2IVL7EN7E IN SVET
STEV. 16.
V LJUBLJANI, 16. APRILA 1933.
KNJIGA 13.
BAflFAELi
MADQNNA MULA TENJÛA
\ ARHIBALD ZIEGLER	KNJIŽEVNO
(V ozadju Shakespearejevo spominsko gledališče v Strafordu on Avon)
Copyright by Pteœe Photo, Berlin
PETER SE ZBUDI V ŽIVLJENJE
Ig MRZEL-FRIGID NADALJEVANJE
T
oda mali Rutarjev Peter je bil eden tistih redkih, zanimivih ljudi, ki se silno lahko in silno mnogo prerokuje nad njimi, pa se vse prerokbe ob njih po navadi nikoli ne izpolnijo. Peter je ležal v svojem imenitnem, gosposkem, črno pobarvanem vozičku, s svojimi velikimi očmi je izpod velikega čela buljil v čipke, ki so visele ob odprti strehi, pa v strop, ki je bila po njega sredi razmazana velika, smešna umetna roža in ki je od njega visela težka, umetno izrezljana petrolejka, ležal je, rasel je pomalem in je živel. Iztežka je preobračal svojo debelo glavo po mehkem vzglavju, igral se je s prsti na rokah in brbljal neznane besede tistega zgovornega, nedoumljivega jezika, ki se v njem prve mesece svojega življenja izpovedujejo državljani tega sveta. Ležal je, brbljal in jokal, kolikor je bilo treba, in ljudje v hiši so ga radi jemali na roke in' se igrali z njim. Še celo Lenka, njegova starejša sestra, se je polagoma sprijaznila s tem, da je fant. Ko se je zadnji čas pred njegovim rojstvom zašušlja-lo po hiši, do bodo kupili otroka, je Lenka zastavila vso svojo besedo in ves svoj vpliv, da mora biti punčka. Dovolj samotno in žalostno ji je bilo sredi samih fantov, dovolj ji je bilo njihovih trdih besed in šal, njihove neizprosne, neznosne strahovlade nad pošteno žensko. — Ampak to vam rečem, je terjala Lenka, zdaj mora biti pa punčka. Stara dva Rutarja sta se muzala in izmotavala, zatrjevala sta, da bosta že poizkusila kupiti punčko, ampak da je vse še v božjih
rokah. — Kaj ne izbirata mamica in atek? je vpraševala Lenka. To že, sta odvračala, ampak bog ima zadnjo besedo, naj le vroče moli k bogu. In Lenka je molila; vse dolge večere, ko so otroke naganjali spat, v kuhinji, v sobi za goste pa so družbe veselih velikih ljudi pile in pele pozno v noč, je vroče molila k bogu, da bi bila punčka. V teh prošnjah in v tem pričakovanju je bilo morda več materinske sreče, kakor je je poznala mati sama. Slednji večer se je Lenka vsanjala v tisto čudovito blaženost, držati punčko v rokah, zibati jo in jo poljubljati na tiste čiste, široko odprte dekliške oči, držati jo v rokah in s •tem dotikom okusiti vso tisto nepojmljivo radost, da imaš v rokah prav takšno usodo, kakršna je tvoja sama. In nazadnje se je izkazalo, da iz vseh teh pričakovanj ni bilo nič. Kupili so fanta, takšnega grdega, odurnega fanta z debelo glavo, ki je kričal in vriščal, kakor znajo samo fantje na svetu. Minilo je teden dni, da skoraj ni pogledala rfialega Petra, slo- _ nela je po kotih, jokala in ni zmogla prijazne besede za nikogar. Čez dolgo se je vdala, žensko srce se je odprlo na stežaj in obsipala ga je z vso tisto strastno, brezsramno ljubeznijo, ki so je ženske že na vse zgodaj zmožne do otroka.
Peter je polagoma zlezel iz vozička in zakobacal po tleh, prostor njegovega življenja se je odprl čez prag, vsak dan so se mu odpirali novi svetovi novih doživetij. Bile so tišine, ki je bil človek sredi njih čisto sam s seboj, in vse, kar se je lahko pomenil, je bil samogovor. Bile so
igrače, ki mu jih je oče prinašal s svojih trgovskih poti, iz Celja, iz Ljubljane, še celo iz Zagreba. In bilo je vse polno stvari po tleh, ki so jih izgubljali in zame-tavili veliki ljudje, gumbi, konci strtih kuhinjskih orodij, kosci železa, ki so jih večji otroki z dvorišča in s ceste zanašali v hišo. Bilo je v vzdušju vse polno čudežnih vonjev: iz kuhinje so dišali obedi in malice, od prta na mizi je vonjalo razlito vino, rudarji s Terezije, ki so v soboto popoldne šli z dela, so se za četrt ustavili v veži ob požirku slivovke in od njihovih črno blatnih škornjev, od njihovih oblek, sekir in svetilk je dišalo po jami, po premogu, po vsem neznanem. Peter je počasi kobacal po tleh in s svojim slepim, nerazcvelim srcem je slutil vse, kar se je godilo okrog njega. Bile so nedelje in bili so delavni dnevi. Ob nedeljah materino črno krilo, cigara v očetovih ustih, tišina okrog hiše in na cesti, zaprta vežna vrata, popoldne zaprta šta-cuna. Na delavnik pa vrvež po vsej hiši, ljudje, ki prihajajo in odhajajo, vozovi, ki se ustavljajo pred hišo, težki usnjeni predpasniki bijo ob kolena hlapcev od pi-
vovarne, sekire na ramah rudarjev. Vrata so se odpirala in zapirala, zmerom nove luči so se odpirale otroku. Iz nadstropja so v štacuno vodile strme stopnice in precej je moral človek zrasti, preden si je mogel upati po njih. Dvakrat ali trikrat je Peter padel po njih, nazadnje pa je bil vendarle toliko velik, da je sam lahko za materjo prijokal v štacuno. Po kotih so slonele težke vreče moke, riža in drugih stvari, na stelažah vse polno blaga, predal pri, predalu in vse mogoče prijetne, dišeče, dobre stvari po njih. Peter je bil najmlajši pri hiši, najmlajši je bil že od nekdaj deležen največje ljubezni in Peter je na vse zgodaj zaslutil, da je v tem prostoru zakladnica vsega dobrega in sladkega. Onstran veže se je za težkimi vrati, ki je v njih menda noč in dan ždel ogromen ključ, skrivala v temi klet in veliki sodi vina, petroleja in olja v nji. Zunaj pred hišo z belim peskom posut dvor, za njim pa velik vrt, grede pisanih rož in sinje in rdeče steklene buče ob visokih vrtnicah, ki so se na daleč okrog lesketale v soncu. Tam, pri steklenih vratih štacune je Peter pr-
NA PAŠI
vič stopil na odprti svet in od tam se je ogledal, kakšna je zemlja v Trbovljah. Onstran ceste je tekel majhen, kakor oglje črn potok, toda za Petra je bil kakor širen ocean in črna voda, ki je pritekala iz jame na Tereziji, je bila zanj kakor brezdanji svet vsega prečudnega, nepojmljivega in nedosegljivega. Onkraj umazane vode je stala šuta, kopa črne, v soncu sprhnele premogove zemlje, ki je poganjalo po nji nekaj zanikarnega, opaljenega robidovja, v njega senci pa
so si kokoši iz sosednjih hiš izgrebale udobna ležišča, da so gnezdile po njih vse božje dneve, zevale s svojimi sesu-šenimi kljuni in preplašene kokodakale, kadar je po cesti mimo pritekel pes. Peter se je ustavil na bregu, se zazrl v kalno vodo, ki so se po nje dnu kotalili kosi premoga in črepinje razbitih loncev in pivskih steklenic, in si je tiho dejal: Tukaj, čez bi bilo treba napraviti most.
DALJE
„KRIŽAJ GA, KRIŽAJ GA!"
K 1900 LETNICI JEZUSOVE SMRTI DR. VLAD. TRAVNER
Križ je poleg kroga, simbola sonca in večnosti, najstarše in najsvetejše versko znamenje. Iz _ dveh kosov lesa, ki so jih drgnili križema naši davni predniki, je nastal ogenj, pravir življenja. To je prvotni skrivnostni pomen križa. Zato so krasili že v prazgodovinski dobi razni narodi, pred vsem indogermanski, orodje in posode s kljukastim ali svastika-križem^]—ki je še danes svet simbol budhistov v Indiji. Starim Egipčanom je bil križ s krogom Д znak neskončnosti in življenja onkraj groba. Nordijski narodi so upodabljali na runah kladivi boga groma in bliska Thora združeni v znaku križa. Tudi v Mitrovem kultu — zlasti na obrednem kruhu — je imel ta častitljivi simbol važno vlogo.
Posebno globoko pomen pa je dobil križ, odkar je umrl na njem Odrešenik sveta in dovršil s tem svoje nebeško poslanstvo. Križ je najodličnejši simbol krščanstva, znak najgloblje toge in najvišje radosti, izraz upanja in hrepenenja, porok bratstva in medsebojne ljubezni Zemljanov, naš najzvestejši prijatelj in zaščitnik. V tem znamenju stopi kristjan v življenje in se loči od sveta. Razpelo je glavni okrasek naših svetišč in altarjev, diči vsako hišo, stoji ob cestah in potih, na samotnih poljih, v temnih gozdovih in nà vrhovih gora ter čuva zvesto naš zadnji tihi dom. K njemu se obračamo v stiskah in nadlogah življenja in pred "iim izgovarjamo najsvetejše prisege. Križ je največja čast duhovnih in posvetnih knezov, kras vladarskih kron in ornatov. Križani Odrešenik je vrhunec umetnosti, poln tragike ir lepote. V heraldiki in numizmatiki je križ
— v več ko 200 raznih oblikah, najvažnejši grb in znak. Skratka: to sveto znamenje je središče vsega našega javnega in zasebnega življenja.
Isti križ pa je bil mnogo stoletij pred Kristom in še dolgo potem znak največjega zaničevanja, sramotni les, na katerem so umirali izobčenci človeške družbe. Tudi Jezus je izdihnil na križu kot zločinec zoper božji in človeški, zakon.
Domovina križanja je vzhodna Azija. Indci, Medijani, Perzijci, Sirci, Feničani, Kartažani in — izjemoma — Egipčani so že od nekdaj kaznovali tako največje hudodelce. Ko je ustanovil Aleksander Veliki na razvalinah Perzije svoj imperij, je prevzel to kazen od premagancev in jo uvedel med Grke. Kruta in odurna usmrtitev pa je nasprotovala helenske-mu čuvstvovanju in se ni mogla v grških deželah udomačiti.
Rimljani so se seznanili s križanjem, ko so si podvrgli (od 131. pr. Kr. dalje) Prednjo Azijo. Odgovarjalo je povsem strogosti in krutosti rimskega kazenskega prava. Križanje je veljalo kot najtežja in najsramotnejša kazen (crude-lissimum, teterrimum supplicium) za roparje, zahrbtne morilce in upornike, ki niso imeli državljanskih pravic, zlasti za sužnje (servile supplicium). V dobi cesarstva so kaznovali tako tudi rimske državljane zaradi veleizdaje. Kako pogosta in razširjena je bila ta kazen, dokazujejo r ilcinji primeri. Ko je premagal 73. pr. Kr. Licinij Kras (Crassus) blizu današnje Pistoje uporne gladiatorje pod vodstvom Spartaka (Spartacus), je ukazal križati v enem dnevu ok. 6000 Ujetnikov. Julij Cezar je dal na isti na-

čin usmrtiti morske roparje na maloazij-ski obali. Nepopisno kruto je ravnal z upornimi Judi poznejši cesar Tit, ko je oblegal 70. po Kr. Jeruzalem. V preob-ljudenem mestu je nastala kmalu strašna lakota, tako da so mnogi prebivalci pobegnili. Da bi preplašil oblegance, je ukazal Tit križati na bližnjih gričih vse
Dokler si bil mlajši si se sam opa-soval in šel kamor si hotel; kadar pa boš star, boš svoje roke iztegnil in drugi te bo opasal in te popelje, kamor ti no« češ«. (Jan. 21, 15 sL) To prerokovanje se je izpolnilo, ko so križali prvaka apostolov 29. jun. 67. na vatikanskem griču y Rima, po lastni želji z glavo navzdol
PAOLO VERONESE (1528—1588): KRISTUSOVO KRIŽANJE
ujetnike, često do 500 dnevno, tako da je izgledala okolica kakor gozd križev in da je zmanjkalo slednjič lesa. Tudi Ne-ro, Hadrijan, Decij, Diokletijan in drugi cesarji oziroma njihovi namestniki so obsodili mnoge zločince, zlasti kristjane na to strašno smrt. Med njimi je bilo — poleg Jezusa — več znamenitih mož. Svojemu namestniku Petru je napovedal Odrešenik sam mučeništvo z besedami:
ker se ni smatral vrednega, da umre kakor njegov Mojster. Od Petrovih tovarišev so umrli iste smrti Andrej, Filip in po nekaterih poročilih Juda Tadej. Z zmago krščanstva je ta kazen prenehala. Slednjič je Konstantin Veliki 319. križanje izrecno prepovedal, pa ne iz človekoljubja, temveč, ker so smatrali kristjani, da ne smejo umreti zločinci kakor Odrešenik. Namestu križanja je veljala o&>

slej smrt na grmadi kot najhujša in naj-sramotnejša kazen.
Izraelci križanja prvotno niso poznali. Po Mozesovi postavi so zločince kamenjali in nato obesili trupla večkrat na kole. Usmrtitev na križu so uvedli šele (po 63. pr. Kr.) knezi dinastije Hasmo-dejcev kot rimski vazali. Po Herodovi smrti (6. po Kr.) so vzeli Rimljani Judom vse suverenitetne pravice, med njimi tudi krvno sodstvo in jim dali le omejeno, zlasti versko avtonomijo. Odslej je bil edini sodnik nad življenjem in smrtjo rimski prokurator. Tako nam postane razumljiv Jezusov proces. Odrešenika je sklenil usmrtiti judovski veliki zbor (si-nedrij) zaradi bogokletstva, ker se je zval »sin božji«. Po tem sklepu bi moral biti Krist kamenjan. Ker pa sinedrij sodbe ni smel izvršiti, so ga peljali k Ponciju Pilatu. Ponosni Rimljan se ni brigal za židovske verske spore in bi Jezusa zaradi bogokletstva ne obsodil. Zato so obdolžili veliki duhovni in starešine Odrešenika /eleizdaje, češ da se je imenoval »kralj Judov«.
Pilat je smatral Jezusa za verskega sanjača. Odrešenikovo dostojanstveno obnašanje pa je napravilo nanj velik vtis. Zato bi ga rad rešil. Menil je, da se bodo zadovoljili Judi, če ga da bičati. To je bila običajna rimska kazen za manjše de-likte. Nahujskana množica pa je zahtevala Jezusovo smrt in izsilila obsodbo z grožnjo, da se bodo pritožili cesarju, ker ščiti namestnik veleizdajalca. Pilat je bil prepričan, da je obsodil brezpomembnega in zaničevanega Galilejca in storil s tem uslugo svojim podložnikom; da pa bo Krist premagal svet ni slutil. Jezus je bil torej obsojen po rimskem pravu kot političen zločinec; pravi vzrok sodbe pa je bil verski fanatizem njegovih sovražnikov. Pilatovi nasledniki so priznali večkrat vsaj molče Judom pravico krvnega sodstva zlasti za verske delikte. Tako sta bila n. pr. usmrčena po Mozesovem zakonu dijakon Štefan in apostol Jakob ml.
Rimski Kazenski postopek je kratek in enostaven. Začel se je na javno ali zasebno tožbo; v Jezusovem primeru na zahtevo sinedrija. Sodnik (pretor, konzul, prokurator, cesar) je zaslišal v pre-toriju (sodišču) priče in obdolženca. Če obdolženec krivde ni priznal, ga je dal bičati ali mučiti na natezalnici. Nato je izrekel sodbo. Na križ je obsodil navadno le moške ne glede na starost, dečke, odrasle in starčke. Običajna formula je bila: »Ibis ad crucèm.« Ker so imeli pra-
vico pritožbe na cesarja samo rimski državljani, ki so bili le izjemoma obsojeni na to kazen, je postala sodba skoraj vedno tal j pravomočna. Tako je bilo tudi v procesu zoper Jezusa. Če so križali obsojence, v areni ob priliki gladiatorskih iger, so jih vrgli v ječo, kjer so ostali do usmrtitve. Sicer so izvršili sodbo takoj. Še enostavnejši je postopek, če je ukazal vojskovodja usmrtiti na križu veliko število ujetnikov; zadostovalo je kratko splošno povelje.
V rednem postopanju je izročil sodnik po sodbi obsojenca liktorjem, ki so spremljali sodnika in izpolnjevali njegove ukaze. Če ni imel liktorjev kakor n. pr. Pilat, so izvršili smrtno obsodbo štirje vojaki (quaternio) pod poveljstvom centurija (stotnika), ki se je imenoval v tem svojstvu exactor mortis ali supplicio praepositus. Po rimskih nazorih je bil amreč glavni poklic .vojakov ubijati ljudi.
Najprej so obsojenca v pretoriju slekli, ga privezali na steber in ga bičali s šibami ali jermeni, ki so imeli na koncih pritrjene stre kosti ali kose svinca. Bičanje je bilo često tako kruto, da so mnogi nesrečneži med eksekucijo umrli. Vrh tega so uganjali krvniki ž njimi surove in ogabne šale. Tako so kronali Krista s trnjevo krono, ga odeli s škrlatnim plaščem, mu dali v roko trst in ga zasmehovali rekoč: »Pozdravljen kralj judovski!« — še preden je bil obsojen! Ker je bil bičan že med zaslišanjem, je opustil Pilat bičanje, s katerim se je uvedlo križanje.
Po rimskem pravu je moral nositi vsak obsojenec na morišče orodje, s katerim so ga usmrtili. Zato so mu naložili na ramena tudi križ. Če je bil obsojenec preslab, no prisilili vojaki (oz. liktorji) kakega navzočega človeka, da je opravil žalostni posel. Krvniki tega nečastnega opra- ilr niso izvršili. Znano je, da je pomagal nositi Jezusov križ Simon iz Cirene.
Običajno je imel križ podobo črke T (crux commissa). Meril je 2—3m v višino in 2 m v širino, tako da se je križani skoraj dotikal tal z nogami. Le če je bil obsojenec uglednejša oseba, je bil križ nekoliko višji. V sredini pokončnega bruna je bil pritrjen močen klin (sedile), na katerem je križani jahal. (Odtod izrazi: acuta cruce sedere, cruci inquieta-re, invehi, requiescere.) To js bilo potrebno, ker bi se sicer obsojencu zaradi telesne teže sč soma iztrgale roke. £ ч ter tja je imel križ na spodnjem delu
malo desko, na katero so nesrečnika stoje pribili. Tudi Kristov križ je imel obliko črke T. To dokazujejo prastare slike v katakombah in podobe na novcih cesarjev Konstantina ml. (317—337) in Konstansa I. (333—350). Tudi cerkveni
pisatelj Laktancij (iz prve pol. 4. stol.) pravi, da je imel križ, ki ga je videl na nebu Konstantin Vel. pred bitko na mil-vijskem mostu 1. 312, to obliko. Po poročilih je bil Kristov križ iz cedrovega lesa in okoli 3 m visok.
Poleg običajnega križa omenjajo mar-tirologiji še naslednje vrste: sedanji križ + (crux immissa), Andrejev križ (crux decussata) v obliki črke X (imenovan tako, ker je bil na njem križan apostol
Andrej) in viličasti ali razbojniški križ y podobi črke У. (Na Japonskem, kjer je ukazal cesar Taksogunsama 1. 1637 križati več »Jezumov« (kristjanov), je imel križ obliko £ , tako so privezali obsojenca z razkoračenimi nogami).
Sprevod na morišče se je vršil iz pre-torija po najobljudenejših ulicah. Pred obsojencem je šel glasnik, ki je naznanjal ime nesrečneža in njegov zločin ali nosil belo tablico (titulus) z isto vsebino. Večkrat so pritrdili tudi žrtvi tablico na prsa. Obsojenca so spremljali vojaki; sledili so mu številni radovedneži, navadno z glasnim kričanjem in zasme-hom.
Morišče je bilo blizu mesta na daleč
MICHELANGELO: PIETA
vidnem kraju, po možnosti na griču kakor n. pr. Golgata (Kalvarija) pri Jeruzalemu. Preden so pribili rablji obsojenca na križ, so mu ponudili opojno pijačo iz vina, mire in žolča, da bi mu olajšali trpljenje. Navadno so prinesle okrepčilo usmiljene ženske; sicer so ga nabavili na javne stroške. Ta običaj pa so poznali samo v Palestini. Krist je okrepčilo odklonil, ker je hotel umreti pri polni zavesti. Nato so krvniki obsojenca slekli i mu pustih le prt (subli-gaculum, lumare) okoU pasu. Ostalo obleko so dobili vojaki kot nagrado. Za Jezusovo oblačilo so kockali. Izjemoma so križali obsojence oblečene. Srednjeveški umetniki upodabljajo križanega Odrešenika v tuniki, ki mu sega od pasu do nog. Šele pozneje se pojavijo zdaj običajne slike. (Starokrščanska umetnost ne pozna križanega Odrešenika, temveč le križ). Križali so obsojenca navadno na tleh tako, da so ga položili na križ, ga zvezali z vrvmi, da se ni mogel braniti in mu nato pribili roke in noge z 2—3 cm dolgimi, močnimi žeblji. Na starejših slikah — n. pr. v sirskem rokopisu meniha Rabule in v evangeliju v Monzi iz 6. oz. 7. st. — je pribit Krist s 4 žeblji t. j. na obeh rokah in nogah. Domnevno so ga tudi tako križali. Poznejši umetniki ga upodabljajo s 3 žeblji t. j. z nogami navzkriž. Nato so pribili nad glavo križanega tablico (titulus). Napis na Krfctovem križu se je glasil: »Jezus Nazarenski kralj Judov« v latinskem, grškem in aramejskem jeziku.
S tem je hotel Pilat osmešiti Jude. Ko so se ti zaradi tega pritožili, jim je odvrnil: »Kar sem pisal, sem pisal«. Nato So postavili križ s križanim pokoncu in ga zasadili v zemljo. Ob križ so postavili stražo, zlasti, če je izrekla sodbo vojaška oblast. S tem so preprečili poskuse rešiti nesrečno žrtev. Izjemoma so postavili križ še pred prihodom obsojenca. V takem primeru so morah križ močno ukopati, da je zdržal pritisk lestev in močne udarce s kladivom Ce so križali mnogo oseb naenkrat, so jih pribili enostavno na kole ah na drevesa.
Namen križanja je bil postaviti zločince na sramotni oder in jih polagoma usmrtiti S tem so jim povzročili nepopisne duševne in telesne muke. Pri vsaki drugi usmrtitvi — razen pri izstradanju — so uničili obsojencem prej ko slej življenjsko važne organe; tako јз trajal smrtni boj le kratko. Križanim pa so ranili le ude. Zaradi tega so umirali mnogi po dva, tri in celo štiri dni. Krist je bil
telesno slaboten kakor mnogi drugi veliki možje. Pred križanjem je trpel silne duševne in telesne bolečine. Zato je umiral na križu le 6 ur. Rane na rokah in nogah niso povzročale večjih bolečin in krvavitve so kmalu ponehale. Strašne muke pa je povzročala dolgotrajna in nenaravna lega telesa, ker з kri ni mogla redno pretakati. Silila je proti srcu, tako da je čutil obsojenec neznosne bolečine v prsih in v glavi. Tudi so tožili križani, da jih muči žeja. Zato je pomočil vojak gobo v kis pomešan z vodo (po-sca) — običajno pijačo rimskih vojakov na ekspedicijah, kamor so spadale tudi usmrtitve — in jo ponudil na trstu umirajočemu Odrešeniku. Obsojenci si niso mogli pomagati ; kajti vsak gib je bolečine le povečal.
Telesnim mukam so se pridružile še duševne. Podivjana in brezsrčna druhal se je obsojencem rogala in jih zasmehovala Kako nesramno so žalili Jezusa njegovi sovražniki, je znano. Ne moremo se čuditi, da je obupaval na križu celo Odrešenik, ko je zaklical v neizmernih bolečinah: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Te muke so navadno okrajšali s tem, da so potolkli umirajočim s kamni ali lesenimi bati kosti (cru-rifragium) kakor znano tudi obema razbojnikoma, ki sta bila križana obenem s Kristom. Smrt je nastopila kmalu, ker se je razlil mozeg v kri. (Cruri-fragium je bila tudi samostojna smrtna kazen za sužnje.) Večkrat so napravili okoli križa grmado in jo zažgali ali spustili na križane divje zveri, da so jih raztrgale. Kristu je prebodel neki vojak s sulico srce. Iz rane je pritekla kri in voda t. j. razkrojena kri; znak, da je bil Krist že mrtev.
Prvotno so pustili trupla na križu, da so strohnela ali so jih požrle ujede in zveri. Cesar Avgust pa je dovolil izročiti trupla svojcem, da so jih pokopali. Zato je ugodil tudi Pilat želji Jožefa Ari-matejca in Nikodema, da sta dostojno
shranila Kristovo telo.
★
Očitek, da se je imenoval Krist »kralj Judov«, je bil neosnovan, ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Kljub temu je odgovarjala Pilatova sodba duhu rimskega prava; kajti Kristov nauk je nasprotoval povsem rimskim zakonom in tedanjemu družabnemu redu. Rimljanu sta bila pojma »vera« in »država« istovetna. Bogovi so biK zaščitniki imperija m kdor jih je zanikal, je rušil temelje države. Krist pa je oznanjal vero
v enega Boga, ki ni bil — kakor Jahve — samo bog Izraelcev, temveč vseh ljudi. S tem je napovedal neizprosen boj rimskim bogovom in obenem tedanji rimski državi. Rimljan se je smatral za gospodarja sveta, ki ukazuje vsem narodom; Krist je učil, da so vsi ljudje enaki, ker so otroci istega nebeškega očeta. Rimljan je hrepenel po bogastvu, slavi in moči; Krist je pokazal, da je popolnost v uboštvu, ponižnosti in skromnosti. Rimljan je živel telesno in za ta svet; Krist duhovno in za večnost.
Kljub zakonom pa je bila sodba krivična; kajti samo Kristov nauk more zajamčiti vsem resnično svobodo in napredek. Kristov proces dokazuje, da sta »zakon« in »pravica« različna pojma, kar potrjujejo tudi nešteti drugi procesi (n. pr. Sokratov, obsodbe čarovnic itd.). Razlika med obema je neskončna kakor
razlika med človekom in Bogom. Na* men zakonov je ščititi obstoječi dri», žabni red in veljajo le »ad hoc«. Zakoni so človeško delo in podvrženi zato človeškim zmotam in napakam. Pravica pa je nebeškega izvora; kajti pravični se zaveda, da smo vsi ljudje enaki, vidi krivice in napake, ki so v vsaki človeški družbi, jih hoče odpraviti in pride tako v konflikt z zakoni, ki so po svoji naravi konservativni. Pravični je torej po duhu in delu revolucionaren. Njegov končni smoter je brezpravnost (anarhija) v najplemenitejšem smislu besede t. j. zlata doba, ko bodo ljudje brez zakonov, iz lastnega nagiba storili dobro in se izogibali krivic in nasilja. To je hotel Najpravičnejši, ko je učil: »Ljubi Boga nad vse, svojega bilžnjega pa kakor samega sebe.«
RUDOLF DIESEL
Oto 751etnici rojstva slavnega tehnika
18. marca je preteklo 75 let, odkar se je rodil v Parizu Rudolf Diesel, eden izmed najslavnejših izumiteljev modeme tehnike. Usoda mu je namenila trnjevo pot onih izumiteljev, ki so bili za svojega življenja čislani in osovraženi obenem. Po ža_ lostnih letih, ki jih je preživel v Augsfour-giu, je prišel v Monakovo k prof. Schroter-ju in poznanemu prof. Lindeju. Tu si je pridobil osnovno znanstveno podlago za svoje življenjsko delo. Poglobil se je v Linde-jeva predavanja o termodinamikđ, kjer ga je najlbolj zanimal parni stroj in neekononu ska izraba goriva Z vso vnemo se je lotil problema, da bi izrabo goriva zvišal ter zgradil stroj, ki bi spreminjal več toplotne energije v delo. Do tedaj je mogel porabiti parni stroj samo 6 do 10 odstotkov toplote, ki jo da gorivo. Pri tem je zašel Diesel na stranipota; nakopal si je mnogo nasprotnikov med lastnimi sotrudniiki, ki so ga pri znanstvenem delu in poizkusih podpirali. Toda kmalu se je znašel na pravi poti ter dovršil iznajdbo praktično upo-raibnega stroja.
Kruppova strojna tovarna in tovarna Ajugsbuig-Niimberg sta Diesela podprli in prevzeli izdelavo iznajdbe. O stroju se je pohvalno izrazila tudi glavna skupščina združenja nemâkih inženjerjev. Tedaj je dosegal Dieeelov motor pri popolni obremenitvi že 75 odstotkov mehaničnega efekta ter spreminjal 34.2 odstotka toplote v delo.
Ime Rudolfa Diesela je zaslovelo po vsem tehniškem svetu. Njegov motor sd je priboril z lahkoto pot v tehniško življenje zaradi velike ekonomije, možnosti takojšnje uporabe ter varnosti v obratu. Trgovske in
vojne ladje vozijo dandanes z Dieselovimâ stroji, ki tekmujejo uspešno z batnim par. nim strojem in parno turbino. Za pogon ga uporabljajo tudi na lokomotivah in pod. mornicah in celo najnovejša zračna ladja »Grof Zeppelin« bo imela Dieselove motorje, kar bo v zrakoplovstvu vsekako nekaj novega.
Dieselov motor prekaša zaradi velike zgostitve zgorilnega zraka vse druge kalorične pogonske stroje. Povzročil je v tehniki breZprimeren preobrat, ki sega globoko v življenje pozameznika.
Toda usoda Rudolfu Dieselu ni prizane. Sla. V viharni noči 30. septembra 1913, to. rej pred dvajsetimi leti, je izginil na potu v Anglijo s krova ladje. O njegovi smrti so krožile najrazličnejše govorice vendar pa je ugotovljeno, da je šel prostovoljno v smrt, strt zaradi finančnih skrbi in osebnega sovraštva.	Z. š—j.
RELATIVNA ŠKODLJIVOST ALKOHOLA
Danes menda nihče več ne dvomi, da je nezmerno pitje škodljivo zdravju. Da pa utegnejo biti pametne merice alkohola zdravju tudi koristne, dokazuje ameriški znanstvenik T. Leary. Po njegovih stati, stikah so pri alkoholikih žolčni kamni dokaj bolj redki nego med pravovernimi abstinenti. Tudi poapnenje krvnih posodic in žil ne nastopi pri pivcih poprej kakor pri zdržnih ljudeh. Nasprotno je Leary celo dognal, da so krvne posodice pri ljudeh, ki so zmerom zmerno zauživale alkoholne pijače, glede na starost do navadi presenetljivo dobro ohranjene. Po njegovi sodbi si je treba ta pojav tako razlagati da aL kohol raztaplja tako zvani cholesterol: organsko spojino, ki terra eno glavnih vlog ne samo pri nastajanju žolčn'h kamnov, marveč tudi pri apnenju žil.
RASTLINSTVO BALKANA
DB. PAVEL KOZINA
ta in mraz sta tedaj najvažnejša, če tudi ne edina činitelja v razvoju rastlinstva. Tudi je splošno znano, da pospešuje razširjanje rastlin njihova sposobnost razširjati semena in njihova občutljivost glede vlage, sonca in zemlje. Največ rastlin je pa razširil človek, ker je prenašal semena koristnih rastlin iz njihove domovine v oddaljene krajine s podobnim podnebjem in podobno zemljo.
Rastlinstvo posameznih krajev imenujemo floro. Tako govorimo o gozdni, močvirski, gorski in planinski flori; rastlinstvo, ki živi pod enakimi pogoji v obsežnih pokrajinah, pa združujemo v rastlinska okrožja. Najvažnejša rastlin-
2.	Evfopsko (sibirsko) gozdno okrožje sega do Sredozemskega morja. Poletja so topla, pozimi pa nastopi vegetacijsko mirovanje. V severnem delu rastejo iglovci, v drugih predelih pa listovci. Kulturne rastline tega okrožja so: žito, krompir, sadno drevje in trta.
3.	Sredozemsko okrožje obsega dežele ob Sredozemskem morju. Dolgo poletje zahteva usnjato ali gostodlakasto listje. Ker je zima mila. zato ne odpadejo zeleni listi oljki, lavoriki, oleandru, mirti in vedno zelenemu hrastu. Med iglovci prevladuje pdnija in cipresa. Med kulturne rastline teh krajev pa prištevamo citrone, oranže, smokve, domači kostanj,
Dotovanje iz nižave v visoke planine ali proti severu, nam jasno priča, da nosi zemlja v raz-_ ličnih deželah, različnih zemeljskih pasovih in delih sveta najrazličnejše rastline. Proti ravniku je rastlinstvo vedno bujinejše, od ravnika proti severu pa postaja revnejše, dokler v večnem ledu in snegu ne izgine. Gorko-
ska okrožja so:
1. Arktično okrožje, ki obsega vse ozemlje, ležeče nad tečajnikom. Ker je v teh krajih ie 3 mesece taka temperatura, da rastline lahko žive, zato ne morejo uspevati v tem okrožju kulturne rastline, pa tudi enoletnih rastlin ni. Na prostranih ravninah, tundrah, prevladujejo lišaji in mahovje.
t

murvo, žito, koruzo in deloma tudi riž.
Razen teh treh okrožij je važno še alpsko okrožje, ki obsega ozemlje Alp, dalje notranje azijsko okrožje, ki obsega Turkestan, Tibet in Mongolijo. V tçm okrožju je poletje vroče in suho ter se' menjava z ostro zimo. Razen že omenjenih okrožij imamo še kitajsko, japonsko, inidsko, saharsko, sudansko, avstralsko, severnoameriško itd. okrožje.
Balkanski polotok pripada tedaj evropskemu gozdnemu in sredozemskemu okrožju.
Sredozemskemu okrožju pripada v Jugoslaviji ozek pas ob Jadranskem morju (od Sušaka do albanske meje) ter ves del ozemlja med Vardarjem in Grčijo oziroma Albanijo. V južnem delu naše države gre tedaj meja sredozemskega okrožja vzporedno in na levem bregu Vardarja, tako da leži Skoplje in Pri-zren še v tem okrožju. Temu okrožju pripada dalje vsa Albanija, Grčija in evropska Turčija, v Bolgariji pa del ob Egejskem morju in večji del porečja Marice,
Po rastlinah sredozemskega okrožja ločimo v njem 8 različnih ozemelj, ki se razprostirajo v različnih delih okrožja različno visoko in sicer:
I. Vedno zeleno ozemlje tega Okrožja sega v severni Dalmaciji do višine 200 m, med tem ko se dviguje isto ozemlje v južni Grčiji do 600 m visoko. Kulturne rastline tega dela so: oljka, smokva, citrôna in oranža.
П. Mokra ustja nekaterih rek (Neretve, Bojane, Vardarja, Marice), okolice nekaterih jezer (Skadersko, Ohridsko) in večje ravnine Grčije in Bolgarije pripadajo nižavskemu ozemlju, kjer uspeva riž, koruza, žito in murva.
Ш. V ozemlju listnatih gozdov, ki se razprostira nad vedno zelenim ozemljem v severni Dalmaciji do 300 m višine, v Grčiji pa do 1000 m,
I. Nižavsko ozemlje II. Gričevito ozemije III. Hribovito ozemlje
IV. Gorato ozemlje
Nadmorska višina
100 m 10!)— 600 m 600-1200 m
12q0—1600 m
uspeva med kulturnimi rastlinami oljka le slabo, obilo pa je smokev in murv ter maka.
IV.	V hribovitemozemlju, kateremu pripada v naši državi največji del mediteranskega okrožja in ki sega pri nas do 700 m visoko, v južni Grčiji pa do 1400 m, uspeva pšenica, koruza, ječmen, rž, dalje tobak, različne stročnice ter različno sadje: hruške, jablane, češplje, kostanj in oreh.
V.	Gorsko ozemlje se razprostira v naši državi do višine 1200 m, v Grčiji pa do višine 1700 m. Med drevjem prevladuje bukev, domači in divji kostanj ter tudi hrast in črni bor. Kulturne rastline so: žito, krompir in pesa.
VI.	V visoko gorskem ozem-1 j u Velebita, ki sega do 1500 m, ne uspevajo več kulturne rastline, pač pa gozdovi bukev, smrek in borovcev. Na Peloponezu sega isto ozemlje do višine 2000 m.
VII.	V planinskem ozemlju Velebita, Lovčena in šarplanine sega drevesna meja do 1560 m visoko, na Olimpu se pa dviguje do 2200 m.
VIII.	Visoko planinskemu ozemlju mediteranskega okrožja na Balkanu pripada med drugim Šarpla-nina, Olimp, Pindus ter Parnas.
Geografsko delimo sredozemsko o-krožje v jadransko, grško, šarsko-pind-sko in egejsko cono, ki se .ločijo pred vsem po nadmorski višini posameznih ozemelj.
Srednjeevropsko okrožje Balkana
V tem okrožju poznamo 7 različnih ozemelj, ki se ločijo med seboj po nadmorski višini, po dobi rastlinske rasti in v tem seveda tudi po rastlinah, ki na njih dobro uspevajo. To okrožje sega na jugu do sredozemskega, na za-padu pa do alpskega okrožja.
Vegetacijska doba v mesecih
Kulturne rastline
V. Visokogorsko ozemlje 1600—1000 m
VI.	Planinsko ozemlje	1900—2300 m
VII.	Visokoplaniosko ozemlje 2300—2700 m
8 Žita, sladkorna peea, eočivje.
8 Trta, melone, breskve, marelice, žita
7 Žita, koruza, pečkato sadje, kutinje, češplje, orehi, tobak, hrastovi gozdovi, travniki, iglavci.
6 Brez sadnega drevja, črešnje le redko, od žit le ječmen in rž, ajda,, krompir. Bukovi gozdi, jelka, planinski pašniki.
5 Brez kulturnih rastlin in br"ez gozdov.
4 Grmičevje.
3
▼ vsem okrožju Imamo Mri različne zemljepisne cone: panonsko, ilirsko, mezijsko in dacijsko cono. (dej zemljevid). Severni, najrodoviitnejši del naše države pripada panonskemu ozemlju ter «idepe na severu in jugu vee potek Sar
ve*. Južni del države do sredozemskega okrožja pa tvori ilirska cona. Na vzhodu države pripada ozek pas mezijski coni, ki zavzema večji del Bolgarije. Se-verni del Bolgarije in Romunija pripada dacijski coni
P*«gied vlâ l nekega razmerja v panonskem in ilirskem
ozemlju s
L v nRavskem IL v griče vitem □L v hribovitem IV. v goratem V. v visokogorskem VL ▼ planinskem ViL v visokoplaninskem
Ker pripada severnozapadni del Jugoslavije alpskemu okrožju, zato imamo
panocska cona sega
— 100 m 100— 400 m 400 — 1000 m 1000 — 1400 m
ilirska cona
— 50 50 — 650 650—1200 1200 — 1500 1500 — 1900 1900 — 2000 2000 — 2000 +
v naši državi troje rastlinskih okrožijt alpsko, srednjeevropsko in sredozemsko.
SIMBOLI NAŠEGA ČASA V FRESKAH
Predavalna dvorana Toynfoee Halle (The Universitie's Setitlemeni) v Londonu je dobila zanimive dekoracije v freskah še mladega slikarja Arhibalda Zieglerja. Umetnik je ujpodobil v »modernih alegorijah« glasbo, slikarstvo, kiparstvo, književnost, znanost, dramo, živalstvo, astronomijo, pri-rodoslovno vedo, industrijo itd.
Umetnik je star šele 29 let, vendar Ima za seboj precej pisano življenje. S âtîrinaj. stim letom je bil sirota in sluga ter je svoj prosti čas posvetil umetnosti. S podporo do. brih ljudi je nato obiskoval kraljevi kolegij. Brez vseh gmotnih sredstev se je vkr-cal kot ladijski pomožni delavec na neki tovorni parnik, ki je odplul v arktično ozemlje. Po dvanajstih mesecih je postal pomožni steward ter si je prihranil toliko denarja, dp je mogel nadaljevati svoj Študij. Pozneje je dobil neko nagrado, ki mu je omogočila za nadaljnja tri leta obisk kraljevega kolegija.
Serijo fotografskih posnetkov zanimivih fresk, ki kažejo, kako se zrcalita umetnost in znanost v duši sodobnega slikarja, bo priobčil naš obzornik v prihodnjih zvezkih. Pričujoča številka prinaša prvo sliko »Književnost« na strani 422.
----^c--
Popravek: V zadnjem zvezku čitaj na str. 40 v četrtem odstavku pravilno: Tomaža M o r u s a, na str. 405 v prvem odstavku v sedmi vrsti pa: iztočnejši.
Giese: V PRIRODOSLOVNEM MUZEJU
ihVLlENTEW ШЈ V UNÇ SINCU
ш	—
( LEWIS E.LAWEf)
ŠESTNAJSTO POGLAVJE
Raj bi storili, če bi dobili neko novo, čudno bolezen in bi vam zdravnik povedal točno dan in _ uro, ko boste umrli v toku šestih tednov?
Postavil sem to vprašanje svojim tovarišem in prejel sem seveda različne odgovore. Eni so mi rekli da bi še naprej iskali rešitev in se do zadnjega trenutka nadali ozdravljenja. Drugi so mi odgovorili, da bi se tako gotovi smrti rajši izognili s samomorom. Tretji so rekli, da bi se vdali v božjo voljo in mirno čakali konca; neki »bi pili, jeli in se veselili« ter uživali življenje, dokler traja, neki pa odkritosrčno priznavajo, da ne vedo, kaj bi storili, in to je najbrž najpravilnejši odgovor.
Od 1. januarja 1920., odkar sem postal ravnatelj Sing Singa, je gledalo 176 moških in 4 ženske v jetniški hiši smrti v obraz. Lahko vam torej povem, kaj bo delali, ko so čakali usodne ure.
Zelo redko se dogodi, da bi oseba, M ima sijajnega zagovornika, bila v prvi instanci zaradi umora obsojena na smrt in še bolj redko je, da bi taka oseba biila usmrčena. Velika večina onih, nad katerimi je izvršena smrtna kazen, je prerevna, da bi si najeli svojega zagovornika.
Nad 90 odstotkov onih, M so določeni za hišo smrti, čaka ali pa se nada, da bo prizivno sodišče zavrglo obsodbo ter obnovilo sodno postopanje, čeprav so njih izgledi za to komaj eden proti deset. če se pa dogodi, da prizivno sodišče sodbo res zavrne, tedaj lahko računajo z gotovostjo 11:12, da bodo oproščeni ali pa vsaj sojeni le za uboj, torej običajna kazen: tiri do pet let zapora.
Večina obsojenih na smrt še vedno nadaljuje borbo za življenje in svobodo. Dobe se pa tudi taki, ki zavrnejo priziv na višje sodišče, vendar se po naših zakonih napravi prošnja avtomatično rn je izvršitev • smrtne kazni do rešitve prošnje odgodena.
če je obsodba potrjena, tedaj se določi dan za eksekucijo, toda še zmerom obstoja nada na življenje s tem, da gu- •
verner fapremeni kazen v dosmrtno J»-čo, kar se približno zgodi enkrat v trdi primerih.
V nekih primerih je prišlo pomilošče-nje le eno uro, preden se je imela izvršiti smrtna kazen. Zato tudi večina obsojencev še dalje upa na življenje že, ko izve, da ie višje sodišče priziv zavrnilo. V primeru, da je smrtna kazen bila izpremenjena v dosmrtno prisilno delo, tedaj obstojajo za obsojenca izgledi, da se bo rešil zapora, v razmerju 5:100.
Stara hiša smrti je bila majhno ka-menito poslopje, prizidano na celični blok glavne jetnišnice. Soba, kjer so se smrtne obsodbe izvrševale, je bila postavljena tako, da so vsi obsojenca, M so čakali na svojo zadnjo uro, razločno videli mala zelena vrata, ki so vodila ▼ njo in v smrt. Kratka zadnja pot je vodila obsojenca mimo vrat, za katerimi so čakaM njegovi sotrpini iste usode im vsi so lahko čutili brnen je smrtnega motorja ter celo hreščanje žag, ki so se uporabljale pri obdukciji po usmrčenju.
Te razmere so tako vplivale na jetnike, da so celo ljudje najmočnejših živcev ponoreli in da so podvzeli najbolj besne in obupne napore za beg.
Dva taka poskusa sta uspela, čeprav je pri prvem mož, ki je pri begu ubil stražarja, bil spet ujet in usmrčen, druga dva pa so našli utopljena v reki Hud-sonu.
DALJE
(copyright by кшо featdres syndicats) fponatis tudi v izvleoko n1 dovoljeni
PREBIVALSTVO RIMA PO POKLICIH
Po najnovejši statistiki tvorijo prebivalstvo Rima naslednje ljudske plasti: Delavcev je bilo 150.000. uradnikov 78.000. ljudi, ki se bavijo e poljedelstvom 27.000, uradnikov in drugih oseb, ki žive od poljedelstva 10.000. umetnikov 10.000. trgovcev 22.521. duhovnikov in pripadnikov svobodnih poklicev 86.000. dijakov 63000. žensk, ki eo izjavile, da imajo opravka v gospodinjstva 270 000. Slednji? ima statistika zabeleženih še 6ROOO ljudi, ki žive kakor vedo in znajo ter 6315 rentnikov.
«
VIESIEILIE
PRAZNIKE
Levo spođaj : Star velikonočni običaj na Slovaškem. Dekleta plešejo okoli ženske figure, ki predstavlja boginjo smrti, nakar jo slečejo in vržejo v vodo: simbol zmage svetlobe nad temo — Desno zgoraj : Sedmogra-ški Saši (v Romuniji) pri velikonočni pobožnosti — Spodaj: Iz delavnice »velikonočnega zajca«
. LEDNIK MORTERAČ IN LEGENDA O DVEH LJUBIMCIH
Jj. HILTBKAND
□
eSnîk Morteratsch je prednja straža v skupini Bernini, ki je glavno gorstvo v kantonu Gri-
_ ziji (frc. Grisons, nem. Grau-
bunden). Ob znožju se ne zdi širok, pač pa se odlikuje po dolžini svojega plaza. Ta ledena reka je dokaz za neprestano gibanje lednikov, kajti dolgost se mu je znatno povečala oziroma skrčila v raznih dobah. Dolinarji se ga bojé, kajti premika se proti gozdni pokrajini in bati se je, da bodo dragocene šume limb ali cemprinov (pinus cembra) in smrek utrpele hudo škodo.
Ta dejstva kakor tudi ustno izročilo so si podala roko, da so tesno zvezala
prirodne pojave in človeško življenje. *
To bomo videli v naslednji legendi, ki nam obenem, daje razlago imena Mon-terač.
Nedaleč od tega lednika se razprostira na prijetnem kraju planina, z imenom »nova alpa«. Prejšnja je bila na mestu, koder leži dandanes lednik. Mlad in lep kravar iz bernskega Oberlanda je nekdaj tam služil. Na neki ljudski veselici se je seznanil z mladenko iz Pontre-sine, ki je bila iz ugledne rodbine onega kraja. Skoraj sta se zvezala v čistem nagnjenju. Dekletovi starši, ki niso marali nič slišati o možitvi s pastirjem ne-maničem, so ju sklenili ločiti in so vse potrebno ukrenili, da kravar ni bil več sprejet v službo naslednje poletje. Zaljubljenca sta se jeseni žalostno poslovila ter si prisegla večno zvestobo.
Da bi ga sprejeli ošabni roditelji njegove neveste, je šel mladenič služit na tuje in se je skušal odlikovati. Obneslo se mu je, toda mladenka, ki ni ničesar zvedela o njem, je hirala od tegobe. Na novo se je listje obletelo in napočila je obletnica dne, ko sta se bila mlada dva ločila. Misleč, da je njen dragi umrl, je ugasnila na vekomaj.
Prihodnjo pomlad, ko sc se planine odele z novim zelenjem, se je bivši kravji pastir, sedaj stotnik, vrnil v svojo domovino in odhitel v Pontresino. Pokazali so mu grob njegove zaročenke. Pokleknil je na gomilo in lil gorke solze, ki pa niso mogle priklicati v življenje osebe, ki jo je objokoval.
Obiskal je še planino in kraje, s katerimi so bili spojeni sladki spomini. Potem ga je vzela noč in nihče ni več o njem izpregovoril. Ime mu je bilo Arač.
Vsak večer se je poleti mladenka prikazovala v planšarnici. Kravar in ovčarji so čuli, kako hodi sem ter tja po mlekarni, kako nekaj časa pospravlja, potlej z žlico pokuša smetano, da bi se prepričala, ali je vse dobro in snažno.
Kadarkoli se je pojavila, so vselej slišali, da vzdihuje: »Mort Aratsch! (Arač je umrl!)«. Planšarji so se privadili tej prikazni, še celo radi so jo videli, kajti opazili so, da se mleko zdi kakor blagoslovljeno in da planina dosti več nese. *
Ko je nov kravar prevzel mesto prejšnjega, mu je ta razodel skrivnost in mu živo prigovarjal, naj nikar ne moti dekleta. Ob somraku pred prvo nočjo, ki jo je novi kravar prebil v koči, se je prikazen pojavila kakor po navadi. Kravar je radovedno stopil za njo v mlekarno in jo 'spočetka pustil na miru. A ko je videl, da je prijela žlico ter jo potisnila v mleko, ji je zadirčno velel, naj neha, češ, da noče, da bi kdo nos vtikal v njegovo mleko. Dekle ga je sočutno pogledalo ter izginilo v neznanski nevihti, ki je nenadoma vzdivjala nad pokrajino.
Poslej so pašniki čedalje bolj mrša-veli, trava se je redčila, krave so dajale zmeraj manj mleka. Blagoslova ni bilo več. Malo pozneje so morali planino zapustiti in pokril jo je lednik, ki je naglo polzel v dolino.
Odtod ime Munt Pers, to se reče: izgubljena gora, kakor pravijo krasnemu vrhuncu ob desnem bregu lednika, ki so ga nazvali Morterač..
Iz »Tribune dé Genève« A. D.
ZMOTE IN ZABLODE
V ZGODOVINI ZEMLJEPISA
DR. VLAD. TRAVNER NADALJEVANJE
Srednji vek ju ■ godnji krščanski srednji vek Ж (do ok. 800.) znači za zemlje-
Ж pisno vedo kakor za naravoslov-Ж—Ј ne vede sploh popoln propad. Vse mišljenje in hotenje tedanjega človeštva je bilo usmerjeno v večnost. Ljudje so sicer izvrstno poznali organizacijo nebes in pekla in vse funkcije angelov in svetnikov, hudičev in pogubljenih, niso se pa brigali za »dolino solz« — grešno zemljo. Cerkveni pisatelj in govornik Lactantius (t 340), je izjavil celo, da je neumestno, pečati se s »paganskimi« vedami, ker stvarstva itak ne moremo spoznati in ker za zveličanje niso potrebne. Narava in njene krasote so bile le simbol krščanskih naukov in resnic. Tako je bilo n. pr. sonce podoba božjega veličastva, zvezda lepota device Marije, gora trdne vere L t. d. Tudi živali in rastline so imele mističen pomen. Zajec je bil simbol človeka, ki beži pred grehom; jelen znak kristjana, ki hrepeni po večnem življenju; kozel podoba hudiča; lev Krista, pa tudi hudiča, »ki išče koga bi požrl«. Vinska trta je spominjala kristjana na Gospodov vinograd in njegovo rešnjo kri.
To so le nekateri primeri ; kajti simboličen pomen je imela vsaka stvar, še več: krščanstvo je prevzelo iz antike celo vrsto bajeslovnih bitij ali ustvarilo nove, ki so imela tudi mističen pomen in veljala obenem kot istinita. Omenim le tista, ki so igrala v zemljepisu — deloma že v starem veku, posebno pa v krščanstvu še dolga stoletja znatno vlogo, namreč zmaja, baziliska in enoroga. Zmaj je znan vsem narodom že iz pradavnih dob. Predstavljali so si ga kot ogromno, navadno večglavo in krilato ostudno žival, slično napol krokodilu, napol kači. Uničeval je polja, moril ljudi in živino ali varoval zaklade. Bazilisk je bil mala, okoli 3 čevlje (= 1 m) dolga, kači podobna žival s 4 nogami, 3 repi in ostro podolgovato koničasto glavo, okoli katere je bil nekak plašč ali kapa.12 Bazilisk je bil izredno strupen: že njegov
t* Bazilisku sliči leguan, ki živi v močvirnatih krajih tropske Amerike. Seveda je povsem nedolžna žival.
dih je zadostoval, da so uvenele rastline; s pogledom pa je mahoma usmrtil ljudi in živali. Rodil se je na gnoju iz jajca brez rumenjaka, ki ga je izvalila krastača, Oba sta bila naravno simbol peklenskih sil. Enorog pa je bil miroljubna in plaha žival, ki je bežal pred hudobnim človekom; rad pa počival v naročju čiste device. Zato je bil znak Marije in sv. Justine. Predstavljali so si ga kot konja, le da je imel sredi čela 1—1.5 m dolg močen rog.13 če upoštevamo to mistično-simbolično razpoloženje krščanskega človeka v zgodnjem srednjem veku, razumemo tudi njegovo čudno predstavo sveta kot tabernakelj: Zemlja je altar, na katerem se je daroval Odrešenik svojemu nebeškemu Očetu. Nad njo se spe-nja kristalno nebo, kjer žare kot »večne luči« sonce, mesec in zvezde, ki jih prižigajo in premikajo angeli.14
Praktični razlogi (trgovina i. dr.) in dejstvo, da vsebuje sv. pismo obeh zavez mnogo zemljepisnih podatkov, pa so silili tedanje izobražence t. j. skoraj izključno duhovnike, da so se pečali tudi z geografijo, seveda povsem v duhu krščanstva. Tako so si n. pr. razlagali Mozesovo poročilo, da je ustvaril Bog svet v sedmih dneh povsem dobesedno. Od zemljepiscev starega veka so poznali samo rimske (Plinija, Solina i. dr.) in prevzeli od njih lahkoverno vse bajke in izmišljotine. Grški pisatelji so jim bili popolnoma neznani.
Zato se moramo čuditi, da so bili tedanji pojmi o svetu in življenju skrajno naivni. Zemlja je postala spet plošča, ki jo pokriva — kakor klobuk — nebesni svod. Prepirali so se le, če je okrogla ali štirioglata. Prevladovalo pa je prvo mnenje, ker govori sv. pismo o »zemeljskem krogu«. Da bi bila zemlja krogla, se jim je zdelo nemogoče in nasprotno krščanskemu duhu, ker bi morali sicer stati
is Enorog je nastal domnevno iz primitivnih slik antilop, ki so jih napravili črnci.
Kako ukoreninjena je bila vera v to bitje, kaže dejstvo, da je še 1853 skušal dokazati I. W. Miiller, da enorog ni izmišljotina, čeprav govore zoper to anatomski razlogi.
14 Slična je židovska predstava sveta kot »tempelj božji«.
ljudje na drugi strani zemeljske oble na glavah, ozir. ker Krist antipodov ni odrešil. Tako je učil n. pr. škof Isjdorus Hispalensis (f 636). Še v 8. st. je kaznoval sv. Bonifacij solnograškega škofa Vergilija, ker je zagovarjal »paganski« nauk, da žive ljudje tudi na drugi strani zemlje. Tem predstavam odgovarjajo tedanji zemljevidi, ki so bili silno enostavni in naivni.
Zemlja je okrogla ploskev. Celino obdaja svetovno morje (okeanos). Polovico kopnine zavzema Azija; Evropa in Afrika pa prilično vsaka eno četrtino. Med Evropo, Afriko in Azijo je »mare magnum« (Sredozemsko morje). Azijo loči od Evrope Tanaïs (Don), od Afrike pa Nil. V središču zemeljskega kroga je Jeruzalem. Na skrajnem vzhodu Azije leži raj, na skrajnem severu pa pekel (Gog et Magog). Še 1422 je rekel italijanski pesnik Leonardo Dati, da se da upodobiti zemljo kot črko T v krogu.
Fantastične so bile takrat — in še dolgo potem — predstave o prebivalcih zemlje. Cerkveni očetje (sv. Ambrozij, sv. Avguštin i. dr.) in njihovi nasledniki so učili, da je osrednja Afrika ogromna puščava, kjer zaradi silne vročine ne morejo živeti navadni ljudje in živali, temveč le enooki velikani brez ušes, zmaji, baziliski in drugi nestvori. Huni in prebivalci otoka Cipra so veljali splošno kot potomci demonov. V gorah in vodah so bivali zli duhovi, ki so ogražali človeka na duši in telesu. Čudne lastnosti so imele takrat tudi živali. Krstače in kače so se rodile iz blata; podlasica pa je postala — po knjigi »Elucidarius« iz 4. stoletja — noseča skozi usta!
Neprimeroma boljše so bile razmere pri Arabcih, ki so medtem — v 7. in 8. st. — podjarmili v smelem naskoku pod geslom »Alah in Mohamed« Prednjo Azijo do Indije, Severno Afriko in Piri-nejski polotok. Ko so uredili svoje države, so si osvojili bogate zaklade grškega duha. Do konca 9. stoletja so prevedli nekdanji sinovi puščave vsa znamenitej-ša dela grških mislecev, pred vsem Aristotelova in Ptolomajeva (»Amagest«). Z Arabci vred so delovali številni židovski znanstveniki kakor Ibn Esra (12. st.), Abraham Bar Chija (12. st.), veliki Maimonides iz Kordove (+ 1204), Ben Joseph Israeli (t 1310), Levi Israelita (kot kristjan Leo de Bagnolis + 1344) i. dr. Z grškimi deli so prevzeli Arabci (oz. Židi) grško pojme o zemlji, ki so jih še samostojno dalje razvijali. Vsi ti znanstveniki so bili popolnoma uverjeni,
da je zemlja krogla, ki se vrti okoli svoje
osi.15
Praktične potrebe so silile Arabce, da so se pečali vneto s spoznavanjem zemlje; kajti trgovci, diplomati, potniki in romarji so morali poznati domovino ш tujino ter prometne zveze. Številni raziskovalci kakor Massûdi (f 947), Ibn Haukal (t 976), Albiruni (f 1043), Idrisi (12. st.), Obeid el Bekri (f 1332), pred vsem pa neustrašeni Ibn Batutta (ki ga bom omenil še pozneje), so prepotovali ves tedanji svet od Fâroerskih otokov in osrednje Afrike do Madagaskarja (arabsko Komr = Mesečni otok), ruskih step in daljne kitajske obale in pomnožili tako znanje o zemlji in ljudeh. Arabski potniki so bih odlični opazovalci in so po svojih opisih tujih narodov in zanimivosti daljnih dežel zdaleka prekašali Grke. Imeli so tudi mnoge točne krajevne sezname (n. pr. Abula Hasana iz 13. st. o Maroku). Manj pomembni so bili njihovi zemljevidi, ki so se naslanjali v splošnem na grške vzorce. Naravno je, da so imeli tudi Arabci mnogo napačnih predstav. Tako so bili n. pr. prepričani, da izvirajo vse afriške reke iz skupnega velikega jezera Kuro. Znatno vlogo je imela bujna orientalska fantazija, ki je ustvarila nebroj orjakov, zmajev in drugih bajeslovnih bitij.
Arabci (oz. Židi) so bili učitelji krščanskih narodov, ki so se tako seznanili z deli velikih grških mislecev. Pred zmagovito lučjo grško-arabske znanosti in prosvete se je umikala zmerom bolj tema nevednosti in praznoverstva. Že učeni benediktinec sv. Beda Venerabilis (f 735) se je bavil z astronomijo in naravoslovjem. Njegovemu vzgledu je sledilo kmalu mnogo drugih mož. Za zgodovino zemljepisa so najvažnejši veliki naravoslovec Albertus Magnus (t 1280), Roger Bacon (t 1294), Vincenc Beauvais (13. st.), predvsem pa sv. Tomaž Akvinski (f 1274), ki je že priznaval antipode in slutil celo, da se vrti zemlja okoli sonca.
Polagoma seje zbudilo — posebno po padcu Carigrada (1453), ko so prišli na zapad številni grški znanstveniki — splošno zanimanje za antično znanost (humanizem), ki je preosnovalo vse dotedanje mišljenje in hotenje. Človek je našel spet pot nazaj k doslej zaničevani in nepoznani naravi. To* se kaže posebno v zemljepisu, ko zginejo mnogi nekdanji nesmiselni nazori. Obenem se povzdigne
15 Samostojno se je razvila v tem času
zemljepisna veda pri Indcih, kjer je ok.
470 po Kr. imel Aryabhatta iste nazore.
duh tedanjega človeka k grandioznim idejam. Značilen vzgled je tridentinski škof kardinal Nikolaj Cusanus (1401— 1464). Po njegovem naziranju je svet (vsemir) neizmeren; število nebesnih teles je-neskončno ; zemlja je samo neznaten atom. Vse pa se vedno spreminja in premika — tudi naš planet.
V teku srednjega veka se je obseg znane zemlje znatno povečal. S padcem rimskega cesarstva in z zmago krščanstva je postala vsa Evropa pozorišče svetovne zgodovine. Konec 8. st. so prišli irski menihi na Island, kjer so se kmalu nato (874) naselili Vikingi. Ti so odkrili (983) Gronland in nekaj let pozneje Labrador in Novi Fundland. Istočasno (ok. 870) so prišli Normani do izliva Dvine v Severno morje. V 11. st. so bile znane že vse obale Vzhodnega morja. Važnejše kakor ta odkritja, ki niso imela za ostalo Evropo večjega pomena, so bile križarske vojne (1096—1270), ko so prišli Evropci v ožje stike z orientalskimi narodi.
Izrèdno pomembna za zgodovino odkritja zemlje pa je doba mongolskega go-spodstva. V 1. 1202—1226 si je podjarmil silni Džingiskan vso osrednjo Azijo, večji del Sibirije, Perzijo, Indijo in Rusijo. Njegovi nasledniki so si osvojili Kitajsko (1280) in še nekatere druge dèzele. Tako je obstojala v 13. in 14. st. ogromna država, ki je v obsegala skoraj vse ozemlje med Tihim oceanom in ogr-sko-litvansko mejo. Glavno mesto je bilo prvotno Karakorum,16 pozneje Chamba-lik, današnji Peking. Taki sili bi se za-padna Evropa ne mogla uspešno zoper-staviti. Zato so pošiljali papeži in vladarji (predvsem francoski kralj Ludvik IX. Sveti) na dvor mongolskih kanov številna poslanstva, da bi stopili ž njimi — deloma tudi iz verskih nagibov — v prijateljske zveze. Prihajali so tja tudi mnogi trgovci, pred vsem Benečani in iskali nova tržišča, kar potrjuje izrecno Florentinec Balducci Pegoletti (133£>). Pa ttidi kani sami so pozivali radi papeža in évropske vladarje, da jim pošljejo zastopnike, trgovce, in misionar-je," Tako so prišU v tem času številni
18 Mesto je ležalo blizu današnje Urge, tik Ob kitajskosibirski meji nedaleč od Baj-kalškega jezera. Tam so sedaj razvaline Kara Balghassum, ki jih je našel 1873 Rus Panderin.
iT 1326 je poročal misionar Andréa de Peruggia o Mongoliji: »V tej državi bivajo ljudje vséh narodnosti pod nebom in vseh veroizpovedi. Vsak sme živeti po svojem
Evropci — najvažnejše omenim pozneje
—	v te daljne, dotlej skoraj neznane kraje in zapustili važna poročila.
Proti koncu srednjega veka so ogra-žali krščanski svet novi sovražniki — Turki, ki so si podjarmili ves južno-vzhodni del našega kontinenta. Obenem so (posebno z osvojitvijo Carigrada) zaprli pot cvetoči trgovini z Indijo. V tem času se je razširila v Evropi vest, da je nekje sredi islamskega sveta krščanska država nadduhovnika Ivana (prete Joam, prete Gianni), o kateri so mislili prvotno, da je v osrednji Aziji (v Nebeškem pogorju), pozneje pa v Abesiniji. S to domnevno državo so iskali evropski narodi — predvsem Španci in Portugalci
—	stike, da bi z združenimi močmi pregnali skupnega sovražnika. Tako je dala ta bajka prvi povod k velikim odkritjem, s kateremi se začne novi vek. Ta odkritja pa so omogočile važne iznajdbe ob koncu srednjega veka, pred vsem tisk (ki je razširil silno zemljepisno znanje) in kompas.18
Proti koncu srednjega veka postanejo zemljevidi vedno popolnejši. Že »katalan-ska karta« iz 1. 1375. kaže nazorno vse ozemlje severne Afrike do Timbuktija in gornjega toka Nila. Znamenit je tudi »svetovni zemljevid« Fra Maura (14. st.), ki je zdaj v doževi palači v Benetkah. Prve kompasne karte je napravil Benečan Marino Sanuto (zač. 14. st.). Poznejše karte so vedno popolnejše in kažejo jasno vse dele zemeljske površine, ki so jih odkrili tekom srednjega veka krščanski narodi in Arabci. Tako karto je imel na krovu tudi Krištof Kolumb, ko je jadral v »Indijo«.
Kljub temu napredku so bile zmote in zablode v zemljepisu še zelo pogoste, kakor bomo videli iz naslednjih vrstic.
DALJE
prepričanju. Kajti Mongoli so mnenja, oziroma bolje v zmoti, da more postati vsak blažen po svoji veri. Mi lahko svobodno in varno oznanujemo evangelij.« Celo kani so se radi osebno razgovarjali s krščanskimi, islamskimi, budhističnimi in drugimi svečeniki o verskih problemih. Take so bile razmere v »barbarski« Mongoliji v času. ko so v Evropi v imenu krščanske ljubezni preganjali z ognjem in mečem vse drugoverce!
is Kitajci so že 120 let pred Kristom poznali kompas kot »iglo, ki kaže na jug«. Zaradi tega so lahko potovali preko step in puščave Gobi. V brodarstvu ga je prvi (v začetku 4. stoletja! uporabil Flavio Gioja iz Pasitana pri Amalfiju.
SKOZI MAROŠKO PUSTINJO NA VISOKI ATLAS
DR. lOtSKAR REJA
nemškem mestu Baden živi star upokojen profesor, gosp. Breeht-Bergen. Pred vojno je
_ živel dolga leta v Rusiji, ki jo
; e vso prepotoval. Tudi je velik turist ter je kot tak prodrl do Kavkaza in do najvišjih vrhov Altajskega pogorja v južni Sibiriji. Danes je že blizu šestdesetih, pa vendar mu njegova ahasverska žilica ne da še miru. Mož je velik idealist in želi, da bi isto, kar so njegova potovanja nudila njemu lepega in koristnega, doživela tudi današnja mladina Ustanovil je mladinsko društvo, ki ga je imenoval »Ekskurzija«. Ekskurzija si je stavila za svoj cilj, da se s čim manjšimi sredstvi napoti kolikor mogoče daleč v svet in da s čim manjšimi stroški vidi čim več.
Pred leti mi je v koči na koroškem Obirju prišel v roke časopis »Bergka-merad«. Tu sem mimogrede opazil,notico, da se je neka nemška družba, imenovana »Exkursion« mudila v Kavkazu pet tednov, kjer so se posamezni njeni člani povzpeli na različne vrhove Kav-kaškega velegorovja. Važno je bilo zame to, da vsak posameznik ni porabil "več kot 5000 dinarjev, vključivši tudi vso dolgo pot iz Nemčije na Kavkaz in nazaj.
Kakor vsakega mladega človeka, tako žene tudi mene težnja po spoznanju novih pokrajin in "novih ljudi ven v daljni svet. Sklenil sem, da se tej ekskurziji pridružim in da sprejmem vse njene stroge pogoje.
Ekskurzija je po vojaško urejena in vsi njeni uspehi temelje na/brezkompromisni disciplini. Tri so glavne misli, ki spremljajo ekskurzijo na vseh njenih potih: enakost, tovarištvo in skromnost. Izletniki si morajo biti med seboj enaki, si morajo biti drug drugemu tovariši in vsi morajo biti skromni v jedi, prenočevanju in v prevozu na potovanju. Vsak se mora omejiti samo na najnujnejše zahteve. Ekskurzija ima lastno kuhinjo, kjer morajo vsi pomagati in kjer se kuhajo najenostavnejša jedila. Poleti se ne prenočuje nikdar v hotelskih posteljah, temveč v spalnih vrečah na prostem pod lastnimi šotori.
S to železno disciplino je vztrajni ekskurziji uspelo, da je že prepotovala vso Evropo od polotoka Kole na skrajnem severu, pa tja do malo poznanega Kavkaza. Preteklo leto se je ekskurzija zaradi vedno bolj naraščajočega članstva napotila v dva predela. Eni so odpotovali v gorovja neznane Armenije, drugi pa so si izbrali za svoj cilj še malo obiskano velegorstvo Visokega Atlasa v Maroku. Tej skupini sem se pridružil tudi jaz.
Določeno je bilo, da se morajo vsi izletniki, ki so se namenili na Atlas, zbrati 1. avgusta'ob 11. uri 30 min. v čakalnici
MARSEILLE
"3. razreda na glavnem kolodvoru v mestu Karlsruhe ob Renu. Točno ob določenem času se nas je zbralo 17 članov. Trije pa so se nam pridružili šele v Mar-seilleu in razveselil sem se, ko sem tu ugledal svoje ožje rojake, namreč g. Dou-gana iz Trsta, ki je slovenskim planincem dobro poznan, ter dr. Poolitzerja in
akademika Botteria tudi iz Trsta. Tudi jaz bi se družbi lahko pridružil šele v Marseilleu. Toda ker nisem dobil tranzitnega vizuma preko Italije, sem moral narediti velik lok preko Srednje Evrope,
»Sidi bel Abbes(< v luki Oran
čez Monakovo in Stuttgart v Karlsruhe in odtod preko Strasbourga in Lyona do Marseillea.
Izletniki morajo nositi predpisano uniformo, ki pa je zelo enostavna. Kratke nadkolenske zelene hlače in zeleno srajco. Na glavi se navadno ne nosi nič. Tudi prtljaga ne sme biti preogromna. Vsak mora vzeti s seboj le najnujnejše in najpotrebnejše.
V Marseilleu smo ostali čez noč !n se šele drugega dne popoldne vkrcali na ladjo. Ta čas smo izrabili, da smo si ogledali mesto. Končno se je le približala ura odhoda in ločitve od evropskega kontinenta. Znesli smo vso svojo prtljago na ladjo »Sidi bel Abbes«, imenovano po majhnem mestu v Alžiru. Potniki na lad-
AFRIŠKA OBALA V LUKI ORAN
ji so bffi pred vsem domačini, ki so se vozili domov v Afriko in tudi mnogo vojakov, ki so se odpravljali k tujskim legijam.
Jasno je, da smo si na krovu ladje izbrali najprimitivnejše prostore. Nekateri so posedli po vrveh, ostali pa po tleh na svoje spalne vreče in pokrivače. Morje ni bilo prav mirno, postajalo je vedno bolj razburkano in ponoči smo doživeli pravi vihar. Naslednji dan je bil miren
in tudi še naslednja noč. Poležavali smo po krovu in prepevali. Ladja je plula zelo blizu Balearskih otokov in tudi od daleč smo videli južno špansko obala
Proti jutru naslednjega dne smo zagledali strmo obalo »črnega« kontinenta in kmalu nato smo se izkrcali v alžirski luki Oran. Mesto je zelo pestro in močno pomešano z različnimi narodi. Osnovo tvorijo najstarši prebivalci — Berberi. Berberi so od Arabcev sprejeli njihovo muslimansko vero. Zato ima Oran na zunaj popolnoma orientalsko lice.
Bilo je med 12 in 1 uro popoldne, bo je sonce najbolj pripekalo. Truden in upehan po dolgem dopoldanskem blodenju po mestu se znajdem pred arabsko džamijo. V svetišče je ravno tedaj drla množica • starejših Arabcev. Pomešal sem se med nje, da bi prišel v džar mijo, ker sem hotel tudi jaz prisostvovati muslimanski služlbi božji. Seveda
KOLODVOR V ORANO
se prej pred vrati sezul in si umil po njihovem običaju noge in obraz. To sem storil ne samo iz radovednosti, da pridem v džamijo, temveč me je to kopanje v neznosni vročini tudi prijetno hladilo. Pred vratmi me je ustavil vratar, kajlti po moji evropski obleki me je takoj spoznal, da nisem njihove vere. Povedal mi je v slabi francoščini, da imajo katoliki svojo cerkev na drugem koncu mesta. Odgovoril sem mu, da je zame Alah prav toliko vreden kakor katoliški Bog in da bi zelo rad enkrat prisostvoval arabski službi božji. S tem odgovorom je arabski vratar- prišel v zadrego, mi naročil, naj počakam in izginil v notranjost džamije. Vrnil se je s starejšim lepo oblečenim Arabcem. Temu sem isto razložil, nakar sta me oba odpeljala v džaniijo in me postavila v prav zadnjo vrsto med druge Arabce. Naročila sta mi še, naj med molitvijo isto delam, kar bodo "delali drugi Arabci.
Kar se tiče snage, turške odnosno arabske džamije daleč prekašajo naše
cerkve. Kamenilta tla so vsa pokrita s snažnimi preprogami tako, da lahko sedeš v najlepši obleki na t'la. Morda je hotel Mohamed z obredom umivanja m sezuvanja pred vstopom v đžamijo svoje vernike naučiti snage.
Daleč tam v ospredju je zateglo prepevajoče molil svečenik iz korana. Nato pa se je pričela molitvena »telovadba«. Najprej roke v vzročen je, nato počep in poklek ter globok predklon z dotikom čela na tla. Nato spet vzklon in potem isto vajo nekolikokrat ponoviti. Ves čas smo bili seveda obrnjeni proti vzhodu, proti Meki.
Kakšen verski pomen ima ta telovadba, ne vem, mislim pa, da je pametni
Mohamed tudi tukaj mislil na zdravje svojih ovčic. Arabec in Turek sta po naravi lena. Ves dan čepita doma na preprogah ali pred šotorom, kar je seveda za mišice nezdravo. Z uvedbo molitvene telovadbe pa se muslimanski verniki vsaj med službo božjo nekoliko pretegnejo. Ni napačna ta Mohamedova zamisel.
Drugače se Oran polagoma evropei?i-ra. Ima že dokaj evropskih zgradb, asfaltirane ulice, električno cestno železnico, električno luč in vodovod. Z lepega kolodvora vodi normalnotirna železnica na dve strani, proti Alžiru in proti Maroku.
DAUE
PRVA POMLAD — PRVA LJUBEZEN (M. Sachse-Schubert — izrezanka)

OZlVDÀJI V DŽUNGLI
P RAN K feUCK
16. POGLAVJE NORČAVI MEDAB
Imel sem opravek nižje ob poti, zato sem se samo nasmehnili razumljivi Ah Keejevi jezi _ ter šel svojo pot preko trate. Toto se je pobral in mi tekel naproti. Moj medar jo je po navadi ubiral v diru, pri čemer se je smešno odganjal in še bolj smešno pj-ekobacoval. Sicer imajo vsi medarji tak način hoje, vendar nisem še nikdar videl živali njegove vrste, ki bi pri kretanju bila tako nerodna kakor je bil moj Toto. Kadar se mu je prav zares mudiilo, tedaj je svoje težišče vedino nepravilno postavljal in se prekuceval preko glave, da je bil podoben kožuhastemu vaiijami. Često je priredil mojim gostom največjo zabavo, ko se je spustil, če sem mu pokazal steklenico z mlekom, v divjem diru proti meni ter se pri tem prevračal po tri in štirikrat v zraku kakor kak izvežban umetnik v cirkusu.
Imel je navado, da je povsod, kjerkoli sem se vsedel, splezal na mene. in stikal - po žepih moje obleke. Običaino so bile v nijih samo kake male klešče, kladivo ali pa sličen zaklad. Toda Toto si jih je vedno natančno ogledal.
Kadar ni Imel drugega dela, me je spremljal k stajam za živali. Imel je dovolj pameti, da se je držal vedno v varni razdalji od kletik, kjer bi ga lahko zadela kakšna nesreča. Pridobil si je mnogo prijateljev med živalmi, zlasti med ptiči. Posebno so ga privlačile mâle sirarna gobice in kmalu .ie iznašel način, da jih je lahko kradel iz kletk, v katerih so bile nastanjene večje ptice. Svoje male tatvine je izvršil tako dobrodušno in na tako smešen način. da mu žrtve tega niso prav nič zamerile.
Nekega poipoldineva sem opazil, kako teče preko vrta. Uro kasneje so ga. videli pri zibki pod nekim drevesom, kjer je imeti caboon (naš vrtnar domačin) svoje oseimi— mesecev staro dete. Toto je kmalu splezal v zibelko ter
se spoprijateljil z otrokom in slednjič sta oba za ""'ila, otrok z okrog Toto-jevega vratu ovito roko. Medvedek in baby sta bila oči v i dno zelo zadovoljna.
Razburjeni caboon pa ni dal mnogo na to prijateljstvo in k' ■-» oipazil v zibki nepoklicanega tovariša, je vrgel nepozvanca po travi, da se je kar zakadilo za njim.
Zvedel pa sem nekaj dni kasneje, da . je caboonova žena gledala na stvar s popolnoma drugimi očmi. Otrok je .vzljubil Totoja in je neprestano jokal za svojim novim tovarišem. Mati je smatrala, da iima otrok prav in je ' za moževim hrbtom često prinesla detetu medvedka v zibelko.
Za naše goste je bil Toto najbolj popularna žival v hiši, čeprav jim je marsikatero neumno zabodel. Zato ga je pa naša skižinčad vedno boilij mrzi-la. Da bi potolažil neoomirlirve sovražnike, sem ga privezal cela dva dni, toda mladič je tako vidno hiral pod to kaznijo, da sem »a moral spustiti z verige.
Njegovo prvo delo je bilo, da se je pobral v mojo sobo. potegnil odejo z moje postelje in zlezel pod njo. Ah Kee mu je zamašil neverna in na pol odprta usta s klofu^ nato je pa pograbil in spet je zletel nagajivec čez stoipnice. Zvečer, ko mi je Kitaiec, ki ni imel smisla za zabavo, bridko tožil o zadevi, sem šele videl, kakšne skrbi dela na" ~">K looov vsemu našemu taboru. : Mdlčail sem, ker sem smatral za enega glavnih pogojev, da so moji ljudie zadovoljni.
Nekega dne pa mi je Toto v tem oziru pregnal zadnje dvome.
Zgodilo se .ie ta' ' "Til'sem v Raff-les Hotelu v Singaporu'. ko me je zvečer pozdravil star znanec, mlad mož zelo svečanega izgleda, nastavljen kot pomožni uradnik v ameriškem konzulatu. Imeil sem toliko prijateljev v konzularni službi, da so m«i te vrste državni uradniki v najlepšem spominu.
Klîulb temu se nisem mogel nikdar posebno ogreti ravno za tega človeka, ki mora imeti neko ime, zato ga imenujmo Kinkley.
Nisem našel zabave na sestanku, ker je bil Kinkley pravi morilec v družbi. Prav nič nisem bil željan poslušati še enkrat, kaj mi bo povedal o svojih spominih, ki jih piše. Ni se mi zdelo umestno, da bi mlad človek, čigar edina življenjska izkušnja je bila, da je nekaj let pritiskal žige na izvozne račune, ki jih je moral overiti konzulat, dolgočasil svet s celo knjigo svodih spominov.
Ko sva se pozdravila, je pisateflj-di-plomat omenil: »Cul sem, da nameravate v Katong, Buck. Imenitna misel. Tudi sam bi želel čim prej izginiti iz Sinigapora.«
»Zakaj pa ne?« sem rekel, ne da bi slutil, kako nerodnost sem s tem napravil.
»Prav pravite. vaša nova hiša v Ka-. tongu je prevelika samo za vas. Ce bi bila pripravna, bi pristal deliti jo z vami.«
Bil sem besen sam na se. V prvem hipu sem hotel dokazovati mu, da rabim prav vsako kvadratno ped v hiši. Ni se mi pa zdelo umestno, ker je bilo splošno znano, da itščem nekoga, ki bi hišo delil z menoj. Čeprav je bil Kin-kley prav poslednji človek v Singapo-ru, ki bi si ga želel za najemnika, vendar nisem smel biti z njim surov, ker mi je le vedno pomagal pri odpremi živali v Ameriko in mi šel na roko pri izdajanju potnih listov za moje malajsko spremstvo.
Pisatelj-diplomat je vztrajal pri svoji zahtevi in še preden sem se dobro zavedel, sem mu že obljubil, da mu pokažem svoje stanovanje v Katongu.
V soboto popoldne, po večkratnih opominih na mojo neprevidno obljubo, sem sklenil, da ga poiščem, vzamem s seboj v Katong in mu tam poikažem hišo. Toliko sem mislil narediti. Ko bo potem enkrat tam, sem mislil, bom že našel način, da mu zagrenim bivanje v moji hiši.
Ko sva dospela v Katong, se je Kinkley razgledal po stanovanju in'okolici in mi ves navdušen povedal, da je moie stanovanje zanj naravnost idealno. Ne bi si mogel izbrati boljšega . prostora za dokončanje svoje knjige, je pripomnil, ko je postavil na mizo obsežno mapo, ki je vsebovala prvih sto
sitramii njegovega rokopisa, katerega mi je nameraval čiitati po večerji.
Trudil sem se še dalje na vse načine, kako bi odvrnil od hiše dolgočasnega svetnika. Začel sem s tem, da sem mu naslikal nevarnost življenja v bližini staj, ki so polne divjih zveri. Omenil sem mu celo, da imam često kletke s tigri in leopardi pod hišo. Prepričan sem, da mu nemir, bi ga živali delajo ponoči, ne bo dal spati. Zavrnil je vse to ugovore. »Hrepene^« je, da bi enkrat živel tako tesno z živalmi in ta nova izikušnja bo pripomogla zelo in-teresamitnemiu poglavju njegove knjige. Kar se pa spanja tiče, ga ne bi nič vznemirjali živalski glasovi.
Poskušaj sem z drugim izgovorom. Rekel sem, da ni mogoče dobiti primerne služinčadi. Toda tudi ta neprijetnost ga ni spravila iz ravnotežja. Odvrnil mi je, da je pripeljal svojega slugo kar s seboj.
DALJE
(copyright by kino features syndicats]
Neuimanm: POMLADNO CVETJE
»OBZIRNA BUDILKA«
Običajna budilka na zvonec je za mnoge ljudi rahlih živcev prehuda. Američani so prišli na originalno idejo, buditi ljudi z božajoče sapico električnega ventilatorja. Budilka lahko ostane stara, le toliko se mora spremeniti njen mehanizem, da 9proži ob določenem času namestu zvonca električni kontakt, ki sklene tok za pogon ventilatorja. Zračna struja narase polagoma in prebudi človeka povsem narahlo.
RAFFAEL SANTI
Najbolj znani ш najbolj slavlj-eni slikar vseh dob Raffael Santi, nepravilno imenovan tudi Sauzio, se je rodil pred 450 leti v italijanskem mestecu Urbino. Dan njegovega rojstva ni natanko dognan; nekateri trdijo, da se je slikar rodil 28. marca, dru. gi pa 6. aprila 1483. Raffaelov oče, ki je bil sam sinu tudi prvi učitelj, je bil slikar, umetni zlatar in trgovec Giovanni Santi. Kot 16-letni deček je vstopil. Santi v šolo Timoteja della Vite, čez leto dni pa je v
RAFFAEL. (avtoportret)
družbi z drugim učencem svojega očeta Evangelistom d'i Meleto že izvrševal razne cerkvene slike, kakor pričajo odlomki del, odkritih v Bresciji in v Napollijiu. Istega leta je vstopil v delavnico Perugina in mu pomagal pri raznih večjih delih.
Kmalu pa je odrasel umbrijski šoli, kajti že'njegova začetniška dela kažejo popolnoma drugo silo iizraza, nego dela um. brijske Sole. Prva doba. njegovega udej-stvovanja spada v čase Raffaelovega bivanja v Firenzi, kjer so nanj mogočno vplivala dela Massaccia, Donatella, Lionar-da in Fra Bartolomea. Glavni del njegovega življenja pa je posvečen umetniškemu ustvarjanju v Rimu, kamor ga je pozval umetnost ljubeči papež Julij П. Tu je po naročilu poslikal papežu tri sobe, še danes znane le ped imenom »le Stanze«, izvršil pa je tudi celo množico drugih slik, od ka. terih vsaka posamezna izdaja umetnika iz-
redne odlike in slikarja ogromne plodovi, tosti. Njegovih madon iz te dobe je silno mnogo in kar jih ni kot fresk neprenoenilh, dičijo muzeje in galerije velikih mest vse Evrope od Madrida do Ljeningrada.
Ko je papež poveril Santiju vodstvo gradnje cerkve sv. Petra in najvtišje nadzorstvo nad izkopavanjem antičnih umetnin, se je moral Raffael obdati s krogom učencev, da je zmagoval vse delo. Vendar tudi poslej ni opustil nobene prilike, da ne bd sllikal brez pomoči svojih učencev, kadar se je za kako delo posebno navdušil. VBšek rajzvoja je dosegel L 1516. z oltarno sliko sv. Ce_ cilije, z Madono della sedia in pred vsem a slavno sikstinisko madono.
Pomladi 1. 1520. je obolel na mrzlici in je, preutrujen zavoljo neprestanega dela, podlegel tej zavratni bolezni. Komaj 37 let stari umetnik je ostavii za seboj toliko bogastva svoje umetnosti, kakor menda noben drugi slikar. V njem sta bila združena visoka umetniška darovitost in delavnost, ki ji nii primere.
OB PIRUHIH
Prišel je velikonočni čas, ki mu pravijo Belokrajinci vuzem: dejal bi mesovzem, kakor je bil ob pričetku posta mesopust. A. M. Slomšek imenuje to lepo dobo: v a-lička, drugod po štajerskem čuješ: ve-lička, Caf pa tolmači vlička s pomladjo. Prazniku samemu rekajo ali so rekali tamkaj: letnice. Obhaja se prvo nedeljo po ščepu za enakonočjem. Od ke-daj se slavi spomin na premagano trohno-bo? Knjiga »Eksodus« poroča, da je Mojzes uvedel to slovesnost ob odhodu iz Egipta. Razlagalci pa dvomijo o tem, trdeč, da se je velika noč, prej samo pomladni praznik, raztegnila tudi na egiptske dogodke šele za Josijeve vlade, kakor je trgatveni praznik postal »obletnica pod ša-tori« (spomin na bivanje v puščavi) ali kakor so dožetki sčasoma jela kazati tudi na razglasitev postave na Sinaju.
V skladu s 4. evangelijem pripušča krščansko izročilo, da je Jezus umrl 14. dan meseca nlzana v trenutku, ko se je darovalo velikonočno jagnje. Veliko so se pričkali očaki prvih stoletij o tem, kako se je obhajala svečanost čisto v početku. Priza-nesem vam z mnenjem, ki so ga zastopali sv. Polikarp, sv. Anicet, Apolinarij iz Hie-rapolisa ali Meliton iz Sard. ' V 4. stoletju se velika noč veže zgolj s spominom na vstajenje, ne pa več na Kristovo smrt. V 5. stol. se pojavi postni čas, doba kesanja pred slavnostmi.
*
Odklej pa so pisanice v navadi? Aelius Lampridus, povprečen rimski letopisec, poroča, da je kura znesla rdeče jajce na dan, ko se je rodil poznejši cesar Aleksander Severus. A mislim, da so se s pametjo sprli ljudje, ki našo navado zvračajo na Lampri-dovo pripovedko. Toda gotovo je, da je pri poganih jajce pomenilo plodnost, rodovit-
nost, ustvarjanje, izvor bitij. Potakem smemo domnevati, da »belice« — kakor pravijo Slovenci na vzhodu jajcem — zazna-menjujejo vstajenje od mrtvih. Ob štiri-desetdanskem postu je bilo prepovedano jesti ne le meso, marveč tudi »meso in spe«; naši kmetje so se do nedavna vzdrževali take jedi nič manj ostro nego kartuzijan-ci ali trapisti. Ako so se po dolgem stra-dežu zopet pojavile »belice« na mizi, je bilo zadovoljstvo toliko večje in povsem pri-rodna je misel, da so jih gospodinje prinašale kot: pisanke, pisanice, piruhe.
V 13. stoletju so se v Parizu sholarji in mladi duhovniki zbirali po ljudskih trgih, odkoder so mahnili v sprevodu s karoglami (cerkvenimi zastavami) med trobentanjem in bobnanjem pred stolnico, kjer so peli hvalnice, nato pa se razbegnili po ulicah, piruhe nabirat (quête des oeufs). Kmalu nato se je na Francoskem udomačila šega, da so si znanci in prijatelji poklanjali za dar pisanice. V 17. in 18. st. so po veliki maši prinesli v kraljevo sobo poslikane piruhe, ki so se potlej porazdelili med na-vzočne. Včasi so bile to prave umetnine.
Lancret in Watteau se nista sramovala vaditi svojega čopiča po- teh skromnih lupinah, od katerih hrani muzej v Versaillesu odlične vzorce. Tudi slovenska narodna umetnost ima iz tega področja umotvorčke, kakršnih se nam ni treba sramovati.
Ob piruhih ima mladina dokaj zabave: kotrljajo ali koturajo se z njimi, jih sekajo, trkajo s piruhom ob piruh, čemur velijo štrucati ali turčati, odkoder utegne biti koroško nemški izraz: turtschen.
V Belgiji so nekdaj mladenke poklanjale za veliko noč cvetice svojim zaročencem, ti pa šo jim vračali s pisanicami, koder so se brali ljubeznivi izreki.
Na Poljskem je na velikonočni ponedeljek gospodar vsakemu vasovalcu podaril jajce, katero pa je delil z njim.
Vsakdo pozna nekdanji ruski običaj, da se prepotniki pozdravljajo z besedami: »Hristos voskrese«. Tako je nekoč car Nikolaj I., stopivši iz dvorca, nagovoril stražo. Ta pa se je odrezala: »Ne, ni vstal!« Osupel mu car ponovi prejšnji pozdrav, vojak pa vztraja pri svojem. Preiskava je dognala, da je bil ta vojak vnet Žid. Ko je
POZDRAVI »VELIKONOČNEGA ZAJCA«
car to zvedel, ga je minila jeza in se je od srca nasmejal.
Gospodarsko vprašanje preveva vse Človeško delo in nedelo. Zato realisti zagotavljajo, da so se piruhi jeli bročiti na pobudo trgovcev, ki so jih imeli svoje dni posebno dosti v zalogah. Okoli sv. Neže (21. jan.) se kuram rep odveže, 't. j. začno nesti: na ta način se je moralo nabrati nekdaj precej tega blaga, ki se ni smelo trošiti pred vstajenjem. Ali v tej zalogi je moralo biti že dosti zaprtkov. (k)
ŠTEVILO SAMOMOROV, BAROMETER KONJUNKTURE
čim bolj se zaostrijo gospodarske razmere, tem bolj se dvigne število samomorov in narobe. To dokazuje vedno večja epidemija samomorov, ki razsaja danda. naênji po vsem svetu, pred vsem pa v Evropi. Tako daleč je že prišlo, da n. pr. zavarovalnice v Nemčiji že razmišljajo o novih klavzulah v sivojih pogodbah, ki naj hi določale, da se pri samomoru naj ne izplača polna zavarovalnina, ampak da se naj vrnejo le vplačane premije. V Avstriji odpade n. pr. na 10.000 prebivalcev 3.9 samomorov, v Nemčiji 2.8. V državah, kjer so gospodarske razmere zadovoljive, se število samomorov avtomatično zmanjša; tako izkazuje Danisika le 1.7, Irska 0.3, Holandiska 0.8 samomorov pri 10.000 prebivalcih.
ZA MISLECE C LAVE
7.
Velikonočni zajec
(ponatis zabrahjen)
Kdo zna tu narisane predmete (izrezati!) tako sestaviti, da nastane med njimi pro-
stor v obliki sedečega zajca? Istočasno morajo podati trije predmeti sliko drugega zajca.
Drzen plezalec
(PONATIS ZA HRANJEN)
To sliko je poslal gospod Nedeljnik stalnemu omizju pri Herodežu z istočasnim popisom vseh naporov, ki jih je moral premagati med plezanjem.
Rešitev k št. 6 (čigava je ura?)
Policijski uradnik je videl, da sta oba gospoda, ki sta se mudila že delj časa ob morju, zelo zagorela. Lastnik ure, gospod Trunk, je imel na levem zapestju, kjer je običajno nosil uro, točno omejeno svetlo liso, ker je ura varovala to mesto na roki pred zagorelostjo. Gospod žibert pa ni imel tega znamenja, torej v času kopanja, oziroma sončenja ni nosil ure!
MILIJARDE V VODI
Univerza v Nankingu, ki je proučevala posledice katastrofalne poplave Rumene reke 1931, ie nedavno objavila naelednje številke: Od povodnji je bilo prizadetih 2366 naselij. Na pomeriju, ki je bilo deloma ali popolnoma pod vodo, prebiva nad sto milijonov ljudi, torej skoraj toliko kolikor znaša prebivalstvo Zedinjenib držav. Na poplavljenem ozemlju je bilo uničenih 45 odstotkov vseh domačij. Povprečna višina vode na poljih je znašala 3 m. Škoda se peni na ca. 25 milijard dinarjev. Nad deset milijonov Ijadi je ostalo brez strehe. Nasipe, ki iih je poškodovala voda, bo treba popraviti v dolžini ФбОО km, za kar bo potrebnih 290 milijonov kubičnih metrov gradiva.

S9 t A Н Ц
PROBLEM 16
I. Pedersen Prva nagrada »Damek Skakproblem Kliuba«
Mait v treh potezah.
Rešitev problema 14
Kf6—g-5
Rešitev problema 15
1. Del—e2i Grozi 2. Sa3—c4! 1.... S:e2
2. S:.b5 in 3. Sc7 mat 1____Ld2 2. De4+!
Malo, toda zelo ostrih variant.
IZ ŠAHOVSKE ARENE
Zadnja senzacija v šahovskem življenju, ki je prav sedaj na dogodkih silno siromašna, je rezultat Spielmannovih matchev na Švedskem. Po zmagi v revanšnem matohu nad Stoltzem ie igral še dva matcha z Lun-dinom in Stahlbergom, vendar — Bajte in strmite — dobil ni niti ene partije. Lundin ie zmagal +1, Stahlberg pa +2. Seveda s tem še nikakor ni dokazana enakovrednost teh mladih švedskih matador,jev e priznanim velemojstrom; nedvomno pa priča rezultat o visokem razredu švedskih šahovskih borcev.
Šahovski založniki sedanjega gospodarskega položaja vsekakor ne presojajo pesimistično. Najboljši dokaz za to je, da so iz-Sle v zadnjem času kar tri nove šahovske revije: »Tarasch's Schahzeitung«, izdaja v Monakovem dr. Tarrasch, »The Cheee World«, izdaja belgijski šahovski mojster. Koltanowski in »The Chess Rewiew« v New Yorkj pod Ka9hdanovim vodstvom.
Izvrstni slog dr. Tarrascha in jasnost njegovih izvajani jamčita za visoko pedagoško vrednost njegove revije.
Obe angleški reviji se odlikujeta po kcasni opremi in temeljiti obdtJaù. »The
Chese World« obvešča obširno o mednarodnem šahovskem življenju in prinaša material od vsepovsod.
FOTOAMATER
»Fotorevija«, aprilska številka, vsebuje bogato gradivo, ki se nanaša zlasti na amatersko fotografijo v pomladnem letnem času. Omenjamo Brichtov članek o fotografiranju v prirodi, beležke zia mesec april, krasne pomladanske motive, med katerimi pirvačijo speit motivi slovenskih amaterjev, med ostalim gradivom članek predsednika ljubljanskega fotokluba Lojza Pengala, članek o poveča vanju ia najmanjših formatov, Erastov članek ' o fotografiranju v podeželskih mestecih, Szabov o to-ro®nafiirandli interierov, razpise raznih nagradnih tekmovanj, poročila o novostih v fotografski stroki, ilustrirano rubriko »Po-tokritika«, poročila fotoamiaiterskih organizacij, med katerimi pripravlja Fotoklub Zagreb novo jugoslovansko razstavo itd. Vse to r okusni opremi шп za ceno borih S Dim za številko, 60 Din za celoLatoo in 30 Din za pollleitno naročnino, ki še poâlje na upravo »Ftotorevije«, Dalmatinska nI. 6, Zagireb. Organiziranim in neorganiziranim fatoamajterjem list itopJo prâpanoùtmo.
QQQ
ŠTEVILKE
Lani je bilo v Argentini posejanih 5 milijonov 800.000 hektarov koruze, od tega je bilo 1,500.000 hektarov posevka uničenega, tako da so spravili pridelek samo a 4,300.000 hektarov.
Na vsem svetu se je porabilo lani 660 tisoč ton gumija, leta 1929. pa še S00.000. Kriva je gospodarska kriza, zaradi katere se je zelo zmanjkalo število avtomobilov.
Profesor Keeson v Leidemi na Hcdand. skam je dosegel s pomočjo helijeve pare doslej najnižjo temperaturo —272,3 C. Teoretično zraôunjena najnižja temperatura ali absolutna ničla temperature kakor se pravd, je —273 stopinj Celzija.
Na podiagi statistik potresnih opazovalnic so zračumall da se zaradi goratvoroih in vulkanskih pojavov strese zemlja najmanj desetkrat vsako sekundo.
Tehnika je konstruirala aparate za to. to grafično snemamje, s katerimi ae naredi do 3,000,000 - slik na sekundo.
Po najnovejši statistiki so verstva aa svetu takole porazdeljena: KatoHičanov Je 10 odstotkov, komfucijamcev 16,4, шиаШпш. nov 13, Xndcev 12,1, budhdstov 10Д protestantov 8,9, pravoslavnih 7,1, »pa^amov« 6,6, brezvercev 4,1, Židov in Stotoiebav vsa. kih po 0,9 odstotka In 0,2 odatmtflm pripadnikov nežna.nih veiste«.
a b c d e f_g h
a b c d e f g b