Poštnina plačana v gotovini.
Cena 30— lir
Spediz. in abb. post. I. gr.
DEMOKRACIJA
Svoboda je prav tako kot življenje polna nemirov; mir pa prihaja s suženjstvom prav tako kot
S smrtjo. JOHANNES VON MUELLER
Leto XII. - Štev. 16
Trst - Gorica, 15. avgusta 1958
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Dve intervenciji: ZDA in ZSSR
Kdo si prizadeva za pomirjenje in kdo izpodkopava OZN
Ko so sredi julija Združene države poslale svoje sile v Libanon da z njimi zaščitijo mir in red na Bližnjem vzhodu, je to vzbudilo veliko nevoljo Sovjetske zveze in njenih podložnic. Zboru protestov so se pridružili tudi razni »nevtralistični« sopotniki, med katerimi je bil eden najbolj glasnih prav Tito, ki bi brez ameriške pomoči prav gotovo ne užival več-razkošja svojih številnih dvorcev, še manj pa bi mogel dvigniti svoj glas. Vsi so kričali, da je to surova imperialistična poteza, preživelo in zakasnjelo posnemanje podvigov iz starih kolonialističnih časov. Prav tako soglasno so zahtevali takojšen umik ameriških, in seveda tudi britanskih čet, ki so se nekaj dni kasneje izkrcale v Jordaniji.
Tako so govorili več ali mani vsi tisti, ki so pred nepolnima dvema letoma z enako enodušnostjo, nekateri takoj, drugi pa z manjšo zamudo, odobrili vse drugačen, dejansko surov in nezakonit poseg sovjetskih čet v madžarske notranje zadeve. Razlika med tem, kar so komunisti in njihovi somišljeniki širom sveta takrat odobravali in tem, kar danes obsojajo, je tako velika in kričeča, da si jo je vredno ogledati.
Ameriške čete so prispele v Libanon na poziv zakonite vlade, ki je naprosila Združene države naj zaščitijo državo proti upornikom, ki so zaradi vojaške in politične pomoči, ki so jo dobivali iz tujine, Pomenili dejanski zunanji napad na Libanon. Podčrtati je treba, da je to bila vlada, ki je uživala in še vedno uživa zaupanje večine svobodno izvoljenega parlamenta.
Na Madžarksem pa je bilo drugače. Sovjetske čete so nastopile proti edini zakoniti vladi Imreja Nasva. Da bi ustvarile vsaj zasilen figov list, s katerim naj bi opravičile svoje nasilje, so morale najprej ustvariti lutkovno Kadarjevo vlado, katere politična, nikakor pa ne ustavna zakonitost, je temeljila na obtožbi, da je Nagyjeva vlada izdala stvar revolucije! Sovjetska zveza ni torej intervenirala, na Madžarskem, da bi državo zaščitila pred zunanjim napadom in obvarovala njeno neodvisnost, katere razen ZSSR nihče ni ogrožal, temveč zato, da bi tam ohranila Kremelju pokorni režim!
Z ljudstvom in proti ljudstvn
Ameriške čete so se izkrcale v Libanon ob splošnem zanimanju prebivalstva, ki ni kazalo nobenih znakov neodobravanja, Celo uporniki so ustavili svojo dejavnost in niso napadali ameriških čet. Nekaj redkih in osamljenih incidentov, ki so se zgodili v naslednjih dneh je bilo pravzaprav bolj posledica nesrečnih slučajev kot hotenega motenja. Združene države so tudi takoj poslale v Libanon svojega Posebnega političnega predstavnika, ki je stopil v stik najprej z vlado, nato pa še z uporniki, katerih ni dal niti ujeti, niti zapreti. V dobrih dveh tednih je celo dosegel, da sta v libanonskem parlamentu tako vladna večina kot opozicija glasovali za kompromisnega kandidata in je bila za novega predsednika republike izvoljena osebnost, ki je spremljiva tudi za upornike. Dokaz: novi predsednik republike je že razgovarjal z voditeljem upornikov, s katerim sta ugotovila, da se v marsičem strinjata. V deželo se je tako-rekoč vrnil mir, ki ni mir pokopališč in železni red zaporov, temveč mir sožitja in medsebojnega upoštevanja.
Kako drugače'je bilo na Madžarskem! Sovjetski tanki so zagospodarili nad Budimpešto in Madžarsko šele potem, ko so v rekah krvi zadušili odpor madžarskega ljudstva. Pripadnike bivše zakonite Nggy-jeve vlade so takoj zaprli. Policija je začela loviti njihove pristaše. V Sovjetsko zvezo so odhajali številni vlaki političnih internirancev, kajti zapori so bili Prenapolnjeni. Začeli so se vrstiti procesi in padale so smrtne obsodbe in dolgoletne zaporne kazni, katerih • žalostna vrsta še ni zaključena.
Medtem ko Združene države niso z ničemer ovirale, temveč so celo pripomogle, da je bil za novega državnega poglavarja Libanona izvoljen za vse politične sile v državi spremi j iv kandidat, ne ra Samun, ki je poklical sile Združenih držav v deželo, so Sovjeti na Madžarskem obdržali in še držijo na oblasti od večine madžarskega naroda zasovražnega Radarja.
Z ali brez opazovalcev OZN
Ko so se ameriške čete izkrcale v Libanonu, je bilo tam že na delu 165 opazovalcev Združenih narodov. Ti so lahko nemoteno spremljali dogodke, in Združene države so jih celo pozvale, naj povečajo svojo dejavnost. To očitno kaže, da niso podvzele nič. takega, kar bi morale Prikrivati.
Ob priliki madžarske vstaje so se pa sovjetske in njim pokorne Kadarjeve o-blasli energično uprle, da bi na Madžarsko prišel er^ sam opazovalec Združenih narodov! Komisija, ki jo je v ta namen imenovala Glavna skupščina Združenih narodov je mogla opraviti svoje delo samo
v begunskih taboriščih v tujini. Iz njenega poročila je jasno razvidno, zakaj ni smela na Madžarsko: iz vseh izpovedi namreč sledi, da so Sovjeti posegli v notranje madžarske zadeve zato, da strejo, ne pa zato, da zaščitijo svobodno volics madžarskega ljudstva!
Sovjeti in Kadar so toi-ej imeli kaj skrivati!
Z Združenimi narodi in proti njim
Američani so, takoj po izkrcanju svojih sil v Libanonu, izjavili, da se bodo njihove čete umaknile čim bodo Združeni narodi mogli demokratično urediti položaj	v državi.	Pozvali so	Varnostni	svet
naj	pošlje tja	mednarodno	policijsko	silo,
ki	naj zamenja ameriške	vojake. Sploh
so	Američani	izjavili in	pri tem	tudi
vztrajajo, da mora libanonska zadeva in vprašanje Srednjega in Bližnega vzhoda biti predmet razgovorov in sklepov v okviru Združenih narodov, ki so edini pristojni forum, na katerem se jih lahko reši. Združene države torej opirajo svojo diplomatsko aktivnost na Združene narode, s čemer jačajo pozicijo in ugled te mednarodne in edine zares univerzalne organizacije.
Kaj pa Sovjeti? Ob priliki madžarske ustaie so rohneli proti zanimanju Združenih narodov za madžarsko vprašanje. Odrekali so jim vsako pristojnost. Na sklepe Glavne skupčine, v kateri nimajo pravice veta, so se enostavno požvižgali. Niti malo jih ni vznemirjalo, da jih je ta pozvala naj odpokličejo svoje čete iz Madžarske. Njenim opazovalcem so zaprli vrata.
In kaj je ukrenila Sovjetska zveza, ko je izbruhnila kriza na Bližnjen in Srednjem vzhodu? Njeni napori so šli vsi zatem, da bi spor ne reševali v široki mednarodni skupnosti, kakršno predstavljajo Združeni narodi, temveč so hoteli izsiliti ozek vrhunski sestanek, ker so upali, da bodo s svojimi grožnjami in spletkami lažje uspeli za zaprtimi vrati.
Po Dullesovi zaslugi jim je pa načrt vsaj zaenkrat spodletel. S krizo na Bližnjem in Srednjem vzhodu se ukvarja Glavna skupščina Združenih narodov. In tako bodo Sovjeti, po katastrofalnem vtisu, ki ga zanje zapušča primerjava z madžarsko krizo, ponovno imeli priliko pokazati, ali jim je sploh kaj do spoštovanja sklepov mednarodne skupnosti, katere člani so tudi oni.
Pred obč« volitvami
v
•	\/ 'v -v
TEŽAVNA POT VRHUNSKEGA SESTANKA
Te dni vedno glasneje napove; dajejo da bo Trst, po enem letu komisarske uprave, vendarle zo; pet dobil svoj občinski svet in s tem izvoljeno občinsko pred; stavništvo. Volitve naj bi bile 5. ali 12. oktobra.
Zadnji občinski svet je bil ka; kor je znano, razpuščen lani ok; tobra in občinsko upravo vodi od tedaj prefekturni komisar dr. Mattucci. Po zakonu bi morale biti razpisane nove občinske vos litve v roku treh mesecev, toda notranje ministrstvo ta rok lahko podaljša, če smatra da je to po; trebno. V tržaškem primeru, ka; kor tudi v primeru drugih velikih italijanskih mest, ki so zaradi nezadostnih večin ostala brez rednih občinskih uprav, se je no; tranje ministrstvo te možnosti tus di obilno poslužilo. Izgovor je bil pri roki: predvidene so bile part lamentarne volitve in zato so ob; činske volitve prenesli na kasneje ši čas.
Pa ni šlo samo za izgovor. Pri; znati je treba', da samo nekaj me; secev po zadnjih občinskih volit; vah, na ka{erih so bili izvoljeni dele nezmožni in zato razpušče; ni občinski sveti, menda šestih velikih mestnih občin, tudi ni bilo nobenih znakov, iz katerih bi se lahko sklepalo, da bi nova konzultacija volivcev dala poli; tično drugače sestavljene in za uspešno delo sposobnejše občin; ske svete. Pri tem gre namreč za velike občine, v katerih občinske mandate razdeljujejo sorazmer; no s številom dobljenih glasov. Zato je za stranke, ki hočejo vo; diti občinsko upravo potrebno, da dobijo na volitvah absolutno večino glasov. Kajti samo tako imajo tudi potrebno večino v ob; činskem svetu. Lista, ki dobi s a;
AMINTORE FANFAN1 je z velikim uspehom zaključil niz svojih obiskov v prijateljskih prestolnicah. Bil je v Washing-tonu, Londonu, Bonnu in Parizu. Povsod je obrazložil italijansko stališče do sedanjega položaja v svetu. To stališče je zapopadeno v dveh osnovnih načelih: zvestobi dosedanjim zavezništvom in stvar-nejšemu zadržanju do prebujajočega se arabskega sveta, katero ne sme biti takšno kot je bilo v kolonialnih časih. Zanimivo je, da so celo italijanski komunisti morali priznati koristnost in pozitivnost Fanfanijevih zunanjepolitičnih pubud.
s * *
KRALJ HUSEIN je izjavil, da iraško-jordanska zveza ne obstoja več. S tem se je odpovedal boju proti iraški republikanski vladi. Drugega mu ni preostalo, ker je iraško vlado doslej priznala večina zahodnih in vse vzhodne države. Pravijo tudi, da se je Husein pripravljen odpovedati prestolu, baje iiroti primerni odškodnini. Iraški revolucionarji menijo, da bi o obliki vladavine moralo odločati jordansko ljudstvo z glasovanjem.
* * #
V LIBANONU se najbrže približujemo zaključku tamkajšnje državljanske vojne. Tako vladni kot opozicijski poslanci so pri predsedniških volitvah glasovali za generala Sehaba, ki je tako postal novi predsednik republike. Takoj po svoji izvolitvi se je sestal tudi z voditelji upornikov. Ti so zahtevali, da mora dosedanji predsednik Camille Samun takoj odstopiti in da morajo ameriške čete oditi iz dežele.
General Sehab izhaja iz stare plemiške družine. Njegovi predniki so od leta 1697 do 1840 vladali na področju libanonskih gora. Kot takim jim še vedno pripada naslov emirja ali princa, katerega se po, general Sehab ne poslužuje. General Sehab je bil rojen 1902. leta in je po vero-
Dogodki
v.
po svetu j
izpovedi kristjan. Obiskoval je francoske vojaške šole, najprej v Damasku, nato pa še nižjo in višjo vojno akademijo v Franciji. Služil je v francoski vojski in vichy-ska vlada ga je leta 1941 imenovala za poveljnika beirutskega področja. General je postal leta 1943, ko je Libanon dosegel neodvisnost.
Doslej je vedno odklanjal vsa nevojaška imenovanja, čeprav se sicer zelo rad oblači v civilne obleke.
* $ *
PETROLEJ je v ozadju vseh spopadov in napetosti na Bližnjem in Srednjemi vzhodu. Nekaj številk takoj pove zakaj je to področje tako važno, posebno za Evropo.
Nafta in njeni derivati krijejo danes eno četrtino svetovnih energetskih potreb. Največja doslej znana ležišča nafte pa so prav na področju držav Srednjega vzhoda. Cenijo jih na skoro 170 milijard sodov, kar je dve tretjini svetovnih zalog. Najbogatejši je najmanjši Kuwait (6.000 kvadratnih kilometrov, 200.000 prebivalcev, 23 odstotkov svetovnih zalog), sledi Saudska Arabija <17 odstotkov), nato bi prišle po važnosti Združene države Amerike takoj za njimi pa zopet Iran (Perzija)' in Irak. Egipt v glavnem krije z domačo proizvodnjo lastne potrebe: .
Na Srednjem vzhodu pa ni samo največ petroleja, temveč je njegovo pridobivanje tudi najcenejše, ker so tamkajšnja ležišča najmanj izčrpana. Cenijo, da so doslej tam izvrtali 1500 vrelcev, od katerih daje vsak po 3448 sodov na dan (1 sod je 159 litrov), medtem ko znaša svetovno povprečje 28 sodov, v Združenih državah celo samo 13 sodov. Nikjer drugje na svetu, kot samo na Srednjem vzhodu,
ne dobijo iz posameznega vrelca več kot po 300 sodov na dan.
Zato je razumljivo, da proizvodnja petroleja na Srednjem vzhodu hitro raste. Medtem ko je znašala leta 1945 samo 26,55 milijonov ton, je leta 1957 že dosegla 176,8 milijonov ton, njen delež v svetovni proizvodnji pa se je povečal od 7,5 na 20,1 odstotka. Največji svetovni proizvajalec petroleja so sicer še vedno Združene države (352 milijonov ton), vendar je njihov delež v svetovni proizvodnji padel od nekdanjih dveh tretjin na 40 odstotkov.
Petrolejska proizvodnja na Srednjem vzhodu je najvažnejša za Evropo, ki krije iz tamkajšnjih virov 90 odstotkov svoje potrošnje tekočih goriv ter je kupec za 60 odstotkov vse nafte, ki «/o tam. pridobijo. Amerika namreč krije svoje potrebe v glavnem s produkcijo lastnih ležišč in z uvozom iz Venezuele.
Ss * s*
EISENHOWERJEV ZASTOPNIK za Srednji vzhod, Robert Murphp, je ta mesec opravil dva, še sredi julija skoro neverjetna obiska. Bil je v Bagdadu, kjer je razgovarjal z novimi iraškimi voditelji, ki so mu zagotovili, da hočejo ohraniti neodvisnost svoje dežele in skrbeti za njen gospodarski napredek. Zanikali so mu, da bi se nameravali pridružiti Naserjevi Združeni arabski republiki. Nato pa se je Murphy, na Naserjevo vabilo, podal še v Kairo. Tam so ga sicer pustili nevljudno en dan čakati (čeprav se mora Naser prav Združenim državam zahvaliti, da ga Francozi in Britanci s sueško ekspedicijo niso strli!) in tudi egiptovsko časopisje ga je napadalo, kar ob takih državnih obiskih, posebno v diktatorskih državah, ni običajno. Končno sta se z Naserjem le pomenila, čeprav je malo verjetno, da bi eden drugega prepričala. Murphy je namreč verjetno zahteval, da bi se Naser nehal vmešati v notranje zadeve drugih arabskih dr?.av, Naser se pa svojemu pa-narabskemu nacionalizmu ne more odreči.
Vsi v nedeljo, 31. avgusta na Opčine, na
JESENSKO SLAVJE
Slovenske demokratske zveze v Trstu
mo sorazmerno največ glasov ne dobi po tem sistemu nobene pre; mije, nobene zagotovljene veči; ne v občinskem svetu, kakor je to slučaj z manjšimi občinami, kjer si delita vse sedeže samo dve najmočnejšimi tisti, ne da bi zato morali doseči kaj več kot sorazmerno največ glasov. Zato so se tudi znašle v krizi samo velike občine, kjer je bilo težko sestaviti občinske odbore in nato tudi delati v občinskih svetih, ki bi morali počivati na pozitivnem sodelovanju včasih precej različ; no usmerjenih strank. Pomislimo samo na Trst, kjer je občinski svet moral podati ostavko, ker niso šli skupaj demokrščani, soe cialni demokrat je, liberalci in re; publikanci. Brez njihovega soe glasja pa je bila sredinska in de; mokratična uprava tržaške obe čine nemogoča.
Ali je sedaj, po enem dobrem letu od zadnjih občinskih volie tev, verjetno, da bodo iz novega glasovanja izšli drugačni in spo; sobnejsi občinski sveti kot so bili pretekli? Ostanimo samo pri Tr; stu. Nedavne parlamentarne voe litve, ki naj bi bile nekakšen ka; žipot za to presojo, so pokazale sicer precejšnje napredovanje demokratičnih sil, ki pa še vede no ni taškno, da bi lahko s sigur; nostjo upali, da bo novi občinski svet bistveno dr.ugače sestavljen kot je bil prejšnji. Demokrščani sami najbrže ne bodo dosegli pot trebne večine, saj je Trst med drugim zabeležil največje pove; čarije fašističnih glasov. Prav ta; ko ni verjetno, da bodo dosegli potrebno večino socialni demo; kratje skupaj z demokrščani. Za uspešno vodstvo tržaške občine bo torej tudi po ponovitvi občin; skih volitev še vedno potrebno, da prevzame upravo koalicija strank, ki bo širša od sedanje vladne kombinacije. Takšna zve; za pa je, kakor je pokazala pre; teklost, precej nesigurna in ne; stalna.
Zato so nekateri pričakovali, da bo vlada še nadalje odložila razpis novih občinskih volitev. Volitve naj bi se vršile šele po« tem, ko bi parlament sprejel no; vi zakon o občinskih volitvah, po katerem bi najmočnejše stranke ali povezava strank tudi v velie kih občinah dobile pri delitvi see dežev v občinskem svetu nekaše no premijo in s tem zagotovlje; no večino.
Videti pa je, da je prevladalo drugo mnenje, po katerem se iz; plača poizkusiti in se prav z iz; biro, ki naj se vrši pod starimi pogoji prisili volivce, da globlje premislijo ter s koncentracijo svojih glasov na liste najmočneje ših strank sami prispevajo k u; stvarjanju sigurnejših večin. Če bi tudi ta poskus propadel, če bi tudi iz novih občinskih volitev, ki se gotovo ne bodo vršile samo v Trstu, temveč vsaj še v nekatee rih drugih občinah, ki so brez redne občinske uprave, ne izšli delazmožni občinski odbori, poe tem bo pa res treba razmisliti o spremembi zakona o občinskih volitvah.
Naj bo tako ali drugače, za dee mokratične tržaške Slovence je jasno, da se v nobenem primeru re moremo odreči samostojne; mu nastopu. Zvesti načelu, da moramo povsod, kjer nam okolie ščine in pravna določila to dovo* ljujejo, poslati v zastopstva svo; je, na slovenskih listah izvoljene ljudi, bomo tudi na predstoječih tržaških občinskih volitvah pod slovensko lipo, predložili svoje kandidate in svoje zahteve.
VESTI z GORIŠKEGA
Daša manjšina o Avstriji in Italiji
'1BBBHMBMHMB W 1 '.l'lWMU.lli^BHI1Wr HI1MMIIIHI   Hill  .  IIBII
Beseda o naših šolah
»II Piccolo« je 7. t.m. priobčil članek pod naslovom: »Zanimiv mejnik primerjave. Kako Avstrija ravna s slovensko manjšino na Koroškem. Niti šolsko vprašanje še ni pravno urejeno. Brez dvojezičnih napisov.«
»Piccolov« članek poroča precej objektivno v dolgem stolpcu o položaju Slovencev na Koroškem ter pravi, kako se naši bratje tam borijo za svoje šolske in jezikovne pravice ob stalnem nasprotovanju s strani nemškega življa.
V glavnem gre za ohranitev dvojezičnih ali utrakvističnih šol, v katerih so nemški učenci obvezni učiti se tudi slovenščine, slovenski pa nemščine. To vrsto šole bi Nemci radi odpravili, češ zakaj naj bi se nemški otroci učili slovenščine. Slovenci pa se zahtevi Nemcev upirajo, ker vedo, da bi ukinitev takih šol pomenila pospešno raznaroditev slovenskega življa.
Srednje slovenske šole, trdi »Piccolo«, so slabo obiskovane zaradi pritiska nemških delodajalcev na slovenske starše.
Višje državno sodišče, pravi »Piccolo«, je priznalo pravico koroškim Slovencem, da se poslužujejo na sodiščih svojega jezika brez tolmača, toda v praksi velja samo nemščina.
Članek ugotavlja, da je vprašanje zaščite slovenske jezikovne manišine na Koroškem še nerešeno. Zaključuje pa z licemersko trditvijo, da smo Slovenci v Italiji »dobili široko zadoščenje v svojih zahtevah«, (...hanno trovato larga soddi-sfazione alle loro richieste).
Slovenci v Italiji smo že od nekdaj, recimo že od leta 1866, pa tudi od leta 1918 in celo od leta 1947 dalje navajeni poslušati, da smo dobili »široko zadoščenje v svojih zahtevah«, »da uživamo vse dobrote tega sveta«, in tako dalje.
V resnici pa smo še vedno brez šolskega zakona, ko ga koroški Slovenci vsaj za srednje šole že imajo, in brez splošnega zaščitnega zakona, ki ga 6. člen ustave narekuje vladi izdati.
Našim svetovalcem je strogo zabranje-no posluževati se svoje materinščine tudi za sam vljudnostni pozdrav na sejah go-riškega provincialnega in občinskega sveta. Slovenskim staršem je v Italiji, izven Tržaškega ozemlja, strogo prepovedano dajati slovanska imena svojim novorojenčkom in določeni italijanski tisk nenehno vodi sovražno gonjo proti slovenskim šolam in njih pravični uzakonitvi. Smemo reči, da tudi nekatere italijanske oblasti niso naklonjene slovenski šoli, ki smo jih v večjem obsegu imeli že pod Avstrijo. Nekateri prenapeti oblastniki pošiljajo policaje k slovenskim staršem po informacije, ali otroci obiskujejo slovensko šolo, ali govorijo doma slovenski in zakaj! Namen je jasen: ustrahovanje!
Tudi same počitniške kolonije so za slovenske otroke primer raznarodovanja, ker nimajo na Goriškem svoje lastne kolonije, ampak so prisiljeni pošiljati otroke v italijanske kolonije.
Ni res, kar trdi »Piccolo«, da je slovenska šola na Koroškem slabo obiskovana. Dijakov je lepo število, res pa je, da bi jih bilo več, če bi ne bilo sovraštva in pritiska s strani Nemcev. Prav tako, kakor se godi v Italiji, kjer bi slovenskih učencev in dijakov bilo mnogo več, če bi šole bile uzakonjene, če bi določeni italijanski tisk, krogi in oblastva sloven-
NA NJIVI: na njivi, bomo izkopali krompir. Predvsem moramo paziti, da je krompir dozorel, ko se krompirjevšče posuši. Ako izkopamo še ne dozorel krompir, se ta rad lupi in gnije. Tudi ne smemo izkopati mokrega krompirja, kar bi tudi pospeševalo gnitje v shrambi. Poleg tega bi bil tudi umazan od zemlje. Pred izkopavanjem pokosimo’ krompirjevšče in ga sežgemo, da tako uničimo vso zalego koloradskega hrošča. Izkopani krompir pustimo za nekaj ur na soncu, da se posuši, nakar ga preberemo in izločimo droben in gnil krompir. Krompir na to shranimo v zračno, suho klet in ne na podstrešje, kjer se krompir preveč suši in s tem izgubi na teži in na okusu. Krompir lahko spravimo tudi v lesene »plato« kakršne rabimo za sadje in jih vskladiščimo enega vrh drugega, da tako prihranimo na prostoru. Ko smo pobrali krompir, njivo preorjemo na čez ter posejemo repo, ki nam bo služila za prehrano kakor tudi za živino. Seme potrosimo na površino in zabranamo. Ako smo krompirju dobro pognojili s hlevskim gnojem, bo zadostovalo, da za repo pognojimo samo z umetnimi gnojili in sicer najbolje s celovitimi gnojili kakor so PKN; TRIFERTIL, TER-NAPE in se kako drugo. Tega gnojila potrosimo po 5-7 kg. na 100 kvad. metrov površine. Ce pa sejemo repo na njivo, kjer prej ni bilo gnoja, natrosimo dober hlevski gnoj na površino in nato zorjemo na Sez, nakar dopolnimo gnojitev s su-perfosfatom po 5-7 kg. na 100 kvad. metrov. Ako posejena repa zraste pregosto, jo razredčimo. Ko repa že doraste, posejemo lahko rdečo deteljo, katera nam bo v zgodnji pomladi služila za krmljenje živine. Sejati moramo samo neizlu-Sčeno seme rdeče detelje in to tik pred dežjem.
ski živelj spoštovali in mu priznavali vse ustavne in človečanske pravice, in ga ne prezirali, zapostavili in celo nasprotovali.
Slovenske šole v Tržiču lani ni bilo več. Kmalu po njeni ukinitvi je tržiška občina prejela odlikovanje s srebrno medaljo, ker da se je uspešno upirala dru-gojezičnosti.
V tej motivaciji je dokaz uradnega nasprotovanja slovenskemu jeziku v Italiji, kjer pravi »Piccolo« da imamo Slovenci »svoje pravice široko zodoščene« in kjer vlada ustava, ki v svojih členih, seveda samo na papirju, nudi jezikovnim manjšinam razne pravice!
Taka politika zapostavljanja, preziranja in nasprotovanja, najde seveda slabiče, ki klonijo in se pustijo raznaroditi. Med temi so žal, tudi razni bogatini.
Pošten in lojalen Italijan je vreden vsega spoštovanja in vse gostoljubnosti. Odpadniki, bilo slovenski bilo italijanski, pa so navadni neznačajneži!
Predrage poštnine
Ze kaki dve leti sem v dopisni zvezi s sorodnikom v Avstraliji. Vsa pisma, ki jih piše v obliki »air-letters«, so franki-rana po 10 penijev. So zložljiva kot zalep-ke z natisnjeno poštno znamko. Moj odgovor izpod 5 gramov me stane v Avstralijo 200 lir. Kaj pravi k temu stanju primerjava: Zaslužek na uro znaša v Avstraliji povprečno 430 lir, pri nas povprečno 220 lir. Za porto plačan torej 54 minut dela. Moj sorodnik v Avstraliji plača 8 minut dela.
Tudi z znancem v Washingtonu sem v pisemskih stikih. Za »air-Ietter« plača on 10 centov. Moj odgovor pa stane 120. lir. Zaslužek znaša v Združenih državah 2,5
Zadnje dni meseca julija je goriški občinski svet zasedal štiri večere zaporedoma, da je izčrpal pestri dnevni red. Svet je med drugimi točkami razpravljal tudi o plačah županu in odbornikom. Zupanu je priznal 70 tisoč lir mesečno, podžupanu 46 tisoč, odbornikom pa vsakemu po 28 tisoč. Največ, torej, kar zakom dovoljuje. Ta zakon je stopil v veljavo letos 16. aprila.
Do sedaj je župan prejemal kot nagrado za županovanje 20 tisoč lir, podžupan 30 tisoč, odborniki vsak po 15 tisoč. Toda zraven tega je župan prejemal od občine še dopolnitev k redni plači tajnika go-riške province, ker mu ta ni plačevala celotne redne plače, ampak le deloma, sorazmerno z urami dela, ki ga je tam vršil. Po novem zakonu je tak način dopolnjevanja nedovoljen, zato je prišlo do novega sklepa.
V resnici je župan slovesno izjavil občinskemu svetu, še preden je ta jel pri zaprtih vratih in v županovi odsotnosti Razpravljati, da na vsak način ne sprejme niti ene same lire več kot 20 tisoč nagrade.
SKRBIMO ZA KRMO! Nasplošno je letos pridelek živinske krme precej pičel in zato je tudi cena neprimerno visoka za ta čas. Se je čas, da temu pomanjkanju odporemo s tem, da posejemo njive za pridelovanje zelene krme v pozni jeseni in v zgodnji pomladi. Tudi za pridelovanje zelene krme morajo biti njive pognojene in obdelane kakor za repo. Kot semena priporočamo: 1) rž 8 kg. na 1000 kvad. metrov in oljnica (ravizzone) po 60 dkg. na 1000 metrov. Seje se do polovice septembra in se kosi v začetku aprila. Ta mešanica je najbolj priporočljiva, ker nam da najbolj zgodnjo pomladansko zeleno krmo. Ako pa to mešanico sejemo vsaj do 20. avgusta, se bomo lahko posluževali te krme že v novembru in decembru. 2) ječmen 4 kg. pšenica 6 kg. in graščica (veccia villosa) 5 kg. na 1000 kvad. metrov. Seje se do konca oktobra in nam da zeleno krmo v začetku maja. To mešanico lahko sejemo tudi potem, ko smo z njive pobrali koruzo in tudi spomladi bo njiva prosta za vsetev koruze. Ta mešanica nam da zelo tečno krmo zlasti za mlečne krave. 3) naj še navedemo takoimenovano mešanico Landsber-ger in sicer: italijanska ljuljka (lojetto italico) 2 kg., rdeča detelja 3. kg. in gra-ščica (veccia) 2.5 kg. na 1000 kvd. metrov. Ako sejemo to mešanico do 20. avgusta, bomo prvič kosili za zeleno krmljenje v novembru-decembru in drugič v aprilu-maju; ako pa bomo sejali pozneje tja do začetka oktobra, bomo prvič imeli zeleno krmo koncem aprila, drugič pa koncem maja.. Po prvi košnji je prav, da potrosimo 8-10 kg. čilskega solitra na 1000 kvad. metrov, da bomo s tem pospeševali, pomnožili in izboljšali drugo košnjo, zlasti pa je še priporočljivo, da v zimskem času polijemo na posevke-straniščnico.
dolarja na uro. Za svoje pismo meni plača torej on 2 minuti in pol dela, jaz plačam 32 minyt dela.
Tudi Italija je članica Mednarodne poštne zveze kot sta članici Avstralija in Združene države. Zakaj moramo v Italiji plačevati tako visoko poštnino, v drugih) državah z višjo življenjsko ravnjo pa plačujejo toliko manj?
Ne smemo pozabiti, da znaša primanjkljaj Poštne uprave v Združenih državah 350 milijonov dolarjev na leto. Ameriški državljani plačujejo pač v drugačnih davčnih oblikah ta primanjkljaj. Kritika našega dopisnika pa je v toliko upravičena v kolikor se italijanska poštna uprava ne more odločiti, da bi uvedla po vzgledih drugih držav zalepke za prekomorsko letalsko pošto. Spričo tako velikega števila izseljencev, ki letno pošiljajo domov milijardne zneske dragocenih valut, bi naši izseljenci vsekakor zaslužili, da jim matična država olajša pisemski promet. Vatikanska pošta je že davno uvedla zalepke za prekomorsko letalsko pošto. Poštnina iz Vatikana v Avstralijo stane 100 lir pri uporabi take zalepke.
Preklic odpusta delavcev v SAFOG
Kakor smo že poročali, je pretila resna nevarnost, da bodo odpustili 138 delavcev in uradnikov podjetja SAFOG. Delavci so že bili pripravljeni na mirno zasedbo tvornice, ko je prišla iz Rima vest, da je poslanec Martina uspel prepričati predsednika Fanfanija, da je interveniral in odpuste vsaj za enkrat preprečil. Vprašanje bodo reševali meseca septembra in upamo, da odpustov ne bo.
vili, da ne sprejmejo niti ene same lire več, kot bo imel nagrade župan.
Cas bo pokazal, kaj to pomeni!
Svet je nadalje odločil način odmere družinskega davka občanom s stalnim dohodkom (reddito fisso) do 1.200.000 lir na leto, in sicer tako-le: Najprej se odbije pri vsakemu 270 tisoč lir,' nato še toliko dvajsetin tega, kar ostane, kolikor je članov družine, a ne več kot 50 tisoč lir za vsakega. Sele tako se dohodek, ki pride v poštev, zniža na polovico Praktični primer pri družini štirih članov, ki ima 1.200.000 lir stalnega dohodka na leto. To so profesorji, uradniki, sodniki, učitelji in drugi. Od tega zneska odbijemo 270 tisoč lir Od ostanka 930.000 lir odbijemo še štiri dvajsetinke, to je 186.000 lir. Ostane nam še 744.000 lir, ki jih je računati le za polovico, to je 372.000 lir, kar pomeni, da bo v tem primeru znašal družinski davek 10. 187 lir.
Pri stvari je šlo za to, ali naj se polovica dohodka odbije glavnemu dohodku, to je pri 1.200.000 lirah, ali šele pri 744.000. Obveljalo je zaenkrat gori povedano pravilo, ki pa se sčasoma lahko tudi spremeni.
Nadalje so na seji naložili nekaj trošarine na blago prostega pasu (zona fran-ca), na strojno olje, na kavo, semensko olje in sladkor.
Sej sta se udeleževala tudi naša svetovalca dr. Sfiligoj in prof. Kacin.
Asfaltirali bodo cesto
v Sovodnjah
Na izredni seji, ki se je vršila v petek zvečer 8. t.m. je sovodenjski občinski svet potrdil sklep odbora za asfaltiranje ceste skozi vas. Prvotno so se naši opozicijski svetovalci, gg. Karol Cernic, Peter Tomšič in Niko Cevdek, glasovanja vzdržali, ker se niso strinjali s tem, da bi občina, ki jo itak tarejo finančne težkoče, trosila štiri milijone lir zdaj, .ko je gotovo, da bo prišla v upravo province, in jo bo ta tudi asfaltirala. Zupan pa jih je prepričeval, da bo prispevala prefektura z enim milijonom lir, drugi milijon prihranijo na proračunu tekočega upravnega leta in za ostala dva milijona najame občina posojilo. Ko pa pride cesta pod provinco, bo ta vse stroške povrnila. Cesta zahteva 600 tisoč lir na leto za vzdrževanje, zato da je umestno potrditi sklep soglasno. Na tako prigovarjanje, pa tudi z nekim pridržkom v srcu, so tudi opozicijski svetovalci glasovali za sklep. Nekam čudna se zdi ta sedanja naglica sovodenjskih občinskih upriviteljev, ko je že gotovo, da pride cesta pod pokrajinsko upravo! Kaj neki tiči za to naglico?
Izlet k izviru Soče
V nedeljo 3. t. m. se je skupina članov in prijateljev Akademskega kljuba iz Gorice odpravila na izlet k itviru Soče, ki je v teh zadnjih časih postal zelo privlačna turistična točka za Goričani.
Izlet v planinski svet je vedno nekaj prijetnega, posebno pa kadar pritiska huda vročina in si zato človek kar zaželi malo svežega zraka. Tudi naši izletniki so si želeli kaj podobnega, toda nikakor
Zadnje tedne smo še precej čitali o našem šolstvu. Hvala Bogu ogenj srčnega hrepenanja za ureditev šolskega vprašanja pri Slovencih še ni ugasnil. Res je, da so med nami tudi omahovalci, strahopetci in koristolovci tako v gmotnem kot moralne moziru, ki svoje otroke sami po-tučejo. Premnogi so seveda žrtve šov;-nizma, ki slovenske šole in sploh Slovence vsestransko zaničuje in mrzi.
Ves slovenski tisk je posvetil resno pažnjo zasedanju v Rimu mešane italijan-sko-jugoslovanske komisije za bivši coni A inB likvidiranega Svobodnega tržaškega ozemlja, in ves ta tisk toži nad ponovnim neuspehom oziroma nezadostnim u-spehom julijskega zasedanja komisije.
Komisija pa sme razpravljati samo v zadevah slovenske jezikovne skupnosti na Tržaškem in italijanske na Koprščini, ne tudi v zadevi Slovencev na Goriškem in v Videmski pokrajini ter Italijanov v ostalem delu Istre.
Slovenski listi so v toliko pogrešili, v kolikor so pozabili na te Slovence in Italijane, ki jih je tudi nekaj- Omejili so se skoro izključno na bivšo cono A in B sklicujoč se na londonski sporazum, ki da nudi obojestranskim jezikovnim skupinam pravno zaščito.
Menim, da utegne postati tako pisanje usodno za pravno zaščito Slovencev na Goriškem in v Videmski pokrajini ter, bodimo pravični, za ostale Italijane v Istri. Londonski sporazum ne sme pred-stavjati privilegij za Slovence in Italijane v conah A in B, ampak samo glede načina pravne zaščite dveh jezikovnih skupin. Ne smemo pozabiti, da mora biti zaščita vsestranska, demokratična in človečanska za vse Slovence v Italiji in za vse Italijane v Jugoslaviji, ne samo za
niso računali, da jih bo od prihodu v Trento sprejel dež, ki pa je k sreči bil le prehodnega značaja.
Ko se je spet pokazalo sonce, je v skupini ponovno zavladala dobra volja, da smo lahko pozabili celo na želodce, ki se niso zlepa hoteli sprijazniti z načeli enotne kuhinje.
V popoldanskih urah nam je bilo vreme zares naklonjeno in tako smo si lahko ogledali vse, kar smo imeli v načrtu. Najprej smo se seveda podali k izviru Soče, kjer je marsikdo mogel prvič v življenju poskusiti, dasi v majhnem obsegu, kaj pomeni plezanje.
Nazaj grede smo se za trenutek pomudili pri Kugyjevem spomeniku in se nato spustili do izvira Mlinarice, ki je po svoji obliki res nekaj čudovitega. Tam smo se poslovili od gorskih velikanov, ki so nas od vseh strani obdajali, in proti večeru, po kratvem oddihu v Bovcu; smo se znašli v Sv. Luciji.
Bila je zadnja postaja našega izleta, ki se je zaključil v najboljšem razpoloženju.
B.
Romarji so se vrnili iz Lurda
V sredo 30.* julija, pozno v noč, so se vrnili iz Lurda slovenski romarji. Vsi srečni in zadovoljni, da so opravili svoje romanje v Lurd, nam pripovedujejo to in ono zanimivost iz dolgega potovanja, in bivanja v Lurdu. Prinesli so od tam čudežno vodo v steklenicah in jo marsikomu tudi darovali. Veseli nas, da se je romanje izvršilo v redu in ob velikem zadovoljstvu samih romarjev.
t Ivan Brumal
V torek 5. t.m. je umrl v Gorici g. Ivan Brumat, star komaj 60 let, po poklicu trgovec v ul. Rafut. Pokojni je bil leta 1948 kandidat na listi Slov. dem. zveze za občinske volitve ter je po smrti g. Kemperla prišel kot svetovalec v občinski svet. Bil je brat pok. mons. dr. Mir-kota Brumata. Težko prizadeti družini in ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje.
Dober pridelek pšenice
Kljub prilično neugodnemu vremenu je letošnji pridelek pšenice v Italiji znašal 95 milijonov stotov. To je več kot pa znašajo domače potrebe.
Mhe odškodnine za internirance
Ker je odškodnina, ki jo je Nemčija ponujala bivšim vojnim internirancem v njenih taboriščih bila prenizka in so jo mnoge države zaradi tega odklonile, kot nekako »miloščino«, proučuje sedaj nemška vlada zakon za pravično odškodnino, ki naj bi zadovoljila vse.
Našli so okostje pračloveka
V kraju Grosseto v Toskani so našli globoko v zemlji okamelo okostje ostankov pračloveka vrste oreopithecus. Trdijo, da je odkritje velike važnosti, ker zavrača trditev, da človek izhaja iz opice.
one v coni A in B, ker gre povsod za zaščito dveh istorodnih manjšin. Zaščita bodi torej jpovsod ena in ista in učinkovita.
Predvsem bodi besedilo zaščitnega zakona jasno in ne dvoumno. Tako bodi, da ga bo mogoče vedno obvezno tolmačiti v duhu človečanskih resnic in pravic. Enkrat za vselej naj odpade nestrpni, nacionalizem, da bomo vedar živeli v duhu medsebojnega spoštovanja in ne vsestranskega sumničenja, saj nas ni enih ■ in drugih toliko, da bi državo in večinski narod kakor koli ogrožali.
Pri tem bodimo vsi, Slovenci in Italijani, pošteni in lojalni državljani na o-zemlju kjer živimo, mi v Italiji oni pa v Jugoslaviji, seveda ob pravičnem zaščitnem	zakonu, ki	naj	ga obe državi	|
strogo spoštujeta. Da to dosežemo in uveljavimo	v obojestransko	korist, se opi-
rajmo vedno na resnico in ne podtikajmo očitkov če ne slonijo na rasni podlagi, in zahtevajmo, kar je-prav in pošteno.
Res je, da v Italiji nimamo še nobenega zaščitnega zakona. Toda za to ni kriva samo rimska vlada,	niso	krivi samo zavezniki	in njihovi	slovenski svetovalci	J
in sodelavci. Kriva je v prvi vrsti zgrešena Titova komunistična politika in diplomacija. Ali niso ofarji in uajsarji na vse grlo kričali in divjali, da ne smemo pri zaveznikih ničesar zahtevati, ničesar vzeti? Koliko Slovencev je bilo zaradi tega od strani ofarjev in uajsarjev napadenih, pretepenih in odpeljanih!
Učitelji niso smeli nastopiti službe pod zavezniki, in profesorji so bili predmet stalnih napadov in groženj.
Avstrijec Gruber je znal uporabljati drugačno politiko in diplomacijo, kot je bila naduta, prepotentna in vsestransko nepripravljena diplomacija rdečih škornjev. Gruber je dosegel za Poadižje, marsikaj, česar Tito ni dosegel za nas, ki smo ostali pod Italijo. Bil je trenutek, ko je rimska vlada prav gotovo želela prijateljskih razgovorov z Beogradom, saj je potrebovala prijateljev z razumevanjem za njen težak položaj. Treba je bilo misliti trezno in razsodno ter ponuditi prijazno roko sprave, pa bi prišlo do sporazuma.
Statut Svobodnega tržaškega ozemlja je predvideval popolno enakopravnost Slovencev in Italijanov, po možnosti tudi Hrvatov. Pa je Tito s svojo zgrešeno politiko in diplomacijo silil na odpravo STO-ja in s tem spravil Slovence v položaj, na katerem smo danes.
To naj si zapomnijo gospodje okoli »Primorskega dnevnika« in »Novega lista«, ki zadnje tedne tako jezikavo in brezobzirno udrihajo po več ali manj namišljenih krivcih neurejenega položaja naše pravne zaščite.
Vse to je trda resnica, ki je navedena lista ne bosta mogla nikoli izbrisati.
Bog daj, da bi prišlo do pravične ureditve j manjšinskega šolstva, in pravnega položaja vseh učnih moči na teh šolah.
»Novi list« in »Primorski dnevnik« pišeta o možnosti poučevanja italijanskih profesorjev v Jugoslaviji in jugoslovanskih v italiji, vsaj v conah A n B. Ne poročata pa, da so člani italijanske skupine . v mešani komisiji sprožili vprašanje možnosti, da bi italijanski državljani poučevali v Istri. Zakaj niso jugoslovanski zastopniki pograbili priložnost in takoj pristali na predlog, seveda po pravilih reciprocitete? Zato ne, mislim, ker komunisti ne pristanejo, da bi pri njih poučevali tuji državljani nekomunisti!
Prav je, da ostanejo na slovenskih šo- ' lah tisti slovenski profesorji z jugoslovanskim državljanstvom, ki že dolgo let poučujejo.
In ker sem že pri tem, pri profesorjih hočem opozoriti še na neumestnost članka »Po maturah«, ki ga je v nedeljo 3. t.m. priobčil »Primorski dnevnik«, Cla-i nek toži zaradi slabega izida mature na klasični gimnaziji in po trditvi v uvodu, da »je nekaj gnilega...« prihaja na napad koipisije in profesorjev, ki so komisijo sestavljali. Očita jim, da so se prerekali v pričo dijakov in iz tega, kar dijaki poročajo, »ne moremo govoriti o zgolj njihovi (dijakov op. ur.) krivdi - piše »Primorski dnevnik« - če mature ni izdelala niti ena petina.«
»Govorice se ne nanašajo na celotno komisijo«, popravlja potem »Primorski dnevnik«, temveč skoraj samo na eno osebo.« »Gospod je namreč pozabil, da je prišel v Trst kot član komisije in nič drugega. Toda to je bil začetek, za »slabo kri«. Tako pravi »Primorski dnevnik« in iz tega izvemo, da gre za goriškega profesorja »di ruolo«. Vse pisanje »Primorskega dnevnika« je v tistem članku krivično in neumestno. Izgleda, da bi »Primorski dnnevnik« rad narekoval komisiji in profesorjem, kaj in kako naj dijake izprašujejo, »...tako si mora biti komisija na jasnem in soglasna o tem, kaj sme od dijaka zahtevati«, pravi »Pr. dn.« komisijo kara in ji daje navodila. V kolikor nam je znano, je bila komisija složna in ni prišlo niti pri enem samem primeru do glasovanja zaradi nesporazuma v ocenja-vanju. Kaj bi »Pr. dn.« morda želel take člane komisije, ki sprejemajo za dobro vse, kar dijaki odgovorijo.
V ostalem pa zaključim s pripombo, da matura na klasični gimnaziji ni bila ravno porazna, saj so izidi mature na mnogih italijanskih šolah poraznejši! Komisiji gre priznanje za trud in požrtvovalnost-Kandidatom na srčna voščila za dober uspeh!	Ljubitelj naše šole
Za njim so še odborniki slovesno izja-
gospodarstvo”
S seje občinskega sveta
#
Siran J,
Duoreznost arabskega nacionalizma
V Sovjetiji živi 21 milijonov mohamedancev v popolnem suženjstvu
Ko so pred mesecem dni pričele po Italiji in Franciji ter po vseh satelitskih državah - na povelje iz Kremlja - množične demostracije proti oboroženi intervenciji »zahodnih imperialistov« v Libanonu in Jordaniji, so demonstrirali tudi v Taškentu, glavnem mestu sovjetske republike Usbekistan. Taškent, ki šteje okrog 750.000 prebivalcev, je priljubljeno razka-zovališče boljševiških gospodarjev, saj so mesto obiskali vsi pomembnejši romarji v Sovjetijo (v zadnjem času: nepalski kralj, Naser in tudi finski državni poglavar).
Izgledalo je, da sovjetski mohamedanci presegajo po svoji gorečnosti za arabski nacionalizem vse ostale muslimane. Sovjetskim oblastem v Usbekistanu, pa je bilo kar naenkrat teh gorečnosti preveč in v teku 24 ur so prepovedale vse nada-Ijne demonstracije ne samo v Usbekistanu, ampak tudi v štirih ostalih osrednje-azijskih sovjetskih republikah, v Kazak-stanu, Turkmenistanu, Tažikistanu in Kirgizistanu, kjer v pretežni večini prebivajo mohamedanci.
Komunistična dialektika je pri zagovarjanju sovjetske politike na Srednjem vzhodu in zavzemanju za »osvoboditev« arabskih narodov zašla v hudo zadrego. V isti sapi namreč, s katero Hruščev oznanja »svobodo in združitev« Arabcev, je v Sovjetski zvezi 21 milijonov mohamedancev, ki predstavljajo 10 odstotvov vsega sovjetskega prebivalstva, izpostavljenih najhujšemu narodnemu in verskemu zatiranju. Tu zija morda največje protislovje sovjetske dialektične politike, ki obstoja, odkar je izbruhnila boljševiška revolucija.
Takrat, pred štiridesetimi leti. je Lenin svečano proklamiral osvoboditev vseh v ruski državi živečih narodnosti, manjšin in religij. Za današnjo sovjetsko prakso narodnega zatiranja je bilo odločilno, da so za prvega komisarja za vprašanja narodnih manjšin imenovali Stalina, ki je v tej funkciji pričel s svojimi terorističnimi orgijami. Od tega časa dalje boluje sovjetska politika stalno na notranjih protislovjih, ki so se v zadnjih dveh letih še prav posebno zaostrila. Na eni strani podpira Moskva panarabsko gibanje, na drugi strani pa z največjo brezobzirnostjo in brutalnostjo zatira vse narodne težnje muslimanskih sovjetskih republik. Istočasno pa vodijo boljševiki z nezmanjšano silo notranjo ateistično propagando proti islamu.
Za časa destalinizacije so poskušali v začetku tudi azijskim sovjetskim republi-
kam. postreči z določeno samostojnostjo. Ustanovili so regionalne gospodarske svete in uvajali liberalistično zadržanje nasproti narodnim kulturam. V začetku leta 1957 pa so te napore nenadoma spremenili in spet zatisnili pasove ljudski sproščenosti. Za časa madžarske vstaje je namreč prišlo v Taškentu do odkritih manifestacij za madžarski upor. Na vseučilišču so pričela živahna razpravljanja o »raznih poteh v socializem«, pri čemer so govorniki zahtevali »svojo pot v socializem« tudi za osrednjeazijske narode. To pa je razburilo kremeljske gospodarje.
Sovjeti nastopajo na Srednjem vzhodu kot branilci arabskih petrolejskih koristi nasproti zahodnemu svetu. Njihova utemeljevanja pa so hinavska in lažnjiva. Prav sovjetski imperializem prekaša vse tisto, kar sami nazivajo »zahodno izžemanje«. Do leta 1940 so Sovjeti prejemali tri četrtine vsega petroleja iz mohamedanskega Azerbajdžana. Po ruski revoluciji leta 1917 je Azerbajdžan kot ostale transkavkaške republike proglasil svojo narodno neodvisnost. Narodno vlado, ki so jo postavili, pa so boljševiki z brutalno silo zatrli, ko jih je peščica domačih komunističnih plačancev poklicala na pomoč. Lenin je z XI. sovjetsko armado zatrl komaj nastalo neodvisnost.
Čeravno dobavlja danes Baku samo še eno petino vse sovjetske petrolejske proizvodnje, prihajata polni dve tretjini iz področij, kjer prebivajo po večini musli-
mani, to je iz pokrajin med Uralom in reko Volgo. Najpomembnejša nova petrolejska središča ležijo v avtonomnih muslimanskih republikah Tartarije in Baš-kirije. Tartarski petrolejski trust Tafneft dobavlja sam več petroleja kot vse področje Baku.
Tudi v sovjetski turkmenistanski republiki, ki je najpomembnejša petrolejska dobaviteljica med petimi osrednje-azijskimi sovjetskimi republikami, zatirajo musilmansko gibanje z ognjem in me-^e_m' Prebivalstvo teh območij sistematično odrivajo v nerodovitne predele. Ateistična propaganda med muslimani je posebno nasilna med mladino. Po partijskih šolah označujejo islam kot reakcionaren pojav, ki ga je treba z vsemi sredstvi zatreti. Za zunanji svet pa imajo boljševiki seveda na razpolago drugačne recepte. Tako so pred kratkim organizirali romanje v Meko, ki so se ga seveda udeležili samo izbrani partijci, ki so jih za to priložnost izurili za vnete vernike.
Zdravnik samouk
Pri nekem izletu v gozdove Severne Karoline v Združenih državah je enega izmed izletnikov vpičila klopotača v palec na nogi. Možakar ni dolgo premišr ljeval. Odločno je potegnil iz žepa pištolo in si odstrelil lastni prst. Nato je stopil v avto in odbrzel do najbližje bolnišnice. Tam so mu rešili življenje.
Sesljanski pasji dnevi
Predcamping. Kristalno čista voda. Skupine skrivenčenih borovcev. Pristna skrbno denaturirana priroda z drdrajočim, bobnečim, smrdljivim prometom. Kovčkasti radijski sprejemniki se hropeče zmerjajo med seboj. Po znoju diši, po osladnem parfumu, po žaltavem kožnem olju, po odvrženih cigaretih ogorkih.
Sesljan je v tem času nekaj svojevrstnega: človek ni niti doma. prav tako pa tudi ne na svežem zraku. Ožgana trava je nastlana z nagci. Slovenci in Italijani, komunisti in demokrščani, titovci in fašisti, prijatelji in sovražniki, kvintalarce in polenovke, čokoladne zamorke in mrliški belokožci, vse to je tu nagneteno v popolnem sožitju, ki bi lahko bilo za vzgled Varnostnemu svetu. Tu je enakost dovršena. Človeku uhajajo misli na bitko pri Solferinu.
Tu se ljudje sistematično pečejo na ražnju, točno po urniku. Vsakih 15 minut se janček, koštrun ali izpitan oddojek obrne; vsakih petinštirideset minut ko-zlovino tuširajo z mrzlo vodo. Pri vstajanju za tak opravek so potrebni določeni popravki modernih lastex kopalk.
Od časa do časa zahreščijo zvočniki. »Gospoda komendatorja Takointako išče kavaliere, dr...! Ponavljam...!« Seveda kličejo zvočniki samo izbrano gospodo, ljudi, ki plavajo z uro na zapestju.
Jeunesse brunee, ali po ,(naše okajena mladina:	zibajoči koraki z naznotraj
obrnjenimi stopali. Narahlo naprej nagnjen gornji del telesa, spuščene roke s stisnjenimi pestmi... Tlok, tlok, tlok pozva-jajo leseni podplati.
Mafija nadzira kaznilnice
Množični proces, ki so ga pred kratkim zaključili v mestu Brindisi, v čudni luči osvetljuje metode sicilijanske podzemske organizacije MAFIJA in zveze, s katerimi sega v jetniške celice in celo v kaznil-niške pisarne. Pred sodiščem v Brindi-siju se je zagovarjalo 183 kaznjencev z lisicami na zapestjih. Obtoženi so bili organiziranega upora 'dne 30. januarja 1957 v kaznilnici Ucciardone v Palermu. Po poročilih UPI je bilo 150 obtožencev pred sodiščem oproščenih, ostali so bili obsojeni na štiri in pol do šest let ječe.
Upor v kaznilnici je izbruhnil, ko je na novo nameščeni kaznilniški stražnik poskušal razkrinkati mafijske metode. Okrog 400 jetnikov se je oborožilo s kamenjem in železnimi drogovi ter se za 24 ur polastilo oblasti v kaznilnici. Pri borbah s policijo, ki je končno upornike obvladala, je bil eden izmed jetnikov ubit, 17 upornikov in policistov pa je bilo ranjenih.
Vsi prisotni v 'sobni dvorani, vključno obrambe in državnega tožilca, so bili prepričani, da so pravi kolovodje upora ostali izven sodne dvorane. V tej smeri tudi ni bila izgovorjena niti ena sama beseda. Tisto neznatno kopico obtožencev, ki je hotela nekaj izpovedati, so lastni soobtoženci napadali pred sodiščem ter so jih zaradi varnosti morali odstraniti od zatožnih klopi.
Kaj se je zgodilo v tistih januarskih dneh?' Kaznilniški stražnik Alessandro Fadda, ki je pravzaprav nehote prižgal upor, je pred sodiščem izpovedal, . da je pred svojo prisotnostjo v kaznilnici posebna izvršna skupina pretepla nič manj kot 400 jetnikov v enem letu. Nihče pa se za usodo pretepencev ni zanimal. Zdravili so jih v kaznilniški bolnišnici in pri vseh je našel zdravniški izvid: »Poškodbe zaradi padca po stopnicah«.
»Zadevo sem preiskoval«, je nadaljeval Fadda, »in našel stopnišče v popolnem redu. Kasneje pa sem ugotovil, da so jetnike, ki so iskali zdravniško pomoč, pretepli mafijski krvniki v sami kaznil-
„Nautilus“ pod tečajem
PODMORNICA »NAUTILUS« je pod ledom preplula Severni tečaj. Vest 'o tem podvigu je napravila po vsem svetu velik vtis. Prekopolarna plovba ima veliko vojaško in gospodarsko vrednost, saj skrajša n. pr. pot med Londonom in To-kijom na polovico.
Neposreden in takojšen učinek pa ima podvig »Nautilusa« na vojaškem področju.
Obsežna področja Sibirije in Severne Rusije, ki so bila doslej za ameriške rakete nedoseglijva, so naenkrat postala ranljiva z raketami srednjega dometa ki bi jih izpuščale skrite in lahko gibljive podmornice, katere bi se pod polarnim ledom približale severnim obalam Sovjetske zveze.
Z »Nautilosom« so ljudje prvič v zgodovini prepluli severni tečaj pod ledom.
Angleški raziskovalec Wilkings je napravil podoben poskus že leta 1931, a s te-dajimi podmornicami ni mogel uspeti.
»Nautilus« je plul 4 dni pod ledom, v globini 130 metrov. Ugotovil je, da je debelina polarnega ledu različna in da so na raznih mestih široki pasovi odprtega morja, v katerih bi se lahko dvignil na površino.
uiiuiiiitiuiiuiiiniiiiinniiinniiiiniiiiiiiiiiiiuiiiiiiuiiiiiiiniuiiiiiiiniitiuiniHiniimiiiiiiifHtiitnmiinHiiiiiniiniiiiiiiiiiiiHiiiiiuiiuiiiiinuuiniuiriniuHiiHiiHiiiiuuiuiiiniiuumuiniimiiiHiiiiiuiiiiiiiiiiiHini POD ČRTO
V nedeljo na Krasu
Mihael in njegova žena sta pri najboljši volji zapustila vrtno gostilnico in jo ubrala čez obširen travnik proti zapeljivemu gozdiču. Marija je med potjo nabirala rdeče divje nageljne. Nenadoma pa jo je nekaj zbodlo: »Mihael, ali si sploh plačal?«
»Ha, ha, ha! Kaj mi nisi pri tem stalno gledala na prste?«
»Jaz tebi na prste? No, ja, glavno je, da si plačal?«
Mihael je zavrtel svojo palico po zraku in molčal. »Kaj si nervozen?« ga je spraševala Marija. - »Nervozen, kaj se ti meša?«
Marija je vzdihnila. »No potem pa je vse v redu; plačal si in pri tem nisi niti nervozen.«
Cez nekaj minut se je ustavila, pritisnila dlan na čelo in zamrmala: »Oprosti, Mihael, zdi se mi - bojim se - « •
»Kaj ti spet brenči po glavi? Zdi se mi, da te spet trka. Ali se še spominjaš, ko si po trikrat hodila na vhodna vrata, da se prepričaš, ali so tudi zaklenjena?«
»To je že davno minilo, Mihael vse to sem prebolela.«
»Upajmo«, je godrnjal Mihael. - »Le brez skrbi! Vendar - ali veš na kaj sem se spomnila? Na električni likalnik, Mihael. Le ne glej me tako neumno! Je resna stvar. Ali se spominjaš če sem ga pred odhodom tudi izklopila?«
Mihael je s palico povrtal v krtino, nato pa je dejal: »Pol ure pred odhodom sem videl, da je vrvica visela* čez mizo.«
»Hvala Bogu! No le poidiva dalje. Ja,
kaj pa bi se zgodilo, če bi vrvico le pustila v stikalu?«
»Pa je nisi!«
»Najprej že, ali potem, ko si bil v kopalnici, sem še polikala kravato, pa je le mogoče da sem vrvico pustila v stikalu.«
»Premisli vendar enkrat trezno in pametno. Gotovo je bilo železo' še dovolj toplo in ga ni bilo treba več stikati.«
»Res je, ali v naglici človek iz navade... saj veš. Lahko bi nastal pož’ar - in moj Bog...«
»Kaj se spet trpinčiš s tako neumno domišljijo? Oglej si naravo, gozd in ta razgled!«
»Ne, Mihael, tega pa res ne morem. Stalno mislim na likalnik, ki sem ga povrhu položila še na tisto staro odejo. Pomisli samo vroč likalnik na odeji -prava katastrofa!«
Mihael je poskušal z zmerjanjem, ali Marija je vrtala naprej vztrajno kot istrski osliček. »Tebi je lahko, kaj te zanimajo moje skrbi, ki bi morale biti prav tako tudi tvoje. Jaz pa naj se sama žrem, žrem do obupa!«
Polne pol ure sta se pri najlepšem vremenu pričkala. Končno je Marija izjavila: »Domov grem! Ti pa se ka*- potepaj po Krasu. Tako se godi ubogim zakonskim ženam. Vsega smo samo me krive.«
»Hudo si prijazna«, je brundal Mihael, »ali, kako naj se vrtim tu po Krasu, ko si pa taka, da nujno potrebuješ spremstvo
tramvaju. Dobro, pojdiva domov! Doma bova občudovala likalnik, ali ne?«
V openskem tramvaju je Marija obsedela kot največja grešnica tega sveta. Le pri izstopu je zagodrnjala: Oprosti, Mihael, zelo mi je hudo, da me je obšla
nici. Kljub poškodbam ni nihče izdal imen krvnikov.«
Edini, ki je hotel prebiti pregrado molka pred sodiščem, je bil Leonardo Tran-china, ki je s solzami v očeh priznal, da je videl mafijske krvnike, kako so se vrgli na soobsojenca, ga pretepli in mu izpulili lase. Tranchina je nato zaprosil sodišče, naj ga premesti izven Sicilije in tja, kjer ni Sicilijancev, sinov ali vnukov Sicilijancev, ker da ga bo drugače Mafija pokopala.
Sedemdesetletnica strojepisk
V posebno izbranem prostoru in v strogo predpisani obleki sta prvi dve strojepiski britanske vlade 1. avgusta 1888 nastopili svojo službo. Ti dve mladi gospodični sta prababici vseh današnjih strojepisk, ki so pred štirinajstimi dnevi slavile sedemdesetletnico obstoja svojega poklica. Brez vestnega dela teh pridnih pisarniških pomočnic, si niti ne moremo zamisliti današnjega modernega gospodarskega in upravnega življenja.
Takrat, leta 1888, je bilo v Londonu seveda to povsem nekaj drugega. Takrat so obe pogumni gospodični smatrali v družbi za nemoralni in v najboljšem slučaju za spletkarki, ki vznemirjata moški svet po pisarnah. Londonski humoristični tednik »Punch« se je takrat hitro polastil nove aktrakcije. Na karikaturi iz tistih časov lahko občudujemo tri bradate »ko-piste« ali »pisarniške stenice«, kot so jih imenovali, za pisalnim pultom v razgovoru o novi koleginji. Ta je na karikaturi vidna v rahlih konturah. P.od karikaturo pa je takle napis: »Ce. bomo, kolega, trdno držali in vsako novo strojepisko stlačili v sveti zakon, ne bo čez nekaj let nihče več govoril o strojepiskah.«
Res so se medtem številni uradniki poročili s strojepiskami, s tem pa se dotok novih moči ni prav nič zmanjšal. Danes je tudi poročenih strojepisk po uradih na
taka domišljavost -«
Zavila sta okrog ogla. Pred njuno hišo sta stala dva voza gasilcev. »Kaj se je zgodilo?« je Mihael pobaral najbližjega radovedneža. »Požar v drugem nadstropju. Nekdo je pustil likalnik priklopljen in odšel.«
»Mihael!« Triunfalen vzklik je odmeval po ulici. »Kaj nisem rekla? Sedaj lahko ugibaš, kdo izmed naju je znorel? Ti si na lastne oči videl, da je bil likalnik odklopljen; da ali ne?!«
»Zdi se, da temu gospodu ni dobro«, je dejal nekdo. Marija pa tega ni slišala. Planila je po stopnicah, da ugotovi dejansko stanje. Eden izmed pasantov je Mihaela objel. »Ljudje imajo pač slabe živce«, je pripomnil eden izmed gasilcev. »Padajo v nezavest, če zagledajo gasilce«, je dodal drugi.
»Slišite«, je dejal prvi, ki je držal, Mihaela, »to je nekaj drugega. Končno je tale možakar povzročil požar! Kaj bi vi storili na njegovem mestu? Sreča, da ima trezno ženo, ki ‘nikoli ne izgubi glave -« Vera Mikura
Evstahija in Viktorija
Vsako leto ob odhodu na počitnice zaseda v naši družini poseben aktivistični odbor, ki skrbi za seznam najcenejših, najudobnejših in obenem najznamenitejših domačih in tujih letovišč. Prav tako pa skrbi tudi za potrebno potovalno opremo: obutek, oblačila, kopalke, konserve, prepečenec in tudi za primerne alkoholne in brezalholne pijače. Poleg vsega tega pa spada v njegov delokrog tudi zavarovanje stanovanja pred vlomilci. Tako imamo na stanovanjskih vratih sedaj že
pretek. Preden na je prišlo do današnjega stanja, so morale strojepiske premagati številne ovire. Prav take ovire pa so se kopičile tudi pred tovarnarji pisalnih strojev.
Ameriški tovarnar orožja Remigton bi kmalu popolnoma propadel. Desetletje je le s težavo poprodal po kakih 170 pisalnih strojev na leto. Pomisliti pa moramo, da so bili takratni pisalni stroji prave, pravcate pošasti. Tipkanje na prvih pisalnih strojih je zahtevalo manj duševnih, zato pa toliko več telesnih naporov. Voziček, n. pr. se je premikal z nožnim pedalom. Sele ko so tovarnarji pričeli uvajati posebne brezplačne strojepisne tečaje in so pri prodaji stroja istočasno dobavljali tudi strojepisko, se je uporaba pisalnega stroja hitreje razširila. S tem pa je seveda naraščalo tudi število ženskih pisarniških moči.
Nočno zavetišče za gospodarstvenike
Ameriško gospodarstvo je hudo občutljivo za izgubo vodilnih osebnosti v po--djetih. Te prvake imenujejo v tej deželi managerje. So to po navadi izredno delovni in podjetni ljudje, in posledice take, največkrat pretirane vneme, so manager-ske bolezni. Kanada je mali dvojček Združenih držav z vsemi odlikami in tudi slabostmi.
V splošni bolnišnici v kanadskem milijonskem mestu Montreal se v tem času ukvarjajo s poizkusi, kako bi uspešno zdravili posledice podjetniške gorečnosti vodilnih gospodarskih osebnosti, ne da bi pri tem trpelo redno poslovanje.
V bolnišnici so ustanovili psihotera-pevtični oddelek za nočno zdravljenje duševno preobremenjenih gospodarstvenikov. Pacienti prihajajo po delu v bolnišnico, kjer večerjajo, spijo in odhajajo zjutraj spet na delo. V bolnišnici jih zdravijo psihoanalitiki. Kako, tega pa zdravniki ne povedo.
sedem ključavnic. Nekatere so seveda brez ključev. Temu varnostnemu pododboru načeluje teta Evstahija, ki je sveto prepričana, da je naš planet ena sama jama razbojnikov. Vsi zemeljski prebivalci pa so sami vlomilci.
Vse tolažljive trditve pomirjevalcev, vsi argumenti, da je svet dobavil človeštvu svetnike, učenjake, filantrope, itd., itd, ne zaležejo. Svet je v njenih očeh en sam hudobec in bašta. Zato je nasvet tete Evstahije vsako leto nespremenljiv: Ne hodite nikamor, če se nočete vrniti v izropano stanovanje!
V naši družini pa imamo še eno očarljivo sorodnico, ki je neovrgljivo prepričana, da je človek plemenito bitje. Nekateri izmed nas skeptikov smo jo že večkrat poskušali prepričati, da temu ni tako, vendar je naša prepričevanja niso spreobrnila. Teta Viktorija zagovarja stališče, da človek ni samo v splošnem dober, ampak tudi v svojih posebnostih; potrebno je vsakomur prepuščati, da je dober po svoje.
Teta Viktorija stanuje v mestnem predelu, ki velja za popolnoma varno. Resnična varnost pa je menda v teh časih že povsem izumrla. Vsekakor je nekoč ponoči udrl neznanec v njeno stanovanje. Ležala je v postelji, in zločinec se je prikazal iz teme, dovršeno opremljen s tradicionalno masko. S' šalom pa si je zakrival brado.
»Kaj pa želite?« je vprašala teta Viktorija brez posebnega strahu. »Gotovo ste dober človek?«
Zločinec se tega med vtihotapljanjem skozi kuhinjsko okno gotovo ni zavedal. Ko pa mu je teta že to povedala, je moral, ko je srečno premagal nemajhno
Papa stoji ob strani. Pingvinske noge nosijo orjaški bobnarski trebuh. Kopalke stalno drčijo po vzpetini navzdol. Iz ozadja se je prikradla tržaška kritika: »Takile bi morali plačati dvojno vstopnino, zato pa bi druge lahko brezplačno pustili v logor, tretji vrsti pa bi lahko še nekaj navrgli!«
Sonce se poslavlja in z njim tudi njegovi tržaški častilci. Nasvidenje jutri!
Počitniško pismo
Predragi družabnik Golida!
Takoj v začetku ti moram priznati, da sem Te danes pošteno nalagal. Nisem bolan in ne v postelji z 39 stopinjami Celzija, ampak sem zdrav kot riba v vodi in ležim udobno iztegnjen na mehki travi pod cvetočo lipo nekje na Krasu. Okrog mene diha sveža sapa, ki prihaja sem od Nanosa. Lipa duhti, in roji čebel cmokajo, se oblizujejo in hlipajo.
Dragi Golida! Bojim se, da niti pojma nimaš, kako izgleda cvetoča lipa; lipi in tudi meni pa to ni prav nič mari. Tudi čebele se na tako zabitost požvižgajo.
Moj ljubi Golida! Pravzaprav pa se mi le smiliš. Stiskaš se v tisti plesnivi pisarni in si grizeš nohte. Popravljaš si tistih pet las in bičaš glavo z neskončnimi številkami. Seveda si spet strahovito nataknjen. Škiliš skozi motne šipe edinega okna, ki še ni zadelano s kupi spisov. Poznam ta izgled, moj ljubi Golida. Majhno in umazano dvorišče. V kotu počiva polomljena samokolnica in na njej razpadajo kupi odpadkov. Včasih zaide sem malo punče s plavimi kitami, staro komaj štiri leta. Tu se igra z rdečo žogo in z razcefrano skakalno vrvjo.. In ker je punče nekoč zavriskalo od samega veselja, si se zaletel k oknu in zakričal: »Mir!«
Od tega časa tudi vem. kakšne vrste človek si! Namesto, da si zalajal nad malo Jolando, bi bolje storil, če bi svojo plešasto čelado obrnil navzgor (tudi, če bi pri tem tvegal, da Ti čistilka s petega nadstropja trešči na glavo umazano metlo), bi zagledal krpo modrega neba, ki se je raztegnila tudi nad tem zanemarjenim dvoriščem... To pa bi bilo za Te prevelika izkušnjava in potrata časa! Saj Te poznam.
Prav ta mala modra krpa neba pa je kriva, da je moja nestrpnost v pisarni naraščala z dneva v dan. Morda boš sedaj zaplankal tudi še preostalo okno v pisarni. S tem bi se res znebili tudi še zadnje zapeljivosti. Ta vražja krpa neba kliče namreč, vabi, prosi in ukazuje: »Pridi, pridi, pridi! - poletje je v deželi!« Tista krpa je tako duhteče modra, tako vsa prepojena sonca, tako blizu in vendar tudi tako daleč, da se ji upira lahko samo človek Tvojega kova. Jaz pa ne. Ali razumeš? Ne! Tvoji pohlepni možgani tega ne morejo zapostati.
Presedal naj bi v Tvoji smrdljivi luknji, v Tvojem zmajevskem brlogu, v Tvoji mrtvašnici? Občudoval naj bi Tvoj kisli obraz, Tebe, ki ne trpiš niti enega samega cveta na pultu (ker - kakor praviš - nismo zelenjadna trgovina). O, Ti ovela brzota! Ti mlečkasta solata! Ti votla buča! Ti črviva melona! Ti razpadajoče strašilo! V taki družbi naj v tem zlatem poletju uničujem svoje življenje?
Tiho! Med listjem je zašumelo. Zlato-kljuni črni kos je hušknil skozi grmovje, me pogledal s svojimi svetlikajočimi črnimi očmi in izginil. Na veji se pozibava sinica, na vrhu lipe vreščijo vrabci. Vreščijo prav tako kot Ti, kadar pridem pet minut prekasno v pisarno. V naslednjih dneh pa gotovo ne bom zamujal. Sploh ne pridem. Videla se bova šele po prvem dežju in ne prej.
Rad bi Ti še marsikaj napisal. Vendar mi sonce že sije v obraz. Pomaknil se bom na drugo stran kraške doline. Seveda pa bom »Pri Jožkotu« izpil na Tvoje zdravje četrtinko terana.
Zvio Golida!
Tvoj zvesti Pepi Grinta
presenečenje, to njeno mnenje tudi potrditi.
»Prav imate, gospa«, je odgovoril vljudno, »in ker sem dober človek ter želim tak tudi ostati, bodite še vi tako dobri in mi lepo prostovoljno izročite nakit in denar, kolikor ga premorete!«
»Ali vendar ne boste zahtevali, da se dvignem iz postelje in se še pošteno prehladim!« je odgovorila teta Viktorija, ki je takrat imela že dobrih triinosemdeset let.
»Tega gotovo ne želim«, je dejal vlomilec. »Lahko mi poveste, kje imate vse te stvari spravljene, pa si bom kar sam postregel.«
»V sosedni sobi stoji pisalna miza«, je pojasnila teta Viktorija.
V sosedni sobi pa ni stala samo pisalna miza, ampak sta tu nočevala tudi Argo in Hektor. Hektor je bil sicer še zelo mlad psiček, vendar eden tistih psov, ki nenadoma zbujeni razgrajajo, da trepetajo vse šipe v stanovanju. Kakor hitro je Hektor pričel s svojim hrupnim bevskanjem, ki je normalnemu človeku seglo prav do samega očrevja, se je vlomilec s pospešeno hitrostjo pognal skozi okno m jo pobral, kolikor so ga noge nesle.
»Dober človek«, je pripovedovala teta Viktorija, kadar nas je nagovarjala za odhod na počitnice, »saj nju ni bilo mogoče, da bi storil hudobno dejanje!«
Svoj nakit in denar pa je spravljala v zaklenjeni kovinasti škatli pod blazino. Takšno navado je imela že od mladih let dalje.
Prav zaradi tete Viktorije, ki nosi svoje ime kot bi ga ji bili ukrojili po meri, odhajamo na počitnice v veliko razburjenje tete Evstahije.	Tilen	Komar
TRŽAŠKI PREPIHI
Slovenska politična opredelitev
V zadnjem »članku smo povedali, da je KPI, katere sestavni del je tudi tržaška komunistična Vidalijeva organizacija,-revolucionarna stranka, ki hoče predvsem nasilno zrušiti sedanji obstoječi državni in družbeni red pri nas. Zato smatra državna oblast tiste Slovence, ki to stranko podpirajo in zanjo glasujejo, za hujše sovražnike kot pa italijanske komuniste, in temu primerno z njimi ravna. Iz tega sledi, da je komunistična opredelitev velikega dela Slovencev v Italiji za obstoj slovenstva politično nespametna in zgodovinsko zgrešena.
Zgodovinske izkušnje nas poučujejo, da ne sme nobena, najmanj pa še števično neznatna narodnostna manjšina v drugo-rodni enotni državni skupnosti podpirati revolucionarnih sil ali izpodkopati državnega reda, če noče sama prva plačati računa.
Kakšen je s tega gledišča položaj Slovencev, ki pri nas podpirajo druge politične stranke?
Takoj v samen uvodu tega razmišlje-vanja moramo ugotoviti, da razen Slovenske demokratske zveze in Slovenske katoliške skupnosti, ki je novo ime za prejšnjo »Slovensko krščanskosocialno zvezo« nimamo na Tržaškem nobene aktivne slovenske politične organizacije, ki bi zaslužila ime politične stranke.
Leta 1954 sta bili prostovoljno razpuščeni Osvobodilna fronta in Komunistična partija titovskega krila. S tem so prenehale v Italiji slovenske titovske politične organizacije. Po vzgledu koroških titov-cev, ki so vtonili v nemški socialistični stranki, so se titovci pri nas spojili v brezpomembno italijansko Neodvisno socialistično zvezo (USI). Pri zadnjih volitvah so goriški titovci pristopili v Italijansko socialistično stranko (Nennijevo), na Tržaškem pa so to stranko sicer podpirali, volili pa so tudi italijansko KPI in listo »Fronte delllndipendenza« z Gian-piccolijevo kandidaturo. Kljub številnim političnim metamorfozam titovcev v Italiji, so oni ostali pravoverni komunisti z vso priklado pregreh in pogreškov, pa naj Hruščev še tako robato zmerja Tita in njegov »novi razred«.
Otipljiv dokaz, da so tržaški in goriški titovci ostali stari komunisti z vso svojo prtljago: s svetovno revolucijo, z borbo za uničenje zahodnega na etičnih in krščanskih načelih zgrajenega družbenega reda, s strahovlado »novega razreda«, s totalitarnostjo in s pregananjem vere in svobode, je . pisarjenje titovskih glasil: »Pr. dnevnika«, »Corriere di Trieste« in »Soče«. Podpiranje titovstva v njegovih stalno novih oblikah je potemtakem za Slovence ista zabloda kot podpirati KPI, kajti oboji stremijo za nadomestitvijo zahodnega reda s komunističnim totalitarizmom. Ta totalitarizem bi si v Italiji prisvojil prav vse metode aziatskega iz-trebljevanja, ropanja in krutosti kot se je to zgodilo v. Rusiji in Jugoslaviji 'ter se nadaljuje do današnjega' dne.
Slovencev ne smejo zavajati trenutni obiski in potovanja ministrov in trgovskih strokovnjakov med Italijo in Jugoslavijo. To so čiste trgovske ■ kupčije, ki trajajo toliko časa, dokler so donosne in ne morejo v nobenem primeru odstraniti idejnega prepada in nasprotij, ki obstojajo to-in onstran železne zavese.
Mnogo Slovencev je volilo v preteklosti in tudi pri zadnjih volitvah italijanske indipendentiste. Obe razkosani skupini sta brez političnega programa. Njihov program je pričel in tudi končal s Svo-
Dogodki doma J
MED TRŽAŠKIMI MISOVCI so po dolgem. zatišju, ki je zavladalo po razkolu med krajevno organizacijo in osrednjim odborom, bližajoče se volitve vzbudile strankarsko delavnost in s tem tudi uveljavljanje posebnih stremljenj ene in druge skupine. Po zatrjevanjih enih in drugih se neofašizem med tržaško mladino postopoma širi in utrjuje. Po izidih zadnjih parlamentarnih volitev in po poročilih nepristranskega tiska pa po notranjosti države gibanje žalostnega spomina čedalje bolj propada. Tržaška mladina rada sega po skrajnostih. V preteklosti se je navduševala za fašizem, nato se je ogrevala za komunizem in sedaj naj bi jo privlačil neofašizem. Politični »skagac« za vsako ceno. Verjetno so mladim Tržačanom demokratične stranke premalo »temperamentne in dinamične«.
* * *
TELEX Z GRČIJO. S prvim avgustom so mogoči Telex razgovori z Grčijo. Triminutni razgovor stane 1044 lir.
* * *
C. G. HENRIK ČRNIGOJ, župnik v Lo-kavcu pri Ajdovščini je v nedeljo, dne 10. t.m. daroval svojo biserno mašo. Številnim čestitkam se pridružuje tudi uredništvo »Demokracije«.
* * *
VPRAŠANJE SLOVENSKIH PROFESORJEV, ki so diplomirali na neitalijanskih vseučiliščih fjpstaja vse bolj pereče z novim šolskim letom. Na zasedanju mešanega odbora v Rimu so obravnavali tudi to vprašanje. Niso pa ničesar sklenili. V coni B poučujejo tudi profesorji z italijanskimi diplomami, čeprav je jugoslovanski zakon o nameščanju državnih uradnikov glede priznavanje diplom enak italijanskemu. Šolske oblasti v coni B so vprašanje rešile z ustreznimi' ukrepi, zato m.nogi vričaku'c;o, da hod n tudi italijan-
bodnim tržaškim ozemljem. Dokler je obstajalo upanje za uresničitev te zamisli, so indipendentisti imeli pred seboj vsaj en cilj. Po letu 1954, ko sta Italija in Jugoslavija ozemlje porazdelili ob pogrebnem zvonenju Anglije, Združenih držav in Sovjetije, pa je vsako beganje ljudskih množic z golimi utvarami ne samo neresna politika, ampak prava demagogija.
Zato moramo Slovenci, ki smo pričakovali od uresničenja STO bpljšo bodočnost, pogumno pogledati sedanji stvarnosti v obraz in obrniti hrbet vsem tistim, ki bi hoteli pod geslom STO in s podobnimi lepimi, ali utopističnimi frazami izvabljali slovenske volilne glasove v svoje osebne namene. Le stvarna, z danimi el-. stvi računajoča politika je sposobna priboriti slovenski manjšini v Italiji tiste pravice, ki so potrebne za njeno ohranitev in obstoj. Zato proč z utvarami.
In kaj nam še ostane? Se dve politični omizji, pobrateni med seboj s politično breznačelnostjo in oportunizmom. Kdo še ne ve odkod prejema »Novi list« sredstva za borbo proti slovenskim narodnim demokratičnim organizacijam? Ta list in ljudje okrog njega so pri občinskih volitvah agitirali za komuniste in za italijanske indipendentiste, in na njih listah so se bleščala imena njih pristašov. Na slovenske narodne stranke, na »Slovensko listo«, na lipo in5 vse, kar je res slovensko narodnega pa so bljuvali ogenj in žveplo.
V teh pasjih dneh si spričo bližajočih se upravnih volitev tržaški titovski najemniki, pa naj bodo to že poklicni partijci ali njihovi sopotniki, hudo prizadevajo, da bi čim bolj oblatili svojega nekdanjega zaščitnika in krušnega očeta št. 2, Milovana Djilasa. Njegova knjiga »Novi razred« je izšla tudi v italijanščini, pred kratkim pa so se poiavile drobne brošu-rice, ki vsebujejo glavne misli Djilasovih odkritji. Ta poplava Djilasove kritike titovske gospode je verjetno našla veiiko število vnetih čitateljev, kar je* seveda vznemrilo tukajšnje vojne in revolucijske partijske dobičkarje. Zato so se našli številni poklicni politični branilci titovskega »novega razreda«, ki po kavarnah in hišah, po kopališčih, gostilnah in povsod, kjer je zbranih nekaj slovenskih ljudi, blebetajo in lažejo o Djilasu in njegovih odkritjih.
Kaj pa počenja črnogorški upornik? Kako se mu godi in kaj sodijo preprosti ljudje v Jugoslaviji o tem človeku, ki je zaradi svoje značajnosti in poguma prava bela vrana med komunističnimi užitkarji in rdečimi fevdalci vsega sveta. Poslušajmo kaj pravi švicarski časnikar K. R. v tedniku »Die Weltwohe«:
Vsako drugo nedeljo se povzpne v beograjskem središču na avtobus Beo-grad-Zagreb razmeroma mlada gospa, natovorjena s številnimi paketi. Kadarkoli potuje ta gospa, ustavi vozač kar po svoji volji vozilo sredi cesti, ki veže jugoslovansko prestolnico z glavnim mestom' Hrvaške, pri kilometrskem kamnu 71. Nedaleč od cestnega mejnika, leži ob robu mesteca Sremska Mitroviča, največja kaznilnica Titove Jugoslavije. Pred vojno se je s to kaznilnico seznanilo kakih trideset komunistov, med njimi tudi Josip Broz.
ske šolske oblasti našle še pred pričetkom
novega šolskega leta podobno rešitev.
* * *
C.	G. JOSIP KRIŽMAN, ki se je pred časom s Proseka, kjer je služboval trideset let, preselil v Trst kot upokojenec, mašuje v cerkvi Del Rosario.
* « *
PRIKRAJŠANI OPENCI. Razlastitve zemljišč na Opčinah so se po dolgotrajnih protestih in zavlačevanjih premaknile z mrtve točke. Vojaška oblast, ki je naslednica razlaščenih zemljišč, je 24 lastnikom ponudila odškodnino po 320 do 400 lir za kv. meter. Cena pa po mnenju lastnikov 'n zemljiških strokovnjakov ne odgovarja tržni ceni. Razlaščene parcele so stavbišča in ne travniki in pašniki. Zaradi osebnih potreb je S lastnikov ponudbo vojaške oblasti sprejelo, ostalih 18 pa smatra ponudbo za nesprejemljivo. Slovenska javnost pričakuje, da bodo oblasti zadevo ugodno uredile.
• * *
TELEFON V PREBENEGU. V kratkem bodo postavili v Prebenegu javno telefonsko govorilnico.
* m m
ČLOVEKOLJUBNA SOLIDARNOST. V
tržaški splošni bolnici je v zdravnijški oskrbi 19 letna Bruna Carli, ki boluje na meningitisu. Za zdravljenje je bil pacientki nujno potreben antibiotik, ki ga pa vrše lekarne in tudi ostale po notranjosti ne premorejo. Po radiju so pozivali lastnike tega zdravila, naj ga nujno dostavijo bolnišnici. Švicarski Rdeči križ je z letalom dostavil zdravilo. Iz Belgije je nek zasebnik poslal »bacitracino«. Iz Londona so poslali z letalom podobno zdravilo Ipolimicin). Tudi iz Združenih držav je zdravilo na poti. Tako se je spet enkrat manifestirala zahodna človekoljubna solidarnost.
m * *
SMRT SLOVENSKE PROFESORICE. Na Jesenicah je pred kratkim umrla prof. Sonja Budalova, hčerka prof. dr. Andreja Budala. Njemu in družini izrekamo globoko sožalje!
Zakaj vse to? Zato ker so tako velevali pogoji, ki so jim jih diktirali gospodarji, ko so jih poslali med primorske Slovence, da razkrajajo naše narodne demokratične organizacije. Ta zvrst politikantov je najbolj žalosten pojav v politični zgodovini zamejskih Slovencev povojnih let. Tega naj bi se zavedal vsak zaveden Slovenec in temu dosledno ukrepal.
J. A.
JESENSKO SIKHE SOZ
na srtiiiH
V nedeljo, 31. avgusta ob 17. uri priredi SDZ svoje tradicionalno slavje na Opčinah z novim in raznovrstnim Sporedom:
1. Pozdravni govor
2. Moški zbor pevskega društva »A.
Tanče« iz Nabrežine;
3. Trio iz Doline poje narodne in u-
metne pesmi;
4. Nekaj šaljivk izvaja Slovenski oder;
5. Ples in prosta zabava.
Za pijačo in jedačo je poskrbljeno!
ODBOR
O sedečih in stoječih
Iz pisma prijatelja Adolfa P.: «... in tisti bodo vedno na vrhu; prej so bili fašisti, danes so komunisti, jutri bodo demokrati...« V odgovor, dovolite, da Vam in drugim povem kratko zgodbo. Kadarkoli se je Ivan domislil tega dogodka, ga je prevzel svojevrsten občutek. Ni si mogel razložiti, ali je bila temu kriva olika, ki mu jo je v mozeg in kri vcepila materina vzgoja, da je treba starejšim ljudem odstopiti sedež - ali je bil to prst usode. Takrat je namreč v prenatrpanem vlaku prepustil svoj sedež starejšemu gospodu. Povsem vsakdanja, čeprav danes že redka navada.
Spominjal se je, da si je pred leti, prav na veliki šmaren, v drenju vračajočih se izletnikov, z nogami in rokami priborili sedež v vagonu. Skoraj nerazumljivo se mu je zdelo, zakaj je kasneje tako velikodušno prepustil sedež sivolasemu gospodu s trudnim, naveličanim pogledom...
Cez nekaj minut se je prerinil na hodnik vagona, kjer je užival razgled na zeleno prirodo, na mimo drveče vasi, drevesa, poti in tudi enoličnosti. Sprostil pa se je dušeče utesnjenosti kupeja. V mračni večer so zasvetile luči.
Vozili so se že polno uro skozi noč, ko se je zgodilo: peklenski hrup, zapovrstno udarjanje, lomljenje, žvenket steklenih drobcev, divji kriki množic, vzdihi, vpitje na pomoč stisnjenih in ranjenih.
zamolko hropenje umirajočih, hiteči koraki, popolna zmešnjava.
Ivan je obležal na železniškem nasipu -zdrav, nepoškodovan. Prevzet od groze, je zatiskal oči in si s prsti mašil ušesa. Najraje bi zbežal. Prvi občutek pa se je hitro umaknil privzgojenemu načelu: pomoč ponesrečencem. Med tem pa so se reševalci že brez njega organizirali. Vozila Rdečega križa, nosilnice, ambulante so se razvrščale ob ponesrečnem vlaku. Bolničarji so si utirali pot do ponesrečencev in odrivali neizkušene, ki so samo ovirali reševanje.
V trenutku ko so v ambulančni voz porinil nosila s starejšim ranjencem, je Ivan zaslutil, da leži na njih morda prav tisti gospod, kateremu je odstopil svoj sedež. Ce bi ga mati ne naučila olike, bi sedaj on sam ležal na njegovem mestu.
Ivan pa ni spadal med sebičneže, ki molijo: »Preljubi sveti Florijan! Obvaruj pred požarom mojo hišo in zažgi sosedovo!« Usoda, do katere je nehote pripomogel staremu gospodu, ga je pretresla tako, ko da bi doletela njega samega. Trudil se je izvedeti, kaj se je staremu gospodu pripetilo, vendar mu ni uspelo.
Eno spoznanje pa mu je pri tem doživljaju ostalo zakoreninjeno v duši. Vsi potujemo z istim vlakom. Nekateri so si priborili udobne sedeže s komolci, drugi morajo stati, mnoge pa so z vlaka pometali. So tudi taki ljudje, ki se prostovoljno odpovedujejo udobnostim. Te udobnosti pa pogosto zahtevajo pogubljenje duše in značaja. Značajneže vodijo pri tem plemeniti nagibi, ali morda tudi muhavosti. Najudobnejši sedež pa ni vedno tudi najboljši in najtrajnejši... Smrt izbira na svoj način in prav tako postopa tudi življenje. Tisti, ki danes sedijo, bodo morda jutri ležali nepremični na železniškem nasipu...
Zamenjava straže
Vttorio Vidali »1’uomo piu potente«, kakor so ga imenovali pred časom tajnika tržaške federacije KPI, se je moral na pritisk osrednega partijskega vodstva u-makniti s tržaškega sekretarskega stolčka. S tem ukrepom se zaključuje najhrup-nejše obdobje tržaškega komunizma.
V to odobje spada zlasti divjehisterično obračunavanje med vidalijevci in titovci skozi polnih osem let. Pri tem smo Tržačani preživeli prave mehikanske jezične in tudi fizične spopade med sprto bratovščino.
Na Vidalijevo mesto so postavili prof. Paula Semo. Verjetno se tudi »era novega komunističnega oblastnika ne bo bivstve-no razlikovala od metod njegovega prednika, saj predstavlja komunizem najpopolnejšo vistousmerjenost kremeljskih u-kazov.
Izza železne zavese
V Titovi Jugoslaviji so zaprli cigana. Cez nekaj dni so se ga naveličali in mu obljubili prostost, če odgovori na nekaj važnih ljudskodemokratičnih vprašanj:
Prvo vprašanje: »Kako bi preprečili, da bi nam ljudje ne bežali čez mejo?«
Odgovor: »Odprite meje!«
Drugo vprašanje: »Na kakšen način bi lahko znižali cehe mesu?«
Odgovor: »Zaprite meje!«
Tretje vprašanje: »Kako bi uspešno preprečili, da bi državljani ne hodili v cerkev?«
Odgovor: »Snemite svete podobe in jih nadomestite s slikami partijskih in državnih veljakov!« *
Četrto vprašanje: »Kako bi uspešno dvignili dinarsko veljavo?«
Odgovor: »Preluknajte eno - in dvo-dinarske kovance in jih prodajajte za gumbe po 8 din za kos!«
a * «
Hruščev je po dolgih letih sprejel voditelje treh velikih verskih skupnosti: pravoslavne, katoliške in židovske. Potem, ko je pazljivo poslušal zahteve po večji verski svobodi, po državnih podporah za cerkve in molilnice in za verski pouk ter po ustavitvi verskega preganjanja, je izjavil ugoditi vsem tem zahtevam pod pogojem, da pravoslavna, katoliška in judovska duhovščina objavi s prižnice, da sta bila Adam in Eva Rusa...
Voditelj katolikov je ta pogoj kategorično odklonil. Ruski patriarh je molčal. Samo nadrabin je zadovoljno odgovoril, da rad sprejema Hruščev pogoj, že zato, ker se že dolgo zaveda, da sta bila Adam in Eva Rusa. »Kaj res?« se je začudil Hruščev. Kako ste to dognali?« - »To je vendar jasno kot beli dan! Meščan Hruščev. Prvič nista imela kaj obleči. Drugič
milouan Djilas - črnogorska kri
Po vojni pa so tu gostovali in še vedno gostujejo deset tisoči političnih jetnikov.
Skromna popotnica s paketi je Štefanija Djilasova, žena na deset let prisilnega dela obsojenega nekdanjega prijatelja in namestnika jugoslovanskega državnega poglavarja Tita. Vsako drugo nedeljo ima Štefanija priložnost, da pod najstrožjim nadzorstvom po dvajset minut razgovarja s svojim možem z jetniško številko 6880.
Stari komunist in partizanski general Milovan Djilas sedi v ječi, ker je šibal komunistično upravo diktatorske države in posebno še grofovsko razkošje »novega razreda« partijske hierarhije. Pa tudi zato, ker je ožigosal zverinski napad Sovjetije na madžarske delavce in dijake ter razkriva! kremeljski imperializem do dna in končno še zato, ker je zahteval sprostitev titokomunistične strahovlade in uvedbo demokratičnega socializma.
Ze nekaj tednov se množijo v beograjski Palmotičevi ulici št. 8, v hiši, kjer stanuje Štefanija s svojim petletnim Aleš-kom, telefonski poklici in tudi obiskovalci. Vsi ti prihajajo z nasveti jugoslovanski »politični udovi št. 1«, naj svojega moža pripravi, da poprosi Tita za pomilostitev, »Tega Milovan nikoli ne bo storil!« To so odgovori na nasvete.
Štefanija je v službi pri Narodni banki in s tem si služi svoj vsakdanji kruh. V prostem času prevaja tudi iz angleščine. Dejansko pa je Djilasova družina zelo bogata. Avtorske pravice za njegovo knjigo »Novi razred«, ki so jo prevedli v sedem jezikov, so mu prinesle ogromno premoženje. To premoženje je varno naloženo v neki ameriški banki. Za enkrat pa je za Djilasovo družino nedosegljivo. Taka je pač komunistična svoboda, ki jo je sam pomagal ustvarjati. Svoboda užitkov in razkošja je samo za partijsko gospodo, za ljudstvo so raztrgana oblačila in opresen krompir.
Odkar se je Tito spet sprl s kremeljskimi mogotci, so številni njegovi pristaši iri prijatelji doma in v tujini pričakovali, da se bodo Djilasu le odprla vrata mitroviške kaznilnice. Saj je Djilas s svojimi obtožbami proti »novemu razredu« napovedal vse tisto, kar se je tudi zgodilo. Ali ni prav Djilas raztrgal masko brezobzirnemu sovjetskemu imperializmu, prav tisti kremeljski oblastniški politiki, ki se sedaj ponovno in z vso surovostjo obrača proti Titu in njegovi težnji po samostojnosti?
In Milovan Djilas? Jetnik št. 6880 je točno poučen o sporu med svojim nekdanjim prijateljem in Kremljem. Črnogorskemu trmoglavcu pa se niti ne sanja, da bi izkoristil ugodno priložnost in zaprosil svojega nekdanjega tovariša za milost.
Djilas se naslaja nad zmagovitost jo svojih zamisli, prav tako kot se naslaja z zavestjo po nedolžnem obsojenega mučenika. Slej ko prej je Djilas »vzorni jetnik« Kosovske Mitroviče. Vsako tudi najmanjšo jetniško olajšavo odločno odklanja. V celici je napisal dve nadaljni knjigi. Prva nosi naslov »Crna gora, dežela brez pravičnosti«, ki jo bodo v teh dneh izdali v Združenih državah. Drugo knjigo o črnogorskem pesniku Petru Njegošu je zakonito predložil uradnemu cenzorju. Vsebina je popolnoma nepolitična, ali Titovemu režimu zadošča že samo Djilasovo ime za prepoved tiskanja, kar se je gladko tudi zgodilo. Ljudskodemokratična svoboda! Djilas pa ne miruje in piše naprej. Trenutno sestavlja zgodovino jugoslovanskega delavskega gibanja.
Titov tisk le malo poroča o. Djilasu, pa še to so sama obrekovanja in laži. »Djilas je politični norec in ga zaničuje ves narod«, s; izmišljujejo titovski pisumi. Pa ni res. Djilas uživa tako med najširšimi ljudskimi plastmi kot tudi med samimi partijci velik ugled in ima mnogo prijateljev in somišljenikov. Ko je Tito
pred kratkim pozaprl po vsej Jugoslaviji iz »varnostnih razlogov« nekaj sto »ko-minformistov", so titovci temu tropu pridružili tudi številne osebne in idejne Djilasove prijatelje. Eden izmed njih, znani vseučiliški profesor in izkušen komunist Julius, je izvršil samomor.
Eno je gotovo. Od Tita in njegovih prisklednikov tudi v sedanjih tako ugodnih razmerah Djilas ne more pričakovati milosti. V nobeni totalitarni komunistični državi in tudi v »revizionistični« Titovi Jugoslaviji, rdeči poglavarji ne' morejo tvegati kritike niti po kapljicah, če ne želijo, da se te kapljice nenadoma sprevržejo v uničujoče hudournike,ki bi brez milosti pometli s komunistično strahovlado.
Tega se Tito zaveda in še bolj se tega zaveda jetnik št. 6880 y Sremski Mitroviči. Za politične ambicije človeka Djilasovega kova ni prostora v Titovi Jugoslaviji, pa čeprav je trenutdo sprta s kremeljskimi oblastniki.
Ce se bo vse dobro izteklo, to se pravi, če se »upornik« Djilas ne bo spet oglasil proti komunističnim fevdalcem »novega razreda«, bo Štefanija Djilasova še polnih osem let romala vsako drugo nedeljo z avtobusom po avtomobilski cesti Beograd-Zagreb do kilometrskega kamna št. 71 in od tam v proslulo kaznilnico v Sremski Mitroviči. Ni pa povsem izključeno, da bo kaka druga žena, današnja rdeča lady, zamenjala današnjo romarko v Kosovsko Mitrovico, obložena s paketi. Dovoljenja za obisk pa bo podpisoval ministrski predsednik Milovan Djilas... Casi se spreminjajo in z njimi tudi človeške usode.
Prav o tej večni resnici bi morali razmišljevati. poklicni partijski gorečneži in njihovi sopotniki. Udbovski tovariši v. Titovi Jugoslaviji o tem namreč že kar skrbno razmišljujejo in se po tem tudi ravnajo.
Slovenci v Lurdu
Kakor so naši predniki romali za petdesetletnico lurških dogodkov v mesto Marijine slave, tako se je vršilo tudi za stoletnico veliko slovensko romanje v Lurd.
V letošnjem letu so našteli v Lurdu do konca meseca julija okrog štiri milijone romarjev iz vseh delov sveta. Slovenci smo se pripravljali na to dolgo pot že okrog osem. mesecev. Stopili smo v stik s Tržačani, Goričani, Korošci, Slovenci za-padnih evropskih držav in onkraj morja. Iz Trsta in Tržiča se nas je odpeljalo 25. julija v rani uri s posebnim vlakom 970 tržaških, go riških in koroških Slovencev. Prispeli smo po prijetni vožnji v Lurd naslednji večer, kjer se nam je pridružilo okrog 400 Slovencev iz Francije, Belgije, Severne Amerike in drugih krajev. V Lurdu smo se mudili tri dni. Vrnili smo se preko Turina malo po polnočni uri v četrtek 31. julija.
Ze prvi večer po prihodu smo se zbrali pri masabijelski votlini, kjer je g. škof Rožman i’ imenu slovenskih romarjev z ganljivimi besedami pozdravil Marijo. Naslednje jutro je g. škof maševal pri votlini pred vso zbrano množico. Ostala dve dni smo imeli svete maše v baziliki sv. rožnega venca in v kapeli sv. Bernardke v pročelju iste bazilike. Tudi pri poslovilni slovesnosti pred votlino je spet govoril g. škof, kakor tudi pri nočni uri molitve. To so bile posebne pobožnosti, namenjene Slovencem, ki so vzbudili veliko pozornost posebno s svojim lepim petjem. Tudi pri skupnih procesijah se je pri obvestilih in aklamacijah poleg drugih jezikov uporabljala tudi slovenščina. Romarji so bili zelo zadovoljni z oskrbo in postrežbo po hotelih. Uprava turškega svetišča je šla Slovencem zelo na rolfo. Veliko zaslugo ima za lep uspeh milanska agencija Pavlincev in seveda tržaški romarski odbor. Gotovo ni bilo še nikoli v Lurdu zbranih istočasno tako veliko število Slovencev kakor ob tej priliki.
nista imela kaj jesti, razen jabolk. In tretjič živela sta vendar v raju!«
PODPIRAJTE SDD
Uredništvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio ljc - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d, v Trstu
'