Oton Župančič: Naše pismo. I\ visoki molitvi je sklepala roke zamaknjena pesem v rodu vnebovzetje za praznik častitljivi strnjenih duš . . . Tačas pa struparji zavdali so bratstvu, in genij ljubezni je v meni zblaznel, in pesem-molitev prevrača se v kletev . . . O vi, vi z našim pismom, vi z našo besedo možje — kam, kam ste pahnili sebe in nas? Narod vas bo preskušal kakor vrče lončar: Ne zvoniš mi, ne poješ, nisi mi ognja prestal, v peči, vrč, si počil — proč med črepinje, črep! Narod vas bo preskušal vse po vrsti kot strune: Na srd sem vas navil, na trdi dur ubral — kaj mi sviraš sladko, kaj se laskaš in ližeš? Proč, godalo prihuljeno! Ljubljanski zvon" XXXVII. 1917. 12. 45 618 Oton Župančič: Naše pismo. Kaj je z našim pismom? Kaj je z našo besedo ? Kje ste nam možje? Narod vas bo izpljunil kot zavrelico. O, skaženo vino! O, vi počeni vrči! Strune brez našega glasu! Zvite strune brez glasu! Prazni, počeni vrči] Vino-zavrelica! Vse je bilo pripravljeno za lepo slavje bratovsko — pa ste razbratili brate. A sodba pojde, še enkrat pojde od moža do moža, od duše do duše pojde sodba neusmiljena. Na vsake prsi bo trkala, na vsake prsi, na vsako vest: Oglasi se izpod reber, s svojim oglasi se glasom. brez krinke mora biti glas! Kako bo vam? — Kam ste zapravili pismo? Kam potajili besedo? — tako bodo govorili Trije, ki bodo kakor En Sam . . . A danes, danes . . . Kako je nam? Kot njemu takrat: po hudih bojih, po trudnih vožnjah prišel je v snu na čudežni ladji Odisej hrepeneči na Itako drago . . . In v hiši domači, Igo Gruden: V poldnevu. 619 na dedini stari sedel je v pepelu zasramovan . . . Ni smel govoriti, krotil si je šiloma mišice ljute, gnev goltal v grlo, a z gnevom globoko zalito mu je v prsih lajalo srce . . . Da, bratje, nam danes ni drugega: vsa srca zdaj, vsa zvesta srca pri nas, vsa prava srca pri nas — lajajte, lajajte, lajajte zdaj! Da jim izlajamo pismo, da jim izlajamo našo besedo, ho — tem našim možem! Igo Sruoen: U poldneuu- Gled am drevo, ki trepeče v poldnevu, biserne kaplje na njem se bleščijo; v zraku prozornem, v njih žarkem odsevu, lastovke bežne visoko letijo. Gledam življenje, ki diha krog mene zdravo in živo — prekipevajoče; še moje misli v poldan vriskajoče veter žvižgaje na svobodo žene. 45*