Oton Župančič:
Naše pismo.
I\ visoki molitvi je sklepala roke
zamaknjena pesem v rodu vnebovzetje
za praznik častitljivi strnjenih duš . . .
Tačas pa struparji zavdali so bratstvu,
in genij ljubezni je v meni zblaznel,
in pesem-molitev prevrača se v kletev . . .
O vi, vi z našim pismom,
vi z našo besedo možje —
kam, kam ste pahnili sebe in nas?
Narod vas bo preskušal kakor vrče lončar: Ne zvoniš mi, ne poješ, nisi mi ognja prestal, v peči, vrč, si počil — proč med črepinje, črep!
Narod vas bo preskušal vse po vrsti kot strune: Na srd sem vas navil, na trdi dur ubral — kaj mi sviraš sladko, kaj se laskaš in ližeš? Proč, godalo prihuljeno!
Ljubljanski zvon" XXXVII. 1917. 12.                                                                                  45
618
Oton Župančič: Naše pismo.
Kaj je z našim pismom? Kaj je z našo besedo ? Kje ste nam možje?
Narod vas bo izpljunil
kot zavrelico.
O, skaženo vino!
O, vi počeni vrči!
Strune brez našega glasu!
Zvite strune brez glasu!
Prazni, počeni vrči]
Vino-zavrelica!
Vse je bilo pripravljeno za lepo slavje bratovsko — pa ste razbratili brate.
A sodba pojde,
še enkrat pojde
od moža do moža,
od duše do duše
pojde sodba neusmiljena.
Na vsake prsi bo trkala,
na vsake prsi, na vsako vest:
Oglasi se izpod reber,
s svojim oglasi se glasom.
brez krinke mora biti glas!
Kako bo vam?
— Kam ste zapravili pismo?
Kam potajili besedo? —
tako bodo govorili Trije,
ki bodo kakor En Sam . . .
A danes, danes . . . Kako je nam?
Kot njemu takrat:
po hudih bojih,
po trudnih vožnjah
prišel je v snu na čudežni ladji
Odisej hrepeneči na Itako drago . . .
In v hiši domači,
Igo Gruden: V poldnevu.
619
na dedini stari
sedel je v pepelu
zasramovan . . .
Ni smel govoriti,
krotil si je šiloma mišice ljute,
gnev goltal v grlo,
a z gnevom globoko zalito
mu je v prsih lajalo srce . . .
Da, bratje, nam danes ni drugega:
vsa srca zdaj,
vsa zvesta srca pri nas,
vsa prava srca pri nas —
lajajte, lajajte, lajajte zdaj!
Da jim izlajamo pismo,
da jim izlajamo našo besedo,
ho — tem našim možem!

Igo Sruoen:
U poldneuu-
Gled am drevo, ki trepeče v poldnevu, biserne kaplje na njem se bleščijo; v zraku prozornem, v njih žarkem odsevu, lastovke bežne visoko letijo.
Gledam življenje, ki diha krog mene zdravo in živo — prekipevajoče; še moje misli v poldan vriskajoče veter žvižgaje na svobodo žene.
45*