje. Trte ob hišnem zidu so bile polne grozdja

skoraj noter do podstrehe; in grozdje, sicer tako zvesto hra-

njeno in branjeno, bilo je zdaj vse v njih oblasti; sladkosnedi roj je vedel, kaj je dobro, in ni zanemarjal redke priložnosti; molče se je gostil s plemenitim sadjem, ki ni bilo še nikoli

tako sladko, kar se je pomnilo.

Kako je bilo sicer vse živo in veselo v Mirnem Dolu, in

kako vse tiho in mrtvo je bilo sedaj; in vendar ni bila smrt

obiskala hiše v Mirnem Dolu. Živi in zdravi so bili vsi, oče in hčeri, samo da ene ni bilo doma. In vendar taka sprememba!

Hiša je bila sicer še kakor prej, ali vrtu se je videlo, da pogre-

ša skrbne gospodarjeve roke. Pobit se je klatil Perun po hiši, po vrtu; nikjer ni mogel najti pripravnega mesta, kamor bi

položil svoje stare ude; skoraj je bil pozabil že, kaj je prijazen pogled iz gospodarjevih oči, in mlada gospodinja ga je tako

prezirala in zanemarjala, in vendar kaj bi bil dal za eno samo prijazno besedo; kaj je vse dobro življenje brez ljubezni! Kara Mustafa se je plazil od vogla do vogla kakor tam ona umaza-na megla, ki se vlači ob gozdnem robu. Tudi Kokodinov glas

se ni več tako veselo kakor nekdaj razlegal po dolini.

In hišni oče! Glejte ga, tam se bliža izza hišnega vogla;

z rokami na hrbtu hodi počasi po vrtu; listje mu šumi pod

nogami. Še na misel mu ne pride, da bi pogledal svoje ljube

vinske trte, ki mu tako vabljivo kažejo svoj blagi sad. V travo krene s pota, pod jablano; po travi ležé in gnijó rdeča jabolka, ki jih nihče ne pobira. Pripogne se, pobere jabolko; kako

se lepo žari, kako prijetno diši! Stisne ga v roki, jabolko se 191

stare, razkrehne in debel, ostuden črv se privali iz njega. Čelo se možu zmrači, srce ga zaboli, daleč od sebe zažene izprijeni sad! Kak spomin je pač zbudil ta pogled nesrečnemu očetu?

»Žalostna jesen,« zdihne nesrečni mož.

»Žalostna ali pa vesela, kakor je oko, ki jo gleda,« oglasi

se mu nekdo za hrbtom. Gospod Mirodolski se obrne in za-

gleda pred sabo tujega moža; skrivnostno je bil prišel na vrt, da ga nihče ni čutil.

»Kaj me gledate, gospod! Ali me več ne poznate?« vpraša

tujec.

»Poznam vas ne; vendar zdite se mi nekako znani,« odgo-

vori mu gospod Mirodolski, ogledujoč tujega moža od nog

do glave.

»Ali se ne spominjate več človeka, ki so ga bili vam prine-

sli pijanega, pobitega pod streho?«

»Res, nekako podobni ste mu, in vendar –«

»Nekoliko drugačen sem, kajne? Obleka, ljubi gospod,

sama obleka, drugega nič, vas moti.«

In res je bil Záboj čudno spremenjen, tako da ga je bilo

težko poznati. A ne samo obleka; obraz, pogled, glas, vse je

bilo nekako čudno spremenjeno. Krepkejši, mlajši je bil vi-

deti, in skoraj bi rekli, lepši. Kar mu je bilo prej neprijetne-ga, odurnega v obličju, v vedenju in govorjenju, vse je bilo

izginilo. Obraz njegov, dasi ne ravno lep, bil je zdaj nekako

plemenit, gotovo pa prijeten. Oko, ki se mu je nekdaj tako

srepó bliskalo izpod goste, temne obrvi, to oko je sedaj gle-

dalo tako prijazno, kakor more gledati samo oko dobrega

192

človeka; s tem očesom bi ne bil mogel strašiti najplašnejšega

bosopetca na cesti. Glas, ki se mu je nekdaj tako trdo, tako

nepriljudno zadiral, bil je sedaj gladek, mehak, dasi vedno še krepak; ta glas bi bil lahko utešil dete, ki se po materi joka.

Te čudovite spremembe si mož pač sam ni bil v svesti;

zato se je čudil gospodu Mirodolskemu, da ga tako gleda.

»Ne čudite se, gospod,« reče, podavši mu roko, »da sem

nekako tako opravljen kakor drugi ljudje. Saj veste, kaj pravi pregovor: ›Pijanec se spreobrne, kadar se zvrne.‹ Tako se je

tudi meni godilo; zvrnil sem se bil, kakor veste, dobro zvrnil, in to zvrnjenje se mi je obrnilo v spreobrnjenje, da učeno

govorim. Čudno se vam zdi, kajne, ker nimate prave vere v

ljudske pregovore; in to ni prav. Verjemite mi ali ne, vendar

rečem vam, da mi ni zmočila žgana kapljica jezika, odkar

sem zapustil vašo gostoljubno hišo. Naveličal sem se vednega

tavanja in klatenja po svetu; človek se slednjič vsega naveli-

ča. Sklenil sem postati pošten, delaven človek. Stopil sem v

službo pri nekem premožnem kmetu; ne da bi bil prav za

hlapca, bolj za delavca sem; mož me dobro plačuje, ker vidi,

da mi gre delo od rok. Naprej mi je dal toliko, da sem se malo očedil in osnažil, tako da smem med ljudi. Nikdar bi ne bil

mislil, da je delo tako prijetno; nikoli prej nisem bil tako dobre volje; ponoči spim, kakor bi me v vódo vrgel. Tudi tiste

neprijetne, črne misli so mi prešle, saj veste, izpótile so se mi, menim; vi ne veste, gospod, kako dobrodejen je pot, kako

olajša človeka. Premalo sem se potil v svojem življenju, to je bila vsa moja nesreča. Čudite se, kajne gospod, po kaj sem

193

prišel, kaj hočem tu pri vas; gotovo se niste nadejali, da me

bodete zopet kdaj videli, vsaj takega ne.«

»Res, ne bil bi si mislil ... prav veseli me, da vas zopet vi-

dim in takega vidim; bodite mi srčno pozdravljen!« in go-

spod Mirodolski mu stisne še enkrat roko; blagi mož ga je bil

zares vesel.

»In vendar me ne vprašate, kaj hočem? Moj Bog, saj sem

vam rekel, da sem se spreobrnil, da hočem biti poslej pošten

človek, in pošten človek treba da je hvaležen; nehvaležnost

je ena izmed najgrjih človeških napak. Pogledat sem prišel,

kako se vam godi, dobrotnik moj.«

V takem pogovoru sta bila prišla do klopi v gornjem kon-

cu vrta poleg seče, kjer je najrajši posedoval gospod Miro-

dolski, kjer je nekdaj ali sam ali v prijetnem pogovoru užil

toliko lepih trenutij.

Moža sedeta na klop. Zdaj je bil gospod Mirodolski na

vrsti, da bi govoril; ali mož je molčal, kakor da bi ne bil slišal zadnjih besed svojega gosta. Záboju je bilo hudo, ko je videl

moža tako žalostnega, ali moral je govoriti, zato je bil prišel.

»Torej, kako vam, gospod?«

»Bo že, bo že! Morebiti bi bilo lahko nekoliko bolje,

ali slabše bi bilo tudi lahko, še slabše, človek ne sme biti

prešeren.«

»Vse zdravo pri hiši?«

»Vse zdravo, človek in žival; o, zdravja smo trdnega, prav

trdnega, menim, da nas ne bo še zlepa konec!«

»Sami doma?«

194

»Sam!«

»Kaj pa družina?«

»... Dekle je šlo na polje z deklo ... tja dol nekam ...«

»In druga, saj ste imeli dve, če se ne motim?«

Tega trenutja se je bilo moči ogniti; ali Záboj je s premi-

slekom tako delal in ne drugače. Strašán je bil odgovor:

»Človek!« zatogoti se mož nad njim in udari srdito s pe-

stjo ob mizo. »Človek, ali si prišel zasmehovat starca, ki ga

ves svet zasmehuje?«

V tem trenutju se začuje šum za sečjo, kakor da bi bil nek-

do zaihtel, zastokal, potem zgrudil se na tla. Po sreči gospod Mirodolski ni ničesar čutil; ali Záboj je slišal in on je vedel, kaj se godi za sečjo.

Tam je koprnela, tam se je v smrtnih težavah vila uboga,

izgubljena hči nesrečnega, smrtno užaljenega očeta, ki ni od-

pustil greha izgubljenemu otroku.

Ko se je nekoliko dni po pogovoru v gozdu pred oglarje-

vo kočo Záboj odpravljal na pot proti Tihemu Dolu, ko mu

je bila ponovila svoja naročila, ko sta se poslavljala, ko je že odhajal, polasti se hipoma Zore mogočno hrepenenje, da bi

videla še enkrat očetov dom, da bi videla morebiti skrivaj,

od daleč, očeta, sestro; prositi ga začne, naj jo vzame s seboj, tako milo, tako ganljivo, da ji mož ni mogel odreči prošnje.

Prišla sta bila po okoliših do Mirnega Dola. Tam se je hotela

skriti v gozdu in čakati Záboja, da se vrne. Prej pa ga je prosila še enkrat in on ji je bil obljubil, da je nikakor ne izda očetu.

Zgovorjeno je bilo, kje se snideta.

195

Ali ko je bil Záboj odšel v očetovo hišo, ni se mogla dr-

žati, silna moč jo je vlekla proti izgubljenemu domu, da bi,

ker vanj ne sme, vsaj skozi ograjo zagledala ga, da bi videla, ako mogoče, očetovo, sestrino obličje. Bliža se vrtu, skrije se za visoko seč, glavo stisne k nji, s hrepenečim očesom pre-dira goščo. Zagleda očeta, vidi mu obličje, žalostno obličje,

čuje glas njegov, o kako bode govoril oče, srce ji utriplje, zdaj se sodi njena sodba! Oh, obsojena je, oče je obsodil svojega otroka! Strela ji je zadela srce, ko je udaril tako srdito ob mizo. Tema ji pokrije oči, onemogla se zgrudi na tla. Počasi

se zopet zavé; komaj si dihati upa; na uho vleče, kaj se govori onkraj seče; prestregla je vsako besedo. – Záboj ni odgovoril, ko se je bil gospod Mirodolski tako zagrozil nad njim; samo

pogledal ga je s tako milim pogledom, v tem pogledu je bilo

toliko globokega sočutja, da je bil nesrečni mož pri tej priči razorožen. Prijazno ga prime za roko in z mehkim glasom

govori:

»Odpustite, prijatelj, nesrečnemu očetu! Z obraza vam

berem, da vam je znana moja nesreča; saj menim, da se je že

razglasila po vsi deželi! Prišli ste, ne da bi me zasmehovali, tolažit ste me prišli. Glejte, imel sem dve hčeri; zdaj imam

samo še eno! Mislil sem, da imam obe enako rad; zdaj vi-

dim, da sem bil krivičen: nepravično sem bil razdelil zaklad

očetovske ljubezni svojima otrokoma in nji sem dal večji del;

preveč sem jo ljubil, malikoval sem in zdaj se pokorim za

svoje malikovanje. Sam sem si kriv svoje nesreče, in vendar

me tako boli, tako boli! Imejte potrpljenje z menoj, prijatelj!

196

Star sem in starost je otročja! – Dal sem ji večji delež ljubezni, a ona ga ni znala ceniti; kaj je otroku očetova ljubezen, kaj je njemu oče? Suha veja, ki drevo kazi; mladiki je napoti, veter potegne, odkrehne jo in na njenem mestu se veselo

razvije krepka mladika. Tako je in tako mora biti, naravni

zakon! Človek je nespameten, ako se upira naravnim zako-

nom! – In vendar, saj je imela dobro srce, ko bi bila vedela,

kako jo ljubim; ko bi bila mogla misliti, da me bode tako

bolela njena izguba, morebiti bi mi pa vendar ne bila tega

storila! Ta misel mi je edina tolažba, siromaška tolažba! – O

sebi samo govorim; a storila je dva človeka nesrečna; o sestri ne govorim, ona je ženska in ženska ima lahko srce! Ženska

nesreča trn v prstu! Trn se izdere, kaplja krvi – in drugi dan že ne ve, kateri prst jo je bolel včeraj. Ali mladenič, ki mu je prelomila zvestobo, čisto, blago srce, ki ni poznalo čuta razen ljubezni do nje, kako se tolaži on? Jaz ne vem, videti ga ne

morem! Ležal je, koliko časa, ne vem; jaz ne štejem več ur in

dni; ležal je med življenjem in smrtjo, vsak čas smo mislili,

da ugasne. Zmagala je vendar mladost, okreval je, vstal je in

zdaj hodi kakor senca, v srce mi reže njegov pogled! Nesreč-

ni mladenič! Jaz sem star, moje življenje je pri kraju; ti dnevi, ki jih imam še pred seboj, naj mi minejo v žalosti ali veselju, malo dobička, malo izgube! Ali on, pot mu gre navzgor, bliža

se višavi, s katere se mu odpre pogled v ravno polje, v sonč-

ne doline med zelenimi griči, s pisanimi travniki in bistrimi

potoki, in razgled zapirajo sinje gore v daljavi. Ali sive megle so mu legle nad to srečno deželo! O da bi mogel pozabiti, kar

197

je bilo! Izrul naj bi si jo iz srca, ki ga ni bila vredna, kakor se izruje bodeči osat iz grede! Jaz nimam več toliko moči; meni

bo krvavo zbadal njen spomin srce do groba!«

In solzé, blagodejne, dolgo zadrževane solzé se uderó

ubogemu možu po častitem obličju!

Dolgo časa sta molčala oba.

»Tolažil vas ne bom, ubogi prijatelj,« spregovori slednjič

Záboj, tolažilen je bil že sam glas, s katerim je govoril naslednje besede: »Tolažil vas ne bom; možje se ne tolažijo. Kar

bi vam mogel reči v tolažbo, to veste sami. Življenje pozna-

te, srce človeško poznate in njegove slabosti. Kaj je prosta

volja človeška! Neznane moči se igrajo z nami. Njim pride

človek v oblast, ko stopi v življenje, in sama smrt ga reši te oblasti. Kdor hoče živeti, treba da spozna to resnico, žalostno resnico, ali vendar resnico; treba da se voljno vda skrivnostni oblasti, kateri ubežati ni mogoče. Kaj pomaga ujetemu

ptiču, če se s perutmi, z glavico zaganja v trde stene svoje

ječe! Krvavé mu peruti, krvaví mu glavica; slednjič oslabí,

omaga, ako mu ne pride prej spoznanje, da so mu zastonj vse

prizadeve, da se mu je, ako noče poginiti, vdati presilni oblasti. Hladna modrost, da, slaba tolažba, ali kaj hočemo, mož z

možem ne more, ne sme govoriti, kakor se govori z otrokom.

– Nesreča vas je zadela, prijatelj, velika nesreča; hudo je, ker vas je naravnost zadelo, ostalo vam plava pred očmi v najhuj-

ši podobi. In tako je prav; hujša ne more biti nesreča, nego si jo mislite. Ali ni, prijatelj, v tem nekoliko tolažbe? Ali smete že obupati, preden vam je vse jasno? Ali smete obsoditi,

198

zavreči svojega otroka, dokler vam še ni očita vsa pregreha?

Imate li tako malo zaupanja v dobre nauke, katere sta ji oče

in mati vcepila v mlado dušo? Ni li mogoče, da se je zavedela, da se ji je zbudila vest, preden je bilo prepozno? Kdo vam je

porok, da vaša ostra sodba ni krivična? Ali ste že slišali nje-no izpoved? Ni li mogoče, da se vam vrne taka, da jo lahko

z radostnimi solzami stisnete v očetovsko naročje? Jaz si ne

morem misliti, da bi bila hči takega očeta – navadno dekle!«

Te besede je govoril Záboj s tako globokim prepričanjem,

da si slednjič gospod Mirodolski ni mogel kaj, da bi jih zve-

sto ne poslušal. Z glavo je majal, vendar videti mu je bilo,

da mu dobro dejo; kako bi ne bil rad poslušal moža, ki mu

je tako gorko zagovarjal izgubljenega otroka! Hvaležno ga

pogleda, rekoč:

»Dejali ste, da me nočete tolažiti, in vendar, kdor bi me

prišel tolažit, kako bi mogel drugače govoriti? Moje nesrečno

dete bi ne bilo moglo najti boljšega zagovornika. Prepričali

me niste, kdo bi me mogel prepričati, vendar hvaležen sem

vam! Če sem vam kdaj kaj dobrega storil, vse ste mi obilo

povrnili. O kako rad bi upal, a ne morem!«

»Jaz pa vam pravim, upajte, vse bo še dobro, pomnili bo-

ste moje besede; več vam ne morem reči. Zdaj moram iti, a

nisva se videla zadnjikrat. Zbogom!«

»Zbogom!«

Podasta si roke in Záboj urno odide.

199





XVII


Na mirodolskem vrtu je stal voz repe pred hišo. Pri zidu

je čepela stara Barba na nizkem stolčku in repo obrezova-

la. Breda ji je stoje pomagala; urno jima je šlo delo od rok.

Na desni strani je bil že velik kup tega koristnega jesenskega sadeža.

»Poglej, Bredka, ali si že videla táko?« ogovori služabnica

svojo mlado gospodinjo, pomolivši ji lepo, debelo repo, ki jo

je ravno obdelovala. Barba je bila dekla stare korenine: pri-

dna, poštena, molčeča; ali kadar je bilo treba govoriti, tudi

ni imela vozla na jeziku. Gospod Mirodolski jo je bil dobil z

ženo vred v hišo. Gospoda je bila zadovoljna z njo in ona z

gosopdo. Povsod je bila za rabo; prijeti je znala za vsako delo; kuhalnico je sukala, metlo in šivanko, in potem, ko se je bil

gospod Mirodolski med kmeti naselil, tudi motiko, pralico*

in srp enako spretno. Pestovala je Zoro in Bredo, zato ju je še vedno tikala, kar je bilo vsem prav. Bila je skoraj kakor stara

* prálica – srpu podobno orodje za odstranjevanje plevela

200

teta v hiši. Čutila je pa tudi, da ima nekaj oblasti, to se je kazalo v vsem njenem vedenju in govorjenju.

»Vidiš, Bredka,« povzame starka besedo, ko ji ni bila Bre-

da ničesar odgovorila, »vse tako lepo rodi pri tej hiši kakor

nikjer drugje, in vendar človek ne more imeti pravega vese-

lja.« Pri teh besedah vrže osnaženo repo, ki je bila zares lepa in debela kakor otroška glava, skoraj nekoliko hudovoljna na

kup, tako da se daleč v stran zatrkalí.

»Gospod hodijo pobiti in potrti, človek ne dobi prijazne-

ga pogleda, dobre besede, naj si prizadene, kolikor hoče. In s tabo tudi ni, da bi človek spregovoril besedo. To je vendar že prehudo; časi me prime, da bi kar vse pustila pa šla na stare

dni k ljudem, ki vsaj govoré. Kako je bilo lansko leto o tem

času! Veš, ko smo vse tri –«

Starka umolkne; Breda ji je bila dala znamenje z roko, da

je zadela struno, ki ji je neprijetno odmevala v srcu. Dolgo

časa sta molčali obe. Barba, ki ji je bila tako nagloma prestri-

žena beseda, znašala se je nad ubogo repo; urno jo je vrtela v roki, globoko je zasajala vanjo nož, bolj nego je bilo potrebno. S časom se ji lice zvedrí, prijazno pogleda svojo mlado

gospodinjo, rekoč:

»Torej tega ne, pa kaj drugega! Veš, kaj se mi je sinoči sa-

njalo, Bredka? Sanje bom morda vendar praviti smela, kaj?«

»Torej kaj se vam je sanjalo, Barba?« vpraša jo Breda brez

radovednosti, samo da bi kaj govorila.

»Sanjalo se mi je, da je bila nedelja; lep dan je bil, ljudje so šli v cerkev; in jaz, misli si, Bredka, jaz sem se drdrala v lepi 201

gosposki kočiji po cesti, dva lepa bela konja sta bila vpreže-

na, s pisanimi trakovi v grivah. Prav oblastno sem sedela na

vozu, praznično opravljena; ljudje so se mi umikali na obe

strani s pota in debelo so gledali staro Barbo, ki je danes tako lepa! Ob cesti je bilo vse drevje z bršlinom prepreženo; svoje žive dni nisem videla toliko in tako lepega zelenega bršlina!

Veš, Bredka, kaj pomenijo te sanje?«

»Sanje so sanje; nič ne pomenijo; ne te ne druge. Človeku

se sanja ponoči, kar je mislil čez dan.«

»Tako govorite gosposki ljudje, ki ne verujete ničesar,

kar vam ne gre v glavo. Sanja se nam, kar smo mislili čez

dan, praviš; kdaj bi bilo prišlo meni kaj takega na misel? Čas imam misliti na take reči! Jaz pa pravim, da sanje kaj pomenijo, vsake, samo da ne vemo vselej, kaj. V sanjah se nam

razodeva prihodnost, če jih človek le prav razlagati zna. Kaj

ne veš iz Svetega pisma, kako je egiptovski Jožef kralju sanje razlagal; ali se ni vse tako zgodilo, kakor mu je prerokoval,

kaj? Sedem debelih krav, to je sedem dobrih let, in sedem

suhih krav, to je sedem slabih let; ali ni vse tako prišlo? Vidiš, pa praviš, da sanje nič ne pomenijo! O, pomenijo, pomenijo;

da bi se le človeku večkrat kaj dobrega sanjalo in da bi sanj

tako hitro ne pozabili ali pa napak si jih zapomnili! Zdaj ti

bom pa povedala, kaj pomenijo moje sanje.«

»Le hitro, komaj čakam, gotovo kaj prav imenitnega, ker

so tako čudne!«

202

»Le norčuj se, boš videla; pa dejala boš: Prav je pravila

stara Barba! V pravih sanjskih bukvicah, ki jih je spisal men-

da sam egiptovski Jožef, bere se tako: Voziti se, če vidiš koga drugega, da se vozi: nič dobrega! Če se sam voziš: poroka!«

»Poroka! Jaz sem mislila, bogve kaj bo. Poroka torej, in

kje bo tista poroka?«

»Jaz sem se vozila –«

»Barba, morda vendar niste tako –« in dekle čudno po-

gleda staro samico; ali ta se ni dala motiti v svojem preroko-

vanju; kakor da bi ne bila umela, kaj meni, mirno pravi:

»Jaz sem se vozila; to pomeni, da pojdemo k poroki, tudi

jaz pojdem; komu neki? Kdo bi mene vabil, saj nimam tu

znanega človeka; tukaj bo ženitev, Bredka, v tejle hiši, pre-

den preteče leto dni. Tudi bršlin pomeni poroko. Kaj me tako

gledaš? Vprašati me hočeš, kdo bo ženin in kdo bo nevesta?

Gospod Radovan bo ženin, in nevesta? Nevesta, ljuba moja

Bredka, nevesta – boš ti!«

Starka se prestraši in umolkne. Breda je stala pred njo ble-

da kakor zid; roke so ji bile omahnile, prsi so ji plale, začne strašno ihteti; obrne se v stran, bežati je hotela ali kolena so se ji šibila; na tla bi se bila zgrudila, ako bi ne bila Barba pri tej priči planila kvišku ter prestregla jo v svoje naročje. Dekle se oklene starke, saj ni imela matere, da bi se je oklenila, da bi se ji izjokala v naročju. Solze jo posilijo.

»Le jokaj, le jokaj, presrečno dete moje,« teši jo starka, »v

mojem naročju se izjokaj, saj nimaš nikogar, sirota, da bi mu

potožila, kar ti teži mlado srce. Kam pa hočeš iti? K očetu?«

203

»O pustite me, pustite; ko bi oče prišli, ko bi bili slišali, kaj ste govorili!«

»Naj pride, le naj pride, nič se ga ne bojim; v oči mu po-

vem, kaj mislim; sedaj bi mi ravno prav prišel tvoj oče; sedaj bi mu jaz povedala, kar mi je že toliko časa na srcu in na jeziku! Spodi me naj, nič se ne bojim; on sam je kriv vse nesreče; on, ki vse vidi in ve, samo tega ne, kar se z njegovimi otroki godi! Samo zanjo je imel srce, kakor da bi imel enega samega

otroka, samo zanjo je imel oči in vendar ni videl, ko je bilo

videti treba! Oj, ono nesrečno, hudobno dete! Bog ve, da sem

jo rada imela, kdo bi je ne bil rad imel! Mati ne more bolj

rada imeti otroka, nego sem jo jaz rada imela. In tako žalost

nam je napravila, tako sramoto! Kakor si je postlala, tako bo

ležala: ali meni se zdi, da ne bo našla sreče na svetu, ker je tako ravnala s svojim očetom. Pusti me, naj govorim, saj sem

zadosti dolgo molčala. Pokori se naj za svojo pregreho in ka-

dar se bo spokorila, naj se vrne, kakor se je vrnil izgubljeni sin v evangeliju; odpustil ji bo oče in jaz ji bom odpustila.

– In ti, ljubo dete moje, ti, ki nisi nikdar z eno samo besedo žalila očeta, ti naj bi bila nesrečna, ti naj bi na skrivnem ža-lovala, medlela in venela kakor marjetica pokošena! Ne, ako

je še kaj pravice na svetu, ti moraš biti srečna! Spolniti se ti morajo želje, ki si jih ne upaš nikomur razodeti, tudi svojemu očetu ne! Meni jih ni bilo treba razodevati, sama sem jih

uganila. O starka ima oči v glavi; neumna kmetica bolje vidi

nego vsa tista modrost in učenost! O da bi bili rajna mati

še živi, nikdar bi se ne bilo kaj takega zgodilo. Žensko oko,

204

materino oko vidi skozi steno. Kaj meniš, da ne vem, kako

ti je bilo, ljubo dete moje, kaj si prestala in pretrpela, kako si se premagovala! Radovan je imel tvojo sestro rad, mislil

je, da ne more živeti brez nje; kdo je imel njega rad? Ona

ne, vsaj tako ne, kakor mora nevesta rada imeti ženina, žena

moža, da bo zakon srečen. Misli so ji uhajale in pohajale po

belih gradovih, po deveti deželi, kaj vem kod! Nikoli ga ni

bila vredna. Ti si ga vredna, sama ti in nobena druga ženska

na svetu. Ti si edina vedela, kaj je tak mož, ki ga je z lučjo iskati podnevi. Ti si ga rada imela, ti si ga ljubila, skonca še sama nisi vedela, kako ga rada imaš. Ali ko se je bližal čas, ko se je imelo vse končati, takrat si se zavedela, takrat si jasno spoznala, kako ga rada imaš. Ali bila si dober otrok, dobra

sestra; iz srca si ji privoščila srečo, katere si nisi upala sami sebi želeti. In ko je prišla nesreča v hišo, ko je Radovana zgrabila huda vročinska bolezen, da smo vsak čas mislili, zdaj

pa zdaj ugasne; kdo mu je stregel, kakor ne more streči mati

otroku, kdo ga je prekladal in posteljo mu prestiljal, kdo je

prečul cele noči pri postelji njegovi? Kdo ga je tolažil in tešil, ko ni smel človek blizu, kdo mu je tako ljubo prigovarjal, da

je pil, kar mu je bil zdravnik ukazal, koga je poslušal? Tebe

je poslušal, tebi edini je storil vse, kar si ga prosila. Ti si mu otela življenje, tvoja postrežba, tvoja skrb in tvoja molitev! In on ti je bil hvaležen. Ko se je zopet zavedel, ko mu je nekoliko odleglo; kako te je hvaležno pogledaval in roko ti je podajal, dolgo dolgo časa je držal tvojo roko v svoji roki in ti mu nisi branila. Jaz pa sem tiho stala v kotu, da me nista videla, in

205

gledala sem vaju in od veselja so mi kapale solze po starem

licu. Tačas je Radovan spoznal, kaj je ženska; prej je bil v neki omotici; takrat je sprevidel, kdo ga rad ima in kdo je vreden

njegove ljubezni. Le tiho, nič se ne jokaj; če je kaj pravice pri Bogu in pri ljudeh, ti boš njegova in on bo tvoj!«

Začujejo se koraki, Breda zbeži na drugo stran, Barba pa

mirno počene na svoj stolček in vzame zopet delo v roke,

kakor da bi se ne bilo nič zgodilo!



***

Proti večeru tistega dne sta sedela gospod Mirodolski in

Radovan sama v sobi. Radovan je bil prišel slovo jemat od

Mirodolskih, preden je odpotoval v mesto. Malo se je govo-

rilo pri slovesu. Ko je bil Radovan vstal in podal roko svoje-

mu staremu prijatelju, reče mu ta žalostno:

»Hodi z Bogom, mladi prijatelj moj, imenoval sem te nek-

daj sina in upal sem, da mi boš zares sin. Prišlo je drugače;

naj bode, kakor je. Skušaj pozabiti, kar je bilo. Zaradi krivice, ki se ti je zgodila, ne bodi krivičen; ne zaničuj ženstva, ne

sovraži človeštva. Ohrani si dobro, blago srce; če ne moreš

ljubiti človeka, imej usmiljenje z njim; malo jih je, ki so vredni ljubezni, usmiljenja je vreden, kdor po zemlji hodi. Potr-

pežljiv bodi z mladino, ki ti bode izročena. Ne obupaj takoj,

ako boš videl, da tvoj trud nima uspeha, katerega si se nade-

jal. Vsako seme ne kali in vsak cvet ne rodi sadu. Skusil bo-

deš mnogo bridkosti v svojem stanu. Krivica se ti bo godila,

206

nehvaležnost te bode bolela, sovraštvo te bode preganjalo; ti

trpi in molči in delaj človeštvu v prid po svoji moči. Muče-

niki so dobrotniki človeštva, sami mučeniki mu pospešuje-

jo razvoj in blagostanje, dušno in telesno. Učenik, mučenik!

Nekdaj so mučeniki prelivali kri, zdaj prelivajo pot in solze.

Bogastva si ne bodeš pridobival v svojem stanu, ne časti in

slave. To te ne bode motilo, temu si se odpovedal takrat, ko

si volil svoj stan. Bodi stanoviten, zvest svojim načelom; ne

daj se motiti njim, ki bodo zasmehovali tvojo plemenitost,

tvoje idealstvo. Vse drugo mine, to bo stalo; to je naše pre-

pričanje, naša vera. Tako misli, tako poučuj svojo mladino.

Če bodeš enega pridobil, trud tvoj ne bode zastonj. Bog ti

daj, da dosežeš, kar sem jaz želel doseči, in življenje tvoje ne bode brez sadu. S prijaznostjo bodi radodaren, skop s prija-teljstvom. Ako najdeš žensko, dragi prijatelj moj, katera se ti bode zdela vredna, da jo izvoliš za družico v življenju, vzemi jo, prijatelj, in bodi srečen z njo. To je zadnji svet, katerega ti dajem na pot. In ko bodeš srečen, kolikor more biti srečen

človek, ki ima srce, tedaj se spomni svojega starega prijatelja; ako bodem še živ, daj mi vedeti, da se bodem s tabo veselil.

Zdaj pojdi! Zbogom, zbogom!«

Hudo je bilo možu; toliko da mu niso solze zalile oči. Ra-

dovanu je bilo videti, da ima še nekaj na srcu, a težko mu je

bilo najti pravo besedo.

»Oče, dovolite mi, da vas tako imenujem, jaz vas ne bo-

dem nikdar imenoval drugače. Prej ne grem, da mi nekaj

207

obljubite. – Oče, odpustite ji, kakor sem ji jaz odpustil. Ako se vrne, ako pride skesana in spokorjena – oče! – –«

»Hiša moja ji je odprta!«

»In vaše roke, vaše srce, oče?«

»Kakor bom mogel, kakor bo vredna!« Zdaj pojdi; spre-

mljal te bom. Reci še prijazno besedo Bredi, ona ti ni nič

žalega storila; v svoji sobi, menim, te čaka. Zbogom!«

»Zbogom!«



***

Res ga je v svoji sobi čakala, saj je vedela, da ne pojde od

nje brez slovesa. Poznalo se je ubogemu dekletu, da se je jo-

kala, ali on tega ni smel vedeti. Z mrzlo vodo si je bila izmila oči in oplaknila vroča lica. Trdna je hotela biti pri slovesu.

Ko vstopi Radovan, pogleda jo s tako milim očesom, da

dekle ni moglo zdržati njegovega pogleda. Oči povesi in na-

pol v stran obrnjena govori:

»Torej si vendar prišel še pogledat, preden greš, Radovan?«

»Breda!«

»Srečno hodi in – pozabi, ako mogoče, to hišo, iz katere

te je toliko bridkega zadelo. Pozabi njo in vse, ki prebivajo v nji.«

»Tudi tebe, Breda?«

»Tudi mene!«

»Ta beseda ti ni prišla iz srca, Breda!«

Dekle mu poda molče roko.

208

»Ne, Breda, tebe ne bom pozabil, prej vse drugo na svetu!

Breda, zdaj moram govoriti, zdaj ali pa nikoli. Govoril bom,

naj se zgodi, kar hoče; ničesar se ne bojim. Jaz sam ne vem,

kako je bilo; zdi se mi, kakor da bi se mi bilo vse samo sanja-lo – do bolezni. Bolezen me je zdramila iz sanj. Drug človek

sem zdaj, svet se mi vidi ves drugačen. Zagrinjalo mi zakriva, kar je bilo. Breda, tvoja sestra me ni nikdar ljubila; ni me mogla ljubiti; jaz sem mislil, da jo ljubim – sanje!«

»Odpusti ji, Radovan!«

»Odpustil sem ji; moje srce ne čuti sovraštva do nje, ne

ljubezni – samo usmiljenje! – Breda, zdaj odhajam, ali mi

ne bodeš dala prijazne, prijateljske besede na pot, besede, ki mi bode tolažilo v samoti? Ne, pozabil ne bom te hiše; vrnil

se bom kdaj; in ako bom prišel in stopil pred tvojega očeta,

govoreč: Oče, dajte mi svojo Bredo; kaj porečeš ti?«

»Nikdar! – ako ona ne privoli.«

»Če pa pride in položi tvojo roko v mojo roko, Breda –«

Sladko ga pogleda dekle s solznimi očmi; roko mu poda,

govoreč:

»Zdaj pojdi, Radovan, in skoraj se vrni!«



***

Saj je vendar vedela, kaj govori, stara Barba.

209





XVIII


Božični večer je bil. Božični večer! Mladenič, ki bivaš v

tujem mestu, daleč od doma, daleč od svojih; tuji obrazi te

srečujejo, tuje roke ti strežejo, tuja govorica te spremlja povsod. Kolikokrat se ti je tožilo po domu, vendar sprijaznil si

se kolikor toliko z življenjem, vdal si se v svojo usodo. Ali ko se bliža božični praznik, zbudi se ti v srcu nemir, hrepenenje se ti zbudi po domu; v domačo deželo te vleče nevidna moč,

kakor ptiča v jeseni v gorke južne kraje. Iz sijajnega mesta si želiš pod nizko, morebiti slamnato, ali vendar ljubo domačo

streho! Mož, ki ga vodijo opravila po tujih deželah, nesrečen

je, ako tega večera ne more preživeti na svojem domu z ženo

in otroki. Nocoj ga čaka neko sveto opravilo doma. Vse leto

je bil gospodar, oče; delal je, trudil se in skrbel za svojo dru-

žino, nocoj ji bode – svečenik.

Zgodnji mrak krije gore in dole; vse je tiho, tako praznič-

no tiho, kakor v oni sveti, blaženi noči, ko se je rešenje rodilo človeštvu, ko so peli nebeški angeli pastirjem na paši: »Slava Bogu na višavi in na zemlji mir ljudem!« S prazničnim belim

210

prtom je pogrnjena zemlja in z jasnega neba bleščé prijazne

zvezde na zemljo. In čuj, z bližnjega zvonika zadoné božični

zvonovi tako milo in tako ljubo; tako veselo in tako otožno;

tako vabljivo in tako tolažno! To niso zemeljski glasovi; iz

onega sveta prihajajo, iz daljne, neznane dežele miru, kamor

hrepené človeška srca iz solzne doline; mehko se razlegajo

po molčeči dobravi in sladko odmevajo v človeškem srcu.

Kdor je čul v svojih otroških letih doma te blažene glasove,

naj biva onkraj morja, na drugem koncu sveta, naj mu bode

otrplo srce v žalostnih skušnjah življenja: ko mu pride sveti

večer, tedaj se mu zbudi teh glasov spomin; zdi se mu, da mu

zopet doné, kakor so mu nekdaj doneli v daljni domovini,

v srečni mladosti, ki je tako daleč, tako daleč za njim! Slad-

ko domotožje se mu polasti srca: srce mu je mehko, otroško

mehko in oči mu rose! – –

V duhu se vidi doma. Večer je, sveti večer; vse tiho; zdaj

zapojó zvonovi. V hiši so zbrani oče, mati in otroci; prekri-

žajo se in zdaj vzame oče kropilo v roke, starejši otrok po-

sodo z blagoslovljeno vodo, drugi nosi lonec z žerjavico,

na kateri se žge in kadi velikonočna oljka, lovorovo listje in mačice; mlajši ima ključe v roki. In tako gredó od poslopja

do poslopja, od shrambe do shrambe, v klet in žitnico in

hlev. In kamor pridejo, vzame oče-svečenik otroku ključ iz

roke, odpre hram, pokadi ga in pokropi po vseh prostorih

in kotih, potem zapre in izroči ključ otroku. O srečni čas,

ko je on še ključe nosil za očetom ali pa posodo s kadilom!

Nobeno opravilo potem ni se mu zdelo tako imenitno, tako

211

sveto kakor to; nobena vonjava mu ni dišala tako prijetno

kakor to božično kadilo! In ko so se vrnili potem v družin-

sko sobo, kako praznično, kako častitljivo je stala tam v kotu vélika javorova miza, z belim prtom pogrnjena. In na mizi

je stal »poprtnik«, božični kruh, in oče je vzel nož, razrezal poprtnik ter delil ga družini. Mnoge matere kruh je jedel sin

pozneje, okusil je morebiti, kar ima svet dobrega, ali tako v

slast mu ni šla nobena jed, kar jih je užil potem. In po večerji so šli v cerkev k nočni službi božji. Tako niso nikoli prej ne pozneje vabili zvonovi, tako niso nikoli pele orgle, tako ljubo mu ni nikoli donela pesem, kakor ko se je pelo:

Pastirci vstanite,

pogledat hitite! ...

Bil je božični večer. Snežna odeja je krila Tihi Dol in hribe

okrog. Smrekove veje so se pripogibale pod belim breme-

nom; zdaj pa zdaj se je katera nagloma kvišku vzpela, ko je z

nje zdrsnil južni sneg. Tih mrak je bil nastal po dolini. Dru-

žine so bile zbrane po hišah, pripravljaje se na sveto opravilo.

Gospod Mirodolski je sedel za mizo v razsvetljeni sobi,

nasproti mu je sedel Radovan; iz mesta je bil prišel v prija-

teljsko hišo božič praznovat. Kje naj bi ga bil pač prazno-

val? Prazna, zapuščena mu je stala tam gori na griču očetova

hiša; gazú ni bilo do nje! Sama sta sedela prijatelja za mizo.

Pogovor, tolikokrat začet, se jima je ustavljal; radost jima ni razsvetljevala obrazov sedaj, ko je prebivala v vsaki družini.

212

Gospod Mirodolski se je bil, kakor je bilo videti, vdal v

svojo žalostno usodo. Miren je bil, vsaj na videz; povrnila se mu je bila, če ne prejšnja veselost, vsaj nekdanja prijaznost in ljubeznivost z ljudmi. O nezvesti hčeri svoji ni pregovoril z

nikomer besede; videti je bilo, kakor da bi jo bil s časom ko-

likor moči pozabil, prepustivši jo usodi, katero si je bila sama izvolila. Prišlo mu je bilo skrivnostno poročilo, sam ni vedel od kod, da je živa in zdrava; to je bilo vse, kar je vedel o nji in to mu je bilo na videz dovolj. Stopinje ni storil, da bi zvedel, kje biva in kako. Bredi je bilo hudo, vendar upala si ni, da bi sprožila pogovor o nesrečni sestri z očetom.

Miren je bil, a ko je bil prišel božični večer, ki privabi

hlapca in deklo iz službe pod domačo streho; ko sinek, ki se

je v mestu učil, gazi v potu svojega obraza debeli sneg proti

očetovi hiši; ko je bil prišel čas, v katerem želi vsak oče videti svoje okoli sebe: tedaj se mu je bila odprla in znova krvaveti začela na videz zaceljena rana. Vesel je bil Radovana, prijazno ga je sprejel; ali ko sta sedela za mizo – tudi Breda je bila, popustivši za nekoliko časa hišne opravke, prisedla k njima

– zbudil se mu je spomin, kako je praznoval prejšnja leta ta

večer, lansko leto še – in nocoj! – Pogrešal je, o kako je po-

grešal ljubega otroka, nepokornega, pregrešnega in vendar

ljubega otroka! Zastonj ga je iskalo očetovo oko; srce se mu

je tajalo, zbudila se mu je bila hipoma vsa nekdanja ljubezen

do izgubljene hčerke. Menil je, da vsak čas se morajo odpreti

duri; o ko bi se odprle, ko bi se mu prikazalo drago njeno

obličje! –

213

Ko sta sedela zopet sama, Breda je bila šla po hišnih

opravkih, potegne si gospod Mirodolski z roko po čelu in

reče svojemu gostu:

»Razveselil si me, prijatelj, da si se spomnil svojega stare-

ga znanca in prišel v njegovo hišo praznovat božični večer;

boli me samo, da bodeš moral biti z malim zadovoljen; naj ti

ne bode žal daljne poti do naše hiše, dasi ne bodeš našel v nji toliko veselja, kolikor si se ga morebiti nadejal in kolikor bi ti ga želel iz srca. Ali pustimo neprijetne spomine in bodimo

srečni in veseli, kolikor nam moči.«

Radovan je hotel odgovoriti, ko stopi Breda s pismom v

roki, ki ga položi na mizo pred očeta, govoreč:

»Barba ga je bila prinesla že dopoldne iz trga, ali pozabila

je bila, izročiti ga vam; jaz sem ga našla na dnu v košu.« Nato dekle odide.

Gospod Mirodolski vzame pismo in ga razpečati. Dva li-

sta sta bila v zavitku. Prvi je bil od gospe Jarinove; bral ga je s konca brez posebne pazljivosti, kakor da bi se malo menil

za to, kaj mu piše nekdanja soseda, ki mu je bila ostala v tako nesrečnem spominu. Ko je bil prebral prvo stran, začel ga

je list vidno zanimati. Ni čudo! Gospa mu je poročala, da je

nje sestre sin – mrtev. Padel je bil na Francoskem v dvoboju

zaradi neke ženske. Vse to je bilo popisano z žensko obšir-

nostjo. Proti koncu je pisala gospa tako: »Smrtno ranjen mi

je pisal list, ki vam ga pošiljam; berite ga, morebiti vam dá

nekoliko tolažbe v nesreči, katere vam je on kriv. Kako rada

214

bi upala, ako bi smela, da bodete, prebravši ga, odpustili zdaj, česar bi mu ne bili nikdar mogli odpustiti živemu.«

Ko je bil prebral pismo, poda ga molče Radovanu; nato

seže po drugem, ki je ležalo na mizi; roka se mu je tresla. List je bil kratek; črkam se je videlo, da jih je pisala onemogla,

umirajoča roka. Stežka je gospod Mirodolski bral naslednje

besede:

»Draga teta! Malo trenutij mi je še živeti. Smrtno ranjen v

dvoboju imam še toliko moči, da mislim nate, da ti poskušam

pisati. Odpusti mi, kar sem ti žalega storil v življenju, odpusti mi, da te tako žalim s svojo smrtjo. Čuj mojo izpoved, umirajočega izpoved. Vse moje življenje – sedaj je pri kraju – bilo je ena sama dolga lahkomiselnost; samoljubje me je vodilo

v vsem, neugasna žeja po uživanju me je gnala od veselja do

veselja. Mnogo deklet sem spoznal, nobena ni bila vredna

mojega prizadevanja, nobena mojega spoštovanja. Nobena?

Ne! Eno sem našel, eno samo; o prvem pogledu mi je vnela

poželenje; spoštovati in ljubiti sem jo začel, ko sem izgubil

njeno spoštovanje in njeno ljubezen. Ti jo poznaš. Ujel sem

jo v nastavljeno mrežo, iz mreže mi je ušla in to je dobro! In vendar je to edino, kar mi teži vest sedaj, ko umiram. Žalil

sem, morebiti onesrečil moža, ki sem ga spoštoval. Koliko-

krat sem hotel stopiti pred moža, nekdaj tvojega soseda, in

razodeti mu vse, da jaz sam sem kriv; hči njegova je nedol-

žna, da jo sme zopet stisniti na očetovske prsi. Morebiti bi mi bil odpustil in morebiti – prepozno, prepozno! Mrači se mi

svet – zadnja prošnja – pojdi, povej mu – umirajočemu gre

215

vera – hči njegova je nedolžna kakor angel nebeški. Odpusti

mi naj oče, odpusti mi naj ona; odpusti mi ti! – ne morem

več – zbogom! – Edvin.«

Prebravši list, pokrije si gospod Mirodolski z obema ro-

kama obraz. Kaj se je godilo sedaj v očetovem srcu?

Čez nekaj časa porine z roko Radovanu list, da naj ga bere;

potem odide molče iz sobe.

Nekoliko časa potem so sedeli vsi trije skupaj za mizo. V

Tihem Dolu morebiti ni bilo tako tihe večerje. Malo se je go-

vorilo; Breda je čutila, da se nekaj posebnega godi; vendar ni si upala vprašati. Radovan se je vidno izogibal njenih pogledov; in vendar se je tako veselila njegovega prihoda; lepega

večera se je nadejala, in kako žalosten je bil sedaj!

Bogve kako dolgo bi bili tako molče sedeli, vsak v svojih

mislih, ako bi jih ne bila zdramila nova prikazen. Začujejo

se krepki koraki v veži, potem je bilo slišati, kakor da bi si nekdo pred durmi sneg z obuvala otresal. Dolgo jim ni bilo

treba ugibati, kdo je nepričakovani gost. Duri se odpro in v

sobo stopi z nekoliko okornimi koraki – Záboj.

»Srečen božični večer vsem dobrim ljudem,« pozdravi

malo družbo; nato se obrne k hišnemu gospodarju, govoreč:

»Obljubil sem vam bil, da vas pridem kdaj obiskat, go-

spod. Kar obljubi Záboj, to velja, kakor bi zabil. Tukaj sem.

Težko ste se me tako zgodaj nadejali; gotovo ne, da vas bom

nadlegoval ravno na božični večer. Ali jaz vam ne morem

pomagati, če vas motim. Vi lahko čakate, kakor se kaže, jaz

ne morem; vsi ljudje nismo enaki!«

216

In obrnivši se proti Radovanu, ki je debelo gledal nepova-

bljenega gosta, reče mu:

»Oprostite, gospod; jaz imam nekaj govoriti s tem možem;

govoril bom brez okolišev; jaz ne znam drugače. Poslušajte

ali ne, kakor vam drago. Vendar zdi se mi, da bi smeli osta-

ti in poslušati; saj stvar tudi vas nekoliko zadeva, ako se ne motim. In vi, gospodična, tudi vi bi utegnili poslušati; samo

pohujševati se mi ne smete; moj glas je nekako zaporčen in

tudi besede, ki jih bom govoril, utegnile bi biti malo odurne.

Nerad vam kazim božični večer, ali dolžnost mi je prva.«

Nato se vstopi pred gospoda Mirodolskega in začne:

»Gospod! Prijateljstvo gor ali dol; menil sem, da vas po-

znam, ali motim se, kakor vidim. Blag mož ste vi? Vi ste oče?

Vi sedite tu v prijetni, gorki sobi in dobre volje ste za mizo s svojo družino; ali je to vsa vaša družina? Kje je vaša hči, kje je vaša prvorojenka? Grešila je, zapustila je vas, šla je po svetu.

Ali ste kdaj vprašali, kam? Kak kristjan ste vi? Pastirju, ki je imel sto ovac, izgubila se je, zašla je ena. In kaj je storil pastir?

Popustil je čredo, šel je za izgubljeno, iskal jo je povsod. In ko jo najde, zadene jo na svoje rame in nese jo domov. In doma

skliče svoje sosede in prijatelje, govoreč: ›Veselite se z menoj, ker našel sem ovco, ki sem jo bil izgubil.‹ Vi ste imeli dve

hčeri in teh dveh se vam je ena izgubila in vi mirno sedite in se dobro imate! In kaj je storil oče, ko se mu je vrnil izgubljeni sin? O, vi ste dober, usmiljen mož; ako pride – mudi se ne, vi lahko čakate – ako pride kdaj skesana, potrta, uničena in

pade pred vas, da udari s čelom ob tla – veleli bi ji morebiti, a 217

gotovo, saj ste dober mož, veleli bi ji, da naj vstane, morda bi ji celo pomagali; dovolili bi ji blagodušno, da sme ostati pod vašo streho – če bo pridna; hrano bi imela pri vas, četudi ne

pri vaši mizi. Blago potrpljenje bi imeli z njo, s časom bi vam smela streči in naposled – očetova milost nima mej – naposled bi spregovorili celo prijazno besedo z njo!«

Z ostrim, očitajočim glasom je Záboj govoril te besede.

Gospod Mirodolski je sedel molče, s povešenimi očmi; vidno

je bilo, da besede niso bile govorjene brez uspeha. Pozneje je rekel enkrat, da ni slišal nikoli človeka tako lepo govoriti. Ali Záboj še ni bil pri kraju. Po kratkem molčanju povzame zopet besedo:

»Tu sedite in čakate mirno; uboga hči pa morebiti daleč

od tod sama, zapuščena žaluje, hrepeni in koprni po očetovi

hiši, v katero vrniti se nima poguma; kdo vam je porok, da se

vas ne boji, ker vidi, da ste jo zavrgli; saj niste storili stopinje za njo! Kdo vam je porok, da ni sirota v potrebi, zapuščena,

brez usmiljene roke, ki bi ji podajala vsakdanjega kruha? Ali

ste že kdaj mislili to? Ne, to vam ni prišlo na misel; saj še ne veste, kje je vaša hči, pa bi vedeli, kako se ji godi! Morebiti pa se motim, krivo vas sodim; povejte mi torej, kje je vaša hči!

– Vi molčite; vi ne veste, kje je. Vi ne veste, jaz pa vem, kje je vaša hči!«

Led je bil prebit. Gospod Mirodolski plane kvišku.

»Vi veste, kje je moja hči?« zavpije. »O, ne šalite se s starim, nesrečnim možem! Ako veste res, o peljite me k nji, prijatelj, da jo zagledam, da jo objamem in pritisnem na svoje srce!

218

Kaj čakate! Urno, urno; jaz nimam miru. Vstanita, otroka;

pojdimo jo iskat, in vi, prijatelj, nas vodite. Ne, ostanita; jaz sam hočem iti; še nocoj jo privedem nazaj, izgubljeno ovči-co, še nocoj se bodemo vsi skupaj veselili. Oj, tiho, tiho, dete moje, skoraj ti pride oče in te pritisne na srce, moje srce hrepeni po tebi, kje si dete moje?«

V tem trenutju se zasliši glasno ihtenje pred durmi. Duri

se odpro – Barba jih je bila odprla – in prikaže se – Zora, za njo Barba. Vstopivši vsa objokana, zgrudi se ubogo dekle na

kolena. Oče priskoči in jo prestreže v svoje naročje. Dvigne

jo od tal, pritiska jo na srce, poljublja ji čelo, lice in roke in srečno dekle se ga oklepa okoli vratu.

»Oj, da te le zopet imam,« govori srečni oče, »zdaj je vse

dobro; kje si bila tako dolgo, presrčno dete moje, in tvoj oče je zdihoval skrivaj po tebi! Ali zdaj je vse dobro; srečen sem in mislil sem, da ne bom nikdar več srečen na svetu!«

»Poglejte jo,« obrne se proti družbi in debele solze so mu

kapale na lica; »poglejte jo, to je moja hči; izgubljena je bila, ali zdaj je najdena; prišla je, sama je prišla v očetovo hišo; saj je spoznala, da ne najde nikjer toliko ljubezni kakor pri svojem starem očetu.«

Breda ni mogla čakati, da bi jo oče izpustil iz rok. Skoraj

siloma mu jo iztrga. Molče se objemata sestri; samo solze so

jima govorile.

Stara Barba ni vedela, kam bi se dala od samega veselja.

Ali ženica ni prišla še tako hitro na vrsto; vendar molčala ni zato, četudi ni imela posebno zvestih poslušalcev.

219

»Jaz sem jo našla, prav jaz; na voglu je stala sirotka in

zmrzovala: ni si upala v hišo; bogve, kako dolgo bi bila še

stala, ako bi je ne bila jaz našla. Skoraj nesti sem jo morala, tako se je bala in tresla sirota. Zdaj vidiš, Zorka, da nismo

tako napačni ljudje, kakor si mislila. Da te le imamo, zdaj te ne pustimo več od tod.«

Počasi se izvije Zora sestri iz rok in bliža se Radovanu, ki

je stal molče na strani. Molče mu poda roko; kaj bi naj bila

pač govorila? Pogled njegov ji je pričal, da ji je odpustil blagi mladenič.

»In vi, prijatelj,« obrne se gospod Mirodolski proti Zábo-

ju, »kako naj se vam zahvalim?«

»Kaj ne veste več,« odgovori mu Záboj vesel, »da sem vam

bil na dolgu, vam in temu gospodu? Vi, gospod, težko da

bi me še poznali, dasi ni dolgo, kar sva se videla. Jaz sem

namreč tisti, ki ste ga bili nekdaj prinesli pobitega pod to

streho. Lepo ste mi stregli in pomagali mi na noge; jaz sem

šel in nisem se vam zahvalil. Ako je vam po volji, recimo, da

so naši dolgovi poravnani in – mir besedi! Sedaj pa vem, kaj

vam je vsem na jeziku; čakal ne bom, da bi me začeli izpra-

ševati. Saj sem vam pa tudi odgovor dati dolžan, kako sem

ravnal.«

In nato jim začne pripovedovati, kako je bil Zoro v gozdu

našel; kako je bivala v oglarjevi koči; kako ji je bil potem,

ko se je bližala zima, preskrbel stanovanje pri poštenih lju-

deh v bližnjem trgu, kjer si je s šivanjem kruha služila. Ni se mu bila dala pregovoriti, da bi smel on še dalje zanjo skrbeti.

220

Trdil je, da se je čisto sama živila in hranila. To ni bilo popolnoma resnično; nji sami res ni nikoli nič v roke dal; ali vedel je že tako ravnati, da ji je prišel skrivaj mnog priboljšek, tako da ona ni ničesar čutila in slutila. S svojim zaslužkom je skrbel, da ni nobene stvari pogrešala. In vendar je bila tako ne-

srečna! Solze so silile vsem v oči, ko jim je popisoval, kako je venela in koprnela po očetovem domu. Naposled mu je bilo

že preveč. Ko se je bližal božični večer, rekel ji je: Jaz vas ne morem več gledati take. Zdaj ali pa nikoli! Če se bojite sami, pojdem jaz z vami. In šla sta. Ali ko prideta do očetove hiše, upade ji srce; ni si upala očetu pred obličje; prosila ga je, naj jo pusti zunaj in naj gre sam pred njo; za hišnim voglom je

ostala in čakala, káko poročilo ji pride iz hiše. Tam jo je bila našla Barba, gredoč po drva.

»Gospod!« sklene Záboj svoje pripovedovanje; »vi me

poznate; vi veste, da nisem poseben častilec ženskega spola,

in tudi veste zakaj. Ali to vam pa pravim, naj bodo druge

ženske kakor že, jaz jih ne bom sodil ne potezal se zanje – ta, ki jo imenujete zopet svojo hčer – kako naj rečem, da bi bilo

prav? – to ni ženska, to je angel! Če pa kdo drugače sodi, naj stopi predme, da spregovorim besedo z njim!«

In mož, ki se je bil nekako razvnel proti koncu svojega

govora, udari krepko ob mizo, tako da je posoda na nji po-

skočila. Mož se je bil sam malo prestrašil.

»Odpustite, častita gospoda!« prosi družbe; »tako hudo

nisem mislil; moja pest, ki je dolgo praznovala, okrepčala se

je, kakor je videti, jako pri trdem delu!«

221

Za odgovor podadó vsi po vrsti roko poštenemu možu.

Zora je stala zamišljena, ko so vsi drugi zvesto poslušali

Záboja; pogledovala je zdaj očeta, zdaj Radovana, zdaj se-

stro. Radovan in Breda sta se bila pogledala samo enkrat, ko

je Záboj govoril. Ta pogled je Zori vse razodel in njen sklep

je bil storjen. Ko je Záboj končal, približa se ona svoji se-

stri, prime jo za roko ter jo pelje k Radovanu. Molče položi

njeno roko v Radovanovo roko, potem jima reče z ganjenim

glasom:

»Bodita srečna! – Radovan, jaz nisem bila vredna sreče na

tvoji strani; Breda, bodi mu ti, kar mu jaz nisem mogla biti!«

Nato se obrne proti očetu, ki je gledal strmeč ta novi pri-

zor, ter ga prosi:

»Oče, blagoslovite svoja otroka!«

Gospod Mirodolski pogleda Radovana, potem svojo hčer

in z obrazov jima bere, da tu je treba samo še očetovega bla-

goslova; z veseljem jima ga dá; roke jima sklene, govoreč:

»Bodita srečna, otroka moja!«

Dalje ni mogel govoriti. Čez nekaj časa se obrne proti

Zori:

»In ti, ljubo dete moje?«

»Moja sreča je pri vas, oče!« odgovori Zora in ljubo ga

pogleda. »Pri sebi me pustite do konca dni. Edino to si želim, da bi mogla ostati pri vas vsaj toliko let, kolikor dni sem vas pogrešala.«

Oče jo objame, rekoč: »Zgódi se ti po tvoji volji, Bog daj,

da bi se nikdar ne kesala.«

222

»In vi, prijatelj?« ogovori Záboja, »sedaj, ko je vse drugo

tako lepo preskrbljeno, kako se bodete vi odločili? Pomagajte

nam, da tudi vas kako preskrbimo; nocoj moramo biti vsi

srečni in veseli.«

Záboj je bil dobre volje, smeje se odgovori možu:

»Oho, kaj tudi mene hočete oženiti, gospod? Zdaj je že

vse v en kup, mislite, kajne? Nič napačna misel. Samo neve-

ste je treba. Kje bi dobil pripravno nevesto? Mlada ne sme

biti, ali prestare tudi ne maram.« Ozre se po sobi. V kotu

zagleda pošteno Barbo, ki si ni mogla kaj, da bi ne bila priču-joča pri Bredini zaroki. Prime jo za roko in jo potegne sredi

sobe, rekoč:

»Kaj pa vi ali ti, dekla božja? Pokaži se pri luči, da bomo

videli kako in kaj? – Za silo!«

O kaki drugi priložnosti bi se ne bilo smelo tako ravnati

z Barbo, ali sedaj je bila dobre volje, da možu ni zamerila

robate šale; saj je videla, koliko dobrega je bil storil njenemu gospodu. Pogleda mu v obraz in odgovori:

»Meni se zdi, da nama obema ni več sile!«

Potem gre k Bredi in jo podraži:

»No, kaj sem ti pravila? Ali boš zdaj še rekla, da sanje nič

ne pomenijo?«

»Kaj vaše sanje?« odgovori ji Breda, ki se ji je lice žarilo od sreče in veselja. »To so sanje, to, ljuba Barba. Bojim se, da bi se ne zbudila in da bi vse ne izginilo izpred mene!«

»Ker se vam je snubitev, kakor je videti, slabo obnesla,«

reče nato smejé se gospod Mirodolski Záboju, »treba bo

223

kako drugače ukreniti. Veste, kaj? Rekli ste, da ste postali

tako dober delavec –«

»Torej za hlapca me hočete obdržati pri hiši, gospod?«

»Ne za hlapca, za prijatelja, za pomočnika mi bodite; de-

lali bodete, kolikor in kadar vas bo veselilo. Kaj pravite?«

»Nič napačna misel; seziva si v roko, že velja! Za prijatelja

vam bom in pomočnika, kakor hočete; za vélikega hlapca,

za pristavnika, oskrbnika, za vse! Le čakajte, ne bo vam žal;

videli bodete, kako vam bom gospodaril; vse po novem! Vse

vam bom narobe obrnil: kjer zdaj smreke rastó, tam vam

bom sejal pšenico in leščevje bom nasadil po polju, lešniki se dobro prodajajo. Poljedelstvo, živinoreja, kupčija in obrtnija: vse bo cvelo in razvijalo se v Mirnem Dolu in kaka ruda se

tudi s časom kje najde. To bo veselje. Ali zdaj pa moram še

eno besedo spregovoriti s temale dvema. Tega vendar ne, da

bi me ne povabila na ženitovanje. Ne za svata; svatje morajo

biti ›na pare‹, in jaz nimam ›para‹, tudi nadejati se mi ga ni, kakor smo ravno videli; ali za godca bom prišel; videli boste, kake burke zna uganjati stari Záboj, kadar hoče!«

Pozno je bilo že; dolgo jim je moral gospod Mirodolski

prigovarjati, da so poséli za mizo. Imeli so lep božični večer!



***

Prijazni bralec! Ko bi bil šel ti tri leta potem o lepem je-

senskem času po cesti mimo Mirnega Dola, gotovo bi se bil

ustavil, glasna vesela govorica se je razlegala z vrta po dolini.

224

Smeh je bilo slišati vmes, šum, ropot in veselo razgrajanje,

tako da se gospoda Mirodolskega dom ni skoraj po pravi-

ci imenoval Mirni Dol. Ali izmed raznih moških in ženskih

glasov slišal se je najbolje tenak otroški glasek. Gospod Mi-

rodolski je imel malega vnuka pri sebi; majhen je bil, vendar

ves vrt ga je bil poln. Stari oče je imel veliko preglavico z

njim. Prvi dan že mu je bil po vrtu vse cvetice poruval ali

pa poteptal; pod drevjem je ležalo vse polno najlepšega ne-

zrelega sadja in zelenih odkrehnjenih mladik. Strašno pre-

šeren in poreden je bil res ta Milan. Svoje drobne nožice in

ročice, ki jih je bil šele zdaj prav v oblast dobil, rabil je prav pridno v samo hudobijo. In vendar ni bil stari oče nič prav

milovanja vreden. Ne da bi mu bil branil, svaril ga in krotil; še navajal in naganjal ga je, kolikor je mogel; in več ko mu

je deček napravil škode, bolj je bil stari oče vesel, tako da je bilo res težko razsoditi, kateri je bolj pameten. In pri takem odgojevanju mu je Záboj zvesto pomagal. Z njim je bil Milan posebno prijatelj. Ali mož je pa tudi znal ravnati z njim, kakor najboljša pestunja ali pa še bolje. Nihče bi ne bil mislil prej, da je Záboj tak umetnik. Delal mu je »konjce« iz lubja,

vozičke in malinčke na potoku, da je bilo veselje. Imel je pa

tudi svojega gojenca jako v čislih. Slovesno ga je bil naredil za »kneza Mirodolskega in vojvodo Tihodolskega«; in tako

so ga potem sploh imenovali, kar je dečka močno veselilo. To

se nam pa že malo preveč zdi, da ga je hotel Záboj narediti

s časom še za kralja slovenskega in – slovanskega carja! Na-

sproti je pa on njemu dejal: stric. Ko ga je nekdaj Barba po

225

stari nespametni navadi vprašala, koga ima najrajši, odgovo-

ril je zelo pametno: »Ato imam najrajši, mamo najrajši, sta-

rega očeta imam najrajši, tetko imam najrajši in strica imam

najrajši; vse imam najrajši!«

In tako je bilo vsem prav; samo stari Barbi ne, ki jo je bil

pozabil; prav se ji je godilo, kaj stavi otroku tako nespame-

tna vprašanja! Da bi pa kdo krivo ne sodil našega mladega

junaka, treba, da pristavimo še nekaj: Poreden je bil Milan,

a hudoben ni bil. Oče in mati sta mu malo zapovedovala in

prepovedovala, ali kar se mu je enkrat reklo, to je bilo re-

čeno! Samo resno pogledati ga je bilo treba ali pa reči mu:

Tega ne! To je veljalo kakor zarezano. Tako je Milan veselo

rasel in razvijal se brez tistega večnega svarjenja, pretenja in kaznovanja. Če so ga stari oče, tetka in stric malo razvadili

in izpridili, ko je bil o praznikih pri njih »na kmetih«, to se je potem v mestu vse pogladilo in poravnalo.

Ali čas je, da se skoraj ločimo od družine Mirodolske;

kaj bi se dalo zanimivega pripovedovati o srečnih ljudeh!

In srečni so bili vsi; srečen zlasti je bil do konca dni gospod Mirodolski.