428
»Čujte, vojščaki, bratje in sestre, otroci božji) Tri sine sem imel, zdaj nimam nobenegal Drva zdaj sam nažagam, nakoljem...«
»Ha, meni jih pa mašina!«
Kdo ga je tako zavrnil? »Ne, Francelj, ne tako! Francelj, ti tako govoriš, ker imaš dobro vino. Ne robanti, dušical Nego jaz bom nekaj drugega povedal: tri sine sem imel in tri so mi na vojski ubili. Jaz se namreč pišem Pika. Toda, gospodje, vi, ki ste učeni, povejte, mar je to po pravici... Šestdeset let imam, nesem jih; župan sem bil, pa boršte sem imel, — e, in tri sine sem imel, ko žrebcel Mlada žre-beta privežeš zadaj za voz, da ti ne uteko in se priuče na cesto in na delo: spredaj je zaprežena kobilica, od zadi ti pa skačejo in galo-pirajo, neugnanci, a ii od samega veselja pokaš z bičem: pok! pok! — Kaj borštil... Zdaj sem pa takšen, ko tista pika tamle na steni.». Vsak jo lahko odstrže in zbriše, tisto piko. Pljuneš nanjo in je nič več ne vidiš... Na zdravje, gospodje! Kako pravite, kaj pomeni tista pika, predrobna pičica?«
»Biga pijana!«
Krčmar mu izvije kozarec iz rok ter ga z mogočnim sunkom potisne v kot za vrata. »Mar meniš, biga, da se bo radi tebe svet podrl? — Takoj, gospodje! Še en šiefanček? Hihi, ali ste slišali, gospoda moja? Radi Pike. naj bi se svet podrl! Hihi, deveti, kajne?«
»Eks, gospoda! A svet se naj podre, če se hoče!«
»Hihi, ne bo se podrl!«
»Ne tako, ne tako!« omahuje starec za pečjo. »Če ubiješ muho... bratci, e!«   Pijan in zaglupljen strmi v veselo omizje.
NETOPIR]!.
B. V.
Čudnogrenko pričakovanje je v nas, ko sinejo plahi večeri. Zamolklo se lijo odnekod izgubljene pesmi mehov in piščali, legajo modre sence v obraze. Rezki kriki bežečih živali preko kamnitih polj, frfotanje splašenih ptic: vsak glas nas vznemiri.
Rosni vonj trave in divjih rož krvavi v tišino. Blazni pastirji plešejo daleč ob ugašajočih ognjih. Dušeče razbeljena zarja je vžgala skrivenčena, naga drevesa. Zdajpazdaj veter zlokobno udarja ob trhle duri. Tesnoba vzihteva. V grmovju tonejo netopirji.