Leto I., štev.1.        V Ljubljani, dne 15. avgusta 1931.         Cena Din f-5Q.

GLASILO
ZVEZE BOJEVNIKOV
Deset let naš kralj.
V nedeljo, 16. avgusta, bodo hitele naše misli prav posebno v naš Beograd, kjer bo praznoval naš kralj desetletnico, odkar stoji na čelu države in vodi nje usodo.
Naš kralj — junak!
Naš kralj — državnik!
Naš kralj — tolažnik!
Naš kralj — osvajalec srci In ko se zbirajo trpini iz svetovne vojne dan pred velikim dogodkom na Brezjah, pošiljajo prvi z vsem srcem in svetim navdušenjem svojemu kralju častitke ter zagotovilo vdanosti in zvestobe, iz vse duše pa prosijo Vsemogočnega, da naš kralj še dolgo varno, modro in pravično vlada domovini, ki se je rodila iz tisočerih žrtev vojnih grozot,
Naše poslanstvo.
Pravijo, da smo organizacija umirajočih. Res je: vedno nas je manj, saj se z vsakim dnem krčijo naše vrste. Res je pa tudi, da svet vedno bolj porablja na one strašne dni, katerih si ne želi nihče več. Zato je prav, da živeči opozarjamo na težke čase, ki jih že zagrinja megla pozabe. Povejmo vse tisto, s čimer je izpričana burna naša zgodovina.
Svetovna vojna je vrgla svet s tečajev. Tako ga je preobrnila, da se še vedno ne more uravnovesiti in dobiti trdnih temeljev za stalno življenje. Zdi se, da se v vsem življenju nadaljuje nekrvavi boj za obstanek. Države hite in se trudijo, da bi zacelile rane, ki jih je zadal krvavi metež. Toda komaj popravijo samo eno zevajočo rano, se že odpre nešteto drugih, ki neprestano in vedno bolj krvave. Nehote se človek rzprašuje: Ali res ni izhoda iz tega kaosa, ali res ni leka za ozdravljenje duš? Tu si je zastavila tudi naša organizacija nalogo, da blaži rane, prizadete po svetovni vojni, in da krepi ter pospešuje pravo prijateljstvo, kakršnega smo bili vajeni na bojiščih.
Svet jfeci pod težo gospodarskih nadlog. Vsepovsod kriza. Brezposelnost zavzema vedno večji razmah. Nezadovoljnost se z vsakim dnem veča. Treba je hiteti, pomagati, da tovariš ne propade v tem brezmočnem stanju. Pa je zopet naša zveza, ki naj opozarja, svetuje in pomaga!
Spominjajmo se tudi onih, ki so žrtvovali najdražje — svoje življenje! Treba je, da se jim oddolžimo, da pospešujemo napravo primernih spomenikov, da delamo za ureditev vojaških pokopališč in da skrbimo ob vsaki priliki za počastitev spomina padlih vojakov.
V listu je potrebno, da slišimo mnenja tovarišev, ki naj nam opišejo svoje doživljaje iz vojnih let, orišejo zanimivosti težkih dni in predočijo svoje trpljenje z bojnih poljan. Saj bodo to zanimive priče iz dobe našega trpljenja in največjega ponižanja.
Glavno pozornost bomo posvečaj i ideji, ki je začrtana v pravilih in v naših srcih. Kakor nismo poznali razlik v strelskih jarkih, tako ne bomo poznali razlik pri našem delu. Vsak in vsi na plan, da bo naš list tem zanimivejši.
Našo organizacijo hočemo razširiti po vsej naši domovini. Zato bomo v listu priobčevali vse, kar zanima predvsem naše člane. Zato naj posebno naše podružnice, naše
Mi hočemo med narodi mir, da bi se med sabo laže kulturno, gospodarsko in socijalno izpopolnjevali.
Mi hočemo omogočenje složnega mednarodnega in meddržavnega življenja.
Kadar pa bi vendarle kdorsibodi ogrožal naše narodne ali državne meje — takrat pojdemo vsi mi bojevniki naše zveze, stari in mladi, ki so stali ob Soči ali ob Dravi, prostovoljno in radi tudi v najtrši boj za obrambo svetih pravic našega naroda, naše države in našega kralja.                                            General Maister.
skupine, poročajo o svojih zadevah in prinašajo svoje predloge in zahteve. Vse to spada v naš list, da bodo naši člani natančno poučeni o vseh naših težnjah in poslih.
Še mnogo, mnogo bi bilo, kar bi morali povedati. Toda zaenkrat naj te kratke vrstice zadostujejo. Vsi tovariši na delo, da bo naša ideja slavila zmago in s tem premostila težkoče, ki se ji stavijo na pot!
Saj vemo, da je le v delu rešitev nas vseh in dobrobit naroda in države.
Fantje, v zbor!
Kako vam je, fantje? Tovariši iz vojne. Čas mineva, briše tista leta. Kakor v sanjah se spominjate tistih neskončnih let. Zdi se vam, da jih nikoli ni bilo, da ste jih samo sanjali. Pa zgrabi tega v križu, onemu odpovedo noge, revmatičen je skoz in skoz, tretjemu se suši hrbtni mozeg, četrti ima živčne napade, peti je zdrav, nič mu ne manjka, a ranega jutra bruhne iz prsi kri.. .
Prvi oibeni zbor Zveze na Brez j ali.
Fantje, Karpati so daleč, še dlje Pšemy slani, daleč je Grodek, daleč Kastelik vrh. Goriško mostišče je bliže, a v nedosežni dalji. Blizu je Vodil vrh, blizu Sv. Marko, Rombon bi dosegli z roko, a je tako daleč... Fantje, leta minevajo, z njimi ste dozoreli vi, danes ste že resni možje.
Od vsega minulega je ostal edino še spomin. In ta spomin vas vleče med tovariše iz let trpljenja. Morda enkrat, dvakrat v letu vas zgrabijo posledice front in obenem spomin. Tedaj si zaželite tistih zvestih tovarišev. Da bi jim potožili svoje reve in nadloge, tem nekdanjim, saj ti edini bodo razumeli vašo tegobo, omi, ki so zvestobo kovali v ognju... Potem bi še kaj pokramljali o tistih dneh, o onih in onih bitkah, o prvih, drugih in tretjih linijah, o kompaniji in polku, morda celo o švarmu; o dobrih in zlih komandantih, ofenzivah, zlokoibnih, pošastnih, o oddihih v mirnih seliščih, morda o devojkah z daljnih dežel ... Pokramljali bi o vseh lačnih in vedrih dneh nekdanjih let.
Nazadnje pa zadenemo ob današnji čas, ob te brige in reve. Kako vam je, fantje! — E, figa je ves svet! — Tisto že, verjamemo. Toda če smo fantje v težkih letih rasli, če smo si skovali srca v jeklo, bomo vzdržali tudi današnje dni. Glejte, naše prijateljstvo je držalo nekoč kakor kavelj, čisto zlato v ognju. Vse bi dali drug drugemu tedaj in tudi smo: vso svojo revo in tudi bogastvo svoje, tisto svoje pošteno, nesebično srce ...
Tovariši! Danes se pehamo za vsakdanjim kruhom. Nekateri za grenkim in trdim, nekateri za ajdovim, nekateri celo za (plesnivim. V revirjih je beda, na kmetih je in ni, mnogi obupujejo, silijo v tuje kraje, po mestih je pomanjkanje dela, se slabo zasluži. Vsepovsod same težave.
Tovariši! Nad sto tisoč nas je še živih iz tistih časov in krajev. Ako se združimo v mogočno vez, bo to sila. Pa ne bi šli razbijat mrzlih granat po nekdanjih frontah. Ne, kar zbrali bi se in se pogovorili o današnjih težavnih časih, pa ukrenili kaj <po pameti. Kar bi hoteli. Osnovali bi si, recimo, podporne fonde, z malimi prispevki bi si zbrali močne sklade za starost in onemoglost. Ali pa bi se podpirali kar kolektivno. Na primer: to skupino zadene vremenska nesreča, toča, suša, oni skupini uniči požar domove, skupino v delavskem revirju tare beda. V teh slučajih je dolžan osrednji odbor iz prispevkov vsega članstva podpirati skupine, ki jih je zadela nesreča. Torej vsak član ali skupina bi se s predpisanim prispevkom, ki ga odrajta na leto, že zavarovala za slučaj nesreče ali bede. Osnovali bi si morda še kako drugo vzajemno pomoč.
Tovariši, vkup! Saj v nas je tisto dobro seme, zasejano v trpljenju: pravo, nesebično srce.
Naš vodja — pesnik — vojak.
Kdo ve, kakšna bi bila naša severna meja, ako ne bi bilo njega, ki je s krepko roko in pogumnim srcem ukazal: tušem, fantje, to je naša sveta slovenska zemlja od davnih dni; tujec, roke proč od naših Slovenskih goric, našega Maribora, našega Pohorja! V dneh, nejasnih in hkrati polnih radostnega pričakovanja je vstal mož, ki se je zavedal, da bo samo tisto naše, kar si bomo sami vzeli. V najbolj usodnih trenutkih smo imeli na severni meji poveljnika, ki je na odločilnem mestu in v pravem času prevzel oblast v svoje roke in tako osvobodil vse ozemlje naše bivše južne Štajerske. Ako bi mogel tedaj, bi posegel tudi na Koroško in tudi Koroška bi bila za vedno naša. Ta mož je bil general Rudolf Maister.
Velik nacijonalist, prešinjen silne ljubezni do slovenskega rodu in jugoslovanske misli, je že pod Avstrijo mogočno posegel v narodno delo. V najkritičnejših trenutkih, ko je ogrožalo nemško šovinistično razpoloženje življenje vsakega našega narodnega človeka, je stal general Maister na čelu slovenskih ljudi, jih zbiral in pripravljal za skupen udar na osovraženo Avstrijo. V nemškem Gradcu so se pod Maistrovim vodstvom zbirali skrivoma slovenski fantje in možje ter delali načrte za velike dni odrešenja. Zato Maistra dnevi prevrata in revolucije niso dobili nepripravljenega ter je njegova odločnost morala roditi uspeh, dasi je imel za nasprotnike najmočnejše sovrage.
Kakor se je Maister znal odločno postaviti, da brani svoj narod pred navali tujcev, tako je v mirni dobi posvetil svoje duševne sile narodu in mu pripomogel k njegovi kulturni in srčni izobrazbi. Kdo ne pozna njegovih pesmi, ki so izšle pod psevdonimom V o j a n o v? Pesmi je zbral in izdal leta 1904 v zbirki «Poczije». Vse njegove pesmi preveva vojaško-fantovski duh. Tudi po vojni ni pozabil na svoj menda najljubši posel, na pesnikovanje, in leta 1929. smo dobili v roke novo knjigo pod naslovom: «K i t i c a moji h». Zbirka opisuje predvsem strahotno vojaško življenje med vojno, v ciklu «0, jaz ne spim» je pa pet pesmi posvetil naši neodrešeni zemlji. Zbirko zaključujejo pesmi pod naslovom «Oj, ti naša zemlja sveta» in pa «Pripovedne». Navdušenje za sveto narodno stvar kipi iz teh pesmi, veliko upanje, da pride kmalu čas odrešenja zasužnjenih trpečih bratov zveni iz njih in klic po gotovi zmagi jih preveva. Preberimo samo tisto «Naši mejniki»:        Mladi! Da ste pripravljeni:
meča ne dajte nikoli iz desnice,
naše pravice nikoli iz zenice!
Vranec naj zoblje osecllan,
da se kot strela do mej zaprašite,
in prevalite lažnike kamnite,
ko se ukreše — vaš dan.
Bratje stražarji — pozdravljeni!
2
Ko smo po smrti prvega predsednika Martina Colariča premišljevali, kdo naj bi bil naš novi vodja, je kakor iz enega grla zadonel glas: Nihče drugi kot general Maister. Pa smo šli in ga prosili in odločno so zvenele njegove besede: «Dokler bom mogel, sem vaš!» Tako je vstal med nami novi vodja, z njim pa tudi novo življenje, nov razmah in novo veselje v organizaciji Zveze bojevnikov. Naj nam bo general Maister še dolgo dobo vodnik, pesnik in tovariš!
General Rudolf Maister — nacijonalist.
Ako podajamo nekaj črtic iz delovanja generala Rudolfa Maistra, nam je namen s tem pokazati na tem zgledu, da so odločeni možje, ki se žrtvujejo za dobro stvar, odločilni za usodo narodov. Iz naslednjih podatkov
se razvidi, kako je odločnost bojevnika Rudolfa Maistra zagotovila Jugoslaviji ugodno narodno in državno mejo na severu proti nemški Avstriji.
Že v zgodnjih letih je pokazal Rudolf Maister svoje narodno prepričanje tako neustrašeno kakor pozneje svojo odločnost, ko se je odločevala usoda Slovencev na naši severni meji. Že kot dijak gimnazije v Kranju, ko je objavil kot navdušen Slovenec eno svojih pesmi v «Vrtcu», je imel biti vsled takratne nedopustnoisti takega delovanja izključen, pa ga je zaščitil pred to nezgodo pameten profesor. Kot gojenec kadetnice na Dunaju je enako zaradi udeležbe na prireditvi narodnega dijaškega društva «Slovenije» moral pretrpeti kazen, da se mu je pred vsemi tovariši porezalo doseženo odlikovanje in za-pretilo z izključitvijo. Ko je potem na enak način prišel kot častnik nekoč v neprijetne stike z ošabnimi nemškimi dijaki v Celovcu, je vsled svojega narodno zavednega nastopa celo izgubil šaržo, oziroma mu je bilo za kazen odtegnjeno napredovanje za eno leto. Ko je potem bil pri-deljen kot častnik v službovanje k domačemu domobranskemu polku v Ljubljani, je bil iz vzroka, ker so odločilne osebe opazile, da je preveč v družbi zavednih Slovencev, prestavljen v Galicijo, ki mu je nakopala obolenje pljuč, katero bolezen je moral iti zdravit v Egipt. Vsled omajanega zdravja je dobil službo poveljnika črnovojnega okrožja v Mariboru. Ker je pa tudi tu zmeraj kazal slovensko prepričanje, ga je nemški narodni svet očrnil, tako da je kot major v letu 1917. bil kot politično
sumljiva oseba naenkrat prestavljen pod nemško nadzorstvo v Gradec. V spremenjenem položaju je pa baš pravo^-časno v poletju 1918. prišel nazaj na svoje prejšnje službeno mesto v Maribor, kjer se je pripravljal kot Slovan za velike naloge, ko je bila dana prilika varovati meje bodoče Jugoslavije.
Da se more nastopanje Rudolfa Maistra in njegova zasluga primerno oceniti, si moramo predočiti takratni splošni svetovni položaj. V veliki borbi je sicer doseglo v poletju leta 1918. zavezniško orožje na bojnem polju ono zmago, ki je bila podlaga za razpad nekaterih starih in nastanek novih narodnih držav, zlasti Jugoslavije. Vendar je pri tem imelo glavno ulogo Wilsonovo načelo narodne samoodločbe narodov, velikih in majhnih. Zato so morali zlasti prej podjarmljeni slovanski narodi sami to samoodločbo po končani vojni uveljaviti. Mirovna pogodba, ki je po dolgih pogajanjih bila podpisana šele leto dni pozneje, je pa v veliki meri računala z dejanskimi razmerami in je bilo skoro gotovo izgubljeno, kar ni bilo v dejanski jugoslovanski posesti v tem odločilnem času. Saj vidimo še danes, da nad dva milijona Jugoslovanov ni pride! jeno jugoslovanski državi. Rudolfu Maistru gre zasluga, da je v svoji bistroumnosti ta položaj prav spoznal in da je imel pogum stopiti v odločen boj v tem smislu. Ne smemo pozabiti, da je nemštvo v mariborskem okrožju s pomočjo stare avstrijske vlade skozi desetletja z vsemi močmi preganjalo slovenski živel j. Če bi bilo pri takem narodnem posestnem stanju ostalo, bi se zelo verjetno bil Maribor pride j al nemški Avstriji in prav tako tudi celo njegovo okrožje. Dne 31. oktobra 1918. je storil torej Rudolf Maister, četudi so bili še nemški polkovniki poveljniki čet v Mariboru, kot major za njega zelo nevaren korak, ki bi ga bil lahko stal glavo, da je izjavil, da v imenu jugoslovanske države prevzamej poveljstvo. Z odlokom narodnega sveta se je izkazal kot pooblaščenec zagrebškega narodnega veča, ki mu je sporočilo imenovanje za generala. Pri nastopajočem razsulu Avstrije je dosegel Rudolf Maister, da se je vsak odpor od nemške strani zlomil. Vendar je polom vplival tudi v njegovo škodo, ker je po strašni vojski vsakdo imel službe z orožjem dovolj in se je hotel vrniti zopet v svobodo kot človek. Kljub temu, da je obvladal general Rudolf Maister kot vojaški poveljnik Maribor, je imel tako malo vojakov, da je moral trpeti, da so> poleg njega mariborski Nemci organizirali svojo gardo, ki je baje imela vzdrževati red, v resnici se pa ob prvi priliki polastiti vse moči v Mariboru v korist nemške stvari. Neizmerne težave so povzročala skozi Maribor iz bojnih poljan se vračajoča vojna krdela, ki jih je bilo treba cesto s težavoi razorožiti, saj jih je bilo skupno do 400.000 mož. Že se je culo, da so se mariborskim Nemcem vzbudile skomine, da vzamejo Slovencem moč, ko je storil Rudolf Maister ob 4. uri zjutraj dne 23. novembra 1918. odločilni korak s tem, da je razorožil nemško gardo in prisilil nemške čete in uradnike, da so morali v 24 urah zapustiti Maribor. Toda Nemci so ponovno poskušali priti do moči in so izrabili študijsko potovanje ameriškega generala Milesa v Maribor, razobesili frankfurtarico, poskusili navaliti na magistrat in ga osvojiti. Pri tem je bilo, žalibog, na obeh straneh 13 mrtvih! Vendar je Rudolf Maister ohranil mirno kri in vzdržal red, radi česar je moral tudi Miles na mirovni konferenci le ugodno poročati v prilog stanja dejanskih narodnostnih razmer v Mariboru, to je v prilog Jugoslovanov.
Ugled, ki si ga je Rudolf Maister ,s temi čini pridobil, je kraljevsko vlado nagnil k odločitvi, da je imenovanje za generala s strani narodnega sveta v uvaževanju velikih zaslug odobrila in je kralj imenoval Rudolfa Maistra kot divizijskega generala tudi za svojega častnega adju-tanta in s tem odlikoval vse slovenstvo. Danes je general Rudolf Maister, kateremu noga nekoliko nagaja, da se ne more svobodno gibati, kot predsednik oblastnega odbora narodne odbrane v Mariboru neutrudljiv nacijonalni dela-
3
vec, ki z budnim očesom zasleduje poskuse nemštva v njegovem ipočetju na kvar jugoslovanskega značaja Maribora in narodne meje. To delo mu omogoči tudi v današnjih težkih razmerah veliko zaupanje, ki si ga je priboril s svojo odločnostjo v odločilnih trenutkih pri celokupnem narodu.           Dr . Vekoslav Kukovee.
Patriotizem je čednost, trdno ukoreninjena v duši, ki preživi največje krize ter zahteva in prinaša največje žrtve, ne pa krinka, katera se natakne, kadar je konjunktura dobra in ki se sname, kadar je treba za domovino kaj žrtvovati.
(Vossische Zeitung.)
Za svetovni mir.
Svetovna vojna je »s svojimi groznimi posledicami zapisala v srca vseh, ki so preživeli to strašno žaloigro, besede: nobene vojne več! Nihče od nas, ki smo videli grozote razdejanj, povzročenih po svetovni vihri, ne želi in noče, da bi se svet vnovič pogreznil v bratomorno klanje. Saj se vsi zavedamo, da bi pomenila nova vojna s tehničnimi izumi in novimi plinskimi sredstvi popoln pogin človeštva in njegove kulture. Toda sedaj dorašča rod, kateremu je tuje vse trpljenje težkih dni svetovne vojne in kateri ne razume njenih grozot. Zato moramo ob vsaki priliki in povsod jasno povedati, da je vojna nesreča, ki se maščuje tako nad zmagovalci kot premaganci.
Človek je po svojem bistvu nagnjen k mirovni ideji. Pesniki in pisatelji vseh časov so proslavljali mir kot največje dobro in predstavljali v strašnih slikah grozote vojne. Ne mislimo velikih duhov, ki so oznanjali nova verstva in naglašali kot prvo načelo svoje vere mir in ljubezen do bližnjega, tudi duševni velikani novejših časov so se borili za ideje resničnega miru med človeštvom. Od modroslovca Kanta «K večnemu miru» preko Berte v. Sutt-ner1, Leonida Andrejeva2, Zola3, Karla Hauptmanna4 in ruskega carja Nikolaja II., ki je leta 1898. izdal mirovni manifest, do pisateljev, državnikov in organizatorjev vseh narodov in dežel naše dobe kakor Quiddeja5, Lenza, W. Fabiania6, Brianda, Wilsona7, Cagliarija8, Barbasse-ja9, Remarquea10, Latzka11 in drugih dolga vrsta pravih človkoljubov, ki v svojih spisih ali govorih slikajo grozote vojne in rotijo narode, naj zavlada med njimi ideja bratstva in miru. In Švica, dežela svobode in enakosti, je sprejela v svoje okrilje organizacijo, ki naj dela za mir; saj je v Genfu sedež mednarodne mirovne organizacije. Tudi v drugih deželah je nebroj društev, ki so si zastavila za svojo poglavitno nalogo, da delajo za svetovni mir.
Ako hočemo zasigurati in ohraniti svetovni mir, je nujno potrebno, da se izvede popolna razorožitev, uvede mednarodno mirovno razsodišče, preide k preosnovi mednarodnih odnošajev z odstranitvijo tajne diplomacije in stvori svetska država, odnosno splošna zveza narodov.
V današnjih dneh smo se že precej približali gornjim idealnim stremljenjem, kajti imamo že mednarodno razsodišče v Haagu (Nizozemsko) in Zvezo narodov v Ženevi (Švica). Tudi vojaki iz svetovne vojne, ki so organizirani v mednarodnih konfederacijah bojevnikov v Ženevi in Parizu, so si zastavili načelo, da morajo njih organizacije
1  Proč orožje (Die Waffen nieder).
2  Rdeči smeh.
3  Polom.
4  Vojna (Krieg).
5  Zveza narodiov in mirovna gibanje (Volkerbund und Frie-
densbewegung).
6  Mirovno gibanje (Friedensbewegung).
7  14 mirovnih točk.
8  Paneuropa.
9  Ogenj — dnevnik desetnije.
10  Na zapadli nič novega — Pot nazaj.
11  Ljudje v vojni.
delati za svetovni mir. Mnogo se razpravlja o združitvi vseh evropskih držav v Panevropo in sklicujejo se konference, na katerih se razpravlja o razorožitvi. K vsemu temu sili evropske državnike zlasti svetovna gospodarska kriza in vedno bolj naraščajoča brezposelnost.
Iz opisanih vrstic vidimo, da si ves svet prizadeva, kako bi se preprečile vojne in ohranil trajni mir. Zato smo v prvi vrsti poklicani tudi mi vojaki iz svetovne vojne, da stavimo vse svoje sile v obrambo človečanstva in miru.
Martin Colarič.
(V spomin umrlemu prvemu predsedniku in/ častnemu članu ZSV.)
Dokler bo obstojala naša Zveza in dokler bo utripalo srce zadnjega slovenskega vojaka, ki je preživel leta trpljenja, bo živelo ime Martina Colarič a, prvega našega predsednika in organizatorja. Vsakoi leto je zbiral na Brezjah okoli sebe može in fante iz vojne vihre, jih bodril, da ne klonejo v dneh skrbi in težav, ter pomagal
vsem, kolikor je le mogel. Kdo se ne spominja njegove velike skrbi in brige za invalide, zlasti za slepce? Ob vsaki priliki je poudarjal pravično ureditev invalidskega vprašanja in nikdar mu ni bila nobena pot težavna, ako je šlo za to, da se reši pogina in da ise pomaga pohabljenim iz svetovne vojne. Prav posebno moramo poudariti njegovo veliko slovensko in jugoslovansko prepričanje. Dasi je moral prehoditi vso trnjevo pot častnika bivše Avstrije, vendar ni nikdar pozabil svoje narodnosti in svojega jezika. Bil je častnik, vendar ni moril, temveč je gradil in dvigal veličasten stolp ljubezni in sočutja pri naši Zvezi in pri Rdečem križu. Ko smo dvigali spomenike padlim junakom, je bil naš Martin prvi poleg. S preprosto in ognjevito besedo je ob teh prilikah zlasti poudarjal ljubezen našega rodu do slovenske zemlje in rotil slovensko mladino, naj živi čednostno, krepostno, da naš mali rod docela ne izkrvavi. Kaka ljubezen je prešinjala njegove besede, kadar je govoril o preganjanih in zasužnjenih bratih! Žal, ni mu bilo dano dočakati dne, da bi videl v svoji domovini zedinjene in združene vse Sh> vence. Na cvetno nedeljo, 15. aprila 1930., smo gja spremili k večnemu počitku tja na ljubljansko polje k Sv. Križu, kjer počiva že tisoče trpinov svetovne vojne. Martine, počivaj v ljubljeni slovenski zemlji mirno, nam pa ostani vzor dela in ljubezni!
Potrebujemo   mladino,   ki   občuti  najmanjšo   bol,   ki jo
trpijo naj oddaljenejši bratje v zasužnjeni  domovini,   kakor
da bi bila njej sami prizadeta, kot da bi šlo za njeno  lastno življenje, za lastno imetje, za lastno čast.
4
Spomin padlim in umrlim.
Ves človeški rod si je od Adama pa do današnjih dni, vseh časov, vseh ver, vseh kultur, vseh podnebij edin v čaščenju svojih mrtvecev. Od piramid preko katakomb do Ljeninovaga izredno lepega mavzoleja v Moskvi, kakšna čudovita enotnost;, kakšna pieteta.
Zato si je tudi naša Zveza nadela nalogo, da počasti svoje padle tovariše z napravo* primernih spomenikov. Res je sicer, da je vsled splošne krize ponekod ponehalo navdušenje za spomenike v Sloveniji, da jih ponekod šele pripravljajo, da moramo v prvi vrsti priskočiti na pomoč živim bednim žrtvam vojne dn brezposelnosti, toda re$ je tudi, da druge države še sedaj dvigajo spomenike milijonskih vrednosti svojim padlim sinovo»m. Mi kot uvidevni in trezni ljudje samo čakamo. Ugotavljamo, da smo tudi tu šli srednjo pot: ne preveč razkošja, pa tudi ne popolne pozabe. Kjer smo mogli, smo vprašali za nasvet razne naše umetnike, dasi moramo, žal, zopet poudarjati, da ravno marsikak odličen naš spomenik, za katerega se je zavzelo več naših odličnih umetnikov, ljudstvo in tujci ne razumejo. To samo za zgled.
Naglašamo, da je na slovenskem ozemlju približno 150 spomenikov za padle. Nekateri so zelo posrečeni, drugi manj. Razumljivo je, da manjši kraji niso mogli postaviti kaj posebno umetniškega, ker niso razpolagali z zadostnimi sredstvi. Saj je Zveza doslej dvignila kapital približno 5,000.000 Din za spomenike po naši zemlji in ta denar je žrtvovalo le naše ljudstvo od isvojijh skromnih prihrankov. Podpor za to prav od nikoder ni bilo, mogoče so tu pa tam prispevale domače občine ali kako podjetje, ki živi izključno od  slovenskih žuljev. Dodajmo k tej
Vzorno vojaško pokopališče v Škof ji Loki.
petniilijonski čisto slovenski vsoti za padle brate neprecenljivi kapital, odnosno plaz duhovnih vrednot, ki ga je Zveza sprožila s svojimi 150 spomeniki. Mislimo na duhovno pomoč padlim, poudarjanje patriotizma, morale, slovenstva, jugoslovenstva, medsebojne strpne ljubezni itd. Z mirno vestjo lahko danes rečemo, da smo vse to mi izvršili pri naših sestankih, odkritjih, taborih itd. Kamni, postavljeni po Sloveniji, so za nas živ memento, da je le v delu, slogi in bratski prizanesljivosti mir, sreča in lepša bodočnost Jugoslavije in Evrope. In kakor smo mi prvi v Jugoslaviji izmed vseh organizacij postavili spomenik slovenski materi-trpinki, ki na škofjeloškem pokopališču moli ne samo za padle sinove, marveč za vse, ki tam počivajo), ter tako poudarjamo, da bivši slovenski vojaki spoštujemo in cenimo svoje matere.
Na koncu še to: Najidealnejše seveda bi bilo, če bi posamezni, zlasti bogatejši kraji postavili v spomin padlim kaj takega, kar bi bilo ne samo v počaščenje vojnim žrtvam, temveč tudi v korist živečim. Tako zvonovi ponekod, ki nosijo imena padlih in služijo ter bodo služili
poznim rodovom; istotako orgle, lestenci, božji grobovi z imeni padlih. Ponekod so nasadili prelepe drevorede in vsako drevo nosi ime padlega; morski svetilniki, ki svetijo mrtvim in živim mornarjem itd. Hoteli smo tudi mi zidati v večjih občinah domove za onemogle vojne tovariše, vdove, sirote in na pročelja teh domov vklesati imena padlih doticnega kraja. Morda bi tudi tak dom postavili,
Vojno pokopališče otb Mami v Franciji.
toda kdo iprevzame vzdrževanje istih? Poskušali smo vse, ni naša krivda, če nismo vselej našli odziva, a eno je gotovo, da se je naš narod s postavitvijo primernih spomenikov padlim sinovom častno tudi v tem oziru uvrstil med družino prvih kulturnih narodov v Evropi.
France Bonač.
Kako je bilo v Zagori.
Poznate Turudijo? Ste kdaj culi o Zagori? Bila je nekako na dnu pekla tedaj, a je bila blizu. Danes je daleč Zagora, še dlje so> njeni junaki ...
Turudija je zasedel linijo Zagiore ponoči, spel se iz jarka pa pozdravil sovražnika: «E, tužna vam majka, ovde Turudijab Kakor bi jim rekel: «Brez upa v zmago ...» Sovražni roji so vztrepetali, njihove baterije pa jezne opljuvale njega in njegov bataljon. Toda prodrli niso.
Turudija Bosanec je stikal po jarkih. Toda njegovi Dalmatinci so mu zastavili pot, ga obkolili, molče ga spremljali od roja do roja. On jih je razumel, a jih na-ganjal v jazbine. Vse zastonj, niso ga ostavili za nobeno ceno. «E, Bog te očuva, gospodaru!» so šepetali in ga krili s svojim bednim životom, da bi ga ne zadelo... Mračni kot sence so se plazili z njim v strahotni noči. A on se je bal za svoje momce ...
Zauživali so menažo. Gospodar je vtikal nos v kotle in v skodele, momci pa molče goltali tisto uboštvo. Čepeli so po tleh, po luknjah, za skalami, vsi tihi. vdani vsemu, sam kup siročadi...
Gospodar pa k telefonu. Toda ne brigado, kar naravnost divizijo je klical, samega generala.
«Was wunschest, mein lieber Turudija?» se je javil divizijonar Nowak.
«Moji momci so vojaki, ne svinje! Po trije |ižoli de-filirajo v župi kislega zelja — je to menaža? To^daste lahko svojim prasetom v hinterlandu! Ali nam daste jef ti kot se spodobi, ali pa odvedem svoje momce k vragu!;»
Novak se je opravičeval, a preden se je zdanilo, je dobila zagorska obramba priboljšek.
No, včasih so pa gospodje obljubo snedli in gospodar Zagore je resnično odvedel svoje momce k vragu. Odbral je četo bombašev — in ti so se zagnali v sovražnikov jarek. Tam so naglo razmesarili, kolikor je bilo potrebno, potem pa popadli provijantne zaloge ...
5
«Ja, du lieber Turudija! Kaj počenjaš, za božjo voljo!» ga je karal po telefonu sam komandant kora. «Svojevolj-nih izpadov ne morem opravičiti pod nobenim pogojem!»
No. zagorski Cerberus se je kar gladko opravičil: Naj mu oprosti, momei so bili lačni, pa so šli večerjat k sovražniku .. .
Nemški komandanti so se Turudije bali kakor samega zlo<mka. Na njih ukaze je on pljunil, na njih modre odredbe se je požvižgal. On je zapovedoval čisto sam svoji pehoti, a osebno vodil artilerijsko brigado svojega odreda. Zato se Zagora nikoli ni podala. «Der slavische Teufel», so mu rekali Nemci iz gole zavisti, nekateri celo «der slavische Hund» ...
Sam Borojevič je prišel gledat zagorske čudake. Dan prej je bil izmenjan dalmatinski bataljon in gospodar je povedal svojim, kdo jih pride nadzirat. Kar mrko so gledali v tla. Poznajo samo svojega gospodarja, samo onega, ki jim je zvest v težkih dneh, ki je vedno pri njih in jih nikoli ne zapusti. Samo temu so zvesti, on jim je oče in Bog, višje oblasti ne priznajo na svetu.
Komaj jih je pripravil, da so se malo očedili in si ostrgali blato z mondure. Samo svojemu gospodarju na ljubo, so rekli.
Tam je stal Borojevič s svojimi generali in z visokim štabom pa trpko, skoTo mrko gledal predse. Tu prihaja bataljon, spredaj jase gospodar, vsi zro mrko, brezbrižno, utrujeni do groba. Gospodar prihaja mimo, salutira.
«Zdravo Turudija!» je zaklical Borojevič.
Turudija je kar klecnil začuden.
«Zdravo, momci! Zdravo, junaci!» je sprejemal Borojevič fante. Kakor bi jih podžgal, so dvignili glave in nategnili korak, ko so začuli domač pozdrav. Nemški generali so se spogledali.
Borojevič je želel videti posebej še tiste, ki so imeli zlate odlike. Nemogoče, tisti so vsi padli, kajti odlikovani so bili šele po smrti .. . Nu, naj pridejo oni s srebrnimi! In Turudija je nagnal .predenj ves bataljon. — So vsi odlikovani? — se je čudil Borojevič. — Tisto ne, ali Turudija sam odlikuje vse, mu je pojasnil.
Po bitvi.                 Ob prevratu.                 Danes.
«Junaci!» je pričel Borojevič. «Ne mislite, da sem vas prišel nadzirat, ne, prišel sem, da se vam divim. Če bi ne bilo vas, bi ne imeli Zagore, ne Plavi in ne te doline. Kadar ste v prvi liniji vi, spokojno sniva naša zemlja. Vi ste bajni junaki, jaz sem ponosen na vas, saj je i mene rodila hrabra srbska majka ...»
Za hip je umolknil. Kakor bratje so si zrli v, oči... A solze ni bilo, nikoli solze v očeh zagorske obrambe, osušilo jo je bilo trpljenje ...
O drznih izpadih in udarih Turudije ter o uspehih njegovih levov prinesemo prihodnjič.
Turudija je žive! po prevratu več let na Vrhniki, zdaj biva začasno v Kragujevcu. Toda za vsake praznike pride k nam, k Slovencem, kakor h krvnim bratom. Vleče ga v naše kraje, k zemlji, ki jo je tako zvesto branil, branil z levjo« silo. A mu ni nič dala . . .                                  M tč.
Na Krasu.
(Slika z bojišča.)
Na zahodu je ves dan butalo. Navsezgodaj je pričelo topotati, se potem prelilo v zamolklo bobnenje, katero je od časa do časa prerjovel strašen tresk, da se je stresla zemlja.
Zahajajoče solnce je za nekaj časa pomirilo lajajoče topove. Ljudje so si oddahnili. Po cestah so se vračale v prahu, vsem p rože tem od rožnatih zarij, delavske stot-nije. Utrujenim so silile glave k tlom. Okostenela telesa so pokrivale raztrgane cape; krvave, zabrekle oči so topo motrile svet pred seboj. Za njih hrbtom je gorelo nebo. Povečerjali so in legli k počitku, da drugo jutro store isto pot nazaj.
Andrej Černota ni mogel spati. Nemirno je stopal med borovci in šotori ter prisluškoval. Roke v žepih, glavo sklonjeno na prša je iskal zavetja, da uteši svoj nemir. Stopil je h kuhinji, kjer je še vedno pekel meso mali debelušasti kuhar. Malomarno je sedel poleg ognja. in njegove brezizrazne oči sredi ploščatega obraza so prebadale pečenko.
Par trenutkov nato se je razneslo: «Gremo!»
Černota je stekel k svojemu ležišču: «Ušaj! Ušaj! Alo! Gremo!»
«Kaj hudiča! Na, toliko časa si rogovilil, da si priklical!» je govoril nekdo pod šotorom. Pretegnil se je in zvalil izpod odeje. Dolg je bil kakor Černota, le bolj zabuhel v lice.
«No, zdaj bo le enkrat konec tega prokletaga življe-nja!» Černota mu ni odgovarjal.
Tu in tam je kdo posvetil, se kregal, drugi zopet godrnjal. Razdelili so ročne granate, patrone in v hitrem teku so drug za drugim zapuščali goščo.
«Glej hudiče, še oblekli se ne bodo!» je sikal Ušaj v brezmejnem sovraštvu, ko so hiteli mimo kuhinj.
Komaj so se zvrstili na cesti, so že obstali. Leha^k južnjak je pihal, trepetale so bele zvezde. Nekateri so molče sloneli na puškah, drugi poltiho šepetali med seboj. Misli pa se niso mogle niti za trenutek umiriti, ker je vedno hujše grmelo in tako girozno oklepalo dušo, da je drhtela v smrtnem strahu.
Černota in Ušaj sta legla ob cesti, glavo na nahrbtnikih in strmela v nebo.
«Tvoje kosti že še prineso nazaj», je besedičil nekdo, Drugi se je poskušal nasmejati.
«Ni vrag, tudi jaz bi se takole vojskovalb Na spenje-nem konju je dirjal mimo njih poročevalec. Častnik ga je nekaj izpraševal. Vsi so pozorno prisluškovali.
«Kaj je dejal?»
«Italijani so prodrli pri Lokvah.»
«Kaj ne bodo, hudiča! Kako pa zbijajo že ves dan.» Vozovi,   prenapolnjeni  z   mrkimi   ranjenci,   so  vozili mimo. Vojaki so jih obstopili. Izžeti, izmozgani obrazi, kakor kamen po dežju, so strmeli vanje.
Pridušen pogovor je zamrl v topotanju konj in drdra-nju voz. V zaletu so drveli s strelivom mimo. Ljudje so se stisnili na kraj ceste. Komaj je polegel za njimi prah, so se dvignili in hitro stopili.
6
Zavili so skozi zapuščeno, razstreljeno vas. V ozračju je smrdelo po dimu in smodniku. Sredi ceste soi zijale globoke luknje. Črne ploskve zidov so štrlele proti nebu in med njimi je samovala obglavljena cerkvica. V grobni tišini so se plazili preko podrtin in skoro bežali pred tiho vasico.
V aleji divjih, okleščenih kostanjev za vasico so se zbirali ujetniki.
«Čudno, koliko jih je; in zmaguje j ob je šepetal Čer-nota Ušaju.
Na gori sv. Mihaela, kjer so se vršili ljuti boji.
«Hm, za svoje se bijejo, pa jih vseeno love kakor muhe.»
«Dobro njim zdajb
Spredaj so že leteli. Z dracjem zastrta cesta je padala po klancu. Venomer so preskakovali luknje. Skozi majhen borov gozdiček so tekli. Visoko nad njimi se je razletela granata. Iz varnega naročja kostanjev so se spe-njali preko strmega pobočja povsem golega hriba. Na prevalu spredaj so vrste zastale.
Utrujeni so posedli. Černota je pokazal Ušaju dolino, kjer sta opazila globoko pod seboj v slabem luninem svitu borove gozdičke. Vse drugo je ležalo zavito v temo, iz katere so švigali neprestano plameni, na kar je vselej votlo treščilo. Odgovarjali so rezki streli. Čez in čez pa se je vila trepetajoča črta, kakor da s eskušajo preplesti goreči prsti dveh rok. Morje lučic, pršečih v zraku, bliskov v nedogledni daljavi, krvavordečih, rumenozelenih plamenov je valovalo, a ničesar razsvetljevalo.
«Tam je fronta,» je dejal Černota in ostrmel.
«Bijejo se!»
Za hrbtom je tisti hip zagrmelo, da so se prestrašeni potuhnili k tlom. Nekaj se je neslo po zraku in globoko soplo.
«Naš pes laja; tu zadaj!» Sredi hipne tišine je nekdo razločno govoril. «Kota... daljni strel.»
Zopet so se dvignili in drveli navzdol. Med sencami podrtin male vasice so zavili v ogromno vežo neke hiše; od vsepovsod jim je udarjal v nos vonj mrliČev in smodnika. Onostran vasice so se plazili po ozkem sedlu med dvema goličavama. Srečavali so več in več ujetnikov, ob stezici so stokali ranjenci, hiteli sli.
«Hudič ve, kam gremo», je godrnjal Černota. «Tamle je bila fronta, zdaj pa za hrib, gotovo* vstran od nje. Proti vipavski dolini gremo.»
Tačas se je razneslo od poveljstva, da odhaja prva in četrta na pomoč.
Zavila sta se zopet v plahte, zažgala cigarete in strmela v puste, zapuščene skale onkraj sedla. Spredaj je treskalo, žvižgalo, golčalo. Čutila sta rohnenje skal »sredi hriba. Kakor da brizgajo črepinje krog in krog goizdiča. Solnčni žarki so zadrhteli v borovcih, da so zablestele igle.   Puste skale so se pozlatile.   V daljavi je votlo za-
žvižgalo, zavilo, zahreščalo in tik pred gozdičkem je usekalo, da se je culo sredi mrtvaške tišine utripanje src preplašenih mož, ponikajočih glave med skale. Za hip jim je pošla sapa. Vse naokrog je tulilo, kakor bi tulili šakali v puščavi. Komaj se je pomirila zemlja, se je zazrlo zopet vanjo s takim srdom, da so završali borovci; nekateri so se prevrnili; skala se ni mogla umiriti od srda. V zraku so zateglo zacvilili, zaklopotali drobci granat.
Oba prebledela sta ležala Ušaj in Černota vznak.
« Strašno strelja!»
«Dan se je pričel.»
«Še čez dan gremo!»
«Vse bo hudič vzelb
Sredi borovcev se je prikazala človeška postava z obvezano roko in glavo. Vse krvave so bile oči.
«So že noirib
«Kdo?»
«Vašib — «Kaj hudiča b
«Kaj pa, vse zbito! — Mačke pokajo. — Prodirajo. — Drugi bataljon ves zbil. — Tamle na hribčku. — Majhna planota. — Tam leže mrtvi. Fantje, strašno!»
Molče so stali krog njega in ustnice so jim bledele. Počai se je vlekel k obvezovališču.
Oba ležita vznak in grizeta ustnice. Nenadoma se Ušaj dvigne in otožno vzklikne:
«So že tu. Madžari! Jih vidiš, rdeče naši ve ima jo.»
«Po dnevi so jih nagnali. Zato je tako treskalo. Zdaj giemo.» Potrdi Černota razločno.
4Mar naj pošljejo Madžare!»
«Kaj hočeš!»
Še vedno je nabijalo. V dolini so pa vstajale že bele meglice, nad borovci se je jasno svetilo.
V dolgi črti so zavili tik pod grebenom, nato pa so se spustili v široki vijugi navzdol. Dirjali so, da jim je pohajala sapa, se spotikali nad koreninami in se ogibali drobcem granat, katerih je vse polno pršelo nad njimi. V dolini so se uživali ognji, kakor bi mirno goreli po poljih. Objemala jih je tema in nebo se ie vse bolj oddaljevalo, Globoko v gozdu so obležali. Molče so polegli ob potu.
Černota se je zdrznil. Široka luknja je zijala nad njim.
«SemkaHe je danes usekalo.^
«Ni mogla v kamen!» se je pošalil nekdo.
Ušaj je molčal ter gledal v nebo, ki je pričelo temneti in mežikati. Dolge sence so spletale temo okrog njih in dih tišine je splul tisti hip nad zemljo.
<rKaj misliš, kaj store z nami?» je šepetal Černota.
« Na padal i bomob
«No, kaj lepšega nam niso mogli prihraniti.^
«Ponočen napad. Kdo jo odneseb
«Gremo tja!»
«Če boš mogel ?»
Mimo njih so se počasi vlačili ranjenci.
«Ste že opravili,» so jih pozdravljali nekateri.
«Za vero, dom. cesarja!» se je norčeval lahko ranjeni. Vsi so se zasmejali.
«E, fantje, težaven je ta posel, za tujo last si polomiti rebra.» Vzdihnil je in se vlekel naprej.
«Tam spodaj jih je celo pokopališče!»
«Vse zbito. Še ven ne znosijo!»
Mrazilo jih je ob teh besedah. Toda tisti hip so se že dvignili, da ni imel nihče časa razmisliti, kar je videl. Vedno bolj so se pogrezali v temo in težko razločevali pot pred seboj. Ob obeh straneh stezice so se svetlikale rjuhe, v katere so bili zaviti mrliči, ležeči vzdolž drug poleg drugega. Smrad je polnil nosnice. Prerivali so se med pečinami, dokler se niso ustavili v ozki dolinici sredi dveh strmih pobočij.
Želja po spancu je objela oba s tako silo, da sta se stisnila drug k drugemu, pozabila na vse in skoro  za-
7
spala. Oster «naprej» ju predrami. Trudno leze vsak zase. Na hribčku poje v enakomernih presledkih strojnica. Izgubljenke se skrivajo* po gošči.
Černota zadene ob čelado.
«Ti, tukajle so se že prerivali.» Goščo razsvetli hipoma ščemeča bela svetloba. Popadajo na tla. Črna, razsekana debla leže pred njimi na kupu. Vedno pogosteje padajo rakete s šumom na tla. Nekomu se je sprožila repetirka. Raketa ga išče. Iz daljave se pri vali granata. Sto ust ga prekolne. Šum na grebenu narašča. Dve strojnici pojeta neprenehoma.
«Kdo si?» se prestraši Černota. Z nogo je stopil na nekaj mehkega. Tiplje, tiplje in čuti pod seboj mrzlo obličje mrtvaka.
«Mrtev!» Zona ga obide. Počepne za prvi kamen in si obriše pot. Porodi se mu misel, kje bi »se skril.
V tem hipu se vsuje toča raket, obenem zapojo strojnice.
Poročnik leti za črto in vpije: «Sakrament, hitro, hitro! Prokleti hudiči!»
Vsi poskočijo, toda nihče se ne gane. V obraz jim bije toča svinca. Žalostno tuli ob kamenju. Grgrajoče se nosijo granate. Z njimi udarjajo, treskajo v skale, da hro-pejo padajoči borovci, kamenje se usipa iz temnega neba.
«Naprej!» kriči poročnik, toda na grebenu laja pes, ves krvavordeč, in s hreščečim treskom jim padajo pod noge ročne granate. Vsi oznojeni tiče za skalami, ranjenci stokajo. Vrišč narašča.
Nenadoma votlo zagrmi. Zelenkast plamen švigne iz zemlje in grlo duši plin. Mine padajo* Zateglo tulijo, trgajo možgane s svojim treskanjem. Tla se tresejo1. Čez vse pobočje se prelije ognjeni hudournik. V drobovju g6i'e grmi in bobni.
Ušaj zaječi. Černota ga pokliče, skoči k njemu. Ves se trese. Ušaj trepeta, iz glave teče nekaj mokrega.
«Za ... a ... det,» se počasi izvije skozi ohropelo grlo,
Toda Černota ga že vleče s seboj. Vratolomno* zadrvi navzdol po pobočju. Sredi krvavordečega, rumenega ognja drvi naprej, zdaj pade z njim, skoči kvišku, nakar ga buti ob tla puh granate. Naenkrat se prevrne čez skale in obleži z njimi v dolinici, odkoder so prišli. —
Treskanje na gori ga prebudi. Preko neba tipljejo žarki solnca. Odsev jutra drhti nad skalami. Ne ve, kaj se je zgodilo. Pred njim leži Ušaj, njegove roke so mrzle, na čelu kepa strjene krvi. Iz velike odprtine zijajo možgani. Bolestno zverižene ustnice, široko odprte oči ga nekaj vprašujejo.
Černota zameži. Strašna bolest, združena z obupnim srdom, mu polni srce. Ustnice šepečejo*: «Mrtev, mrtev», toda on ne verjame in gleda.
Preko obeh pa se razlije jutranje solnce.
Predrami ga šele glas polkovnika, ki stopa varno po dolinici.
«Kaj delaš tu?» zarjove nad njim.
«Takoj nazaj, falot! Ta je mrtev!»
(Juš Kozak — Fa «Razoru».)
Dr. o. Stanko Marija Aljančič, ČSF.:
Iz spominov prostovoljskega življenja na Solunski fronti.
Gotovo se jugoslovanskim in posebno še slovenskim prostovoljcem iz svetovne vojne ne more očitati, da bi preveč stopali v javnost. Temu je nekaj pripomogla lastna skromnost, ki se ne sili v ospredje, ko je storila to, kar je smatrala za svojo dolžnost, lastnost, ki je svojska zlasti slovenskemu značaju, še več pa tendenca gotovih krogov, da se o akciji prostovoljcev mnogo' ne govori. Dočim so dela čeških in poljskih legionarjev izčrpno opisana« v njihovi narodni  literaturi ter so od naroda tudi pravilno
ocenjena, čakajo krvne žrtve in junaški podvigi naših prostovoljcev še zgodovinarja, ki bi v celotnem, sistematičnem pregledu podal objektivno sliko njihovega nacio-nalno-historičnega in etično-kulturnega poslanstva.
Prostovoljci so lahko* ponosni na svoje veliko delo, za katero je tisoče in tisoče njihovih tovarišev položilo svoja mlada življenja. Ako je pozneje razvoj šel v drugi smeri, kot so oni želeli, niso tega krivi prostovoljci, temveč faktorji, ki so od njihove volje nezavisni.
Pričujoči paberki naj bodo le mal okvir k sliki prostovoljske organizacije in frontnega življenja, ki smo doživljali v strelskih jarkih in rezervah prve obrambne črte v planinah južne Makedonije n asolumski fronti.
Že za časa prve Balkanske vojne je iz bivše avstro-ogrske monarhije pohitelo mnogo prostovoljcev pod srbske zastave, da se ramo ob rami s svojimi brati bore za «krst častni i slobodu zlatnu» proti dednemu sovražniku krščanstva, Turku.
Ko je pa za časa svetovne vojne postalo jasno, kakšni so končni cilji nemško-avstrijske zveze ter je v marcu 1915. srbska skupščina v Nišu slovesno proklamirala kot svoj narodni cilj osvoboditev in zedinjenje vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno narodno državo, tedaj je zavel nov duh med Jugoslovani monarhije in svetla zarja svobode je vstala pred očmi zatiranih in v svojem narodnem ponosu kruto žaljenih narodov, katerimi je tujec, krvavečim zanj na bojnih poljanah prepovedoval celo govoriti v materinem jeziku.
In ravno tedaj, ko je zmagoslavje tujčevo doseglo višek, ko je bila Srbija izgubljena in so se poslednji ostanki do zadnje kaplje krvi izmučene srbske vojske v strašnem umiku preko albanskih gora s sivolasim kraljem s težavo rešili na obalo Jadranskega morja, tedaj je bil udarjen pečat njegove zle usode. Nesreča Srbov je kot goreč ogenj padla v duše in zanetila vihar sočuvstva in ljubezni do trpečega brata.
Novembra 1915. se je iz jugoslovanskih ujetnikov avstro-ogrske vojske začela formirati v Odesi ob Črnem morju «Prva srbska dobrovoljačka divizrja», ki naj bi tvorila jedro «Serbskago dobrovoljčeskago korpusa». Diviziji je načeloval generalštabni polkovnik, poznejši vojni minister, sedaj že pokojni Štefan Hadžie s srbskim častniškim zborom, poslanim v svrho organizacije s Krfa. Nerazumevanje razmer ter verske in nacionalne zavednosti prostovoljcev je skupni stvari silno škodovalo. Toda kljub tem nedostatkom se je sila in visoka morala prostovoljcev sijajno izkazala v krvavih bojih v Dobrudži, kamor je
I.  divizija odšla v avgustu 1916. Junaški, s slavo ovenčani in od ruskega carja Nikolaja II. ponovno odlikovani ostanki I. divizije so bili po strašnih borbah pri Kokardži in pozneje pri Emidže Mahale sredi oktobra izločena in poslani v Rusijo, kjer so se pri Berezovki in Voznesensku na novo formirali. Istočasno se je v Odesi sestavljala že
II.  divizija. V maju 1917. je I. divizija spremenla ime v «Prva Dobrovoljačka Divizija Srba, Hrvata i Slovenaca» ter bila v avgustu poslana na fronto v Besarabijo, da utrdi med ruskoi vojsko vsled razkrajajočega vpliva boljševizma propadajočo disciplino. Toda že oktobra 1917. je divizija prejela povelje za odhod na Solunsko fronto. Dočim je pa I. brigada pravočasnoi dospela v Arhangelsk, kjer se je ukrcala in dospela preko New Častile-a v Angliji, Francije in Grčije začetkom januarja 1918. v Solun, odkoder je sredi meseca odšla v sestavo II. srbske armije na fronto, je bila II. brigadi pot preko Arhangelska zaprta ter je morala narediti ogromen ovinek preko* cele Sibirije na Vladivostok, Japonsko, Tihi in Indijski ocean in skozi Sueški kanal na Solunsko fronto, kjer je bila koncem marca 1918. prideljena II. armiji.
Na Solunski fronti sta bili brigadi združeni z Vardar-sko divizijo, ki je spremenila ime «Jugoslovanske divizijo) in pod tem imenom s Timoško divizijo izvršila slavni proboj bolgarske fronte na Dobrem Polju, s katerim se je začel zmagoslavni pohod prostovoljcev na čelu
8
cele srbske vojske, ki je odločilno vplival na končni poraz in predajo bolgarske vojske in s tem na ustanovitev svobodne Jugoslavije.
Zelo bi se pa motil, kdor bi mislil, da so bili vsi prostovoljci zbrani v Jugoslovanski diviziji. Oni so bili raztreseni v velikih skupinah po najrazličnejših polkih, odredih in edinicah srbske vojske, saj moremo število teh prostovoljcev, ki so se v svetovni vojni borili na strani Srbov, ceniti na najmanj 80.000 mož, in to prvovrstnega, fizično in psihično na odlični višini stoječega moštva. Pravilno računaj06 s psihološkim momentom je Vrhovna komanda v Solunu porazdelila iz Rusije, Rumunije, Italije in Amerike prihajajoče prostovoljce med utrujene in strašno razredčene srbske vrste: saj niso bili redki slučaji, da je ena novodošla prostovoljska četa štela več mož kot cel na frontnem položaju se nahajajoči polk, med katerega je bila razdeljena. Posledice so se kmalu pokazale: Nov duh se je vzbudil, razjasnila so se lica in zravnale izmučene postave starih junakov: zopet je za-orila pesem in vzplamlla duša in vojska izkaljenih borcev je šla s svežim navdušenjem veliki bodočnosti nasproti.
Ravno na «bandji dan», pravoslavni sv. večer 1916. leta, nam je v častniški menzi dopunskega bataljona v Odesi naznanil komandant polkovnik Živkovic, da se na povelje Vrhovne komande sestavlja prostovoljni detaširani bataljon za Soiunsko fronto, ki naj dokaže zaveznikom trdno voljo Jugoslovanov iz monarhije, boriti se na strani Srbije za svobodno Jugoslavijo. Na vprašanje komandantovo, kdo se od nas prijavi, se nas je oglasilo* takoj 5 častnikov Slovencev, 6 Hrvatov, 9 Srbov in 5 Čehov, skupaj 25 častnikov in okoli 1200 mož, ki smo 3. januarja 1917. med ovacijami odeškega prebivalstva krenili na pot okoli Evrope za Solun, katerega nam po mnenju večine prijateljev zaradi nemških podmornic sploh ne bi bilo usojeno videti. Poveljstvo nad bataljonom je bilo poverjeno rez. kapetanu dr. Marku Krstiču, ki je imel nalogo, bataljon dovesti do Soluna.
Preko Bahmača, Gomela in Schliisselburga smo 28. januarja 1917. dospeli do Petrograda. Vsled samo dvodnevnega odmora smo si mogli «severni Pariz» le v naglici ogledati; ker sem bil pa k nesreči baš tedaj dežurni oficir, je moje ogledovanje tedanje ruske prestolnice obstojalo prav za prav le iz ene in še to službene vožnje skozi mesto, ki je pa zadostovala, da sem si o tem najsevernejšem milijonskem mestu, tvorbi silne volje Petra Velikega, mogel ustvariti sodbo. Kazanski sobor, Zimska palača, Krasnaja ploščad, Ermitaž, Petropavlovska trdnjava in med temi arhitekturnimi umetninami in kulturnimi vrednotami neoeenljive vrednosti vijoči se Nevski prospekt dokazovali so nam veličino preteklosti in mogočnost sedanjosti matuške Slovanov Rusije. Nakupili smo si še ruskih klasikov, v največjih petrogradskih knjigarnah smo s težavo dobili zadnje izvode, in krenili na slovečo Mur-mansko železnico, proti severu. Ta železnica veže severno-zapadni del Rusije s pristaniščem Port Romanovim, (sedaj Aleksandrovsk), ki ostane edino od ruskih severnih pristanišč vsled vpliva Zalivskega toka nezamrznjeno. Rusi so nam pravili, da je več kot 40.000 vojnih ujetnikov, ki so železnico v prvem in drugem vojnem letu gradili, umrlo med delom od mraza in lakote. Proga je slaba, njeni temelji šibki in vsled tega so vozovi našega vojaškega vlaka s tako stanovitnostjo butali drug ob drugega, da smo še pred prihodom na Severno ledeno morje pobili skoro vse čajne čase in čašice, ki so v Rusiji za potnika tako potrebne kot vsakdanji kruh. Drugače je bila pa vožnja po nepoznanih severnih predelih Rusije kaj za-jemljiva. Iz Petrozavodska ob Oneškem jezeru, kjer smo ostali 1. in 2. februarja, ravno ko je Nemčija objavila podmorsko blokado Rusije in zavezniških držav, smo nadaljevali potovanje proti Belemu morju in dospeli 4. februarja v selo Soroko, kjer smo ostali cela dva tedna.
(Nadaljevanje sledi.)
Tudi nam je še vsem preveč v kosteh naš cuvstveni idea" lizem romantičnega ilirizma in mehko slovansko sanjarenje, ki premalo upošteva, da se država ne gradi samo s čuvstvi, ampak z dejanji, z vztrajno državljansko vzgojo, s sodelovanjem vseh državljanov pri celotnem državljanskem življenju, v družini, stanovih, občinah, da je država končno izraz našega dela, ne pa dar od zgoraj.
(Dr. J. Jeraj: Državljanska vzgoja.)
Lebring.
Lebring. Redkokdo izmed slovenskih vojakov iz bivše svetovne vojne se je ognil taborišča Lebringa. Po imenu ga menda prav vsi poznajo. Med Gradcem in Mariborom, ob postaji istega imena, so zgradili mesto iz barak, ga ogradili z bodečo žico, okrog katere je bilo uro hoda. Taborišče je bilo prvotno namenjeno samo za vojne ujetnike, za katere pa je ostala le ena četrtina prostora. Drugod pa so nastanili drugi bosanski polk in pomožne oddelke, kateri so se rekrutirali iz slovenskih dežela. Tako je Avstrija svoje slovanske vojake kar z vojnimi ujetniki zravnala.
Lebring. Če si v Gradcu na kolodvoru zahteval vozovnico «Nach Neu-Sibirien», si jo brez nadaljnjih pojasnil dobil za Lebring. Kaj se še kdo spomni mraza pozimi osemnajstega leta? Po 24° R je kazal toplomer. Ri že še prenašali, da ni stala megla samo tako visoko, da si skoraj zasegel skozi njo*, in večala s svojo vlago mraz.
Lebring. Hungerlager (stradališče) so mu tudi rekli. Kaj bi drugo pripovedoval. Naj mrliška knjiga pove svoje. Kot vzrok smrti je pri nekaterih vpisano Aushun-gerimg, izstradanje. Pa je prišel ukaiz, da se ne sme kot vzrok smrti nikdar vpisati izstradanje, ampak allgemeine Korperschwache, splošna oslabelost telesa. Tovariši! Malo manj kakor šeststokrat je v mrliški knjigi taborišča Lebringa vpisana za vzrok smrti splošna telesna oslabelost. Če pa prištejemo še tuberkulozo, ki jo človek ne dobi ravno od presitosti, in jetika je najbolj žela Bosance, pa lahko rečemo, da leži v Lebringu pokopanih, do smrti izstradanih, skoraj tisoč ljudi. Koliko jih je pa prej odšlo in so drugod legli v grob.
lustitia fundamentum regnorum — pravičnost je temelj državam, so vedeli že poganski Rimljani. Pa sem bral v prvem zvezku mrliške knjige v Lebringu pod št. 187, da je umrl od 2. bos. polka od XII. nadomestne stotnije dme 15. decembra 1915. infanterist Simo Zečevič, rojen leta 1840., torej 75 let star, vsled starostne oslabelosti. Za Bosance torej vojaška službena dolžnost ni m» koli prenehala. Seveda. V Bosni pred okupacijo rojstnih knjig res niso vodili. Je že mogoča pomota. Samo le preveč nad petdeset let starih Bosancev je pokopanih v Lebringu, za katere pred smrtjo ni bilo mogoče dognati, koliko so stari, po smrti, čudno-, so pa vojaška oblastva še za dan rojstva niso vedela.
Po okupaciji je pa v Bosni Avstrija vodila rojstne knjige. Pa je kljub temu umrl 11. maja 1917. v Lebringu vojak 2. bos. polka Nikola Gogič, ki je bil rojen 1. 1900, Pljučnica ga je pobrala. Vpisan je v II. zv. pod št. 269.
Avstrija! Slovanom nisi znala biti pravična, zato so se razmajali tvoji temelji in si se zrušila.
Lebring, clie Wanzenfront. Trdno in neizprosno smo vodili boj proti stenicam, pa so nas kljub temu skoraj požrle.
In da boste vedeli, kako je vojaško poveljništvo v Gradcu samo presojalo Lebring, naj še to povem. Pred «naprej postavljenimi» sem se bil spozabil in sem naglas mislil. Za kazen me niso poslali na fronto, kakor sem sam želel, ampak po njih lastnem v hujše v — Lebring.
Lebrinig. Kadar nam je le preveč šel na jetra, smo mu rekli lepo po naše Jetrišče. Pa smo se zbrali in odšli jezo hladit ali v Šenčur — St. Georgen — (mi smo vse lepo po naše prekrstili) ali pa v Šrnar jeto — St. Margareten — k Slepemu Janezu (Gasthaus beim Hoffer), ki ravno tako
9
leži kakor naš domači Slepi Janez. Pri drugi eaši smo zapeli že Lepo našo domovino, pri tretji Hej Slovane, pri četrti pa Kaj nam pa morejo.
Pa kaj bi pravil. Saj je minulo. In tudi predolgo bi bilo.
Lebring. Tisoči in tisoči so te na drobno prekleli. Pravijo, da tam, kjer so stale barake, spet žito raste. Prav je!
Bog ve, ali se borovci okrog pokopališča, kjer čaka vstajenja skoro dva tisoč fantov in mož, še sklanjajo nad grobove in pošumevajo večno pesem uspavanko njim, katerim je bil svet tako krivičen?
Bog ve?                                                                     J. Jalen.
Iz organizacije.
Nova pravila. Na zadnjem obenem zboru decembra meseca lanskega leta sprejeta pravila je potrdila kraljevska banska uprava z odlokom Pov. II/2 No. 1731/6 dne 3. julija 1931.
Novo ime zveze. Zveza slovenskih vojakov iz svetovne vojne s sedežem v Ljubljani ima odslej naslov: Zveza bojevnikov — Ljubljana.
Podružnice zveze se imenujejo skupine.
Iz zvezinih pravil: Namen Zveze je, gojiti prijateljstvo med člani, skrbeti za moralno, pra\no in gmotno pomoč članov, invalidov in sirot v vojni padlih vojakov; pospeševati napravo primernih spomenikov padlim tovarišem, delati za ureditev vojaških pokopališč in skrbeti za počastitev spomina padlih vojakofv; zavzemati se za pravične koristi članov; skrbeti za izobrazbo članov; obveščati domačo in tujo javnost o organizaciji, o našem narodu in Jugoslaviji; utrjevati narodno in državno zavest in edinstviol; pobijati kriva mnenja, ki jih o našeim narodu in državi širijo po svetu sovražniki; delati za dobrobit in obrambo našega naroda in države; negovati med slovanskimi narodi vzajemnost in prijateljstvo; ustanavljati dobrodelne ustanove,, gospodarska podjetja, vojni muzej, knjižnice itd.; upravljati Colaričev sklad in druge podobne ustanove po posebnih določilih; sodelovati z drugimi sorodnimi organizacijami. — Sredstva v dosego namena so: članarina, darovi, zbirke, volila, dohodki prireditev in podjetij ter prostovoljni prispevki, dalje zbortoivanja, prireditve in razni tečaji. — Osrednji odbor sestoji iz širšega in ožjega odbora. Širši odbor tvorijo vsi predsedniki «skupin» ali njihovi namestniki ter ves ožji odbor. Ožji odbor sestoji iz predsednika, I. in II. podpredsednika, tajnika, blagajnika, gospodarja, arhivarja in treh odbornikov. — Redni občni zbor se vrši enkrat na leto, v novembru ali decembru. Izredni pa po potrebi, oziroma na željo dveh tretjin skupin. Odbor mora sklicati tak občni zbor najkasneje v dveh mesecih po zahtevi. Občni zbor se mora vsaj mesec dni prej naznaniti v dnevnikih. Občni zbor je sklepčen, ako so navzočni zastopniki vsaj tretjine skupin. Ako se jih udeleži manj, se vrši čez četrt ure nov občni zbor z istim dnevnim redom, ki je sklepčen ne glede na število prisotnih skupinskih delegatov. Na vsakih začetih 20 članov pošlje skupina po enega delegata. Samostojni predlogi morajo biti vsaj tri dni pred občnim zborom v rokah odbora. Predlogom, ki jih stavi kak član šele na občnem zboru, mora pred1 razpravo pri-poznati občni zbor upravičenost.
Skupine zveze bojevnikov imajo posebna pravila, ki so skoro popolnoma enaka kot centrale, in imajo tudi isti namen kot Zveza bojevnikov. Za skupine bo dal osrednji odbor pravila v tisk in jim jih bo razposlal.
Dosedanje podružnice ZSV. naj skličejo takoj izredne občne zbore z dnevnim redom: izprememba pravil, volitev odbora in slučajnosti ter naj sprejmejo nova pravila. Oklic za občni zbor kakor tudi nova pravila naj predlože politični oblasti (sreskemu načelstvu, v Ljubljani policijski upravi) v odobrenje.
Za vojni muzej zbira naša zveza zanimivosti z bojišč predvsem slike, dnevnike, knjige itd. Vse tovariše, ki lahko te stvari pogrešajo, prosimo, da jih poklonijo naši zvezi.
Radii izdaje knjige o spomenikih vojnim žrtvam rabimo slike vseh spomenikov, ki so bili postavljeni v Dravski banovini vojnim žrtvam. Zaradi tega prosimo zlasti vse občinske ali župne urade, da naim pošljejo slike vojnih spomenikov, voja-ših grobišč, s kratkim opisom slavnoteti odkritja in vseh na spomeniku vklesanih imen padlih  tovarišev.
Društveni prostori osrednjega odbora naše zveze so v Ljubljani, v gostilni pri «Jerneju», Sv. Petra cesta št. 85, kjer naj se tovariši, ki pridejo v Ljubljano zglase, da dobe nadaljnja navodila.
Z organizacijo «Udruženje vojnih invalidov» je naša zveza v stalnih stikih in je njen predsednik v Ljubljani tudi član osrednjega odbora.
Na zadnjem občnem zboru Zveze bojevnikov je bil izbran naslednji odbor: predsednik: general Maister Rudolf, I. podpredsednik: Matičič Ivan, II. podpredsednik: Bomač Franc, tajnik: Rozina Ivan, blagajnik: Wagner Rudolf, gospodar: Sturm Rado, arhivar: Rigler Alojz, odborniki: Pire Jože, Turel Alojz in Marinko Ivan. Za preglednika pa Plesničar in Masič Pavel.
Vsi dopisi za organizacijo in prispevki za list naj se pošiljajo v Ljubljano, Dunajska oesta št. 14.
Kdaj in kolikokrat bo «Bojevnik» izhajal ne moremo še točno ugotoviti. To boi odvisno ocl reorganizacije zveze same in od odziva posameznikov in skupin. Ako bodo skupine po-prijele, tedaj bo izhajanje glasila zagotovljeno, izhajal bi na tri mesece.
Razno.
x Prevod francoskega besedila na slikL vojnega pokopališča ob Mar ni v Franciji na str. 5. se glasi: «Vi, ki se preko njihove Kalvarije in preko teh krvavih poljan pomikate kot romarji k njihovim grobom, čujte hrupne glasove, ki prihajajo s teh žrtvenikov: «Narodi, bodite edini, ljudje, bodite človeški.»
V  Londonu se je vršilo veliko zborovanje za mir in razorožitev, katerega so se udeležili zastopniki vlade in vseh političnih strank. Na zborovanju so govorili min. predsednik Mac Donald, dalje predsednika konservativne in liberalne stranke Baldwin in Lloyd George. Posebno ognjevit govor je imel Lloycl George, ki je dejal med drugim: «Nikdar ne bomo dosegli dejanske razorožitve, ako ne bomo opustili misli na nove vojne ne le na papirju, temveč posebno v naših srcih.»
V  Parizu so se sestali sredi julija t. L nemški in francoski državniki, Poizdravila jih je tisočglava množica z vzkliki: «Naj živi mir!»
Na Dunaju je 25. julija 1.1. zborovala delavska internacijo-nala. Pri tej priliki je izjavil njen predsednik Vandervelde: «Vse svoje sile, vse svoje moči moramo zastaviti, da se ohrani trajni mir. V slučaju nove voljne bi bila delavska internacijo-nala enotna in bo nastopila proti vsem, ki bi hoteli motiti svetovni mir.»
Bivši italijanski ministrski predsednik Nitti je v Nizzi na zboru društva za razširjenja mirovne ideje koncem julija t. L v svojem govoru zahteval brezpogojno in odkritosrčno sprejem idej miru ter je pozval ljudstva, da preprečijo izbruh novih sovraštev, ki znajo biti usodepolna. Dejal je, da ni kulturno dlelo sejati sovraštvo, da vsako voljno plača ljudstvo in da je vzgajati rod, kateremu je beseda ljubezen nepoznana, satansko delo. Ostro je obsodil fašizem in njegovo politiko, ki straši s topovi in sablami.
Izgube v svetovni vojni (1914—1918) vseh vojskujočih se* držav znašajo približno 10 milijonov mrtvih in 25 milijonov ranjenih. Poleg teh je bilo nekaj mrtvih in ranjenih v nevtralnih državah (Švica in Nizozemska), na morju pa radi podmornic tudi precej civilnih potnikov, ne samo moških, temveč tudi žen in otrok.
Največ žrtev je do sedaj izmed vojn in vstaj zahteval tako zvani Taiping-upor na Kitajskem od 1. 1851. do 1. 1866., kjer je izgubilo življenje doi 20 milijonov ljudi. Taiping pomeni «veliki mir», ker so uporniki zahtevali reformo vladlavine na krščan-sko-komunistični osnovi.
Cenjenemu občinstvu se priporoča popolnoma preurejena
Gostilna   P* Mahraie
(pri Fistru) LJUBLJANA, Zaloška cesta št. 8.
Toči prvovrstna štajerska, dolenjska in dalmatinska vina. Priznano  dobra kuhinja.  Abonenti se  sprejemajo.
ANTON LEGAT
LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA CESTA ŠT. 28,
specerija — delikatesa
lastna moderna pražama za kavo
10                   Vse naše tovariše pozivamo, da se pri nakupu blaga in v poslovnih zadevali obračajo na tvrdke, ki oglašujejo v našem glasilu.
„Orient" a. z o. z.
Tvornica kemičnih in oljnatih barv, lakov, firnežev in steklarskega kleja.
Laki za pode. Najfinejše oljnate barve. Pasta za pode. Bronce v vseh barvah.
Velika   zaloga   slikarskih   in pleskarskih potrebščin, tušov, pastel, šolskih in umetniških barv ter slikarskega platna.
Tvornica: Resljeva cesta 23.
Telefon 2935
Prodajalna: Dunajska c. 14.
Telefon 3045
TISKARNA
ANDREJ SEVER
LJUBLJANA- MOSTE
ZALOŠKA CESTA 25
TISKOVINE
ZA TRGOVCE,
URADE ITD.
LEPAKI,
LETAKI,   CENIKI
VIZITKE ITD.
Gradbeno podjetje
SAKSIDA in DRUG
D. Z 0. Z.
LJUBLJANA
Poljanska cesta št. 91 Telefon št. 3330    —    Čekovni račun št. 14.260
NIZKE CENE.
Velika  zaloga  dvokoles  Tribuna,  Styria, Diirkopp,  Pariš,  Record,  Sachsovih  motorjev, šivalnih strojev, otroških vozičkov najnovejših modelov.
Izdelujejo  se tudi vozički po naročnikovem  okusu,  prevozni  triciklji,  invalidski vozički, posamezni deli in pnevmatika.
Prodaja na obroke.           Ceniki franko.
«TRIBUNA» F. B. L.
tovarna dvokoles in otroških vozičkov
LJUBLJANA
Karlovška cesta št. 4
Podjetje za popravljanje in previjanje
generatorjev, elektromotorjev in transformatorjev
vseh napetosti.  —   Specijalni oddelek za
popravljanje in previjanje  avtodinam.
Montaža za luč in pogon.
KAROL NARBESHUBER
LJUBLJANA—MOSTE
Telefon št. 3195.
FRANC JAGER
TAPETNIK     ,
Ljubljana, Sv. Petra nasip 29
priporoča svoje najmodernejše fotelje, vsakovrstne žimnice in otomane, žimo, zložljive postelje, patentne divane itd.
11
KOLIKO JIH JE? ..
Saj ne boste uganili, niti kdo je to, niti koliko jih je. Zato naj Vam jaz povem. Drug za drugim so. Vsak v svojem avtomobilu. Vsa kolona je dolga 2 km. Tako stoje drug za drugim od pošte v Ljubljani do cerkve na Viču. Ali že veste, kdo je to? To so sami šoferji, ki so se izučili pri meni, vsak poedini Vam lahko pove, da je bil s poukom izredno zadovoljen. Stopite tudi Vi med vrste mojih učencev in pišite še danes na naslov: Šoferska šola Gojko Plpenfoaclier, Ljubljana, Gosposvetska cesta št. 12.
Poslal Vam bom takoj vse informacije. Ne odlašajte, pišite takoj!
JrBk <
GOREČ
DRUŽBA   Z O. Z,
LJUBLJANA
II palači Ljubljanske kreditne banke
in
Gosposvetska cesta št. 14
(gostilna Nov! svet).
N  a f   b   o   1   j   š  a
KOLESA
In   najceneje
Vse   potrebščine   za  kolesa,   šivalni   stroji,   potrebščine   za   mctocikle   in  avtomobile,
Fotografske aparate in potrebščine
v največji izbiri prodaja najugodneje
drogerija „ADRIJA"
mr. ph. S. BORČIČ
LJUBLJANA - Šelenburgova ul. št. 1. - LJUBLJANA
STANE RAKOS
Specijalna   mehanična  delavnica, zaloga koles, pnevmatike in nadomestnih delov.
LJUBLJANA (Vodmat)
Društvena ulica št 2.
^ ,- Kipi, relijefi, ornamenti, cer-\y^yy'— kvena in stavbna dela, umetni kamen, okviri itd. Mavzoleji, grobnice, nagrobni in javni spomeniki, ograjice, vaze itd. Uklesavanje in zla-tenje napisov, porcelanske slike,   svetdke,  poprave   itd.
FRANJO KUNOYAR
kamnoseška-kiparsko podjetje POKOPALIŠČE SV. KRIŽ
LJUBLJANA
Priljubljena   izletna  točka   Ljubljančanov
Gostilna „PRI ROGOVILCU"
na Črnučah
Senčnat vrt. Popolnoma na novo opremljeni gostilniški prostori. Izborna kuhinja« Zajamčeno pristna vina. Stalne avtobusne zveze z Ljubljano. Cene zmerne, postrežba točna.  Za obilen poset se priporoča
FRAN VILFAN
gostilničar
Pazite
na
znamko
	
	H»  jfvn,
	[pSro
\%0fjWj^'	r
KAROL   SITAR,   tapetnik
LJUBLJANA, WOLFOVA ULICA ŠT. 12.
Otomani od 520 do 820 Din. Zimnice (modroei): Zgornje od 220 Din
navzgor, močne spodnje 290 Din. Vse najsolidneje. Konkurenčne
cene. Točna postrežba.
Cvetličarna   Pavel  Šimenc
LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA 33, se priporoča za izdelavo svežih
in suhih vencev s trakovi in napisom kakor tudi nagrobnih šopkov
in šopkov za neveste. — Telefon 27-89. — Čekovni račun 13.835.
PAVEL ŠIMENC, pokopališki vrtnar,
SV. KRIŽ-LJUBLJANA, se priporoča za zasajanje družinskih grobnic in grobov s cvetlicami kakor tudi za njih oskrbovanje med vsem poletjem. Sveže cvetje vedno v zalogi. Izposojanje dekoracijskih rastlin ob smrtnih ali godovnih dneh vsakomur na razpolago.
Telefon 27-89.                                                      Čekovni račun 13.835.
Priporoča se
GOSTILNI!   „PRI   NRCETO"
V LJUBLJANI, SMARTINSKA CESTA 3, ki toči pristna dolenjska in štajerska vina in ima vedno gorka in mrzla jedila na razpolago
IGNACIJ IN HELENA BANKO
Foto-aparate in druge foto-potrebščine kupiš najbolje v foto-trgovini
Joško šmuc
LJUBLJANA, WOLFOVA ULICA ŠT. 12, DVORIŠČE
SOLIDNO BLAGO!          TOČNA POSTREŽBA!          NIZKE CENE!
Ž I M N i C E    (modroee), O T O M A N E
divane, fotele, «Couch» zofe, mreže in vse tapetniške izdelke prodaja najceneje IGNACIJ NAROBE, tapetnik in dekorater v Ljubljani, Gosposvetska cesta št. 16 (v hiši, kjer je restavracija «Pri levu»).
RLBIN 5IFRER, puškar,
Ljubljana, Gosposvetska cesta št. 12 (poleg restavracije «Novi svet») Potrebščine za lovski in ribarski šport. Delavnica za popravila. Montiranje daljnogledov.   —    Cene najnižje, postrežba točna!
modna in športna trgovina za dame in gospode. LJUBLJANA, ALEKSANDROVA CESTA ŠT. 1.
PO H I ŠT VO
Spalnice iz trdega in mehkega lesa in razno drugo pohištvo
prodaja najceneje
MATIJA ANDLOVIC, LJUBLJANA, KOMENSKEGA ULICA ŠT. 34
JOSIP KREGAR, mestni tesarski mojster,
LJUBLJANA, KODELJEVO ŠT. 19, se priporoča za vsa tesarska dela, kakor lesene hišice, ostrešja za hiše, vile in razne industrijske stavbe, lesene stopnice, lesene mostove, in sploh za vsa dela, spadajoča v njegovo stroko; vse izvršuje solidno in po najnižjih cenah.
TVORNICA ZRCAL IN BRUSILNICA STEKLA
A. VRHOVEC
LJUBLJANA, ZA GRADOM ŠT. 9 (na koncu Streliške ulice), izdeluje vsakovrstna brušena in nebrušena stekla kakor tudi stekla za avtomobile. Graviranje in matiranje stekla; popravlja stara, pokvarjena zrcala.  —  Delo  solidno!  — Cene  konkurenčne!
Higienična pralnica in svetlolikalnica
FR A N C    ŠIMENC
LJUBLJANA, KOLODVORSKA ULICA ŠT. 8 Kemično snaženje oblek
IVAN BRUNCIC
stavbeni in pohištveni pleskar in ličar
LJUBLJANA, Kolodvorska ni. 23
Izvršuje vsa v stroko spadajoča dela in se toplo priporoča cenj. naročnikom.
Cene zmerne.         Tel. 3476.         Delo solidno.
Žepni PObci za dame in gospode
Velika izbira! A. & E. SKflBEftfiE — tijabljaoa.
Tovarniška samoprodaja narejenih oblek znamke
„TIVAR"
po originalnih tovarniških cenah
Ivan Kos, Ljubljana
Sv* Petra cesta št 23 in Celovška cesta št 63 KRANJ, Glavni trg št 707.
Čud
e z n 1
bal
z a m
Jaz s. Alojzija, bolniška Marijina sestra iz zavoda Vineenti-num, se čutim primorano zahvaliti se Vam za Vaš izvrstni Radio Balzam, s katerim sem odpravila 41 let stara kurja očesa. — Zahtevajte povsod le Radio Balzam. Rešite se tudi Vi kurjih očes, bradavic, trde kože itd. — Lonček za 10 Din (predplačilo) ali 18 Din po povzetju, 2 lončka 28 Din pošlje:
R.Cotič, Ljubljana VII, Kamniška ulica 10 a
DOMINIK BATTELINO »asi. sin
tovarna cementnih izdelkov
LJUBLJANA, Slomškova ul. 19
Telefon št. 2550
Izdeluje stopnice, cementne plošče za tlak,
cementne cevi, teracotlak in vsa v to stroko
spadajoča dela«
13
Zahtevajte cenike!
Zahtevajte cenike!
M. ŠTELE & I. PIELICK
trgovina s sadjem,  zelenjavo   in   deželnimi   pridelki   na  debelo
Telefon interurb. 2547           LJUBLJANA            Poštni predal št. 200
Naslov za brzojavke: ŠTELE PIELICK Pisarna: Šolski drevored (semenišče)                        Skladišče v lastni hiši na Taboru št. 12
Nudi vedno najceneje vsakovrstno južno sadje, katero uvaža direktno od produceta, posebno pomaranče in limone
Za vagonska naročila zahtevajte posebne cenike!
Ustanovljena leta 1845.
Tovarna J0S.REIGH, Ljubljana
Barva in kemično čisti
obleke, plašče, klobuke, nogavice,
čipke itd. Kemično čisti tudi kožuhovino,
rokavice, preproge, zavese itd. Plisira svileno in volneno blago. Sprejema obleke tudi samo v likanje. Svetlolika in pere srajce,
ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga
in lika domače perilo.
Sprejemališča:
Poljanski nasip 4—6 šelenburgova ulica 3
Celovška cesta 49 (Šiška) Tržaška cesta 8
«Vzajemna pomoč »
reg. pom. blagajna v Ljubljani
zavaruje vse osebe brez ozira na starost za posmrtnino
od 1.000 do ^5.000 Din
brez predhodne zdravniške
preiskave.
Najcenejše ljudsko zavarovanje.
Anton Bokal
LJUBLJANA,  Slomškova uL 19
Telefon 25-27
Dobava in polaganje parketov
Raznovrstne bakrene kotle
za žganjekuho, brzoparilne kotle, pocinkane in bakrene, pralne kotle in druge gospodarske potrebščine izdeluje solidno in toeno tvrdka
Josip Otorepec
d. z o. z.
LJUBLJANA
Za Gradom št. 9 (ob koncu Streliške ulice)
Sprejemajo
se tudi
vsakovrstna
popravila
Brezobrestna posojila
za zidavo hiš, za nakup hiš in posestev, za prevzem hipotek na hišah in posestvih  daje svojim  članom
»JUGOGRAD"
jugoslovanska gradbena in kreditna zadruga r. z. z o. z. v Ljubljani, Kolodvorska ulica 35/1.
Krajevno zastopstvo: Maribor, Aleksandrova c. 48
Pravila proti plačilu 5 Din v znamkah. Za odgovor prosimo znamko. Uradne ure od 8. do 12. in od 4. do 18. ure.
14
Josip Olup ~ Ljubljana
Stari trg št. 2           Pod trančo št. 1
Trgovina   moške  konfekcije,   manufakture   iz priznanih čeških, angleških in domačih tovarn,
Moško  perilo   iz  lastne  tovarne  «Trigfav». Obleke in perilo se izvršujejo tudi po meri.
Postrežba točna.                          Cene solidne.
Hotel MIKLIC v Ljubljani
nasproti glavnega kolodvora«
72 sob, v novi zgradbi v vsaki sobi tekoča voda, centralna kurjava, kopalnice, lift. V podpritličju dve dvorani za seje, sestanke in prireditve brezpačno na razpolago. — V hiši sta menjalnica „Putnik" (Tourist-Office) in prodajal-nica vozovnic za vse železniške proge.
Pijače, jedila in tujske  sobe so po priznano nizkih cenah in prvovrstne.
Popolnoma prenovljena restavracija
FINŽGAU
se vsem obiskovalcem ^ Brezij  priporoča. ^
Velik senčnat vrt — Obsežni notranji prostori. Ob vsakem dnevnem času gorka in mrzla kuhinja — Priznano dobra vina iz najboljših vin-^^    skih goric.     ^^
Postrežba   točna   in vestna. Cene zmerne.   =eeeeeeeeee
Pomislite, da je pisalni stroj
CONTINENTAL
vedno dober!
IVAN    LEGAT
LJUBLJANA
Prešernova ul. št. 44 Telefon int. 2636
MARIBOR
Vetrinjska ul. št. 30 Telefon   int. 2434.
Tovarišem bojevnikom
priporočam svojo gostilno
„Pri Jerneju"
V LJUBLJANI
Sv. Petra   cesta   št.  85
Priznano izborna kuhinja, zajamčeno pristna vina domačih goric.
Cene nizke, postrežba točna.
Lep vrt in velik salon, pripraven za društvene prireditve.
Društveni prostori centralnega odbora Zveze bojevnikov.
Franc Rozman
gostilničar.
15
Posetnikom Brezi] se toplo priporoča
gostilna
Gabri je I č j č
v
Čedne in snažne sobe za prenočišča.   —   Priznano dobra kuhinja. — Zajamčeno pristna vina.
Cene nizke. Postrežba točna
in  SOlidna. ^amBmmma^^Mmmm
Hranilnica dravske banovine, Ljubljana
prej Kranjska hranilnica v Ljubljani
Hranilnica dravske banovine, Maribor
Hranilnica dravske banovine, podružnica Celje
prej Južnoštajerska hranilnica v Celju
so  pupiiarno   varni  denarni zavodi  Dravske banovine,  katera tudi jamči za vse  njihove obveznosti z vsem svojim premoženjem in  vso  davčno  močjo
Sprejemajo vloge na knjižice in tekoči račun z najvišjim  obrestovanjem Dovoljujejo kredite, posredujejo v vseh denarnih poslih
Najbolj  varna  naložba  prihrankov
Izdaja Konzorcij lista »Bojevnik" (za konzorcij Ivo Marinko). — Odgovorni urednik Rudolf Wagner. Tisk Delniške tiskarne, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič). — Vsi v Ljubljani.
Restavracija
Ljubljana, Krekov trg
P. KOŠAK
priporoča svoja prvovrstna
vina priznano najboljših
vinogradnikov
Prav tako priporoča priznano dobro kuhinjo po zmernih  cenah.
Gostilna
Vodmat, Zaloška cesta