238                                                  Slovstvo.
Kaj pa porečemo o pojedinih osebah? Črtane so vse s posebno točnostjo in ljubeznijo, a iz njih diha, kakor sem že rekel, življenje. Posebno prikupljiva je oseba Vjerina, Lavovih roditeljev, starih slug, a odbija aristokratična ohola Vlasta, pravo protivje Vjerino, še bolj pa njen oče, brezsrčni, napuhneni oderuh, kateremu je domovina in sreča le njegov trebuh, njegova korist. Ni mi pa povšeči ono mesto, kjer Lavo očuti neko bratsko čustvo k mravljincem, in pa ono, kjer Vjera poljubuje in objema svojo rumenko, ker, dasi moramo živali ljubiti, bratje jim vendar nismo, saj nas je mogočni Stvarnik mnogo povzdignil nad živali.
Lepo je vpletena povest o Blanši in pa o Lavovih mladih letih; človek se nehote spomni na svoja mlada leta. Tudi vse druge podrobnosti so se pisatelju posrečile, saj je pisal knjižico z ljubeznijo k »rodjeni grudi«. Ne bodem se motil, če rečem, da je Lavo pisatelj sam, oni njegovi nazori, ona čustva, ona ljubezen Lavova k »rodjeni grudi«, vse to je pisateljevo — to so njegove misli, njegovo prepričanje. Zato ima cela povest nekak subjektiven značaj, ali baš to te osvaja, tudi tebi čitajočemu povest napolni se srce z ljubeznijo k oni grudi zemlje, kjer si se rodil in zadovoljen dovršiš knjigo. In kdo ne bi ljubil »rodjenu grudu?«             — &.
»Zabluda matere.« Igrokaz u četiri čina, napisala Hermina Tomic. — Snov je povzela pisateljica iz namodnega življenja višjih krogov. Kaže nam zakon brez medsebojne ljubezni v njegovih nasledkih. Vlastelin Senkovič vzame Marijo, mladoletno, komaj doraslo devo. Sirota bila je siromašna, »pa su mu ju njezini roditelji brže bolje na vrat objesili, samo da je se što prije rieše«. Prikrade se v Senkovicevo obi-telj »domači prijatelj« Veljkovic, epikurejec, udomači se počasi, pa zviti lisjak zna dobro skrivati svoje nakane.
Soprog  po  naključju spozna  po listu  brez podpisa, ki ga je hranila soproga,   da  ga   ona slepi. Spodi jo; pa ona ne izda zapeljivca, dasi jo je pustil na  cedilu.   Med   prvim  in  drugim dejanjem preteče  štirinajst let.   Veljkovic ostal je prijatelj Senkovicev, snubi njegovo hčer Zoro, ali njegova ločena žena Marija to izve, dokaže možu, da jej je bil Veljkovic tisti list pisal   in tako zabrani zakon ; toda mož je ne mara nazaj, češ, ...... jer žena, koja izda svojega moža,
rug je i sramota doma, u kom živi, a prokletstvo djeci, kojoj život daje! Takovoj ženi nema obstanka pod poštenim krovom.«
Osebe so prav vrlo po značajih risane, posebno pa Veljkovic. Marija in sluga Martin, ki dobro pozna gosposko življenje, njega običaje, razvade in slabosti.
Prav karakterističen je Veljkovicev odgovor na Marijino očitanje: »A što su onda sladke rieči od malu prije, kad ste me htjeli čok u nebesa punieti?« — »To su fraze, gospodjo, koje kažemo svakoj liepoj ženi, koja nas zanima, osobito u ladanjskoj samoči, gdje nam treba zabave.« — Zdrav realizem zastopa pisateljica. sentimentalnosti ne pozna, ostra pa pravična je njena sodba.
»Kita cvieča«, vesela igra u jednom činu. Napisala Hermina Tomič. Naslov je dala pisateljica igri po šopku, ki »nije pogodio pravu adresu«. — Kratka, a živahna je. Osebe činijo same, pisateljica pa se zna dobro skrivati za osebami, ki je pošilja na oder. Osebe govore same, vsaka po svojem značaju, ne pa po pisateljičinih nazorih. Ta velevažna lastnost se dokaj pogosto pogreša v drami. »Vienac« sklepa v 5. štev. tega letnika k sliki g. Hermine Tomič tako-le: »Zaista, to bi liepo, krasno bilo, da imamo mnogo takvih Hrovatica, kakva nam je dična i umna gospodja Hermina Tomic«.
Mislim, da bo vsakdo z »Viencem« enako sodil o hrvaški pisateljici, kdorkoli bere igrokaz in veselo igro Hermine Tomičeve.
»Iz primorskog života.« Pripovijeda Simo Matavulj. 169 str. — Pet lepih povestic je napisal Matavulj. Druga je lepša od druge. Po vseh veje duh zdravih dovtipov in vedrega, neprisiljenega humorja. Njegovi Primorci v kršni Dalmaciji vse vedo, vse znajo, vse razsodijo. »Ima li mora, vidina, vještica, vjedogonja, zdu-bača, gvozdenzuba i ostalih utvora?« Kdor ne veruje, nasprotuje mišljenju »četiri tisuče krštenih glava, te vjerovanje tolika naroda nije, valjda, sitnica«. Pa dasi so zvedeni, imajo le človeške slabosti in napake, kakor po drugodi. »Ljubav nije šala ni u Hebesinju«. Ni jih veliko pisateljev, ki bi tako poljudno, tako živahno, ob enem pa tako čisto pisali, kakor Matavulj. — Po pravici pravi »Vienac« v 3. štev. str. 44.: »On je originala.ii pripoviedač, pun zdrava opažanja i humora, a poznaje svoje ljude upravo u dušu«.
Nikomur, menim, ne bo žal, kdor si naroči to knjižico, ki stane 75 kr.; med drugimi razpravami bo izvedel velevažno tajnost: »Je li se Gevrija ogriješio«.                              Severus.
Drjjga slovstva in muzikalije.
Na novo je izšla v 20 sešitkih po 60 kr. gosp. prof. dr. Gregorija Kreka »Einleitung* in die  slavische  Literaturgeschichte«,
II. Auflage. V Gradcu pri Leuschner & Luben-sky-u. — Celo delo obsega 887 stranij in ima naslednjo razdelitev. ErstesBuch. Die haupt-sachlichsten Nachrichten der linguistischen Pa-laontologie und der alteren Schriftsteller iiber die Sprache, die Geschicke und den Culturgrad der alten Slaven (3—476). Zweites Buch. Allgemeine Bemerkungen iiber die slavische traditionelle Literatur und deren Beziehung zur Culturgeschichte, zunachst zur Mvthologie (477 do 887). Kdor želi zanesljivih poročil o starodavnih časih slovanstva, najde jih v tej učeni in zanimivi knjigi.
»Gorske cvetlice«. Slovenski napevi za mešan zbor, zložil Janez Laharnar. — Ko smo ta zvezek pregledali, z veseljem smo ga položili na mizo. Hvala Bogu, nekaj novega, kar se mladini lahko da v roke. Pesmi so prav ljubeznive,   mične,   žive,   iz  srca  privrele,   lep