3.000 DOLARJEV V REŠEVALNI SKLAD KATOLIŠKIH MISIJONOV
Ko smo sprožili nabirko v Reševalni sklad lista, smo si postavili ideal višji, kot pa smo ga upali z nabirko doseči. A še kot študente nas je učil prof. Ernest Tomec (letos obhajamo 25-letnico njegove smrti), da je treba ideal vedno dvigniti nekoliko više, da je potem stremljenje in prizadevanje za dosego tudi večje in sadovi obilnejši.
Če smo v začetku svoje akcije v Reševalni sklad Katoliških misijonov takorekoč upali proti upanju, lahko rečemo, da se nam zdi upanje o dosegi cilja vedno bolj utemeljeno. Bližamo se tretjini zaželene vsote in dejstvo, da je seznam darovavcev od številke do številke večji in pestrejši, nas navdaja z občutjem, da se akcija za ta sklad šele dobro prijemlje med naročniki in bravci.
Z današnjimi objavami se je sklad povečal za nekako 330 dolarjev; če jih pridružimo prej zbranim 528 dolarjem, dobimo že številko 853 dolarjev. Še slabih 150 dolarjev, pa borna na tretjini poti do cilja!
Od zadnje objave do danes so darovali:
V Argentini (v pesih): N. N, Remedios de Escalada, 1000; Štefan Drenšek, 1000; Sušnik Jakob, Slovenska vas, 600; BIPEGRO mizarsko podjetje (Bidovec-Petek-Grohar), 5500; družina Iglič, Slovenska vas, 400; Marija Gorše, istotam, 400; družina Zazula, Pa-lomar, 500 pesov.
Združene države (v dolarjih): Miss Angela Gospodarič, 25; Mrs. Antonija Burgar, 20; mrs. Jennie Žele, 15; Anton Rozman, 12; miss Jožefa Pauli, 10; mrs. Helena Remec in sinova Vladimir in Matija, v spomin rajnih v družini, 9; po 7 dolarjev so darovali: mrs. Jennie Zupan, č.g. Jože Snoj, družina Franc Medved 5; po 4 dolarje: družina Mak, Milica Ovnič in Franc Žele; po 3 dolarje: mr. Anton Jeglič in miss Anica Benedik; po 2 dolarja: č. g. Matija Tekavc, mrs. Ana Nemec, č. g. Jože Pirc, mr. Karel Klesin, mr. Franc Kamin; Miss Mary Hudolin, Mrs. Ana Zadnik, Mrs. Marija Žakelj, Mrs. Marion Štancar, Mr. Danilo Kranjc, Mrs. Antonija Trepal, Mrs. Gertruda Bokal, Mrs. Marija Ižanec, Mrs. Marija Štancar, Mrs. Agneza Pierce, Mrs. Ana Jalovec, č.g. Rudolf Urbič; po 1 dolar pa: Mrs. Angela Čebašek, Mrs. Jožefa Škrabec, Mrs. Lojze Zorenc, Mrs. Frančiška Skubic, Mrs. Ana Ahačič, Mr. Franc Petrič, Mr. Jožef Kete, 0.50 dol.; dr. Anton Stopar, 4 dolarje.
Kanada (v dolarjih): N. N., 20; M. M. B., 15.
Čile: č.g. Anton Žagar, 25 dolarjev.
Avstralija: o. Bernard Ambrožič OFM, 30 dolarjev.
Francija: Jožefa Vončina, Aumetz, 20 NF; Antonija Kogoj, Pariz, 38 novih frankov.
Koroška: Bravci Katoliških misijonov, 1000 šilingov; 100 šil. neimenovana iz Globasnice.
VSEM DAROVALCEM PRAV ISKRENI BOG PLAČAJ!
Redovne ustanove, ki pomagajo zasajati Cerkev in so polne skrivnostnega, za vsako izročilo Cerkve značilnega bogastva, naj se potrudijo, da bodo ta bogastva izražale in naprej izročale v duhu in naravi posameznega naroda. Skrbno naj razmišljajo o tem, kako bi mogle vključiti v krščansko življenje izročila asketičnega in kontemplativnega življenja, katerih semena je Bog včasih vsejal v stare kulture še pred oznanjevanjem evangelija.
V mladih Cerkvah je treba gojiti razne oblike redovnega življenja, da bi mogle odražati različno Kristusovo poslanstvo in življenje Cerkve ter se posvetiti različnim dušnopastirskim opravilom, na katera naj bi svoje člane pravilno pripravljale.
Posebej je treba omeniti razne poskuse, da bi se ukoreninilo kon-templativno življenje. Nekateri skušajo tako presaditi prebogata izročila svojega reda, ne da bi opustili bistvene prvine meništva, drugi pa se vračajo k njegovim prvotnim preprostim oblikam. Vsi pa naj si prizadevajo, da se bodo krajevnim razmeram primerno prilagodili. Ker kontem-plativno življenje spada k popolni navzočnosti Cerkve, naj se v mladih Cerkvah povsod obnovi.
(Misijonski odlok)
REDOVNIKI V AFRIKI
FRANC SODJA CM
Misijonski mesečni namen za junij:
Da bi se uspešno razvijalo redovništvo v Afriki.
Pojav redovniškega življenja je prakrščanski, le oblike so se tekom stoletij spreminjale. Svojskost evangelija so vprav evangeljski sveti, ki so podlaga vsakemu redovnemu življenju. In v vsej krščanski zgodovini je bogastvo redovnega življenja dokaz rasti in notranje moči Cerkve in prav tako je upadanje redovništvo znamenje usihanja krščanstva. Podobno je v vseh stoletjih opažati raznolikost v načinu redovnega življenja od skrajno kontemplativnega do čisto aktivnega ali apostolskega.
Zato je razumljiva, tudi danes, skrb Cerkve, da jo redovno življenje bogati in posebej da prav redovno življenje pospešuje delo, k! ga Cerkev ob koncilu in po koncilu gleda kot časovno nujnega. In med prvimi velikimi nalogami je misijonska.
Ne gre v junijskem misijonskem namenu za to, da bi se pomnožile redovne družine, ki sodelujejo pri misijonskem delu kot takem. Jasno, da Cerkev to silno želi in z vsemi sredstvi pospešuje, zato je tudi redovnikom izdala poseben odlok in v njem nakazala smernice, kako naj se redovne družine v svojem življenju in delu obnove, in jih posebej spominja na najodgovornejše apostolsko delo, to je misijonsko delo.
Namen, ki ga je dal našim molitvam sveti oče, misli na domorodne redovne družbe. Kajti koncilski misijonski odlok trdi: „Čim je Cerkev zasajena, naj se pridno pospešuje redovno življenje, ki ni le dragocena in vsestransko potrebna pomoč misijonski dejavnosti, ampak s popolnejšo posvetitvijo Bogu v Cerkvi razodeva in označuje notranje bistvo krščanskega poklica."
RAZNE REŠITVE
Najprej koncilski odlok spomni na to, da v mnogih „misijonskih" narodih meniško življenje ni nekaj tujega. Saj ga pozna hinduizem, budizem in ga spoštujejo tudi druga verstva. Cerkvi gre najprej za to, da se redovno življenje približa omiki in že danim verskim oblikam posameznih narodov. Kakor v drugih stvareh Cerkev ne sme vsiljevati nekaj
tujega, ampak mora graditi na naravnih danostih omik, se mora tudi v re-dovništvu odeti v izraz, ki je lasten posameznim narodom in torej pristen.
Zato je bilo že vse dvajseto stoletje med misijonskimi delavci razpravljanje, kako naj se redovne družine, ki so prišle v misijonske kraje iz Evrope oz. krščanskih dežel, prilagode v svojem redovnem življenju čustvovanju misijonskih narodov. Gotovo je bilo storjenih dosti napak, ker so te redovne družine ostale preveč evropske. Čim bolj pa so skušale razumeti potrebe redovnih kandidatov, tem bolj so se v posameznih narodih utrdile. In če kje, velja to v Afriki.
Koncilski odlok pa kar ukazuje: „Redovne ustanove, ki pomagajo zasajati Cerkev, naj se potrudijo, da se bodo izražale v duhu in naravi posameznih narodov. Skrbno naj razmišljajo o tem, kako bi mogle vključiti v krščansko življenje izročila asketičnega in kontemplativnega življenja, katerih semena je Bog včasih vsejal v stare kulture še pred oznanjevanjem evangelija.“
Oblikovanje redovnega življenja v misijonih gre v dvojno smer. Prvo je prilagojevanje starih redovnih oblik, ki so bile prinesene iz Evrope. In tudi to prilagojevanje more dobiti dve obliki. Ali posamezne pokrajine ostanejo v redovni družbi, ki je bila tja prinesena, a dobiia
svojski izraz. Ali pa se te veje odcepijo od prvotnega debla in ustanove svojo redovno družbo. Cerkev pospešuje obojno rešitev, kakor se pač kje pokaže potreba.
Se posebej pa že od Benedikta XV. podpira Cerkev ustanavljanje novih redovnih družb, ki naj bi zrasle čisto iz domačinskih tal in dobile res pristen in svojski izraz dotičnega naroda. Seveda more ta želja voditi tudi v pretiravanja. Prav v Afriki je v zadnjih 40 letih nastalo veliko ženskih redov, včasih morda z istimi cilji in skoro isto konstrukcijo redovnega življenja. Zato koncilski odlok opozarja: „Pozorni pa naj bodo škofje na svoji konferenci, da se ne bi redovne družbe z enakim apostolskim ciljem množile na škodo duhovnega življenja in apostolata.“
Posebej sta Benedikt XV. in Pij XI. govorila o bogomiselnih redovih, ki so za razvoj pravega krščanskega življenja v mladih Cerkvah nujno potrebni. Isto poudari misijonski odlok z besedami: „Kontempla-tivno življenje spada k popolni navzočnosti Cerkve, zato naj se v mladih Cerkvah povsod obnovi.“
BISTVENA SESTAVINA
Cerkev je nakazala le smer in dala pobudo. V zgodovini pa noben red ni nastal po ukazu cerkvenih predstojnikov, ampak se je iz malih početkov razvijal pod vodstvom Svetega Duha. Ni slučaj, da so skoro vsi redovni ustanovitelji proglašeni za svetnike ali zanje teče beati-fikacijski proces. Ce so iz novejše dobe, je na njih očiten znak svetega življenja.
Celo v nekatoliških skupinah je razcvet redovništva možen le v globokem religioznem življenju. Klasičen primer za to je protestantska redovna skupina v Taize, ki danes gotovo predstavlja enega najmočnejših duhovnih središč v Evropi in zlasti žarišče dela za zedinjenje.
Umetno ustanavljanje redovnih skupin v misijonskih deželah bi bilo nesmiselno. Rasti mora iz globine. Ko Cerkev priporoča v molitev re-dovništvo v misijonih, je že s tem izraženo prav to: treba je milosti in navdiha. Cim globlje bo evangeljsko življenje mladih Cerkva, tem bolj bo cvetoče tudi redovništva. Cerkvi kot vodnici vsega našega življenja gre pri tem za dvoje: 1.) da misijonski delavci ne spregledajo tega bistvenega elementa pri gradnji mladih Cerkva in 2.) da te redovne družine ne le rastejo iz globokega evangeljskega duha, ampak se odenejo s pristno obliko, ki je svojska dotičnemu narodu.
Ilustracija teh misli je poročilo o samostanu „pesmi in plesa“.
$am6-dtan jedrni in, ftleda,
V južnem delu Kameruna v Afriki so francoske klarise ustanovile kontemplativni samostan. To je bilo leta 1958 in okolica je bila večinoma poganska. Ustanoviteljica mati Marija Jezusova je vsekakor genialna žena. Njena misel je bila: ne dovažati evropskih sestra, ampak prav v tem samostanu najti možnost, da se bo afriška dekliška duša odprla in našla pot do kontemplativnega življenja.
Ko je poskušala oblikovati mlade redovnice po evropskih vzorcih pobožnosti, bolje, po zunanjih izrazih molitve in bogoslužja, je uvidela, da v Afriki živi drugačen svet. Dekleta se niso znašla. Začela se je z njimi razgovarjati o tem; skoraj je ustvarila svojski samostan, ki je ves zajet v strogost in pobožnost klaris, a je dobil nov zunanji izraz. Leta 1960 je imela le dve sestri z obljubami, danes je v samostanu 70 redovnic.
Mati Marija Jezusova je začela odkrivati afriško dušo. Prav v duhu koncila in najnovejših misijonskih smernic je z afriškimi novinkami
Sestre pri bogoslužju v samostanu „pesmi in plesa“.
razpravljala, kako bi naj lepše in najgloblje lahko izražale svojo pobožnost. Sama pripoveduje:
„Dale smo afriškim dekletom možnost, da same poiščejo svojski izraz svoji dušni težnji po bogomiselnosti. V družinskem krogu s temi dekleti sem jih prosila, da so pripovedovale o svojih vaških običajih, o strahovih in obrednih prepovedih, vse, kar jih je obdajalo od otroških let. S tem so se sprostile in same začele izbirati običaje, ki naj jih za-drže ali pa zavržejo.
V tem iskanju ima izvor tudi naš ples. Afrikanec je ritmično nastrojen. Od zibeli do groba izraža svoje življenje s plesom. Zakaj naj bi ga tedaj izločili iz religioznega življenja? Čisto same od sebe so naše mlade afriške sestre našle v gibih in pesmi izraz svoje molitve. Same so potem ta dognanja dopolnjevale, čistile, posvečale, dokler ni bilo porabno za bogoslužje. Za vsako nedeljo posebej sestavljajo plese in pesmi, ki iz njihove vere vro vedno sveže in nove. Obiskovalci so včasih naravnost prevzeti od te res celostne molitve, v kateri se človek z dušo in s telesom obrača k Bogu. Njim ni mogoče vsiljevati okorelih oblik. Na zapadu imajo svoj smisel, v Afriki ne.“
Samostan je postal zbirališče romarjev. Sangelima, nekdaj neznan kraj, je zdaj daleč naokoli znan po sestrah klarisah. Najprivlačnejša za obiskovalca pa je maša, ki ji sestre ob udarcih na tam-tam bobne prisostvujejo s plesom in pesmijo.
Ta samostan ni več osamljen primer. Koncil je pobudil odkrivanje duše posameznih narodov. Iz tega iskanja nastajajo nove oblike, ki pa niso drugo kot pristen izraz vere, molitve, ljubezni. S tem Cerkev danes zlasti v misijonih dokazuje, da je res mednarodna, da ni vezana na nobeno omiko, in kako važno je, da imajo misijonarji pred seboj vedno le eno misel: kako prinašati ljudem samo Kristusa in Cerkev, ne pa omiko, v kateri so živeli doma.
Če beremo v misijonskem odloku: „... zlasti v novoustanovljenih cerkvah naj se pospešujejo in gojijo take oblike redovniškega življenja, ki so primerne značaju in življenju domačinov in ustrezajo krajevnim navadam in okoliščinam,“ potem je ta poskus v Kamerunu sijajen primer, kako je koncilska miselnost vzvalovila misijonski svet.
ŠEPETAL BOM
Šepetal bom tvoje Ime,
sedeč samoten med sencami svojih tihih misli.
Šepetal ga bom brez besed, šepetal ga bom brez namena,
ker sem ko dete, ki kliče svojo mater po stokrat in stokrat, srečno, da more reči: Mati.
Rabindranat Tagore
Ob obletnici prihoda svetih bratov Cirila in Metoda v slovensk'■ kraj je ideja zedinjenja med normi še bojj prisotna. Papeži že celo stoletje trdijo, da smo slovanski katoličani most med pravoslavjem in katoliško Cerkvijo. Po koncilu je to naše poslanstvo še bolj nujno. Zato je pričujoča razprava lep opomin nam vsem, kako morejo človeške slabosti poglabljati razdor, in kako grade mostove in pripravljajo zedinjenje globoko krščansko življenje in pristna ljubezen. Razprava je bila objavljena v razmnoženim šmarnic Mati krščanske edinosti, ki jo je lani izdal mariboski škofijski ordinariat. — Uredništvo
Ko govorimo o zedinjenju, večina Slovencev pomisli predvsem na zedinjenje s pravoslavnimi kristjani. Kako je prišlo do razkola med pravoslavno in katoliško Cerkvijo?
Zgodovina' tega razkola je žalostna in dolga. II. vatikanski cerkveni zbor se v odloku o ekumenizmu ni hotel dotakniti vzrokov in krivde. O tem naj sodi zgodovina. V odloku le na kratko ugotavlja: „V tej eni in edini božji Cerkvi so že od začetka nastali nekateri razpori, ki jih apostol ostro graja kot obsodbe vredne; v poznejših stoletjih pa so nastala večja nesoglasja in nemajhne skupnosti so se ločile od
polnega občestva s katoliško Cerkvijo, včasih po krivdi ljudi na obeh straneh.“
Cerkveni zbor priznava krivdo tudi s strani predstavnikov katoliške Cerkve in jo obžaluje. Nekdanjo strogost in ostrino v cerkvenih sporih skuša deloma opravičiti s tem, da so tudi apostoli strogo nastopali. V tistih prvih časih je bila strogost potrebna, da se ohrani čistost nauka in cerkvena edinost. Saj je tudi Jezus naročil: „Če pa kdo cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar“ (Mt 18, 17). Kljub temu v cerkveni zgodovini ni mogoče vsega opravičiti. Po človeški slabosti in prenagljenosti se je zgodilo marsikaj, kar danes obžalujemo. Sv. oče Pavel VI. je ponovno prosil ločene brate za odpuščanje, prav tako cerkveni zbor, ki pravi: „Tudi o grehih proti edinosti velja pričevanje sv. Janeza: Ako rečemo, da nismo grešili, Ga postavljamo na laž in njegove besede ni v nas (1 Jan 1, 10). S ponižno molitvijo torej prosimo odpuščanja Boga in naše ločene brate, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.“ Te besede so namenjene tako pravoslavnim kot protestantom in anglikancem.
Vendar do vzhodnega razkola ni prišlo samo po krivdi ljudi. Zgodovina ugotavlja globlje vzroke. Ti so skozi stoletja polagoma pripravljali usodno ločitev, ki se je zgodila leta 1054. Kateri so ti vzroki?
Kot prvi vzrok navajamo splošen razvoj rimskega cesarstva in njegov vpliv na cerkvene razmere. Rimsko cesarstvo se je razdelilo na dvoje: na vzhodni in zahodni del. Konstantin Veliki je leta 328 začel graditi novo prestolnico ob prehodu iz Črnega v Egejsko morje. Po njem se imenuje Konstantinopel ali Carigrad. To mesto je postalo središče vzhodnorimske države. Imenovalo se je tudi novi Rim. Začelo je tekmovati s starim Rimom. Ne. le v političnem, marveč tudi v cerkvenem pogledu.
Pred Konstantinom Velikim je bilo tam, kjer je sedaj Carigrad, mesto Bizant. To mesto je imelo navadnega škofa, ki je bil podložen nadškofu v traški Ilerakleji. Ko pa je Bizant postal cesarjeva prestolnica, je bizantinski škof postal dvorni škof. Njegov ugled je zrastel. Dali so mu častno mesto takoj za rimskim papežem. Na cerkvenem zboru v Kalcedonu (451) je dobil pravico posvečevati škofe ob Črnem morju, v Mali Aziji in Trakiji. S tem je dejansko postal patriarh. V 6. stoletju si je carigrajski patriarh privzel naslov ekumenski tj. vesoljni patriarh. Grški cesarji so te težnje patriarhov po uveljavljanju podpirali. Carigrajski patriarh si je pozneje začel lastiti oblast tudi nad Ilirikom in Bolgarijo. V tej tekmovalnosti so se rimski papeži sklicevali na prvenstvo Petrovega sedežu. Grški patriarhi so to prvenstvo začeli zanikati. Vrhovno oblast odločanja in razsojanja v cerkvenih zadevah so papežu prvotno priznavali na Vzhodu, Zahodu in v Afriki. K papežu so se skozi dolga stoletja zatekali v sporih in težavah tudi sami carigrajski patriarhi. Razkol se je začel, ko so začeli zanikati papeževo vrhovno oblast.
Kot drugi globlji vzrok končnega razkola navajajo zgodovinarji splošno oddaljevanje evropskega Vzhoda od Zahoda, Prvotno je bil
skupni cerkveni jezile grški. Grški so znali vsi izobraženci v Rimtt in na Zahodu. Pozneje je na Zahodu latinski jezik izpodrinil grškega. Vzhodni del se je dalje razvijal v grškem duhu in jeziku, Zahod pa je začel ustvarjati svoje slovstvo v latinskem jeziku. Prišlo je do tega, da drugi drugih niso več razumeli. Vzhodna Cerkev se je oprijela svojega načina maševanja, zahodna svojega. Na Vzhodu so uporabljali kvašen kruh pri sveti daritvi in prejemali obhajilo pod obema podobama, na Zahodu so hostije pekli iz nekvašenega testa in uvedli obhajilo pod eno podobo. Na Zahodu so se v postnem času postili tudi ob sobotah, na Vzhodu so to imeli za nekaj nepravilnega. Na Vzhodu je bila nižja duhovščina oženjena in duhovniki so nosili brado, na Zahodu so določili, naj bodo duhovniki neoženjeni in brado so si brili. Takih drobnih razlik se je v stoletjih nabralo veliko. Vse to je pospeševalo oddaljevanje in odtujevanje. Premajhna izobrazba, ki je bila splošna slabost tistih časov, je bila vzrok, da niso znali iti preko nebistvenih reči.
Velik kamen spotike je bilo tudi to, da so na Zahodu v nicejsko-carigrajsko veroizpoved, ki jo molimo pri maši, vstavili besedo Filioque, po naše: in Sina; namreč, da Sv. Duh izhaja iz Očeta in Sina. Začeli so v Španiji, pozneje so to prevzeli v Rimu in papeži so to uradno sprejeli, ne da bi se posvetovali s predstavniki vzhodne Cerkve. V splošnem odporu proti Frankom, ki so ustvarili papeževo državo, in proti Latinom je spor o vprašanju in izhajanju Sv. Duha postal važen, čeprav v bistvu to vprašanje ni sporno.
To so nekateri globlji vzroki razkola.
Sedaj pa poglejmo, kako je do razkola prišlo.
Zgodovinarji ugotavljajo, da je med letom 313 in 843 prišlo na Vzhodu do 7 večjih ali manjših razkolov, ki so se pa vsi poravnali. Do novega, večjega razkola je prišlo za časa Fotija, ko je nastal spor zaradi odstavljenega zakonitega patriarha Ignatija, ki se je zameril bizantinskemu cesarskemu dvoru. Tudi ta razkol se je poravnal, čeprav je v cerkvenem življenju pustil globoke razpoke. Danes zgodovina Fotija precej opravičuje. Priznaval je papeževo oblast in je umrl v edinosti z Rimom.
Težke politične prilike v 10. stoletju so nasprotstvo med Vzhodom in Zahodom zaostrovale. Do končnega razkola je prišlo za časa carigrajskega patriarha Mihaela Kerularija. Spor je nastal zaradi različnih navad rimske in carigrajske Cerkve. Na vrsto je prišel tudi Filioque in vprašanje papeževe vrhovne oblasti, ki se ji je Kerularij odtegoval. Nesreča je hotela, da je papež poslal v Carigrad kot svojega odposlanca ognjevitega in prenaglega kardinala Humberta. Ta je nastopal zelo samozavestno in ostro. Razprave, ki so bile žaljive z obeh strani, So se končale s tem, da je papežev poslanec Humbert dne 1(5. 7. 1054 položil na oltar v cerkvi sv. Sofije v Carigradu listino, s katero izob-čuje patriarha Kerularija. Kerularij je na zboru svojih škofov za povračilo izobčil papeževe poslance. Tako je prišlo od prekinitve odnosov.
Ta razkola je ostal. Sovraštvo do Zahoda so poglobila še ropanja poznejših križarskih vojsk, zlasti za časa takozvanega Latinskega cesarstva v Carigradu (1204 - 1261). Križarji so odstavljali pravilno izvoljene grške škofe in patriarhe in postavljali prot.ipatriarhe. V svoji preveliki gorečnosti za enotnost in pravovernost Cerkve se niso znali vživeti v grško miselnost in grške navade. Med Grki je nastal strah pred latiniziran jem njihove Cerkve. Ta strah je ostal vse do novejših časov.
Grški razkol je polagoma, čez več stoletij potegnil za sabo tudi Ruse, Srbe, Bolgare in Romune, ker so v cerkvenem oziru bili odvisni od Carigrada.
Vzhodno krščanstvo je polagoma razpadlo na samoupravne narodne Cerkve.
Zgodovinski dogodki poznejših stoletij, na Vzhodu prodiranje Turkov in nato turška nadoblast, ki je na Balkanu trajala vse do 20. stoletja; na Zahodu pa boj papeštva z Normani in z nemškimi cesarji, so vprašanje razkola odrinili iz ospredja. Čas je pa storil svoje. Šele novejši čas, ko je zgodovina opravila važno delo in osvetlila dogodke v pravi luči in ko je svet zaradi tehničnega napredka postal majhen, vprašanje zedinjenja spet dozoreva.
Kakšna škoda je vzhodni razkol za sv. Cerkev! II. Vatikanski cerkveni zbor se s hvaležnostjo spominja, „da imajo vzhodne Cerkve že od začetka zaklad, iz katerega je zahodna Cerkev vzela mnogo prvin v liturgiji, v duhovnem izročilu in pravu. Tudi ne smemo podcenjevati dejstva, da so bile osnovne dogme krščanske vere definirane na vesoljnih zborih, ki so bili na Vzhodu“. Prizna jim, da so „te Cerkve veliko trpele in še trpijo, da bi ohranile to vero“. „Na Vzhodu najdemo tudi veliko bogastvo tistih duhovnih izročil, ki se je izrazilo posebno v meništvu, Tam je za časa slavnih cerkvenih očetov cvetela meniška duhovnost, ki se je potem razširila na Zahod in postala tako rekoč vir latinske redovne ustanove in ji pozneje dajala vedno novo svežino“. Tako pravi cerkveni zbor. Kako vse drugače bi potekala cerkvena zgodovina Zahoda, če ne bi bilo usodnega razkola!
Z druge strani, kakšna škoda za vzhodne kristjane, da niso ohranili tistega počela edinosti, ki je zapadni Cerkvi toliko pomagalo k svežini in bogastvu življenja po veri, namreč papeštva! Kakšna škoda, da vrata vzhoda niso bila odprta za sveže tokove, ki so napajali življenje Cerkve na Zahodu po usodnem razkolu!
Ko je bil papež Janez XXIII. še apostolski delegat v Bolgariji, je večkrat obiskal pravoslavnega nadškofa Serafina Soboleva in se z njim dolgo pogovarjal. Pri tem se je dogajalo, da je Angel Roncalli (papež Janez) polomil glavo na rame Serafina in vzdihnil: „Kako je to, da vi pravoslavni in mi katoličani nismo edini?“
Naši duhovniki, ki so živeli v Srbiji in so se pogovarjali s pravoslavnimi duhovniki, so mnogokrat slišali: „Blagor vam, katoličanom! Vi imate papeža.“ Eden od njih je celo rekel: „O da nam je barem toliko pape, koliko je črnoga pod noktom'“

ALOJZIJ GERZlNIČ
MATTEO RICCI (Ll MA — T’OU)
(Nadaljevanje)
Zasliševanje
Dober mesec po vsem tem je vodja urada za tujce C’ai Hsien -fen odločil, da so evnuhi prišli na njegovo področje, ko so dali jezuita Prijeti. Na javnem zasliševanju je moral Ricci več kot eno uro klečati, medtem ko ga je C’ai Hsien - č’en — pozneje je postal misijonarjev dober prijatelj — pestil, zakaj ni darove poslal preko njegovega oddelka. Ricciju se ni bilo težko zagovarjati. Skliceval se je tudi na neke vrste pridobljeno državljanstvo, kar naj bi ga izvzelo iz pristojnosti oddelka za tujce.
C’ai Hsien - č’en se je pomiril. Zagotovil je Riccija, da se mu ni ničesar bati in obljubil celo, da bo sam poslal cesarju spomenico. Ni pa dovolil, da bi ostal v Pekingu.
Riccija in spremljevavce so odvedli v „palačo za inozemce“. Dali so jim sobo s posteljami, stoli in mizami in s prostorom, kjer so maševali.
Namestnik ministra za t>cgočastje Ču Kno - co je dan za dnem Pošiljal k jezuitom komisarje, da so jih spraševali o tisoč stvareh, Slasti o nagibih njihovega prihoda na Kitajsko. Ricci je odkrito povedal, da so prišli oznanjat božjo postavo; poslal je ministru tudi rokopis naukov, ki jih uči — verjetno prepis knjige T’ien Ču sih - lu.
Ricci v Pekingu — svoboden
Ču Kno - co je na dvor poslal šest poslanic. V prvi je ostro kritiziral Ma - t’angovo postopanje; tujci pa da so brez krivde, vendar naj bodo pregnani iz Pekinga. Odgovora ni bilo. Tako je cesar molče odobril njihovo navzočnost. Morda je s tem hotel zoprvati uradnikom. Neki kitajski vir (Ming-ših Kao — Osnutek zgodovine dinastije Ming) pripoveduje tole: „Vzradoščen nad tem, da je (Ricci) prišel
tako od daleč, mu je cesar dal stan, plačo in darila in je z njim tako izvrstno postopal, da so vse vodilne osebnosti in državni mandarini tega moža spoštovali in stopili z njim vstik.
Ma - t’on (Ricci) je poslej živel v miru in ni več odšel drugam.“
Cesar Wan - li, ki je prišel na prestol 1. 1573 kot desetleten deček, je bil popolnoma pokvarjen človek. Živel je izključno v okolju svojega harema in tisočev evnuhov in se predajal počutnosti in pijančevanju.
Riccijevi prijatelji so odločno protestirali, da se jezuit ne more svobodno gibati. Končno je ministrstvo za bogočastje popustilo in 28. maja 1601 je bil Ricci prost v Pekingu.
Včasih je srečati trditev, da je bil Ricci v zaupnih odnošajih s cesarjem Wan - li. V resnici ga nikdar ni videl. Legenda je nastala, ker je cesar kmalu po odpustu jezuitov iz hiše za tujce prepovedal, da bi ure še kdaj odnesli iz cesarske palače — kot se je to takoj prve dni zgodilo —, marveč da naj za popravilo jezuite pokličejo v palačo.
Načrt za delo
Ko je zdaj Ricci videl resnični položaj od blizu, je spremenil mnenje, da bi bilo cesarjevo dovoljenje koristno ali celo potrebno za širjenje krščanstva. Ker je cesar molče sprejel njihovo bivanje v prestolici, je najpametneje, da tudi oni molče gredo na delo. Misijonarjeva strategija je bila v tem, da okrepi apostolat za izobražence v Pekingu in v duhu kulturne prilagoditve. Stiki z Evropejci naj se skrčijo na najbolj nujne. Apostolat naj bo „previden, brez trobentanja, pač pa z dobrimi knjigami in utemeljenimi razlogi“, da tako „prikažemo učenjakom resnico našega nauka, ki ne le da ni škodljiv, temveč je nasprotno koristen dobremu vladanju in miru v deželi.“ Paziti je, da se rajši pridobe dobri kot mnogi kristjani.
To so temeljne misli načrta, ki ga je Ricci 15. februarja 1609 sporočil viceprovincialu Franccscu Pasio.
Nekateri kritiki očitajo Ricciju, da se je preveč zanašal na „človeška“ ali „naravna“ sredstva. A to ne drži. Ricci je bil mož trezne presoje, obenem pa globoke in preproste vere. Jasno se je zavedal, da more samo božje delovanje doseči nadnaravne cilje krščanskega mi-sijonstva. Zato je vsak uspeh pripisal božji Previdnosti, katere posegi so se mu včasih zdeli kot čudeži. Pri tem pa ni bil ni kak nestvaren fanatik. Spoznal je, da milost ne deluje v praznini. Poslužuje se človeških sredstev in orodij. Vporablja tisočera skrivnostna pota, da „izvrši svoje čudeže“. Dolžnost teh orodij pa je, da učinkovanju milosti ne stavljajo zaprek in da ne prezro nobenega po sebi dobrega sredstva, ki more milosti in razsvetljenju pomagati v človeške duše.
Zadnjih devet let, ki jih je Ricci prebil v Pekingu, je bilo najbolj plodovitih v njegovem življenju. Kot predstojnik kitajskih misijonov je vodil in navdihoval delo po ostalih naselbinah. V vseh važnih vprašanjih je odločal v dogovoru z Vatikanom Ker mu je delovanje v Pekingu
jemalo toliko časa, so ga znatno razbremenili z imenovanjem Manoela Diasa („Starejšega“) za vicesuperiorja.
Spet obiskovavei in prijatelji
Predvsem se je posvečal tisti vrsti apostolata, ki ga je vršil že v Nančangu in Nankingu, le da še na širši podlagi. Komaj se je nastanil v lastni hiši, je začela pritekati reka obiskovavcev. Cesto so cesto pred njegovim stanovanjem po ves dan zapirali nakopičeni vozovi in nosila njegovih gostov. V nekaj mesecih je imel prijateljske odnose z najvažnejšimi uradniki. Med najpogostejšimi obiskovavei je bil C’ao Jii-pien, katerega odločni protesti so toliko pripomogli, da so Ricci ju dovolili svobodno gibanje. Šen Ji-kuan je bil že od 1. 1594 državni svetovavec. L. 1603 je postal ministrski predsednik. Na tem položaju je ostal pet let in se je vsekakor izkazal prijatelja in zaščitnika jezuitov. Nankinški znanec Wan g Ju - šun je bil zdaj tajnik na ministrstvu za pravosodje. Zelo ga je zanimala matematika. Preko Wanga je Ricci spoznal še nekatere ministre. Minister za vzgojo Feng C’i je celo imel namen vpeljati v šole krščanski nauk. Na žalost je tik pred pokrstitvijo umrl šele 44 let star. V 1608 objavljenem delu Deset paradoksov je Ricci uporabil razgovore s Fengom o zlu in o človekovi večni domovini za posebno poglavje, v katerem nastopa Feng kot sogovornik. Kot drug tak sogovornik nastopa v knjigi Li T’ai - cai, notranji minister. Z njim se Ricci pogovarja o kračini in dragocenosti časa.
Vplivni krogi so vedno širši
Riccija in njegove nauke ni tako spoznal le Peking, marveč se je njegov vpliv razširil do vseh pokrajin ogromne države. V prestolico so se stalno odpravljali izobraženci, da so se tam prijavljali na izpite. Ricci piše o tem: „Med tisoči, ki se iz province stekajo sem, jih je mnogo, ki že poznajo misijonarje ali pa so čuli o nas in naših naukih ali so videli knjige, ki smo jih izdali. Zato moramo prebiti ves dan v sprejemnici pri obiskovavcih. Kjub hudi utrujenosti si vedno prizadevamo, da vsakega gosta prisrčno sprejmemo. Tako si pridobivamo njihovo naklonjenost. Vsem govorimo o stvareh, ki se tičejo naše svete vere.“
Leta 1605 pa je jezuit Alfonso Vagnani pisal iz Nankinga v Evropo : „Sloves, ki ga dobri oče Matteo Ricci uživa med Kitajci, 'število Pomembnih osebnosti, ki ga obiskujejo, in izredno spoštovanje, ki k a je deležen v celem cesarstvu, je neverjetno. .. Kitajci menijo, da v Evropi ne more biti nikogar, ki bi mu bil enak. In če pravimo, da So tam še bolj nadarjeni ljudje, ne morejo veljeti. Resnično, vsakogar Pridobi z očarljivostjo in vljudnostjo svojega obnašanja, s-svojo konverzacijo in z globoko krepostjo, ki se razodeva v njegovem ravnanju.“
(Nadaljevanje sledi.)
Sredi afriških gozdov
P. JOŽE KOKALJ DJ
Beseda čibote — v jeziku plemena Bemba — pomeni mir. Res, tukajšnji prostrani gozdovi s številnimi vasicami in osamljenimi kolibami so potopljeni v globoki mir. Tu ni industrije, ni prometa, ni trgovine.
Na misijonski postaji Čibote delujeta dva kanadska misijonarja iz družbe Belih očetov. Nimata redovniškega brata. Nimata nobenega misijonarja laika.
J n vendar njun misijon obsega področje, ki je nekoliko večje kot cela Gorenjska. Na zemljevidu boste to področje našli jugozahodno od jezera Tanganyka, v severnem delu republike Zambije. Razen misijonske postaje, kjer imata misijonarja svoj stalni dom, je njuni skrbi izročenih tudi 24 podružnic na vsem tem prostranem področju. Vsaka podružnica ima cerkvico ali kapelico. Do najbližje pošte je daleč kot od Ljubljane do Maribora, do prvega zdravnika pa kot od Jesenic do Zagreba.
Na področju misijona živi okrog 30.000 prebivavcev, od teh je 13 tisoč katoličanov. Bilo bi jih še več, ko bi misijonarja ne imela tako velike župnije. Ljudje so namreč veri naklonjeni. Za njih je krščanstvo res veselo oznanilo, znanilec srečnejšega življenja in nositelj višje kulture. Tudi tisti, ki še niso postali kristjani, cenijo našo vero in krščanski nazor o Bogu in človeku.
NA CVETNO NEDELJO
Misijonska postaja Čibote je na cvetno nedeljo pokazala, da ve, kaj je praznik. Blagoslov palmovih vejic je bil pred šolo. Okrog 800 vernikov se je zgrnilo okrog misijonarja. (Mimogrede: duhovnik je imel zelo kratek mašni plašč; spodnji del so namreč razjedle bele mravlje, pa so ga morali skrajšati.)
Posebno ponosni so bili fantje, ki so — čeprav sredi postnega časa — danes vendarle spet smeli s svojimi bobni spremljati navdušeno petje množice. Potem so se verniki razvrstili v procesijo. Vihteli so palmove vejice in veselo prepevali. Fantje so udarjali na bobne, otroci pa so hiteli v cerkev, kjer je vsa množica dvignila vejice visoko v zrak; z najrazličnejšimi vzkliki, piski, žvižgi in glasovi so bučno pozdravljali duhovnika, ki jim je v tem trenutku predstavljal Kristusa.
Tudi sam sem dvignil palmovo vejico visoko v zrak... (Dobro, da me niste videli in — slišali!)
Potem je zbor prepeval Jezusovo trpljenje, fantje pa so petje spet spremljali z bobni.
Cvetna nedelja je praznik. Kdo ne bi bil vesel, da je kristjan! VENDAR...
Misijonska postaja Čibote ima 24 podružnic. Eden od misijonarjev je imel bogoslužje na sami postaji, drugi pa na dveh podružnicah. Za 22 podružnic pa ni bilo cvetne nedelje. . . Tudi navadna nedelja je za njih le enkrat na mesec ali vsaka dva meseca enkrat.. . ali pa še redkeje. Nedelja je takrat, ko pride misijonar — pa naj je to katerikoli dan v tednu. Takrat je dan veselja. Bogoslužje je namreč za afriškega človeka nekaj tako privlačnega, da je pripravljen marsikaj žrtvovati, da pride k maši, posebno če je petje dobro pripravljeno.
Kdo ne bi pomislil na polja, bela za žetev. . .
Popoldne sem se spet vrnil k. svojim knjigam. Na misijonski postaji Čibote se bom namreč šest mescev učil jezik bemba. Tudi vi zdaj veste, da v tem jeziku beseda čibote pomeni — mir.
P. Jože Kokalj, D J med torontskimi duhovniki pred odhodom v Zambijo. Od leve na desno: Jože Mejač CM, Janez Kopač CM, France Skumavc, Tone Zrnec CM, Lojze Ambrožič, Jože Kokalj DJ, dr. K. Kamber (hr-vatski župnik) Andrej Prebil CM, Lojze Turk, Ivan Jan CM.
PSW:
V
Pod tem zaglavjem, laimor smo vpletli ime bajeslovnega pesnilca vseh pesnikov, bomo objavljali v prevodih odlomke iz pesniške bogatije najvidnejših in najplodnejših predstavnikov moderne zamorske poezije. K posameznim odlomkom nakažemo tudi osnovno misel pesniške stvaritve, pa pesnikov odnos do sveta in soljudi.
BERNA RD NINLIN DA DIR je zamorski pesnik s Slonokoščene obale. Poje o odporu do tujstva, o gnevu do bele Evrope, o občutju rasne manjvrednosti v pesmi
NE MOREM
Krog vratu mi je vrv za lišp, darilo galantne Evrope.
Iz nje ne zavežem si drobne kravate.
Krog života veriga me žge, veriga Evrope v orožju.
Iz nje pač ne spletam pasu si.
Smrt samo si vijem krog rok, smrt divje zblaznele Evrope.
Iz nje ne napravim si ure zapestne.
JOHN EKWERE iz Nigerije je zdvojen sam v sebi, ko zre kaos, h ra tm; torno klanje črnih bratov ob nedavnih političnih svoboščinah afriške celine. Pomenljivo nazivlje svoj pesniški krik
PONAVLJANJE
Že bledolični tujci več ne skrunijo z brezbožnimi nogami nam očetne dediščine;
že vsiljeni despotje s hinavskim smehom
več ne teptajo nas, manjvredne rase; že tuji več kragulji
ne padajo med nas nebogljene piščance — o, pač, mi sami zdaj že koljemo drug drugega...
GERAKDO HESS A VICTOR iz Angole dviga svojo kupo in napije belemu pesniku in beli poet napije njemu: sklenila sta bratstvo duha, poezije; a v dnu duše se mu vendar zazdi, da je to bratstvo neiskreno, prisiljeno; zato mu pravi
VSILJENO BRATSTVO Nemi in topi
zamorci drugi vsi trpe naprej,
in drugi beli vsi se trudijo naprej,
in vsi molče. In molk ta polni zemljo in morje,
duši in v nič drobi
vsak lep namen zdaj teh, ki rešeni kaluž, se s pesmijo rešujejo iz grenkih grešnih spon.
JEAN-PAUL NYUMAI iz Kamenimi se izpoveduje in odkriva resnično srce črnega izobraženca ob krivičnih očitkih včerajšnjih belih gospodarjev v pesmi
POPOTNI NAČRT
Razumite me, prosim, prav:
saj nisem rekel ne naporu, trudu,
zaklical ne sem suženjstvu;
in nisem rekel ne belemu tujcu,
zaklical ne sem rasni mržnji
Rospodom
arijcem
In meni ni civilizacija boginja
strahu
Požrešnosti
krivic
všeč mi civilizacija je, kadar je ognjeni meč luči, ki s svojim leskom noč svetli.
(Poslovenil in opombe napisal Nikolaj Jeločnik)
B U R M A N C I
JOŽKO KRAMAR SDB
Lani je ves misijon v Burmi zadel težek udarec. Ker vojaška vlada hoče v svojem socialnem in nacionalnem programu iztočiti vse tujce, so morali zapustiti ozemlje poleg drugih tudi vsi tujezemski misijonarji; šole in bolnice pa. so bile podržavljene. Za osem škofij in 242.000 katoličanov je ostalo na terenu vsega kakih ISO duhovnikov domačinov in med njimi štirje škofje. Intervencija Pavla VI. je bila do zdaj n\euspešna. Pač pa se je letos za bogoslovje priglasilo toliko kandidatov kot dozdaj še nikoli: v velikem semenišžu je 80 bogoslovcev, v malih pa 345. O tem trpečem narodu naš — tudi izgnani — misijonar Jožko Kramar na prijeten način pripoveduje sledeče:
Ko je Bog ustvarjal narode na zemlji, pravijo, da je vsakemu dal svojo značilnost. Tedaj se je nekdo spomnil, da Burmanci niso prisotni. Bog jih je ukazal poklicati in našli so jih v džungli, kjer so plesali in se veselili in se za božji poziv niso zmenili. Ko je Stvarnik dobil to vest, je dobrohotno rekel: Burmanci pa naj plešejo. In res še danes plešejo, čeprav niso več tako veseli.
Ta legenda označuje burmanski značoj. Na splošno so to veseli ljudje, radodarni in zelo postrežljivi. K temu veliko pripomore dejstvo, da Burmanec ne misli veliko na bodočnost: dosti je dnevu njegova lastna teža; Burmanec se slepo po tem ravna. Ko pa pride starost, bolezen in pomanjkanje, ga tudi to ne spravi v slabo voljo. „‘Kan sore’ — usoda je taka. Pa naj bo, saj usodi se nihče ne more ustavljati.“
Ko na primer Burmanec zadene v loteriji velik dobitek, si ne beli glave s tisoč problemi, kako si bo zidal novo hišo, nabavil novo opravo, kupil posestvo ali podobno, kot bi to storil vsak sin Slovenije. On nasprotno napravi veliko pojedino, na katero povabi kar največ ljudi, znancev in neznancev, kdor pač hoče na zabavo. In veselo pleše, dokler je kaj denarja. Ko vsega zmanjka, je spet reven kot prej, pa vedno vesel, ker si je pridobil zasluženje in ker nima preglavic z denarjem in ne strahu pred tatovi.
Če pri delu dobro zaslužijo, si privoščijo prikuho „hin“ s kurjim, svinjskim, govejim in ribjim mesom in vsaj še tri zelenjadne omake. Ko bolj trda gre, so pa brez godrnjanja zadovoljni z rižem in soljo, pekočo papriko ali žlico „ngapija“ (gnila riba). Hrana mu torej nikdar ne pokvari veselja.
Burmanec je na splošno zelo radodaren in gostoljuben. Kadar koli prideš, četudi si Evropejec, med obedom v burmansko družino, si vedno dobrodošel. Pri nizki, okrogli mizi je vedno še prazen prostor za novo-došleca. Če prideš pa malo pred kosilom, te zna burmanska gospodinja
zelo lepo pogostiti. Kakršenkoli dar ti Burmanec da, ti ga da vedno z obema rokama. V desni drži dar, z levico pa podpira desno roko. To je prastara navada. S tem daje zagotovilo, da v njem ni zvijače, da bi te obenem, kot ti z desno ponuja dar, z levo napadel z nožem. Z obema rokama hoče pokazati, da je dar iskren.
Zelo rad pomaga, če te dobi v nadlogi. Meni se je na primer pripetilo, da se mi je v Madaji, trideset kilometrov izven mesta, pokvarilo kolo. Pa sem takoj dobil kmeta, ki si je izposodil vse potrebno in mi pomagal popraviti kolo. Ko je bilo spet vse v redu, sem ga vprašal za račun. Široko in prostodušno se mi je zasmejal: „Nič ne bo, pomoč se da zastonj."
Enkrat sem imel večjo smolo. Med Japonsko vojsko se mi je prav tako 30 km izven mesta pokvarilo kolo, pa ni bilo moči dobiti lepilo. Kaj bi? Peš bi gotovo prišel prepozno in japonski stražnik bi me peljal naravnost v „luknjo“. Izvlekel sem zračnico in natlačil gumo z rižno slamo. Seveda sem moral proces ponoviti vsaka dva kilometra. V vsaki vasi pa sem si „dušo privezal" z dvema ali tremi čašicami čaja, brez sladkorja, ki je vsakomur na razpolago zastonj. Prav pred sončnim zahodom sem se peljal mimo japonskega stražnika v predmestje, bolj mrtev kot živ.
Taki so Burmanci, ki jim je Stvarnik dal za narodno lastnost, naj bodo veseli in naj plešejo. Žal morajo ti veseli ljudje danes skozi težke preizkušnje.
Površni opazovavci bi morda mislili, da je voditelj ljudstva tisti, ki nič ne zahteva, ampak vse obljublja: plačane letne dopuste, delavske rente od tridesetega leta dalje. Toda bodoči voditelj, ki bo resnično pritegnil domišljijo mladine, bo nosil križ na svojih ramenih. Pri kraju so dnevi, ko so vodili ljudi z obljubami. Začel se je čas, ko jih bodo vodili s klicem k heroizmu, odpovedi in samopremagovanju. Mili|oni se bodo zbirali ob praporu moža, ki bo dal ljudem ljubiti kaj višjega kot samega sebe. Nekoč se je zdelo, da je Golgota daleč, ko se je zdel napredek sam po sebi razumljiv. Zdaj, v stoletju nesreče, se je približala in postala privlačna. Mladina hrepeni po priložnosti, da bi osebne interese žrtvovala za stvar, ki je vredna. Če bodo vstali še voditelji, ki so sami pripravljeni, da se žrtvujejo za nekaj boljšega, bo za vse nastopil dober čas.
Škof Sheen
POSTATI VSEM VSE
Piše s. ANICA MIKLAVČIČ, iz Japonske
Treba je res postati vsem vse. Tudi me se moramo prilagoditi Japoncem. Naj omenim samo dvoje.
Vsako leto prirode na Japonskem športni dan. Seveda je nekaj drugega o tem pripovedovati, nekaj drugega pa videti in doživeti. Vsekakor je to japonska zanimivost. Vsako leto meseca oktobra ali že septembra priredi športni dan vsaka šola, vsi otroški vrtci. Za to je treba dolgotrajne vaje in dobre organizacije. Tudi olimpijski „sveti ogenj“ mora biti, in to na častnem mestu. Japonci znajo lepo posnemati in organizirati. Vsi tek-
movalci se razdele v tri skupine treh barv: bela, rdeča, modra. Vsak nosi na glavi trak svoje barve. Vse igre in tekme imajo za cilj zmago. Navzoča oblast zmagovalcem podeli nagrado, prisotni navdušeno ploskajo. Vsi morajo na “un do kaj”, kar pomeni gibanje: staro in mlado, šolarji in učitelji, tudi sestre. Seveda je največje veselje za Japonce, kadar so na vrsti sestre. Kakor vidite na sliki, tekoč vrtimo kroglo z nogo; zadaj že čakajo učitelji, da tekmo nadaljujejo. Vse je treba izvršiti kar se da hitro, in si lahko mislite, kak
S. Anica Miklavčič v teku z žogo na športni prireditvi.
Dve sliki iste deklice: prvič v „šolski" obleki, drugič v kimono pri
umetnem plesu.
smeh in veselje je, ko sestro tečejo po igrišču. Včasih kdo celo nerodno pade, pa nič ne de. Sliko so mi dale moje gojenke, pa jo pošljem, da vidite, kako se moramo prilagoditi in se udeleževati njihovega življenja. Pa naj bo za šalo objavljeno v Katoliških misijonih.
Naj omenim še umetni ples. Na Japonskem začnejo deklice že v starosti treh let nositi kimono; in te ki so nadarjene, se uče umetnega
plesa. Za to imajo posebne učiteljice, ki pa so zelo drage. Ko je dekle staro šestnajst let, opravi izpit in je umetna plesavka. Ta ples je brez besed, gibi rok in nog, mimika oči in obraza, ki pripoveduje starodavne zgodbe ob spremljavi japonskih glasbil in narodne melodije.
Misijonarji se moramo za vse te lepe običaje zanimati in pri njih sodelovati.
DA NE OSTANE VSE LE NA PAPIRJU...
Misijonski odlok nam je dal koncil z namenom, da bi njegove smernice postale temelj bodočemu misijonskemu delu. A kot za vse dokumente je Cerkev v skrbi, da ne bi ostali le lepo popisani papirji. Zato pokoncilske komisije na njihovi podlagi izdelujejo praktične smernice.
1. oktobra 1966 so stopila v veljavo Vodila za izvajanje odloka o misijonski dejavnosti Cerkve. V glavnih obrisih so to navodila, kako naj pri misijonskem delovanju Cerkve sodeluje vse božje ljudstvo, Obenem pa je ena najbolj zgodovinskih odločb ona, ki ureja misijonsko vodstvo, kjer naj bi bili k sodelovanju pritegnjeni takorekoč vsi misijonski delavci.
O posameznih točkah bodo Katoliški misijoni še nadrobno govorili. Prav pa je, da objavimo vse besedilo odloka v celoti, čeprav brez komentarja.
Listina ima kar najbolj uraden značaj, saj jo je sveti oče Pavel VI. izdal kot apostolsko listino imenovano “motu propio”. Prevod iz latinščine je oskrbel prof. Alojzij Ger-žinič.
Odlok 2. vatikanskega cerkvenega zbora Ad gentes (o misijonski dejavnosti Cerkve) mora veljati za vesoljno Cerkev in se ga vsi morajo zvesto držati, da bo vsa Cerkev resnično postala misijonska in se bo vse božje ljudstvo zavedalo svojih misijonskih dolžnosti. Zato naj škofje skrbe, da bodo odlok poznali vsi verniki: o njem naj razpravljajo duhovščini in govore ljudstvu; tako bo pojasnjena dolžnost, ki jo po vesti imajo do misijonske dejavnosti vsi, in bodo ljudje deležni spodbude zanjo.
Da se bo odlok lažje in natančneje izvajal, se ukrepa tole:
1.	) Misijonska teologija naj se tako vključi v pouk in postopno razvijanje bogoslovnih naukov, da bo misijonska narava Cerkve prikazana v polni svetlobi. Razen tega naj se razpravlja o božjih poteh, ki pripravljajo evangelij, in o možnosti, da se zveličajo tisti, do katerih oznanjevanje evangelija ne pride, poudarja naj se tudi potrebnost evangelizacije in vključen ja v Cerkev (1. pogl. odloka A d gentes).
Vse to naj se upošteva pri določanju študijskih načrtov za semenišča in univerze (št. 39).
2.	) Vabimo škofovske konference, naj v najkrajšem času predlože sveti stolici najbolj splošna vprašanja glede misijonov, da jih bo mogoče obravnavati na bližnjem škofovskem zboru (št. 29).
3.	) Da se v krščanskem ljudstvu pomnoži misijonski duh, naj se navaja k vsakdanjim molitvam in žrtvam, tako da bo vsakoletna misijonska nedelja kot samohoten izraz tega duha (št. 36).
Škofje ali škofovske konference naj zlože razne prošnje za misijone, ki naj se vključijo v mašno molitev vernikov.
4.	) V vsaki škofiji bodi določen duhovnik, ki naj učinkovito pospešuje misijonske akcije; ta duhovnik bo član škofijskega dušnopastirskega sveta (št. 38).
5.	) Da se okrepi misijonski duh, je spodbujati semeniščnike in mladeniče katoliških društev, naj poiščejo in vzdržujejo zveze s scmeniščniki in podobnimi društvi v misijonih; tako medsebojno znanstvo bo pospeševalo misijonsko in cerkveno zavest v krščanskem ljudstvu (št. 38).
6.	) Zavedajoč se, kako nujno je potrebna evangelizacija sveta, naj škofje pospešujejo misijonske poklice med svojo duhovščino in mladino in naj redovnim družbam, ki se posvečajo misijonskemu delu, nudijo sredstva in priložnost, da v škofiji poročajo o misijonskih potrebah in spodbujajo poklice (št. 38).
V spodbujanju misijonskih poklicev je skrbeti, da se prikaže poslanstvo Cerkve, raztezajoče se na vse ljudi, in sredstva, s katerimi se razni delavci (ustanove, duhovniki, redovniki in laiki obeh spolov) trudijo to poslanstvo izpolniti. Zlasti naj se priporoča in z zgledi pojasnjuje posebni misijonski poklic „za celo življenje“ (št.23, 24).
7.	) V vseh škofijah naj se podpirajo papeške misijonske družbe in njihova pravila naj se natančno izpolnjujejo, posebno glede odpošiljanja pomoči.
8.	) Ker prostovoljni darovi vernikov za misijone niso zadostni, priporočamo, naj se čim prej določi prispevek, ki ga bodo vsako leto pošiljale škofija sama, župnije in ostale škofijske združbe v skladu s svojimi dohodki in ki ga bo sveta stolica porazdeljevala; pri tem drugi darovi vernikov ne smejo trpeti škode (št. 38).
9.	) V okrilju škofovskih konferenc naj deluje škofijski odbor za misijone; njegova naloga je pospeševati misijonsko dejavnost in zavest, urejati sodelovanje med škofijami, vzdrževati stike z drugimi škofovskimi konferencami in najti načine, s katerimi naj se, kolikor je mogoče, nabere primerna količina sredstev v pomoč misijonov (št. 38).
10.	) Ker so tako kot doslej predvsem potrebni misijonski redovi, naj vsi priznajo, da so ti redovi prejeli po naročilu cerkvenega načelstva nalogo evangelizacije, da se izpolni misijonsko poslanstvo celega božjega ljudstva (št. 27).
11.	) škofje naj se poslužujejo misijonskih redov, da zanetijo v vernikih gorečnost za misijonstvo; nudijo naj jim tudi priložnosti za vzbujanje in vzdrževanje misijonskih poklicev in za zbiranje sredstev, seveda v skladu s primernostjo in pravičnostjo (št. 23, 37, 38).
Da se doseže večja enotnost in učinkovitost, naj se škofje poslužujejo Misijonskega narodnega ali pokrajinskega sveta, ki ga bodo sestavljali voditelji papeških misijonskih družb in misijonskih redov v državi ali pokrajini.
12.	) Vsak misijonski red se mora čimprej posvetiti svoji lastni prenovitvi in prilagoditvi, zlasti v metodah evangelizacije in krščanskega nauka (št. 13 in 14) in v načinu življenja posameznih skupnosti (št. 3, odlok Perfec-tae caritatis).
13 a.) Potrebno je, da je za vse misijone eno samo pristojno vodstvo, namreč sveta kongregacija za širjenje vere. Ker pa so iz posebnih vzrokov nekateri misijoni podvrženi drugim vodstvom, naj sc v teh začasno ustanovi misijonski odsek, ki naj bo v najtesnejših stikih s kongregacijo za širjenje vere, da bo tako mogoče imeti v organizaciji in vodstvu vseh misijonov stalne in enotne postopke in vodila (št. 29).
b) Sveti kongregaciji za širjenje vere so podvržene papeške misijonske
družbe, to Papeška družba za širjenje vere, Papeška družba za dotttačo duhovščino, Misijonska zveza duhovnikov in Družba svetega detinstva.
14.	) Predsednik tajništva za edinost kristjanov je že po svoji funkciji član svete kongregacije za širjenje vere; tajnik istega tajništva pa je privzet med svetovavce svete kongregacije za širjenje vere (št. 29).
Prav tako bo sveta kongregacija za širjenje vere zastopana v tajništvu za edinost kristjanov.
15.	) V vodstvu svete kongregacije za širjenje vere sodeluje štiriindvajset zastopnikov z odločujočim glasom, če se v posameznem primeru sv. oče ne odloči drugače. Ti zastopniki so: dvanajst prelatov iz misijonov, štirje iz drugih dežel, štirje izmed redovnih predstojnikov, štirje iz papeških družb; vsi ti naj se skličejo dvakrat na leto. Člani tega sveta se imenujejo za pet let in vsako leto se zamenja ena petina. Tisti, ki jim doba poteče, so lahko imenovani za drugih pet let.
Škofovske konference, redovi in papeške družbe predložc papežu — po pravilih, ki jih bo v kratkem objavila sveta stolica — imena tistih, iz katerih sveti oče izbere te zastopnike, in imena tistih, tudi če bivajo v misijonih, izmed katerih se lahko izberejo svetovavci.
16.	) Zastopniki redovnih družb v misijonih, pokrajinskih družb za misijone in svetov, zlasti mednarodnih, sestavljenih iz laikov, se udeležujejo sej tega vodstva s posvetovalnim glasom (št. 29).
17.	) Sveta kongregacija za širjenje vere naj po posvetovanju s škofovskimi konferencami in misijonskimi redovi čim prej postavi splošna načela, po katerih bodo krajevni škofje in misijonski redovi sklenili dogovore za urejevanje medsebojnih odnosov.
Ti dogovori bodo imeli pred očmi nujnost, da se misijonsko delovanje nadaljuje, in bodo upoštevali potrebe redov (št. 32).
18.	) Ker je želeti, da se škofovske konference v misijonih povezujejo v organične skupnosti po socio-kulturnih prostorih (glej, kar je bilo prej povedano v št. 9), naj sveta kongregacija za širjenje vere (št. 20) pospešuje tako uskladitev škofovskih konferenc.
Naloga teh konferenc je, da skupno s sveto kongregacijo za širjenje vere:
a)	Iščejo načine, tudi nove, po katerih se morajo verniki in misijonski
redovi s skupnimi močmi vključiti v ljudstva in okolja, ki v njih žive ali v katere so poslani (št. 10, 11) in s katerimi morajo imeti razgovor o odrešenju;	[
b)	Ustanove študijske krožke, ki naj preiskujejo, kako ljudstva mislijo
o vesoljstvu in o človeku in kakšno je njihovo duhovno razmerje do Boga, in ki naj v teološko razglabljanje sprejmejo vse, kar je dobrega in resničnega.	1	i
Ta teološki študij naj postavi potrebni temelj za prilagoditve in omenjeni študijski krožki se morajo posvečati tudi preučevanju teh prilagoditev. Te se lahko nanašajo med drugim na metode evangelizacije, liturgične oblike, redovniško življenje in cerkveno zakonodajo (št. 19).
Kar se tiče evangelizacijskih in katehističnih metod, ki se morajo izpopolniti (št. 1, 13, 14), bo sveta kongregacija za širjenje vere pospeševala tesno sodelovanje med višjimi dušnopastirskimi ustanovami.
Glede liturgičnih oblik naj študijski krožki pošiljajo Svetu za izvajanje odloka o sveti liturgiji poročila in svoje želje.
Kar pa se tiče redovniškega stanu (št. 18), je paziti, da se zunanji obliki (kretnjam, oblačilom, umetnostim itd.) ne pritika večja skrb kot verskemu značanju ljudstev, ki se mu je treba priličiti ali ki ga je prilagoditi evangeljski popolnosti.
c) Pospešujejo v določenih dobah, potem ko so se posvetovali z omenjenimi študijskimi krožki, sestanke semeniščnih profesorjev, kjer naj se pripravljajo učni načrti in izmenjavajo informacije z namenom, da se na najuspešnejši način pripomore k sodobnim potrebam duhovniške formacije;
č) Preučujejo naj boljši način, kako naj sc delovne sile (duhovniki, katehisti, redovi itd.) porazdele po nekem ozemlju, zlasti kako naj se od-pomore pomanjkanju sil v prcobljudcnih krajih.
19.	) Pri razdeljevanju pomoči naj se vsako leto pridrži delež, določen za formacijo in vzdrževanje krajevne duhovščine, misijonarjev, katehistov in za študijske krožke, o katerih govori št. 18. škofje naj poročila o tem pošiljajo sveti kongregaciji za širjenje vere (št. 17, 29).
20.	) Dušnopastirski svet bodi postavljen po predpisih; njegova naloga je po št. 27 odloka Christus Dominus tale: „raziskovati in preučevati to, kar je povezano s pastoralnim delom, in izvajati iz njega praktične zaključke“; sodeluje naj tudi v pripravah za škofijsko sinodo in naj skrbi za izvedbo sinodalnih pravil (št. 30).
21.	) V misijonih naj se ustanove konference redovnikov in zveze redovnic, v katerih naj bodo najvišji predstojniki vseh redov istega naroda ali pokrajine; te organizacije naj koordinirajo delovanje redov (št. 33).
22.	) Znanstvene ustanove v misijonih naj se po možnosti in potrebi po-množe; sodelujejo naj po skupnem domenku, da se pravilno uredi raziskovalno in specializirano delo; paziti je, da se v eni in isti deželi ne opravlja enako delo na dveh krajih (št. 34).
23.	) Da bi škofje starih krščanskih narodov vseljence iz misijonskih dežel sprejeli, kot je treba, in jim nudili primerno dušnopastirsko pomoč, je potrebno sodelovanje z miši jonskimi škofi (št. 38).
24.	) Glede laikov v misijonih:
a)	Zahteva se iskreni namen služiti misijonom, zrelost, primerna priprava, strokovna specializacija in zadosten čas bivanja v misijonu.
b)	Združenja laikov za misijone naj se med seboj smiselno povežejo.
c)	Za te laike naj skrbi pristojni misijonski škof.
č) Zagotoviti je družbeni položaj teh laikov (št. 41).
DAROVI
Za posamezne misijonarje
Za o. Cukale DJ, N. N., San Justo, Argentina, 1000 pesov.
Za sklad vseh slovenskih misijonarjev NN. Lujan, 2.000 pesov; č.g. Vinko Zaletel, Koroška, 40 dol. ZDA; N. N., iz Mosela, Francija, 100 NF.
Tiskovni sklad Kat. misijonov Slavica Jaklič, Toronto, Kanada, 2 dolarja; p. Odilo Hajnšek ofm, 2 dol.
Za Baragovo misijonišče
Cesar Jože, iz Slovenske vasi v Argentini je daroval namesto cvetja
na grob pokojnega župnika Antona Jermana 5.000 pesov.
N. N., Toronto, za zidavo novega misijonskega kolegija v Baragovem misijonišču, 100 dolarjev.
Splošno za misijone
N. N., Slovenska vas, Argentina, 100 pesov; družina Brundula, Venezuela, 50 bolivarjev.
Glej Uidi posebno poročilo o misijonskih darovih koroških rojakov in v posebnem, zaglavju o darovih v Reševalni sklad Kat. misijonov.
VSEM TISOČKRAT BOG POVRNI!
LEPO MISIJONSKO SODELOVANJE ROJAKOV NA KOROŠKEM
Kot po vseh avstrijskih župnijah, se tudi po slovenskih koroških farah vsako leto organizira takozvana akcija svetih Treh Kraljev, ko hodijo menda ministrant je po hišah in prosijo za misijone. Vsa nabirka gre potem na škofijo in od tam skupaj z nabirkami celotne Avstrije v misijone. Slovenski koroški dušni pastirji pa že nekaj let nazaj predlagajo škofiji, da od nabrane vsote odstopi četrtino za slovensko misijonsko delo, kar škofija v svoji uvidevnosti tudi odobri. Tako iz te akcije svetih Treh Kraljev Slovenska Koroška vsako leto prispeva prav lepo vsoto v slovenske misijonske namene, letos na primer 1899 dolarjev, kar bo močno pomnožilo letošnji sklad za vse slovenske misijonarje in misijonarke.
Poleg tega pa se v slov. Škofijskem dušnopastirskem uradu v Celovcu stalno nabirajo misijonski darovi za različne slovenske misijonske namene. Nekaj od tega potem ta urad pošlje slovenski zamejski misijonski centrali v Baragovem misijonišču, da darove potem naprej razdeli, po željah darovalcev in po potrebah misijonarjev, v okviru sklada za vse misijonarje. Pred leti so nam od tam že pošiljali v objavo sezname teh misijonskih darov, objavljene v tamkajšnjem dušnopastirskem glasilu „Nedelja“, a je potem objavljanje teh darov v Katoliških misijonih izostalo. Zdaj pa so nam spet začeli pošiljati v objavo te v „Nedelji“ objavljene misijonske darove, ker smo prosili novega misijonskega vodjo slovenske koroške misijonske akcije č. g. Brumnika, da to obnovi, kajti je zelo vzpodbudno za vse misijonsko čuteče rojake po svetu, videti, kako naši dragi Korošci znajo prispevati svoj lepi delež skupni slovenski misijonski stvari.
Od začetka letošnjega leta pa do vključno 14. številke je Nedelja objavila tele misijonske darove (v avstrijskih šilingih):
ZA MISIJONE:
Fara Suha, 220; slovenska skupina Spittal, 3680; K. F. iz St. Petra pri Velikovcu, 100; neimenovana iz Gorenc, 50; fara Št. Jakob, 700; družina Dovjak iz Vetrinja, 20; neimenovana iz Brnce, 200: neimenovana iz Loč, 100; farna mladina iz Dobrle vasi, 500; neimenovana iz Globasnice, 50; neimenovana iz Dobrle vasi, 50; neimenovana od isto-tam, 120; neimenovana iz Vogrc, 20; udeleženke duhovnih vaj za žene in matere v Tinjah, 100; župnija Suha, 100; neimenovana iz Škocijana, 100; dve neimenovani iz Hodiš, po 100; Marija Mak namesto venca na grob rajnega Urbana Olipa, 100; neimenovana iz Škocijana, 30; Mihelič Jože iz Slovenije, 100; slovenski verniki iz Spitala ob Dravi, 2351;
neimenovani iz Kokij, 20; neimenovani iz Št. Vida v Podjuni, 25; neimenovana iz Globasnice, 100; Maks Hribernik iz Sel, mesto venca na grob Urbana Olipa, svojega moža, 200, in njegovega brata, 100; Preša Katarina iz Chicaga, 25.50; dijaki 1. in 2.razreda v Mohorjevem internatu, 20; neimenovana iz Sel. 1.250; neimenovani iz Rimpol, 500; neimenovani iz Bistrice v Rožu, 100; župnija Kazase, 20 šilingov. Skupaj 11.631 šilingov.
ZA KRST POGANSKIH OTROK
Neimenovana z Rad'š, 150; fara Št. Jakob, 200; neimenovana iz Kaple ob Dravi, 500; družina Vrbinc iz Celovca, namesto venca za t prelata dr. Bliimla, 100; župnija Št. Rupert pri Velikovcu za krst na imeni Jožef in Rupert, 200; neimenovana iz Globasnice, 100; neimenovana iz Podgorij na ime Jakob, 100; neimenovana iz Pokrč na ime Jožef, 100; neimenovana iz Kaple na Dravi na ime Neža, 100; neimenovana iz Št. Vida v Podjuni, na ime Daniela, 100; dijaki 1. in 2. razreda v Mohorjevem internatu na ime Pavel, 100; Matilda Ko-šutnik iz Globasnice, na ime Marijan, 100 šilingov. Skupaj 1850 šilingov.
REŠEVALNI SKLAD „KATOLIŠKIH MISIJONOV“
Neimenovana iz Globasnice, 100; razni bravci Katoliških misijonov, 1000 šilingov.
ZA GOBAVCE
Neimenovana iz Št. Janža, 100; neimenovana iz Hodiš, 50; neimenovani iz Brnce, 200;
ZA BOGOSLOVCA V MISIJONIH
Župnija Loče, 1420; Št. Vid v Podjuni, 3250; župnija Šmihel pri Pliberku, 700; župnija Šteben pri Maloščah, dvakrat po 3000; neimenovana iz Štebna pri Maloščah, 10 000; župnija Št Janž, 350. Skupaj 21.726 šilingov.
ZA D Š V :
Župnija Kazase, 474.35.
ZA M. TEREZIJO
Neimenovana iz Sel, 100; Tomaž Doujak iz Sel, 150; neimenovani iz Sel, 140.
Za vse gori navedene darove koroških rojakov, bodisi da bodo šli ali preko Katoliških misijonov v misijonski svet, bodisi da jih pošljejo po kom drugem, se v imenu slovenske misijonske akcije s sedežem v Buenos Airesu iskreno zahvaljujemo, posebno še za prelepi zgled misijonske požrtvovalnosti. Bog povrni koroškim rojakom!
naši
misijonarji
JUŽNA AFRIKA
Najprej nadaljujemo z objavo poročil s. ELIZABETE POGORELC, oblatinje sv. Frančiška Šaleškega, ki deluje v kraju Riemvasmaak. Pisma so s konca 1966. leta in iz začetka 1967.
„V začetku meseca septembra sem prejela po s. Novak Vaš dar 30 dolarjev. Bog povrni vsem, ki na en ali drugi način pomagajo pri zbiranju pomoči za nas! Za rajno misijonsko dobrotnico J. Hočevar iz USA je naš gospod misijonar daroval sveto mašo, kateri smo vsi prisostvovali, in tudi v naše vsakdanje molitve jo vključujemo, kakor tudi vse ostale naše dobrotnike.
Naš misijon se nahaja v nevarnosti zaradi rasne ločitve („ras-spar-theid). Riemvasmaak je rezervacija za domačine-črnce, čeprav je pravih domačinov samo 10 %, ostali pa so mešanci. Na tem ozemlju imamo me naš misijon in našo šestrazredno ljudsko šolo za mešance. Zdaj pa kaže, da namerava vlada to našo šolo za mešance ali ukiniti ali pa spremeniti v šolo samo za domačine. S tem pa se nam bo občutno zmanjšala vladna pomoč. Najbolj podpira vlada šole za belce, potem šole za domačine, nazadnje, najmanj, pa šole za črne, katere prejmejo komaj četrtino vsote, ki jo prejemajo šole za belce. Ubogi črnci so povsod zapostavljeni, le misijonarji se trudijo in delajo zanje. Prejeli smo poročilo, da vlada naše šole za mešance prihodnje leto ne bo
več priznala in tudi ne podpirala. Naš o. misijonar se je obrnil na šolskega nadzornika s prošnjo, da posreduje pri vladi za nas.“
V pismu nekaj dni pozneje poroča misijonarka še o drugem daru, ki ga je prejela iz sklada za vse slovenske misijonarje, dalje o 25 dolarjih, ki jih je poslala slovenska Misijonska znamkarska akcija, in končno o 46 dolarjih, ki so ji prišli iz Toronta kot sad tamkajšnje misijonske tombole. Iz domovine pa ji bogoslov-ski misijonski krožek stalno pošilja „Družino“. Za vse te gmotne in duhovne darove se vsem srčno zahvaljuje, ganjena od tolike prizadevnosti rojakov za pomoč svojim misijonarjem. Pozdravlja novega urednika „Katoliških misijonov“, češ da se je s tem število misijonskih sodelavcev obogatilo z novo močjo, in se veseli, da bo dosedanji urednik še vedno ohranjeval zvezo s slovenskimi misijonarji, saj si misijonarka z njim dopisuje od svojega odhoda v misijone leta 1933, torej že 34 let...!
Njena redovna sosestra s. VINCENCIJA NOVAK nam piše iz Kei-moesa tudi dve pismi v avgustu in septembru lanskega leta. Iz njenih pisem povzemamo sledeče vesti:
„Tisočeri Bog plačaj za Vaše pismo in ček! Vsem trem sestram sem že razposlala njih deleže. Same se Vam bodo zahvalile.
Naš misijon je ljubi Bog obiskal s težko preizkušnjo: Naš misijonar že
3 mesece neizmerno trpi, ker ima raka v celem telesu. Zdravniki mu ne morejo več pomagati. Tako sem zdaj tudi bolničarka. Smo samo tri sestre s 150 otroci in za vsa dela na misijonu. Molite, da nam Rog ohranjuje zdravje in moči, duhovne in telesne!“
Iz naslednjega njenega pisma:
„Naš misijonar nas je za vedno zapustil. Ril je vnet misijonar. V 43 letih trdega misijonskega dela si je pridobil srca vernikov, ki jokajo za svojim duhovnim očetom. Pogreb je bil veličasten: Dva škofa, 25 duhovnikov in 30 misijonark, med njimi tudi dve Slovenki, pa 3.000 ljudi ga je spremljajo na zadnji poti. Rog naj mu bo bogat plačnik!
Po tej izgubi misijonarja nas je Rog obiskal še s strašno sušo. Že leto dni ni bilo dežja, velika reka Oranje je izsušena, vse rastlinstvo je požgano od velike vročine. Lakota pritiska na vseh krajih. Relci ljudem ne morejo dati dela, kajti njih zemlja je izsušena in ni kaj delati na njej. Tako je Vaš ček še toliko bolj dobrodošel. Še enkrat srčna hvala vsem za pomoč!“
Tudi ostali dve slovenski oblatinji sv. Frančiška Šaleškega v Južni Afriki nam pišeta:
S. TEREZIJA RENIGNA ŠTEH se zahvaljuje za poslano pomoč in nas zagotavlja njihovih molitev. Poroča:
„Dolgo Vam nisem pisala, ker sem bila od decembra 1965 do marca 1966 v Koelenhofu, kjer dela moja sestra Alojzija. Pred božičem sem se udeležila duhovnih vaj v naši provincialni hiši. Rila sem bolj bolna, kot sem pa mislila. Zdaj sem si spet opomogla in delam z novim pogumom. Rrez počitka počasi telo oslabi in te moje trimesečne počitnice oziroma zdravljenje so bile prve po 35 Iftih misijonskega dela.
Nedeljo, 15. maja, je bil spet lep dan za nas, kajti imeli smo sveto
birmo. Škof nam je govoril o koncilu in svetem očetu, in pa o tem, da moramo biti nosilci ljubezni in miru. Cerkev je bila polna vernikov vseh ras.
Drugače kar po navadi. Šolo napolnjuje 600 učencev, v misijonu imamo v vsej oskrbi 80 otrok. Dela nam ne manjka, ker z mladino ga je vedno dovolj, če jih hočeš resno pripravljati za življenje.
Obiskala sta nas dva profesorja iz Avstrije, eden brat našega misijonarja, drugi pa njegov prijatelj, oba duhovnika. Zvedela sem precej iz domovine, kamor zahajata na počitnice. Ker prejemam tudi „Družino“, sem vedno v zvezi z domovino. 16. oktobra smo imeli prvo sveto obhajilo 106 otrok. Vsi so bili lepo belo oblečeni in s prižganimi svečami V rokah. Tudi veliko drugih ljudi, ki so napolnili cerkev, je pristopilo k mizi Gospodovi. Na praznik Kristusa Kralja bo pa spet slovesnost, to pot krst odraslih in poroka (cerkvena) mnogih parov med njimi. Za dva du-hovnika-misijonarja je vse to veliko dela, kajti ljudje žive zelo na daleč raztreseni ob reki. Seveda jima sestre in učiteljice lepo pomagajo pri poučevanju krščanskega nauka.
Vsak večer imamo roŽL'i venec in blagoslov z Najsvetejšim za mir in za dež, kajti vlada velika suša v naši deželi. Napoveduje se veliko pomanjkanje, ker ne bo pridelka. Zaupamo v božjo pomoč!“
Sestra Terezije Renigne Šteh je s. ALOJZIJA ŠTEH, ki deluje na misijonu Koelenhof kot kuharica, ki je zelo zaposlena in zato manj piše. Tudi ona se zahvaljuje za prejeto pomoč, ki jo vso nameni potrebam misijona. Pravi, da so lansko leto šoli morali dozidati štiri razrede, letos pa delajo tri, kajti samo tako morejo kam dati otroke, ki se prijavljajo. Ona, kot že rečeno, se ukvarja pred vsem z gospodinjstvom, vendar gre enkrat na teden v bližnjo vas poučevat katekizem.
JUŽNA AMERIKA
Znano je, da se v tem delu Amerike nahajajo področja, v katere civilizacija še ni prodrla ali pa jih oblasti nalašč ločijo od ostale dežele, kajti v njih prebivajo še prvotni prebivalci Amerike, Indijanci najrazličnejših rodov. Tako se tudi na področjih meje med Argentino in Paragvajem nahajajo ostanki številnih domačih rodov in med enim od njih, ki se pa vedno bolj civilizira, delujejo tudi šolske sestre, ki ima njih družba izvor prav za prav v Slomšku in njegovi ustanovi za vzgojo ženske mladine. Že kakih 40 let bo, kar so prišle slovenske šolske sestre v Argentino in 30 let je bilo lani, odkar so se naselile kot misijonarke pri rodu čalupa Indijanci, ki so bili tedaj še zelo pri-
V kuhinji misijona “San Jose” med Čulupi-lndijanci.
mitivni in povsem v svojih poganskih verovanjih. Štiri Slovenke so bile v tistih prvih časih misijonarke pri tem rodu, dve sta med njimi še danes: s. Serafina čeme in s. Tobija Fider-šek, dočim so ostale Paragvajke, Ar-gentinke in Urugvajke, ki so v teh desetletjih lepo pomnožile to prvotno slovensko redovno družbo.
Naj spregovori o okoliščinah življenja in dela na misijonu San Jose prednica s.SERAFINA ČERNE. Njena pisma so še iz leta 1965. Tako piše 30. 11. 1965.:
„Srečno smo končali šolsko leto. Indijanski otroci so še kar dosti redno prihajali. Zdaj namreč po odredbi g. škofa odhajajo po šoli domov na vas. Na praznik Kristusa Kralja smo imeli slovesno prvo sveto obhajilo. Otroci so bili zelo veseli. V nedeljo 21. novembra smo pa imeli slovesnost svetega krsta: 20 novokrščenih je bilo, in med njimi nekatere cele družine mojih nekdanjih učenk, pa tudi sivolas starček. Ob takih priložnostih sc pozabijo mnoga razočaranja prejšnjih let.
Te dni potuje ena naših sester v Argentino. Poslužim se priložnosti in vam pošljem preprogo, ki je delo naših Indijank.
Tu je velika vročina, že več dni po 40 stopinj.“
26. februarja 1966:
„Včeraj sem prejela 20.000 pesov iz sklada za slovenske misijonarje in misijonarke in se vam najlepše zahvaljujem. Prav iskren bogplačaj pošiljam vsem rojakom! Hvaležno se vas vsak dan spominjam v molitvi. Vesela sem, ker si tako vsaj zdravila plačam, saj zaradi bolehnosti vedno kaj potrebujem. Včasih pa iz tega denarja kupim kruh za naše otroke; kruh imajo tu le ob največjih praznikih ... Tudi nekaj učil sem nakupila. Ni še dolgo, kar sem prišla iz Asunciöna, kamor sem šla k duhovnim vajam in seveda tudi k zdravniku in zobozdravniku. Še so dobri ljudje na svetu. Imela sem srečo, da mi ne
Misijon "San Jose" na paraguajsko-argentinski meji, kjer delujeta slovenski sestri.
eden ne drugi niti centava ni zaračunal, čeprav sem skoraj dva mesca uživala njuno pomoč. Ljubi Rog pa mi je zdaj naložil še en križ: sladkorno bolezen.
Našo misijonsko kapelo obnavljajo. Ro večja in lepša. Misijonski brat iz Mariscal Estigarriba je že nekaj mesecev tu in nadzoruje dela.
V teh dneh pričakujemo našega gospoda škofa, ki bo birmoval. Je že veliko odraslih in tudi starih Indijancev, ki so bili krščeni v zadnjih letih, pa še niso bili birmani.
Kmalu bomo pričeli novo šolsko leto. Spet je prišlo več indijanskih poganskih družin v bližino misijona. Ne bo nam zmanjkalo otrok.“
24. julija 1966=
„10. junija smo obhajale 30-letnico prihoda naših sester na ta misijon. Obletnica je bila sicer mesec dni prej, a hotele smo izkoristiti škofov obisk. Od prvih sosester sva še dve na misijonu, s. M. Tobija Fidcršck in jaz.
Naša draga pokojna sestra Efrozina Jureš, prva tukajšnja prednica, je že pred leti odšla v večnost; sestra Ma-ksencija Vresnik pa deluje v okolici Ruenos Airesa.
Škof Sinforiano Lucas je ta dan maševal za naju dve. K slovesnosti so prišle vse tri naše sestre z misijona San Leonardo, škof nas je tudi fotografiral. Kar prehitro je minil lepi dan v družbi sosester in škofa, ki zna tako zanimivo pripovedovati o koncilu in o misijonih po svetu, kajti bil je več let vizitator ter dobro pozna misijone v Afriki in Indiji. V Afriki imajo naši tukajšnji redovniki nekaj novih sobratov mučencev. V misijonu Sta. Teresita in Mariscal Estigarriba, kamor so več let zaman vabili naše sestre, zdaj delujejo sestre sv. Družine. Med njimi je tudi ena, ki je več let prej delovala v Afriki ter je na lastne oči videla trupla pomorjenih misijonarjev. Tudi za sestre so že nože brusili, pa se je eden od vodilnih premislil; misijonarke so se potem sku-
Se ena z misijona San Jose med Čulupa-lndijanci
paj s protestantskimi misijonarji rešile z avionom...
V misijonu San Leonardo smo za Veliko noč imeli 80 krstov, okrog 00 odraslih. Pri nas se še pripravljajo, pa jih ni toliko. Tudi letos je precej naših Indijancev odšlo k protestantom na delo. Od časa do časa jih tam obišče kak naš misijonar, da jim mašuje in jim podeli zakramente.“
11. novembra I960 je pisala g. Wol-bangu CM v ZD:
„Včeraj sem prejela vaše pismo, v katerem je bil ček za 60 dolarjev. Bog plačaj vam in vsem dobrotnikom! Ko sem prejela pismo, se je od nas poslavljala naša provincialna prednica, ki nam je ček z veseljem menjala. Ob priložnosti bom polovico poslala s. To-biji Fideršek, ki jutri potuje v Asuncion k zobozdravniku. Do zdaj v bližini še nimamo zdravnika, razen indijanskih čarovnikov.. . V vseh tridesetih letih, kar sem tu, je zdravnik le dvakrat zašel v naš misijon.“
13. septembra 1960 pa je pisala v Buenos Aires:
„Pred dnevi nas je obiskala naša provincialka m. Susana Miheu in.prinesla lep dar iz sklada za slovenske misijonarje 12.000 pesov. Iskren bog-plačaj! Jutri se bo v naši kapeli darovala za vse dobrotnike posebna sv. maša. Otroci se pri vsaki molitvi rožnega venca zahvaljujejo Bogu za dobrotnike.“
Pisala nam je tudi s. TOBIJA FIDERŠEK, ki pripominja, da je že prejela omenjene darove iz Amerike in iz Buenos Airesa, pa da je za ta denar otrokom, ki hodijo v šolo, nakupila nekaj obleke, da ne bodo k pouku prihajali v capah. Žal ni bilo dovolj za vse; nekateri so ostali kot prej. Sporoča, da bodo za Veliko noč krstili 35 Indijancev; vabi nas, naj bi obiskali ta misijon, ki je pač naj bližji, saj se menda da z avionom priti prav do njihove hiše...
Ali niso naši rojaki, ki so se popolnoma dali na razpolago misijonskemu delu, vredni da jih podpremo vsaj s skromno molitvijo
in gmotno pomočjo?
"KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb,
slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče".
Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave:
Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Editorial Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
Ovitek in zaglavja: Jure Vombergar
NAROČNINA: V Argentini in sosednih deželah: navadna 600, podporna 1.200, dosmrtna
6.000 pesov. V ZDA in Kanadi: 3 (6, 40) dolarjev. V Italiji 1.600 (3.200, 20.000) lir.
V Avstriji 60 (120, 800) šilingov. V Franciji 12 (24, 160) NF. V Angliji 1% (2'/2, 16)
funtov. V Avstraliji 3 (6, 40) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires.
— Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcön 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157*11 St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741.
Kanado: Župnija Marije Pomagaj: 61 1 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Mejač CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Stanislav Boljka CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Časi CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia.
Trst* Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Francija: Louis Klančar CM, Rue de S6vres 95, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, Kapellengasse 15, Kärnten.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Franc Vrabec, Baraga House, 19 A'Beckett Str., Kew, Vic., Australia.
iiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiii
IZ VSEBINE TE ŠTEVILKE
iiiiiiimiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim'5
Redovniki v Afriki — Samostan pesmi in plesa — Šepetal bom — Vzhodni razkol — Dva iz rodu velikanov — Sredi afriških gozdov — Črni Orfej — Burmanci — Postati vsem vse - Da ne ostane vse le na papirju - Iz misijonskega zaledja — Naši misijonarji pišejo
LEPO SE PRIPOROČAMO ZA PORAVNAVO NAROČNINE!
rilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllim.
SVET KRISTUSU! KRISTUSA SVETU!
, 2 5 • i „	tarifa reoucida
	
S < i	CONCESION 5612
A	
Registro de la Prop. Inf. N9 860.246 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilfo legal, Cochabambo 1467. Buenos Aires