Poznate srcčo?
Spisala Darovana.
Dan potem ni bilo šole. Lentek je spisal svojo nalogo že takoj po zajtrku. Potem je pa brez pravega dela smu-kal po kuhinji in po hramu ter vohal in gledal, kaj delajo drugi. Včeraj so klali prešiče. Kar veselo je bilo pogle-dati veliki kup klobas, lepo okroglih in debelih. Skrbno je Lentek pazil, kako da se napravi taka reč. Že ob po-gledu mu je hotela kar sama smukniti dol po grlu, da ni držal ust močno zaprtih. »Lentek, ker si dobro izvršil šolsko nalogo, dobiš pri kosilu celo klobaso,« se oglasijo mati, ko so videli sinka, kako požira sline.
»Tisto pa že! Dobi jo, ker je jeseni tako pridno pasel prešiče,« dobrohotno pritrdijo oče.
»Jo dobim?   Ali jih boste spekli?«
«1 seveda, mar botno kar takšne jedli?« se odreže hlapec, ki je imel tudi sam precej dolge zobe za tako jed.
Lentek je vedel dosti. Veselje ga je prešinjalo. Šel je vun, v samoten kraj, da ondi nemoteno premisli svojo namero. Navzlic domačemu dirindaju in klobasam ni po-zabil   revnega Francka,  ne  svojih  sklepov.   Otroškolepe
misli so se mu porajale v glavi. Cel popoldan bo imel čas ter priliko, da namero izpelje.
Tako zatopljenega predrami hlapec, ki prinese mimo njega koš otavc. Nehote začne peti prav po hlapčevsko ono prežlahtno:
Klobase narejene so materi 'zročene; oj, da bi že sedli, oj, da bi jih že jedli!
Lentku to petje ni ravno ugajalo. On je namreč skle-nil drugače. Zdaj mu pa pride ta hlapec obujat poželjenje po klobasah! Pa vendar ostane pri svojem sklepu, Mamki božji na ljubo in da vidi srečo.
Opoldne pri kosilu je užival Lentek le samo prikuho, mater je pa že prej prosil, naj denejo njegovo klobaso vstran, ker jo hoče použiti pozneje enkrat.
Od sinoči še je imel Lentek shranjenih par lepih jabolk na polici. Naskrivaj jih je pustil smukniti v žep. Pod jopič je pa zmašil doberšen kos kruha in še nekaj skrbno v papir zavitega. Tako opremljenega so videli mati, kako je šel hitro po kosilu od doma. Niso ga po-klicali nazaj, saj so vedeli, da deček nima kaj slabega v mislih.
Lentek pa je stopal naglo. Proti Franckovemu domu. Čisto predolga se mu je zdela danes ta pot, Najrajši bi bil kar skočil pred Francka. Izročil bi mu vse, kar hran: pod jopičem in v žepu. Prav vzradostil se je, ko je za-gledal fantiča ob vogalu hiše, kako si prizadeva, da spravi majhen jerbašček, poln drv, na glavo.
»Malce počakaj, ti jaz pomorem,« priskoči Lentek. »Ali bolje, pusti zdaj, pa poglejva, kaj je v teh mojih žepih.«
Pa stopi Lentek pred Francka in mu ponudi — kakor včeraj, — s polnimi rokami kruha, jabolk in nekaj v papir zavitega. Francek, ves presenečen, ni vedel druzega, kot darove sprejeti iz rok usmiljenega tovariša.
»Bog ti povrni, dobri LentekU To je bilo vse, kar je mogel reči, Glas je zastajal Francku v grlu. Saj ta dan z materjo še nista drugega užila, kot skorjico kruha. Zdelo se je Francku, kot da je Lentek rešilen angel, ki ne pusti reveža v hudi stiski brez pomoči. Takoj  odhiti Francek
v sobo k materi, da ji pokaže, kar je ravnokar sprejel iz dobrih rok. Lentek se pa tiho splazi zadaj k oknu, da tam skrivaj opazuje srečo revnih. Vidi in sliši vse, kako moli uboga, čisto bleda žena, notri v sobi, sklenjenih rok, obrnjena proti podobi Device Marije:
»Hvala ti, o Mati zapuščenih ! Saj sem vedela, da me uslišiš. Ti si bila, ki si vdehnila fantiču plemenite misli. Le vodi ga, o Mati, po poti do neminljive sreče.«
Med tem je Francek v svoji radovednosti začel od-vijati papir, ki je moral hraniti pač nekaj posebno do-brega, kakor se mu je dozdevalo. 0 res! V dečkovih rokah se pokaže — velika, pečena klobasa.
»Jej, jej, glejte, mama! To je pa menda nalašč za vas,« je zajecljal Francek.
Lentku zunaj na oknu so bila pa skoraj ušesa pre-kratka in oči preozke. Hudo je oboje nategoval in na-penjal. Malo še, pa bi se bil prekucnil skozi okno noter v sobo. Onadva ga pa še niti zapazila nista — od same sreče ne. Naposled se pa vendar spomni Lentek, da ni dobro in varno, viseti tukaj na oknu. Lahko pride kdo mimo in izve za njegove skrivnosti, ki so ga storile tako srečnega.
Tisti večer je bil Lentek videti nekam posebno miren. Zgodaj se je spravil k počitku. Prej je pa še materi raz-odel, da je bil danes najsrečnejši dan za njega, kar jih pomni.
»Dragec moj, kakšno veselje imam, da te vidim sreč-nega. Le zmeraj bodi priden, pa bo tudi tebe vzljubila Mamka božja, kot betlehemsko pastirico nekdaj,« je rekla mati pa poljubila sinku nedolžno čelo. Lentek pa je kmalu potem zaspal in zasnival.   0 čem?   0 sami sreči. —¦
Zdelo se je Lenteku, da šeta v lepem gaju, koder dajejo vsa drevesa v najlepšem cvetju hladno senco. Ob strani izvira vrelec čiste vode. Ravno misli zajeti Lentek vode iz studenčka, kar se nenadoma razgrnejo veje, po-sute z zelenjem in cvetjem. Pred njim stoji — —¦ oh, lepa gospa v belem pajčolanu, posutem s kristalnimi biseri. Njej na strani se smehlja fantič angelskomilega obraza, ravno te velikosti kot on. Z vrčem, ki ga ima, zajame pri vrelcu vode ter je da piti Lentku. Mlada gospa mu pa z ljubeznivim glasom de:
»Poznam te, Lentek! Videla sem te, kako si bil usmi-ljcn in si pomagal revnima, ki sem jima jaz tnati. Glej, ta moj božji Sin te hoče imeti za svojega prijateljčka, za bratca svojega, ker tako ljubiš trpeče. Pa tudi jaz te sprej-mem za svojega. Tudi jaz ti bom Mati.«
Oj srečni Lentek! Spoznal je nebeško Kraljico in njenega Sina. Padel je na kolena. Sklenjenih rok je spre-jel nebeški blagoslov, ki mu ga je podala Mati božja s svojimi svetimi rokami. Postal je otrok Marijin v rosni mladosti, pa ne samo v sanjah, ampak tudi v resnici. Spoznal je pravo srečo, srečo Marijinega otroka — in še zdaj kot odrasel mladenič uživa to srečo v družbi Ma-rijini.
Ali si ne želite take sreče tudi vi?