OBBTNI VESTNIK
Strokovni list za povzdigo in napredek obrtništva dravske banovine
»OBRTNI VESTNIK«
Izhaja vsakega 1. in 15. v meseca in stane:
celoletno .... Din 40.—
polletno...............Din	20.—
posamezna številka Din 2.—
GLASILO OKROŽNIH ODBOROV,
OBRTNIH ZDRUŽENJ IN OBRTNIH DRUŠTEV DRAVSKE BANOVINE
Uredništvo In npravništvo: Ljubljana, Cankarjevo nabrežje 0.
Nefrankiranl dopisi se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Ponatiski dovoljeni le z navedbo vira.
številka pri poštni hranilnici, podružnici v Ljubljani 10.860.
XVIII. letnik.	V	LJUBLJANI,	dne	15.	aprila	1935.	Štev.	5.-6.
OG podetnici tragičnega dogodita
Po preteku šestih mesecev od tragičnega dneva, ko je Njegovo Veličanstvo viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj položil svoje življenje na oltar domo-vine in nam zapustil svojo edino oporoko
čuvajte Jugoslavijo
ter tako pokazal, kako moramo ljubiti svojo svobodno državo, se ga spominja tudi slovensko
obrtništvo. Naša bol je še danes nezmanjšana, a njegova oporoka bo za vedno ostala v naših srcih.
Slovensko obrtništvo se zaveda svojih dolžnosti do naroda in države in jih bo vedno tudi vestno izpolnjevalo.
Slovensko obrtništvo se ob polletnici tragične smrti svojega Kralja Mučenika ponovno spominja Njegovih velikih vzgledov in besed in obljublja
čuvali bomo Jugoslavijo!
Dr. Rudolf Marn 60 letnik
Dr. Rudolf Mam, katerega delo je tesno povezano z našim trgovstvom, a tudi obrtništvom, proslavlja 18. aprila svoj 60. rojstni dan. Njegovo težko in odgovorno delo je rodilo tako mnogo uspehov, da smatramo za našo dolžnost spomniti se ga ob njegovem jubileju in v kratkih besedah poudariti pomen njegovega udjestvovanja v našem javnem življenju.
Jubilant se je rodil kot sin ljudskošolskega učitelja v Dragi pri Kočevju in je po dovršenih gimnazijskih ukih študiral pravo na Dunaju in v Gradcu. Takoj po končanem študiju je vstopil kot konceptni uradnik v Zbornico za TOI v Ljubljani, ki je pri njej služboval skoraj štiri leta, a nato prestopil v finančno službo. Razen treh medvojnih let je ves čas svojega življenja služboval v Ljubljani, a takoj po prevratu ga je tedanji podpredsednik Narodne vlade, pok. minister dr. Gregor Žerjav poklical na odgovorno mesto načelnika oddelka za trgovino in industrijo, ki je na njem ostal do danes.
Dr. Rudolf Mam je bil še kot deček v gimnaziji priljubljen pri vseh svojih tovariših in se je vedno zelo živahno udejstvoval pri dijaškem gibanju. Z nekaterimi tovariši je še v nižjih gimnazijskih razredih izdajal razne dijaške liste, a tudi pozneje v življenju je sam urejeval in sodeloval pri neštetih gospodarskih, trgovskih in obrtniških listih. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev je še kot mlad pravnik vstopil v službo trgovske in obrtne zbornice, kjer si je pridobil silno obsežno in solidno znanje zlasti v narodno gospodarski stroki, ki ji je ostal zvest vse življenje. Polnih 16 let je kasneje urejeval »Trgovski vestnik« in »Trgovski koledar« in bil pri trg. društvu »Merkur« že od 1904 dalje kot član uredniškega odbora, a od 1919 kot pravi odbornik. Za trgovsko organizacijo ni deloval le s peresom, ko je moral sam polniti predale društvenega glasila, ampak prav tako tudi z dejanjem, ker je prirejal strokovna predavanja v vseh večjih slovenskih mestih in bil društvu »Merkur« s pravnimi, obrtnimi in davčnimi nasveti vedno na razpolago. Nekatere svoje razprave je izdal tudi v samostojnih knjižicah in bil kasneje v priznanje za njegove velike zasluge izvoljen za častnega društvenega člana.
Kakor za naše trgovstvo, tako se je dr. Mam z ljubeznijo in razumevanjem vedno zanimal tudi za organizacijo in pospeševanje našega obrtniškega stanu. Bil je urednik prvega glasila »Deželne zveze obrtnih zadrug«, v letu 1906. »Slovenskega obrtnika« in v letih 1914. in 1915. »Gostilničarja«. Vse obrtne organizacije imajo v dr. Marnu vedno najboljšega in najiskrenejšega prijatelja, a Zve-
za obrtnih zadrug v Ljubljani ga je izvolila za svojega častnega člana, da se mu tako za njegovo veliko ljubezen in naklonjenost vsaj malo oddolži. Prav tako ga je za svojega častnega člana izvolila tudi Zveza lesnih domačih obrti v Ribnici. Mnogo svojih skrbno sestavljenih in do zadnjih podrobnosti utemeljenih in obrazloženih člankov je dr. Marn objavil tudi v slovenskih dnevnikih in raznih slovenskih in hrvaških gospodarskih revijah. Dr. Mam je oživotvoril tudi ljubljanski velesejem, ker je na inicijativo Zveze obrtnih zadrug in Zbornice za TOI v Ljubljani sklical anketo prizadetih krogov, ki so sklenili prirejati velesejem, in dal odboru na razpolago popolnoma urejen urad s kvalificiranimi uradniki in vsem inventarjem. Predsedstvo ljub-
ljanskega velesejma ga je za njegove zasluge že takoj v začetku izvolilo za svojega častnega člana.
Ogromne so tudi zasluge dr. Rudolfa Marna za naš tujski promet, kakor tudi za razna nacionalna in podobna društva, saj se je vedno z največjo vnemo udejstvoval pri Zvezi za tujski promet za Slovenijo kot njen dolgoletni predsednik in še prej pri Deželni zvezi za tujski promet na Kranjskem kot tajnik, poleg tega pa je vidno njegovo delo pri Aeroklubu, TouringkLubu, Jadranski straži in zeleni bratovščini. Svoj jugoslovanski nacionalizem pa je dr. Mam vedno kazal že tudi za časa Avstrije in. zlasti v medvojnih letih ter po prevratu, ko je kot goreč apostol propagiral ljubezen in slogo v naši novi, bratski državi. Kot uradnik je bil dr. Mara vedno iz-
<D$$a fcuCfo podiu$nice Zca.nai.sike ttan&e v Stfudijam
Našima čitateljem in stanovskim tovarišem bo gotovo še v spominu, ko se je pred Jeti načela borba o sistemu naše zbornice, da so takrat pristaši g. Pičmana pred vsem reklamirali zastopstvo v poslovnem odboru Za-natske banke zase, čeravno so bili s polnim poverenjem tukajšnjih akcijonarjev poklicani k delu možje, ki so tudi v svojem delovanju pokazali, da jim je resnost in napredek tega, tako važnega denarnega zavoda res pri srcu. Mi smo takrat odločno obsodili način rovarjenja, ki se je ravno iz Pičmano-ve skupine plodonosno širil ter končno tudi uspel, da so se izločile osebnosti, ki so bile na potu pokretu Pičmanove skupine. Zavedajoč se važnosti denarnega zavoda smo dosledno poudarjali previdnost in svarili vsakogar, ki bi hotel izrabljati svojo pozicijo v namene, ki niso skladni s pozicijo banke.
Znano nam je bilo že dolgo, da so se v dosedanjem sestavu poslovnega odbora nahajala občutna trenja, ki so po največjem delu nastajala radi nesoglasij, ker je gotova skupina iskala ravno v svojem delovanju v banki svoje lastne koristi’ in koristi svojih pristašev, ne oziraje se na temeljna določila realnosti poslovanja ter pravice in interese delničarjev tega zavoda. Hvala Bogu, da so se našli tudi ob tej priliki' trezni in preudarni možje, ki niso dopustih, da bi 1 banka vsled takega postopka nosila ves ri-ziko in škodovala koristi delničarjev. Znova so se vsled tega začele stare intrige. Po preudarnem načrtu so romali številni protesti v centralo. Prišel je sam predsednik banke iz Beograda in skušal s svojo avtoriteto ustvariti znosno situacijo. Zakrpalo se je malo, a glavna stremljenja onih, ki v vsem j svojem delovanju!, kljub zatrjevanju, da jim \ ni za stolčke, vendarle tako vztrajno in dosledno streme po, položajih, niso dopuščala resnega ustvarjajočega dela. V svoji naivno- j sti so se gospodje spozabili celo tako daleč, j da so v dosego svojega cilja pričeli uporab- j ljati najskrajnejša isredstva, služeč se pri tem vseh mogočih intrig, pri čemur so v to op as no iigro pritegnili celo uradnika banke. Obžalujemo, da prizadeti gospod ni bil toliko previden in si je pustil raje sufliraiti od onih, ki so mu sedaj prinesli nesrečo.
Ker je upravni odbor v Beogradu prišel j končno vendarle do zaključita, da bo treba j napraviti red in postaviti poslovanje podružnice Zanatske banke na trdnejšo podlago, je I sklenil, da pozove delničarje našega področ- ■ ja, da si sami izberejo zastopstvo, v katere-
redno vesten, strogo Objektiven in nestrankarski, pa je bil zaradi tega vedno iskreno priljubljen pri vseh slojih prebivalstva in pripadnikih vseh političnih strank, kar dokazuje že dejstvo, da je od prevrata do danes ostal na svojem visokem položaju.
Prezreti ne smemo niti tega, da je dr. Mam po preobratu ustanovil fond za trgovsko in obrtno šolstvo, iz katerega so podpirali naše trgovske visokošolce v inozemstvu, dijake domačih strokovnih šol, obrtnike, ki so nadaljevali svojo izobrazbo v inozemstvu in kandidate za učitelje na strokovnih šolali. Ker so bila državna sredstva za te namene malenkostna in so ka j kmalu docela izostala, je dr. Marn sam nabiral prispevke pri delniških družbah in industrijah ter vedno našel vire, da je iz fonda moglo biti uspešno podpiranih sto in sto dijakov, obrtnikov in učiteljev.
Številnim čestitkam ob življenjskem jubileju dr. Rudolfa Marna se pridružujejo tudi slovenski obrtniki in mu žele še mnogo čilih in zdravih let v delu za napredek obrtniškega stanu, našega gospodarstva in domovine.
ga imajo svoje zaupanje. Pozval jih je, da se izvrše volitve. Ali kakor vedno, tudi tokrat je nasprotna skupina nastopila s polno paro demagogije, zavijanja in natolcevanja, izrabljajoč celo usodo uradnika, katere je sama bila kriva. Služili so se pri tem tudi' najdrznejših postopkov, ker so si bili že vna-i prej svesti obračuna z delničarji^ ki so izgu-j bili vanje svoje zaupanje. Ako bi ne bili upo-| rabljali metod terorja, izigravanja in rnisti-j fikacij, bi bil njihov poraz še hujši. Videli | smo, kako so se trgale naše liste z glasov-j nic in s kakšno vehemenco se je vsiljevala I njihova lista. Toda treznost in razsodnost je i tudi tokrat zmagala in pravici je bilo vsaj j deloma zadoščeno. 933 glasov treznih in raz-■ sodnih gospodarskih ljudi, med katere šte-| jemo tudi številne obrtniške organizacije, je ; dalo svoje zaupanje v roke možem, ki so po j svojem delu in značaju že večkrat pokazali,
| da so tega zaupanja tudi vredni. S 577 gla»
| sovi je ostala opozicija v manjšini, četudi i so se nahajali med temi številnimi glasovi', ki so bili namenjeni naši skupini, pa so jih na nelojalen način odvzeli nam.
Pa ‘kljub temu je bila Picmanova skupina drzna dovolj, da je s ponovnimi, nečednimi intrigami pričela rovariti proti temu zaupanju. Ne samo Ljubljana, tudi Celje je pokazalo, da je mnenje ogromne večine udele-! Ženih obrtnikov na naši strani. Njemu je i sledila tudi popolna zmaga v Mariboru, kjer • nilso uspeli postaviti niti svoje liste. Veh-; dar ta poraz ljudi, ki so videli v svojem delu ! pri banki le koristi svoje struje, ni izpame-| taval. Hiteli so v Beograd ter tožili nas dejanj, ki so jih v resnici sami zagrešili. Še več, milo in ponižno so tarnali, da če pride bančina podružnica iz njihovih rok, potem je tudi zasigiurana njihova propast. Kaj je njim mar interes podružnice in banke, da bi bili le rešeni njihovi stolčki in koritca, pa bi bilo vse v redu.
Po vseh poštenih načelih, osobito pa že iz razloga, da je centralna uprava sama za-! hitevala volitve, smo z vso resnostjo raou-| nali, da bo tudi1 ta uprava upoštevala jasno 1 izraženo voljo ogromne večine slovenskih delničarjev, žal pa temu ni balo tako. Kaikor smo vedno mi trdili, da se ravno potom Zanatske banke hoče pri nas vsiliti gotovo mnenje in ustvariti pozicije v zadevah, ki z banlko kot denarnim zavodom nimajo ničesar skupnega, tako nam je izid glasovanja v Beogradu to ponovno potrdil. Ne tajno, ampak povsem odkrito se je agitiralo med i delničarji v Beogradu, da če Pičman ne bo izvoljen v centralno upravo in Se mu s tem i ne bi poverilo vodstvo ljubljanske podruižni-; ce, da je potem borba za ločeno zbornico j izgubila vso svojo podlago.
| Mi vemo zakaj se je šlo g. Pičmanu! G. j Franchetti, ki se je skoro 40 let boril za 1 obrtništvo, ki mu gre zasluga, da smo dobili podružnico Zanatske banke v Ljubljano, M je kot predsednik te podružnice vodil in je imel za svoje delo malenkostno odškodnino, ki mu je dobrodošla, ker je vsled1 bolehnosti opešal, da svojega poklica ne more redno vršiti. On in njegova mala odškodnina za predsedniške funkcije sta bila g. Pičmanu napoti. Sedaj, ko so v Beogradu vsled Pič-manovega štiridnevnega moledovanja in nadlegovanja poteptali voljo slovenskega obrtništva in dali g. Pičmanu koritce in nekaterim njegovim, ki niso bili izvoljeni, mesta, ki pripadajo izvoljenim obrtnikom, sedaj! bo domovina rešena in sit tudi g. Pičman, ki vedno trdi, da mu ni za mesta in zg, korita.
Toda, slovensko obrtništvo! Dobro si zapomni to teptanje tvoje volje samo zato, da je prišel g. Pičman do koritca na škodo sta- i
remu zaslužnemu in vsled dela in borbe za obrtništvo skoro onemoglemu, obrltniiku, ki nima velikih hiš in avtomobila, kakor indu-strfjalec »obrtnik« g. Pičman, ta odrešenik malega obrtnika.
Obrtništvo, dobro si zapomni, da boš sedaj rešeno, ko je g. Pičman odjedel honorirano predsedstvo podružnice Zanatske banke tvojemu dolgoletnemu borcu g. Pranchet-tijlu. Toda g. Pičmanu povemo to, da so v banki ostali vendar še po večini možje, ki mu njegove samopašnosti ne bodo pustili. On bo lahko v bodoče užival honorar predsednika, toda gospodarilo se bo v banki tako., kakor bo to hotela izvoljena večina, ne pa po milosti imenovana manjšina s Pičmanom vred.
Pripominjamo še, da sedaj manjka samo še to, da si g. Pičman izbaranta zastopstvo v obrtnem odseku Zbornice, one Zbornice, ki jo je sam tako pobijal, sedaj pa tako sili v njo. Če mu odstopijo še tam stolček in še nekaterim njegovim dragim, pa bo rešena domovina in obrtništvo. Potem bo pa vseeno, če tudi ne ibo ločenih zbornic. Potem bo dobra tudi skupna zbornica.
Ofotni&i na Opdencu
Obrtniške organizacije na Jesenicah so si nadele nalogo izvesti poklonitveno potovanje na grob Nji, Vel. kralja Aleksandra I. Zedi-nitellja v torek, dne 28. maja t. k, ob 6.24 uri zvečer z brzovlakom z Jesenic. Povratek dne 31. maja ob 10.12 zvečer. V Beogradu se zadržimo en dan in eno noč, v Zagrebu pa od 7. ure zjutraj do 5. ure popoldne, tako i da si bomo lahko ogledali obe mesti, posebno j pa prestolnico. Kdor želi hrano in prenočišče, j mora to tudi pri prijavi navesti, da bomo j preskrbeli za najnižjo ceno prehrano in prenočišče. Prijave sprejema do zaključno 5. maja opoldne gdč. tajnica v obrtni pisarni | in predstavniki obrtniških organizacij. Potu-j je lahko vsakdo!
Odbor združenih obrtniških organizacij na Jesenicah.
&% oiganUaci}
Združenje mesarskih in klobasičarskih mojstrov v Mariboru je imelo v nedeljo 10. marca svoj redni letni občni zbor, ki ga je vodil predsednik g. Anton Tavčar in pozdravil vse navzoče člane ter obrtnega referenta g. dr. Senekoviča in zastopnika Zbornice za TOI, svetnika g. Hohnjeca. Pred začetkom dnevnega reda se je spomnil z lepimi besedami pokojnih tovarišev Andreja Vrecla iz Hoč, Ivana Vrega iz Tezna, Konrada Žugmana iz Maribora in Franca Skorčiča iz Slov. Bistrice, katerih spomin so vsi navzoči pijetetno počastili. Iz poročil funkcionarjev je bilo razvidno, s kakšnimi težavami se je morala boriti uprava, da bi čim bolj koristila svojemu članstvu. Blagajniško poročilo je podal podpredsednik g. Jernej Fidler, ki mu je bila, kakor tudi ostali upravi, na predlog predsednika nadzorstvenega odbora g. Franca Smo-deta izrečena razrešnica. V pomočniški izpra-ševalni odbor so bili soglasno izvoljeni gg. Anton Tavčar, Jernej Fidler, Matija Holc, Josip Leyrer, Blaž Serdinšek, Franc Smode, Maks Weissenstein in Ivan Bencik mil. O ustanovitvi podpornega fonda za člane, ki je o njej poročal tajnik 00 g. Julij Novak, se je razvila obsežna debata, ki so vanjo posegali z nasveti in predlogi gg. Smode, Filipič, Hoh-njec, Vomibek, Berlič, Fidler in dr. Senekovič. Po raznih umestnih in izredno lepih predlogih gg. Berliča in Smodeta je bila odlično uspela skupščina zaključena.
France Brenčič, arhitekt za notranjo opremo:
•Mizurstpo v sodobnosti
Doba, ki jo živimo, je skoro brezmejna v udejstvovanju in skoro neizčrpna v iskanju novih pridobitev ter novih ugodij. Človeka hoče celega, brez oklevanja, brez kompromisov, ves njegov talent, vso njegovo moč. Hoče njegovega iskanja, hoče njegovega gigantskega boja, vsako njegovo misel, vsako njegovo mišico. Nikogar ne izvzema, nikogar ne pro-težira, ampak neizprosno in kakor večnost vztrajno zahteva celo življenje!
Človek si želi po nemirnem vrvenju in beganju in po trdem delu udoben od|počitek, njegova duša hrepeni po tihem in pokojnem trenutku, da bi vsaj za kraJtek čas odbila od seibe vso težo boja, da bi se sprostila morečih skrbi, da bi se trudno telo spočilo. Človeku se hoče mirnega kotička, kjer bi spet zbral svoje misli, kjer bi si spet nabral novih moči. Eden takih kotičkov mu je lepo in prijetno stanovanje. Domačnost in lepota stanovanja sta mu preprost upokojujoč užitek, pralktičnost mu je prijetno udobje, a zdravje radost življenja in vir novih upov. Zato naj bo stanovanje kakor dober prijatelj, h kateremu se človek rad vrača.
Tudi trgovina in urad naj bosta privlačna, praktična in zdrava! Naj ne bo prostor tesen, natrpan, teman in zadehel, ampak dovolj prostoren, svetel in dovolj zračen, da ne bo človek prihajal vanj z neprijetnim občutkom.
Z ozirom na te zahteve sodobnega življenja moderen mizar ne more biti več samo znalec nekih šablon in njihov izvrševalec, temveč mora poznati moderno življenje, razumeti njegove žeilje in biti strokovno dovolj sposoben in željam tudi ugoditi, biti dovolj prožen, v prilagoditvi in v izvrševanju pošten!
Miizar mora tedaj biti dovolj podikovan v svojem znanju. Vsak prostor, vsak kos pohištva v njem ima svojo funkcijo, svoj namen. Razlika v namenu predsobe, spalnice, jedilnice itd. je taka, kakor je med posteljo, omaro mizo in podobnim. Zato je potrebno vedno s tega vidika reševati celoten interieur, kakor tudi posamezno pohištvo. Na jasnem si je treba biti najlprej, kakšen je prostor, ki ga je treba opremiti, kakemu namenu služi ter kaj in kako mora biti v njem postavljeno. Taka rešitev zahteva predvsem znanje predmetov, njihovo velikost, razsežnost in znanje najugodnejšega načina porazdelitve. Naravno je, da obutev spravim drugače kot suknjo, klobuk drugače kot dežnik. Namizni pribor potrebuje drugačen prostor kot kuhinjska posoda. Samo ob sebi je umevno, da je razen porazdelitve vseh teh predmetov, važna tudi njihova razmestitev v posamezno pohištvo v interieuru. Vsak predmet, pa naj služi kakršnemukoli opravilu, naj bo tako vložen, da bo z lahkoto pristopen, da bo imel zadosti prostora, a zopet ne preveč, da ne bi nastal neizrabljen prostor in tako nepotrebno podraženje izdelkov. Nadalje se je treba ozirati na to, da so posamezne vrste predmetov skupaj in da so predmeti1 logično-razvrščeni tam, kjer jih bomo instinktivno
iskali, a čez vse moramo končno imeti dober pregled. Prav tako morajo biti tudi posamezni kosi pohištva kakor njihovi posamezni sestavni1 deli razvrščeni^ smotrno taiko, da lega ustreza frekvenčni ekonomiji, da ni nepotrebne hoje in nepotrebnega iskanja, ker je to izguba časa. Predali n. pr. ne smejo biti tako visoko, da ne bi bilo mogoče videti vanje. Pri ostvaritvi take celote moramo ugoditi brezpogojno tudi še ostalim pogojeni, ki dajejo zaokrožen dojem lepote. So to predvsem dobra proporcija in prijetna silhueta. Součin-kujejo pa še dalje jasna forma, razčlenjenost in harmonija v razpodelitvi, simetrija, asimetrija, stabilnost, ritem in oblikovno nastro-jenje. S tako rešitvijo dosežemo zahtevano smotrnost, udobnost in prijetno občutje domačnosti v stanovanju, uradu, kavarni itd.
Dober mizar mora poznati tudi matetrijal, iz katerega izdeluje sVoje izdelke. Mora tedaj poznati morfološko in kemično strukturo lesa, njegove dobre in slabe lastnosti in njegove bolezni ter tako njegovo vsakovrstno uporabnost za dan slučaj.
Dober mizarski podjetnik se bo drugič lahkotno znašel pred vsako dano zahtevoi. Drugače bo opremil stanovanje vrtnarju, drugače nižjemu uradniku in na svoj način bo uredil in pripravil udobje bančnemu ravnatelju. Pri vrtnarju in nižjem uradniku bo predvsem gledal na to, da bo pri vsej praktičnosti in smotrnosti kljub temu vsa ureditev lepa in cenena ter pri vsem tem tudi trpežna, pri bančnem ravnatelju pa bo skušal rešiti ves problem opreme predvsem z umetniške strani, ker takemu ni za par stotakov.
Bolnice in urade bo opremil predvsem s stališča praktičnosti in higijene, pri kavarnah pa bo upošteval še umetniško-estetsko stran. Tako bo v vsakem posameznem slučaju izvršil svoje delo odgovarjajoče svojemu namenu, ono, ki bo služilo posamezniku z ozirom na posameznika, ono, ki bo služilo splošnosti z ozirom na splošnost.
Solidnost dela je enako važna. Mizar detla stvari, ki morajo služiti dolgo, marsikomu celo življenje. Ne sme tedaj vsiljevati stranki stvari, ki bi njo in še druge odvrnile od ponovnega naročila. Gledati mora torej pri vsem — pri izberi lesa, pri rešitvi konstrukcije itd. — na to, da si bo s svojim delom pridobil dober glas in zaupanje v solidnost svojega dela. Ljudje so radi nezaupni. Kdor je bil razočaran enkrat, nerad verjame drugič, ker noče doživeti novega razočaranja Zato je potrebno s poštenim in resnim prizadevanjem spodbijati nezaupanje.
Ako hoče mizar biti stalno sodoben, napreden in stalno uveljavljen, mora iti s časom vzporedno, stalno študirati in se izpopolnjevati. Ne sme okosteneti v neki formi, ki je odgovarjala zahtevam v prejšnjem času. Želje in okus ljudi se stalno menjajo. Kdor hoče tedaj čim hitreje zadovoljiti želje konzu-mentov, mora upoštevati modo ter sodobni tehniški razvoj in napredek. Vedeti mora itu-
XXXXXXXXXXXXXXXX»XXXXXXXXXXXXXXXX
Vsem naročnikom in čitateljem »Obrtnega vestnika", kakor tudi vsem ostalim obrtnikom širom dravske banovine in prijateljem obrtniškega pokreta želita
VESELE, ZADOVOLJSTVA POLNE
VELIKONOČNE PRAZNIKE UREDNIŠTVO IN UPRAVA
n
X
X
K
X
x
H
*xxxxxxxxxxxxxxx xxxxxxxxxxxxxxxxx
di, kaJko in kaj je za mejami, da ga morda kdo z one strani ne prehiti.
Zato mu je nujno potrebno, da zasleduje domačo in tujo strokovno literaturo, domač to, tuj trg, da išče vedno novih in novih, poti. Mora poznati vse novosti in imeti jasen vpogled v njihove dobre in slabe lastnosti. Ne sme biti preboječ v stvareh, kjer se da kaj izpopolniti in izboljšati.
Da bo mizar vzdržal tempo časa in tempo njegovega napredka mora svojo delavnico zracijonalizirati, mora doseči v celem postopku čim večjo hitrost. Sušilnice n. pr. morajo sušiti hitreje. Z ugodno strokovno konstrukcijo moramo doseči kar najmanjšo izgubo časa in materijala. Transport mora biti lahek, okreten in brez nepotrebnih ovir.
Dober mizar organizator mora najti način, kako bo čim bolj zaposlil stroj v olajšavo delavcu, ki bo potem mogel posvetiti tem več pažnje sestavljanju in dovrševalnim delom. Toda pri tem racijonalizacija ne sme biti v škodo kakovosti izdelkov. Slabo bi špekuliral tisti, ki Ibi hotel na ta način pospešiti tempo v svoji delavnici. To bi bil zanj siguren padec. Racijonalizacija pa ni šele moderen pojav, temveč je preudaren in strokovno izobražen podjetnik že davno s pozornostjo sledil svoji produkciji in skrbel za čim večje njeno ekonomiziranje. In v tem stremljenju mora preračunano in sistematično nadaljevati in dajati v podjetje vse svoje najboljše, ako hoče trajno uspevati. Racijonalizacija vodi k specijalizaciji. So podjetja, ki izdelujejo samo stanovanjsko pohištvo, druga se spet ba-vijo samo s stavbnim mizarstvom, tretja z izdelavo pisarniškega pohištva ali samo kuhinjskega pohištva itd. Posledica racionalizacije in specijalizacije so serijske izdelki, to so izdelki enake oblike .enakih mer, enake barve, izdelani v veliki množini naenkrat. Ta skrajna racijonalizacija daje tudi skrajno dosegljivost hitrosti in največjo možnost razvoja enega samega podjetja, ker je tudi' cena potisnjena na najnižjo in s tem obenem dosežena absolutna sposobnost za konkurenco z ostalimi podjetji. Zato se mizarji upravičeno boje serijske izdelave pohištva, ko mislijo, da bo s tem prenehala mala in srednja individualna produkcija in da bo vzela mnogim manjšim obrtnikom delo. Toda tipizacijo je prinesla današnja doba, ki stremi za cenenim obrtnim izdelkom. A vendar mislim, da se bo izdelovalo serijsko in individualno pohištvo še dolgo vzporedno, ker ima tudi serijska izdelava svoje težave. Kajti splošno šablonizi-ranje pohištva bi bilo možno le tedaj, ako ibi bila šablonizirana naša stanovanja, vse naše potrebe in vse družinsko življenje sploh. Tako zmehaniziranje ljudskega duha, čuta in volje zadovoljuje morda nazore nekaterih posameznikov, ustreza mogoče tudi geslu dneva, toda me more obseči splošnosti. Življenjske potrebe in zahteve posameznih družin in posameznikov so tako različne, da bi za njihovo ugoditev bilo nujno potrebno stilizirati mnogo, mnogo šablon; serijska izdelava pa bi s tem postala neracijonalna in nerentabilna. Kajti pohištvo je predmet, ki mora služiti vsaj eni generaciji in ni kakor vsakdanje potrebe — milo, čevlji, zobna pasta, ki jih je mogoče menjati vsakemu po vsakokratnem okusu in modi. Pred nedavnim sem imel priložnost v inozemstvu govoriti s starejšim strokovnjakom o tem, kako vzorno imajo n. pr. v Nemčiji organizirana podjetja, ki izdelujejo pohištvo v velikih množinah. Videti je, kako si inozemska konkurenca prizadeva organizirati podjetja za serijske izdelke. Pod-
jetje žaga les na lastnih žagah, samo izdeluje furnirje, uklenjene plošče, okovje, samo brusi steklo in sploh vsako stvar, ki jo pri izdelavi pohištva potrebuje, napravi samo in nadaljuje tako specijalizirano vse do končne do-vršitve izdelka in je pri vsem do podrobnosti preračunjen vsak košček materijala, vsak gib delavca in stroja do skrajne možnosti izko-ilstitve. Lastna obdelava sirovin takoj od začetka pocenjuje izdelke za prometni davek, ki bi ga bilo treba vračunati pri kupovanju žaganega lesa, uklenjenih plošč, furnirja itd. Lastna obdelava sirovin ima tudi to ugodnost, da podjetje ni odvisno od tržnih mer rezanega lesa, dimenzij furnirja in uklenjenih plošč, ampak si vse to uredi samo na podlagi skrbno preizkušenih mer in potreb, ki so pri raznih izdelkih različne in tako noben drobec materijala in noben gib delavca ali stroja ne gre v izgubo.
Do podrobnosti zracijonalizirana izdelava pohištva fbrezdvomno zvišuje na eni strani količino izdelkov, na drugi pa znatno znižuje njihovo ceno, ker je ves postopek dela do potankosti premišljen, preračunjen in potisnjen na minimalne režijske zahteve. Z veliko količino izdelkov pa nastane avtomatično novo vprašanje: kako to zvišano produkcijo vnovčiti? Domač konzum je premajhen preozek in zato je treba čez ta ozek obroč. Nujno moramo čez mejo in skušati doseči čim večji izvoz.
Na inozemski trg bomo mogli seveda samo s kakovostnim in cenenim izdelkom. Kakovost in nizka cena bosta izdelkom najboljša, najučinkovitejša in najtrajnejša reklama in najzanesljivejša poroka za stalen uspeh v konkurenci in v našem mizarstvu. Obenem tudi ne bo treba več uvažati za velike vsote pohištva, kakor se to dela doslej, ker bomo imeli dovolj kakovostnih izdelkov doma, in rešen bo tudi vsaj deloma pereč problem zaposlitve delavstva v mizarstvu. Naše narodno gospodarstvo bo tako dobilo pri tem svoj delež in naš človek svojo eksistenco.
H koncu pa bi še dodal, da je na mladini, da ponese v življenje sodobne ideje, da jih oživotvori. Na mladini je, da gre z mladostnim elanom na delo za procvit našega mizarstva in gospodarstva sploh. Na mladini je, da izbojuje na meddržavnem forumu ugled in spoštovanje naravnemu talentu našega človeka in njegovemu delu. A pot navzgor ji je treba kazati, treba je mladini učenja in zopet učenja. Mnogo je sicer že storjenega, to-
Rudolf Dostal:
Zgodovinski razvoj slovenske obrtnosti
(NADALJEVANJE)
Zadruge so imele svoje lastno nremično in nepremično premoženje:	gozdove,	zemlji«
šča, hiše, mline itd. Vsaka zadruga je imela svoj zadružni dom, kjer je bila shranjena zadružna skrinja. V tej varni, po navadi močno okovani skrinji, so se hranile za« družne listine, na katerih so bile zapisane pravice in svoboščine obrtne zadruge. V zadružnem domu so se zbirali mojstri na posvetovanje. Tukaj pa je bilo tudi preno« čišče, »jeperga« (Herberge), kjer so se ogla« šali potujoči pomočniki in čakali dela. Stro« ga so bila zadružna določila. Kadar je pri« šel v mesto kak obrtni pomočnik, ni smel iti v gostilno, temveč naravnost v zadružni dom; ravnotako tudi, kadar je izstopil iz službe svojega mojstra. Vsak zadružnik, ki se je v gostilni pretepal ali igral za denar, je moral plačati zadrugi denarno kazen. Istotako so izključili iz zadruge vsakega, kdor ni plačal v krčmi, kar je bil povžil.
da mnogo bo še treba storiti. Imamo mnogo izvrstnih mojstrov, imamo številne mizarske šole in razne tečaje, imamo Zavod za pospeševanje obrti pri Zbornici za TOI, ki vsako leto pošilja mnogo nadarjenih mladih obrtnikov v inozemstvo, da bi prinesli domov novih spoznanj in novih pridobitev. Toda to še ni dovolj. Mi moramo se več. Mi moramo doseči to, da ne bomo hodili v tujino občudovat in se učit samo mi, ampak da bo tudi tujina prihajala k nam priznavat našo sposobnost in naše delo. Do tega ideala kulturne enakovrednosti in gospodarske osamosvojitve moramo!
K idealu pa mora mladina in nji je treba kazati pot. Ne s strahom in oklevanjem, ampak z jasnim hotenjem biti med prvimi in večno mlad z odgojo novega naraščaja.
Naraščaj pa bo vzgajala šola. Ona ne bo izučevala mizarjev delavcev, ampak bo od-gajala mizarje voditelje, pijonirje, probojni-ke. Ti ne bodo šli samo z dobo, ampak bodo ponesli idejo pred njo za smoter tistim, ki jim ni bilo dano izobraziti svoj prirodni talent za ustvarjanje in za kazanje potov. Ko pa bomo imeli tako mladino, se bo naše mizarstvo osvobodilo brez potrebe drago plačanih tujih risarjev in delovodij, bo zmožno vsestranske konkurence z inozemstvom in bo možno tudi uresničiti ideale naše narodne mizarske umetnosti. Tedaj se bomo lahko s ponosom postavili v vrsto z velikimi, da srno enakovredni in enako zmožni in da smo tudi mi enako veliki!
Boj je sicer težak in trd, toda mladina mora boj bojevati in dobojevati!
Obrtniki, širite naš list!
Obrtna zadruga je sprejemala vajence, nadzorovala njihovo učenje in jih potrjeva« la za pomočnike, če so bili izvežbani. Rav« notako je zadruga nadzorovala tudi obrtni« ške pomočnike in mojstre, kako so oni iz« vrševali svoj obrt. Tako n. pr. ali je izde« loval usnjar vse tiste vrste usnja, ki jih je moral izdelovati; ali je tkal tkalec sukno iz take in take volne, tako in tako predene In barvane, tako dolge in široke kose, kakor mu je bilo ukazano. Huda kazen je zadela mojstra, ki je izdeloval slabo blago in tako pripravil domači obrt v slab glas ali na kak drug način oškodoval svoje tovariše v za« drugi. Število mojstrov je bilo natanko do« ločeno, n. pr. koliko čevljarjev, krojačev, krznarjev itd. je smelo biti v tem in onem mestu ali trgu. Novega mojstra je sprejela zadruga šele tedaj, kadar je bil kateri od starih mojstrov umrl, opustil svoj obrt, se izselil ali pa izgubil svojo zadružno in obrt« no pravico. Pomočnik, ki si je hotel pri« dobiti mojstrsko pravico, je dosegel to le z velikim trudom in obilnimi stroški. Moj« ster je moral imeti pomočnike in vajence v svoji hiši in ‘jim dajati stanovanje in hrano; bili so torej del njegove družine. Nadzoro« vati je moral tudi njihovo življenje in vede«
<t)o&ip fantič 70 Četnik
Gosp. Josip Janko, urarski mojster in trgovec z zlatnino, srebrnino itd. v Kamni« ku, je praznoval letos 12. marca 70«letnico rojstva, dne 6. oktobra 1. 1. pa je praznoval 45 letnico samostojnega dela. — Tudi g. Janko je bil eden onih naših poštenih in značajnih mož, ki si je z lastnim trudom in z lastno pridnostjo in vztrajnostjo ustvaril lepo in solidno trgovino, ki jo znana ne sa« mo v celem Kamniku, marveč tudi po vsej Gorenjski in izven nje. — Že kot 25 letni, vsestransko izobraženi mladenič, je otvoril dne 6. oktobra 1889 skromno urarsko delav« nico in trgovino, ki jo je pozneje razširil in izpopolnil tako, da odgovarja danes vsem potrebam vsakega večjega podeželskega mesta. — Našemu jubilantu seveda ni bila posuta njegova življenjska pot samo z ro« žicami, marveč se je moral često boriti pro« ti raznim oviram v boju za obstanek, a vendar ni klonil, nego premagal vse zapre« ke. S ponosom lahko gleda danes nazaj na častno preteklost svojega) 70 letnega živ« ljcnja in 45 letno samostojno delo, ki mu je rodilo tako lepe uspehe. — Moža pošte« njaka pozna celo mesto in cela Gorenjska kot vzor obrtnika in solidnega trgovca, saj je vsepovsod priljubljen kot mož kremeni« tega značaja, poštenja in častne preteklo« sti. V njegovi delavnici in trgovini pa mu pridno pomaga njegov sin g. Aleksander, ki je letos položil mojsterski izpit in ki bo enkrat vreden naslednik svojega vzornega očeta. — Jubilantu, našemu dolgoletnemu in agilnemu članu, izrekamo naše iskrene m uajodkritosrčnejše čestitke z željo, da b’ ga Vsemogočni ohranil zdravega, srečnega in zadovoljnega do skrajnih mej človeške« ga življenja.
Združenje urarjev, zlatarjev, optikov, graverjev in pasarjev v Ljubljani.
*
Gosp. Josip Janko, urar in trgovec v Kamniku, je povodom njegovega jubileja daroval v podporni fond Združenja urar« jev, zlatarjev itd. v Ljubljani znesek Din 150.—. Za ta velikodušni dar se mu uprava združenja najtopleje zahvaljuje.
nje izven doma in poklica ter njihovo izpol« njevanje verskih dolžnosti. Z njimi vred sc je udeleževal vseh cerkvenih opravil in sve« čanostih, pri katerih so se zbirali vsi za« družniki, vsaka zadruga s svojo zastavo in z gorečimi svečami. Kjer je vladal v druži« žini in zadrugi strog red in blagodejni vpliv dobrega hišnega očeta in mojstra, tam je raslo tudi gmotno blagostanje.
Mestna gosposka, mestni sodnik ali župan, je nadzorovala mojstre in zadruge, njihov obrtni red, pazila na pošteno mero in težo, določala ceno izdelkom ter skrbela za to, da niso zadruge preveč izrabljale svojih obrtnih pravic v škodo kupcev in odjemal« cev. Peki, mlinarji in pivovarnarji so smeli imeti le po dvanajst prašičev. Mesarji so morali prodajati meso po določenih cenah. Mestno sodišče pa je dobivalo od njih de« narno pristojbino in jezike od zaklane ži« vine. Peki so morali speči toliko kruha, ko« likor ga je mesto potrebovalo. Mestni sod« nik pa je hodil sam gledat, če so imeli peki potrebne zaloge moke, če so pekli dovolj velike in težke hlebe in imeli zakonite cc« ne. Premajhne in prelahke hlebe so odvzc« mali pekom in jih darovali revežem. Tudi mlinarji niso smeli jemati preobilne meri«
f Fran Krapeš I
Težka življenjska borba, ki jo je vso svojo dobo občutil ki nosil junaško naš prijatelj Fran Krapeš, je bila 11. aprila dopolnjena. Človeka zlatega srca, sposobnega za življenjsko borbo in uglednega v našem stanu ni več med nami. Po plačilo, ki naj mu bo na onem svetu boljše, je odšel, ai nam zapustil lep zgled, kako visoko se more človek z vztrajnostjo in ljubeznijo pri delu povzpeti.
Pokojni Fran Krapeš je bil rojen na novega leta dan 1864 v Otlici — Dolu pri. Ajdovščina. Usoda mu ob rojstvu ni bila mila, kot sim malega in siromašnega kmeta je preživ-
ljal mladost. Pasel je ovce, hodil po vasi, stikal za gnezdi, a v šolo, ki je bila tri ure oddaljena od doma, ni nikdar hodil. Komaj 11 let star je šel z doma in se v Gradcu pri1 mojstru Dietlu izučil čevljarske obrti. Čez 7 let se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil najprej čevljarski pomočnik pri Szantnerju in nato pri Kunstu. Izredno podjeten in žilav se je z 21. letom osamosvojil kot samostojen čevljar v Bahovčevi hiši pri šentjakobskem mostu in tudi odprl trgovinico s čevlji. Hrepenel je po napredku in menda mu je bila prirojena ljubezen do gostilničarstva. Zato je 1. 1886 vzel v najem gostilno pri Šifu na
ce. — Da ne bi zmanjkalo mojstrom delav* cev baš v času, ko so imeli največ dela, ni smel noben pomočnik zapustiti delavnice zadnje tri tedne pred veliko nočjo, binkošti mi, božičem in velikimi sejmi ali med ted* nom; nikdo ni smel praznovati ob delav* nikih.
Obrtne zadruge ali cehi so bili velika pomoč in zaščita obrtnikov. Pospeševali so napredek obrta in dajali vsem obrtnikom pošten zaslužek. Kazen je doletela one, ki so se družili z »nepoštenimi« obrtniki. Ta* ko so imenovali one, ki so izvrševali obrt, ne da bi se ga bili dobro naučili, ali pa niso bili vpisani v nobeno zadrugo in so stanovali po kmetih ter hodili po hišah de« lat — »v štero«. Take so hudo črtili mestni »pošteni« mojstri, ki so se bili svojega obrta temeljito naučili. Na kmetih so izvr* ševali obrtniki navadno po več obrtnih strok; take so preganjali, ker so jim odje* dali zaslužek. Pritoževali so se pri gospo* ski, ki je strogo prepovedovala, da se taki obrtniki — »šušmarji« ne smejo seliti v mesto, temveč da smejo tukaj delati samo tisti mojstri in pomočniki, ki so bili vpisa« ni v zadružno knjigo in so plačevali vse za* •družne pristojbine. Pomagale pa take pre*
Bregu, že leto dni pozneje je pa na Juroiče-vam trgu o tvoril prvo slovensko' kavarno, s katero se je pozneje preselil na Kongresni trg. Bil je prvi slovenski kavarnar, kajti do takrat so bili kavarnarji v -Ljubljani samo Švicarji in Nemci. Kavama je bila zbirališče vsega narodnega občinstva in vseh zavednih Slovencev. Poleg kavarne je otvoril leta 1903 moderno opremljeno restavracijo »Zlatorog« v Gosposki uilici, kamor so prav radi zahajali tudi slovenski oficirji, med njimi pokojni general Maister in drugi.
Tudi v naši državi je Kradeš vedno mislil samo na napredek Ljubljane in takoj po prevratu, ko je prišla bivša nemška trdnjava Kaizina v napredne roke, je prevzel vse spodnje prostore Kazine v najem ter iz starih zatohlih prostorov napravil vabljive in moderne lokale, naravnost velemestno je pa opremil kavarniški in restavracijski vrt, ki sta nedvomno ponos Ljubljane. »Zvezda« je postala za povojno Ljubljano zbirališče vsega narodnega občinstva. Preureditev kavarne in restavracije, modernizacija vseh prostorov, vse to je bilo zvezano z ogromnimi gmotnimi žrtvami, ki se jih pa poikojini Krapeš ni ustrašil.
O njegovem pomenu za nacionalno Ljubljano in njegovi veliki dobroti smo poročali v našem listu že lani ob njegovi 7Qletnici.
Tovariša Frana Krapeša, našega plemenitega in dobrega prijatelja, bomo vedno ohranili v najlepšem, častnem spominu, njegovi rodbini pa izrekamo naše iskreno, globoko sožalje!
^fianc dfratjvt CetniH
Dne 27. marca je izpolnil ugledni ljubljanski podjetnik, obrtnik in naš zaslužni organizator g. France Batjel 60 let. Kdor gleda tega krepkega, zastavnega moža, zdravih in nasmejanih lic, ne more verjeti, da si je naprtil že sedmi križ, toda je to vendar resnica. G. Batjel v življenju ni nikdar počival, ampak nasprotno vedno trdo delal in to trdo delo ga je ohranilo zdravega in močnega
Jubilant se je rodil dne 27. marca 1875 v Vipavi kot sin mizarja. V svoji knjigi, ki jo je izdal za 601etnico, opisuje svoja mlada leta, ki jih je preživel: v solnčni Vipavi s sosedovim Vindiišerjeviim Franceljnom, sedanjim Dr. Franom Windischerjem.
14 let star se je šel učit v Ljubljano pi-larstva, toda čutil je, da ta poklic ne bo zanj
povedi niso vselej in mnogo, zakaj ljudje so kljub strogim določilom obrtnega reda radi dajali zaslužka onim »šušmarjem«, ki so jim delali mnogo cenejše kakor mestni obrtniki. Število teh je bilo namreč strogo določeno, navadno tako omejeno in majh* no, da so mogli dražje delati. Končno so morale zadruge vendar dovoljevati, da so se smeli naseljevati obrtniki tudi na km e* tih. Seveda so jim zadruge to pravico ko* likor mogoče kratile in ovirale. Tako so smeli kmetiški mesarji, n. pr. v Ptuju na drobno prodajati meso samo ob torkih, in še to samo v mestu, ne pa v predmestju.
Obrtnost v prvih stoletjih novega veka.
Koncem srednjega in v začetku novega veka je bila za kranjsko obrtništvo zlata doba. Obrtniki ob trgovskih cestah so silno obogateli. Takrat je prišel do veljave pre* govor: obrt ima zlato dno. Prevsem je ve* ljalo to za gostilničarje, ki so enako kakor ostali obrtniki skrbeli za to, da jim ne bi nepoklicani ljudje kratili njihovih pravic in dohodkov. Kamniški gostilničarji so do* segli že leta 1421., da so oblasti zaprle vse gostilne, ki niso stale ob velikih prometnih cestah ali pri župnijskih cerkvah, razen onih, ki so imele že stare obrtne pravice.
in se je zato že naslednje leto podal v tujino, v Graz, kjer je vstopil pri tvrdki Puch kot vajenec. Tu je svoji marljivosti in uka-željtnosti zadostil in se izučil mehanike. Z željo, da bi videl čim več sveta in si nabral čim več izkušenj, je šel nato kot pomočnik po svetu. Bil je mimogrede v Egiptu, delal zopet v Gradcu in prepotoval z vandrovci vso Avstrijo. Pozneje se je osamosvojil, vendar ga je neugnano hrepenenje še enkrat pognalo v svet, in sicer preko »velike luže« v Ameriko. Tam je delal v vsakovrstnih tovarnah in si nabral strokovnega znanja, pa tudi denarja, da je mogel domov in je v Gorici odprl lastno delavnico koles in podobnih izdelkov. Z marljivim delom je svoje podjetje dvignil in razširil v cvetočo trgovino.
Svetovna vojina mu je prizadejala hud udarec. Lejp del premoženja mu je uničila, vendar g. Batjel ni izgubil poguma. S svojo marljivostjo in spretnostjo si je znal vedno pomagati. Vse grozote vojne je videl na lastne oči in ostal sredi bojnega meteža v Gorici do zadnjega. Po končani vojni se je preselili v Ljubljano, kjer je že prej imel malo trgovino na Starem trgu. Kupil je svoje sedanje poslopje na Karlovški cesti in otvoril delavnico koles, ročnih vozičkov in podobnih izdelkov.
Poleg tega, da je g. Batjel kot dober obrtnik skrbel v prvi vrsti za svoje podjetje, se
Ta obrt je cvetel tako sijajno, da so se ga oprijeli v marsikaterem kraju celo duhovni* ki. V njihovih hišah je bilo slišati neprestano vpitje, prepir in hrup, celo pobili so mar* sikoga v njih.
Cesar Maksimilijan I. se je zamotal v drage in dolgotrajne vojne, ki so izsesavale njegove dežele. Davki so postali že neznos^ ni. Ni bilo dovolj, da so Turki napadali in vdirali v naše pokrajine, začel je še deset* letno vojno z Benečani. To vojno so v prvi vrsti in najhujše občutile slovenske dežele, predvsem Kranjska. Po mestih in trgih plačevanje davkov še ni bilo urejeno, zato pa se je navalila vsa teža davkov na velike posestnike na kmetih, od teh pa na manjše posestnike. Polje ni moglo več rediti kme* tov, zato so se zaradi grozeče lakote opri* jeli obrta ter si z njim služili svoj kruh po graščinah in samostanih. Tako se je pri nas na kmetih spet razvil domači obrt, ki je bil poprej popolnoma prenehal. Kmet* je so se pečali z njim pozimi, pa tudi sicer, kadar ni bilo nujnega poljskega dela. Obrt, ki ga je izvrševala družina, se je navadno podedoval od očeta na sina. — Lončar* ski obrt je cvetel zlasti na Gorenjskem: v Ljubnem pri Brezjah, pa tudi v kamni*
So&ip Hutft	Četnih
Težko smo verjeli, ko je 10. aprila Josip Turk dopolnil svoje sedemdeseto leto. tVedno čil, dobrohoten in živahen nosi lah* ko breme isvojih let in se še danes udej* stvuje v našem javnem življenju prav tako z ljubeznijo in razumevanjem, kakor pred dolgimi leti, ko ga je naša starejša genera* cija poznala kot sposobnega in marljivega mladeniča.
Današnja Ljubljana se ne spominja več prav mladega Josipa Turka. Vidi ga le kot zrelega moža sredi bojev in dela. Jubilant se je rodil dne 10. aprila leta 1865. na »for* štatu« na Sv. Petra cesti 78, ki spada sedaj k bloku bivših Pollakovih hiš. Njegov oče Ivan je imel prvo prevozniško in fijakarsko podjetje v naših krajih, zraven pa je vodil kupčijo s konji. Tedaj so bili še pa tri j ar* halični časi. Meščani so se vozili z omni* busi s konjsko vprego kot sedaj na daljine izlete z vlaki in avtomobili, na božja pota, kjer se je zbiral narod: v Dravlje k Sv. Ro* ku, na Brezje, na Dobravo in drugam v okolico. Talentiranega sina jo dal oče v 5o» lo. Dovršil je štiri realke, nato pa prestopil in dovršil Mahrovo trgovsko šolo. Kot mladenič je nastopil službeno mesto v svoj* stvu knjigovodje v papirnici Vevče, kjer pa ni ostal dolgo. Preveč ga je gnalo k samo* stojnemu udejstvovanju. Sledil je očetovim zgledom in oprijel se je kupčije. Najprej je odšel pogledat v Trst, nato pa se je že leta 1890. osamosvojil v Ljubljani. Pričel je in razširil prevozništvo in kočijaško obrt.
iO velikih zaslugah Josipa Turka za slo* vensko in jugoslovensko gasilstvo je poro* čal obširno že ves naš dnevni tisk, ki je jubilej uglednega moža dostojno proslavil.
G. Josip Turk pa se je pričel, videč po* trebo po slovenskih agilnih ljudeh, kmalu udejstvovati tudi na političnem in gospo* darskem polju. Že leta 1896. je bil izvoljen v mestni občinski svet, v katerem je ostal skoro neprestano do današnjih dni. V po* znejših hudih bojih z Nemci, ki so skušali povsod zabijati pilote za most do Jadrana, je bil leta 1908 pri ožjih volitvah izvoljen tudi za ljubljanskega poslanca v deželni zbor kranjski, v katerem je ostal dolga leta.
Tu je izvojeval marsikako ostro bitko in pobijal sleherni predlog nasprotnikov, ki niso hoteli napredne Ljubljane. V letu 1908, v letu velikega prebujenja Slovencev po krvavih demonstracijah, je ustanovil v Ljubljani tudi slovenski pogrebni zavod, ki ga je vzorno vodil do leta 1914, ko ga je prevzela mestna občina.
Leta 1924. je bil Josip Turk imenovan za gerenta mestne občine in je ostal kot tak od 10. novembra imenovanega leta do* 7. oktobra 1926. Dne 29. novembra 1927 je bil izvoljen za mestnega podžupana in je ostal na tem mestu do 27. decembra 1928. Vsa leta mu je bilo občinsko gospodarstvo rav*
vedno premalo denarja, za razkošnost pa dovolj. Policijski red je prepovedoval vsa* Kršen lišp, zlato in srebro, svilene obleke in drago kožuhovino. Obrtniki niso smeli nositi dražjega blaga kakor po poldrug gol* dinar laket. Obleke niso smeli podšivati s kunami, soboli in hermelini. Prepovedana so bila nojeva peresa. Prstani so smeli ve* Ijati le pet goldinarjev, a brez vdelanih dragih kamnov. — Obrtnikom se je očita* lo, da rabijo dvojno mero in vago, eno pri nakupu, drugo pri prodaji. Mesarji so pro« dajali dobro meso le tistim, ki so jim da* jali za pijačo, in to brez priklade. Revno ljudstvo pa je moralo biti zadovoljno s sla* bim mesom, kostmi in parklji. Poleg tega so se mesarji še hudovali, če se je kdo za* radi tega pritožil. Najboljše meso so po* skrili doma in ga doma prodajali po višji ceni, kakor je bila tržna.
A tudi za naš domači obrt so nastopili slabi časi. Na Kranjsko, zlasti pa v Ljubljano, je začelo prihajati mnogo obrt* nih izdelkov iz Niirnberga in ostalih nem* ških mest. To pa je bila zelo nevarna kon* kurenca. Tuji cenejši izdelki so kmalu iz* podrinili domače. Domači obrtnik je bil brez dela, vendar pa je moral plačevati davke, vojne naklade in ostale dajatve. 1
3$ nallft fitajev
Materinski dan pod visokim pokroviteljstvom Nj. Vel. Kraljice Marije matere bo v vsej državi svečano proslavljen 12. maja. V viseh šolah se bodo vršila predavanja o materi in materinski ljubezni.
Prvi nočni leti Aeroputa v Beogradu so se vnšilli nedavno in so minili brez najmanjše nesreče.
Povratek iz Rusije. Po devetnajstih letih se je vrnil iz Rusije v svoj rojstni kraj Zenico v Bosni kmet Todor čadič in izjavil, da je v Rusiji še mnogo naših ljudi, ki so se tam že docela udomačili.
Novo letališče bodo zgradili v Dubrovniku, a tudi Split dobi letos aerodrom in redno zračno zvezo z ostalimi važnejšimi jugoslo-venskimi kraji.
Velika vročina je nedavno zavladala v Petrinji, kjer je toplomer pokazoval 47 stopinj Celzija. V Kolpi so se že pričeli' kopati.
Seznam avtobusnih potniških prog, ki so proglašene za konkurenčne železnici, so nedavno izdelali v prometnem ministrstvu. Kakor je že znano, je država na takih železniških progah dovolila posebne ugodnosti pri voznih cenah.
Nov dnevnik, ki se imenuje »Glas Naroda« in ki so ga prvotno napovedovali le kot volilnega, je pričel izhajati v Ljubljani1, že v prvi številki pa je lastništvo izjavilo., da nima dnevnik le volilnega značaja, marveč bo ostal kot stalen v borbi za pravico in poštenje. Glavna uredlnika »Glasa Naroda« sta. Albin Prepeluh in Ivan Rudolf, odgovorni urednik pa Ante Gaber.
Splošna stavbna družba v Teznem pri Mariboru je dobila novega ravnatelja v osebi Josipa Babiča.
Zakon o pobijanju zlorab v javnih službah bo izdelala posebna komisija v pravosodnem ministrstvu.
no taiko pri srcu, kot da mu gre za lastno hišo. Vedno je bil na terenu, povsod so za* legli njegovi predlogi, vse je videlo njegovo bistro oko, in veselil se je uspehov ter na* predka bolj kot sleherni Ljubljančan.
(Čestitkam naše javnosti se tudi mi iskre* no pridružujemo in želimo jubilantu še mnogo čilih let ter mnogo zadovoljstva v življenju!
Seveda so sledile veliko utemeljene pritož* be .kranjskega obrtništva, dokler ni cesar Maksimilijan I. prepovedal uvoza in pro* daje niirnberških in ostalih nemških obrt* niških izdelkov. Trgovcem, ki so se doslej bavili s prodajo takih izdelkov, je ukazal, da jih morajo dobavljati pri domačih obrt* nikih. Izvzeto je bilo le blago, ki se na Kranjskem ni izdelovalo, toda obdelati in predelati so ga morali dajati domačim obrt* nikom. — Velika nasprotja so bila med meščanskimi in kmetskimi obrtniki, ker so kmetje svoje izdelke lahko cenejše proda* jali. Vsak plemiški graščak na kmetih je imel mnogo takih obrtnikov. Leta 1510. pa je cesar Maksimilijan I. v zaščito meščan* skega obrta prepovedal graščinam, samo* stanom, vasem in malim krajem izvrševa* nje kateregakoli obrta.
V dobi protireformacije je obrt v naših krajih zelo nazadoval Zaradi izseljevanja obrtnikov, ki se niso hoteli odreči prote* stantizmu in se vrniti v katoliško cerkev. Omeniti moramo tukaj, da je imel prote* stantizomi največ privržencev baš med me* ščanstvom, med obrtniki in trgovci.
Škofja Loka je v tej dobi še ohranila svoj pomen kot obrtno mesto. Tukaj so še dobro uspevale obrtne zadruge:	tkalska,
je vedno živahno udejstvoval v vsakovrstnih organizacijah. Že pred vojno je ustanovil in bil duša organizacije goriških slovenskih kolesarjev. Po vojni je skozi 10 let načeloval Združenju kovinskih strotk, je odbornik Okrožnega odbora obrtniških združenj v Ljubljani, odbornik Obrtniškega društva itd. Znano je tudi njegovo delovanje pri športnih organizacijah, saj je g. Batjel bil ustanovnik in prvi predsednik »Primorja«, ustanovnik in prvi predsednik kolesarskega in motociklističnega kluba »Sava« ter predsednik Zveze kolesarskih društev.
Ob svoji 60letnici je prejel ju/bilant nebroj čestitk od predstavnikov javnosti, uglednih javnih delavcev, prijateljev in organizacij. Tem čestitkam se pridružujemo tudi mi in kličemo g. Batjelu »Na mnoga srečna leta«!
škem, ribniškem in krškem okraju ter v Beli krajini. — Kočevski in ribniški kroš* njarji so tudi v tej dobi še vedno kupčeva* li po svetu s svojimi lesnimi izdelki: z žlicami, krožniki, skledami, rešeti itd. — V tem času se je pojavilo med Kranjem in Škofjo Loko sitarstvo. O sitarjih piše Valvasor, da so izdelovali v Bitnjah, ki je bila baje največja vas na Kranjskem, sita iz konjske žime. Odkod je prišla pobuda za ta domači obrt na Kranjsko, ni znano. Največji izvoz sit je bil v Italijo. — Kot domači obrt je bilo na Gorenjskem zelo razširjeno pridelovanje platna in gr o* bega sukna, mezlan imenovanega (mezzoluna = na pol iz preje, na pol iz do* mačo volne). Posebno cenjeno je bilo 1 o * š k o platno.
Iz splošnega blagostanja v oni dobi se je razvila velika razkošnost in z a p r a v* Ijivost, ki se je razširila tudi v nižje obrtniške kroge, ki so se začeli oblačiti v svilo, damast in baržun ter si nadevati zla* to in srebro. Zato jc cesar Ferdinand I. iz* dal leta 1542. policijski red, ki je določal, kako so se smeli poleg ostalih meščanov oblačiti tudi obrtniki. Leta 1552. je bil ta policijski red ponovno izdan. Obrtnikom se je očitalo, da imajo za plačevanje davkov
Izvrševanje rokodelskih del v lastni režiji
Predstavka Zbornice za TOI v Ljubljani na kr. bansko upravo dravske banovine;
Predstavka Zbornice za TOI v Ljubljani kr. banski upravi radi izvrševanja rokodelskih del v lastni režiji:
Težka gospodarska kriza povzroča med obrtništvom vedno večje pomanjkanje dela in zaslužka. Konkurenca nelegalnega obrtnega dela in pritisk konkurence serijske proizvodnje tovarn ženeta cene izdelikom, s katerimi se bavijo obrtniki, vedno bolj proti meji ne-rentabilnosti, obenem pa stalno rastej/o javna bremena, ki jih obrtništvo prenaša le s težkimi žrtvami in ki mnogim ogrožajo obstoj. Umevno je, da je v takih razmerah borba obrtništva za vsako, tudi malenkostno priliko dela in zaslužka še posebno ostra, in da obrtnik še zlasti težko občuti vsako prikrajšanje na zaposlitvi.
Zbornica priznava velik trud kir. banske uprave, zajeziti nelegalno obratovanje, kar dokazujejo ponovni ostri ukrepi in odredbe, izdane podrejenim oblasfcvom. Delni uspehi so se že pokazali, dasi bi bili še znatnejši, ako bi nekatera podrejena oblastva, osobito pa županstva in orožništvo izvajala dosledno navodila kir. banske uprave ter energično nastopala proti kršenju obrtnih predpisov s strani neupravičenih oseb.
V zadnjem času pa se je položaj zelo poostril, ker se je dosedanjim načinom šušmar-stva pridružilo še izigravanje določil § 47. obrt. zakona. Po teh predpisih, ki pod gotovimi pogoji dopuščajo izvrševanje gradbenih del za lastno potrebo v lastni režiji pod dejanskim in neposrednim vodstvom pooblaščenega graditelja ali mojstra, se izigravajo v najširšem obsegu. Interesenti si najamejo za provizijb osebo, ki je upravičena izvrševati gradbeni obrt. Z njenim kritjem izvršujejo potem vsa dela sami z najetimi delavci, do-•eim se nadzorstvo in vodstvo s strani takih oseb vrši na ta način, da tu in' tam pregledajo dela na stavbi, da v primeru ovadb izjavljajta, da vodijo nadzorstvo in vodstvo stalno im samostojno. V takih primerih pa ne gre samo za manjša gradbena dela, temveč za večje stavbe, ki imajo veliko vrednost. Da gre samo za navidezno vodstvo in nadzorstvo, dokazujejo višine provizije za tako kritje, ki že Po nekem ustaljenem običaju znašajo za manjše hiše okrog 300 Din, za vile 3000 Din
barvarska, usnjarska, pekovska in čevljar; ska. V velikih množinah se je tukaj izdalo* Valo lepo belo platno. Loški usnjarji so na debelo nakupovali kože v Ptuju, Radgoni in Gradcu ter jih prodajali doma ostalim usnjarjem in čevljarjem. Posebno veliko kož so prodajali na cerkvenih sejmih, lzde* lano usnjo so razpečavali večinoma v južne kraje ali pa so ga zamenjavali za vino in sukno. — Omenili smo že kovače v Škofji Loki in Železnikih. Pa tudi .v Kropi in Kamni gorici so v oni dobi še vedno dobro uspevali žebljarji. Izvrstno se je raz* vijal obrt v Tržiču, kjer so izdelovali zlasti mnogo kordovanskega usnja, in to Po zelo nizki ceni. Rdeči in črni kordov m »o prodajali v Italijo in Nemčijo. Posebno Cenjeni so bili tržiški izdelki iz surovega &ukna, ki so ga izdelovali več vrst. Tam so delali kotlarji tudi razno železno in bakre* Ho posodo, kakor ponve, kotle itd. S taki* izdelki so tržiški obrtniki sloveli daleč °krog po svetu. — O Novem mestu P'še kronist: »Rokodelstvo je tukaj štaba j^eščan, ki si prizadeva sam pridelovati kruh in vino, se peča poleg svojega roko* delstva preveč s poljem in z vinogradi, za« ni niti dober kmet, niti dober rokodelec. Vsakemu je njegovo rokodelstvo postran*
itd. Ta odškodnina ni v nikakem sorazmerju z ono, ki bi bila primerna, ako bi šlo za prav dejansko in neposredno vodstvo ali nadzorstvo. Samo to dejstvo očitno kaže, da gre za nedopustno kritje in za izigravanje obrtnih predpisov.
Opisano delo v lastni režiji pa ni v kvar samo legalnemu obrtništvu, temveč tudi državi in samoupravam, ker se jim s tem odtegujejo znatni dohodki na davkih in dokladah.
Nadaljnji primer dela v lastni režiji je izvrševanje drugih rokodelskih del V lastni režiji pod videzom, da gre za opravila na podlagi pravice samopostrežbe. Tu so mišljena tako opravila po § 137. (2. in 3.) obrt. z., kakor tudi ostala dela, ki jih. opravljajo zasebniki ah privatniki, pa niso v zvezi z odpravo in prodajo proizvodov ali z vzdrževanjem obratovalnih naprav.
Občutne so pritožbe n. pr. sodarskih mojstrov, da trgovine z vinom same izdelujejo ali popravljajo sode, to tudi v primerih, too gre za prodajo obenem z blagoin ali za popravilo tujih sodov. Nadalje razna podjetja in privatniki vzdržujejo lastne delavnice, ker proizvajajo ali popravljajo predmete, ki niso v zvezi z obratovanjem, odnosno izdelujejo in popravljajo predmete, ki služijo njihovi osebni uporabi.
V prvonavedemem primeru po zakonu gotovo ni dovoljeno, da n. pr. trgovci z Vinom popravljajo sode strankam, ki naročajo vino in prav tako tudi niso upravičeni izdelovati ali popravljati sodov, ki ne ostanejo njihova last za potrebe njihovega obrata.
V drugem primeru, kp n. pr. nameščajo podjetja ali privatniki n. pr. sedlarske delavce ali celo nekvalificirane delavce ali kolarje za popravilo konjske opreme ali vozov, smatramo, da je ta posel vsaj na strani osebe, ki tak posel izvršuje, samostojno obrtno opravilo brez pooblastila. Če je dotičnik prijavljen kot nameščenec ali delavec, gre v takem primeru le za izigravanje obrtnih predpisov in za nedopustno kritje s strani delodajalca pod videzom službenega razmerja.
Končno se usoja zbornica opozoriti kr. bansko upravo na mnoge pritožbe, ki jih dobiva iz vrst obrtnikov raznih strok, zlasti'
gradbenih in mizarskih, radi izvrševanja rokodelskih del v lastni režiji raznih samoupravnih zavodov.
iZbomica je že s svojo predstavko z dne 8. novembra 1934, št. 16271, opozorila, da so se v zdravilišču Dobrna izvršila razna mizarska dela v lastni režiji. Zbornica pa dobiva tudi pritožbe, da se razna gradbena dela, posebno cestnih odborov, izvršujejo v lastni režiji in baje oddajajo tudi osebam, ki ne pripadajo gradbenim obrtnikom. V zadnjem času zopet prihajajo pritožbe, da se nameravajo izvršiti razna pohištvena dela v banovinski zgradbi v Gornji Radgoni brez licitacije v lastni režiji. Kr. banska uprava je na svoječasno našo predstavko odgovorila, da obstoja povod za delo v lastni režiji v glavnem ta, da obrtniki ne nudijo konkurenčnih cen, pa da se nameravajo v bodoče n. pr. mizarska dela v zdravilišču Dobrni oddati licitacijskim potom v izvršitev legalnim obrtnikom.
Kakor zbornica na eni strani z zadoščenjem in zahvalo pozdravlja izjavo kr. banske uprave glede zdravilišča Dobrne, tako se usoja na drugi strani ponovno opozoriti, da ni samo v interesu obrtništva, temveč tudi samoupravnih teles, ako razna rokodelska dela, ki so jim potrebna, ne izvršujejo v lastni režiji, temveč jih oddajo po možnosti licitacijskim potom, legalnim obrtnikom. Priznamo, da bo cena v marsikaterem primeru mogoče nekoliko višja, kakor pa proračunana cena dela v lastni režiji. Vendar je treba na drugi strani upoštevati, da tega prihranka nikakor ne odtehta izguba, ki nastaja v tem, da se s tem občutno krči zaposlitev in zaslužek obrtništva, s tem pa tudi krčijo dogodki od doklad na državni davek, ki vsled slabše zaposlitve obrmištva izpade v svoji oceni seveda nižje. Pokazalo pa se je v praksi tudi, da so licitacije dovedle mnogokrat do tega, da je bilo delo oddano tudi do 20% pod proračunom in da je oddaja potom razpisa v veliko korist diržavi in samoupravi. Ne sme se končno pozabiti, da številke stroškov pri delu v lastni režiji niso vedno realne. Ako se vpo-števajo razen izpada dohodkov iz javnih dajatev še razni nevidni izdatki in stroški, bi ' se v mnogih konkretnih primerih pokazalo,
ska stvar. Vsa dela so navadno nerodna in šušmarska. Rokodelci rajši popivajo, kas kor da bi delali.« — Kakor v Novem mestu tako je v tej dobi propadal obrt tudi v ostalih dolenjskih mestih: v Ložu, Kosta* njevici, Krškem, Črnomlju in Metliki. Le v Višnji gori so še kolikor toliko uspe* vale obrtne zadruge usnjarjev, krojačev, kovačev in čevljarjev. — Iste obrtne raz* mere so bile tudi na Štajerskem. Celje je in elo v začetku novega veka zelo c ve? toč obrt. V tej dobi so bile v Celju števil* ne obrtne zadruge mesarjev, klobučarjev, tkalcev, čevljarjev, usnjarjev, petkov, ko* vaCev in kolarjev.
Že poprej smo omenili postanek obrtni* ških zadrug ali cehov, njihov razvoj n po* cnen. Tudi v tej dobi so se združevali obrt* niki v zadruge. Dočim pa so imeli k^o* jaC.i, čevljarji, tkalci, usnjarji, mesarji itd. v vsakem kraju navadno svoj lastno za* drugo, so imeli ostali manj štev5lui obrtni* ki iste. vrste skupno deželno obrtno zadrugo, tako n. pr. padarji in rano* celniki. Milarji in medičarji so ime'i sedež svoje obrtne zadruge v Celovcu; dinni* karji, kleparji in kotlarji pa v Gradcu. K lončarski obrtni zadrugi so pripadali lončarji štiri milje okoli Ljubljane, dalje
lončarji v Kamniku, na Homcu, v Šmart* i nem, Višnji gori in Kranju. Obrtne zadru* j ge ali cehi so bili do konca 17. stoletja pre* j cej samostojni in neodvisni ter so si sami j urejevali svoje zadružne zadeve. Pozneje i pa si je lastila glede njih vlada vedno večji vpliv in izdajala razne odredbe. Leta 1689 je izšel nov ob r t n i red, ki je dajal mest* nim oblastem pravico, da so lahko število mojstrov poljubno pomnožile ali pa zmanj* šale, kakor so hotele, čemur obrtne zadru* ge niso smele ugovarjati. S poznejšo do* datno izpopolnitvijo obrtnega reda je bila samostojnost obrtnih zadrug skoro popol* noma odpravljena. Le vlada je imela pra* vico ustanavljati zadruge in jim dajati pra* vila. Zadruge niso smele več neposredno med seboj dopisovati, temveč le potom oblasti. Mojstri niso smeli sami določati cen svojim izdelkom-; dragocena in nezmi* selna mojstrska dela so se morala odpra* viti. Kljub tem in še ostalim neprilikam in nevšečnostim so se zadruge vendar še vzdržale.
Ali ste že poravnali naročnino za list ? Kdor je še ni poravnal« naj to stori takoj!
da so dejanski stroški dela v lastni režiji večji, kakor pa to kažejo obračuni, pri katerih prihajajo v poštev v glavnem samo stroški dela najetih ljudi in materijala.
Končno se tudi ne sme prezreli jako važno dejstvo, da je obrtnik s svojim pomožnim osobjem in družinami radi velikega pomanjkanja dela in naročil danes še v posebno te-žajvnem položaju. Ko ga težko bremenijo davki in druge javne dajatve, bi mu bilo v veliko zadoščenje, aiko k njegovi boljši zaposlenosti pritpomonejo poleg države tudi samoupravna telesa s tem, da mu dajo možnost zaposlitve z javnimi deli. še posebno težko pa občuti, če se ravno v takem času še posebno obsežno izvaja sisitem socializacije in dela v lastni režiji, ki mora dovesti sčasoma do tega, da bodo zato občutno padli dohodki iz javnih bremen, gospodarskemu zlu pa se bo z brezposelnostjo obrtništva in njegovega pomožnega osobja pridružilo še poslabšanje že itak obupnega socialnega položaja obmištva.
Zbornica prosi na podlagi navedenega, da kr. banska uprava
1. s čim energičnejšimi ukrepi in navodili podrejenim oblastvom onemogoči zlorabljanje in izigravanje določb §§ 47 in 137 ob. z. ter izvrševanje raznih rokodelskih del z najetimi osebaimi v navideznem službenem razmerju za lastno potrebo sploh,
2. da tako pri vseh javnih delih banovine, kakor tudi drugih samoupravnih teles odredi oddajo licitacijskim potom upravičenim obrtnikom, uvažujoč odredbe § 196 — § 205 o. z.
Upamo, da bo kr. banska uprava upoštevala upravičene zahteve Zbornice in obrtništva in ukrenila vse potrebno za zaščito obrtniškega stanu.
Pridobivajte našemu listu vedno nove naročnike!
Zaloga stekla, porcelana, zrcal, svetilk, raznih okvir* jev itd.
STAVBNO IN UMET. STEKLARSTVO
Avgust Agnola
LJUBLJANA, Tyrševa cesta štev. 10
Račun poštne hranilnice 10.940 Telefon 2478
Obrtniki, sodelujte
pri našem listu!
S&afivaCa.
Gosp. Josip Eberle, -urar in draguljar v Ljubljani, Mestni trg št. 17, je daroval povodom njegove 601etmice 1000 Din v podporni fond za onemogle in dela nezmožne člane združenja.
Za ta plemeniti in človekoljubni dar izreka uprava združenja g. Eberlu svojo najtoplejšo in najlepšo zahvalo.
Združenje urarjev, zlatarjev, optikov, graverjev in pasarjev v Ljubljani.
Odgovorni urednik Vladimir Uegally. — Za konzorcij »Obrtnega Vestnika« Josip Rebek. — Tiska »Narodna tiskarna«. — Predstavnik Fr. Jezeršek. Vsi v Ljubljani.
KRIZE BO KONEC,
KO BODO DOMAČI DENARNI ZAVODI MOGLI ZOPET DAJATI
NOVA POSOJILA IZ NOVIH VLOG.
ZAUPAJTE VAŠ DENAR
MESTNI HRANILNICI LJUBLJANSKI,
KI IZPLAČUJE NOVE VLOGE, VLOŽENE PO L. 1933 NEOMEJENO TER JIH
OBRESTUJE PO 4 DO 5 %
VLOGE NAD DIN 400,000.000,—
REZERVE DIN 11,600.000.—
XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX
\ 1.1 I I-.VO VAS OBVEŠČAMO, DA SMO SE
PRESELILI
s Tyrševe ceste v Frančiškanska ulica št. 4
poleg hotela „Union“
PRVA jugoslovenska tvor-	Peter Angelo dr. z o. z.
NICA UKOČENOG DRVA D. D.	I5„M5,«. Jr,	'
sušak	Ljubljana * Tel. 3Z-49
Skladišče: LJUBLJANA. Tel. 32-49
n
K
I
K
K
K
K
1
K
ZAŠČITNI ZNAK
ZAŠČITNI ZNAK
xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxi
KREDITNO DRUŠTVO MESTNE HRANILNICE LJUBLJANSKE
dovoljuje posojila na menice in kredite v tekočem računu vsem kredita zmožnim osebam in tvrdkam
»SLAVNA
jugoslovenska zavarovalna banka v Ljubljani
sprejema zavarovanja proti ognju, nezgodam, vlomu, zavarovanje za izplačilo denarja ob doživetju gotove starosti in ob smrti in zavarovanje za pogrebne stroške.
Posluje po vsej Jugoslaviji — ima svoje hiše v Ljubljani, Sarajevu, Osijeku in Novem Sadu.
GENERALNO RAVNATELJSTVO V LJUBLJANI, GOSPOSKA UL. 12.
Telefon 2176 In 227«.