Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Grup pa
Katoliški
Uredništvo in uprava:	C e	n a : Posamezna štev.	L	25 1
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	N a	r o č n i n a : Mesečno	L	11U
Poštno ček. račun: štev. 24 12410	Za	inozemstvo : Mesečno	L	190 I
	b
	m
Leto VII. - Štev. 5
Gorica - 3. februarja 1955 - Trst
Izhaja vsak četrtek
LJUBEZEN IN RESNICA
Dandanes je veliko idejnega boja na svetu. In še ga bo, saj dokler bodo na zemlji zmote in različna gledanja na probleme človeškega življenja, je ta boj neizogiben.
Katoličani smo nujno vrženi v ta boj, kajti naša sveta dolžnost je. da branimo resnico, Kristusa, Cerkev, zlasti še v teh časih, ko bi sovražniki božji radi sploh izruvali iz src vero v Boga in v duhovni svet. Zelo moramo biti oprezni, da se ne zaseje ljuljka zmote med nami. Zlasti morajo biti čuječi tisti, ki nosijo odgovornost pred Bogom in narodom za narodovo duhovno zdravje, to so duhovniki in člani katoliških organizacij.
Poleg te dolžnosti pa krščanstvo nalaga tudi ljubezen. Velika zapoved je to, prva med vsemi.
Kako spraviti v sklad skrb za resnico in izpolnjevanje ljubezni? Mnogi očitajo nekaterim katoličanom in tudi našemu listu, da ne pozna krščanske ljubezni, da je nanjo pozabil, da je preoster, da bi ne smel z imeni na dan, itd.
Zelo važno je to vprašanje, zato je prav, da smo si o njem na jasnem.
Znova ponavljamo, da ni in ne more biti dvoma, da smo dolžni se boriti zoper zmote, zoper razcepljenost katoličanov in sploh zoper vse, kar odtujuje naše ljudstvo od prave poli, kot nam jo kaže Kristusova Cerkev. Seveda se ne smemo pri tem posluževati laži in sovražiti ljudi, ki zmote širijo. In boj mora biti po potrebi tudi odločen in, oster. Mnogim se zdi to nedovoljeno, češ da se s tem žali krščanska ljubezen. Tega očitka so se pri nas prvi posluževali katoliški liberalci proti Mahniču, ko so mu očitali, da njegov odločen nastop za katoliška načela žali ljubezen.
Postava ljubezni je brez dvoma najvišja v našem življenju. Oblikovati mora vse naše misli, želje in dejanja. Objemati mora vse ljudi brez izjeme, tudi sovražnike. Tudi ko branimo resnico in svoj narod pred zmoto, nas mora navdajati in voditi ljubezen. Treba je le, da ljubezen pravilno pojmujemo. Kako čudno se sliši, a je vendar resnično, da se dobijo katoličani, ki o ljubezni veliko govorijo, pa imajo o
ljubezni nepopolne ali celo zmotne pojme.
Da bomo ljubezen prav pojmovali je treba pomniti naslednje:
1. Ljubezen ukazuje ljubiti člove-ka-osebo in ne njegovih zablod in zmot. S tem, da sovražimo njegove zmote, ga ljubimo, ker mu hočemo pokazati, da ni na pravi poti. Sveti Tomaž Akvinski jasno pove, da bi ne bila naša ljubezen prava, če hi koga ljubili tako, da bi molčali in bi ne obsojali njegovih zmot, kakor mati, ki molči k slabemu življenju svoje hčere.
2. Prava ljubezen mora imeti pred očmi tudi bluginjo skupnosti. Skupna blaginja mora biti tudi v ljubezni pred blaginjo tega ali onega posameznika. Ljubezen ne ukazuje, da moramo molčati zaradi dobrega imena enega ali nekaterih, če so zaradi njih v nevarnosti mnogi ali vsi.
Iz tega načela sledi n. pr., da je dovoljeno zaradi obče blaginje na koga pokazati, ga imenovati, razkrinkati, če je njegov vpliv na skupnost razdiralen in škodljiv. Vsak res ima pravico do dobrega imena in časti, a nima je nihče tako, da bi smel biti v škodo skupnosti. Tako je po moralki n. pr. dovoljeno časnikarjem, da objavijo napake in nakane javnih delavcev, če so skupnosti škodljivi. Seveda se mora zgoditi to brez laži in iz pravega namena, da opozorijo ljudi na zmote, kajti s tem koristijo skupnosti. O teh važnih vprašanjih razpravlja na dolgo sloveči moralist Noldin v II. delu svoje moralke.
Tudi v sv. pismu najdemo vse polno trdih izrazov, ne samo do zmot, temveč tudi do nositeljev zmot. Kristus je prav gotovo dobro vedel, kaj je ljubezen, pa je vseeno rabil za farizeje trde besede kot so: neumeži, sleparji, hinavci, gadja zalega itd. Hotel je namenoma zrušiti lažni in navidezni ugled, ki so ga farizeji uživali pred ljudmi ter opozoriti in poučiti, 'kdo so tisti, ki se proglašajo za vodnike ljudstva.
Zato se, resnici na ljubo povedano, prav nič ne čutimo krive, da bi se bili pregrešili zoper ljubezen, ko smo po svoji vesti in vednosti opozorili na nekatere sejalce zmot med nami. Storili smo samo dolžnost.
NA DALJNEM VZHODU zopet diši po smodniku
Ameriška zbornica in senat sta pretekli teden sprejela skoro soglasno zakon, ki podeljtije predsedniku Eisenhowerju polno oblast glede o-brambe Formoze in Pescadorskih otokov.
Položaj okoli Formoze postaja vedno bolj nevaren. Predsednik kitajske komunistične vlade Ču-En-Laj je že ponovno zagrozil, da ne bo miroval, dokler ne bo spodil Čang-Kaj-Šekovih nacionalističnih »izdajalcev« s Formoze in z vseh ostalih otokov v bližini Formoze oziroma s kitajske celine. Kitajski komunisti smatrajo obrambno pogodbo, ki so jo Združene države sklenile meseca decembra z nacionalistično Kitajsko, posebno pa izzivalno križarjenje VII. ameriškega brodovja v for-ruoških vodah za vmešavanje Združenih držav v njibove notranje razmere.
Zadeva pa ni tako enostavna, kot jo kitajski komunisti razlagajo. Formoza je že 60 let ločena od Kitajske. Po nesrečni kitajsko-japon-ski vojni jo je Kitajska odstopila Japonski leta 1895 in pod Japonsko
je ostala do konca zadnje svetovne vojne. Leta 1951 se je Japonska odrekla otoku. Zmagovalci so sicer obljubili, da jo vrnejo Kitajski, toda takrat je bila Kitajska še v rokah Čang-Kaj-Šeka. Ta se je po svojih porazih na celinski Kitajski zatekel na Formozo, kjer je s pomočjo Združenih držav reorganiziral svojo armado ter jo pripravil za vsak morebitni napad s komunistične strani. Otok je izredne strategične važnosti za ves Daljni vzhod. Ako bi prišel komunistom v roke, bi ga porabili za odskočno desko za nadaljnja nasilna osvajanja, zato imajo svobodni narodi ves interes, da ne pride Formoza kitajskim komunistom v roke. Ti so že na Koreji in v Indokini pokazali, kako so jim pravice drugih narodov pri srcu. Poleg tega ne smemo zabiti, da domače ljudstvo na Formozi ni kitajskega, ampak malajskega pokoljenja. V dobi samoodločbe narodov bi morali domače ljudstvo vprašati, pod katero in kakšno vlado hoče živeti. Iz vsega tega je razvidno, da nimajo kitajski komunisti do Formoze nič večje pra-
vice, kot jo imajo kitajski nacionalisti.
Prizadevanja Združenih držav in tudi Velike Britanije gredo za tem, da bi prišlo vsaj do začasnega premirja med komunističnimi in nacionalističnimi Kitajci. Zato so pripravljene posredovati, da bi Čang-Kaj-Šek odstopil komunistom vse otoke, ki jih ima zasedene v neposredni bližini kitajske celine, medtem pa bi se morali komunisti zavzeti, da 'bodo opustili vsak napad na Formozo. Toda o vsem tem nočejo kitajski komunisti ničesar slišati ter zahtevajo odpoklic ameriškega brodovja iz formoških voda in ameriških vojaških sil s Formoze. Združene države se seveda ne mislijo umakniti, pač pa so svoje sile še povečale z novimi bojnimi ladjami in izdatnimi letalskimi silami. A-meriškim silam je baje strogo naročeno, da ne smejo prve napasti, a da morajo na napad takoj odgovoriti, ako bi bile napadene.
Z vprašanjem Formoze se peča od zadnjega ponedeljka dalje tudi Varnostni svet ZN. Na posvetovalna zasedanja je bila povabljena tudi komunistična Kitajska. Ali se je tega zborovanja udeležila, nam v trenutku, ko to pišemo, še ni znano. Ču-En-Laj se je še nedavno tega izrazil, da se vprašanje Formoze ne tiče Združenih narodov in da je to vprašanje izključno notranje vprašanje rdeče Kitajske.
O formoškem vprašanju so pretekli teden tudi v angleški spodnji zbornici živahno razpravljali. Zunanji minister Eden je podal ob tej priliki kratek pregled o dogodkih, ki so se vrteli okoli Formoze po letu 1945, ko je Japonska položila orožje. Eden je omenil, da ni bilo med 1949 in 1954 letom na Formozo in njene predstražne otoke nobenega napada ter da so se ti komunistični napadi pojavili šele po sklenitvi premirja v Indokini. Britanski zunanji minister je poudaril, da je bila in da je še vedno glavna skrb britanske vlade, da bi prišlo do prenehanja sovražnosti. Poudaril je tudi, da Združene države garantirajo le nedotakljivost Formoze in bližnjih Pescadorskih otokov.
Edenu je odgovoril vodja laburistov Clement Attlee ter izjavil, da se po mnenju njegove stranke Združene države faktično mešajo v kitajsko državljansko vojno ter da nočejo priznati kom. Kitajski mesta v Združenih narodih. Attlee je tudi poudaril, da je angleška vlada zanemarila izposlovati komunistični Kitajski še pred korejsko vojno stalen sedež v Združenih narodih. Zunanji minister ga je zavrnil, da je vodil takratno angleško vlado vodja sedanje opozicije — Clement Attlee.
Zadnjo nedeljo je Sovjetska zveza posegla nenadoma v formoški spor. S posebno noto se je obrnila na predsednika ZN ter zahtevala sklicanje Varnostnega sveta ter obsodbo ameriške napadalnosti. Zahtevala je tudi, da morajo Združene države odpoklicati takoj svoje mornariške, letalske in kopne sile s Formoze in ostalega kitajskega ozemlja.
Zastopniki Francije, Združenih držav, Velike Britanije in Nove Zelandije so se takoj sešli, da bi preučili novo sovjetsko noto. Kako je Varnostni svet spravil v sklad novozelandsko in sovjetsko zahtevo in kateri bo dal prednost, bomo prihodnjič poročali.
O kočljivem položaju na Daljnem vzhodu se 'bo pečala tudi konferenca angleških dominionov, ki se je pričela zadnji ponedeljek v Londonu.
PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ ČAS« BO GOVORIL V NEDELJO 6. FEBRUARJA OB 11.15 C. G. DR. LOJZE ŠKERL O PAPEŽEVI BOŽIČNI POSLANICI.
Konec vojnega stanja med Rusijo in Nemčijo
Prezidij Vrhovnega sovjeta je 25. januarja objavil poseben dekret, ki naznanja konec vojnega stanja med Sovjetsko zvezo in Nemčijo. Dekret poudarja med drugim, da smatra Vrhovni sovjet za abnormalno, da je Nemčija po desetih letih, odkar se je končala vojna, še vedno razdeljena in da ni še prišla do mirovne pogodbe. Abnormalno je tudi, da nemško ljudstvo ne uživa enakih pravic kot ostali narodi.
Prezidij Vrhovnega sovjeta ugotavlja nadalje, da je kriva temu politika Združenih držav, Velike Britanije in Francije, ki hočejo oborožiti Zapadno Nemčijo ter jo vključiti v napadalni pakt, ki so ga u-stvarili londonski in pariški sporazumi. Ta politika je kriva, da ni prišlo do zadovoljivega sporazuma in do vzpostavitve nemške enotnosti na demokratski in miroljubni podlagi-
V zapadnih političnih krogih poudarjajo, da prihaja Kremelj s svojim odlokom nekoliko pozno ter da so izdale zapadne velesile podoben odlok že pred tremi leti in pol. Ako pa misli Moskva s to potezo onemogočiti ratifikacijo pariških sporazumov, bo dosegla popoln neuspeh. Po razgovorih v Baden Badenu je namreč popolnoma gotovo, da ne misli niti Mendes France začeti z Moskvo pred ratifikacijo pariških sporazumov kakih razgovorov. Sovjetska poteza je na prvi pogled sicer čudovita, toda v resnici ne spremeni ničesar.
Vodja nemške liberalne stranke je izjavil, da bi morala Sovjetska zveza, ako hoče biti dosledna, izpustiti sedaj vse vojne ujetnike, ki še vedno umirajo v sovjetskih koncentracijskih taboriščih. Izpustitev teh ujetnikov in sicer vseh ujetnikov bi nedvomno ganilo nemško ljudstvo. Vodja nemških socialnih demokratov, ki se borijo zadnje čase z vsem ognjem zoper potrditev pariških sporazumov, je izjavil sicer, da pomeni sovjetski odlok ponoven korak Sovjetske zveze, da bi prišlo do novih pogajanj o Nemčiji, a tudi on je poudaril, da je prvi korak, ki ga mora napraviti Moskva ta, da izpusti vse nemške ujetnike.
Ameriški krogi smatrajo sovjetsko iniciativo za del propagande zoper
Turški diplomati v Rimu
Turški ministrski predsednik Men-deres in zunanji minister Koprulu sta prišla zadnjo nedeljo v Rim, kjer sta imela te dneve razne razgovore z italijanskimi državniki. V svojem odgovoru na pozdrav predsednika vlade Scelbe je turški predsednik vlade poudaril, da se smatra srečnega, da je prišel v deželo, ki je dala svetu mnogo stoletij svetle civilizacije in ki se tudi dandanes bori za ohranitev te civilizacije. Mende-res je izrazil svoje veselje, da se bo mogel sestati s predsednikom italijanske republike ter je poudaril važnost svojega obiska v Vatikanu, kjer upa da bo sprejet pri sv. očetu. — To se je tudi zgodilo v torek, ko je papež Pij XII. prvič v novejši zgodovini sprejel zastopnika turške države.
Italijanski tisk je napovedal, da se bodo rimski razgovori nanašali na razna politična in gospodarska vprašanja. Obe državi bosta baje podpisali trgovinsko pogodbo, ki bo odpravila neke težave, ki so nastale zaradi »zmrznjenja« nekaterih italijanskih kreditov v Turčiji.
ratifikacijo pariških sporazumov. S to propagando bi Moskva rada vplivala na nemško javno mnenje v trenutku, ko je ameriška pozornost vsaj navidezno osredotočena na daljnovzhodne probleme. Glasnik britanskega zunanjega ministrstva pa je sprejel sovjetsko odločitev o nehanju vojnega stanja med Sovjetsko zvezo in Nemčijo z besedami: »To smo napravili mi že pred tremi leti (julija 1951)«. Nekateri francoski politični krogi pa so mnenja, da ima sovjetska poteza namen izravnati Sovjetski zvezi pot do rednih diplomatskih odnošajev z Zapadno Nemčijo ter s tem omogočiti neposredna pogajanja med obema državama brez vsakega posredovanja zapadnih velesil.
Panarabska konferenca
Zadnjo nedeljo je prišlo do prekinitve panarabske konference v Kairu. Vsi prvi ministri arabskih držav so se zbrali zadnjo soboto, da bi potrdili zaključno poročilo o delu konference. Poročilo je poudarilo potrebo skupne arabske politike ter obsodilo sklepanje enostranskih pogodb z drugimi državami, a je dopuščalo možnost skupne pogodbe, ki naj bi jo vsearabska zveza sklenila z zapadnimi državami. Toda že v začetku seje je iraški delegat Fadal Jamali sporočil prisotnim delegatom posebno izjavo iraškega ministrskega predsednika Nuri Saida, ki pravi, da se ne smatra vezanega glede politike, ki so jo začrtali njegovi tovariši v Kairu, vendar da jim iz vljudnosti sporoča, da misli skleniti razne obrambne pogodbe s Turčijo, Pakistanom, Iranom, Veliko Britanijo in Združenimi državami.
Zaradi te izjave iraškega delegata je egiptovski predsednik vlade Nas-ser podal drugi dan izjavo, da misli egiptovska vlada zapustiti Arabsko ligo. Sirski in libanonski delegat si na vse načine prizadevata, da bi odvrnila egiptovskega predsednika vlade od tega koraka, ki bi pomenil konec Arabske lige. To je tudi razlog, da se konferenca v Kairu ni razšla, ampak da so jo odgoclili za štiri dni.
Arabska liga bi morala po mislih egiptovskih državnikov ostati nevtralna, a države, ki so v neposredni bližini Sovjetske zveze'se zavedajo, da bi bila zveza arabskih držav prešibka, da bi mogla biti kos nevarnostim, ki ji pretijo od strani mogočne komunistične sosede. To je tudi vzrok, da namerava Irak skleniti celo vrsto obrambnih pogodb ne samo s Turčijo, Iranom in Pakistanom, ampak tudi z zapadnimi velesilami.
Sodobni imi6enec
Nemška agencija »Katholische Nachrih-ten Agentur« poroča zadnje besede frančiškanskega patra Marijana Hermana, ki je bil obsojen v Jugoslaviji na smrt. »Blizu smrti, ko ljudje ne govorijo laži, morem trditi, da je obtožba izdajstva, ki se mi očita, popolnoma napačna.« Vzrok njegove smrti pa je v resnici njegov odpor proti stanovskim duhovniškim društvom, katere podpira komunistični režim in so jih škofje prepovedali. Nekemu svojemu sobratu je pisal iz celice: »Ne bojim se umreti. Umrl bom v veri in upanju prvih kristjanov. Žalosten sem, ketr mi ni dovoljeno, da bi opravil življenjsko spoved in prejel poslednje zakramente.« Iz teh besed je razvidno, da se ni mogel pred smrtjo spovedati.
Prva predp
Dom katoliških Slovencev v Gorici
Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem to priliko:	Nebeško kra•
Ijestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zjutraj zgodaj najemat delavcev za svoj vinograd. Pogodil se je z delavci po denarju na dan in jih je poslal v vinograd. In šel je ven okrog tretje ure in videl druge na trgu stati brez dela. Tudi tem je rekel: ’Pojdite še vi v vinograd in, kar bo prav, vam bom dal.’ In so šli. Okrog šeste in devete ure je zopet šel in storil prav tako. Ko je šel okrog enajste, je našel druge, da so postavali, in jim rekel: ’Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?’ Odgovore mu: ’Nihče nas ni najel.' Reče jim: ’Pojdite tudi vi v vinograd!’ Ko se je pa zvečerilp, pravi gospodar vinograda svojemu oskrbniku: ’Pokliči delavce in jim daj plačilo, začenši od poslednjih do prvih.’ Pristopili so torej tisti, ki so bili prišli okoli enajste ure, in dobili so vsak po denarju. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo prejeli več; pa tudi ti so prejeli vsak po denarju. In ko so prejeli, so začeli godrnjati nad hišnim gospodarjem in so rekli: 'Le ti poslednji so delali eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.’ On je pa odgovoril enemu izmed njih: 'Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi po denarju z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi. Hočem pa tudi temu poslednjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?’ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Zakaj veliko je poklicanih, a malo izvoljenih.
(Mt 20, 1-16).
*
Vsakemu delavcu v Gospodovem vinogradu je namenjeno v bistvu i-sto plačilo: večno življenje; popolnejše bo to življenje za tiste, ki so opravili večje delo — »V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč«, — ali vsi bodo živeli v Bogu. V to nadnaravno življenje povzdigne človeka že tu na zemlji posvečujoča milost pri sv. krstu. Po smrti pa bo nadnaravno življenje postalo dokončna, blažena združitev z Bogom, ki bo osrečevala zveličane vso večnost. Vse Kristusovo delo je imelo ta namen, vsi zakramenti so zaradi tega. Kristjani se vse premalo zavedamo, kaj pravzaprav smo, ko imamo to življenje.
Primerov za pojmovanje nadnaravnega nam nudi vse stvarstvo. Če bi, recimo, kamen začel rasti, cvesti iu roditi sad, bi bilo to zanj nekaj »nadnaravnega«, kakor tudi, da bi žival začela pametno govoriti in razpravljati kakor človek. Take zmožnosti so nad njihovo naravo. Toda kadar govorimo o nadnaravnem, mislimo vedno to, kar je za človeka nad njegovo naravo, kar presega človeške zmožnosti. Stvarnik je namreč hotel človeka povzdigniti nad človeka, to je nad to, kar gre človeku po njegovi naravi. Taka je bila njegova volja. Vsled te božje vo-Ije, torej ne vsled človeških zmožnosti, postane lahko človek celo otrok božji, bivališče presv. Trojice, ne-
Praznujmo prve sobote
Klic Marijin iz Fatime, ki je tako mogočno odmeval po Slovenskem v letih med vojna, j§ sedaj nekoliko potihnil. N'i več tako slovesnih praznovanj prvih sobot, kot so bila ona leta. In toni prav. Nameni praznovanja prvih sobot so še	vedno
prav tako važni kot prej.
Vsled tega je zelo prav prišel glas ljubljanskega škofa msgr. Rožmana, ki je v svoji januarski poslanici vsem zamejskim Slovencem	in še
zlasti vsem beguncem zopet položil na srce praznovanje prvih	sobot.
Njegov poziv ne sme mimo nas, da bi ne obrodil sadu v naših srcih. Na noge zato, vsi verni rojaki, ter zopet zbudite v vaših srcih ljubezen do Murije, ki naj se letos kaže tako, da bomo na posebno slovesen način praznovali prve sobote. Prva sobota v februarju je pred nami. Ta dan vsi k sv, zakramentom, da	si od
Marijinega brezmadežnega Srca izprosimo mir in spreobrnjenje grešnikov. Če bi pa kdo zaradi zadržkov ne mogel k sv. zakramentom v soboto, naj gre v nedeljo. Marija bo kljub temu zadovoljna.
nedelja
kak član v božji družini in dedič nebes. To povišanje je za človeka neizrečeno višje in pomembnejše, kot bi n. pr. za kamen bila zmožnost, da raste in cvete.
Moderna znanost, ki tako rada poudarja razvoj nižjih bitij v višje oblike, se pri človeku kratkomalo ustavi. Njeno delo je, raziskovati naravo in postave, ki ji vladajo. Kar je nadnaravno, je pa njenemu raziskovanju odmaknjeno in ga zato taji, — toda — nima prav. Za nadnaravno vemo namreč samo po božjem razodetju. Božje razodetje pa je zgodovinsko dejstvo, naj bo to že komu prav ali ne.
Kdor je v krstu dosegel milost nadnaravnega življenja, sme v nekem pomenu reči s sv. Pavlom: »Živim, toda nisem pravzaprav jaz, ki živim, temveč Jezus Kristus je, ki živi v meni.« V čem obstoji to življenje Kristusovo v nas, uči Kristus sam, ko pravi, da je On vinska tr-
ta, mi pa da smo mladike na nji, (Jan 15,5). Sv. Pavel uči podobno, ko pravi, da je Cerkev telo, Kristus pa da je glava tega telesa in mi udje na tem telesu. (1. Kor. 12,27). Na isti način, kot tvorijo deblo in veje isto trto, kot tvorijo udje in glava eno in isto telo, tako tvorijo Kristus in kristjani v gotovem pomenu isti sestav in isto osebo. In kakor veje nimajo drugega življenja kakor samo tisto, ki ga srkajo iz debla, in kakor udje nimajo drugega življenja kot tisto, ki ga črpajo iz glave, tako dohaja kristjanu njegovo nadnaravno življenje samo iz tiste zveze, ki ga veže na Jezusa Kristusa. Ločen od njega — je mrtev; združen z njim — živi. To zvezo človeka s Kristusom vzpostavlja krst, po katerem smo na Kristusa vcepljeni. Po tem nauku nismo samo Kristusovi, ampak smo v gotovem pomenu del njega samega.
To je milost božja. Sv. Pavel piše pogosto o njej v svojih pismih. Pred koncem svojega življenja zatrjuje; »Vem, kdo je ta, ki sem mu veroval.«
Ker je na Goriškem veliko povpraševanja, kako je z delom in pripravami za Katoliški dom, podajamo tu kratko poročilo o do sedaj opravljenem delu.
Ideja o KD je prvič prišla v javnost na evharističnem kongresu v Štandrežu meseca maja leta 1952. Pripravljalni odbor je pa deloval že prej. Ta je dal pobudo za ustanovitev odbora za KD. Tako je odbor za KD imel prej svojo prvo sejo dne 17. aprila 1952. Ta odbor, ki se je sestavil iz zastopnikov vseh slovenskih katol. organizacij na Goriškem, je nato vodil vse pobude za KD v Gorici. Najprej je organiziral propagandno akcijo, da se je ideja o KD razširila med našimi ljudmi. V ta namen je o KD pogo-
na sta skoro teden za tednom prinašala imena darovalcev in darovanih vsot. Nabiranje se še vedno nadalju-le-
Toda odborova naloga ni bila sa-mo razširiti misel o KD med našim ljudstvom tu in po svetu ter zbirati darove, temveč tudi istočasno iskati rešitev, kako priti po najkrajši poti do toliko zaželenega doma. Tudi v tem oziru je odbor napravil lepe korake do cilja, čeprav končnega cilja še ni dosegel.
Težko vprašanje je bilo za odbor izbira kraja, kjer naj stoji bodoči dom. Odbor je pretresel razne možnosti in ponudbe, uresničljive in neuresničljive. Nazadnje se je odločil in kupil hišo ter zemljišče v drevoredu XX. septembra št. 31. Tu je
Jubilejno cirilmetodijsko leto
Od blažene smrti velikega apostola Slovanov sv. Metoda, škofa Moravanoin in panonskim Slovencem, bo letos poteklo 1070 let. V grškem Solunu je prvi sin bizantinskega drungarija (guvernerja) Leona zagledal luč sveta, na slovanskem Velehradu med Moravani se je pa preselil k večni Luči — Kristusu, ki ga je tako goreče in vztrajno oznanjeval, spočetka kot tihi, skromni sodelavec najmlajšega brata Konstantina (Kyrila-Cirila), po njegovi zgodnji smrti v Rimu pa sam, kot nadškof moravsko-panonski.
Prav zato, ker sta sv. brata Ciril in Metod bila enega srca in duha pri oznanjevanju Kristusove blagovesti vsepovsod, je Metodov jubilej tudi Cirilov jubilej in vsak Cirilov tudi Metodov. Torej upravičeno govorimo o Cirilmetodijskem jubilejnem letu.
NAMEN JUBILEJNEGA LETA
Jubilejno leto ima namen, da se znova zavemo nebeškega, s toliko ljubeznijo nam izročenega daru krščanske vere, da se znova poklonimo svetlima podobama naših predobrotnih slovanskih blagovestnikov, solunskima bratoma, ki sta Slovanom prinesla Kristusa, že pokristjanjenim Slovencem pa sta sv. vero utrjevala.
Sv. Ciril in Metod sta cerkve božje svetli, za slavo Kristusa in in duhovno vstajenje slovanskega ljudstva použivajoči se sveči, to sta večna svetilnika slovanskih rodov, ki sta njih blodnjam pokazala pot v mirni pristan božjega, Kristusovega kraljestva, to sta preblaga pastirja, ki sta nas Slovane z ljubečo skrbnostjo povedla k Prestolu Petrovemu, k »materi in korenini vseh cerkva«. Naša sta in sv. Cerkve najzveslejša in najslavnejša, katoliška apostola, ki sta nas vzidala v neporušno božjo Skalo.
ŠKOF SLOMŠEK IN SV. BRATA
Na ti dve kristalno čisti, v apostolskem ognju sevajoči podobi so stoletja vrgla senco in prah in pozjabo. Pa je Bog obudil svetniškega moža — vidca, ki je pod pepelom začutil žive ognje in je liki očaku Jakobu preradostno zaklical:	Resnično,
sveti kraj, sveti ognji, in mi nismo vedeli zanje. Zato je božji služabnik Anton Martin Slomšek postal glasnik, apostol pozabljenih apostolov. Po vsej slovenski zemlji je hitel njegov budeči glas, povsod oznanjajoč ime in slavo naših slovanskih blagovestnikov. Zares, Slomšek je tisti, »ki je naše dede Cirila in Metoda častiti učil, ki je s Cirilom in Metodom za cerkveno edinstvo molil«, še več, on je tisti, ki je popolnoma stopil v sled sv. bratoma, ki je z vsemi zmožnostmi svojega od Boga nadarjenega genija kot pastir Kristusov po zgledu sv. Cirila in Metoda naš narod uvajal v knjigo krščanske prosvete, ga vzgajal v božje, sveto ljudstvo in v narod apostolov materi sv. Cerkvi, da bi ta naš najmanjši slovanski rod tvoril most med krščanskim vzhodom in zapadom, bil v sv. Cerkvi nosilec velikega poslanstva verskega zedinjenja.
Ko torej to leto praznujemo 1070-deseto obletnico smrti sv. Metoda in se hkrati spominjamo s trnjem in znojem in ponižanjem obdanih njegovih potov in hkrati tudi apostolske gorečnosti njegovega svetniškega brata Cirila, naj bi v tem svetem jubilejnem letu odprli svoje duše, odprli Kristusu in presv. Bogorodiei, katere češče-nje sta v Slovanih tako globoko vsadila. Še več! Iz njunih duš, tako sočutnih do vseh nevednih, ponižanih in blodnih, naj bi se prelil sveti ogenj, da bi našim slovanskim
bratom, ki jih tare dvojna nesreča: cerkveni razkol in suženjstvo brezbožnemu komunizmu, priskočili na pomoč!
APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA
Znano vam je, da že preko 100 let obstaja po Slomšku ustanovljena Bratovščina odnosno Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki je molitvena zveza pod zavetjem prebl. Device Marije. Člani vsak dan zmolijo en očenaš in zdravamarijo z vzklikom: »Sv. Marija sv. Ciril in Metod, prosite za nas!« Po možnosti prispevajo tudi letni znesek, denarni ali drugačen dar za namene apo-stolstva sv. Cirila in Metoda. .
Ob stoletnici Bratovščine odnosno Apo-stolstva sv. Cirila in Metoda (leta 1951) je sv. oče Pij NIL naslovil na Slovence in sploh Slovane posebno pismo, v katerem nas bodri in poziča, naj pristopimo k Apo-stolstvu sv. slovanskih bratov in molimo za zedinjenje pravoslavnih Slovanov.
Prvi sad praznovanja jubilejnega cirilme-todijskega leta bodi torej pristop v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda in molitev za cerkveno zedinjenje pravoslavnih slovanskih bratov s sv. katoliško Cerkvijo! Po vseh župnijah na Tržaškem, Goriškem, Beneškem, v Kanalski dolini, koder so slovenski verniki, in prav tako na Koroškem naj se poživi ali na novo ustanovi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. V vsaki škofiji naj se žrtvuje ta ali oni duhovnik, da bo po župnikih sprejete člane zapisoval v škofijsko bratovsko knjigo in sprejemal nabirko darov (članarino)! V najkrajšem času bomo pripravili sprejemne podobice z molitvijo in navedbo dolžnosti članov.
*
ŽIVLJENJEPIS SV. CIRILA IN METODA
V	cirilmedodijskem jubilejnem letu moramo spoznati duhovno podobo naših svetih blagovestnikov Cirila in Metoda, kakor ju razodeva življenje in učenje. Zato bomo to leto skušali izdati knjigo o sv. Cirilu in Metodu! Pred 25 leti je izšla odlična knjiga! Sedaj bi jo radi, opremljeno z novimi dognanji o življenju in delovanju sv. bratov, ponatisnili, da bo tudi mlajši rod tukaj v zamejstvu spoznal, kolika apostola imamo v sv. Cirilu in Metodu ! Člani apostolstva sv. Cirila in Metoda, ki bi za letos prispevali dar 250 lir (10 šilingov), bodo knjigo dobili zastonj (kot protiuslugo za darovano članarino!).
OBNOVILI BOMO »KRALJESTVO BOŽJE«
Upamo, da bomo letos, v cirilmetodijskem letu, spet obnovili »Kraljestvo božje«, glasilo apostolstva sv. Cirila in Metoda. To glasilo, med slovenskimi verskimi listi najbolj ugledno, zlasti pri izobražencih, je šlo že v petnajsti letnik, ko je ob 4. številki 15. letnika zaradi nacističnega napada in nemške okupacije moralo prenehati (tiskalo se je v Mariboru) in poslej ni bilo izgledov za obnovo in nadaljevanje! Toda cirilmetodijski jubilej nas kliče, da list spet prikličemo v življenje, da bo znova budil v naših dušah apostolstvo za sveto stvar: našo osehno in sv. Cerkve. Da ne bodo prizadeti drugi slovenski verski listi, ki jih je že lepo število, bo »Kraljestvo božje izšlo vsake tri mesece (4 krat na leto) ali pa kot celoletni cirilmetodijski zbornik! Tiskalo se bo Kraljestvo božje v Celovcu pri Mohorjevi družbi! Poverjeništvo bo pa v vsaki škofiji.
Uretlniški konzorcij
»Kraljestva božjega«
Iz življenja Cerkve
ROŽNI VENEC V KANADI
Milijon kanadskih katoličanov moli vsak večer rožni venec z montrealskim nadškofom kardinalom Legerjem. Kardinal rožni venec po radiu na kratko razlaga. Vidimo, da je molitev rožnega venca v Kanadi zelo
razširjena.
VELIKA NALOGA KATOLIČANOV
Dekan filozofske fakultete na univerzi Notre Dame v Chikagu, profesor John Kane je objavil posebno delo o vplivu katoličanov na življenje v ameriških Združenih državah. Profesor pravi, da je nesmiselno misliti, da je vpliv katoličanov narastel, ker je naraslo število katolikov. Vzgojno področje obvladajo v srednjih in nižjih slojih, v višje vzgojno in intelektualno po-dročje pa še niso prodrli. Profesor tudi pobija mnenje, da bi se moral katoliški vpliv širiti samo na zgolj verskem področju, kar bi pomenilo kaj majhen delokrog ter trdi, da se mora vpliv katoliške vere razširiti in mora dejansko obvladati vsa področja življenja, kjer ima tudi vera in morala svojo besedo.
TEČAJI ZA PRIPRAVO NA ZAKON
Na pobudo škofa v Bilbao na Španskem so organizirali škofijski tečaj za pripravo na zakon. V teli tečajih naj bi se kandidati duhovno in moralno pripravili na zakon-sko življenje. Na sporedu bodo tudi predavanja iz psihologije in medicine. Taka pri. prava na zakon je gotovo zelo koristna, ker lahko prepreči marsikatero nesrečo v zakonskem in družinskem življenju.
STARŠI IN OTROCI
Katoliški mednarodni urad za varstvo mladine s sedežem v Parizu je ugotovil, da se vedno bolj širijo razne zmotne ideje glede odgovornosti staršev za otroke. Po teh zmotah naj bi starši ne imeli nobene posebne odgovornosti za časno in večno blaginjo otrok. To skrb naj bi imela država. Take trditve so - v popolnem nasprotju z naravnim pravom in katoliškim naukom. Prve pravice in dolžnosti do otrok imajo starši in ne država.
NOVE ŽUPNIJE V VIETNAMU
Za 600.000 vietnamskih beguncev bodo ustanovili v Južnem Vietnamu 100 novih župnij. Zgraditi bodo morali tudi nove cerkve. Kjer se ustavijo begunci, je njihova prva skrb, da postavijo vsaj zasilno kapelo, da so lahko deležni duhovne tolažbe svete maše.
FILMSKI FESTIVAL NA DUNAJU
V	aprilu bo na Dunaju mednarodni festival za filme verske vsebin. Fitiue bodo predvajali v veliki koncertni dvorani avstrijske prestolnice.
KATOLIŠKE ŠOLE v HOLANDIJI
Na Holandskem se opaža, da število katoliških otrok v osnovnih šojah vedno bolj narašča. Računajo, da bodo v štirih letih dosegli 50 procentov danes jih jc okrog 40 procentov. Nastajajo pa težave zaradi pomanjkanja šolskih prostorov in učnih moči.
sto pisal v »Kat. glasu«, v »Ameriški domovini« in tudi v drugih listih. Dalje je odbor pripravil tudi nabiralno akcijo za dom. Zavedali smo se prav dobro, da sami s svojimi močmi ne bomo zmogli vseli stroškov, ker nas je malo. Zaradi tega se je odbor že ko j spočetka obrnil na sobrate Slovence v Ameriki, da bi nam tudi oni priskočili na pomoč, saj nam je bila znana njih velikodušnost. Tako se je tudi v Clevelandu osnoval poseben odbor za gradnjo KG v Gorici. V tem a-meriškem odboru so zastopane najodličnejše osebnosti iz ameriškega slov. katol. življenja. Toda duša njegova je bil in je še vedno naš rojak g. Karel Bonutti. Danes to lahko povemo, naj gre čast komur čast.
Poleg teh dveh glavnih odborov se je osnoval še eden v Buenos Airesu med tamkajšnjimi primorskimi izseljenci, dočim so v Belgiji in v Londonu obstajala le središča za nabiranje prispevkov.
Gorica, Cleveland, Buenos Aires, Belgija in Anglija, to so bila glavna središča, kjer so se začeli nabirati prostovoljni darovi za KD v Gorici. Katoliški glas in Ameriška domovi-
torej sedaj Dom goriških slovenskih katoličanov ali na kratko Kat. dom. Da smo mogli napraviti ta korak, ki je bil, da takoj povemo, daljši kot naša noga, se moramo predvsem zahvaliti ameriškim katoličanom in posebej škofu ljubljanskemu msgr. Rožmanu. Ti so nam prišli na pomoč z velikim brezobrestnim posojilom, ko je bilo treba zemljišče kupiti. Sedaj imamo torej naš dom in dovolj velika igrišča za našo mladino, saj meri skoro devet tisoč k v. J7i. N opravljenega dolga smo že ne-kaj poravnali, ostalega upamo, da bo7no v doglednem času.
Sedaj pa čaka odbor še ena velika naloga: pri Do77iu je treba zgraditi dvorano. Tudi v tem oziru S7Jio že 7ia dobri poti do cilja. Odbor išče sedaj nadaljnjih sredstev, da pozida pri hiši primerno dvorano, ki naj bo v čast in v veselje nam vsem. Kakor smo ves čas od začetka do danes zaupali v božjo pomoč in v veliko-dušno pomoč naših rojakov tu in po svetu, tako zaupamo tudi pri tem zadnje/n cilju, da ne bomo ostali sredi poti. Zato, rojaki, pomagajte na//i še naprej.
Gorica, dne 26. jan. 1955.
Odbor KD v Gorici
Leto VII - 1955 - Štev. 5
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3
Glasbeni koncert v Gorici
Zaradi pomanjkanja prostora prinašamo
v	pričujoči številki članek, ki smo ga prejeli že pretekli teden. (Ured.).
Slovensko kat. prosvetno društvo v Gorici je priredilo pod vodstvom prof. M. Fileja glasbeni koncert. Trikrat, 15. jan., 16. jan. in 22. jan., se je do zadnjga kotička napobiila dvorana v Marijinem domu na PlaeUti. Že to samo dejstvo je dokaz, da uživa oseba, delo in zbor pro-f. Fileja v Gorici in okolici več kot navaden sloves. Z imenovanim koncertom se je ta sloves samo utrdil.
Spored koncerta je bil pestro sestavljen. Spored je bil pester po izbiri pesmi in komponistov. Schubert in Grečaninov sta zastopata velik svet. Od domačih so bili zastopani Schtvab, Pavčič, Fleišman, Devetak, Šonc, Lovšetova, Gregorc, Komel (s tremi pesmimi). Sam dirigent prof. File j je pa bil zastopan s tremi pesmimi in s tremi priredbami. Posebno pozornost je
V spomin č. g. A. Gabrovška
Velik del svojega duhovniškega življenja je pok. g. Andrej Gabrovšek prebil v Rojanu. Kar sedemnajst let je preživel med nami. Ob njegovi smrti bi se mu rada oddolžila z nekaj vrsticami v imenu druž-benk iz Rojana.
Kot rojanski kaplan je vestno vršil svojo duhovniško službo. Ne samo Slovenci, tudi Italijani so ga spoštovali in ljubili. Ni bil izreden govornik, toda njegovi govori so bili temeljiti, globoki, učeni, a, obenem preprostim ljudem razumljivi.
Zelo rad je pomagal revežem. Svojo radodarnost je skušal čim bolj prikriti. Večkrat so potrebni prejemali njegovo pomoč, ne da bi vedeli, odkod prihaja. Njegovih dobrot so bile v obilni meri deležne tudi družbenke. Vsako leto je ubožnejšim družbenkam, ki so želele opraviti zaprte duhovne vaje v Gorici, plačal stroške. Bil je zares dobrega srca. Ker je bil sam plemenit, je vsakemu rad verjel, in marsikdo bi mu lahko iz žepa kradel.
Mnogo je trpel zaradi fašističnega preganjanja. Med sveto mašo so ga prišli strahovat, da ne sme slovensko pridigati in moliti. V cerkvi so razgrajali, kot bi bili na političnem shodu. Vsa javnost se je zgražala nad njihovim početjem. Ko se je začela vojna, so ga kot »nevarnega tipa« internirali v Bergamo. V tistih težkih časih pred vojno se je marsikdo zatekel k njemu po nasvet, celo taki, ki danes duhovnika nočejo več poznati.
Najlepše spomine imamo na ure, ki smo jih s pokojnim voditeljem preživele v Marijinem domu. Vsako nedeljo popoldne je prihajal v dom. Učil nas je, vzpodbujal pa tudi tolažil v trpljenju. Smele smo ga vprašati, kar smo hotele, vedno smo našle dobrohoten odgovor. Lahko trdim, da smo ga ljubile kot očeta.
V	času, ko ni bilo nobene slovenske šole, nas je on učil lepe slovenščine. Preskrbel nam je slovenske knjige, kolikor jih je bilo mogoče dobiti. Učil nas je cerkvenih in narodnih pesmi. Čeprav samouk je imel zelo dober čut za glasilo.
Življenje mu ni bilo ravno postlano s cvetjem. Prestano trpljenje mu je uničilo itak rahlo zdravje in ga spravilo v prezgodnji grob. Mnogo smo prejele od pokojnega gospoda Gabrovška. Vedno nas je učil ljubili Cerkev in svoj narod. Bog naj mu bogato poplača njegovo delo in trpljenje, me pa bomo zanj molile in se ga hvaležno
spominjale.	Družbenka	iz Rojana
zbudila njegova daljša in zahtevna, ob tej priliki prvič izvajana kompozicija »Kmečka pratika«. S to kompozicijo je g. procesor jasno pokazal, da glasba njemu ni igranje s toni in akordi, ampak mu je sredstvo izražanja tega, kar govorjena beseda izraziti ne more. Da je komponist zadel v živo, je dokaz to, da so poslušalci pesmi pozorno prisluhnili in da so še na poti domov skušali ponavljati melodije o »Matiju s sekiro« in o »Martinu z majol-ko«.
Spored je bil pester po tem, da je nastopal mešan zbor, moški zbor, solisti in mandolinski orkester, ki je ob tej priliki nastopil prvič. Solistinji J. Rupnik in M. Brajnik sta pokazali veliko zmožnost in želi pri poslušalcih zasluženo odobravanje. Obe sta se lotili zahtevnih skladb, rekli bi skoro »nehvaležnih«. Nehvaležnih, ker niso bile preračunane na cenen in lahek uspeh, ampak so zahtevale glasbeno kulturo, ki presega povprečnost. G. Gorjan je s svojim baritonom lepo in posrečeno predstavil svetega Matijo v Pratiki in se v bar-
vi	glasu zelo posrečeno ujemal z mandolin-skim orkestrom, ki ga je spremljal pri petju narodnih in Schubertove serenade.
Razumljivo je, da so vsi z zanimanjem pričakovali prvega nastopa mandolinistov. Prijetno so presenetili, zlasti še, če vemo, da je orkester tako zelo mlad. Mladi ljudje res zmorejo neverjetno veliko, če pridejo v prave roke in se za nekaj navdušijo. Ni bilo mogoče prezreti dejstva, da je bil tako mlad orkester zmožen slediti dtr.gentu ne samo v taktu, ampak do ve-
like mere razumel pod vodstvom dirigenta s pesmijo tudi čutiti. Želimo samo, da bi ta orkester rastel ne samo v starosti, ampak v kvaliteti in številu. Sicer pa, kdor je znal brati v očeh mladih fantov, ki so nastopili, ve, da ogenj navdušenja gori dovolj močno in da ga ne bo mogoče kar tako pogasiti.
Moški zbori imajo to prednost, da laže in hitreje zadovole in ugajajo, kakor katerakoli druga glasba. Tudi moški zbor, ki je nastopal na koncertu je zelo ugajal in veliko doprinesel k pestrosti koncerta. Če bi se število tega zbora povečalo, bi se ton še poglobil in obrusil.
Da je nosil težo koncerta mešani zbor, se razume. Eden izmed prvih vtisov, ki jih je poslušalec imel, je bil ta, koliko dela je bilo vloženega v to in tako podajanje pesmi. Če pa govorimo o delu, se pa nikakor nočemo izogniti odkritosrčni pohvali, ki jo zbor zasluži za umetniško višino, na kateri je pesmi podal. To ni bil kak zabaven večer s petjem, ampak res koncert zavidljive umetniške višine. Mešani zbor je s čarobno palico umetnosti igral v srcih poslušalcev na celo lestvico čustev. Da se omejimo samo na en zgled: ob občutenem podajanju Devetakove skladbe Gregorčičeve »Ne tožim« smo z vso živostjo občutili, kaj zmore glasba, kakšnih čustvenih globin je zmožna, če poda roko poeziji.
Soliste in zbor sta izmenoma spremljali dr. Iva Hrovatin in Lojzka Bratuž. Zaradi pomanjkanja prostora sta se morali skromno stiskati v kot pod odrom. Njuno občuteno spremljanje je spadalo na oder in zasluži priznanje.
G. profesorju in vsem sodelavcem iskrene čestitke k tako uspeli prireditvi.
—	k n
ŽENSKI KOTIČEK
Groba diskriminacija
Naš list je že v zadnji številki pisal, kako so zapostavljeni nekateri sluge in tajnice na slovenskih srednjih šolah v Trstu. Kar ne moremo verjeti, da je mogoče, da se tak položaj ne uredi spričo očitne krivice. Prizadeti so s podpisi naslovili direktno na vladnega komisarja naslednje pismo:
Trst, 1. februarja 1955. Generalnemu vladnemu komisarju za tržaško ozemlje
TRST
Ekscelenca!
Podpisani tajnice in sluge slovenskih srednjih šol: Višje gimnazije, Trgovske a-kademije, Učiteljišča ter Industrijske in Trgovske strokovne šole, se obračamo na Vašo Ekscelenco s prošnjo, da se nam že vendar enkrat popravi krivica in diskriminacija, ki jo trpimo.
Naše sindikalne organizacije si že nad leto dni prizadevajo za ureditev tega vprašanja, a vse do danes brez uspeha.
Podpisani ugotavljamo:
1. Vsi prizadeti smo nameščeni od Višje šolske uprave ne glede na to, na kateri šoli službujemo in kdo nas plača, ali: država, občina ali provinca.
2. Vsi smo plačani po tabelah državnih nameščencev.
3. Ni nam priznana izredna doklada (e-mergenza), kot je bila priznana drugim državnim nameščencem iz razloga, da bi morali imeli isti ekonomski položaj, kol ga ima upravno in postrežno osebje italijanskih šol istega tipa.
Poudarjamo pa, da nimamo ekonomskega položaja, kot ga imajo občinski, oziroma provincijski nameščenci in nam ni niti priznano enkratno izplačilo (una tantum), ki pripada občinskim in provincijskim nameščencem.
4. Ker smo vedno plačani po tabelah državnih nameščencev in vsako leto imenovani od Višje šolske uprave, smatramo, da imamo polno pravico do izredne doklade (emergenze) od 1. julija 1952. kot ostali državni nameščenci.
5. Če pa merodajna oblast smatra, da nam ne pripada izredna doklada (emer-genza) državnih nameščencev, pa prosimo, da se nas uvrsti med občinske oziroma provincijske nameščence, izplača enkratno izplačilo (una tantum) in vsa razlika za nazaj od dneva službovanja na šolah, katerih upravno in postrežno osebje odvisi od občine oziroma od province.
f ašo Ekscelenco, gospod generalni komisar, vljudno naprošamo, da se že končno reši naš zapostavljeni in očitno krivični položaj.
Z odličnim spoštovanjem:
(Sledi 18 podpisov prizadetih)
Želimo, da bi tokrat uspeli. 0 uspehu bomo z veseljem poročali, zlasti še če more naš list k temu kaj doprinesti.
Država brez zaporov
Vatikanske ječe, ki so jih ustanovili skupno z Vatikansko državo, so sedaj odpravili, ker so se izkazale za nepotrebne. Če bi zaradi določenih prestopkov v tej državi zapadel kdo pravici, ga bo vatikanska država izročila italijanskim oblastem. Udobne sobane, ki so doslej služile kot ječe, bodo sedaj spremenili v skladišča živil. V 26 letih, odkar obstojajo vatikanske ječe, so v njih »gostovali« samo štirje kaznjenci, neki mož, ki so ga zasačili pri tatvini miloščine v vatikanski baziliki, neka Švedinja, ki je v blaznosti hotela umoriti msgr. Smitha in še dva druga kaznjenca za malenkostne prestopke.
£
Zakaj presedi moj mož vse večere v kavarni?
To vprašanje grize in mori marsikatero ženo, ki vse večere samuje doma, medtem ko se mož v kavarni zabava s prijatelji. Kaj je temu vzrok in kako odpomoči?
Neredkokdaj so žene same temu krive, ker ne skrbijo dovolj ne za svojo lastno zunanjost ne za snago in red lastnega doma. Ko pride mož utrujen z dela, ima gotovo edino željo, da bi se odpočil pri domačem ognjišču. Če pa dom ni privlačen in mu ne nudi nobene udobnosti, bo šel drugam iskat razvedrila. Ni potrebno ne razkošje ne bogastvo, da mu ustvariš prijeten dom. Najpreprostejše stanovanje je lahko prijetno, če v njem vlada snaga in red. Pa tudi sama pazi na svojo zunanjost. Kar smo pridobile, moramo znati tudi obdržati. Če se dekle trudi, da bi bila všeč svojemu izvoljencu, toliko bolj mora žena biti všeč svojemu možu. Važno je tudi, da žena ne iztresa vse svoje sitnosti na moža, ko se vrne utrujen domov. Ne toži možu neprestano, če se ne počutiš dobro. Možje se bolnih in predvsem godrnjavih žen najprej naveličajo. Pomagaj si sama, pojdi k zdravniku, preskrbi si zdravilsko knjigo, če je bolezen le prehodnega značaja. Ne naštevaj možu vsega, kar so 'otroci čez dan naredili, in ne čakaj, da jih bo on kaznoval, kaznuj jih sama, če veš, da so potrebni. Z grožnjami: »Povem že očetu, ko se vrne; boš že videl, ko se vrne oče!...« in s podobnim, pri otrocih prav nič ne pridobiš. Sama izgubiš pri njih na ugledu, očeta pa se bodo bali kot tirana, ki je v hiši le zato, da jih kaznuje. Ne čakaj, da bodo otroci delali šolske naloge šele takrat, ko je oče doma, z izgovorom, da je tako on ves dan med akti in številkami, naj pa še otrokom pomaga pri nalogah.
Žena v družini se mora znati žrtvovati, enakopravnost drži le do gotove mere. Treba je včasih veliko truda in žrtve, da se nasmehneš možu, ko se vrne utrujen z dela. Uredi svoje delo tako, da boš zvečer imela tudi zanj nekaj časa. Prijazna beseda, majhna šala, vedrost in ljubeznivost izgladi tudi gube na njegovem čelu. Če bo mož našel doma prijetno gnezdere, ne bo vedno mislil, da bi hodil drugam.
OTROK SE NAJBOLJ VESELI . . .
Slaščic? Dragocenih igračk?... Nikakor ne! Pač pa:
Če njegovim vedoželjnim vprašanjem odgovoriš tako, da te z lahkoto razume in da se ga ne iznebiš le z izgovorom: »Preneumen si še, da bi to razumel!«
Če se sme igrati z otroki, sebi enakimi, ne da bi se odrasli vmešavali v njegove igre.
Če ga od časa do časa pohvališ, kajti to njegovi vzgoji ne škoduje, pač pa mu je v vzpodbudo.
Ne veseli se toliko lepe obleke, pač pa tega, da sme v stari obleki brezskrbno skakati in tekati naokoli, ne da bi se mu bilo treba bati, da bo kregao, če jo umaže.
NEKAJ MISLI
Če bi bil Bog hotel, da naj žena možu gospoduje, bi jo bil vzel iz Adamove glave; če bi hotel, da naj bo njegova sužnja, bi jo vzel iz njegovih nog. Vzel pa jo je iz njegove strani, ker je hotel, da naj bo njegova prijateljica in pomočnica in njemu enaka.	(Sv.	Avguštin)
Z mirom in stvarnostjo si pridobiš pri ljudeh več ugleda, kot pa z nasilnostjo, godrnjanjem in kritiziranjem.
Čim zrelejši je človek, toliko bolj dobrohotno in prizanesljivo presoja dejanja drugih.
So bi bila molčala...
Z ozirom na naše poročila v zadnji številki lista o zadevi sovodenjskega tajnika nam zadnja »Soča« v članku Zgodba o maslu očita, da je nam narodnost le fraza. Tovarišica »Soča« prav dobro ve, da nam narodnost ni fraza, temveč božja vrednota, za katero smo se borili in se še vedno borimo in tudi delamo. O tem priča naše pisanje v KG in naše delo v javnosti. O tem pričajo tudi izjave samih tovarišev napisane med vojno marsikje o narodni zavednosti primorske duhovščine. Če smo se pri zadnjih volitvah potegnili za demokrščan-sko stranko, »ki nam po svojih organih oblasti vsiljuje občinske tajnike ki niso vešči našega jezika« (»Soča«), zakaj občinski zastopniki tako zelo narodne fronte te iste vsiljene tajnike prostovoljno sprejemajo t’ stalno nameščenje? In pri tem jim bodo še iz svojega doplačevali!
Narodnostna organizacija Kmečko delavska zveza ima v obeh občinah tajnika, ki sta Italijana, očita dalje »Soča«. To je res. Ali do sedaj nismo še slišali, da bi na občinskih sejah teh dveh občin debatirali o tem, da bi taka tajnika stalno namestili, dočim so v Sovodnjah takega tajnika prostovoljno stalno namestili in s tem u-stvarili precedens, dejstvo, ki utegne imeti posledice tudi v obeh ostalih slovenskih občinah.
»Ali ni morda ta list«, se sprašuje »Sočo«, »najbolj izrazito orodje italijanskega reakcionarnega meščanstva in šovinizma...?«
Tega nismo vedeli. Kajti do sedaj je reakcionarno ital. meščanstvo, ki ima v Gorici oblast v rokah, stanovitno (»Iklanjalo rešitev opcije vsem slovenskim duhovnikom, onim pri KG še najbolj. Čudno, da odklanjajo tako koristno orotlje. Tito je bolj moder, on koristnih budal ne odklanja, temveč jih mastno plačuje.
»Ta list (namreč KG) med razredno in narodnostno nezavednim slovenskim ljudstvom propagira nauke, ki nimajo nič skupnega z našimi narodnimi in socialnimi interesi...« Tudi tega nismo znali, da je slovensko ljudstvo na Goriškem narodnostno nezavedno. Morda sodi »Soča« slovensko ljudstvo po nekaterih svojih bralcih in po onih, ki berejo Delo, kajti o bralcih KG smo prepričani, da so vsi narodno zavedni, ker bi sicer našega lista gotovo ne brali. Zato se nič ne bojimo, da širimo med njimi narodnostno nezavednost.
V	sled tega ponavljamo, kar smo »Soči« nekoč že povedali: »Si tacuisses... ko bi bila molčala.,.! Tako pa se maslo kar cedi s tvoje razkušlrane glave.
Ker je »Pr. dnevnik« v glavnem posnel članek »Soče«, velja la odgovor tudi njemu.
F. BARCATA:
Škipetarjev
POVEST - 5
»Bog naj ti podaljša življenje, gospod!
—	Oče je ozdravel: Lula mi je rekla, da sta ga ti in župnik spravila zopet na noge. Bog naj vama povrne z dobrim in vama da rasti v moči in mogočnosti!«
Oče Mavricij je pobožal dečka po roki in glavi ter vprašal:
»Torej je oče zopet dober?«
»Na povelje, gospod! Je že vstal ter čaka v hiši.« Sel je z duhovnikom do vrat, jih odprl, ga povabil, naj vstopi, in zopet zaprl vrata za njim. Vrata so peljala v sobo, kjer se je nahajal Doda.
Doda je sedel pri ognju, kadil ter po albanski navadi spremljal kajenje s črno kavo.
Ko je zaslišal sinov glas, je pogledal proti vratom in zapazil duhovnika. Naglo je vstal ter mu šel naproti.
Oče Mavricij je pozdravil:	»Hvaljen
bodi Jezus Kristus!«
»Vekomaj amen!« je odgovoril starec.
»Kako se počutiš?«
»Dosti lvolje — Mark, prinesi stol!«
'Na ta ukaz je prišel iz bližnjih vrat mlad moški z obrazom ožganim od sonca, velik in močan. Oče Mavricij je takoj uganil, da je to starejši sin Dode.
»Bog te blagoslovi, gospod!« je izgovoril z mučnim glasom, stopil v teman kot, vzel stol, z roko obrisal prah, ga postavil k ognjišču in namignil duhovniku, naj sede. Nato je vrgel v ogenj nekaj dračja, zapihal, vzel iz nizke omarice v zidu vse potrebno za praženje kave: ponev, mlinček, dve škatlici, odprl eno, natresel kavinega zrna v pest in vrgel v ponev za praženje. Kmalu je vso sobo napolnil duh pražene kave. Oče Mavricij si je zvil cigareto iz tobaka, ki mu ga je ponudil Duda, jo prižgal na ognju ter začel kaditi.
»Oče Anastazij je imel prav.« reče du. hovnik.
»Ni mi bilo usojeno, da moram umreti.« •— je odvrnil starec. — »Vi tujci ste dobri zdravniki. Bog naj vam blagoslovi roke, —-si čital časopise? Ali pišejo, da bomo imeli vojno ?«
»Da, Japonci so se vzdignili proti Rusom.«
»Kdo so ti Japonci? Še nikoli nisem slišal o njih!«
»To je majhen junaški narod, daleč, daleč od tukaj, onstran morja.«
»Jeli močan narod, ima puške?«
»Pušk ima zadosti, a njih je majhno število, da bi se merili z Rusi.«
»Meni se do padejo Japonci.«
»Toda ne delajo pravično; hočejo nekaj, kar jim ne pritiče.«
»Pa Rusi imajo puške, topove in vojne ladje? Kaj so njih vojaki ženske? Treba, da se zganejo, sicer ne bodo imeli pravice živeti na zemlji, na kateri stanujejo.«
Tako je bilo starčevo modrovanje. Zastonj bi bila vsaka beseda pouka ali dokazovanja. Zopet je vprašal: »Ali piše kaj tvoj kralj? Kako se počuti?«
»On sam mi sicer ni pisal, toda čital sem v časopisih, da se ima dobro.«
»Bog naj mu drži roko nad glavo ter pomnoži moč in oblast. Pa kdaj bo poklical vojake v naš kraj? Če pride tisti dan, bom umrl v miru.«
Starec je umolknil. Gledal je prasketanje ognja, kakor bi hotel iz plamena spoznati prihodnost in njene skrivnosti.
Tudi duhovnik ni več spregovoril. Gledal je skozi temo in mislil.
Zidovi so bili začrneli od dima, ki se
je dvigal od ognja, zgoščal in povzročil neko skrivnostno temo, ki jo postajala vedno bolj gosta, da se ni dalo razločevati hišno opremo ne osebe pri ognju. Včasih se je dim nekoliko razpršil, da se je razločilo nekaj orodja in oprave: snop drv za kurjavo, lopate, krampi, zaboji, na zidu nekaj' pušk, od teh par albanskih z dolgim pfetelinom na kresilni kamen, dva težka samokresa s srebrnim ročajem, usnjat pas s praznimi in polnimi naboji, okrašen s filigranom in črno svilo, bronasta posodica z oljčnim oljem za čiščenje orožja. Vse to je bila starčeva lastnina, podedovana od prednikov, ki so se bojevali proti sovražnikom svojega rodu, Črnogorcem.
Polagoma, ko se je v sobi še bolj potemnilo, so se zaslišali na pragu koraki, vrata so se odprla ter tako pustila nekaj svetlobe. Bila je Lula z velikim bremenom drv, katere je nabrala v gozdu. Stopila je v sobo, razvezala na ramenih volneno vrv, s katero je imela privezano breme na hrbtu, da so se drva usula na tla. Ko je zagledala frančiškana, si je hitro z desnico popravila lase, ki so ji silili čez obraz, se mu približala, mu poljubila roko ter po albanskem običaju pozdravila. Nato je po-
kleknila in začela opravljati hišna opravila.
Oče Mavricij si je zvil drugo cigareto iz Dodove tobačnice, nakar je Lula v žerjavici poiskala majhen ogel, ga z desnico ponudila do ust očetu Mavriciju, levico pa je držala spodaj, da bi morda ne padla iskra in pokvarila duhovniku obleke.
Očetu Mavriciju so za hip obstale na dekletovih rokah, ki so imele sicer sledove težkega dela, vendar so ostale majhne, le-pe, nežne.
'Naenkrat se je pa duhovnik zavedel od začudenja, ki so ga povzročile lepe Lunine roke. Zardel je, vzel naglo ogel in si z njim prižgal cigareto. Pri tem je pogledal v velike, lepe dekletove oči, ki so bile obrnjene vanj. Tako sta se za hip gledala. Iz Lulinih oči je odsevalo spoštovanje, ki smo ga dolžni, nobene druge skrivnosti ni bilo v njih. Iz jasnega, čistega obraza je odsevala čista duša brez vsake sence slabega. Obraz jasen in vesel kot pomladno jutro v prvih sončnih žarkih, pogled kakor zvezde v jasni noči.
Oče Mavricij je potegnil parkrat dyn iz cigarete, obrnil pogled v ogenj in sc zamaknil. Lula je pokleknila, naslovila ko-
S TRŽAŠKEGA
SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO V GORICI
gostuje v nedeljo 6. februarja 1955 ob 16.30 v
BAZOVICI
ter ob 20. uri v
DOLINI
z naslednjim sporedom:
1. Glasbeni koncert pod vodstvom proL M. Fileja
2. A. Čehov: Snubač - veseloigra (režira: Kumrov)
Vstop samo z vabilom.
Prireditev gre.v prid Domu katoliških Slovencev v Gorici.
Zabava in kultura v Bazovici
Prejšnjo nedeljo (30. jan.) so gostovali naši dvorani Borštani. Z veseljem moramo beležiti, da so se dobro odrezali. Zbor je mojstrsko zapel veliko umetnih in narodnih pesmi, ki zahtevajo precejšnjo solidnost zboa-a. Dramska skupina je povoljno podala poučno igro »Za srečo«. Zelo je poživela prireditev borštanska godba (pravijo, da so med igranjem godbe mnoge zelo srbele pete in da so obžalovali, da je pod v dvorani viseč). Vsa čast pridnim Borštanom! Vrata jim bodo vedno odprta, če bodo znali združiti ljubezen do naroda z ljubeznijo do Cerkve. V cerkveno dvorano nimajo vstopa tiste skupine, ki jih vodijo brezbožne in Cerkvi sovražne organizacije.
Prihodnjo nedeljo nas bodo zabavali Goričani. Že dolgo jih pričakujemo v naši sredi, ker pogosto beremo in slišimo o njih napredku. To bo spet za nas velik praznik. Zbor pod vodstvom prof. Fileja nam bo priredil koncert umetnih pesmi, mandolini-stični orkester nas bo presenetil z veselimi zvoki. Na koncu pa nam bo igralska skupina nudila obilo smeha z odlično burko »Snubač«. Prepričani smo, da bodo Bazovci in prijatelji naše vasi napolnili do zadnjega kotička naš kulturni dom.
Isti dan bo naš bazovški oder gostoval na Kontovelu z Jalenovo štiridejanko »Srenja« in z burko »Kje je meja?« Naši fantje in dekleta se večer za večerom pridno pripravljajo za nov nastop. Na pustno nedeljo bodo priredili kar dve šaloigri: »»Županovo Micko« in »Trije tički«. Tudi zbor se marljivo vadi za ta dan. Zabave veliko, kot berete, a veliko truda pri vseh prireditvah. Hvaležni jim bodimo in jih spodbujajmo, naj pridno nadaljujejo. Naj se ne ustrašijo nergačev, ki jih skušajo s psovanjem odvrniti od plemenitega delovanja. S samim gostilniškim popivanjem in žoga-njem se še ne reši narod. Sporedno s kulturnim razmahom pa skrbimo, da bomo obogateli tudi svoje versko življenje, ki je podlaga in vir omike in kulture. Ne samo v dvorano, temveč tudi v cerkev! Sicer »prazno je delo brez sreče z nebes!«
Zaradi resnice
Prejeli smo in objavljamo:
V	Vašem cenjenem poročilu o občnem zboru Akademskega kluba Jadran smo zasledili vrsto netočnih trditev tet Vas zato vljudno ptrosimo, da objavite v Vaši prihodnji številki naš popravek:
Na občni zbor Ak. kluba Jadran so bili povabljeni zastopniki vsega slovenskega tiska in nam je izredno žal, da se vabilu ni odzval tudi zastopnik »Katoliškega glasa«.
Prepričani smo namreč, da bi s tem odpadel vsaj del netočnosti in neinformiranosti. . Pisec članka »Zaslužena klofuta« n. pr. že v prvem stavku trdi, da je bil občni zbor Jadrana v prostorih titovskega Planinskega društva, medtem ko vsakomur dobro znano, da je zbor bil v klubskih prostorih društva Jadran. Podobnih stvari najdemo v istem članku v večjem številu, a bi se zaustavili samo pri nekaterih bolj važnih.
Ne odgovarja resnici, da bi kdor kolt »pri volitvah zastopal poleg sebe še po dva odsotna študenta, študirajoča v Ljubljani«. Od Jadranovih članov samo dva posečata ljubljansko univerzo. Eden je dal pooblastilo, drugi se volitev ni udeležil. Iz pisanja KG bi izhajalo, da je prisotnih devet članov imelo 18 pooblastil.
Ne odgovarja resnici, da bi naši kolegi »kot rdeči petelini, brez sape, neznano kdaj odfrčali iz lastnih prostorov«. Pol ure po volitvah smo lahko videli v nekem tržaškem lokalu pri isti mizi zastopnike obeh predloženih list v konstruktivnem pogovoru o bodočem delu.
Iz tega lahko izvajamo, da izvolitev naše liste ne predstavlja klofute za nikogar in da je vsakršno politično tolmačenje zmage ene liste nad drugo povsem netočno. Iz lega Uidi izhaja, da odklanjamo vsakršno namigovanje na račun katerega koli naših kolegov.
Z ozirom na željo »Katoliškega glasa: »Ak. klub Jadran pa bo moral svoj antikomunizem v bodoče z dejanji dokazati in to med drugim tudi s stališčem, ki ga bo njegov novi odbor... zavzel do Zveze slov. kat. visokošolcev, ki so že pred časom iz Jadrana raje častno in pošteno izstopili, kot da bi s komunisti sodelovali,« moramo pripomniti sledeče: Odibor nima pokazati ne svojega antikomunizma ne svojega komunizma iz enostavnega razloga, ker je Jadran stanovski, študentski klub in je poleg tega v programu naše liste jasno povedano, da so v naši skupini akademiki vseh prepričanj. Po našem mnenju imajo tržaški slovenski akademiki drugačne nalo-
SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU vabi na
IV. SLOVENSKI VEČER
ki bo posvečen našemu naj večjemu
pesniku FRANCETU PREŠERNU Večer bo v četrtek 10. februarja ob 19,30 uri v Marijinem domu v ulici Risorta 3
Vabljeni!	Vabljeni!
ge kot medsebojne prepire. Ne vemo, kakšno stališče naj bi zavzeli do Zveze slov. kat. visokošolcev, ker je ta nam povsem neznana. Anali Jadrana molčijo o kakšni organizirani skupini, ki bi pred časom izstopila iz kluba.
Prepričani smo, da bo objava našega popravka, soglasno sprejetega na odborovi se-ji9 koristila razčiščenju pojmov.
Trst, 30. jan. 1955.
Odbor Ak. kluba JADRAN
Zelo nam je žal, da se je naš tržaški dopisnik premalo informiral o poteku zadnjih volitev v Ak. klubu Jadran. Kar se drugih stvari tiče, je pa to zadeva odbora Ak. kluba Jadran in njegovih članov.
Na vsak način pa nam ni žal, da smo nehote nudili priliko odboru, da je zavzel svoje stališče v »naših prepirih«, kot se izraža on.
Incident na meji
V	soboto je prišlo na meji med Peskom in Gročano do neljubega incidenta, ki pa na srečo ni imel težjih posledic. Zjutraj sta se namreč podala neki italijanski častnik in vojak vzdolž meje na ogled in pri tem nehote prešla kakih 100 metrov v notranjost jugoslovanske republike. Jugoslovanska obmejna straža je izstrelila nekaj strelov in pri tem ranila italijanskega vojaka. Častnika in vojaka so nato prijele jug. oblasti in jih pripeljala v vojašnico na Kozino. Vojak je bil nato pripeljan v bolnico v Izolo, kjer so ugotovili, da mu strel ni poškodoval nobene kosti in da je izven vsake nevarnosti. Po posredovanju med jug. in italijansko oblastjo sta bila častnik in vojak spet vrnjena v Trst.
BAZOVIŠKI ODER
priredi
v nedeljo 6. februarja ob 16. uri na
Kontovelu Jalnovo dramo
„SRENJA“
in burko
»KJE JE MEJA?
Slovenska prosveta
Tretji Slovenski večer, ki ga je priredila v letošnji sezoni Slovenska prosveta v Trstu, je bil zelo lepo obiskan. Na večeru so bili na sporedu trije filmi, ki so nudili navzočim veliko užitka, zlasti pevski zbor, ki je izvajal Bachovo glasbeno zapuščino.
Četrti večer, ki bo v četrtek 10. februarja ob 19,30 uri v Marijinem domu, pa bo posvečen našemu prvemu in največjemu pesniku Francetu Prešernu. Večer bodo poživljale recitacije pesnikovih del in petje. Vabljeni!
Delo razmejitvene komisije
Italijansko-jugoslovanska razmejitvene komisija, ki določa stalno mejo v Miljskih hribih, uspešno nadaljuje z delom. Sedaj se vodja ital. komisije obrača na vse prizadete prebivalce, naj mu pismeno stavijo predloge, kako žele, da se meja začrta. Pozneje bo tudi osebno zaslišal prizadete.
Stavka pri „Prim. dnevniku"
V	soboto 29. 1. »Primorski dnevnik« in »Corriere di Trieste« nista izšla, ker so stavkali delavci v njih tiskarni. Stavka je bila gospodarskega značaja.
Vojaška služba na Tržaškem
Kot je sporočilo ministrstvo, bodo zaenkrat vsi fantje, ki imajo stalno rezidenco na Tržaškem ozemlju, oproščeni od obvezne vojaške službe.
moleč na bratovo koleno ter, gledajoč v duhovnika vprašala:
»Gospod, ti nisi iz tega kraja; gotovo si prišel iz lepše dežele, kjer živijo dobri in srečni ljudje. Povej mi, kaj se ti zdi nasa Tevna zemlja, kakšen vtis so ti napravili naši kraji?«
»Vaš kraj je lep, ugaja mi, ker me spominja moje domovine, lepe Tirolske. Tudi tam so visoki strmi hribi, zemlja kakor tukaj. Začel sem spoznavati ljudi ter jih ceniti, posebno še. odkar jih razumem in oni razumejo mene. še posebno mi ugaja v Kryezezu, kjer so ljudje resnično revni, vendar zadovoljni ter imajo posebno spoštovanje do duhovnikov.«
Luli so se zasvetile oči od veselja, ko je zaslišala te besede.
»Mi imamo — je rekla — pregovor, ki pTavi: pri Mirditih je duhovnik paša, v Malciji gospod, v mestu sluga. Mi se ravnamo po Mirditih. — Imaš očeta in mater?« je nadaljevala Lula.
Oče Mavricij je pokimal z glavo.
»Imaš tudi sestre?«
»Seveda, tri ali štiri.«
»Jih imaš zelo rad?«
»Gotovo, posebno še starejšo Jožefo. Bila
je pri meni prva leta življenja, igrala se je z menoj, najboljša in najzvestejša prijateljica moje mladosti v veselju in žalosti, ves čas, dokler nisem postal duhovnik.«
»Pa sedaj, ko ste daleč eden od drugega?«
»Jaz ji pišem o vseh mogočih stvareh; pa tudi ona mi marsikaj pove.«
»Veš, gospod, ko bi ne imela brata Marka, bi bila rada tvoja sestra.«
Izgovorila je te besede kakor otrok, ne da bi pri tem mislila na karkoli; oče pa jo je jezno prekinil:
»Lula, ne govori neumnosti! Meri besede! Ne stavi me v sramoto!«
Rdečica jo je polila in ker ni vedela, kaj je naredila slabega, je sklonila glavo, rekoč:
»Oprosti mi, gospod, če sem slabo govorila.«
»Ne, Lula, nič slabega nisi rekla, zato ti nimam kaj oprostiti; povej očetu in bratu, da bi tudi jaz bil zadovoljen imeli tako sestro.«
Dekle je dvignilo obraz, ki je še bolj zardel; toda bila je rdečica notranjega veselja, neizmerne časti nasproti duhovniku. Doda je molčal; okoli ustnic mu je igral
Boršt
V	nedeljo 20. januarja smo spremili k večnemu počitku blago č. sestro Alberto Weiss, o kateri je »Katoliški glas« že pisal, ko je obhajala 60-letnico redovnega življenja.
Ko so ljudje v soboto 19. januarja zvedeli o njeni smrti, so začeli prihajati v obilnem številu, ne le da jo pokropijo in pomolijo za njeno dušo, ampak še bolj, da se ji priporočajo. Ostali so pri njej celo noč in molili rožni venec za rožnim vencem ter prepevali svete pesmi.
Pokojnica je imela nad 80 let. Delati ni mogla več, zato je pa toliko več molila in se žrtvovala za ves tržaški Breg. To so ljudje najbrž čutili. V plemeniti ljubezni so ji nanosili gore belega cvetja, ji dali lep venec in ji pripravili krasen pogreb.
Trdno smo prepričani, da bo ponižna, skromna, nepozabna s. Alberta tudi v nebesih molila in prosila Boga milosti za nas vse.
Provincialno predstojništvo Šolskih sester v Trstu se tem potom iskreno zahvaljuje preč. duhovščini, zlasti preč. msgr. Salvadoriju za vzpodbudni govor v cerkvi
ob krsti, domačemu gospodu župniku preč. g. Malalanu in pevskemu zboru za čudovito ubrane žalostinke na domu, v cerkvi in ob odprtem grobu, pogrebcem za njih požrtvovalnost, in vsem, ki so količkaj pripomogli h krasnemu pogrebu.
Dobrotniki Marijanišča
Po Božiču so darovali za naš katolišk zavod: g. Pertot, trgovec v ul. Ginnasticr 1000 lir; ga. Cozzi Marija 1000; č. g. M. Š. 2000; Marij, družba iz ul. Risorta 15.000; g. Sosič Ivan, Opčine, ul. Nazionale 76 2000; N. N. 500; dar N. N. iz Opčin 700; N. N. iz Opčin 900; Dr. Zannini, advokat 2000; Sosič iz Opčin 500; Marij, družba iz Rojana namesto venca na grob svojemu pok. voditelju č. g. A. Gabrovšku 10.000; župnija Rojan namesto venca pok. g. A. Gabrovšku, bivšemu dušnemu pastirju 10.000; g. Fr. Štuhec - Dolina, ob smrti g. A. Gabrovška 3000; N. N. iz Rojana v spomin pok. g. Andreja Gabrovška 500 lir; župnija Bazovica okrog 300 kg krompirja in 15 kg fižola.
Vsem dobrotnikom naj Bog obilno povrne s svojimi darovi!
Z GORIŠKEGA
nasmešek, kar je pomenilo, da je zadovoljen z duhovnikovimi besedami, ki so zna-čile čast njegovi hčeri. Marko vedno tih, ki ni nikoli govoril, ni vedel na kak način izraziti svojo zadovoljnost in spoštovanje. Stegnil je roko proti ljubljeni sestri, z desnico je prijel duhovnikovo roko, se z njo dotaknil čela, natoi se je sklonil, kot bi se sramoval svojega dejanja, ter nepremično zrl v ogenj.
Da bi pretrgal ta neprijetni molk, je začel oče Mavricij pripovedovati o svoji domovini, o mestih in cerkvah, hišah, ccstah in mostovih, o živinoreji in kmetijstvu, o železnicah in avtomobilih, o parnih in e-lektričnih strojih. Oče, sin in hči so kakor začarani poslušali duhovnikove besede.
Ker se je že zapoznilo, je oče Mavricij vstal in se odpravil proti domu, potem ko je obljubil, da se zopet vrne nadaljevat pripovedovanje o svoji domovini. Posebno Lula ga je najbolj prosila, da bi prihodnjič dosti povedal o ženskah svojega kraja in še največ o svoji sestri Jožefi.
( Nadaljevanje )
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Novi prošt v Gorici
Goriški nadškof je na predlog barona Codellija, patrona proštijskega mesta v stolnem kapitlju goriške nadškofije, imenoval za novega prošta msgr. Justa Soranza, dosedanjega rektorja v goriškem semenišču. Novi prošt je že bil ustoličen na svečnico. Obred je opravil nadškof msgr. Ambrosi. — Novemu proštu naša voščila z( željo, da bi mogel uspešno in v vsestransko zadovoljstvo opravljati svojo visoko službo.
Sovodnje
Preteklo nedeljo smo zopet preživeli dve pTav lepi urici v naši župnijski sobi. Preč. g. J. Vidmar nam je na svoj vedno zanimiv in prikupen način po domače povedal o svojem potovanju po Franciji, Belgiji, Holandski in Angliji. Veliko poučnih novic smo zvedeli o zasebnem in narodnem življenje naših slovenskih izseljencev v o-menjenih deželah. Presunila nas je ugotovitev, da so najbolj zvesti tisti Slovenci, ki so verni. Za njihovo narodno, versko in kulturno delo gre zahvala predvsem našim požrtvovalnim duhovnikom. — I-skreno smo hvaležni g. predavatelju in želimo, da bi še kdaj doživeli podobne
Števerjan
V	sredo 26. jan. smo pokopali Štefana Gravnarja, 88 let starega moža iz naše občine. Pokojni je bil dober kristjan, zvest Cerkvi in tudi svojemu narodu. Lansko leto smo pokopali njegovega sina Valentina, sedaj je šel za njim še on sam. V življenju je užil precej bridkosti. Njegova nečakinja je učiteljica Cvetka Gravnar, ki ima večerni tečaj na Valerišču. — Vsej njegovi družini iskreno sožalje.
*
TEČAJ ZA VINOGRADNIŠTVO
Z mesecem februarjem bodo otvorili v Steverjanu tridesetdnevni tečaj z vsem potrebnim poukom za vinogradnike. V ta tečaj se lahko priglasijo fantje, ki so ze dopolnili 16. leto starosti. Sprejeli bodo dvajset fantov. Čas za prijavo poteče 12. februarja.
Dol
Neusmiljena božja poslanka — smrt si tudi pri nas pogosto izbira žrtve: zadnja leta grabi zlasti med moškimi. Minulo soboto smo pokopali uglednega posestnika Ivana Devetaka ali Rotarjevega očeta, od Devetaka. Bil je šele 63 let star, izredno skrben in delaven kmetovalec; mnogo je tudi pripomogel k ustanovitvi duhovnije v Dolu s svojo neustrašeno odločnostjo v prvih letih splošne zmešnjave po vojni.
Da je bil zares ugleden mož je pričala izredno številna udeležba — zlasti moških
—	ob pogrebu, pri katerem je tudi igrala žalostinke doberdobška godba. Naj počiva v miru.
DAROVI
Za SLOVENSKO ALOJZIJEVISČE
Ž. M. 1000; družbenica 2000; I. K. 2500; namesto cvetja na grob pTeč. g. Andreja Gabrovška daruje A. P. 3000 lir.
Vsem dobrotnikom: Bog povrni!
t
V	globoki žalosti sporočamo vsem občanom, prijateljem in znancem žalostno vest, da je gospod
MIHAEL JERINA
bivši občinski tajnik na Vrhniki
dne 22. jan. 1955. 1. v 62. letu starosti preminil na Vrhniki. Molimo za pokoj njegove duše.	.	.
Vrhniski obcam
ZAHVALA
Ganjeni nad izrazi tolikega sočutja ob bridki izgubi našega nepozabnega očeta
LEOPOLDA MARAŽA
izrekamo najtoplejšo zahvalo vsem, ki so nam bili blizu v teh težkih dneh. Posebno se zahvaljujemo preč. g. župniku, pevskemu zboru, sorodnikom, darovalcem vencev in vsem, ki so našega dragega očeta spremili na njegovi zadnji poti.
Rupa, 26. januarja 1955.
Družina MARA2
ZAHVALA
Ob izgubi naše nepozabne matere, babice in sorodnice
ANE VATOVEC
se prisrčno zahvaljujemo vsem, ki so ji posvečali ljubeznivo skrb ob času njene bolezni, ki so nam stali ob strani ob njen), smrti in na njeni poslednji poti.
Sv. Ivan - Trst, 31. 1. 1955.
Družine
Bizjak, Vatovec, Negode in Škrbec
DARILNE POŠILJKE
razpošilja še vedno CITRUS
TVRDKA import&export
 ------- Lastnik:	Aleksander Goljevšček
TRST - TORREBIANCA 27 - TELEFON 2-44-67
Obračajte se na nas s polnim zaupanjem
inTnajsolidneje Vam bomo postregli!