Veš poet svoj dolg
Kultura in družbeno dogajanje sta vedno v nekem odnosu, v nekem sorazmerju. Za obdobje naše NOB bi lahko rekli, da je bila kultura del politike ali celo politično orožje; lahko bi pa rekli tudi obratno, da je bila potitlka del kulture v najširšem pomenu te be-sede. Kako se je to dvoje prepletalo med NOB, tu, v samem jedru okupirane Ljubljane, nam bo skušal približati človek, ki je doživel nastanek in rastorgani-zacije med kulturniki in ki je bil v samem srcu Ljub-fjane do 8. septembra 1943, ko/e Ljubljano zapustil in odšel v partizane.
Pogovor z muzikologom in skladateljem dr. Dragotinom Cvetkom je stekel spontano in tekoče.
Najprej naj pripomnim, je dejal tovariš Cvetko, da naj-bolje poznam situacijo na svo-jem področju. V tistem času, do odhoda v partizane, sem predaval na Akademiji za glasbo, ki je nadaljevala svoje delo kljub vojni vihri. Spomi-njam se, da so Italijani, ko so se tu čutili že dovolj močne, . izdali ukaz, da se na univerzo lahko vpisujejo le študentje, ki so včlanjeni v GUF-Gio-ventu universitaria fascista, torej tisti, ki so včlanjeni v mladinsko univerzitetno faši-stično organizacijo.
Zanimiv je podatek, da je bila pri tem izvzeta le Akade-rhija za glasbo. Takp so se k nam lahko zatekali vsi tisti, ki se v to organizacijo niso hoteli
umetnosti in znanosti, prav tako pa tudi oči italijanskega okupatqrja, ki je molče pa kljub temu dovolj zgovorno napovedal slovenski kulturi neizprosen boj.
Ena taka zelo pomembna odločitev je bil kulturni molk, ki ga je razglasila OF. Kdor tega ni doživel, ši le težko predstavlja, kako je bilo naše kulturno razgibano mesto v trenutku spremenjeno. No-ben koncert, nobena razstava, noben literarni večer niti skromna šolska prireditev ni smela več privabljati občin-stva. To naj bi dokazovalo, da Slovenci ne priznavamo sta-nja, kakršno je nastalo ob okupaciji; da naša umetnost lahko živi le v svobodi. To je bil na nek način aktiven od-por, saj je pripravil tisoče lju-di do tega, da so se odrekli redkim trenutkom razvedrila
včlaniti, pa tudi mnogi mladi, ki so se sem zatekli pred ge-stapom s Štajerske in Gorenj-ske. V ta namen smo na aka-demiji odprli tudi poseben oddelek, dramski oddelek, za katerega seveda ni bila po-trebna glasbena predizobra-zba. Na tem oddelku sem pre-daval uvod v filozofijo in este-tiko in lahko rečem, da je bilo zelo prijetno>delati s temi mla-dimi ljudmi.
Za to imenitno potezo pa bi se morali zahvaliti pravzaprav takratnemu upravnemu rav-natelju Akademije za glasbo Adolfu Grobmingu, saj je prav po njegovi zamisli in za-slugi nastal ta dramski odde-lek, ki je deloval kar vso voj-no. Prav tako je bila Grob-mingova zasluga, da so nam vsakega prvega v mesecu od-trgovali pri plači določen zne-sek, ki je bil namenjen pomo-či beguncem, ki so pred gesta-pom bežali s Stajerske in Go-renjske. Vsčga tega ni sovraž-nik nikoli izvedel. ' Danes si le težko predstav-ljamo, kako pomembne so bi-le posamezne odločitve v ti-stem času, kajti oči vsega slo-venskega ljudstva so bile upr-te   v   predstavnike   njegove
in pripravil k molku ustvarjal-ce, umetnike.
Kulturni molk pa ni pome-nil samo vsega naštetega, temveč tudi zavračanje itali-janskih prireditev. Spomi-njam se, da so na začetku pri-vedli Italijani v opero npr. ze-lo znana italijanska imena operne umetnosti, toda brez zaželenega učinka.  Kulturni
molk je prav tako pomenil za-vračanje našega gledališča in naše opere. Ta dva sta sicer delovala še naprej. Vendar to ni bilo nikakršno servilno vdi-njanje okupatorju, temveč le način, kako preživeti, saj OF ni mogla podpirati vseh kul-turnikov, ki so bili odvisni od razstav in prireditev.
Kljub vsemu pa lahko trdim, da je bil to čas le zuna-njega mrtvila. Kulturni delav-ci smo bili še kako aktivni ta-ko politično kot tudi na kul-turno-ustvarjalnem področju. V zvezi s tem moram poveda-ti, da smo bili kulturni delavci tu v Ljubljani, v političnem smislu, povezani v trojke, to je konspirativne zveze treh ljudi, lahko tudi dveh. Naš na-men je bil širiti ideje OF in vzdrževati zveze. Nekdo je lahko bil v več trojkah hkrati. Na naši akademiji smo bili povezani med seboj učiteji, prav tako pa so imeli tudi štu-dentje svoje trojke. V letu 1942 sem npr. deloval v trojki s (profesorjem) Karlom Pa-horjem in Maksom Pirnikom, ki pa ni bil sodelavec akade-mije, temveč zveza navzven. Te trojke so bile zelo uspešne; širili smo propagando in leta-ke, raznašaii Slovenski poro-čevalec in orožje, zbirali po-moč za begunce in podobno.
Tako se mi je nekoč pripeti-
10, ko sem nosil v aktovki Slo-venski poročevalec, za kamu-flažo pa sem imel zraven še Verdijevo Aido, da so me v Wolfovi ulici karabinjerji ne-nadoma obstopili, me pretipa-
11,  za aktovko pa so me le vprašali, kaj je v njej. Odgovo-ril sem, da Verdijeva Aida, na-kar je karabinjer odgovoril, a, musicista, avanti, avanti - to-rej glasbenik, naprej, naprej!
Takih prigod je bilo tiste ča-se ničkoliko.
Ce se vrnem na kulturno-ustvarjalno področje, lahko trdim, da so bili naši kulturni delavci kljub nenaklonjenim časom silno dejavni tudi na ustvarjalnem področju. Do-bro se spominiam nekaterih skladateljev, npr. Blaža Arni-ča, ki je v tistem času priprav-ljal simfonijo Vojne vihre; ali Demetrija Žebreta, ki je prav tako ves čas ustvarjal; leta 1942 je napisal orkestralno skladbo Prebujenje, Svobodi nasproti ali Himna svobodi. Spominjam se cele vrste dru-gih aktivnih komponistov, kot so bili Sveto Marolt-Špik, Rado Simoniti, Radovan Go-bec, Marjan Kozina, Karol Pa-hor, Drago Korošec, moj brat Ciril Cvetko in končno tudi jaz sam.
Kulturni molk je bil torej le zavesa, za katero se je razvija-la živa ustvarjalnost napre-dnih umetnikov, saj je bil to navsezadnje čas, ko je dala OF slovenskim umetnikom sporočilo, naj ustvarjajo umetnost, dostopno najširšim množicam, umetnost, ki bo dvigala duha in krepila vero v zmago.
To je bil čas, ko je naš veliki pesnik napisal: »Veš poet svoj dolg?«
Viljana Lukas