73381
|>OSTNINA PLAČANA V GOTOV^tl
DELAVSKA ENOTNOST
GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE Q ŠT. 1—2 Q 1. JANUAR 1957 ® LETO XVI. ® CENA 20 DIN
PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE!
L 1
iifiit!
r :

»LA '
BBS
E I s B Bi
■1
r
m?
Ko se ob prelomu leta ozremo na prehojeno pot, nam kot na filmskem platnu stopi pred oči vse, kar se je lepega in velikega, grenkega in slabega dogodilo v preteklem letu. Kako silno je porasel naš ugled v svetu, kjer je staro preživelo in doživelo tako hude udarce! Kako velik je bil naš prispevek k ' mirnemu sožitju med narodi, ki je bilo tako grobo skaljeno in že grozilo pahniti svet v strašno nesrečo. Ponosni smo nad uspehi v svetu, ki so tudi odsev naše premočrtne socialistične poti doma. Ta odsev je tako močan, da postaja v svetu materialna sila. Saj je postalo delavsko in družbeno upravljanje, ki smo ga lani poglabljali, simbol vsega mednarodnega proletariata. Le na enem področju s svojim delom doma nismo zadovoljni. Proizvodnja, ta nepogrešljiva osnova za lepše in bogatejše življenje, tako v industriji, zlasti pa v kmetijstvu ni napredovala, kot smo želeli, predvidevali. To pa je slabo. To je za našo ureditev, ki s svojim demokratičnim mehanizmom sprošča ogromne ustvarjalne sile delovnih ljudi, nepričakovano in škodljivo. Zato bo naša odgovorna naloga v bodočem letu, da se pametno izkoriščajoč pridobljene izkušnje odločno spoprimemo z objektivnimi vzroki, ki vlečejo nazaj naše gospodarstvo, in odstranimo vse svoje osebne slabosti in napake, ki jih je bilo doslej.le preveč.
To je naša velika obveza ne samo pred licem naše domovine, temveč in predvsem pred licem proletariata vsega sveta, ki so mu lansko leto zunanjepolitični dogodki v marsičem zameglili svetla socialistična obzorja. Z dejanji, v vsakodnevnem boju za napredek bomo razgnali meglo in osvetljevali pota delavskega razreda in s tem prispevali k čvrstitvi njegovega gibanja v svetu.
Namesto običajnega novoletnega uvodnika podajamo besedo tovarišem, ki so nam povedali, mi pa smo zapisali o tem, kaj so videli v starem in kaj pričakujejo v novem letu. Naj zato oni spregovore!
Mirko Zlatnar, sekretar okrajnega komiteja
ZK SLOVENIJE, KRANJ:
Le zavestim akcija socialističnih sil bo obrodila sadove
Vedno bolj postaja splošno priznana resnica spoznanje delovnih ljudi, da je v glavnem le od njih samih odvisno, kakšni eo uspehi, doseženi v gospodarstvu im v splošno družbenem življenju pri nas. Uspehi v tej smeri so odvisni predvsem od dela tistih zavestnih graditeljev socialtBima, ki sodelujejo in soodločajo v organih delavskega in družbenega upravljanja, v up-
ravnih podjetij, oblastnih organih in ustanovah, kakor tudi tistih, ki so v vodstvih političnih organizacij, v tako .imenovanih predstavniških telesih in podobno.
Skratka, gre z« spoznanje, da je rešitev problemov in težav, ki se pojavljajo v našem gospodarskem a in družbenem razvoju, v končni konsekvenci v čim boCjši organiziranosti naših sil, zavest-
nih čiiniteljev socializma. Na taj csnov-i i>n 3 tem ciiljem so delovale vse naše politične organizacije in družbeni samoupravni organi v letu 1956, še bolj pa lahko računamo . na zavestno rikcijo socialističnih sil v prihodnje. Spoznanje - in materialni uspehii iz minulega leta kažejo to izhodišče kot trdno in zanesljivo.
Sadovi dela in skupnih naporov bi bili lahko mnogo večji, ko no bi bilo v gospodarskem mehanizmu nekaj stvari, ki so zavirale močnejše uveljavljanje družbenih sil, delavcev proiv.va-jalcev in ustvarjalcev predvsem v proizvodnja. Tu mislim na
nagrajevanje delavcev ln podjetij kot celote za večjo delovno storilnost. Stimulacija v tej sme ni .je bila v minulem letu premajhna, ali pa je celo negativno učinkovala. Na Gorenjskem je izredno slabo vplivalo na delo ljudskih odborov, svetov in drugih organov družbenega samoupravljanja, ki jim je proračun ljudskega odbora materialna osnova za delo, dejstvo, da so bili v minulem letu proračuni ljudskih odborov z ozirom na število zaposlenih najnižji v Sloveniji.
Sindikati im socialistična zveza so v minulem letu res mnogo storili — največ s pomočjo dobrih komunistov — da so se naše sile ;y proizvodnji obrnile k’poglavitni pomanjkljivosti našega gospodarstva, k nizki delovni storilnosti. Pra-v tako so mnogo storili, da bi delavski sveti obsegi! vsa' področja gospodarstv-a v podjetju in teko gospodarili na dovolj široki osnovi. Praktični uspehi tega dela v proizvodnji, zaradi že omenjenih ckolnosti seveda niso popolnoma zadovoljivi. Kljub temu so nekatera industrijska podjetja na Gorenjskem do-segla že v 1956 letu odlične uspehe v naporih za povečanje delovne storilnosti. Zelo velikega pomena za bodoče delo pia j e dejstvo, da so se vsepovsod odkrile možnosti, da se večja storilnost doseže — odkrite so bile mnoge notranje rezerve. Danes je že redek delovni kolektiv, ki he bi videl te poti gospodarskega napredka, matij jih je morda takih, ki so dojeli, da je napredek edino ne tok način invm.
Res je ziato, da naši ljudje mnogo preveč pričakujejo od dopolnitev sistema, na pr. od družbenega plana za 1957. leto. V letu 1856 prav nia iba račun
niso bila v celoti Izkoriščena obstoječa sredstva 'in možnosti. A tudi to je izkušnja in rezerva za prihodnje leto.
Naše politične sile se bodo zavzemale v letu 1957., da bodo doseženi uspehi predvsem v dveh smereh: Prvič, v dviganju delovne storilnosti in izboljšanju splošnih uspehov v poslovanju podjetij — industrijskih in drugih — kar bo samo po sebi izboljšalo gmotni položaj delavcev, in drugič, v skrbi za človeka — delavca, v, uresničevanju praktičnih mer za izbolj žanje njegovega položaja v tovarni in v kraju, kjer stanuje, v skrbi za njegovo družino. Za resnično in realno dviganje standarda, predvsem v naših industrijskih centrih, bo treba zagotoviti vsa moralna in materialna sredstva. Delavski sveti, povezami z ljudskim odborom, lahko v industrijskih središčih s skupnimi sredstvi rešijo mnoga vprašanja takoj. Sindikati in socialistična zveza imajo tu hva-vežnd področje dela, da brez demaigoškliih zahtev in brez odpiranja bolečih ran resnične prizadetosti naših delovnih ljudi, ustvarijo č.imveč koristnega za delavstvo svojega podjetja im komune.
Pri reševanju gmotnega položaja delovnega človeka pa nismo izkoristili vseh materialnih sredstev neti vseh fizičnih sit. Žene—matere, zaposlene v podjetjih, še niso povedale svojega mnenja, kako rešiti ta vprašanj a. Kljuib temu, da bi vsako olajšanje njihovih skrbi za otroke, za njih zdravje, prehrano, nego in vzgojo, za družino in tudi za njih same, pomenilo za matere veliko razbremenitev, lahko bi celo rekli osvoboditev od krute vklenjenosti naše delovne žene
(Nadaljevanje na 3. strani)
Korakal sem po prostranem dvorišču železarne. Iz tovarniškega dimnika se je močno kadilo. Korakal sem prav počasi in dozdevalo se mi je, da je tudi železarna korakala z menoj, toda nisem je mogel dohiteti. Nenadoma je pred menoj, kakor iz tal, zrasel človek z velikimi, rjavimi očmi. Nisem ga prehitel, kajti zaprl mi je vse prehode. Človek z rjavimi očmi, je bil velik kakor tovarniški dimnik.
Rekel mi je:
»Mi smo grobi ljudje, nismo lekarnarji Kovinar drži v rokah tono jekla.«
»Ti si nespeči človek.«
»Da, jaz sem nespeči človek.«
»Koliko let že ne spiš?«
»Že deset let.«
»Kdaj pa boš odšel spat?«
»Vračaj mojega sina.«
»Zakaj ravno sina?«
»On bo spal.«
Človek z rjavimi očmi se je počasi umaknil. Pot je bila prosta, toda jaz sem ga hotel poiskati
V jeklarni so mi rekli:
»Morda je v koksarni«
Odšel sem' tja.
»Poišči ga v kovačnici.«
»Malo prej je šel tod mimo. Poglej, morda je v t™..
Ko sem stopil v valjarno, sem ga videl, kako je zaprl za seboj vrata.
»Obišči martinovko,« so mi rekli valjarji. Spomnil sem se, da bo najbolje, če ga počakam doma.
Prehodil sem vse naselje. Iskal sem nespečega človeka. Stopal sem v sobe, vpraševal sem žene.
»Kdaj pride nespeči človek?«
»Včasih slučajno pride,« so mi odvrnile žene.
Prva mi je rekla:
»Že deset dni nisem pospravila sobe, pospravljene vendar ne morem pospravljati«
Druga mi je dejala:
»Vsako jutro iz navade pospravljam pospravljeno sobo.«
Tretja se je pritožila:
»Težko je ženi kovinarja.«
Četrta žena mi ni odgovorila. Preklinjala je tovarno.
Čakal sem v zasedi nespečega človeka.
Naposled sem dobil pismo:
»Zastonj čakaš. Pridi čez dve leti. Takrat bo tovarna dograjena. Menda bom tedaj imel že kaj časa. Z enim ramenom zdaj podpiram peč, na drugi rami mi visi koksarna, na vratu pa imam »bluming«. Bojim se, da se bo vse porušilo, če se samo za trenutek odtrgam.«
Branko V. Radičevič Iz reportaže: Ljudje in jeklo
Kdo so ti nasmejani obrazi iskrečih oči? To so Majdka in Mojca, Marko ln Tonca in... To so otroci, rojeni na novega leta dan v osvobojeni domovini. Pred dnevi smo jih povabili v naše uredništvo in z njimi preživeli nekaj prijetnih in nepozabnih ur. Poglejte jih! Njihova srca so polna zadovoljstva in njih pogled zre v svetla obzorja. To njihovo vedrost, zadovoljstvo in srečo ponesimo v novo leto v vse naše domove, na gradbišča, v tovarne, ustanove... povsod tja, kjer žive naši delovni ljudje, ki si grade nov dom za svoje blagostanje in srečo mladih, bodočih rodov. — Ob novem letu naš delavski pozdrav z željo, naj bo lepše in polno uspehov.
Republiški svet ZSJ za Slovenijo ln Delavska enotnost
OBČNI ZBORI REPUBLIŠKIH ODBOROV SI NDIKATOV POLAGAJO OBRAČUNE IN SPRE-
JEMAJO NOVE NALOGE
Stvarno in resno
obravnavanje najbolj perečih nalog
V zadnjih dneh Je bila cela Vrta občnih zborov republiških odborov sindikatov. Vsem skupno je biia temeljita priprava nanje, skrbno poročanje o dosedanjem delu, podprto s podrobnimi analizami. Stvarnost in resnost obravnav Je odkrila mnoge slabosti, tako objektivne in subjektivne narave v našem gospodarstvu, ki so dovedle do njenega delnega, pa vendarle povsem nezaželenega neuspeha. Ni tu govora o proizvodnji kot celoti, temveč o proizvodnosti, kajti od večje ali manjše proizvodnosti, računane na enega proizvajalca, zavisi višja al nižja življenjska raven. Proizvodnost dela pa seveda zavisi od vrste činiteljev, ki lahko pospeši ali zavrejo njeno rast. Mnogo je bilo govora o tem, zlasti o organizaciji proizvodnje po sodobnejših in racionalnejših načelih, gmotni spodbudi, ki je v preteklem letu ni kaj prida bilo, o varčevanju s surovinami, čuvanju osnovnih sredstev, o zdravju proizvajal-
cev, o njihovem življenju doma, v tovarni in komuni. Bolj kot kdaj so ta in druga vprašanja, o katerih so razpravlja* li, prehajala ozke okvire zgolj proizvodnje, ki jo obsega določen sindikat. Kajti gospodarstva ni moč več reševati v podjetju. Glavno torišče je izven njega. Tu pa se postavlja vpliv, ki ga imajo delavci na družbene organe, počenši od hišnega in potrošniškega sveta preko šolskih in zdravstvenih organov družbenega upravljanja vse do gospodarskih združenj in ljudskih odborov vseh stopenj.
Delavskega vpliva ali bolje duha ni še povsod čutiti. Se je mnogo tega, kar diši po birokratizmu, še je enostranosti in ozkogrudnosti. Sc je mnogo, premnogo tega, kar ovira uspešnejšo rast gospodarstva in skladen razvoj vsega življenja. Preteklo leto nas je mnogo naučilo. Toda bolje bi bilo, ogniti se slabostim, ki so nas
Naš list bo o pomembnih problemih, ki so bili obravnavani na občnih zborih, posebej pisal. Prav je, da seznanimo z njimi vso javnost, ki naj pripomore k njihovim uspešnim rešitvam v dobro naše skupnosti.	B.
»VSA MAM« V ŠTORIH
Te dni je v Štorah gostovala .dramska sekcija Delavsko prosvetnega društva Svoboda is Zagrada pri Celju. V veliki dvorani Doma kulture so uprizorili dramo iz btidenske pokrajine v štirih dejanjih »Via Mala«. Dramo je spisal John Knittel, prevedel Peter Malec, režirala pa jo Je znana režiserka Marica Stante. Obiskovalci so sodili, naj bi igrale; uprizorili dramo takšno, kakršno si je pisatelj zamislil. Poudarili so tudi. da bi morali prireditvam naš* naj-bližje Svobode polagati več pozornosti.	- J. M.
LETNA SKUPŠČINA OBČINSKEGA SINDIKALNEGA SVETA NA BLEDU
ZA NAŠEGA DELAVCA
Ob polni udeležbi je bila v soboto dne. 15. decembra letna skupščina Občinskega sindikalnega sveta na Bledu. Konferenca je bila zelo dobro pripravljena, poročila izčrpna, jedrnata in stvarna, brez navlake in odvečnih besed. Prav tako tudi razgovor po poročilih.
To je le neka! opomb, ki pa so tudi tako važne, saj so ven-
OBČNI ZBOR OBČINSKEGA sindikalnega SVETA RUSE
Odkrito so se pomenili
hudo prizadele.
1
Z OBČNEGA ZBORA SINDIKALNE ORGANIZACIJE delavcev Železarne v Štorah
Zli SODELOVANJE
med člani delavskega sveta In kolektiva
Tudi na občnem zboru sindikalne organizacije že.ezame Store so veliko razpravljali, o proizvodnosti. Proizvodni devetmesečni letni plan so izpolnili z 62 odstotki. Ce primerjamo proizvodnjo v letu 1956 s proizvodnjo v letu 1955, latiko Ugotovimo, da se ta. bistveno ni dosti povečala, ponekod pa je celo nazadovala! Dejstvo je, da je trg postal zahtevnejši, to pa prav gotovo vpliva na količinsko proizvodnjo,- Ko smo preusmerili investicijsko dejavnost v naši državi, sm9 s tem prizadeli cevno livarno štorske železarne. Spremembe, ki so nastale v tovarni, terjajo od delavcev velikega prizadevanja. Delavski svet Je na zasedanjih posvečal tem vprašanjem precej pozornosti. Opazno pa je, da so bili člani delavskega sveta preveč obremenjeni z ostalimi funkcijami in se zato niso mogli, dovolj zanimati za težave v podjetju. Premalo so se posvetili izpo.-
njevanju družbenega plana, M je naša največja naloga, saj bomo le tako postopoma dvigali življenjsko raven.
Člani delavskega sveta tudi niso tolmačili ostalim članom kolektiva sklepov, ki so jih sprejeli na zasedanjih delavskega sveta. Pa tudi pred sejami niso č-anov kolektiva seznanjali z vsem tistim, o čemer bodo na sejah razpraitija-11. Sami člani delavskega sveta so večkrat prepozno dobili material, tako da ga niso mogli dovolj preštudirati, zat0 je tudi -razumljivo, da ni bila živahna razprava na zasedanju.
V štorski železarni je 236 mladih delavcev. Njihov materialni položaj pa je slab in bo s.ab vsa dotlej, dokler si mladi delavci ne bodo pridobili dovolj izkušenj pr* svojem strokovnem delu. Naloga sindikalne organizacije naj bi bil-a, stalno pomagati pri strokovnem usposabljanju mladih delavcev, kajti le tako bodo sčasoma tl dobili višje plače.
S teni, d-a je občinski sindikalni svet prevze. nase še nekatera opravila, ki so jih doslej imeli republiški ali okrajni sveti,' se je povezava s sindikalnimi podružnicami, ki jih je na tem teritoriju 20 z 2.421 organiziranimi člani precej okrepila. To so ugotovili na občnem zboru občinskega sindikalnega sveta v Rušah, katerega se je udeležilo preko 30 delegatov in nekaj gostov.
Lani je bilo v Rušah še precej de.avcev izven sindikalne organizacije. Letos -so skoraj vsi že vključeni v sindikat. Naj večji uspeh je pri tem bil doslej v gozdni upravi v Lovrencu, kjer so pridobili v svojo sindikalno organizacijo vso ■ zaposleno delavstvo. Nekoliko-slabše je v tem pogledu pri gozdni upravi v Rušah in se nekaterih drugih podružnicah. Vendar odstotek organiziranih članov znaša letos 98,7 odstotka. kar samo po -sebi pove, da je izven sindikata le še prav majhen del zaposlenih delavcev.
Na letošnje Četne občne zbore so se sindikalne podružnice dobro pripravile. Udeležba Je bila za to izredn-o dobra. Člani občinskega sindikalnega sveta so se udeležili skoraj vseh lei-
njem času v teh podjetjih -razmišljajo, kako bi uvedli proizvodnjo nekaterih novih izdelkov, katere bi laže plasirali na trgu.
Kakor preteklo leto so podjetja tucli letos vložila dosti naporov za izboljšanje obstoječe hlgiensiko-tehnične službe. V tem oziru so napravili največ v tovarni dušika, kjer so za razna izboljšave na tem področju izplačali preko 6 milijonov dinarjev. Za dodatni obrok hrane, ki ga dobiva okoli 259 delavcev, ki so na najtežavnejših in zdravju škodljivih delovnih mestf.h, pa so izplačali še 3 milijone dinarjev. Veliko sredstev so porabili v te namene, kljub temu pa je Se vedno visok odstotek obolenj.
Pred kratkim so imeli -letni občni zbor tudi v sindikalni podružnici krajevnih podjetij v Selnici -ob Dravi, kate-r-e odbor
se sploh ni sestal v letošnjem letu in niti n’ prevzel posle <od starega odbora. P.o enoletnem mirovanju so se končno zopet sestati ter na svojem občnem zboru sklenili, da bodo prihodnje leto nadoknadili vse zamujeno.
Na občnem zboru sindikalnega sveta so ugotovili, da v vseh sindikalnih podružnicah ne delajo dovolj »a »dejno politični in ekonomski dvig svojih članov. Klubi delavskih svetov, ki so bili ustanovljeni v vseh večjih podjetjih, niso odigrali tis te v.-oge v izobraževanju članov sindikata, kot je b-ilo pričakovati, posebno aktivne pa -niso bile t-udl Svobode, katerih je sedaj v občini štiri. Razpravljali so TO o drugih vprašanjih, po izvolitvi članov plenuma pa so -občni zbor zaključili.
G. G.
darle izraz neke smotrne dejavnosti, čeprav seveda to ni zmerom zanesljiv in povsem verodostojen dokaz. Največ so govorili o življenjski ravni delavcev, ki je organsko povezana s povečanjem proizvodnje in z dvigom storilnosti — seveda ne na tak način, da bi se delavec do onemoglosti izčrpaval. Cilj je, da s tehničnim posegom ter zboljšanjem delovnega procesa večamo storilnost. Omenjena, vprašanja, ki v tem času najbolj zanimajo našega delovnega človeka, bodo v bližnji prihodnosti obravnavali aktivisti delavcev v večjih podjetjih na Bledu. Obravnavali bodo način dela v posameznih podjetjih, tehniko proizvodnje in možnost; za povečano storilnost. »Ne bi smelo bit; podjetja, ki se ne bi z vso resnostjo lotilo teh vprašanj, ker na niih temelji postopno povečanje našega življenjskega standarda,« je poudaril v svojem poročilu predsednik tov. Mohor.
Del svojega poročila je tov. predsednik posvetil domačemu gospodarskemu življenj-u. Nihanje med letno turistično sezono in mrtvo sezono je karakteristično za Bled. Gostinstvo se zaradi tega bori s svojevrstnimi težavami, posebno z nameščanjem in odpuščanjem sezonskih delavcev.
Delo sindikalnega sveta v preteklem letu je bilo v Splošnem uspešno. Sodelovanje z občinskim komitejem Z K in SZDL ge je utrdilo in pride do izraza zlasti pri političnih in kulturnih prireditvah, praznovanjih državnih praznikov, v organiziranju seminarjev za
TRGOVCI, GOSTINCI IN TURISTIČNI DELAVCI LJUBLJANSKE
SO ZBOROVALI
OBČINE CENTER
Proizvodnja in trgovina
Med občne zbore, ki to podrobno analizirali gospodarjenje, sodi nedvomno-tudi nedavni občni zbor. -OoCtekeSa oti-............. '	'	" " go-
OBCNI ZBOR SINDIKALNEGA SVETA NAZARJE
POUDAREK NA GOSPODARSTVU
Občnega zbora občinskega sindikalnega sveta Nazarje se je preteklo nedeljo udeležilo 45 delegatov. Delegata na občni zbor ni poslala samo sindikalna podružnica prosvetnih delavcev, ki$ ediina od tega časa ni izvedla občnega zbora.
V	razpravi so govorili predvsem o gospodarstvu. Nekateri delegati so kritizirali posamezne kmetijske zadruge in podjetja, ki prodajajo hlodovino iglavcev v druge kraje. Seveda, trgovina je svobodna, toda, so rekli na občnem zboru, v domačem kraju Imajo dovolj kapacitet za predelavo lesa itn pa tudi ljudi, ki itnaiio dolgoletne Izkušnje, saj je to glavni vir dohodkov tukaj snega prebivalstva. Razen tega je pri posredovalnici za delo v Mozirju prijavljenih preko 200 ljudi, ki b£ se radi zaposlili v domačem kraju, kjer imajo tudi stanovanja in družine, vendar zaenkrat nimajo možnosti Prepričanj! so, da bi s predelavo lesa v domačem kraju lahko vsaj delno rešili ta problem. Občni zbor se je obrnil na pristojne forume, da bi v bodoče bolj kot doslej, s primemo kreditno politiko, podprli hitrejši razvoj gozdarstva, posebno predelave lesa, an turizma. -ki ima v teh krajih idealne pogoje. V zadnjem ča-su pa se je stanje prav iteh panog občutno poslabšalo.
IZ DOLNJE LENDAVE
Vrtine so cenejše
V	podjetju »Nafta« smo letos želi kar dobre uspehe.
Storilnost dela je v podjetju »Nafta« porasla v primerjavi i, letom 1955. Lani je bilo izvrtano na enega delavca 74 met.be vrtin, letos 81 metrov. Lani ao znašali stroški za meter vrtine 39.7-39 dinarjev, letos znašajo 31.026 dinarjev. Ta uspeh smo dosegli z boljšo organizacijo dela in ker je delo normirano.
Na večjo produktivnost dela pa vplivajo še drugi činite-Iji, kaor obolenja, nesreče itd. Lani smo zaradi obolenj izgubili 88.092 delovnih ur v skupni vrednosti 4,436.800 dinarjev. Do novembra letos pa smo žaram Obolenj 'Izgubili 64.966 delov-nih ur v skupni vrednosti 3,589.400 dinarjev. Lani je bilo 139 lažjih nezgod in dve težji nezgodi, letos so bile 103 lažje nezgode in ena težja.
Janez Lešnjak
Delegat gozdnega gospodarstva Nazarje je v razpravi, opisal slabe strani dosedanjega plačnega s-step-ia, ki prav tistim delovnim kolektivom, ki so uspeli v zadnjem času dvigniti storilnost, ne daje zadostnih vzpodbud, da bi tudi v prihodnjo te napore še stopnj-ev-al-i.
»rd«
LINHARTOVA RAZSTAVA V KRANJU
Ob 200-letnici rojstva očeta slovenske dramatike Antona Tomaža Linharta je priredila Študijska knjižnica v Kranju razstavo njegovih del. Razstavili so razne gledališke dokumente, zapiske o njegovem osebnem življenju in delu in, obširen pregled gledališke umetnosti od leta 1780 do leta 1890 na Go-
nih konferenc -in so ugotovili, ^ ___________ _____
da so kljub dobrim tn izčrp- bora sindikata. ■. trgovskih, nim poročilom letošnji občni finskih iim ' zbori, biti precej »mrtvi«. Običajno so se člani sindikalne podružnice zadovoljili z vsemi podanimi poročili in -niso aktivno. razen v tovarni dušika, posegali v -razpravo. Molčečnost, ki smo ju tu in tam opazili na občnih zbe-rih v neki meri . da-misliti, ali ni moreta v . nekaterih kolektivih na ruškem področju »bolje molčat« kot se temu ali onemu zameriti«.
Pomanjkanje električne energije, ki j-e letošnjo pomlad občutno prizadela naša. podjetja, pom-anj-kanje materiala in zastoj v prodaji gotovih izdelkov na domačem in tujem trgu, Je tudi zelo prizadela -rušk-a podjetja. V Tovarni dušika bodo zaradi pomanjkanja električne energije in v zadnjem č-asu rudi zavoljo težav v prodaji mešanih gnojil izpolnili svoj družbeni plan le z 80 do 85 odstotkov v tovarni »T-obi« v Slovenski Bistrici s 85 do 90 odstotkov, v železarni, ki ima težave s prod-aj-o svojih kovaških izdelkov, kar je posle-cJ-na zmanjšanja investicij til omejitve sečnje lesa, pa s 75 odstotkov. Svoj družbeni plan je pred mesecem izpolnila gozdna uprava v Ruš-a-h, do konca leta pa bod-o svoje obveznosti izpolnila še podjetja HC Fala, tov-arna kos v Lovrencu, tekstilna tovarna v Bu-šah. Glede na to, ker imajo
In še slabše. Potem pa — .pravijo trgovci — obes-i-mo na blago v izložbi tete« »uvoz« in potrošnika pravzaprav goljufamo, soj dolbi za veliko več de-
turistfičnih delavcev n-ar-ja slabše blago. Prav go-t-o-Ijufolj-a-nske občine Center.	vo ije naš name,n, če že uvažamo
Skupn-o so , trgovska ’,podjetja tako blag-o, k; ga doma pro-v letošnjem prvem polletju urea- izvajamo, d-a bi pritisnili na ničila 45.5 % letošnjega plana, domače proizvajalce, da bi cekar je še vedno za 5 % več neje in brije proizvajali. Na kot v istem razdobju lani, kljub tak način pa tega še zdaleč ne slabši realiz-aciji; - v zunanji
renjskem. Razstavo st je dose- nekatera podjetja težave s prodaj ogledalo že nad 1500 ljudi, dajo svojih izdelkov (ruška I. V. tekstilna, železarna) v posled-
v zunanji trgovini. Istočasno Pa so" ustvaril; 50.4% sklada za plače, p-red-vi-dene-ga za lelošnijft 'leto, vendar je promet na enega . zaposlenega tud; narasel.
Občni zbor je ugotoviti, da trgovina ile še nii -postala usmerjevalec proizvodnje. Razmere na našem trgu: so. še . vedno take, da je blaga premalo in da gre skoiraj vse v denair. Letos že kaže na. bolje, saj so zaloge v veletrgovinah porasle - za 16. v trgovinah n-a drobno p-a za 7 %. Da je ponudba bl-aga š® vedno presla-ba, kaže že to, da so med vojno prihajali potniki 4z tovarn s polnimi kovčki vzorcev, zlasti tekstilnega blaga in to še pired sezono. Danes pa je še tako, d-a pridejo vzorci iiz -tovarn šelle na začetku se-z-orne ali ce,1-o pozno v se-zioni. Se-ve-da potem trgovina ne mo-re dosti vplivati na proizvodnjo, ampak vzame, kar pač d-o-bir.
Letos smo p-reečlj pogrošnega blaga uvozili. Trgovski delavci menij-o, naj bi v prvi vrsti uvažal; tako blago, ki ga domače tovarne ne morejo proizvajati. Tako pa se dogodi, da kupimo v tujimi blago, kj je, ko je prodano n-a avkcijske-m mestu, veliko dražje koit domače
bomo dosegli.
Zborovalci so ugotoviti, da je sedanji plačni si-site-m v trgovini in gostinstvu v glavnem dober, treba ga .je. le dopolnit!.. Lestvica za družbeni prispevek je namreč zelo ostra in de-sti-mulatiivn-o vpliva na ti-s-te z večjimi plačami. Napak prj tem je še to., da je doba obračuna precej dolga in ne puste razdeliti zas-l-už-ka na vsa-k mesec, marveč obdavčijo ceilo-t.no vs-o-to ob obračunu. Talko pravzaprav sorazmerno zelo malo ostane
NOVA AVTOBUSNA POSTAJA V ŠKOFJI LOKI
Pred nedavnim, so začel; v Škofji Loki z gradnjo nove moderne avtobusne postaje. Letos bodo kakor kaže spravili stavbo pod streho, prihodnje leto Pa bodo dokončali upravno poslopje podjetja »Transturist« in uredili moderno restavracijo.
Občinski ljudski odbor v Škofji Loki je za gradnjo postajališča prispeval 20 milijonov dinarjev, medtem ko bo ostala finančna sredstva dalo na razpolago avtobusno podjetje »Transturist«.
kolektivu. Zavzemali s»o še za to, da bi ob iste-m plačnem sik-ladu znižali število zap-oislenih ter da bi smeli- .jati plačni sklad razdeliti na manij še- število zaposlenih. T-o bi po nijiih-ove-m mnenju spodbudilo delavce k še višji, storilnosti.
Problem zase je tista določba uredbe, po 'katerih trgovskih delavce-v, ki na dan 21. decembra 1955 niso biti zaposleni v trgovini, n; moč razporediti po njihovih strokovnih kvalii-fifca-edijah, marveč so jih razvrstili kot' uslužbence. Nikjfer namreč ni -rečeno, da se ti ne bodo nekoč vrnili v trgo-vlne. Takrat -pa ji-m njihova strokovna usposobljenost pio doio-čiil-ih te uredbe ne b-o priznana,	-o
člane delavskih svetov in upravnih odborov. Precej skrbi je posvečal občinski svet izobraževanju delavstva in strokovnemu napredovanju.
Razen uspehov pa so na občnem zboru ugotovili tudi slabost; v delovnih kolektivih, ki niso vzpodbudno vplivale na produktivnost dela -in s tem tudi na življenjsko raven delavcev. Nekatera podjetja, ki so predvidevala .zmanjšanje finančnega obsega, niso hkrati računala na zmanjšanje materialnih stroškov In s tem v zvezi tudi na znižanje števila zaposlenih ljudi. Piani podjetij marsikje niso bili realni in tudi razpoložljive kapacitete so bile premalo izkoriščene.
Kljub tem slabostim in pomanjkljivostim pa mnogi kolektivi uspešno dosegajo plan. Med njim; so tovarna čip-k in vezenin Bled, gozdno gospodarstvo Bled, ' tovarna Vintgar in ekonomija Bled, medtem ko gradbeno podjetje Bled dosega plan le 70 odstotno. Vzrok temu so neurejene razmere, saj tudi delo sindikalne podružnice ni zadovoljivo.
Po izčrpnem razgovoru in pojasnjevanju različnih vprašanj je občni zbor izvolil novi občinski sindikalni svet z željo, da b; bili uspehi v prihodnje čim večji.	J- B-
Slovo
od Maksa Zajberia
Pred dnevi so se kovinarji iz Štor poslovili -od svojega tovariša Maksa Zajberia. Pokojnik je že v rani mladosti okusil vso tegobo življenja. Ker mu domovina n® mogla dati kruh-a, je odšel v tujtnio. T-oda vr-n-il se je razočaran.
V stari Jugoslaviji je bi-l č;-am takratne sindikalne organizacl-je. Leta 1934 se je udeležil slav-ke v štorstei:tov-srni. V najtežjih trenutkih -ob aprilskih dogodkih leta 1941 je pc-msgal v Celju utrjevati Osvobotii-.np fronto. Bil je lizdia-n. Nemci so ga mučili, m-u izbili zobe in polomili rebra, toda ni kUml-L Odpeljali so ga v Baip-ore v Maribor, od tam v Dachau in Mal-bause-n. Veliko je trpel tn v trpljenju dočakal -svobodo.
Po vojni ni štedti svojih moči, pomagal je obnavljati in graditi porušeno domovino — vendar so mu posledice -trpljenja izpodkopale zdravje.
Od tovariša Maksa sp se ob njegovem grobu poslovili zastopniki krajevnih organizacij in njegovi prijatelji, ki so W skupaj z -njim v težkih dneh nemške -obupacij-e.
Z OBČNEGA ZBORA OBČINSKEGA SINDIKALNEGA SVETA V SENOVEM
Temeljit obračun
Zares temeljito so pregledali svoje delo v letošnjem letu na občnem zboru občinskega sindikalnega sveta v Senovem. Poleg delegatov s-ta se ga udeležila tudi podpredsednik okraja Trbovlje Zupančič in zvezni ljudski poslanec Vili Škrinjar’ Predvsem so se poglobili v gospodarska vprašanja, posebno v doseganje proizvodnih planov. Rudnik kljub zmanjšanemu številu zaposlenih lepo izpolnjuje predvideni letni plan proizvodnje. Pri tem so poudarili, da rudarji delajo tudi ob nekaterih nedeljah! Tudi elektrarna v Brestanici Je že ob koncu septembra dosegla blizu 90% letnega plana, kljub znižanemu številu zaposlenih. Tudi obrtno
KAJ NAJ VEMO O
PRIPRAVAH ZA POVIŠANJE V GOSPODARSTVU
PLAČ
Da ne bo narobe
Mnogo razpravljanja je že povzročila vest o povišanju plač v gosp-odarstvu, še več p-a so ga povzročila navodila, ki predpisujejo pripravljalni postopek za to povečanje. Čeprav so o tem že pisali skoro vsi naši časopisi, -je ven-dar-le še slišati različna mnenja in tudi različna tolmačenja. Zaradi aktualnosti te zadeve in zaradi njene čim boljše ureditve ne bo edve-č, če opozorimo na nekatere važnejše postavke teh priprav.
Na kakšen način n-a j bo izvedeno -to povečanje, ali bodo povečane plače in tarifne nastavke posameznikom? Teh vprašanj/ je še menda največ. Predpisano ne bo povečanje tarifnih postavk, ki so delavcem in uslužbencem priznane, temveč se bo povečal okvir, kii bo omogočil — na novo urediti tarifne postavke za delovna mesta. Povečanje individualnih postavk bo torej stoair gospodarskih organizacij samih. O tem ne bo odločil družbeni plan, k; bo odredil le obseg pov-ečanja ravni.
Osnova za novo ureditev tarifnih postavk bo na-mreč — večja raven tarifn-ih postavk. Kaj pa je pravzaprav — raven? To vprašanje je še vedno aktualno. Niso namreč redki,kj menijo, da je nave-n plačni sklad, s katerim la-h-k-o podjetje razpolaga, da j-e to nek znesek denarja, v okviru katerega lahko plačujejo delavce im uslužbence. Takšno mne-nje je zmotno. Raven ni niti eno nit-i drugo, temveč je zgolj računski okvii-r, meja v kateri se smej-o gibati tarifne postavke za delovna mesta; če je njihov seštevek večji kot dovoljuje ta okvir, potem so nekatere postavke previsoko določene'.
Povečanje in nova ureditev tarifnih, postavk pa bo možna samo -tako, da bo zvezni družbeni plan dovolil povečati ta okvi-r, povečati raven tarifnih postavk. To povečanje bo na podlagi števila delovnih mest, števila zaposlenih i-n njihovih konkretnih -tarifnih postavk po stanju 31. oktobra 1956. leta. Vsakemu delavcu i-n uslužbencu
gospod-a-rs-ke organizacije namreč določena tarifna postavka in te se upošte-vaj-o, ko se izračunava — raven tarifnih postavk po stanju omenjenega dne. Ni izhodišče — znesete izplačanih plač, temveč raven, to je seštevek takih konkretno določeni-h tarifnih po-stavk. Ker se upoštevajo postavke in ne plače, se v to izhodiščno raven ne všteje znani dodatek po 560 dinar j-; v mesečno.
Po sedanjih mavodiili-h bo treba ugotovi-ti dvoje ravnii in sicec . raven za vsako skupino, dajo delovna mesta visoteokva-lifi-ciiraniih, kvalificiranih delavcev, vodilnih uslužbencev ter uslužbencev z višjo-šolsko m srednješolsko izobrazbo, ter z-a II. skupino, kamor spadajo delovna mesta ostad-ik kvalificiranih stopenj. N-a isti način se ugotovi tudi število, za-poslenih. Toda pri te-m je pripomniti, da ni merodajna osebna kvalifikacija, temveč kvalifikacija delovnega mesta, torej objektivno merilo.
N-a podl-agf števila delovnih mest, štev-illa zaposlenih in njim določenih konkretnih tarifnih postavk izračunana raven se bo predvidoma z-a I. skupino povečal* za 10%, za II. pa za 5%. ,K tem novim povečanim ravnem bo treba prišteti še dodatek 506 dinarjev na osebo, S tem s-e dobi dokončna nova raven m vsaiko skup-imo.
V okviru teh novih višjih ravni bo gospodarska organizacija za isto število delovni-h mest, ki so bila upoštevana pni določanju ravni., določila nove tarifne postavke. Morebitna nova delovna mesta za le-to 1957 ne pridejo v poštev. Podčrtati je tre-ba, da je edii-no upoštevno in odločilno »tanje na dah 31. oktobra. Le tam, kjer so po tem dnevu stalno Ukinili delovna m-esta in zmanjšali število zaposlenih, se vzame kot izhodišče stanje ob dnevu izdelave nove tabele tarifnih postavk.
Ne gre potem takem za izdelavo novih tarifnih pravilnikov kot -leta 1955, temveč samo za povečanje ravni in v okviru t.e večje ravni za določitev novi-h tarifnih postavk. Zato gospodarske organizacije niso dolžne izdajati novih tarifnih pravilnikov. Seveda ce bodo lahko odločila tudi z nove, če bodo to smatrala za potrebno. Vendar vanj ne bodo smela vnašati za leto 1957. morda potrebna nova delovna mesta in tudi ne morebitno večje število zaposlenii-h. V taikih primerih bo šlo pravzaprav bolj za izdajo prečiščenega tarifnega pravilnika. Nova bo pa tabela tarifnih postavk, ker bo kot že rečeno p-ovečana raven omogočala gospodarskim organizacijam določiti nove tarifne postavke in zlasti na novo urediti razmerja m»d njimi. Marsi-
kje so se razkrile precejšnje neskladnosti. Te bodo lahko podjetja odpravila in v okviru novih možnosti boljše uredila ta razmerja. Seveda pa ne bo mogoče odpraviti vseh nepravilnosti in težav, kajti kljub temu poveč-amju ostane plačni sistem nespremenjen. Vendar pa bo možno m-arsikaj zboljšati, če bodo podjetja gled-e na dosedanje izkušnje pri določanju novih tarifnih postavk up-ošte-vala — objektivna merila, ne pa subjektivnih. Kadar s-e namreč določa tarifna postavka za delovno mesto, ni via-žna oseba, ki. je na njem zaposlena, temveč pogoji in zahtevnosti delovnega mesta i-n dela na nj-e-m. Po teh ee j-e treba ravnati in ne pd ljudeh. Le tako bo možno vsaj delno zboljšati v novih okvirih razmerja med tarifnimi postavkami. Zato bo v pripravah zelo važno ugotoviti, ' katerim nesorazmerjem so krivi subjektivni vplivi, upoštevanje oseb. Tak način povečanja plač namreč n.i v prid enakomernemu povečanju vs-e-m enako, temveč naj omogoči vsaj d-eln-o zboljšanje v medsebojnih razm-erj-ih na podlagi ob j ektivniih dejstev.
K-o-nčno: za uveljavitev no-v-iih tarifnih postavk bo treba izvesti isti p-ostopek kot za sprejem tarifnega pravilnika. Zato je važno, da že sedaj v pripravah sodeluje kolektiv in njegova sindikalna organizmeij a.
podjetje Dolomit bo svoj plan preseglo.
Letos so vložili dosti truda v priprave in Izvedbo volitev za organe socialnega zavarovanja, delavskih svetov in upravnih odborov gospodarskih organizacij. Zato se je teh volitev udeležilo skoraj 92% zaposlenih. Uspešnemu delu članov delavskih svetov so zelo pripomogli koristni seminarji, ki jih Je organiziral občinski sidikalni sveti Tudi na drugih področjih je bilo njegovo delo uspešno. Organizirali so tečaj Rdečega križa za mladino, Izvedli vrsto predavanj s področja ekonomske vzgoje in vedno so imeti veliko število udeležencev. Pri svojem delu pa so predvsem skušali pomagati manjšim kolektivom, ki so pomoči tudi najbolj potrebni.
Sindikalne knjižnice so na področju občinskega sindikalnega sveta še vedno zelo skromne. ker ne nudijo bralcem potrebnega čtiva. Tudi število bralcev je nizko. Najboljše stoje v tem pogledu v elektrarni Brestanica, kjer pa tudi rimalo več kot 370 knjig in 43 rednih bralcev.
Na zboru so sklenili, da bodo pomagali krajevnim organizacijam SZDL, da bodo vključili v članstvo te organizacije še 470 članov sindikata, ki še do danes niso včlanjeni.
Seyeda so govorili tudi o stanovanjih, kajti stiska je tudi v Senovem velika. Potreboval; bi 70 družinskih stanovanj, a ne morejo se lotiti večjih gradenj, ker tako občini kot podjetjem primanjkuje sredstev.
Na koncu so .izvolili novo vodstvo občinskega sindikalnega sveta ter sprejeli več sklepov, med njim; tudi tega, da bodo bolj pomagali pri uresničevanju načrtov Zdravstvenega doma ter nuditi potrebno pomoč občinskim organom pri ustanavljanju raznih manjših usl-užnostnih in obrtnih obratov, ki so v občini nujno potrebni.	B. K.
PREKLIC SINDIKALNE KNJIŽICE
Sindikalno knjižico je Izgubila in jo proglaša za neveljavno Istenič Marija, zaposlena v Ščetinami na Vrhniki.
NOVOLETNI POMENKI
LOJZE OCEPEK, PREDSEDNIK LJUBLJANSKE OBČINE CENTER:
Višja življenjska raven v ospredju naših prizadevanj
Kaj je občina napravila oziroma kaj namerava storiti prihodnje leio za izboljšanje življenjske ravni občanov?
Stanovanjsko vprašanje v občini je sila pereče in je bilo o njem govora na vseh zadnjih zborih volivcev. Prihodnje leto bomo zgradili okoli 300 stanovanj na področju občine, saj bo urbanistični načrt vsaj za tiste lokacije podrobneje obdelan. Pri tem stremimo za tem, da gradimo na nezazidanih površinah, ne da bi rušili stare stavbe. O vsem tem pa bo razpravljal še Mestni svet. Sicer pa se je že letos precej gradilo. Univerza gradi nekaj čez sto stanovanj, približno toliko tudi Izvršni svet, občina, sama pa 40, kar vse pa je zelo malo v primeri s številom prosilcev stanovanja.
2e v začetku leta smo postavili smernice za izboljšanje preskrbe prebivalstva. Letos smo odprli dve mlečni restavraciji in urejujemo javno menzo v Kolodvorski ulici, kjer se bo lahko hranilo 400 do 500 abonentov. Kapacitete pa so tolikšne, da bo število ljudi, ki ee bodo hranili v menzi, precej večje. Mislim na tiste, ki bodo nosili hrano na dom, dalje bo uvedena samo-pcsrežba In različni obroki hrane, od enolončnice >dio restnvracijbkega kosila. Odprta bo najkasneje koncem januarja.
Glede trgovin ni bistvenih sprememb, pač pa sestavljamo program z analizami potreb po trgovski mreži, zlasti trgovskih poslovalnic z živili. Tem smo že doslej posvetili največ pozornosti. Taiko si je precej trgovin nabavilo hladilnike in prevozna sredstva, nekaj jih je dobilo primernejša skladišča itd. Precejšen korak naprej pa so storile glede higiene posebno v zadnjem času, ko so izšli posebni ukrepi zaradi epidemije. V koliko pa bomo naše načrte uresničili, zavisi od sredstev, s katerimi' bodo občine razpolagale v prihodnjem letu. Pred. sprejemom družbenega plana je tdžiro kaj določnejšega povedati.
Trgovska podjetja z živili letos predvidevanih kreditov niso povsem izkoristila, ker namreč ob predaji moke, masti, sladkorja — pri čemer so cene določene — ne morejo ustvarjati sredstev, da bi lahko plačevali anuitete. V kolikor se ne bodo povišale družbene dajatve, bedo mogle te trgovine znižati cene že z novim letom, ker so v drugem polletju vkalkulirale davek za maloprodajo za vse leto. Prej namreč ni bilo občinskega družbenega plana. Smatramo tudi, da bi mesarji lahko znižali cene, saj so nekatera podjetja ustvarila visoke dobičke. Občinski ljudski odbor jim gmotno pomaga in pričakuje od njih, da se bodo veliko bolj kot doslej potrudila ter znižala cene, odprla prodajo raznih kvalitet mesa itd.
Tudi glede obrtništva še nismo imeli podrobnega programa. Tega zdaj sestavljamo, da bomo s sprejetjem družbenega plana začeli sistematič-Cejšo politiko. Ljudski odbor
bo v bodoče podpiral tako razvoj socialistične kot zasebne obrti, saj gre v bistvu za izboljšanje življenjskega standarda. Zato bomo v bodoče mnogo širše dajali obrtna dovoljenja kot dpslej. Tudi pri odmeri dohodnine in pri določanju pavšala smo postavili načelo, da ne gre vseh privatnih obrmikov metati v isti
koš. Težave so pa z lokali, kar velja tudi za trgovino. Hišni sveti namreč kaj radi pozabljajo, da so tudi oni potrošniki in da z visokimi najemnina-nami za lokale draže blago. 2e letos smo ustanovili dvoje popravljalni glasbil ter eno zlatarsko - graversko delavnico.
Kot sem že dejal, pripravlja občina urbanistično ureditev središča mesta. Pri tem upoštevamo vse, kar naj bi bilo v vsakem izmed teh okolišev:
šola, otroške jasli, igrišča, gospodinjski srevis itd. Da, gospodinjski servis. Danes je en sam v Ljubljani. Prizadevamo si, da bi jih bilo več. Kupili smo že naprave za eno pralnico, ni pa še določeno, kam jo bomo postavili.
Prihodnje leto bo dokončana šola na Poljanah, dograjena tudi šola na Ledini. Pripravljeni so že načrti za še eno šolo, ki bo stala bržkone na Erjavčevi cesti, če bo denar. Potrebujemo šest otroških vrtcev. Danes jih je pet, ki pa se večinoma bore z velikimi težavami. Na Taboru bomo bržčas kmalu postavili novega. Zbori volivcev pa se zavzemajo za to, da bi v tisti hiši ob Komenskega ulici za zgradbo komiteja uredili otroški vrtec. Nerodno pa je za vse te stvari, da še nimamo dokončnega urbanističnega načrta.
Se besedo, dve o občinskih skladih. Sklad za kmetijstvo smo dali ves državnim posestvom o bližnji ljubljanski okolici, saj je naš interes, da pride na trg čimveč kmetijskih pridelkov. Vseh skladov je bilo za milijardo 185 milijonov, med katerimi je s ta.no vanj siki kreditni sklad najmočnejši (755 milijonov). Iz tega smo dali kredite podjetjem, ustanovam, zadrugam in zasebnikom v občini. Le-ti pa so gradili tudi izven naše občine. Z ozirom na to, da je bil letos sprejet družbeni plan precej pozno, vsa sredstva sklada ne bodo izkoriščena. Ali bo z investicijskimi skladi razpolagala občina, Mestni svet ali OLO, še ni čisto gotovo. Ce bi ostala občina brez njih, bi se spremenila zgolj v administrativno telo. kakršni so biil prej rajoni. To pa nasprotuje politiki po utrditvi temeljnih samoupravnih teles.
JULIJ PLANINC, PREDSEDNIK DELAVSKEGA SVETA KOČEVSKEGA POSESTVA:
Več mleka in mlečnih proizvodov
Plačni štetem na našem posestvu je .postavljen tako, da služijo tarifne postavke za osnovo iižračuna akordov. Tako dobi na primer živinorejec po 3.30 dinarja za ililteir mleka, 16 dinarjev za kilogram prirastka pri mladi živini, pni prašičih 7 dinarjev, za vzrejo mladih pujiskov pa 25 dinarjev.
Ta sistem veilja v živinoreji že štiri leta din ga sproti spopo-1-n j uj emo ter razširjamo. Ljudje so nanj že navajeni, čeprav je bilo v začetku precej težko, preden so ljudje spoznali .prednosti novega načina.
Pri rastlinski proizvodnji je že okrog 80 "/• del normiranih i.n je tudi tu odvisen zaslužek od proizvoda. Prav zdaj sestavljajo obračun za vse kulture. Tak način bomo obdržali tudi naslednje leto. Vendar je ta sistem le nekoliko tvegan. Na kmetijsko proizvodnjo vplivajo najrazličnejši čiraitelji, zlasti vreme. Nimamo pa rezervnih skladov, da bi ljudem mogli plačevati polne zaslužke po tarifnih postavkah, če nas doleti kakšna ujma. No še močno menjavanje delavcev nam povzroča marsikatero težavo.
V gozdarstvu so akordirana v
s	j§
. ■ "i
,	, •. Tj , .
(Nadaljevanje s prve strani) r družinske obveze, kj so danes tolikšne, da juh žena komaj zmaguje. Teh žena ne bo težko pritegniti k reševanju nalog okrog življenjskega standarda. Po tej poti bodo delovne žene tudi dosegle družbeno mesto, ki jim pripada.
Sedaj, ko vse dopolnitve gospodarskega in družbenega sistema postavljajo delovnega človeka v središče pozornosti, ko je ta človek edini koristnik plodov naše graditve, so postali čez noč popolnoma nevzdržni vsakršni birokratski ostanki starih metod, bodisi v reševanju gospodarskih nalog bodisi v odnosih do samoupravnih organov in v odnosih do človeka samega. Takšni pojavi so ljudem boiLj nerazumljivi in bolj negativno vplivajo na njihovo pobudo, kot kdajkoli doslej. Zato mora biti to prelomni čas,
prelomni tudi v tem smislu, da gredo socialistične sile v nov napad n.a te birokratske ostanke, ker samo to lahko ustvari tisto sprostitev delovne in ustvarjalne pobude, ki jie potrebna za rešitev gospodarskih nalog in samo to lahko zagotovi nadaljnji razcvet socialističnih odnosov pri nas.
Kateri so na pr. ti birokratski ostanki in pojavi: na človeka se piri gospodarjenju v podjetju pozablja, omejuj? se mu zaslužek, cello že zasluženi denar" se mu ne izplačuje (striženje norm itd.). Skrb za standard prepuščajo podjetja komunam. Upravni odbori se zadovoljujejo z odločanjem v ozkem krogu, prav taiko delavski sveti. Mnogokrat obveljajo vsiljive odločitve posameznikov. Ljudski odbori . se ne opirajo dovolj na organe delavskega in družbenega uprav-' ijanja in se v tem pogledu ne spoštuje dovolj zakonitost. Politične brganizaoije, predvsem njihova vodstva, kritizirajo te pojave, sklepajo o delu samoupravnih ovganov, manj pa vodijo borbo preko svojih članov v teh organih samih, za pravilnejše in plodnejše delo teh organov. Lahko ugotovimo, da so se v zadnjem času ti pojavi 'lo povečali. Delno zaradi zanemarjanja te nevarnosti, delno zaradi gospodarskih težav, ki same navajajo na ta način reševanja vprašanj.
Kljub vsemu pa menim, da so bili ustvarjeni v letu 1956 takšni družbene-ekonomski pogoji, da bomo dosegli s povprečnim trudom in skrbnostjo v letu 1957. večje uspehe, kot smo jih dosegli nekaj let nazaj.
JAKA KVAS, PREDSEDNIK RO . SINDIKATA KOVINARJEV SLOVENIJE:
Močsiefši moralno politični pritisk sindikatov na organe upravljanja, da se konkretno lotijo Izboljšanja gmotnega položaja delavcev
Uvodoma bi rad naglasil tri stvari, ki se jih bomo morali prihodnje leto zelo resno lotiti. Seveda ne trdim, da se doslej zanje nismo zanimali, vendar smo jih le bolj ali manj pustili vnemar.
Temeljna stvar, ki bo tudi v naslednjem letu v središču naših prizadevanj, je naš trud za razširitev materialne proizvodnje, kar naj obogati trg in zadovolji potrošnike. Tega si seveda ne predstavljamo z razširjanjem proizvodnih kapacitet, dasi bo .treba še nadalje razvijati sredstva za proizvodnjo, marveč mislim pred-sem na smotrnejše izkoriščanje že obstoječih kapacitet ter temeljitejšo organizacijo proizvodnje.
V naslednjem letu bomo storili tud vse, da bi tisti edini svetli točki v našem sistemu nagrajevanja — norme in premije — čimbolj izkoristili za boljšo vzpodbudo članov delovnih kolektivov.
In končno, moramo razviti široka prizadevanja, da bi sindikalne organizacije s svojo moralnopolitično vzgojo ne le vplivale, marveč tudi pritiskale na organe upravljanja ter na- druge odgovorne činitelje, da bi lastna sredstva kolikor le moč uporabili za izboljša-
glavnem vsa dela im se plačuje za poseko, napravo drv in prevoz od prostorninskega metra. V tej panogi je merjenje nekoliko lažje, osnova za določitev akorda pa je prav taiko uma tarifna postavka. Gozdni delavci dobivajo še nekaj d in a rev za obrabo orodja, kar nameravajo uvesti tudi v kmetijski proizvodnji.
Kajpak ta sistem nagrajevanja še ni popoln. Premalo namreč še upoštevamo tetino dela in to ne glede na fcvailiifilkacijo, Pobiranje 'krompirja lin delo s kemikalijami na primer opravljajo delavci enake stopnje kvalifikacije, vendar težina dela je pa močno različna, kar pa se pri zaslužku še premalo odraža. Morda bomo to ob sedanjem korigiranju tarifnih postavk za 5 in 10 ■/. popravili.
Glede delitve dohodka med podjetjem in skupnostjo hi dejal, da so bile družbene dajatve precej visoke, oziroma da bi kazalo instrument, po katerem jih plačujemo, p-opraviiti. Letos smo razdelili .lanskega dobička za -7 odstotkov plač. Nekaj ga je še ostalo. Od tega pa bomo dali najprej tri milijone za strokovno vzgojo (razni tečaji za pridobitev kvalifikacije). Ostalo borno razdelili delavcem. Mislim pa na davek na plače. Ta vpliva destimulativno na posestva. Ce iima namreč posestvo strokovnjaka, morajo plačati več davka. Tudi to morda vpliva na to, da se posestva branijo strokovnjakov. Povsem razumem namen tega davka, menda skorajda ni posestva, ki bi ustvarjalo ne vem kakšne dobičke in ta sistem le P-re-cej bremeni posestva.
No, vkljub vsemu je ta plačni sistem le pokazal precej pozitivnih strani. Pri ječmenu smo dosegi; 20 stotov hektarskega donosa, ovsu 23 stotov na hektar, mlečnost se giblje okrog 2.700 1 na kravo letno, medtem ko je republiško povprečje od 1.000 dy 1500 litrov .
Naši načrti za bod-oče? Glavni naš proizvod bodo mleko in mlečni izdelki, v kar so že zdaj usmerjena naša prizadevanja. Redil; smo 1800 prašičev in imamo 100 plemenskih svinj. Prodaja pa slabo 'kaže. Za kilogram prirastka potrebujemo 4 do 5 kilogramov ječmena, Le-ta pa je po 40 dinarjev. Po toliko ga sicer lahko prodamo, nas stane le 23 dinarjev. In tako stane kilogram prirastka 200 dinarjev, cene prašičev so pa dosti nižje. Močna težnja je torej pri nas na posestvu, da bi število prašičev znižali za polovico. Število goved; prihodnje leto ne nameravamo povečati, namreč v prvi vrsti zboljšati. Potreboval; pa bi mlekarno. Pripravili smo že načrte, pa so nam jih zavrnili, češ, da ni denarja na razpolago. Po drug; strani pa se sliši, da investicijski krediti za kmetijstvo Še zdaleč niso bili izkoriščeni.
nje gmotnega položaja delovnih ljudi.
Ce smo si odkriti, smo doslej le preveč samo govorili o tem, da je treba izboljšati gmotni položaj delavcev, vse premalo pa smo kaj stvarnega storili ter vedno v glavnem čakali, kaj bodo ukrenili v Beogradu, čakali na predpise, ki naj olajšajo razmere itd. Navzlic temu, da smo o vsem tem dostikrat govorili, med sindikalnimi odborniki le še ni do kraja prodrlo .prepričanje, da so prav sindikati tisti, ki bi morali nenehno skrbeti za koristi delovnega človeka in poiskati konkretne rešitve, sami naj predlagajo, kaj in kje je treba stvar urediti, nato pa se na vso moč in dosledno zavzeti, da se tisto tudi napravi. Vzemimo le n? primer tako imenovano družbeno prehrano. Zelo malo je takih menz, kjer bi imeli na (razpolago obroke po izbiri in različnih cenah, pristopnih slehernemu, tudi tistemu z najnižjo plačo. Take menze bi menda pri nas kar na prste prešteli. No, nekaj več smo storili glede tega, da bi dobili delavci med delom topel obrok hrane. Vendar vseh možnosti s tem še zdaleč nismo izkoristili, prav tako ne glede zajtrkovalnic v tovarnah, ki naj ne bodo sredstvo za zbiranje visokih dobičkov.
Ko že govorim o teh stvareh, se še nismo dokopali do takih menz in restavracij, kjer bi si gostje sami postregli. S tem bi veliko znižali režijske stroške, za kolikor bi bila hrana ceneiša. Naš čili slede tega naj bo, da bi bila prehrana v menzah in restavracijah tako poceni, da bi se ne splačalo kuhati 'dcima. zlasti samcem. Leti žive dokaj neredno. Kosilo si pripravijo pozno popoldne, pojedo dostikrat na pol kuhan obrok, ki je kosilo in večerja obenem. Kakšen red pa je v taki sobi. zlasti kadar stanuje v istem prostoru več Nudi in si vsak vari in cmari hrano na svojem kuhalniku, d.a ne tovorim niti o po Postih kratkih stikih v električni napeljavi. ki ne prenese toliko obremenitev V Slovenili pa ie kar precej domov, kjer stanujejo delavci. razen tesa ne pozabimo, da je v industriji zaposlenih 12.Ono mladih Hudi. ki smo jim dolžni omogočiti dobro in ceneno prehrano.
Poskrbeti moramo tudi za vse tiste samVariie in naprave, ki so neohhndno potrebne za kulturno življenje človeka.
To skrb smo precej zapostavili, istočasno pa nismo preveč šteti ili z denarjem ih gradili marsikaj razkošnega, kar se ne sklada z našimi možnostmi. Pri gradnji stanovanjskih blokov pogostokrat pozabljamo na take stvari kot so otroški vrtci (teh je vedno manj), pralnice, likalnice, kopališča, celo trgovin ni v marsikaterem novem stanovanjskem naselju, da ne govorimo o tem, da kaže misliti tudi na športna igrišča (ne le za otroke), parke itd.
Poglejmo si le en primer. Samski dom za žene mariborske tovarne »Metalna« nima kopalnic in je tako zanemarjen, da to ni več dom, v okolici se širi smrad, ker je greznica premajhna in odteka izplaka na travnik, kjer se igrajo otroci. V njem je že 24 družin s 75 člani. V neki sobi, ki meri 5 x 3 x 5.5 m stanujeta dve družini s skupno 11 člani, itd. Življenje v takih domovih vsekakor ni lahko.
Nekateri sicer trdijo, da se ti problemi ne dajo rešiti. Ne dajo se zato, ker manjka dobre volje in s-e teh stvari le z dvema ali tremi obiski seveda ne da rešiti.
Naša industrija je že toliko napredovala, da imamo že precej pripomočkov, s katerimi lahko že močno olajšamo delo v gospodinjstvu. Na trgu so že pralni stroji, centrifuge, hladilniki, sesalci za prah itd., kar vse naj bi v večji meri našlo pot v samske domove, internate, stanovanjske bloke itd. Z vsem tem bi mečno razbremenili žene-maitere. Le-te bi našle potem več časa za počitek in družbeno udejstvovanje.
. Prihodnje leto naj bi resno proučili tudi problem posredništva v trgovini. To je namreč tako razvito, da že močno vpliva na cene in s tem na- življenjsko raven. Menim tudi, da je v trgovinah primernejše družbeno upravljanje kot delavsko. Trgovina je namreč tako neposredna družbena dejavnost, da je upravljanje trgovine s strani potrošnikov najbolj opravičljivo. Potrošniškim svetom pa je treba dati več pooblastil in tudi same potrošnike gmotno zainteresirati. Sicer bi moral ta vprašanja sindikat trgovskih delavcev temeljito proučiti, vendar so prav tako naša skrb, ker nas s te strani neposredno prizadevajo.
Praksa zadnjih let je poku-
ri AJ BO SREČNO NOVO LETO 1957
Vsem članom Zveze sindikatov in vsem delovnim ljudem naše domovine pošiljamo za Novo leto srčne in tople pozdrave z željo, da naj nam bi bila tudi ona srečna in radostna.
Naj bodo naši skupni napori tudi v tem letu posvečeni novim uspehom, prežetim z vedrim duhom in povečanim poletom pri uresničevanju boljših pogojev dela in življenja delovnih ljudi. Samo to je zagotovilo, da bomo uresničili socialistične ideje, ki so zapisane na zastavah našega sedanjega razvoja in za katere se požrtvovalno bojujejo naši delovni ljudje na delovnih mestih.
To je tudi naš prispevek h krepitvi in zmagi napredka, miroljubni politiki v svetu in zmagoslavju ljudske solidarnosti.
Polni optimizma delovnih ljudi z življenjsko vedrostjo in prepričanjem, da je naša pot pravilna, se veselimo na Novega leta dan in s teh svečanosti ponesimo radost in veselje v naše vsakdanje življenje in delo.
Naj bo vsem, tovariši in tovarišice, Novo leto 1957 srečno, uspeha polno.
Centralni svet
Zveze sindikatov Jugoslavije
zala, da trgovina ni uspela v celoti ustreči željam potrošnikov. Zato so še vedno morale sindikalne organizacije same poskrbeti za svoje člane zlasti pri preskrbi ozimnice. Ta »sindikalna« trgovina se je razvila zato, ker tega trgovina ni zmogla. Seveda pa se zavedamo, da to ni rešitev. Konec koncev niti ni tako važno, kako je trgovina organiziram, ali je to potrošniška zadruga ali je to konzum, trgovina pri podjetju ali samostojno trgovsko poj det j e. Treba je dobiti tako obliko, .da bo potrošnik preskrbljen z vsem in čim ceneje ter da blago ne bo propadalo. Če tega naša sedanja trgovska podjetja ne zmorejo, poiščimo drugo obliko. Eno pa je gotovo, da bi morali imeti namreč potrošniki odločujočo besedo v trgovini.
Kar se tiče industrijskih proizvodov, naj opozorim na že znan predlog, naj bi industrijska podjetja odpirala sv o- , je trgovine. Za nekatere proizvode namreč na trgu ne dobiš nadomestnih delov. Pri teh-trgovinah pa naj bi odprli servisne delavnice, ki bi bile v veliko korist potrošnikom, obenem pa bi razširili usluž-nostno dejavnost in v marsičem ' načeli monopol obrtnikov. Tega se še vedno nismo lotili s kdo ve kakšno zavzetostjo, kar dokazuje, da odgovorna vodstva podjetij še vse premalo razmišljajo, kaj bi mogla sama napraviti za izboljšanje gmotnega položaja delavcev.
To je le nekaj vprašanj, na katera sem nameraval opozoriti naše sindikalne organizacije ob prehodu v novo leto in za katera naj bi zastavila ves svoj vpliv na organe delavskega in družbenega upravljanja.
ivan Živko, direktor tovarne termoelektričnii-i
PROIZVODOV BISTRICA-LIMBUS:
Hladilniki in pralni stroji v kooperaciji z drugimi podjetji
Zaenkrat so bili to le »preliminarni« razgovori med .direktorji tovarn: »Elaktrokovi-na«, »Iki«, »Motor« Škofja Loka, Mariborska livarna in »Hi-dromontaža«. Dogovorili smo se za- skupno proizvodnjo hladilnikov in pralnih strojev, pri čemer bi bili mi glavni prozvajalcl hladilnikov, »Elek-trokovina« pa pralnih strojev. O vse bodo seveda sklepali še delavski sveti tovarn, nakar bomo podpisali sporazum o kooperaciji.
Takšna kooperacija je nedvomno koristna. Zaenkrat se bomo lotili proizvodnje hladilnikov in pralnih strojev, v bodoče pa nameravamo sodelovanje še poglobiti in preiti še na proizvodnjo drugih aparatov za široko potrošnjo. Kooperacija se bo v pr\-i vrsti ugodno odrazila na ceni proizvodov, saj bodo stroji precej smotrneje izkoriščani in vsako podjetje ima na ta način možnost večje specializacije, kar že samo po sebi vpliva na višjo storilnost.
Tovarna »Tobi« že sedaj izdeluje hladilnike in prav ta mesec bo postavila na trg prvo
serijo 200 pralnih strojev, ki so jih izdelali v kooperaciji z neko avstrijsko tovarno. Izdelujemo pa še električne štedilnike, kuhalnike raznih tipov, razne grelce, skratka, termoe-lektrične aparate in nanje bomo povsem usmerili svojo proizvodnjo. V tem smo si pridobili že veliko izkušenj. V Jugoslaviji je že 13.000 naših električnih štedilnikov in do-
bivamo zelo malo reklamacij. Za vsak nov proizvod dajemo eno do triletno garancijo.
Mi bomo proizvajali čimveč takšnih aparatov, istočasno pa bo treba urediti električno omrežje v naši državi, saj si ni mogoče misliti kuhinjskih strojev in drugih aparatov, če napetost v omrežju ni enaka. Pri nas niha ta napetost med 180 do 270 voltov, namesto, da bi se sukala okrog 220 voltov.
V	absorbcijskem hladilniku je montirana n. pr. tanka spirala in če pade napetost v omrežju na 200 voltov, hladilnik, ne <H$-!uje več normalno. Pri nenadnih skokih napetosti pa lahko talci aparati naglo pregorel :
V kooperaciji nameravamo izdelovati vse dele d orna. Tovarna »Hidrofr.ontaža-- je na primer že uspela napraviti domači agregat za hladilnik, ki je najmanj za 30 odstotkov cenejši od uvoženega, če računamo samo to, da ni treba zanj ziačati uvoznega faktorja, Sam agregat pa predstavlja danes skoraj polovico vrednosti hladilnika.
Glede naših cen bi dejal, da so naši proizvodni stroški stalno v upadanju. To sledi iz. tega, da smo leios napravili, skoraj za milijardo dinarjev proizvodov, namesto lanskih 530 milijonov, pri tem pa se je kolektiv povečal le za .80 članov. Danes jih dela v tovarni 430 in-odpade na enega zaposlenega dva in pol milijona dinarjev bruto proizvoda. Možnosti pa so, da bi napravili še veliko več, da bi bistveno povečali število delavcev, čeprav ne bi bistveno menjali organizacije proizvodnje.
Prostori nam ne odgovarjajo. Stavba je bila zgrajena,za mlin in so vsi stropi ter vme-šna stene lesene. In še tesno je tako, da se komaj premikaš. Manjka nam lastna emajlirni-ca. Veliko preglavic pa' imamo zavolj nizkih obratnih kreditov. Samo če bi bilo teh toliko, kolikor jih potrebujemo za redno proizvodnjo, bi lahko skoraj za petino več napravili. Banka nam je dodelila obratne kredite na osnovi prvega polletja, ko smo mesečno potrebovali 45 milijonov.. Danes jih potrebujemo najmanj sto.
V	banki se drže načela, najprej ustvari — potem dobiš kredit. S čim naj pa ustvarimo več, če nimamo denarja, da bi razširili proizvodnjo? To je nekako tako, kot če bi dejali najprej jej, potem pa zasluži.
LOJZE VNUK, PREDSEDNIK SINDIKALNE PODRUŽNICE TOVARNE »TOMOS«:
Letos 3380, naslednje leto 5940 motornih koles
Letos nas je zavrto, ker šmo skoraj pol leta čakala na investicije. Zdaj simo nekaj nadoknadili, talko da je. gradbišče zaživelo. Če b; bil transformator pravi čas posta vijem, bi se lahko selili,i že v začetku leta. Selili se borno bržčas šele marca, julija pa bomo začeli! obratovati v novih prostorih. Stroj; že prihajajo, hkrati, pa se že urimo v proizvodnji posameznih delov.
Začeli smo lani maja. Takrat je štel kolektiv 40 članov, danes nas j e že 333. Najpozneje junija prihodnjega leta pa se bo kolektiv povečal še za 300, predvsem kvalificiranih orodjarjev, . rezbarjev, kovinostrugarjev itd. Seveda pa zadevamo 'ob skoraj nerešljivo vprašanje: stanovanja.
S stanovanji smo doslej še nekako shajali. S trejni milijoni dinarjev smo adaptiral;, stanovanja v Hrvatih, prav toliko smo dal; za samski dom v istem kraju. Ko se bo tehnično vodstvo, k,; je danes v Brtokiih, preselilo v nove prostore, bomo to poslopje preuredili v samski dom.
kar bo stalo tudi kake 3 milijone dinarjev. Pripravljamo pa že načrte za samski dom v Kopru s 100. stanovanji.
Organov delavskega upravljanja še mirna mo, ker je tovarna še v izgradnji."Vse.probleme rešujemo sporazumno z upravo, in organizacijo Zveze komunistov.
Vas zanimajo motorji, kajneda? Kot že veste .izdeibjemo tri vrste motorjev. Danes jih sestavljamo iz uvoženih delov. pozneje bomo vse dele motorjev izdelal; doma v kooperacij; z mnogimi domačim.; tovarnami; Letos smo izdelal; 3.360 motornih koles, torej za 1.360 več, kot je predvideval plan. Naslednje leto bomo Izdelal; že 5.940 motorjev vseh vrst in na ta način že precej ustregli številnim po-vpraševalce-m. Glede naših kupcev pa bi rad povedal, da so iz najrazličnejših slojev: delavci, zdravniki, uslužbenci itd. Ce bodo ukiniti faktor na uvoz sestavnih delov, bodo motorsa kolesa že samo s tem za tretjino cenejša,.
ZVOČNI ZID
»Iskra«, naša »nična elektrotehničnih in finomehaničnih izdelkov v Kranju, ni obrtniška delgtvntca. kjer lahko narediš vse z roko. O, tudi pridnih in spretnih rok se v »Iskri« ne branijo. Ne samo to. »Iskra« je tovarna natančnosti- kjer merijo predmete s stotinkami in tisočinkami milimetrov. Električni števec je navidezno kaj preprosiva stvar. In vendar -terja strašansko natančnost. Sestavljen je te 112 delov. Neka reža v števcu mora biti široka na-tančno desetinko milimetra, nič več in nič manj. Zobce koles pri šte-vilčnifcu električnega števca menijo 7. desetinko milimetra. V posebnem oddelku pa pregledujejo ta kolesca pod drobnogledom, da ne bi sedel nanje prah, kajti potlej števec ne b,i deloval tako kot mora delovati. V oddelku kinoprojektorjev so še bolj natančni. Tam večkrat uprizarjajo lov kar na desettiso. tinke milimetrov.	i
Tovarna natančnosti
»Iskra« Je torej modema tovarna, tovarna natančnosti. In glejte, v »Iskri« hočejo biti še bolj natančni. Vprašujejo se namreč, a 1,1 delajo prav, ali je delo pravilno organizirano. Pravilno? Da, pravilno. V podjetju opravljajo okoli 100.000 delovnih operacij. Niso .trdno prepričani, da delano povsod prav, nasprotno, k0 to ali ono delovno operacijo »prpuče pod drobnogledom«, opaizljoi da bi lahko marsikaj Izboljšali. Zalo eo že pred časom sklenili, da se bo nekaj ljudi (za sedaj še, kot pravijo, samo 2 In pol uslužbenca) ukvarjalo šemo z organizacijo dela,, proučevalo, kako je delo organizirano na posameznih delovnih mestih, kako naj bi razmestili stroje, na kakšnih stolih bi morali sedeti delavci, kako,bi moral,- obarvati posamezne dele strojev, napeljavo, stene iltd. Študij dela so imenovali to službo.
Pred približno pol leta, ko sem se zglasil v tovarni, so mi vljudno predlagali, naj bi prišel čez mesece, takrat da bodo te imel; kaj pokazati. Zdaj pa, 60 dejali, lahko »filozofiramo«. To zadnje ni čisto držalo. Za takrat bi Lahko marsikaj zanimivega zvedel in povedal bralcem, toda ustregel sem njihovi želji in se spet zglasil v »Iskri« sedaj, nekaj dni pred noviim letom.
Tisti dan, ko sem bil v »Iskri« im iskal podatke o študiju dela, bi se bil sprva najraje nasmejal, prešerno kakor otrok, kadar zagleda v izložbi igračo. Zvedel bi rad. kako dela ta njihov nov oddelek, pa so mi v mali sobici pokazali — igrače. Prave pravcate igrače vam pravim. V ms.lj zasilni sobici v kalkulacljskem oddelku so bili namreč na mizi razloženi dva, tri centimetre visoki strojit: vrtalni, stružnice, stiskalnice in kaj vem kakšni še — iz lesa. Pozneje, ko so mi razložili, da Je to kaj koristen pripomoček pri študiju dela, sem se zresnil. Ni vseeno, kako
so stroji razpostavljeni v dvorani. Ce je med stroj; preveč presledkov, je več prenašanja ati prevažanja izdelkov. Če niso stroji razpostavljeni pQ toku proizvodnje, se kopičijo polizdelki tu in tam. montaža pa čaka. Zato da s; voditelj proizvodnje čimbolj ponazori proizvodni proces dela, razpostavi]a strojčke v vrste, obrača levo in desno, podre vso skico, razpostavi znova in ko je vse na svojem mestu, tako kot mora biti, potlej pride na vrsto fotograf. Fotograf fotografira iz ptičje perspektive papirnato leseno delovno dvorano, da ima inženir ali tehnik vedno pri roki posnetek, če bo treba čez leta za enak proizvod tako znova razmestiti stroje v tem ali onem oddelku.
zavrgli. Mizar jim je v štirinajstih dneh izdelal toliko in takšnih modelov, kot jih oddelek »študij dela« potrebuje.
Kako bo tekla proizvodnja
To je le ena samcata podrobnost dela. O, vrsto drugih zanimivih stvari vedo še povedati: inženirja Lavrenčič in Vršeč in tehnik Klemenčič. K inženirju Vršcu in tehniku Klemenčiču me je pospremil inženir Lavrenčič. Ta dva sta stala v kotu kalikulacijskega oddelka pred črno leseno tablo s številnimi lesenimi razpredelnicami, pravzaprav robiči. Na robovih so bili pritrjeni ozki pasovi ploče-
Avtomobiilske tovarne pa so zaenkrat naročile manj delov in zato so morali s študijem začeti znova. Mogoče bo kdo dajal, da je to brezplodno izgubljanje časa. Toda ne. Takole do potankosti proučen proizvodni proces dela jim bo omogočal, da bodo Imeli v obratih čim manj zastojev, da se bodo polizdelki čim manj kopičili, skratka, da bo proizvodnja tekla po nemoteni poti naprej.
Odšli smo v montažni oddelek. V tem oddelku je vse tiho. Stroji so svoje delo že opravili. Tu delajo te spretne roke. Toda ali je delo res vselej tako organizirano, da opravljajo delavke le tiste gibe, ki so potrebni? To bodo na vsakem delovnem me-
Ni vseeno, kje stoji stroj, kje drugi in tretji. Ni vseeno, kako daleč sega delavec po orodje, po material... Proizvo dnja je živ organizem, zato Jo velja kar naprej proučevati in še enkrat proučevati..,
Delavci bodo povedali
To papirnato leseno dvorano z razpostavljenimi strojčki pa bodo. kot pravijo, pokazali tudi delavcem. Delavci bodo videli, kje bodo stali njihovi stroji, in iz svojih praktičnih delovnih izkušenj bodo lahko svetovali voditeljem proizvodnje, da b; mogoče kazalo to ali ono stvar še drugače urediti, izboljšati.
Takle študij dela ni »Iskrin« izum. V tujini je že dokaj ustaljena stvar. Vendar so v »Iskri« precej časa odlašali s takšnim načinom proučevanja. Dejali so: Saj se nam bodo delavci smejali, če se inženir peča z igračami. Toda pozneje, ko so dobili v roke strokovne revije in strokovno literaturo iz Anglije, Amerike, Francije in videli, da s; v tujini s temi pripomočki prav tako ponazarjajo proizvodni proces dela, so te pomisleke
VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM, SINDIKALNIM ORGANIZACIJAM, SZDL IN OSTALIM MNOŽIČNIM ORGANIZACIJAM TER POSAMEZNIKOM, ki so sodelovali pri organizaciji krvodajalske službe — še posebej pa darovalcem krvi
ŽELI SREČNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO 19571
GLAVNI ODBOR
RDEČEGA KRIŽA SLOVENIJE
vine, nekateri modro, diru-gl rdeče. tretji zeleno in četrti rumeno obarvanj. Tabla je billa popisana s številkami, ki so pomenile ure, dneve, izmene itd. To je bil drug nazoren pripomoček za študij dela. Pravilneje rečeno, prvi in najvažnejši pripomoček.
Inženir Vršeč in tehnik Klemenčič ata premikala te pločevinaste trakove že nič koliko ur. Vsake toliko časa sta pogledala v načrte, spet premaknila ta ali drugi pobarvan pločevinast pas, ki jiima je povedal, kako bo kla proizvodnja.
»Glejte,« mi je razlagal inženir Lavrenčič. »Tu, na tej tabli, pravkar proučujemo, kako teče serijska ‘ proizvodnja štirih izdelkov za našo avtomobilsko industrijo. Vsak izdelek je označen s svojo barvo. S premikanjem kovinskih ploščic nazorno vidimo, kako teče proizvodnja iz oddelka v oddelek, .koliko časa se posamezni polizdelki zadržujejo v oddelkih In kako morajo polizdelki dotekati iz oddelka- v oddelek lin končno v montažni oddelek, da je čiim manj zastojev in čim manj kopičenja polizdelkov. Na osnovi tega študija bomo sestavili obdelovalne gruipe s potrebnimi stroji, strokovno usposobljenimi delavci. Na osnovi tega študija ' in ponazoritve z lesenimi strojčki bomo, če bo potrebno, nanovo razmestili stroje v posameznih oddelkih.«
V »Iskri« ®o imeli takšen proizvodni načrt že skorajda gotov.
stu v »Iskri« šele dognali. Ponekod so to dognali že sedaj.
Ne podcenjujmo leve roke
Ko so proučevali posamezna delovna meata. so ugotovili, da opravljajo delavke z levo roko nepotrebno delo. Ker ni bilo posebnih priprav, je bila leva roka delavke vpenjalo. Delavka je držala v levi roki polizdelek, pecimo priključno rozeto, z de-' smo roko pa vanjo uvijaia vijake. Čeprav je delata z obema rokama, je delala v resnici le z desno., in še to delo je bilo nerodno, kaijti vijaki in ploščice, ki jih je morala privijati na rozeto, so drobceni. Sedaj, ko so izdelali vpenjalo iz železa, na katerega delavka namesti rozeto, položi, nanjo ploščice, lahko uvija vijake z obema rokama hkrati. Delo je bolj speš-no in manj nerodno.
V enem izmed oddelkov so mi pokazali mizo, bolje rečemo veliko vpenjalo za vtikalmo pušo. Dokler ni,sp izdelali te mize ali bolje rečeno, dokler niso proučili tega delovnega mesta, je
bila leva delavčeva roka vpenjalo. Delavec je z levo roko držal osnovni del puše ih nanj privil devet sestavnih delov. Skratka devet delov je navijal z desno roko, z levo ni delal ničesar in vendar je delal. Potlej, ko so izdelali miizo, se je stvar korenito izpremenila. Osnovni del vtifcane puše držijo gumijaste čeljusti in delavec z obema rokama hkrati nalaga na dva osnovna dela ploščice in jih privija z maticami. Storilnost je porasla kar za enkrat, ne da bi se delavec za to kaj bolj zmučil, nasprotno, delo mu je pravzaprav olajšano, kajti kar pomislite, koliko trpi leva roka. če jo ima nenehno skrčeno.
Tudi stoli so važni
Strokovnjak; »Iskre« so izdelali tudi prototip stola, da bi delavec čim ugodneje sedel pri svojem delu. S prvim prototipom še niso povsem zadovoljni^ Pravijo, da morajo še nekatere stvari zboljšati, potlej pa bodo izdelali stole, na katerih bodo delavke ugodneje sedele.
V montažnem oddelku so me presenetile male trinadstropne omarice in tulci različnih velikosti. Omarice in tulci so nameščeni v neposrednem dosegu roke. Delavki ni potrebno izgubljati odviSnifa gibov, kajti neposredno pred seboj v omarici ima pripravljene vijake, matice, ploščice, skratka vse, kar potrebuje, V tulec pa vtakne klešče, izvijač ati orodje, ki ga pač rabi, da j; ga ni treba loviti z roko po mizi, temveč prime orodje kar takoj za držaj. Omarice in tulci so že pridobitev prvih proučevanj delovnih mest. ko so član; oddelka za študij dela ugotavljali, kako odpraviti nepotrebne gibe, kako delavcu prirediti delovno mesto, da bo vse res neposredno pri roki. Takšna namestitev orodja in vsega, kar delavec potrebuje pri delu, omogoča dbsegati normo ne sam0 zdravemu človeku, temveč tudi invalidom, ljudem, k; so izgubilj vid. Stal sem pri tovarišu in tovarišici, ju opazoval, kako hitro delata. Sele pozneje sem opazil, da sta invalida, ki sita izgubila vid. vendar ne' delati nl.č slabše od ostalih zavoljo tega, ker je delo organizirano tako, da, ga tudi ta dva lahko opravljata.
Električni števci potujejo
Posebnost »Iskrinega« delovnega procesa je tekoči' trak. Nameščen je ob vsej dolžini dvorane :n prenaša od delavke do delavke ohišja električnih števcev. Najprej potuje po traku golo ohišje. Vsaka delavka doda ohišju dotočen de-1 in tam nekje pri dvaintrideseti operaciji je števec tako rekoč gotov. Tudi tu kot drugje je delovno orodje nameščeno tako, da delavka ne opravlja, nepotrebnih gibov, vsaj kolikor so ta delovna mesta doslej proučili. Navidezno ni te-koč; trak nič posebnega. Toda kar pomislimo, kako natančno so morali strokovnjaki proučiti proizvodni proces dela. proučiti, kako naj bo nameščeno orodje, kako sestavni deli, da bo vsaka delavka opravila v določenem času to, kar je potrebno, da ne bp nikjer zaistoja, da ne bo delala ta hitreje, druge pa držale križem roke.
me&t l
Vsi izračuni, navidezno izgubljene ure pri proučevanju dela so se »Iskri« že obrestovale in obrestovale se bodo še. Inženir Vršeč pravi d» še n j vse tako urejeno, kot bj moralo biti. Še bodo proučevali posamezna delovna mesta. Verjetno bodo odkrili še marsikakšen nepotreben gib, izdelali še kakšno pripravo, ki bo delavki olajšala delo, da bo vsak gib še produktivnejši.
Predlogi na tehtnici
Takole mimogrede sem zvedel za stvar, ki me je začudila. Sedaj ko so se komaj lotili proučevanja dela. se marsikdaj vprašajo, ali kaže to alj ono stvar preurediti, izboljšati, izdelati to ali ono pripravo, Kočno delo je namreč tako počen,i in razne priprave so še talko drage, pa čeprav lesene, da so včasih res v dvomu, kaj naj store.
Pred nekaj leti je storila »Iskra« prvi korak v novi svet, v novo neznano industrijo, ki se Imenuje fina mehanika, ko je izdelala prvi ročni vrtalni i>n brusilni strojček. S številnimi novimi izdelki so odtlej dobo-jevali že desetero in desetero zmag. Pred časom, ko 60 v
»Iskri« osnovali oddelek »študij dela«, pa so prebili »zvočni zid*.
Čez leto, dve
»Iskra« je modema tovarna.. T-odia lij,udje ne spijo na lovorikah. Včasih proučujeta dva strokovnjaka posamezna delovna mesta, včaisih se tega lotevajo trije, toda kakor pravijo, dva in pol človeka sta v »Iskri« storila toliko in v tako kratkem času, da so se izdatki za njune plače že nekajkrat obrestovali.
»Iskra« je modema tovarna. Za delavce, inženirje in tehnika še ni tako moderna, da bi ne mogli to ali ono stvar izboljšati, da ne bi s posameznimi ukrepi olajšali delo. Nič se ne smemo čuditi, če bodo v »Iskri« čez leto ali dve snemali gibe delavcev na filmski trak, predvajali filme v dvorani in tako vaj skupaj, delavci, inženirji in tehniki proučevali organizacijo dela na posameznih delovnih mestih. Proučevali je ne bodo zato. da bi drug drugega izmo-zgavali. temveč zato, da bi drug drugemu delo olajšali, da bi vsak gifo delavca rodil postoterjen sad. da bi z vsakim ukrepom olajšali njegovo delo in dal; domovini čimveč novih kakovostnih in čim cenejših proizvodov.	P. D.
V montaži je tiho. Stroji so delo opravili, potrebne so le: spretne roke. Električni števci potujejo. Vsaka delavka pre-vije vijak, ploščico... Takle je bil sprva tekoči trak. Sedaj so že marsikaj preuredili in delavke so se premestile k steni
PROIZVODNJA V SVETU
Sama natančnost in spet natančnost. Se prah, j prostim očesom neviden, jim je napoti, kaj šele napak struženo kolesce, globjja ali plitkejša zareza!
PRAVILNA METODA DELA je osnova za rast produktivnosti
V	tujini posvečajo organizaciji dela Izredno pozornost. Zato materialna proizvodnja v nekaterih industrijsko razvitih državah zelo hitro narašča in izdelavni stroški so vedno nižji zavoljo smotrne organizacije dela. Pri nas pa je organizacija dela področje, ki se ga pravzaprav še nismo lotili. Proces proizvodnje, ki je živ organizem, terja nenehnega proučevanja, nenehnih novih oblik dela, racionalnejših rešitev. Ce se hočemo vsaj približati ravni proizvodnje in proizvodnosti dela, kakršno dosegajo v posameznih deželah, kjer so zaradi določenih zgodovinskih in drugih okoliščin že precej pred nami, bomo morali tudi mi tej stvari posvetiti veliko, veliko več pozornosti kot doslej.
V	uredništvu našega lista smo sklenili, da bomo od časa do časa objavljali izkušnje, ki so jih dosegli na področju gospodarstva v svetu. Seveda s tem ne mislimo,
4 da M morala naša podjetja mehanično prilagoditi prav vse, kar prebero v teh sestavkih. Toda če bodo proizva-i jalci vestno prebirati gradivo, objavljeno v tuji literaturi, kjer študijsko obravnavajo posamezna področja organizacije dela in ki ga bomo mi, kot rečeno, poizkušali od časa do časa posredovati, bodo lahko v svojem praktičnem delu uporabiti marsikakšno izkušnjo, marsikaj prilagoditi našim razmeram, ustrezno našemu načinu upravljanja podjetij In gospodarstva sploh.
M. T. M. ali Methods Time Measurement (Metoda merjenja časa) je z gledišča voditeljev proizvodnje tabelarni pregled časa, ki je potreben za izvršitev elementarnih delov delovnih operacij, in to v zelo praktičnem formatu 21X27, vsega skupaj na eni strani.
M. T. M. je metoda merjenja časa, v kateri je vsaka delovna operacija' razdeljena na mikrogibe, od katerih ima vsak svoj določen namen in vrednost. Za vsak mikrogib je treba proučiti potreben čas in potem se s sestavljanjem mikrogibov dobi skupen gib cele operacije z določenim časom. Uporaba metode merjenja časa ni nikakršna tajnost, ne vsebuje nikakršnih presenečenj, predpisan čas delovne operacije lahko doseže vsak delavec, toda važno je, da so delovna mesta pravilno organizirana, da je delo odrejeno točno po predpisih: tedaj rezultat točno odgovarja tabeli
Kako v tujini uporabljajo sistem M. T. M.?
Zato, da bi ta sistem lahko uporabili, Je treba izpolniti določene pogoje, in to:
Prvi pogoj je, da imajo v podjetju dober »biro metod« kajti brez tega bi bilo brezuspešno vsakršno vpeljevanje sistema M. T. M.
jjrug pogoj je, da dobijo voditelji proizvodnje pravočasno delovne naloge, da dobro dela planski oddelek, kajti v nasprotnem primeru bi bil to karrien spotike.
Tretji pogoj je, da so vsi voditelji proizvodnje v podjetju, od najnižjih do najvišjih, vključno direktorji, poučeni, kaj hočejo doseči, da jih »biro metod« pouči o delu. Vzgoja obratnih voditeljev proizvodnje mora namreč vsebovati razen same tehnike M. T. M. tudi psihološko stran problema. Voditelji proizvodnje morajo imeti razjasnjene pojme o delu, poznati morajo sistem M. T. M., kajti drugače ta metoda dela ne bi rodila zaželenih sadov.
Četrti pogoj je, da ima podjetje kinodvorano in osebo, ki filma delovne operacije. Ni nujno, da je kinodvorana velika. Dovolj je, če je v njej prostora za 30 ljudi. Zakaj kinodvorana? Zato, da delavci ob predvajanju filma do potankosti spoznajo delovne operacije in da se sami prepričajo v upravičenost norm.
Pri uvajanju M. T. M. sistema v podjetju se vse elementarne operacije na novo ocenjujejo. Voditelji proizvodnje dotedanji delovni čas v nekaterih primerih skrajšajo, v drugih pa ga celo podaljšajo, namreč zato, ker M. T. M. sistem temelji na znanstvenem in objektivnem določanju potrebnega časa. Razlike med prejšnjimi in novimi M. T. M. normami je najlažje razložiti z odgovarjajočimi filmi. Delavec, ki gleda film posnet na posameznem delovnem mestu, vidi hkrati na platnu dva delavca. Eden dela navidezno počasi, v resnici pa veliko hitreje kot drugi delavec, katerega gibi so na videz zelo hitri. Takšnih paradoksov ne bi mogli ugotoviti brez filma, ki zelo natančno kaže racionalne metode dela.
Peti" pogoj je, da imajo v podjetju poizkusno delavnico, v kateri opravljajo poizkuse neodvisno od glavnega obrata. V naši tovarni (ki jo omenja pisec sestavka) imamo poizkusno delavnico s 100 delavci.
Sesti pogoj je, da vodstvo podjetja sprejema reklamacije delavcev brepogojno v pretrdi in da jih po možnosti rešuje najvišji voditelj proizvodnje v podjetju. V tovarni smo imeli v začetku veliko reklamacij. Toda ko so delavci videli, da voditelji proizvodnje upoštevajo njihovo besedo, so vedno sprejeli razloge uprave. Zaradi čim hitrejšega reševanja reklamacij je generalni direktor te tovarne določil posebnega referenta, ki je vsak dan šel skozi vse oddelke in sprejemal neposredno od de«
t JANUAR 1957 $ ST, l«~2
USPEHOV POLNO NOVO LEx4l957/
-I-
»DELAVSKA ENOTNOST«
lavcev njihove reklamacije. Število pritožb je sčasoma zelo upadlo.
Četrto leto, odkar smo začeli uvajati sistem M. T. M., smo vanj vključili 78% vseh del. Brez, tega sistema bi potrebovali najbrže celih osem let, da bi dosegli sedanjo stropnjo produktivnosti dela.
Sef »biroja metod« je dejal, da lahko ta sistem, čeprav je vzniknil v Ameriki, uporabimo tudi v evrop-ski industriji. Določene časovne norme za elementarne operacije, ki so omenjene v tabelah M. T. M., je moč povsod doseči, seveda če delo poteka pod enakimi pogoji. Važno je, da je uporaba sistema popolna, to je, da se ne komplicirajo stvari s kakšnimi samovoljnimi postopki ali ne kombinirajo s kakšnim drugim sistemom.
Zelo koristno je urediti delavnico za poizkusna dela. V tovarni je proizvodnja zelo različna. Izdelujejo naprave za avtomobile, avione itd. Tudi količine so različne. V poizkusni delavnici je moč ugotoviti posamezne pomanjkljivosti, ki bi procesu proizvodnje, v končni fazi zelo škodovale.
Uspehi
Prvi film, ki smo ga posneli v naši tovarni, je pokazal hkrati delovne operacije dveh delavcev In odkril to, kar drugače ne bi mogli opaziti: Gibi prvega delavca so bili nekoliko počasnejši, toda ta je boljše organiziral svoje delo In dosegal boljše rezultate, kot drugi delavec, ki je navidezno delal hitreje, toda ni dovolj izkoriščal obeli rok. Zaradi tega je »biro metod« v nadaljnjem proučevanju posvetil vso pozornost prvenstveno delovnim metodam in e hitrosti gibov.
Da ne bi tavali pri iskanju najboljših delovnih metod, smo •e odločili za polno uporabo M. T. M. sistema in zato izdelali za vsak stroj celoten zbornik delovnih operacij. Razumljivo, začeli simo s "proučevanjem na najpreprostejših strojih, kajti sestavljanje zbornika zahteva veliko časa in truda.
Najprej smo začeli proučevati delovne operacije pri dva-najsttonski stiskalnici in potlej delovne operacije ostalih mehaničnih stiskalnic za sekanje in dolbljenje, kjer je delo že nekoliko bolj zamotano. Prvi zborniki delovnih operacij so nam pomagali, da smo razčistili razna vprašanja in bili so nam v pomoč za nadaljnjo sistematizacijo.
Osebje se je sprva čudilo takšni metodi določanja potrebnega časa. Kako to, da ni potreben kronometer, čeprav se proučuje čas operacij? In potlej, odkod tolike razlike? Sedaj zahtevajo od mene tisoč kosov več na uro! Tudi mi smo se temu čudili, toda s proučevanjem smo vztrajno nadaljevali. Proučevali smo delovne metode, ki so jih delavke uporabljale do tedaj, film pa nam je odkril, da delavke ne znajo izkoriščati obeh rok
pri delu, niti ne znajo izkoriščati tistih trenutkov, ko pride iz stroja nov kos, da bi ga prijele in pripravile za svojo delovno operacijo. Vsaka delavka je delala na svoj način. Ko smo ta film pokazali eni od delavk in jo poučili o pravilnejši 'delovni operaciji, je bila omenjena delavka presenečena, ker je Izpolnila normo točno tako kot je bilo to predvideno v tabeli M. T. M. in s tem potrdila naša predvidevanja. Osnova, da dosežemo boljše delovne uspehe, je torej pravilna metoda dela. Toda potlej se je začelo zelo naporno prepričevanje posameznih delavk, kako naj delajo pri tistih strojih, kjer smo že imeli sestavljen zbornik delovnih operacij.
Te pionirske težave so že zdavnaj za nami. Sedaj opravljamo v poizkusni delavnici poizkuse, delavci v obratih pa brez kakršnihkoli prigovorov sprejemajo metode dela in tudi čas delovnih operacij, določen na osnovi sistema M. T. M. Kadar neka delavka opazi, da ne more dela opraviti tako, kot bi ga morala, da ne more Izpolniti norm, gre k preddelavcu ali poslovodji in zahteva, naj ji še enkrat razloži metode dela, da bi lahko dosegla normo. Ce smo pri določanju norm izpustili neki element delovne operacije, to pozneje popravimo in zato so delavci dobili zaupanje v norme, v izdelavni čas, Izračunan na osnovi M. T. M. sistema.
V montažnem oddelku smo morali preurediti vsako delovno mesto, ker je bilo povsod polno nepotrebnih gibov, posamezni deli so nepraktično dotekali v montažo, še bolj nepraktično pa so jih pošiljali naprej. Po proučitvi posameznih delovnih mest so strokovnjaki izdelali delovne stole, na katerih je delavec ugodnejše sedel glede na delovne operacije montiranja. Skratka delovna mesta smo organizirali po znanstvenih načelih.
Uspehi, ki smo jih dosegli, so bili odlični, seveda pa je bilo pripravljalnega dela ogromno. Vsako delovno operacijo v montaži smo razčlenili na majhne gibe, vsak gib proučili, zato, da bi ugotovili najracionalnejšo metodo dela. Tam. kjer je prej delavec uvijal v predmet le en vijak, smo dodali še en kos, tako da je delavec uvija! vijake hkrati v obema rokama. Posamezne sestavne dele so v konstrukcijskem biroju na novo proučili, da bi olajšali prijemanje, pripravljanje in montiranje del, ker so ti elementi dela delavce največ zadrževali, delavci so pri tem Izgubili največ časa. Kjerkoli je bilo mogoče, smo uvedli simetrično delo, to Je delo v obema rokama hkrati, ker smo s tem Izdelovni čas občutno skrajšali.
Končno lahko rečem, da je uvajanja M. T. M. sistema .zelo ugodno vplivalo na rast produktivnosti dela, delavci so se prepričali, da so tako znanstveno določene norme n. jbolj objektivna osnova za določanje delovnih obveznosti ln določanje zaslužkov.
(L’EtučTe du Travail, Revue mensuelU du B. T, E. 55/1955)
Pred vojno je bila v Sisku majhna visoka peč. Dajala je 40 ton liva. Tik pred vojno pa, ko je bila konjuktura dobra, so jo toliko izboljšali, da je dajala 60 ton. Po osvoboditvi je ta peč z majhno izboljšavo proizvajala 75 ton dnevno in 1948, leta so prifell v Sisku z velikimi deli. Vsakokrat so ob 29. novembru svečano predali v obratovanje nov obrat, Najprej 1949. leta, nato visoko peč in naslednje leto ie drugo. Potem je pričela obratovati valjarna brezšivnih cevi. Zatem so ta velikanski oddelek še izpopolnjevali in na dan 29. novembra 1954. leta je pričel ta edinstveni gigant brezšivnih cevi redno obratovati. Tega leta je pričela dajati jeklo Siemens-Martinova peč. In leto kasneje so prižgali drugo Siemens-Martinovo peč, letos pa je pričela obratovati tudi tovarna. Vzporedno s temi glavnimi obrati so razvijali tudi stranske, pomožne obrate in vsi skupaj tvorijo železarno, ki se uvršča ne samo po svoji zunanjosti, temveč tudi po proizvodnji med veli kant.
Delo teče brez truda. Delavec stoji na komandnem mostu in vodi proizvodnjo
Trden mrak je že bil ln nizka megla se je plazila med hrastovimi drevesi. Ljudije so hiteli v tovarno. Bito jih je veliko. Seveda, saj je dopoldanska izmena najbolj zasedena. Tiho sem stopal ob Zvonetu Čavraku. Zvone je še mlad. Iz levega žepa suknjiča mu je gledal v papir zavit kos kruha, iz desnega pa termos-sčeklenica. Tudi nekdaj so delavci nosili svoje malice zavite v papir in kanglice so jim bile kakor majhne svetilke, katerih plamen je že ugasnil. Med službo so si pogreli knajpovo kavo in zraven prigriznili kruh. Tudi mladi delovodja Zvone je nosil s seboJ malico. V papirju je imel zavito klobaso in v termovki dober limonin čaj. Strnila sva se z reko ljudi, ki so hiteli na delo. Sele kakih 100 metrov v notranjosti tovarne se je ta reka razdelila. Na levi so mehanična delavnica in valjarna brezšivnih cevi. Naravnost je plavž in energetski oddelek, nekoliko v desno pa livarna ln pomožni obrati.
»Ej, Zvone, boš zmrznil, ko sl se tako zavil?«
»NI sile, saj bo kmalu vroče, ko pridem v valjamo.«
»Se mi zdi, ja. Da ne boste spet kakšnega vraga zaigrali...«
»Mar el vsak dan tako skrben . •.« je dejal Zvone in odzdravil prijatelju, ki je zavil proti plavžu.
Od daleč je bito slišati brnenje ventilatorjev. Megla kot da se je porazgubila. Hrastovi gozdovi, ki objemajo tovarno, »o se nekako umaknili. Pred nami so se nenadno podavill orjaki, železni in jekleni. Iz njih je puhalo in vrelo. Neprekinjeno brnenje v kauperjih in sikanje parnih turlbin Je parialo mirno, š» vedno v mrak ovito okolico. To je zares tovarna.
Med potjo do valjarne — ta je dUe kakor sta martinovki ali visoki peči — so se pridružili Zvonetu mnogi, k; so delali v tem povsem novem obratu. V mimik so biM prav taki kakor Zvone. Nobene razlike ni bilo med njimi. Celo oblečeni so bili ena,ko- Iz žepov so jim štrlele malice.
»Kaj nosiš dobrega danes?« je vprašal glas za našim hrbtom. Nisem vedel, komu je bilo to vprašanje namenjeno. Pesek je enakomerno škripal. Med sebo.p so se poznali tudi v mraku. Morda po . žepih, v katerih so tičale malice. Kdor je imel debelejši žep, je bdi gotovo ta in ta, kdor pa je bil bolj pri tankem, je bil gotovo spet drugi. Vsak dan hodijo po isti poti -.n vsak dan se srečujejo s svojimi vsakodnevnimi skrbmi in veseljem. Vprašanje je viselo v zraku.
»Kakor po navadi«, je hil odgovor. »Malo masla, dva jajčka in kos Špeha. Mi boš pomagal!«
»Zakaj pa ne, tvoja zna tako lepše pripraviti in zdi se mi, da bolj okusno,« je odvrnil sosed ln se zasmejal-
Tudi drugi so se zasmejali. Kdo ve kolikokrat je že tako povedal, pa vseeno je bilo tako prisrčno. Tedaj pa:
»Kam. borne pa danes zmetali ingote; mojster?« je dejal možak, ki se je znašel tik ob meni. Bil je visok in hodil je z nerodnimi koraki. Morda je prezgodaj vstal? Bil je na poti v svoj oddelek, pa Je že mislil na ingote. Ime mu je bilo Boris. Govoril je z lahkoto, mehkejše od ostalih, ki so tolkli po bosensko, srbsko... Ta mešanica najrazličnejših narečij mi je bila všeč. »Glej jih, kako se lepo sporazumevajo,« sem si mislil, »in kako se razumejo. Prav nič ne mislijo, da so iz različnih krajev-«
Zvone pa kot da je preslišal vprašanje, kajti Boris se je še enkrat oglasih In to drugo vprašanje je zvenelo nekam vsiljivo:
»No, Zvone, kako bomo?«
»Kaj te to toliko skrbi. Res nj v skladišču dovolj prostora za ingote, toda meni je tega že dovolj. Prosim te, da skrbiš rale za svoje valje, ingote pa prepusti drugim.«
Odgovor ni bil nič kaj prijazen. Delovodja je gotovo imel kaj za bregom. »Mislim, da bi bil že čas,« je čez čas še dostavil, »da spraviš svoje ljudi v red in da že enkrat prenehate izbirati...«
, Kaj neki je s tem misl-.l? Ze navsezgodaj so mj zastavljali uganke.
Menda so bili še pod vtisom burnih razprav ali pa so se še živo spominjali nečesa, česar nisem vedel. Morda so se sprli, zdaj pa si prizadevajo, kako bi se spravili. Kasneje sem izvedel, kaj jih tišči: notranja fluk-tuacija. Delavci hodijo iz oddelka v oddelek. Ponekod sojih celo vabili in obljubljali večje plače. Delavci pa tudi niso vajeni nove tovarne. Brezbrižno tipajo, kje bi bilo zanje bolje. Sindikat se s temi stvarmi ni mnogo ukvarjal, kljub temu da bi se morah Šele obratni delavski sveti so opozorili obratovod-stva in načeli vprašanja stalne zaposlitve. No, in prav o tem so na večer prej razpravljali. Zato je bil Zvone tako nasršen ... Kaj Borisa, ki odgovarja za valje, skrbe že navsezgodaj ingoti. • Vsak naj odgovarja za svoje! Djuka odgovarja za ingote. On je zadolžen zanje in ne Boris.
Prišli smo iz gozda pred velikansko gmoto, iz katere je sikala svetloba kakor iz ognjenika, Valjarna. Zamolklo brnenje je pretresalo zgodnje jutro. Zvone je opazil mojo osuplost, Nasmehnil se je, odprl mi je vrata in kakor da bi me povabil v tiho predsobo in ne v velikanski, hrumeči prostor. Pred menoj sta bili valjarna »untver-zalka in lahka« z vsem; svojimi napravami, dvigali, pečmi... Njenega konca nisem videl. Bi-
lo mi je kakor da sem se zbudil. In ne da bi vedel, sem dejal: »Kako? Tj vodiš sam ta oddelek?« Kako sem le mogel to ziniti, saj sem vendar vedel, da so inženirji in tehniki tu prav takšni strokovnjaki kakor v marsikateri drugi tovarni. Kako bi s-icer ta velikanski obrat dal tisoče ton železa?
Zvone je moje vprašanje preslišal. Ozrl se je in zaklical: »Preden začnemo, se moramo še pomeniti, ne pozabite, kaj smo včeraj sklenili!« Njegov mladi obraz je dobil oster izraz. Ljudje so se porazgubili v slačilnice. Manjkalo je še deset minut do šestih. Kmalu bodo pognali nove trakove, po katerih se pretakajo brezšivne cevi. Neskončna je ta vrsta, kakor da bi v daljavo gledal. Zareče železo se preliva iz čudnih okroglih peči na valde in se vleče kakor kače po razbeljenem pesku.
V majhni čumnati zraven dolgega prekladalnega stroja sva se, medtem ko se je Zvone preoblačil, razgovarjala o obratnem delavskem svetu valjarne. Da bi izboljšali razmere v valjarni, so posebno v zadnjem času globoko zaorali: »Kapitalna izgradnja je pri kraju, mnogi pa tega nikakor ne razumejo,« je dejal Zvone ne da bi me pogledal.
»In kaj vas najbolj žuli,« me je zanimalo. Sedel sem in se grel, on pa je vlekel delovno obleko na sebe. Njegov glas je bil mehak. Ko sem ga tako gledal, se mi je zdel, kakor da je mehanik, ki z ljubeznijo skrbi za razplinjače in krog.čne režale. Kaj vem, zakaj sem to mislil, ko mi je pripovedoval.
»Zdaj se v obratu zanimamo za marsikaj, za kar nam prej še mar ni bilo. Zima prihaja in preskrbeti moramo, da ljudje ne bodo prezebali. Sicer srad-stev ni veliko, pa se kljub temu da marsikaj napraviti.«
Govoril je o manj važnih stvareh, kakor da bi se hotel ogniti onim drugim, o katerih so se že nekaj dni prerekali. »Samo poglej valjamo,« obrnil se je k oknu in pokazal z roko na prostor pred nama. »Ta karavana železa ln velikansko število valjev' je morala kdove skozi koliko rok. Preveč smo doslej menjavali ljudi in to nikamor ne pelje. Si slišal prej Borisa, kako je skrbel...?« Pokimal sem in vedel, na kaj. je mislil. Preden se človek navadi delovnega mesta in postane mojster svojega dela, traja nekaj časa. - Ce pa se ljudje le preveč menjavajo, ni to prav
nič koristno ne za njih hx ne za naprave.
»Samo poglej, koliko Imamo bolnih,« iztegnil je list in ker ga nisem takoj prijel, ga je spustil na mizo. »Sicer ni tako hudo. Več ali mani so to lažji urezi in praske. Težje je z napravami, kajti marsikatera je že morala prestati pošteno popravilo. Pa tud; sodelovanje med obrati...« Da. bilo je sprva slabo in &■> je jeklarna vlila slabe ingote, se zato niso prav nič zmenili in če ije v kisikarni zmanjkalo kisika, ni o tem nihče nikogar obvestil. Povrh vsega pa so nastale še nevšečnosti zaradi pomanjkanja električne
predpisi posamezn.ii	..ov,
ki urejajo odnose, samostojnost posameznih obratov je še bolj pripomogla, da so se ljudje kljub vsem svojim neindustrijskim navadam kaj hitro znašli,
V čumnato Je vstopil Boris.
»Zvone, ali nqj pokličem še druge?« Se vedno le dbžal za kljuko vrat.
»Zakaj, saj vedo, da morajo priti.«
»Pa če narede spet po starem,« se je upiral Boris.
»Potem jim bomo toliko časa dopovedovali, da se bodo tega odvadili.«
Mimo Je govoril, kakor de bi
Valjarna brezšivnih cevi> oddelek adjustažc
energije in človek bi skočil iz kože’,« Je vzrojil Zvone in si zapel zadnji gumb na delovni obleki.
Delavski svet je naslovil na kolektiv odprto pismo. Bral sem ga. Od tega pisma je minilo nekaj mesecev in obratni delavski sveti so pričeli po pripovedovanju Zvoneta temeljito nastopati proti vsemu, kar otežkcča ali zavira proizvodnjo. Notranji
?? V ■ brinvfe.a,.:':;. :ol<
TITAN
tovarna kovinskih izdelkov i n
livarna
KAMNIK
ČESTITA r NOVEMU LETU
računal sam zase. Nekaj je brskal po papirjih! Oba sta bila mlada in zaverovana v svoje delo, v svojo tovarno. Oddelek brezšivnih cevi Je dobival dušo...
Boris je izpustil kljuko in zmignil z rameni. Nj trajalo dolgo, ko so prišli drug za drugim: Biaškovič, Grzetič, Djuka pa Mičo... Nekaj minut je manjkalo do šestih. Zvone je mirno gledal drugega za drugim, potem pa je dvignil telefon. Tudi na drugem koncu je nekdo dvignil slušalko, kajti Zvone je dejal: »Tovariš inženir, razen Miketa in Ziličeviča smo vsi zbrani.«
Nekaj sekund je še držal slušalko na ušesu, potem pa jo je skoraj tiho potožil na svoje mesto. Gledal je zbrane in rahel nasmeh se je pojavil na njegovem vedno tako preveč resnem obrazu.
»MožJe,« je dejal, čeprav Je bito med njimi več mladih ko starih, »nismo se še zbrali -.»-11. Kljub temu pa, upam. da bomo napravili več koit včeraj, zato moramo ...« • Govoril je mirno ln preudarno, raztegnit je papirje po mizi. Sirena je zatulila in v sobo je vstopil inženir."Pričel se je nov delovni dan.
Letošnja proizvodni1 a železarne v Sisku Je 95.000 ton surovega železa! Jeklarna bo vlivala 80.000 ton jekla! Valjarna bo izvaljala nad 48 000 ton raznih proizvodov! Livarna bo vitla nad 4.800 ton /različnega liva! Železarna Sisak je že naš vell-kin ne samo po obsegu, temveč tudi po svoji proizvodnji.
»DELAVSKA ENOTNOST«
USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
1. JANUAR 1957 $ ST. 1-2
;

MM;i 3»
Hill
			
		lili	
			
F	S	M 1		
Dolina Staivejie v Vareštoi kotlini je, neverjetno vijugasto. Samo uro in pol sem se vozil z Beležnico, pa sem naštel nad 40 predorov. Komaj je vitek pripeljal iz predora, že zaslišiš nov pisk in tema te objame. Prav vesel sem ibH, ko sem končno v Varešu izstopili. Toda od postaje .Varaš pa do rudnika je precej «šaleč, kake tri kilometre.
Mrzlo jo ibiilo. Bilo mi je, ko da sem v Keopi. Tam je včasih tako ledeno mrzlo, ko pihajo vetrovi z Jelovice. V- Varešiki kotlini pa je pravzaprav še huje. To je še večji kotel In pobočja so še strmejša. Še toliko ni prostora, da bi zgradili stanovanje v dolini. Vse gradijo v hribu. Kjer pa gradijo na rav-
gnali železno rudo. Mož opravlja svoje delo skrbno in vedno z največjo opreznostjo. Kako tudi me, saj je to delo nevarno.
Na sliki vidite začasne barake, kjer stanujejo ne samo Trboveljčani, temveč tudi drugi rudarji. Tu so tudi pisarne. Gornje barake pripadajo Trboveljčanom. Niso tako strašne, kot se vidi na prvi pogled. Res da so samo zasiiloe, vendar je v njih prav lepo urejeno.
Komaj sem prilezel po hribu navzgor. Veter je pihal, da sem se ga komaj ubranil. Barake pod gozdom pa so mi kmalu nudile prijetno zavetje. Počutil sem se kakor doma. V prvi zgornji baraki desno so pisarne rudarskega gradbenega podjetja
Poglejte, na sliki sta dva samostojno
ntmi, zidajo precej visoke hiše, prave nebotičnike, talko da se človek čudi... Na eni strani vidiš še vedno stare bosanske hiše z njihovimi značilnimi strehami in čudnimi nadzidki, na drugi strani pa modeme stanovanjske stavbe z vsem komfor-tom.
Toda nisem nameraval pripovedovati o Varešu, tej stari bosanski kasabi, ki 'iz dneva v dan izgubljia svoje stare čare zaostalosti, niti nisem nameraval govoriti o starih varešk ih ognjiščih — majdanih, o katerih je še vedno dovolj sledi. Ne! Govoriti mislim o naših Trboveljčanih, ki kopljejo raadkiope im sipke v velikem rudniku železa. Ta rudnik je največji po svojem bogastvu in tudi po izkopu. Ima pa dobre odjemalce. Tako predvsem v neposredni bližini — Zenico, IMjiaš — pa tudi domača železarna v Varešu porabi precej rude v svojih topilnicah in visdkih pečeh. Še to. Rudnik Vareš je dal letos že 1 milijon 200.000 ton rude, kar je šestkrat več kot pred vojno. Bogastvo, k1 leži v tej zemlji, je last ljudi, ki so se za to zemljo borili in si jo tudi pridobili. Danes pa imajo od nje velikanske koristi vsi narodi Jugoslavije.
*
Samo poglejte sliko strelnega mojstra tovariša Mravljeta. Kleči pred steno hematita, v katero je že navrtal 32 lukenj, povezano med seboj s' tankimi žicami. Ko bo gotov z delom, bo dal signal, zavrtel ročko na akumulatorju im streli bodo raz-
domačina iz Vareša, ki vrtata
Trbovlje. Leva baraka je kopalnica in slačilnica za rudarje' in en del menza. Barake zadaj pa so stanovanja. Razpostavljene so nekako v. polkrogu, talko da imajo Vse pri roki, celo svinjak, kjer rede prav lepe prašiče.
Niso daleč od rudnika. Zadaj za barsko desno je hrib in v njem je samo železo — hematit, sirit in limonit... Samo smreke poderejo in že kopljejo železo. Zavrtajo v hrib in skire-parji vlečejo skupaj ... Samo železo.
O, ti, železna gora! Njej nasproti je še ena talca . .. Pravijo, da vsega.železa ne. bodo mogli izkopati niti v 120 letih. Koliko ga je pa še drugje naokrog, kjer še niso raziskovali!... Kdo ve.
Trboveljčani — 83 jih je — kaj pridno vrtajo v železno rudo, za njimi 'pa kopljejo domačini in nalagajo rudo na vagone. Ti vozijo naravnost k visokim pečem ... Kolikšna je razlika od predvojnih let, ko rude doma skoraj »smo predelovali, uvažali pa pridno naše v tujini natopljeno železo.
11
menze, sem stopil v lepo opremljeno sobo. Na pogrnjenih mizah sc je kadilo. Nekaj rudarjev je bilo še pri kosilu im poslušalo Ljubljansko radijsko postajo plošče po željiah ...
»Dober dan! Kako se imate?« sem na,govoril prvega pri mizi.
»Tiho!« me .je zavrnil, im pokazal z roko proti radio prejemniku.«
Skozi majhno predsobo, ki de-sLačilnico in kopalnibo od
kakor prah, Bal se zaje v vse organe rudarja.
»Napredujemo, kaj? Rudarji delamo že v rokavicah!« Kralj se je nasmejal. In ko je prišel mimo poizvedovat, strelni mojster Železnik, sta mimogrede Uganila nekaj rudarskih, da smo se vsi pošteno nasmejali: —Ni trajalo dolgo. Kralj je navrtal še dve luknji v železno steno. Medtem ko .smo si ogledovali detlo Skreiperjia, k,afco vlači rudo k vpadniiku, je Železnik že vložil naboje. Postorili smo se za steno in zagrmelo je. Svetilke so nam ugasnile'"$9 v bobenčku me je zapeklo. Kadilo pa se je, da je bilo kaj. Še ljubljanska megla ue bi bila kos temu -gostemu prahu. Todia kaj zato. Medtem ko se bo prah ulegel, bo Kralj že drugje navrtal luknje in spet se bodo ob strelu razrušile tone sideriita.
Delo v jami hitro napreduje. Tu im tem smo srečali nekaj bosanskih rudarjev, ki. delajo skupno s Slovenci. Učijo se kar izmenjaje. Ze po kratkem času gredo na spodnje številke, kjer začno sami z vrtanjem.
Na fotografiji vas spoznavam
z dvema domačinoma, ki že samostojno vrtata v svoje železno bogastvo. Prav nič ne pretiravam, če rečem, da so mnogi tega bogastva še ne zavedajo, to-
da to so le posamezniki. Ce pa to apregle lamo, potem se moramo dkriiti vsemu tistemu, kar so v Varešu, v rudniku, železarni im mestecu, zgradili. V nekaj
Ce po trdem delu ne gredo spat, se quo)SOJd
zbero v društvenih
nili.
Poglejte sliko mesteca! Tu in tam je še nekaj prostora više zgoraj, v vsej dolini pa je že vse teko tesno, da se komaj izogibaš. Vse hiše bežijo v hrib, tovarniški im rudniški objekti pa so zrasli na rekli Stovnj.i. Lepo so jo speljali skozi predore ih na njej zgradili neve stavbe.
Življenje v tej očki a tako bogati dolini je podobno življenju v Trbovljah sili v katerem koli iindusitrijslkem trn rudarskem, predelu. Če po trdem delu ne gredo spat, se zbero v društvenih prostorih. Če jfjh drugje ne najdete, stepite pa k »Čarugi«, kakor so sami iimesovall gostilno, kjer, po njihovem mnenju, prodajajo še bar dobro vino iz Matkoviča. Nj., tudj v kinu j til je mnogo najti ali pa na kalkšni drugi prosvetni prireditvi. Resda ni toliko razvedrila, kakor doma, a vendar si g,a najdejo. Komično pa, dva meseca hitro mineta 'in z braovlslkom si .kaj hitro iz Vareša v Trbovljah — doma.
LUKAVEC, konec novembra
Nisem prvič v tej koksarni, čeprav je tudi res, da dostikrat ne zahajam sem. Odkar smo jo začeli graditi, sem bil tukaj dvakrat — in zdaj tretjič. Morda me prav zato vselej, kadar jo vidim, znova in znova preseneča.
Prvič sem bil tu pred štirimi leti. Zgradba je bila vsa obdana z zidarskimi odri. Ta so bila polna gradbenega materiala, cevi in blata. Takrat so prižgali prve baterije.
Teh dni se bom vedno spominjal, ne le zaradi poklicnega zadovoljstva, ker sem takrat napisal prvi intervju s tovarišem Djurom Pucarjem in ne samo zaradi vedrega razpoloženja ljud, tuzlanskega okraja, ki so se veselili dograditve nove tovarne, temveč in naj-
več zaradi velike resnice, da smo prvič v naši državi začeli proizvajati tako potrebni koks.
Drugič sem bil v koksarni konec 1953 leta, ko je delovni kolektiv presegel plan poskusne proizvodnje in namesto planirane izgube 400 milijonov dinarjev, dosegel 150 milijonov dobička. Stekel je tudi obrat amonsulfata in tovarna surovega benzola. Gigant je vse bolj rasel in se širil
Toda prav takrat se tudi ni uresničilo veliko upanje, da bomo lahko proizvajali koks iz domačega premoga, ko bo začela obratovati velika separacija in sušilnica lignita. V drugem četrtletju 1953 so zastopniki tujih tvrdk odšli iz koksarne in osteli so le domači strokovnjaki. Toda le-ti so dokazali, da obvladajo svoje de-
pog!ed na koksarno v Lukavcu
lo. Eden mlajših strokovnjakov, moj stari znanec, inženir Beatovič, se sedaj takole spominja tistih dni:	»Mnogi so
dvomili, da bodo naprave pod našim vodstvom pravilno delovale. Toda mi smo pogumno poprijeli za delo in dokazali, da smo tega sposobni. Uspeh je tu«.
S kakšnim ponosom je povedal zadnje besede! Všeč mi je ta njegov ponos — ponos strokovnjaka in ustvarjalca. Podoben ponos diha iz vseh, ki sem jih tukaj srečal; tako iz besed direktorja, predsednika delavskega sveta, predsednika in tajnika sindikalne podružnice, kakor tudi iz besed tistega delavca, ki sem ga to jutro spoznal v gostilni, kjer sem zajtr- • koval in ki je šele pred nekaj tedni prišel na delo v koksarno. Čeprav še ni dolgo v tovarni, se mi je zdelo, da z istim ponosom govori o »naši koksarni« kot vsi drugi člani kolektiva, ki so se povezali v trdno celoto.
S tem ponosom sem se srečal tudi na nedavnem svečanem zasedanju delavskega sveta ob štiriletmci tovarne.
Kaj vse so v tem času dosegli!
Proizvodnja je naraščala in svoje naloge so redno izpolnjevali. Leta 1954 so letni plan izpolnili že v oktobru, hkrati pa so obogatili svoje znanje, povečavah odstotek .domačega premoga v mešanici, proizvajali nove izdelke, gradili. Zlasti pa so skrbeli za ljudi. Gradili so stanovanja, strokovno, prosvetno, kuturno - umetniško in športno dejavnost. Toda vedno je na prvem mestu proizvodnja. V oktobru so prekoračili plan proizvodnje benzola za 18 odstotkov, anion-sulfa-ta za 24 odstokov itd.
Toda kolektiv se ni zadovoljeval z doseženimi uspehi. Di-retor mi je razložil petletni Man tovarne,- ki ga je pred
kratkim sprejel delavski svet. 'Za povečanje proizvodnje in še boljše delo je treba rešiti namreč dvoje težavnih nalog: uporabo domačega premoga za proizvodnjo koksa in izkoriščanje plina, ki zdaj v velikih količinah uhaja neizrabljen v zrak.
Že od začetka proizvodnje koksa skuša delovni kolektiv povečati količino lignita pri surovinah in je v tem dosegel že nekaj pomembnih uspehov. Končno pa so se odločili za poseben postopek, po katerem dobijo iz lignita na poseben načinim boljši, starejši premog. Sele potem bodo lahko iz takega lignita izdelovali kokis. S tem bi tudi znižali proizvodne stroške, pri surovinah pa zvišali porabo domačega premoga na 40 odstotkov. Seveda bodo potrebovali zato ustrezne naprave.
Podobno je s plincm. To vprašanje muči kolektiv že od prvega dne. Pri koksanju premoga nastane namreč mnogo plina, ki vse dni in noči gori kot bakla in neizkoriščen uhaja iz visokih dimnikov. To pa pomeni vsak dan mijijon dinarjev izgube energije. Če bi zgradili tovarno dušika, bi bilo vprašanje rešeno. V načrtu pa je določeno, da bi že med gradnjo te tovarne porabili nekaj plina za proizvodnjo elektrike v lastni termoelektrarni. Tako bi dobili vsak dan približno 10.000 KW ur energije. Upajmo, da bodo kmalu s pomočjo skupnosti uredili to vprašanje.
Delovni kolektiv je doslej strl že marsikak trd oreh, tako v proizvodnji kot pri delu organov samoupravljanja, sindikata ali drugod. Uspehe tega kolektiva so lahko opazili tudi v drugih tovarnah, kjer potrebujejo njihov koks. Zato naša prva koksarna v Lukavcu ni le ponos' njenih gradite«-ljev in kolektiva, temveč nas vseh. Branko Nč Djukie
Aha, sem si mislil, gotovo je ženi voščil za rojstni dan.
Uganil je mendia moje misli, ker mi je čez čas po napovedi dejal: »Veste, mj želje radi poslušamo, ker talko večkrat slišimo domača trboveljska imena«.
Rahlo se je zasmejal. Šele ta-knait seim ga dobro pogledal in vidiel, da je to strelni mojster. Mriavlje. Pozno je prišel iz jame in biil pri kosilu med zadnjimi. Š slastjo je zajemal fižol in krompir med katerim se je motovilila slanina. K temu pa je zagrizoval v 'kos kruha. Zasluti! je moj pogled, pa mi je odvrnil. »Me gledate, kaj! Veste, mi imamo redi domačo hrano .. .« Zajel je polno žlico fižola itn jo smeje nesel v usta. »Kdkor da bi stara skuhala« ...
Pri sosednji mizi je rudarski tehnik Bučevec n shiral kosti te druge ostanke kosila za volčjaka. Vsakdo miu je nekaj primakniti, kot da je . pes od vseh. Kakor dia bi morali posvetiti svojo pozornost nekomu svojemu, bližnjemu... Jama je tako groba in sama po sebi pusta. Od človeka zahteva samo trdost, drugače ne prideš daleč. Florjane pa j® menili, da ima tudi jama svojo nežno stran. Ce jo pravilno razumeš lin uganeš njene Skrite strani, ti prinese več k Ulrikov, kot pa si moreš misliti. Pni tem je seveda mislil na poznavanje sestave rude in žil. Ce dobro navrtaš im pravilno odstreliš, vsekakor več raizžene, kakor pa 6e delaš brez pameti.
Menili smo se o delu in prej niso diali miru, dia sem šel z njinii v jamo. Skoraj 15 minut smo lezli po spolzki stezi v hrib. Zagledal sem pod skalo večjo špranjo, kakor da bi si lisice tem pripravile domovanje. Skoznjo smo se splazili. Samo nekaj metrov in že smo bili pod lepimi oboki železne rude. Hodniki na tem horizontu niso bili dolgi. Kakih 200 metrov ali kakšen meter več in že simo prišli do nadkopa, kjer je vrtal Kralj.
Nisem ga spoznal. Ril je ves moker in umazan. Le njegov glas je naznanjal znanca iz prejšnjega večera. »Še dve, pa bo gotovo!« nam je zaklical. Potegnil je rokavico z roke in se obrisal. Bele lise so se pokazale pod roko. »Danes je pa kar šlo,« nam je pokimal in še povprašal, koliko je ura ...
Spet se je naslonil na odlkop-no kladivo ter odprl zrak in vodo. Ce bi vrtali brez vode bi bilo grozno. Vsa pljuča bi si pokvarili. Tako pa prenašajo stalno mokroto, ki nikakor ni prijetna, vsekakor pa boljša
.
1. JANUAR 1957 e ST. 1-2
USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
»DELAVSKA ENOTNOST«
V tistih letih, ko si otrok ob suhi besedi nekega kraja Lahko predstavlja na-j-čudovitejš; grad im pekLensiko brezno hkrati, sem si predstavljali. Trbovlje v naij-različinejših barvah. Kadar sem zaslišal besedo Trbovlje, se je pred mojimi o-č-mi razgrnila dolga. ozka dolina z -majhnimi pokrčenimi bajtami,. doilina vsa sajaist-a, temna im žalositna, kij er še sonce sajasto siije. In komaj sem iigl-edla-l itakšns Tr-bolvlje, jih je že zastrla koprena. Zagledal sem Trbovlje z lepimi trgovinami, polnimi grač, Trbovlje, kjer pijejo ljudje vsako jutro kakao in ne otepajo koruznega mo-5ntifca. Trenutek za tem je takšne Trbovlje sip-et zastrla koprena in zdelo se mi j©, dia je to temna, mitka dolina, kjer ljudi pretepajo, kjer h-o-dljo ža-n-dairji s sršečiimi brk; in nasajenimi bajoneti in ljudje, izčrpani. onemogli. In glej, trenutek Za tem so bile Trbovlje sipet drugačne. Zdelo Se mi je, da Žive itam sa-mo veseli ljudje, Zdiel-p se mi je. da slišim glas harmonik, tistih leipiiih' klavirskih ha-rm,cinik; k; jih je raztezal ' sosedovega . strica Sin, kadar tepli Je prišel v naš kraj.
Visa-k c krat sem si ob tem Imenu predstavljal dolino tako, kajti spomnil sem se, kaj so pripovedovali rudairj-i o življenju v njej. o teitkeirh življ-enju, ko so s-redit sončnih nedelj prihajali k naim n& deželo. Spomnil sem se materinih priipoivedi, dia je tudi oič© delal nekdaj v tej dolini, da je dobiro In tudi sl-aibo zaslužil, prinaša-l domov kakao, k,- sem ga. otrok, imel etnašno rad. Včasih -pa je prišel jezen in preklitoj-al. Spomnil sem se pripovedi -rudarjev, kia-ko črno j-e biil-o takrat, kako sajasto v Trboveljski dolini, ko so stavkali dnev-e in dneve, bili pod zemllj-o brez kruha in vode, brez tople jedli. In drugačne, vesele .Trbovlje sem zagledal, ko sem se spomnil na sosed-o-ve-ga strica, ki je raztegoval pod senčno jablano prečudovite klavirske harmonike, ki bi jih tudi sam tako rad imel; zadovoljiti pa sem se moral z vrbovo piščalj-o. urezano ob potoku.
Glejte, na. tole sanjarjenje, ki ni bilo samo.sapjiarjepje., temveč resnica, gola in trpka, sem se spomnil te dni, ko sem po dolgem času spet prišel v. Trbovlje ko sem prešteval vrste novih hiš. hod'il po tlakovani cestj tn po prostornih sobanah novega hrama kulture, ko sem obstal pred veličastnim spomenikom sr-edj trga in ko sem preživel neka-i u-r sr-e-di kolektiva Strojnih tovarn.
»
Leta teko, kraji in ljudje se spreminjajo. Spreminja- se tudi dolina. Spočetka cementno prašna. pozneje vse lepša. zelena. Sla-va revirja, nekdaj našega najve-čjega premogovnika počasi t-o-n-e. Vsak dan je manj premoga. Rudarji odstopajo svoje mesto drugim. 0-četj-e rudarjii-slmovom-kovina-rj-em. ki delajo v novi tovarni, tam o plitvem potoku. ki hrumi le ol? hudournih dneh.
Strojna tovarna Trbovlje!
Pre-d leti je bila to -le malo večja delavnica za po-pravila do-služenih strojev. Nekaj desetim ključavničarjev je popravljalo
v 'njej to, kar so v jami potrli. Nekega dne, ni še dolgo tega, so ob' 'starih zidovih zažvenketali krampi, lopate, potlej so pozno v noč hrumeli mešalci betona. Zidovi nove zgradbe s-o rasli.
Na mizah konstruktorjev so se ta ča-s že kopičil; načrti za jeklene j-a-ms-ke stojke, stropnike, z-a transporterje, motala za mline. k'i meljejo premoig, kamen in rudo... Načrti za orodja, da bo očetu in stricu de.l© -lažje-, da bo lažje to-vaniišu tam v Bosni, Srbiji...
Kovinarji — sinovi rudarjev nis-o 'držali križem rok. V starih obratih, na strojih- s toa-ns-miisiijski-m pogonom- so uresničevali zamisli inženirjev. In rudarji globoko v jamskih rovih, na odkopih jn progah so ziame-
»In koliko jiih boste?«
»Dru-g-o leto m-isliite? Dvanajstkrat po tiis-oč. Se kovačnico zgradimo in lokomotiva bo odpeljala, v. -letu dni šestkrat po tisoč ton tr-ainšpoirtenjev. stojk, mlinov, tra-ko-v ...«
»Pa bo k-a-j vašega vmes, izdelanega brez tuje pomoči?«
»Bo,« so odig-bvorili. »Stojka po naših načrtih, iz domačega materiala in še kaj drugega za nameček.«
Računal sem. Lesena stojka »živi«. leto dni. Jeklena tri, štiri in tud; pet 'let. O. veliko lesa bomo prihranili drugo leto ... Bogato s-e obrestuje tistih milijardo dve teto dinarjev investicij, potrošenih za t-ovarn,o in stroje, bogato, saj je že letošnja proiiiz-ved-nj-a vredna še enkrat toliko.
živi prosti čas, aili v kinu, gledališču ali na nogometnem igrišču in še in še.
- Pet, deset, petnajst vprašanj, več sto odgovorov. Vsak odgovor j-e delček življenja in vsak odgovor je delovni načrt: za komuniste. za sindikalne odbornike, za delavski svet In upravni odbor, za vodstvo podjetja, za ve-s kolektiv.
D-a, vsak odgovor je delovni načrt.
V	tovarni ®o jih prerešetali in sklenili:
V	štirih letih moramo zgraditi več kot 160 stanovanj. Dvanajst delavcev bi -raje stanovalo v blokih, okoli 70 bi raje gradilo svoje hišice, drugo naj zgradi podjetje. E-n-im in drugi-m preskrb im® kredite| O, ni še vse!
Člani delavskega sveta Strojnih tovarn v Trbovljah se zavedajo svojih nalog. To so dokazali že s številnimi delovnimi uspehi ln zmagami
n‘avali vozičke za transporterje. V veliki dvorani slepeče ble-namesto s težkimi surovimi šče varilni aparati-. Včasih se podporniki iz je-lkinega, stare- koraki z-atikaj-b ob odpadek ln kpvega in bukovega Itesa so pod- • delavci prenašajo bremena od plirald kroviino z’jeklenimi'sto-j- stroja 'do stroje. Tu so n-afcapl
kami, izdelanim! v tovarni ob potoku.
Dnevi in meseci so tekli, zidovi nove zgradbe -rasli, sinovi rudarjev -pa so se.v kovinarski šolj in ob praktičnem'delu učili, Tranism.isiii.hka jermena s-o delavci vrgl-i med šar-o, -stare stroje popravili in v nove delovne dvorane razpostavili stružnice. vrtalne stroje i-z naše Prvomajske...
Podirali so. gradili, dejali, se učili — vse obenem — sinovi trboveij,s-kih rudarjev.
*
Na -tri sto dvajsetih odkopih in progah hrumi tri sto dvajset jamskih transporterjev in nanj se zgrinjajo gore premoga, -sve-t-likaj-očega s-e v soju j jamskih svetilk. Namesto debel, težkih kot zemlja, varuje glavo očet-a sinov izdelek — stojka iz tovarne. n-ove ob potoku.
»Koliko stojk,« sem vprašal, »ste že izdelali?«
»Petkrat po tisoč, o-d začetka do da-nes,« so odgovorili.
čemi i' pdtiizdeiki-^ tam čakajo na-Tjj-e. Ta čelca ha dell-o. drugi ne zmore vsega.
»Delate dobr-o. bi lahko del-alj še boljše?«
»D-otono i-n ne,« so dejali. »Preveč je še odpadkov. Zia -polovico plač, za desetino cene bi odvrgli. Tu so rezerve, tu zlata jama, mirno katere hodimo včasih mi-že. Pa bo drugače, verjemite nam. Z-diaj že vemo, kje nas čevelj žuli. Resnici smo pogledali v obraz. Mojster ni m-ojster, če s-a-mo ure zapisuje in ne računa, koli-k-o ga stane ...«
*
N-a .mizi 1-eži papir, popisan s stoterimi številkami. Vsaka številka je de-lče-k življenja. Vsia-št-evilka je odgovor n-a vprašanje. kje kdo stanuje in kako, kje bj rad stanoval, ali v svoji hišici al' v bloku in ali bi jo rad gradil, kje obeduje in večerja, koliko plača za jelo, ka-j že zn-a in kaj bj še rad znal, kje je prebil dopust i-n -kje bi ga želel ,prebiti, kaj bere, kako pre-
Nekiaiteiri so se morja že preobjedli, v planine b; na-dl. Pa odprimo dom v planina-h i-n razširimo oamiping v Crikvenici! Je že konec? Ne še! Šestdeset delavcev b; ira-do obiskovalo strokovne tečaje. Sestavim© načrte, preskrbimo predavatelje. Nekateri h; -rad-i obiskoval,- delovod-s,ko šolo. drugi srednjo tehnično. tmeltjii na -univerzo. B© denar za šti-pendiije?
In glej. spet sem hotel zvedeti več. kiot sem že zve-dtel,
»Povejte vendar, kdo je sestavljal vprašanja- kdo je zapisoval odgovore, kdo se je spomnil na -anketo? Sindikat?«
»Odgovore smo zbirali odborniki vpra-ša-nj-a sestavljali vsi. P-ri -n-a® n-e deili-m-o ide-lo po sektorjih An ne- po orgamea-cijah.«
Razumel sem jih in prav sem jim dal. Skupaj razmišljajo, skupaj delajo.
Pet, deset, petnajst vprašanj, več- sto odgovorov. Vsak odgovor košček življenja, vsako vprašanje delček skrbi, kako živ,; delavec, kak© se počuti, kaj ga teži... Vsak odgovor delovni načrt.
*
Premog — bogastvo Trboveljske doline kopni. Rudnik počasi, nevidno usiha. Ne, ne bo še usahnil jutri. Ne čez leto in ne čez deset. Usahnil pa bo, to je gotovo. Tam ob' potoku že diha tovarna s polnimi pljuči. Tovarna, kjer delajo sinovi rudairjev. Sto, dve sto, tri sto krepkih rudarskih fantov, strugarjev, varilcev, ključavničarjev ... Za skobeljnimi stroji, za stružnico izdelujejo stojke iz jekla, da bo oče varneje delal, vare dele traspor-terjev, da bo stric več naredil in manj trpel in da bo laže tovarišu v Raši, Brezi . . .
In takrat, ko rudarjev sin
—	kovinar kuje, pili in vari, ko žari jeklo, da se voljno izdaja pod udarci kladiba, razmišlja o svoji bodočnosti in bodočnosti svojih otroik. Ni zadovoljen s tem, kar zna. Se več hoče vedeti, da bo znal stroj
—	podaljšek človeške roke — bolj umno Izrabiti, saj ve, da je ta malovredna stvar, če stoji ,ob njem neuki delavec. Varuje ga, čisti kakor da je njegov, njegov in njegovih o-trok.
•
Dan in noč odmevajo udarci kladiv v dvoranah Strojne tovarne. Dan in noč se vrte stroji. Le-ob nedeljah se vse umiri. Ljudje in stroji počivajo.
To nedeljo se bodo sredi popoldneva zgrinjali, v delovne prostore pražnje oblečeni ljudje, očetje in sinovi, hčere in žene, otroci. Otroke kovinarjev bodo obdarovali. Ta bo dobil pomarančo, drugi svinčnik, tretji igračo . . . Popeljali jih bodo k strojem, ki se bodo počasi vrteli, in otroci bodo vzklikali:
»Glej, tu dela moj oče!«
In žena bo prijela za ročaj kladiva, ki ga vihti mož, hčer bo gledala varilni aparat, mati se bo haslonila na stroj.
Prišli bodo očetje — stopljeni rudarji, ki jim je zemlja izpila rdečico iz lic, ki jim je težko bruno upognilo hrbet, očetje, ki im-ajo ra-skave roke od ročaja lop-at. Obstali bodo ob stroju, kjer delajo njihovi sinovi — kovinarji — za rod rudarjev n-aše zemlje.
Rudnik počasi nevidno usiha. Tam ob potoku že diha tovarna s polnimi pljuči, kjer rudarevsin za skobeljnim strojem, za stružnico izdeluje stojke iz jekla, dvanajstkrat po tisoč n,a leto'. . . Dornik
Slike od zgoraj navzdol nam povedo tole o življenju in delu delavcev Strojnih tovarn: Vidite, to je konstruktor Osredkar ob svojem mehaničnem nakladalcu »Osredkarju«. — Fantje in dekleta iz Strojnih tovarn se včasih tudi zavrte. — Lesena stojka »živi« približno le leto dni. Tele jeklene štiri do pet let. — Tole so trboveljski rudarji. Včasih zaigrajo sebi in svojim za razvedrilo in užitek. — Železne čeljusti agregata iz Strojnih tovarn drobc skale v prah
f:
4
I
NEKAJ PROBLEMOV JESENIŠKE OBČINE
Malo pravic in veliko dolžnosti
Dan pred praznikom Republike je občinski ljudski odbor na Jesenicah priredil svečano tiskovno konferenco, na kateri so se pomenili o najvažnejših vprašanjih jeseniške občine. Konferenco je vodil predsednik ljudskega odbora tovariš Maks Dolinar, udeležili pa so se je razen novinarjev še vsi predsedniki občinskih svetov, predsedniki delavskih svetov in direktorji nekaterih večjih podjetij.
Nasuli so nam toliko problemov, da vseh v enem članku niti ni moč obdelati. Začnimo kar pri stanovanjskem vprašanju, saj je težko izbirati, katero izmed njih je bolj pereče.'
Kaplja v morje
Jesenice štejejo danes že blizu 17.000 prebivalcev In bi morali samo za letni prirastek prebivalstva zgraditi vsako leto 190 stanovanj. Ob taki graditvi bi bil morda tudi stanovanjski problem na Jesenicah rešen v desetih letih. Toda prostora je, kot sodijo, le za 700 stanovanj. Precej stanovanj so zgradili na Plavžu, vendar je to le kaplja v morje, prošnje za dodelitev stanovanja pa se kopičijo. Še to je treba vedeti, da se večina delavcev vozi od drugod v železarno. Ce imajo vlaki zamudo, kar se dogaja zlasti Pozimi, nastaja velika gospodarska škoda. Torej je že s tega gospodarskega vidika nuja po stanovanjih toliko večja, da ne govorimo o prednostih, ki jih lipa stalna naselitev v kraju, kjer je tovarna, na miselnost in zdravje ljudi.
S skladom za stonovanjsko graditev, ki ga upravlja občina, bo že nekaj pomagano. Kajpak so s tem v zvezi še drugi problemi: Voda, elektrika, ceste, kanalizacija, trgovine itd., kar vse je treba istočasno urediti tako, da je sama zgraditev stanovanj le del naloge. Vse to pa pade na občino. ki pa tudi nima denarja, o čemer bomo še kasneje več povedali. Res je sedaj predvideno.
da bo smela občina desetino sklada za stanovanjsko graditev uporabiti tudi za komunalne naprave. Prvič je to veliko premalo, drugič pa mora občina ta denar vrniti v ta sklad, ker se smatra le kot posojilo. Razen tega zahteva pospešena graditev še razvito stavbno obrt, ki je pa na Jesenicah skoraj ni, na pr. insta-laterstvo, kleparstvo itd. Vse to bo treba šele razvijati.
Da, stanovanjske stiske na Jesenicah še ne bo kmalu konec. Znotraj tovarne je 150 stanovanj, ki jih bo treba slej ko prej podreti. Ce računamo, da stane vsako stanovanje dva milijona dinarjev (da-nes je gradnja še dražja), bi potrebovali polnih 300 milijonov dinarjev, kar pomeni, da bi sklad za stanovanjsko graditev, kolikor se ga v dveh letih nabere, uporabili le za to, da bi preskrbeli stanovanje tistim, ki stanujejo danes izza tovarniškega zidu. z
Mesto brez tržnice
Drugo področje problemov je trgovina, komunalna in uslužnost-na obrt, ki daje pravzaprav podobo življenjskega standarda v komuni. Odborniki so kar odkrito povedali, da je občina doslej glede izboljšanja življenjskega standarda sorazmerno precej malo napravila in da ni izkoristila vseh. čeprav pičlih možnosti.
Vzemimo na primer trgovino Glede tega tudi Jesenice niso izjema. Danes je namreč precej manj trgovskih poslovalnic kot jih je bilo pred vojno, ih še te so osredotočene na nekaterih krajih. Zato morajo ljudje hoditi z Javornika na Jesenice, če hočejo kaj kupiti. Zato so še vedno vrste v pekarnah in mesarijah Na Plavžu, kjer so zgradili toliko stanovanj, ni nobene trgovine in morajo ljudje daleč v mesto po kruh. meso. špecerijo itd. Preskrba z mlekom Še šepa, saj se dogaja, da vozijo mleko iz Kranjske gore čez Jesenice na Bled in od tod nazaj na Jesenice. N.o. zdaj so se že odločili, da ne bodo do-
volili graditi nobenega velikega stanovanjskega bloka, v katerem ne bi bili tudi poslovni lokali. Sploh pa bo treba sestaviti podroben načrt za daljšo dobo, kje in kako naj bo razpredena mreža na-jraznovrstnejših trgovskih poslovalnic. Za mesto, kakršno so Jesenice, je skorajda nerazumljivo, da nima tržnice, kjer bi kmečki proizvajalci prodajali svoje proizvode.
Ker občini doslej tudi lz objektivnih vzrokov ni uspelo urediti perečih vprašanj preskrbe prebivalstva, se pojavljajo težnje po tem, da. bi si železarna sama organizirala svojo mrežo trgovskih poslovalnic. Seveda bi taka rešitev ne ustrezala in bi pomenila nezaunanje v občino in komunalni sistem.
Železarna pa vzdržuje avtobusni promet med Jesenicami in Javornikom, ker tega občina ne zmore. Ko smo že pri Železarni, še tole: mizarsko in pleskarsko delavnico, ki je bila prej v sklopu železarne, so osamosvojili kot obrata' socialistične obrti. Produktivnost je narasla v teh obratih in še za železarno so usluge cenejše kot prej, ko sta delovala v njenem okviru. Pravijo, da bodo še ostale uslužnostne obrate osamosvojili, na primer fino mehaniko. ključavničarstvo itd., od česar bo dvojna korist: za prebivalstvo 1n za železarno. Razmišljajo o tem, da bi izdelovali opeko iz žlindre. Glede tega so prišli še precej dlje od golih besed, saj so se poskusi kar dobro obnesli
Električno omrežje Je na Jesenicah dokaj slabo, premalo je transformatorskih postaj Tok je včasih tako šibak, da v nekate-
rih predelih ljudje niti radia ne morejo poslušati.
Preskrba z vodo še ni čisto urejena. Dosti je začetih gradenj, ki jih bo treba dokončati. Na Plavžu so to rešili na poseben način. Prebivalstvo tega naselja je hotelo vodovod. Končno so se sporazumeli:	prebivalci so s prosto-
voljnim delom opravili zemeljska dela, strokovnjake in material je dala pa občina Sicer so načrti za komunalno ureditev jeseniške občine veliki, vse pa se ustavi pri enem — denarju, ki ga ima občina, kljub temu da je v njej Železarna, bore malo.
Štiri izmene v osnovni šoli
Šolskih učilnic je danes prav toliko kot pred vojno, otrok je pa še enkrat več. Potem si lahko predstavljate stisko. In še višja gimnazija je, ki jo obiskuje 160 otrok. Danes poučujejo v treh Izmenah, ki začenjajo ob osmih, enajstih in petnajstih. Pouk traja po tri ure.
Prostori osnovne šole na Jesenicah so zares slabi. Sola je poleg pražilne peči in oken sploh ne smejo odpreti. Prostore »zračijo« tako, da odpro vrata na hodnik, sicer bi prišlo v sobo preveč prahu iz peči. Jeseni se bo vpisalo v prvi razred lfid otrok. Kam jih bodo dali? Začasno nameravajo to rešiti s tem. da bodo v Štirih oddelkih uvedli še četrto Izmeno. Nekatere šolske stavbe v občini so stare tudi po več kot sto let. No. nekaj poslopij so zadnle čase higiensko uredili (Hrušica. Planica. Rateče) Zlasti nujna pa je graditev nove šole na Plavžu — če bo. denar. Ven-
dar pa so glede učil med prvimi občinami v okraju in izdajo za gmotne in funkcijske stroške več kot je okrajno povprečje.
Občina nima dosti vpliva na razvoj kmetijstva
V prvih letih ni bilo niti časa niti razumevanja za razvoj kmetijske proizvodnje. V občini prevladuje Industrija in se kmetijstvo še zdaleč ne more primerjati z njo po narodnem dohodku Zadnja leta je kmetijstvo v občini »celo nazadovalo. No, letos je bil dosežen napredek v tem, da je ljudski odbor spoznal pomembnost kmetijske proizvodnje in da že kaže zanimanie za probleme kmetijstva.
Menda ni tako le na Jesenicah, marveč tudi v drugih občinah, v nekaterih bolj, v drugih manj, namreč da gre skrb za kmetijstvo po »dveh tirih«: ena je tako imenovana upravna linija ljudskega odbora, druga pa okrajne zadružne zveze Zgodi se, da obe ne gresta vštric in tako na primer na Jesenicah pravijo, da občina še zdaleč nima tistega vpliva na kmetijstvo kot bi ga morala imeti kot voditelj In usmerjevalec celotne gospodarske in družbene dejavnosti na svolem področju Morda bo sedaj bolje s poslovnimi zvezami. Vendar danes že moremo reči. da se obe »liniji« povezujeta.
Sploh pa ima občina glede kmetijstva še vse premalo pooblastil, saj je še za vrsto vprašanj pristojen okraj in ne občina, ki pa uravnava svojo politiko včasih tako. da v občini z njo niso za-
dovoljni. Sklad za pospeševanje kmetijstva ima okraj v rokah, prav tako tudi veterinarskega. Te sklade naj bi prepustili občinam, sicer so občine le svetovalec ne pa upravljavec in usmerjevalec kmetijskega gospodarstva. Pa tudi zadruge so veliko bolj vezane na okraj in zadružno zvezo kot na občino in ima občina pravzaprav neznaten vpliv na gospodarjenje in planiranje zadrug.
Občina si sicer prizadeva, da bi navezala tesnejše stike z zadrugami. Člani sveta hodijo na primer na seje zadružnih upravnih odborov. Sicer pa je občina že sama doslej načela vrsto problemov, toda bolj kot zaščitni organ, na primer urejevanje tarif za najem zemljišč, boj proti tuberkulozi goveda in bangu (Rateče, Podkoren), proti krompirjevemu raku na Planini itd.
Na področju gozdarstva je Jeseniška občina prva, ki je sprožila vprašanje upravljanja občinskih gozdov. Danes so namreč gozdna gospodarstva edini odločujoči činitelji na tem področju in občina glede tega nima skoraj nobene besede
Občina ima še premalo samostojnosti
Zdaj smo že pri tistem, kar jeseniške . može najbolj tišči. Naj že kar sedaj rečemo, kar sicer sami bolj po ovinkih priznajo, da se namreč radi skrivajo za resnične, včasih pa tudi za bolj namišljene objektivne težave. Bill bi pa res krivični, če bi to trdili kar na počez, saj take težave nedvomno so ln so o njih govorili tudi na zadnjem zasedanju Zvezne Ijiidske skupščine.
Vzemimo proračun. Osnova za letošnjega je po mnenju Jeseničanov birokratska, kajti Lani je bila občina v velikih težavah in prav lansko leto je bilo vzeto za osnovo pri sestavljanju letošnjega proračuna. In še na okraju so
tako izračunati, da Je jeseniška občina na petem mestu med občinami v okraju, če računamo, koliko proračunskih dohodkov pride na enega prebivalca. Istočasno pa so na okraju veliki apetiti po širitvi administrativnega aparata. Sliši se, da hočejo imeti na sekretariatu za delo kar 40 ljudi. Ce bodo to strokovnjaki, naj jih pošljejo raje v podjetja, kjer bi lahko kar neposredno in veliko več vplivali na delovanje gospodarske organizacije in se uspešneje borili proti oportunizmu v nekaterih glede boja za višjo produktivnost — pravijo občinski možje.
Pri delitvi med okrajem in občino so šli po najlažji poti in so, da se ne bi zamerili občinam, razdelili sredstva vsem enako, kljub temu, da so občine po gospodarski moči,* strukturi gospodarstva itd. zelo različne. Za šolstvo' na primer predlagajo povprečje porabljenih sredstev v letu 19S5 kot osnovo za naslednje leto, s čimer bo mesto spet prizadeto, saj doslej niso imeli dosti denarja na razpolago, problemi so pa veliki.
Letošnji proračun so morali štirikrat znižati. Četrtič so zniževali prispevke za socialno skrbstvo, šolstvo itd., torej same najnujnejše stvari, ki jih občina mora nositi na svojih ramenih. Včasih* so podjetja za te stvari veliko več dajala, danes pa so instrumenti taki, da mora občina za vse to skrbeti. »Finance so tiste, ki jemljejo iniciativo občini. Ce hočemo razviti uslužnostno obrt, mora dati občina denar, če hočemo vsaj do neke mere urediti šolstvo, mora dati občina denar, če bi radi uredili tržnico, mora občina dati denar ... — pravijo. — Pri vsem tem se vse neha. Potreb je pa zelo veliko, ker je treba tam, kjer je že vsaj kaj, precM denarja samo za vzdrževanje, na kaj novega niti misliti ne smeš.
Sploh menijo, ds komunalni sistem še ni dograjen in da še nre-cej niansa, da bi postala občma zares občina	V. J.
Bilo je - in naj se ne zgodi več
Osebno nisem kriv, ker rad $>ijem in ker sem zašel v pijano družbo. Doma sem namreč Iz krajev, kjer teče vino skorajda po ulicah, razen tega pa je vmes še dogodek iz časov, ko me je imela mati pri prsih.
Torej, nekega dne, to je, ko Bern bil star 3 ali 4 mesece, me je prinesla mati iz vinograda, kjer je okopavala, domov. Bil sem lačen, razpahnil sem, čeljusti in vreščal, da se je slišalo do tretjega soseda. Revica mati, utrujena kot je bila, me je najprej na tihem ozmerjala, nato pa sedla na. 6tol, da bi me podojila. Komaj je sedla, je tudi že zaspala. Menda sem se vrgel po očetu, kajti namesto materinih prsi sem pograbil dedovo čutarico in jo izpraznil do dna. Tako sva potem oba lepo dremala in skladno smrčala. Sele čez čas se je mati zbudila jaz pa nič. Nisem ne jokal, ne odprl oči, samo čutaro sem držal in je nisem hotel izpustiti. Zahvala gre vaškemu popu, ki le za takratne tri kovače prebral molitev, nakar sem se ebudil — v veselje matere, deda in seveda vse hiše.
Tistikrat mi je ded podaril čutaro in tako sem mešal mleko z vinom.
Toda Pera, moj mlajši brat, ni bil takšen. Bil je, kako bi dejal, rahločutne jši. Preprosto povedano, ves je dišal po mleku. To ni nič čudnega. Najprej je sesal pri materi, potem pri strini, nato pri teti in tako je, bogme, vlekel do svojega šestega leta. Mi, njegovi vrstniki, smo pili že »ljuto« po 13 gradov, on pa še vedno mleko. Res, čudežen otrok!
Kasneje je začel pisati pesmi, in sicer lepe pesmi. Brali smo jih tudi kadar smo vasovali pri sosedih. Zdaj pa, ko je ostarel, se je spremenil. Piše nekaj brez vsake zveze in, bogme, začel je tudi piti. Zadnjič mi pravi:
-r-H-ik, tvo-j brat je velik, hik, poet Poglej, hik, celo »Jež« si splakuje, hik, usta z mojimi pesmicami.
— Kaj hočeš, mu pravim. Kjer sem jaz nehal, ti nadaljuješ, to je, jaz manj pijem, ti ga pa, bratec, lokaš, kadar ga imaš pod kapo, pa jočeš in poljubljaš hladilnik »Tamovega« tovornjaka za fekalije.
— Hik, tako je, mi odgovarja pijani bratec. Dosegel sem, hik, da bodo prihodnje leto tiskali nekaj mojih stvari. Prosim te, hik, kadar greš domov, povej materi, naj poišče, hik moj cucelj in plenice, kajti, hik, kaj pa veš, žaradi moje biografije, hik.
In tako — zahvaljujoč Pe-rovi bohemščini in zvezam — so me povabili na silvestrovanje. Pravzaprav, Pera je sam napisal zame vabilo in mi zaupno povedal, da bo dobro »žretje« in jaz sem seveda šel zaradi »žretja«, zlasti pa zato, da bi spoznal te Perove spoštovalce in prijatelje.
Prireditev se je začela bolj \ zgodaj, ker direktpr Brana potuje v inozemstvo, da bo
e0COD00C)000000COX)C<>7CX>5000000000000000C
Trgovsko podjetje
tam silvestroval s poslovnimi prijatelji; potuje pa tudi zaradi reprezentance podjetja in naše domovine, posebej pa zato, da dokaže inozemcem, da delavski sveti niso karkoli, to je, nekakšni skopuhi, temveč širokogrudni ljudje.
Tako smo se torej zbrali bolj zgodaj, Sama elitna družba. Zaradi »seksa«, kot je rekel nekdo, pa je pred vsakim stal model avtomobila, s katerim se vozi vsak dan. To naj bi bil simbol starešinstva in znak prepoznavanja. Po zaslugi našega uvoza za široko potrošnjo, ki je za naše ljube otročičke nabavil take igračke samo po tri do pet tisoč dinarjev, je bila miza bogato okrašena s temi raznobarvnimi, lepimi in dragocenimi igračkami. Pred menoj je stal lesen trolejbus in par čevljev.
Potem, ko je tovariš, ki dela pri avkcijski prodaji, izliciti-ral zadnjega .gosta, to je, ko so tjlii vsi prostori zasedeni, je sekretar nekega podjetja klical vse po imenih, nakar se je začela večerja.
Prinesli so pijačo in .prigrizek. Natakarji v livrejah so ponujali v krasnih kristalnih kozarcih peneči šampanjec iz Francije. Mimogrede so poudarjali, da je direktor rekel, da vsaj danes ne bo dajal' sirupa svojim prijateljem in potrošnikom, če že rtiora to delati vsak dan. Pozneje nam je direktor povedal tudi resničen vic, kateremu smo se prisrčno nasmejali; dejal je namreč, da se lahko dela vino tudi iz grozdja.
Pili smo in cmokali, preizkušali kvaliteto in delili, komplimente lastnikom limuzin in njihovim modelom.
Kmalu nato so prinesli večerjo, potem spet vino. Z vinom so nas vseeno »okrog prinesli«, ker je bila poštenost tovariša direktorja nekam kratkotrajna.
Ob dobri večerji ,so govorili tudi o poslovnih tajnostih in o uspehih.
Najbolj so rogovilili tisti, ki uvažajo blago, za navržek pa so vpletali nekakšne tuje izraze, tako nekako, kot da obvladaj'o jezik, in se je slišalo vse to zelo »nobel«.
— Liebe in my dear Friend, težko je »arbajtati« v inozemstvu. Ah, ti »strangerji«! In one! Dearling! Možgani se vam ustavijo! Pomežiknem ji, ona pa- — čop, čop — v moje narečje. Piščanček! Čudovito!.. Tujci nam kličejo: Vive la vaš socializem! Pri vas.nikš reskir. Kakšen, tovariši, reskir! Ali ni tako? Pa prigrizneš zdaj v tem zdaj v onem fondasjonu.
— Jaz pa, my dear — vstane neki uglajeni tip, toda že je začeh obračati oči. C’ est la diserimination. Moj frend, mi pravi, da nisem nič pripomogel k povečanju proizvodnje, v tujini sem pa sedel leto dni. Cest le — tako je. Kaj pa sem jaz? Je suis fin človek. Seveda. Ali ima pomen, da hodim vsak dan v tovarno in vtikam nos v stroje in v to proizvod-
njo. Jok, bratec! Komur je, hik, potrebno — naj hodi! Jaz pa — šlus! Oni bedaki, hik, iz delavskega sveta pa se mi cmerijo: tovariš, če ti je težko brez žene, ti jo bomo poslali, če je dnevnica premajhna, ti -jo bomo povečali. Toda, jaz, hik, nisem mačji kašelj! In potem, my dear, to so tajnosti, kai delajo tuje tovarne. Tudi to je treba plačati, hik...
Zdaj ne raznašajo vina več v kozarcih, temveč v steklenicah z originalno, pozlačeno embalažo.
— Ti, dovolj. Kaj si začel razglabljati in meiješ brez prestanka? Ne veš, da imajo tudi zidovi ušesa? To so naše poslovne zadeve — in kvit. Pika!
— Pika! v zboru povzamejo še drugi in pijano kinkajo z glavami.
— My frend, pojdimo malo plesat! Osebje! Umaknite mize h kraju —. se zapleta jezik pijanemu pobratimu.
— Dovolj, brc, kaj pa maličite naš lepi jezik! — vstane nek debeluh, telo pa se mu nagiba zdaj naprej, zdaj nazaj. — Dovolj in pika! Mi, branjevci, smo gospodarji, hik. Mi smo, bre žrtev svojega poklica. Vsaka gospodinja, bre, nam že zjutraj navsezgodaj ozmerja mater zločinsko in protisocialistično. In če smo pošteni, jg res, brc, hik. Tako je! - -— In debeluh se razjoče. Solze mu polzijo po napetih licih in druga drugo prehitevajo; — Tako je! In pri današnjem dnevu prisegam — tu se debeluh prekriža — poglejte, jaz sam sem vrgel stran krompir, čebulo, paradižnike in druga živila, samo da bi dvignil cene in konkuriral onemu gumpeu. In zastonj, bratje moji! In to ni pošteno. Kaj bo z . našimi dušami, se vprašujem.
— Nehaj s temi sentimentalnostmi, Raka! Obriši si nos in solze! Človek, saj si mož in ne baba!
— Ne, bre, ne bom nehal! Ne bom! Tukaj irie tišči — pravi Raka j-n kaže goltanec. — Zjutraj vstajam zgodaj in kličem:. Pridite, ljudje, k Raki! Poceni! Kako poceni, vas vprašam, če pa prodajam krompir po tri kovače, moje podjetje ga je pa kupilo po kovaču in petnajst dinarjev. Kje so pa še drugi artikli? Ne vleči me za jezik, ker bom 'umij od ža-losti zaradi sramote. In ti? Sede človek v limuzino — pa zdaj na Dunaj, zdaj spet v Pariz. Baši se in žri na račun firme! Raka bo šel pa na tapeto s svojo ostarelo materjo. Ne bomo več tako'delali po Novem letu, tovariši — oprostite, gospodje! Ne bomo, hik. Kajne?
— Ni tako! zavpije nek pritlikavec. — Poglejte, znižujemo cene blagu za široko potrošnjo, na primer, hik, sesalcem prahu. Od 36.000 smo zni-
. LJUBLJANA, Likozarjev«
želi srečno NOVO LETO 1957 vsem odjemalcem In vsem delovnim ljudem!
l0b<XXXXXXXXXXXXXX>OOCXXX3O<XXXXXXXXXXXX)CXX
NABAV no I^ODJETJE FAPIRNE
industrije
IN RtJDNIKov
uubljana
Titova 1
žali na 25.500. Ali ne vidite, kako smo velikodušni, če gre za našega potrošnika?
— Tako je, bre, Mita! Bravo! Ti si lev!
— Vive la Mita unser! — zavpije plavolasi Dule. — Bravo, Mita! in tisti »r« pri bravo je Dule tako lepo izgovoril po francosko, da se ti pamet ustavi. Inako se mi je storilo zaradi tega »rjs in sklenil sem, da pošljem taščo na tečaj francoščine, naj ima vsaj nekaj koristi od zeta.
V	nekem kotu so Brana, Mile, Bora in Pera sedli na tla in navijajo tiste igračke — avtomobile. Tekmovati hočejo. Brana je položil tisočaka na svoj »Fiat«, Pera pa pet kovačev na »Mercedesa«, iztegnil je jezik in navija, navija. Kot otroci se prerekajo, čigav avto bo prvi
V	tem ugasnejo luči. Zavlada tišina. Nenadoma se zasliši udarec zaušnice.
— Joj! Na pomoč! Nekdo me bo ubil! zavpije Brana — gostinec.
Hip kasneje je lepa dvorana spet v luči.
Brana je namočil servet ih ga položil na lice. Hladi se, medtem ko ostali zaspano mežikajo.
— Srečno Novo leto! »Na mnogaja ljcta« — se naenkrat zasliši neubrana pesem.
— Tovariši, tovariši, mir! — prevpije pesem inženir Mica. — Rad bi, da slišite, kaj pišejo ti pisuni o nas, projektantih rudarskih naselij.
— Poslušajte, kaj piše eden od njih!
Ostali so se zresnili, prekrižali roke v naročju kot osnovnošolci in ga poslušajo odprtih ust.
—. Na primer, pride četa geologov z Geigerjevimi števci, prisluškujejo in preiščejo hrib in dolino, potem pa zaznamujejo te kraje z rdečim svinčnikom. Potem pridejo ljudje s krampi in buldožeri, naredijo pot in sestavijo barako z nekaj sobami. To je za začetek. Moramo priznati, da se je pri mnogih naših graditeljih zakoreninila misel, da ni pravi socializem, če se ne sezida v takšni, denimo, puščavi, zelo moderen hotel. To, da je rudarjem potrebno kopališče, še ni tako važno. Sicer, priznajmo, ta hotel ima kopalnice, toda največ deset.' kadi. In tisti novoimenovani direktor hotela samo lista po tujih časnikih — in naroča, naroča. Dajte, tovariši, pozlačene lestence, debele preproge, straniščne školjke in kadi naravnost iz Nemčije, zavese iz Pariza in nabavite vse tuje izume za ta, po krivem obtoženi socializem! In, brat, daj telefone različnih barv, in postavi posebne antene za radio aparate in televizijo! Božja čudesa zahteva ta mož. In pride dan, ko odpro hotel. Zbrali
so se rudarji in gledajo ta turistični čudež.
Direktor si je v naglici sposodil pri sosedi svoje žene škarjice in nekako pres^rigel svileno vrvico. Notri pa raj! Oprostite, raja nisem videl niti nisem še sanjal o njem, toda naše babice pripovedujejo, da se v raju dobi ptičje mleko. Sicer ga v tem hotelu niso prodajali (mi ga nismo niti zahtevali), toda bilo je res lepo. Lestenc s pejsaži iz vroče Afrike, okoli pa vse iz kovanega železa. In mize, stoli, vse v stilu. Kaj pa šele točilna miza! Kot v najmodernejšem amerikanskem baru. Direktor hotela je imel celo govor. Socializem je omenil vsaj petdesetkrat pri sedemdesetih drugih besedah.
Naslednji dan pa je bil tak kot vsi drugi.
Vstopajo rudarji, kar takole s karbidovkami, naročujejo pijačo, natakarji so pa togi, iiiadni kot tile naši beograjski, saj so jih zbrali s posebnim natečajem. Zahtevali so znanje vsaj dveh tujih jezikov. To ni šala!
— Daj mi, bre, tovariš, eno •»ljuto« — naroča rudar iz kota dvorane.
Ta se pa niti najmanj ne zmeni, čisti nohte in čita časopis.
Rudar spozna položaj, pljune v pest in gre domov. Sklene, da bo jutri vzel polič od doma.
Mine prvi mesec, hotel je že v škripcih. Da bi se rešili, odpro menzo. Cene kot na našem Jadranu. Tu pa tam naleti kak lakotnik, ki se hrani tu do desetega v mesecu, potem pa piha v prste.
Pride drugi mesec.
Direktor teka od hotela do uprave rudnika.
— Tovariši, — pravi — da ne bo propadel naš socializem, dajte dotacijo! Podporo nam dajte! Koliko ... za sedaj pet milijonov, da pokrijemo izdatke. — Tako prosi direktor, drugi direktor pa posluša in odobrava itd,. —
— Kot vidite, dragi prijate-ji in tovariši, je to najnavad-nejši napad na naše lepe načrte, ki jih delamo mi za drage denarje! — vzklika inženir Miča.
— Naj mu dajo odpoved! — vklikne nekdo hripavo.
— Tako je! — pritrdijo . ostali.
— Ni tako, my dear! Nismo njegovi predpostavljeni — pristavi inženir Miča.
— Dobro, kaj naj torej storimo?
— Edino, da mu pljunemo pod okno! — grenko zaječi branjevec Raka in zaspi spanje pravičnega.
Bilo je že zjutraj.
Nad zaspano družbo se je docela osamljen zibal napol raztrgan transparent:
»Naj se ne zgodi več!«
A. Mileuik
Z0LIRKA ZOLIRKA ZOLIRKA ZOLIRKA ZOLIRKA ZOLIRKa ZOLIRKA
LJUBLJANA -MOSTE
želi srečno in uspehov polno NOVO LETO 1957 vsem delovnim ljudem Jugoslavije!
50000000000000000000«xx.xxxxxxxxxxxxxxxxxx
ŽELEZARNA RAVNE © TOVARNA PLEMENITIH JEKEL
Srečno novo leto voščijo
RAVEMSKI ŽELEZARJI
Predilnica In tkalnica
MARIBOR
PROIZVAJA: bombažno in slanično prejo yseh vrst — bombažne in sta-nične modne tkanine za ženske obleke — posteljno perilo — kanafas — flgnelo itd.
KVALITETA ODLIČNA. — CENE SOLIDNE
Vsem delovnim ljudem želimo srečno in uspehov ptiino novo leto
1957
SVET ZVEZE SVOBOD IN PROSVETNIH DRUŠTEV SLOVENIJE
m
| Delavski svet, upravni odbor, sindikalna pedruž- j j	niča in uprava podjetja	:
I	»INDUPLATI«	!
JARŠE	!
želi svojiri delavcem in uslužbencem, poslovnim prijate- $ ljem iri vsem delovnim ljudem širom naše domovine
SREČNO NOVO LETO 1957
♦ Kakor srt.o do sedaj, sc bomo tudi vnaprej trudili,
| da bomo dali na trg najboljšo kvaliteto po zmernih cenah, l	ker služimo ljudstvu.	j
t	I
<XOCKXXX»CX)00b0000000000000000000<X100C)0000000CXXXX»C)0000000CXXXX30000(XXX)000CXXXXXXX
VSEM NAŠIM DRUŠTVOM, NJIHOVIM ČLANOM IN VODSTVOM TER VSEMU DELOVNEMU LJUDSTVU ŽELIMO SREČNO IN USPEHOV POLNO 1957 LETO/
Komisija za razpis mest direktorjev podjetij in obrtov Občinskega ljudskega odbora Ljubljana - Bežigrad, razpisuje v smislu 10. člena zakona o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov
MESTO
DIREKTORJA
podjetja za izdelavo iinega pohištva »HRAST«
Ljubljana, Linhartova 49a
Kandidat mora biti lesne stroke z vsaj1 5-letno prakso v vodenju podjetja, ali pa mora imeti primerno srednješolsko ali obratovodsko izobrazbo z najmanj 5-letno prakso v vodenju podjetja pohištvene ali lesne industrije. Zaželeno znanje vsaj enega tujega jezika.
Kolkovane ponudbe z opisom strokovne prakse in življenjepisom je poslati Občinskemu ljudskemu odboru Ljubljana-Bežigrad, Parmova 33, najpozneje do sobote, 5. januarja 1957.
VSEM SINDIKALNIM PODRUŽNICAM IN DELOVNIM LJUDEM ŽELIMO SREČNO IN DELOVNIH USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
Okrajni in občinski sindikalni svet
PTUJ
SPLOŠNO
GRADBENO
PODJETJE
PROJEKT
K R A H J
CESTA NA GOLNIK
ZELI VSEM DELOVNIM LJUDEM,
Članom kolektiva
IN INVESTITORJEM SREČNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO -]g^)f|y
»ooonoooooo6boocx
Mnogo uspehov v novem letu želi vsem delovnim ljudem Jugoslavije
KOLEKTIV
Proizvodsapa nafte
V LENDAVI
Vsem svojim odjemalcem, dobaviteljem in delovnim kolektivom
želi srečno in uspehov polno Novo leto lb57 kolektiv
SVILA Maribor
X)OOOOOOOOC<XXXXX)0<X)OOOOOOCVXXXXXXlCXX)OOOOCXXXXXXXXXXDOOOOOOOOOOOOOOOCOCXXXyKX)OOOOOCCX
Lesno industrijsko podjetje
Ajdovščina
ŽELI VSEM DELOVNIM LJUDEM IN VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM SREČNO NOVO LETO 1957.
xxxxx>oooooooo
t JANUAR 1957 6 ST. 1—2
USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
»DELAVSKA ENOTNOST«
Imam še čas
1 Zakaj ne hodiš v večerno gimnazijo?
To je že prepozno za moja
leta!
— Nikoli ni prepozno.
— Potem imamo še dovoli Časa.
Dober gost
V restavracijo stopi gost. Vse-jge se k mizi, naroči steklenico čiste vode, si vzame iz žepa hlebček kruha in prične jesti. K mizi pristopi šef restavracije l*i strogo reče:
— Opozarjam vas, da ste v restavraciji!
— To vem sam, a kdo ste vi?
— Sef restavracije.
— Odlično, sal sem vas prav. kar hotel dati poklicati, da bi vas Vprašal, kakšen red imate pri vas! Zakaj pa ne igra godba?
V deželi dolarja
*— Obtoženi, kaj še lahko do-flate k svoji obrambi?
— Tisoč dolarjev, gospod sečnik, a niti centa več.
V tramvaju
Prvi potnik:	Ne, to res ni
prav, te cene. V Zagrebu Se pelješ od Maksimira do Trešnjev-ke in plačaš samo 15 dinarjev.
Drugi potnik: V Beogradu se ga 20 dinarjev pelješ skozi vse toiesto!
Sprevodnik (pomirljivo):	No,
Ho, tovariša, pri nas pa se za 80 dinariev voziš od Figovca do , (St. Vida, uro m pol. Saj je to tudi nekaj.
KRITIKA »09 ZGORAJ«
1» -a
Kako si nekateri predstavljajo kolektiv. (Češki humor.) — Naša pripomba: Morda si nekateri predstavljajo tako tudi delavski svet.
:
&
(Sovjetski humor. Dovtip, ki ga sami bržčas slabo razumejo)
KRITIKA »OD SPODAJ« Petja se ne boji dela
Petja in njegov tovariš sta s paca, ko je prišel po rovu inženir Lajler. Pogledal je na pdkop iin opazil, da se tudi prej nista ravno preveč potila; zato je jezen zavpil:
»Petja! VI se dela bojite!« »Kaj? Jaz se dela bojim?« se čudi Petja. »Ce bi se res dela bal, bi se prav gotovo ne upal pri njem .zaspati!«
Petja ne potrebuje voznega listka
Pred hrastniško železniško postajo je bilo nenavadno veselo. Petja je brenkal na kitaro in pripovedoval čakajočim potnikom svoje doživljaje. Vlak je že prisopihal izza ovinka, ko vprašajo Petjo: »Ali že imaš vozni listek?«
»Cernu mi pa bo vozni listek?« odvrne Petja. »Prej kot v Trbovljah me sprevodnik .itak ne more vreči iz vlaka, dalje se pa peljati ne mislim.«
REZULTAT...
Poslovne zveze
Odkar člane upravnega odbora gostijo s slivovko, C ero n a še ni zamudil seje. Pravi, da zaradi švicarske ure, ki jo je poleg drugih praktičnih stvari prinesel s poučnega izleta v tujini. Stara šklemfa — tako pripoveduje o svoji ankerci — mu je zmerom zaostajala. Zdaj pa — točen kot ura. Res da včasih zamud; na delo, vendar ne vsak dan. Vratar ga pozna in ve, da je član upravnega odbora. Vedno ga pozdravi: »Servus, Ceronal Ali še veš, kako smo ga drli na planini.« Čepona se vedno spomni. Kako bi se tudi ne. Od veselice jim je nekaj ostalo, pa so »potegnili« do jutra. Tudi mojster mu zamude ne očita. Spoštuje — avtoriteto!
No, in tako je Cerona na sej; skoraj vedno prvi. Včasih premakne kak stol za nekaj centimetrov na levo ali de-sno. Tega ne počenja po kakšnem premišljenem načrtu. On m birokrat in dela po občutku. Tako liha tudi bolj mirno vest- kadar je treba tako — nasploh, kresniti po birokraciji. Cim pa kdo stopi v sobo. mu Cerona nazdravi. Šilce žganja — malenkost. Tudi zaradi desetih kozarčkov podjetja ne bo vzel vrag. Človek pa nekam laže sed; na seji, če mu misli otopijo in namesto voglov vidj same okrogline. Tud; laže dvigne roko, kadar mora glasovati. Ne, domislek s žganjem in turško kavo zasluži nagrado.
Ko so vsi zbrani, sede Cerona nasproti direktorju. Kadar »stari« govori, mu gleda v oči. Nasmiha se mu in kdaj pa kdaj zadovoljen pomežikne. Zato ga ima direktor rad. Večkrat je že rekel, da je edino Cerona ves čas z mislijo na sestanku. Drugi pa — hudič vedi, o- čem razmišljajo, kadar jim govori o operativnem planu.
Tudi danes ao nekam potrti. Nekateri gledajo vzorce na perzijski preprogi, drug; ogledujejo pisane lise na kraškem marmorju, s katerim so obtožene stene, treti; skozi okno, le Cerona gleda dirktorja. Ves čas tuhta, kako bo za svoje fante nogometaše iztisnil od upravnega odbora podporo. Komaj čaka, da bodo formalnost; z operativnim planom in točka o b-oiljši organizi j; dela končane. Zaradi lepšega dva at; trije člani odbora povedo, da se s predlogom in analizo strinjajo • in da bo res treba nekaj ukre-
niti, Dvignejo roke in stvar je opravlj ena.
Po odmoru, ko jim postrežejo e slivovko in turško kavo, se šele začne prava seja. Točka: prošnje za podporo.
Ze pri prvi prošnji se razvname Franc Butara - Pozavna.
»Meni se zdi, tovariši, da, alzo, naša linija bi morala biti večja skrb za kulturo. To je tako važna stvar, alzo, da — pa kaj bi govoril — saj vsi veste. Naša godba na primer. Instrumenti: z vseh vetrov s-o znešeni. Venčku bas tako pušča, da je dobil Franc, ki stoji poleg njega — angino. Pravi, da se ni nikjer drugje prehladil. Trobente, na priliko so takšne kakor preste. Vse zvite.«
»Zakaj pa se z njimi pretepate na veselicah,« ga je uščenil Tone Raglja.
»To ni od tega,« je zavpil Pozavna. »Stare so ko zemlja, še starejše. Ne vem, nihče ne ve, koliko so stare. In zato ni čudno, če jg-ramo tako. kot bj se pripravljajo k nevihti. Alzo, jaz mislim «
• « se je spet vmeša’
Raglja. »Dobodite bolj zastavnega basista, ki bo imel več sape, pa drugega bobnarja. Ta dva. lahko preglušita vso godbo.«
»Pa note? A? Kaj pa interpretacija?«
Raglja s6 je zmrdnil. To je napravil tako nespodobno- nenadoma. da je Pozavno zmedel.
»Kaj pravite k temu?« je povzel predsednik.
»Ne, tovariši. Ne prevzamem odgovornosti! Brez novih inštrumentov se bodo fantje raztepli.« je zavpil Pozavna. »Nemogoče je igrati s takšnimi inštrumenti klasične komande.«
Ragija se je spet zmrdnil, tokrat sposobnejše?"
»Meni se dozdeva — ne vem
—	popravite me, če bom govoril napačno,« je rekel. »Godbo imamo pri nas, da rečem po domače
—	za džumbus. Čim več kravala,
tem boljša muzika. Kaj bi s klasičnimi komadi. Naj igrajo, kar jim pride pod roko. Če nekdo napačno zapiska, prava reč. Je še bolj domače in prisrčno. Novi inštrument, štirikratni faktor —* med brati milijon Tega na n'	o e zmiv-r«
Kako živiš?
Po tarifnem pravilniku ..,
»Ne vem, če Je stvar tako eno« stavna,« je rekel Cerona, čeprav je vedel, da so muzikantje s novimi inštrumenti vred pogoreli. »Kazalo b; še pretuhtati.«
Prošnjo so zavrgli.
Potem so razpravljali o pevskem zboru. Srajce bj rabili. Enotne bele srajce z Vnaki. Raglja, kj je pel v zboru, ja molčal. Zato pa je govoril Pozavna.
»Zakaj ravno bele srajce? Komu je to potrebno? Godba, ne rečem, to je že od nekdaj uniformirana stvar. Pevci pa — kdor je s srcem zraven, bo pel tudi brez srajce.«
Cerona se je sicer namrdnil, rekel pa ni nič. Tudi to prošnja so zavrnili. Potem so prebrali še rro-je prošenj, preden so obravnaval; nogometaše. Vsi so pogoreli, le Cerona je za svoja fante »iztisnil« sto tisoč. Nihče mu ni podstavljal polen, kajti Cerona je bil možak. N; rad oporekal
Zavrnili so še pet ali šest prošenj, potem pa so odobrili lovcem dvesto jurjev za kočo. Direktor je namreč lovec. Tudi ribičem so primaknili; petdeset jurčkov, ker so vedeli, da ima direktor rad postrvi.
Mislili so, da so prošnje rešili, ko se je oglasil komercialni.
»Poslovne zveze, mislim, da vam nj treba pripovedovati, kako važne so za tovarno. Tovariš direktor bo šel konec meseca na poslovni obisk v tovarno »Traversee Geseischaft«. Ne kaže iti praznih rok. Vsako darilo se poslovno izplača. To vam lahko dokažem. Ne mislim pa pr-; tem na steklenico slivovke. To je, kako bi rekel, privatno. Darilo pa — ne sme biti umazano. Predlagam, da določimo za to dve sto tisočakov.
Cerona, k; je ugibal, kaij bo direktor nesel iz inozemstva, je mehanično pokimal, zatem pa dvignil roko. Zadnjič mu je prinesel žepni nož. Dcbiš ga tudi pr; nas, vendar — lepo je od njega, da ga ni pozabil.
Za zaključek pa je predsednik prebral še prošnjo Društva prijateljev mladine, da bi za Novo leto pripravilo otrokom nekaj veselja.
»Tovariši, mislim, da vam je znan finančni položaj tovarne in da ne smemo razsipati. Predlagam, de jim nakažem- r-e-t tisoč dinarjev.
Vsi so dvignili roke.
PRAVILA O LEPEM VEDENJU
KAKO SE OBNAŠAMO DOMA
Dom,a se vsakdo obnaša tako. da ne vznemirja svoje okolice in samega sebe. Dostojen človek v nočnih »ret.	ne razbija pohištva, da ne bi
venemiirjal svojih sosedov. T® dela podnevi, prt tem pa navije gramofon, talko da nihče ne ve. kaj pravzaprav počenja. Ce ima pohištvo izposojeno, ga mora zavarovat; pr- Zavodu za zavarovanje. Na sploh se mora obnašati zelo resno.
Če razbija krožnike ali steklenice, jiih meče na preprogo, da b.i udušiil ropot in da ne bi vzbudil pozornosti stanovalcev, ki stanujejo pod njim. Če prebiva v pritličju, tokrat meče krožnike kar na pod, seveda se prej prepriča, da mi šel nihče prej v klet po premog.
Pred gosti se obnaša prijateljsko. Kadar pride do prepira, vedin,o poskuša, da vrže gosta skozi v nato teko- da se podboji pri tem ne poškodujejo. Psovati Jih sme samo v francoskem ali angleškem jeziku. Če gospodar ne obvlada teh dveh jezikov, takrat jih mora vreči brez besede. Pravi gentfleman ne raztrga pr,- tem ovratnika in telovnika tistemu, ki go je vrgel skoz; vratia. S svojo desnico mu zagrabi zapestje leve roke. mu jo zavije na hrbet, z levo roko ga zagrabi od zadaj za hlače, ga odnese iz stanovanja pri tem pa ga prosi dostojno, da s prosto desno roko odpre vrata. Ce pride do boksanja. gospodar ne sme pred gostom sleči suknjiča. Na vsak način je zelo nerodno, če gost.u zmanjka ob obisku denarnica ati ura. Vsak želi da je doma vse v redu, vseeno pa se moramo včasih izogibati, da ne pljunemo na pod ali na strop. Naš dom maj bo svetinja
KAKO SE OBNAŠAMO NA ULICI
Zavedati se moramo dia je ulica za vse mimoidoče. ne samo za nas Dostojnost zahteva d® ne odrivamo ljudi P-o pločniku, da ne nadlegujemo neznane dame in gospodo in da se ne pretepamo
s policaji v tramvaju. S temj stvarmi se ukvarjajmo samo tam. kjer nj prič. Tudi ni dostojno niti lepo klicati mimoidoče in kazati jeziik ljudem, ki se vozijo v tramvaju, kočiji ali avtomobilu. Na promenadi se moramo truditi, da med prerivanjem ne razbijemo izložb, de s cigareto ali cigaro ne zažgemo obleke tistim, ki so pred nami, da ne pohodimo tujega ps-a in da ne vtikamo roke v tuje žepe. Če pa se kljub temu nekaj takega zgodi, potem moramo reč j »-oprostite, ne smete se jeziti«. Naša dolžnost je, d,a se čim vljudnej-e oprostimo in dia se tako izognemo sodnemu postopku. Tisti pa, kateremu sm0 se oprostili, ima vtis. da ima pred seboj geintlemaina. S tem ni rečeno, da mo-ramo bi tj na ulici sentimentalni alj dia -padamo na kolena p-red damami, kaitene srečujemo. To ne napravi dobrega vtisa, ker ne sme biti obleka zaprašena na kolenih. Naša obleka in obutev mora biti čista, čiščenje obutve na pločniku in ščetk-anje obleke na promenadi, n j dovoljeno. Na ulici moramo očarati vse mimoidoče z neoporečnim obnašanjem. Na ulico ne sunemo z ne-zapetim; gumbi in z nezaiveza-nimi vrvicamj pni čevljih in spodnjih hlačah. Sploh pa nj dostojno podstavlijaitj nogo starejšim gospodom in damam, kj prihajajo nam nasproti. V vsakem primeru moramo delati to neopazno tako. da ne bo negodovanja. Vljudni moramo bi tj s stare j širni in j,ih moramo pozdravljati s spoštovanjem, z ljubeznivim nasmeškom. Ce nismo prepričani, dia sita gospod ali dama kj prihajata nasproti, starejša, jih vljudno vprašajmo, koliko let imata. Truditi se moramo, da bomo na ulici vedno ljubeznivi. Valjanj,e po pločniku ni dovoljeno.
KAKO SE OBNAŠAMO V URADIH
Kadar pridemo v una-d, pozdravimo vse prisotne in jčm ljubeznivo pomahamo z roko. Potem gremo od enega do drugega in jih sprašujemo po njihovem zdravj-u, od kod ,so. koliko imajo plače, dokler- nas ne prosijo, naj jim povemo, kaj pravzaprav želimo. Vljudnost zahtev® od nas da v uradih nikogar ne nadlegujemo. Ne smemo javno deliti cigaret ali cigar. Podkupovanje uradnikov moremo izvesti čimbolj premeteno. Denar damo v grdo kuverto. kakor da bo šlo za ljubezensko zadevo. Če smo v uradu izzvati nered, potem se moramo ne-o,razno odstraniti. Kadar pride d.0 pretepa, se izogibajmo nedovoljenih prijemov. V uradu ne smemo streljati iz samokresa. S poklicanim policijskim stražnikom se borimo Po vseh pravilih djinjiitza V vsakem primerni se zavedemo. da bomo z dostojnim obnašanjem vzbudil-- simpatije uradnikov. Tatvina plaščev v uradih ni dopustna.
KAKO SE OBNAŠAMO V GLEDALIŠČU
Ker gledališče plemeniti naše občutke, ne smemo prihajati na predstavo pijani. Kadar pa vseeno, pridemo pijani, takrat pazimo, da ne b-o-mo padli iz galerije v parter in da ne bomo tako prekinili predstave. Prav tako se ne smemo na glas kregati s sosedi. ne smerno brati časopisa med predstavo razgrajati. v operi pa ne smemo peti skupaj z izvajalci. Ce jemo v gledališču pomarančo lupino ne vržemo v parter, ampak pod sedež, oziroma jo damo v žep sosedu. Če prinesemo s seboj steklenico piva, potem poskušajmo med predstavo steklenico mirno odpreti. Zamašek ne vržemo na oder. !roo: sojeni gledališki daljnogled vrnemo biljeterki a-l Po ga odnesemo v zastavljalnico zastavni l ist el pošljemo po pošti v pismu brez znamke. Kad a kadimo med predstavo, takrat se poskušajmo izo gniti požarom.. Kadar nekdo pokliče stražnika, se ne kregajmo z njim v gledališču ampak skušajmo spor rešit) na hodniku. Ce nam uspe, da pridemo za
kulisami v žensko garderobo, potem se skrijmo pod stol talko, da se umetnica ne prestraši naše prisotnosti.
KAKO SE OBNAŠAMO V TRGOVINAH
Kadar stopimo v trgovino, najprej n,a vljuden način vprašam.0 z® ceno blaga, -pri tem se izogibamo ščipanja prodajalk i,n zaupnega trkanja po ramah pomočnikov. Zatem pojdimo k šefu ali direktorju trgovine in mu Izročimo svoj-o vizitko in ga vprašajmo, če smemo prižgati cigareto. Nj primerno. da ga potem vprašamo, koliko zasluži na določeni vrsti blaga. Ko smo se z njim poraz govorili. mu prisrčno stisnimo roko in odidimo v prostore trgovine, kjer osebju in prisotnim kupcem povemo nekaj dostojnih anekdot. Če na® opozorijo, naj se odstranimo, se oprostimo z vso moškostjo, katere je svojstven® pravim gentiemenom. polagoma s-e umaknimo k vratom, ne da bi pri tem kogarkoli od napadalcev oškodovali. Če razbijemo kateremu nos. se mu pismeno opravičimo brž, ko nas izpustijo iz polici,j,sike uprave. Tudi ni dovoljeno, da b; izkoristili strah im ropali blagajno.
KAKO SE OBNAŠAMO V LETALU
Dravi gentle-man tud,j v višin; 6.000 metrov ne govori primitivno in grobo. Ze pred poletom napiše prijateljsko pismo vsem upnikom, poslovi se od njih in jih prosi oproščen j a, ker se je lotil take nevarnosti. Če pade iz avtoma, potem si prizadeva, da ne pade komu na glavo. Na vsak način pa že pred poletom napiše na svojo vizitko, »prosim oprostite«. Pljuvanje iz avtom® na zemeljsko kroglo ni dovoljeno.
KAKO SE OBNAŠAMO NA NOGOMETNIH TEKMAH
V glavnem ni dovoljeno zbadati sod rito z zarjavelim nožem.
Silvestrovanji'
Ko je Buča še ves omotičen od sivestrovanja stopil na novega leta dan pred ogledalo, je prebledel. Na njegovi, kot bleščeča žoga okrogli glavi (o pleši sploh ni bilo govora) se je zibal le en las! Pomencal si je oči in spet buljit v glavo svojega dvojnika. V obraz mu je udarila kri, da je pordečel kot kuhan rak in oči, oči toliko da mn niso izstopile. Pa če je še tako buljil in previdno otipaval svoje lasišče, je to vendarle bil en sam las.
Še včeraj sem imel tri, pravcato bogastvo treh las. S kolikšno ljubeznijo jih je polagal: dva na desno in enega na levo. Čudovita preča! In zdaj? Poskuša na desno, poskuša na levo, poskuša nazaj! Ne gre, ni lepo, ne pristoja mu. Potrpljenje ga mineva. Prične brundati, jeziti se, psovati ves svet.
Na premogu se najslaje zaspi
S polno vrečo premoga na rami hiti Petja iz nova. Zapazi ga inženir Lajler in skoči za njim.
»Zakaj pa nosite premog iz rudnika, ko veste, da je prepovedano?
»Seveda je prepovedano, ampak jaz ne morem drugače,« se opravičuje Petja. »Prejšnji teden sem imel nočno službo. Doma v postelji dolgo ne morem zaspati; v rovu sem p® na premogu tako sladko zadremal, da ga moram nesti nekaj vreč domov za slamnjačo.
... ga nekaj časa mirno opazuje in posluša, potem pa bruhne iz nje: Nikar vendar tako ne kriči. Prava reč, če bog letos razkuštran okoli hodil!
želi srečno novo leto 1957 vsem odjemalcem In vsemu delovnemu ljudstvu!
Pestro in burno je življenje, posebno še mladega človeka. Toliko možnosti, toliko doživetij! Vsaka možnost pa obenem odpira nova in nova vprašanja. Koliko šol, koliko poklicev! Ko pride človek na razpotje, pred odločitev, kateri poklic si naj izbere: kam naj stopi v uk, v katero šolo naj gre...? Bolj ko odrašča, bolj pestro postaja življenje, pestro tudi po svojih vprašanjih, ki jih postavlja pred mladega človeka. To še posebej velja za naš mladi delavski rod, ki mu doslej nismo vedno posvečali prave pozornosti, ali bolje nismo še dovolj prisluhnili njegovemu utripu, ga skušali razumeti, mu pomagati in svetovati. Kakšno je življenje mladih ljudi v delavnici in šoli, doma in v družini, kako si sami ustvarjajo dom, svojo družino, kje si najdejo razvedrilo in veselje? Odslej bi se radi večkrat pomenili tudi o vsem tem.
V novo leto stopamo ob ustvarjenih pogojih za rast življenjske ravni delovnih ljudi, ki smo jih dosegli s težkim delom in trudom. Naj bo v novem letu naša delavska družina še posebno deležna plodov našega dela in naporov.
Pred mladino, posebno pred delavsko mladino so nove naloge v prihodnjem letu. Kot vedno, pričakujemo, da jih bo tudi tokrat izpolnila. Naša skupna naloga pa bodi, poglobiti skrb za njeno lepo in zdravo rast.
Tla Mih poCjanaft
Vsi se veselijo počitnic. Tudi na ljubljanskih vajenskih šolah je vedno več takšnih, ki že nestrpno pričakujejo počitnic. Iz leta v leto raste tudi število fantov iz vajenske lesne šole, ki jih mami »bela opojnost«, da s tovarišem Žitnikom, njihovim vzgojiteljem, odrinejo na bele poljane. Prijazna vasica Sorica je obdana s takimi smučišči, da si začetnik ne more želeti boljših. Seveda ne manjka tudi strmin, primernih za »hude proge«, vrednih tudi najboljših smučarjev, kar jih je med veselimi fanti iz lesne ošle. Dobrih, a še več hrabrih (to je važno!) smučarjev pa ne manjka. Njihovo število je vsako leto večje. Tudi med vajenci drugih strok, ki navdušeno prihajajo v Sorico, vendar ne toliko kot med bodočimi strokovnjaki za lesne izdelke. Kar pa, pravijo, ni niti najmanj čudno: »Bilce« so lesni izdelek, oni pa so iz lesne stroke ... Verjetno je to le hudomušnost tistih, ki jim 'zavidajo, mi rajši verjamemo, da uspeh prihaja tudi tod kot povsod drugod, od pridnosti in ob dobrem učitelju.
Tudi letos bodo mnogi napolniti prostore zadružnega doma v Sorici, a če bodo pretesni, še kakšno učilnico v tamkajšnji šoli, in tako nreživelii dober teden v veselem krogu
(n 'V
ht\
so preskrbeli. Dal je — ne lahko — tisočaka in Gregor ni bil prikrajšan za svoje najlepše doživljaje, čeprav ni imel niti svojih smučarskih hlač in je odšel »v gore« v svojih delovnih hlačah!
Lani je šel že drugič v Sorico. Tudi smučarske hlače si je kupil in ponosen je nanje. No, in letos bo najbrž šel že tretjič. Spet bo lepo. Lani je zelo napredoval. Na »neuradni tekmi« je zasedel šesto mesto v spustu! Samo, samo, da letos ne bi bilo predrago! To bi njemu in še marsikateremu tovarišu preprečilo odhod v Sorico.
Gregor rad igra odbojko, rad plava, posebno pa uživa pozimi na smučeh. A kako priti do smuči, da bi tudi v Ljubljani lahko smučal? O tem razmišlja ob sobotah, ko je »mladinski dežurni« na njihovem plesu. To ne ve. Zdaj se tolaži s tem, da ni snega. Snega pa je dovolj v gorah. Ce bi vsako nedeljo odšel tja, potem bi smučke že potreboval. Pet mesecev v letu. Zaenkrat še to ne more, ker ima premalo časa in še premalo denarja. A ko se bo izučil, potem ne bo več preprek. Lepše je pozimi smučati, kot posedati po zakajenih gostilnah in popivati. To dopoveduje na mladinskih sestankih mladincem. Velik argument, ki mu pomaga pri tem, je prav smučarski tečaj v Sorici.
In kako še drugače preživlja svoj prosti čas? Ali kadi, ali pije? Včasih gre v kino. Kadi in pije pa ne. To je obljubil že pred leti svoji materi. Takrat je bil še otrok. Besedo drži, ker je prepričan, da. je to prav. Cas ima samo ob sobotah in nedeljah, tedaj pa je ali na mladinskem sestanku ali pa dežura na plesnih vajah. Seveda se tudi on zavrti. Tovariši ga imajo radi on pa nje. Ukvarja se s svojimi težavami, uči se, pridno dela in čaka na zimske počitnice, ker smuča res zelo rad!	D. D.
mladih smučarjev. Med njimi bo že tretjič eedemnajstletni Gregor Perper. Pravi veteran! Toda saj ni izjema, skoraj vsi, ki so bili enkrat na smučanju, ne pozabijo tega: kar »abonirajo« se na vse prihodnje tečaje, vse do časa, ko zapustijo šolo.
Gregor se spominja, kako je bilo, ko je prvič odšel na smučanje. Takrat je bil šele prvo leto vajenec pri dobrem mojstru med znanimi vižmarskimi mizarji. Stanoval pa je v Vajenskem domu v Šentvidu.
Pridno se je lotil učenja. V mladinski organizaciji je bil med najboljšimi. Saj je še vedno. Zato je tudi predsednik mladinskega aktiva na šoli. Tudi med najboljšimi učenci Je.
No, tisto leto pa je bilo takole:
Zapadel je sneg, v šoli so vedno več govorili o tečaju, o smučanju, o tem, kako je tam lepo, veselo... Kako, da ne bi zamikalo tudi Gregorja? Toda kako naj bi šel? Saj ne zna smučati. Res, tam na svojem domu, med dolenjskimi griči, se je včasih že smučal. Ne s pravimi smučmi, ampak s takimi, kratkimi, domačimi... Toda tečaj je zato, da se nauči. Torej bi se tudi on naučil! In Smuči? Le kje dobiti smuči. Morda bi se tudi to uredilo, toda bilo je še nekaj. Nekaj kar mu je vzelo vse upe, in to je, denar. Cena za bivanje v Sorici. Da, plačati bi moral 2.500 dinarjev. Od kod naj vzame denar? V družini je pet otrok, vsi <o še nepreskrbljeni, mati pa je sama. Oče, železniški delavec, je padel v partizanih. Gregor dobiva otroški dodatek, tudi štipendijo, še vajenska nagrada je tu, a vendar, to so vsi njegovi dohodki, s katerimi-plačuje stanovanje in hrano v domu, se oblači in krije vse ostale izdatke. Ne, njegovi dohodki niso dovoljevali takšnega razmetavanja, da bi šel v Sorico! Računal je in računal, pa nikakor ni mogel izračunati, tako, da bi lahko lei. »Ne bom šel tn pika!« je odločil.
A vendar je šel. Pomagala je šola. Znižali •o ceno na 1.000 dinarjev — tudi več smuči
(pe&m& 9fHat tako
Vseh trideset vajencev, ki se uče pri »Tesarju«, ve, da ima Peter Hauptman, njihov šestnajstletni tovariš izreden glasbeni dar. V samskem domu, kjer stanuje, je večkrat, ko vzame Peter v roke kitaro, prav veselo. Lepo zaigra, zraven zapoje in kmalu pritegnejo še drugi.
Sindikalna podružnica pri »Tesarju« Ima svoj pevski zbor, v katerem poje tudi Peter. Redno, dvakrat na teden gre na vajo in je močna opora zboru. To se je posebno pokazalo na zadnjem nastopu njihovega zbora, na proslavi 29. novembra v podjetju.
Peter tudi komponira. Nič si ne piše not — ker nima časa. Poglejte, kako je zaseden.
Od sedmih do treh dela, popoldan pa ima učne ure v domu. Vpisati mora v svoj delovni dnevnik vse, kar je napravil tisti dan. Pred kratkim je vpissal in opisal izdelovanje vratnih podbojev — njegov prvi samostojen izdelek. Še učiti se mora, včasih skoči tudi v kino... tako, da se res ne utegne bolj posvetiti umetnosti. Seveda, ne gleda na to tako tragično, saj komponira le ob »posebnih inspiracijah«.
Najbolj je Peter znan.po tem: na melodijo, ki jo sliši in si jo hitro zapomni, napiše kar svoj tekst — ne oziraje.se na to, če je tekst že napisan. Včasih napravi tudi sam kakšno pesem, ki pa jo vzbudi kakšen »večji« dogodek, kot pravi sam, na primer če ga kregajo, on pa ve, da ni ničesar kriv. V tem primeru je pesem žalostna. Zato pa drugič, ob drugačni priliki, napiše veselo pesem. Skoda, da jih nima zbranih. Zna pa jih kar precej na pamet. Med njimi tudi to, ki nam jo je posredovala njegova učiteljica, tovarišica Šušter-šičeva:
PASTIRČEK
To se je takrat zgodilo, ko sem še pastirček bil.
A to veselje je minilo, lepi čas se mi je skril.
in p£e&
Visok, suhljat fant sedi na postelji pred "oknom in se sklanja nad radijskim sprejemnikom. Okoli je polno žic in drobnih predmetov, kdo ve, kako se imenujejo, kar pač spada k radioaparatu... To je Stanko C.
XXX
Bil je naj starejši sin v številni družini. Z desetimi leti je prišel v prvi razred gimnazije. Narediti jih je moral štiri, do štirinajstega leta je šolanje obvezno. Stanko bi lahko bil odličen učenec, če ... Da, če ne bi bil najstarejši .otrok številne družine, če ne bi moral služiti pri sosedovih. Kar se je naučil, se je naučil v šoli, doma ni bilo časa za knjige. Bil pa je bister fant in še učitelji so bili zadovoljni z njim.
Naredil je štiri razrede, dopolnil štirinajst let in starši so se oddahnili. Zdaj pa v uk. Cisto vseeno, v kakšen uk, glavno je, da fant čimprej pride do svojega kruha. Najbližji mojster je bil kovač. Tudi Stanko bi bil postal kovač, če-mu ne bi njegov bivši razrednik svetoval, naj se vpiše v Industrijsko kovinarsko šolo.
Tako je prišel Stanko v mesto. Dobil je štipendijo, stanoval je v domu. Navajen od malega na skromnost je bil prezadovoljen. Ves.se je posvetil učenju — iz knjig in ob strojih.
V družbi pa je bil pretih. Skoraj, da se je izogibal družbe, tovarišev. Če ga je kdo bolj iznenada poklical, je takoj zardel. Bilo mu je prav hudo zaradi tega. Na to je pozabil le tedaj, ko je odšel v sosedno spalnico, kjer so bili starejši sošolci. Med njimi je bil nek mladinec, navdušen radioamater. Vedno je sestavljal radioaparat — in to je začelo zanimati tudi Stanka. Radioaparat, prav zares, kako pa je s to rečjo? Začelo ga je zanimati in Stanko se je vpisal v radioamaterski krožek. Ta njegova odločitev je njega samega kar presenetila. Vendar je vztrajal in v tretjem letniku, to je letos, je v prostem času že popolnoma sam sestavil svoj radioaparat. Ko bi fo vedli doma!
Že davno se je spoprijateljil s tovariši in se odvadil zardevanju. Ponosen je na svoj sprejemnik In ko le more, lovi oddaje radioamaterjev iz različnih držav. Zdaj snuje tudi svoj oddajnik.
Pred dnevi pa je Stanko, takšen.kot je,
Lepi dan se je naznanjal, sonce grelo je toplo, gori v hrib sem se pripravljal in prepeval veselo.
Ko prišel sem v ograd' hitro sem napravil dr-čakal jaz sem z našla oči upiral tja v brv.
Tam čez brv mi priloma moj tovariš s kravico, ognja ne pusti propasti, brska mi v žerjavico.
Tako minilo je popoldne kakor mignil bi z roko, zlati časi, lepi časi, vzel od vas sem že slovo.
Napisal jo je, ko je odhajal v uk. Takrat je bil tako nekoliko žalosten, ko se je poslavljal od breskrbnega življenja. No, kako vam je všeč? Pravi, da bi jih napisal še več, pa nima časa niti za komponiranje, ki ga še bolj veseli. Zdajci pa misli ha gledališče, če bo le vse zmogel, kajti tudi učiti se bo moral, prebrati bo moral kakšno knjigo ...
Moramo pa pripomititi, da nam je Peter zagotovil, da ga izbrani poklic, mizarstvo, veseli, pesmi piše le »kar tako«. D. D.
* nimam ca&a!
Na deveti gimnaziji v Ljubljani so imeli dober pionirski pevski zbor. Prav lepo so zapeli in s svojimi nastopi so navdušili poslušalce. še prav posebno mi je ostal v spominu nastop pred delavci in delavkami v Tobačni tovarni.
Še lani je bila v tem zboru takrat drugo-šolka Slavka Novak. Na tekmovanju pionirskih pevskih zborov v ljubljanskem Unionu je celo neko pesmico sama zapela. Malo je
imela treme, a jo je kar hitro premagala, saj je bila »vajena desk«, nastopala je tudi v igricah. In kdor jo je videl v »Jurčku«, ji ni mogel odrekati smisla za gledališče.
Letos mala Slavka ni več na tej gimnaziji. Odšla je v uk. Zanimalo me je, kakšen poklic si je izbrala, ali še vedno rada poje ali še sodeluje v pevskih zborih. Poiskal sem jo na domu v Rezijanski ulici, kjer stanuje s starši, mlajšo sestro in bratom. Mati gospodinji, oče je progovni delavec. Stopil sem v majhno kuhinjo in povprašal po Slavki. NI je bilo doma, toda zvedel sem, kje je. Tisti dah je bila v šoli, dmela je praktični pouk. Uči se za frizerko. Ta poklic jo je veselil in starši ji niso nasprotovali. Ali še poje kaj? Da, doma večkrat zapoje, toda ni v nobenem zboru. Nima časa, pa še tako mlada je ...
Slavko, deklico z živahnimi črnimi očmi in otroško frizuro, ki pa je pravzaprav frizura ala Gina Lollobrigida, ki pa pri njenih štirinajst in pol letih še ne deluje filmsko, sem končno našel v šolskem salonu pri praktični vaji. Prišla je v predsobo, ki je tudi njihova učilnica, z glavnikom v roki, se malo začudila mojemu vprašanju »kaj dela v prostem času?« se zresnila in mi povedala naslednje:
»V prostem času? Saj ga nimam. Vstanem ob šestih, od sedmih do pol enih sem na delu, popoldne od tričetrt na tri do pol sedmih pa spet. Takšen je moj poklic. Zraven imam še šolo, moram se učiti. Prosta sem ob nedeljah, takrat pa si moram kaj zašiti, malo pojnagati mami pri gospodinjstvu, prijeti za ročno delo. Včasih grem ob nedeljah tudi v kino (najrajši gledam kavbojske filme in tudi ljubezenske). Kje" se udejstvujem? Zelo rada bi pela v pevskem zboru, a ga na šoli nimamo. Saj ne.vem, kje bi lahko sodelovala. Razvedrila? Včasih kaj preberem in nič drugega. Ostali sošolci in sošolke? V glavnem živijo tako kot jaz, starejše hodijo na ples...«
XXX
Nisem mogel napisati to, kar sem iskal. Iskal sem »izredno snov«, zanimivo zgodbo a se mi je ni posrečilo najti. Opisal pa sem zgodbo, značilno za mnogo mladih fantov in deklet, ki odidejo iz srednje šole v poklic ali pa v druge strokovne šole. Vse premalo vodijo takšno mladino. Ko si pa začno iskati razvedrila sami, ga vse prepogosto ne najdejo. Vsaj pravega ne. ,	D. D.
postal predmet anekdote, ki kroži po njegovi šoli. Tako kot se je navadil fantov, pa se še vedno izogiba deklet. Na šoli imajo plesne vaje in fantje se vrste v dežurstvo ob vratih, v garderobi drug za drugim. Tudi Stanko je dostikrat v treh letih prišel na vrsto. Sprejemal je plašče in čakal na konec plesa, da jim jih je vračal. Plesal pa ni — saj ni znal. A tako potihem si je le želel plesati. Lahko bi plesal, se spoznaval z dekleti. Ni se mogel odločiti, ni mogel začeti.
Pred kratkim se je vendarle odločil in po prvem večeru je kar dobro plesal. A ni se navdušii. Tovarišem je rekel; da je vendarle bolj zanimivo sestavljati in razstavljati radioaparat ,kot pa plesati!.	D. D.
Kadar je Juzova šla po mleko ali pa je skočila k sosedi po najnovejše vesti, je vselej opozarjala hčerko, naj bo previdna in budna.
»Draga Irenka,« ji je naročila, »velika in pametna deklica si že. Jaz grem samo za minutko ven, ti pa se medtem igraj. Pridem kmalu, če kdo pozvoni, ne odpri nikomur!«
Irenka je razumno kimala z glavo. . Če pa je kdo. pozvonil, je vseeno prislonila k vratom stol, da bi lahko prišla do ključavnice, in je odprla vrata.
Ko se je mati vračala, ji je hčerkica zmagoslavno dala pismo, ki ga je prinesel pismonoša, ali pa je pripovedovala, kaj je kdo naročil.
Juzova je sprevidela, da teorija brez prakse nič ne pomeni. Zato je nekoč, ko je odšla zdoma, minuto počakala za vrati, potem pa pozvonila. Ko se je zaslišal glasek »Kdo je?« — je rekla z nizkim glasom: »Bavbav«. *
Irenka je takoj odprla vrata, ker je zelo želela videti bavbava, ki ima prav tak glas kot mama.
Juzova je vstopila, se delala Rot da težko diha, in jo začela oštevati:
»Kaj si storila, hčerkica! Tukaj za vrati je bihstrašen bavbav in je že kazal velike zobe. Dobro, da sem prišla ob pravem času!«
»Morda pa je bil pismonoša?« je spraševala Irenka. »Tak z brki! Ali pa dimnikar?«
»Ne, Irenka, to je bil bavbav,« jo je prepričevala mati.
»Ne, govoril je kot ti,« je vztrajala hčerkica.
»To je napravil zato, da bi ti mislila, da ni bavbav.«
No, spričo takega vzgajanja je bila Irenka že v kratkem času prepričana, da se sprehajajo pred vrati same pošasti. Kadar je mama odšla, potem pa je kdo pozvonil, je sedela tiho in komaj se je upala dihati.
Nekoč je Juzova spet šla po opravkih. Ko se je vrnila, je ugotovila, da je pozabila ključe doma. Prišla je do vrat, pozvonila in počakala. Ko se ni nihče oglasil, je potrkala ln sladko spregovorila:
»Irenka, odpri!«
Za vrati je bilo tiho kot v grobnici.
Mati je sprevidela, da dela otrok tako kot ga je naučila. Znova je potrkala ln rekla:
»Irenka, odpri, ključe sem pozabila, razumeš?«
»Pojdi proč, bavbav!« se je slišalo za vrati.
»Jaz nisem bavbav, temveč tvoja mamica,« je proseče rekla Juzova.
»Tako lahko reče vsak bavbav,« je pametno odgovorila Irenka.
Tedaj je Juzova izgubila potrpljenje. Začela je tolči po vratih ln kričati:
»Ce takoj ne odpreš, ti jih bom nekaj naložilal«
Vendar te besede po era! stran! niso bile preveč ostre, po drugi strani pa tudi čiste odveč, saj ni mogoče pretepsti otroka, ki se je zaklenil.
Iranki se je zazdelo, da mora biti to po' za vrati še prav posebno nadležen bavbav Začela je rjoveti in kričati: »Mamica, kje si!« Mamica pa je za vrati odgovorila: »Tukaj sem!« Vendar Irenka temu ni verjela in je
še bolj rjovela, kar je strašno razjezilo mater, ki je zato še bolj tolkla po vratih.
Namah je Irena utihnila, potem" je zahlipala. Nato je nastala tišina.
»Moj bog!« je zakričala Juzova.
Ko so s pomočjo sosedov vlomili vrata, je mati planila v predsobo in zagledala na tleh bledo Irenko.
»Oj, z otrokom se je nekaj zgodilo!« je zakričala in se vrgla k Ireni.
J- ros, pod Irenko je bila lužica.
(Iz češčine prevedla Jožica)
Oi &o£edo, Četo Cepo mCado
. (Narodna s Pečic na Koroškem)
Oj kole — kole — koledo leto lepo mlado, da bi prav veselo blo imelo mastno brado!
Oj kole — kole — koledo!
Oj kole — kole — koledo leto lepo mlado, da bi nam pomnožilo naše ovčje stado!
Oj kole — kole — koledo!
Oj kole — kole — koledo, leto lepo mlado, da bi mučeče sladko nam porosilo brado!
Oj kole — kole — koledo!
1. JANUAR 1957 ® ST. 1—2
USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
»DELAVSKA ENOTNOST«
E n ovrvna žičnica
trosi žičnice je torej odvisna ti omogočil hitrejše potovanje, od hitrosti vstopanja in izsto- Po nekaj mesecih je našel iz-panja potnikov. Tako počasno virno rešitev. Po enovrvni žici potovanje pa je v hudem mra- sedeži prosto tečejo, le na po-zu prav gotovo neprijetno, stajah se avtomatično izključi-Prav zavoljo vsega tega je za- jo. Podobne naprave so v Ino-čel inženir Kostenapfel v zemstvu precej drage, poleg Ljubljani razmišljati, kako bi tega pa tudi slabše izvedene, tako napravo izboljšal in hkra-
ČUDNI PATENTI
»Ne vem, koliko časa bom še hodil v planine. Sapa mi že kar pošteno nagaja«. Takle ali pcdcben pogovor večkrat slišimo. Ljubitelji gora se večkat sprašujejo, kaj-bo potem, ko jim bodo noge odpovedale in ne bodo več mogli med kamniške vrhove. Vendar smo v današnjem času že uspeli približati gore obiskovalcem. Pri nas res nimamo ne vem koliko žičnic, vendar lahko zapišemo. da je začetni korak že storjen. S tem smo ugodili ne samo številnim starejšim gornikom, temveč tudi mladim ljudem, katerim hoja v gore »vzame« precej časa. še do nedavnega smo imeli take turistične žičnice, ki imajo vgrajene stVeke in pri katerih je vstopanje in izstopanje mogoče samo med vožnjo. Celotna hi-
Brata Uroš ln Miloš Gulič iz Beograda sta konstruktorja »Tovarne parnih kotlov« v Zagrebu. Izumila sta posebno napravo za čiščenje plinov v dimniku, saj pogosto drobni delčki v parnih kotlih povzročijo okvaro na celotni napravi. Veliko njunih izumov 'že proizvajajo serijsko.
Koristen je Izum inž. Marln-kowica, ki je izdelala posebno
signalno napravo. Kakšna pa je njena prednost? Ce se na primer v bližini naprave nahaja železniška lokomotiva, signal avtomatično pokaže, da je tir zaseden. Kadar pa vlak odpelje z območja signalne naprave, pa ta pokaže, da Je tir prost.
Beograjski inženir Glokovič pa je izdelala električni aparat, s katerim lahko uničujemo bilkam škodljive žuželke.
V vročih poletnih mesecih so bregovi naših rek polni kopalcev. Kako bi tudi ne bili. V mestnih in industrijskih središčih je le malo kopališč, kopanje sredi penečih valov pa je tako prijetno. Zlasti otroci radi čofotajo po plitki deroči vodi. Toda neredko se marsikateri kopalec zjezi, ker je voda
ZS VSAKEGA NEKAJ
DOMAČI AZBEST
Z domačim žerjavom nosilnosti 1200 kg smo olajšali spravljanje lesa v dolino. Žični žerjav je delo inž. Aleksandra Kostenapfelna
Nič manj niso zanimivi izumi tehnikov, zdravnikov, kemikov. Nek izumitelj Iz Valjeva je Iznašel sredstvo za pogozdovanje z zračnim avtomatskim orožjem. V Zemunu le nekdo izdelal pisalni stroj, ki je tako prirejen, da se da pisat' na kartonu in na platnicah knjig, je orijavll fotogramofona.
vlaken. Ta metoda se pri nas n: obnesla. Vlakna so se v tem postopku strgala. V zavodu so spoznali, da bodo morali dobiti' na kak drug način iz materiala vlakna, ki bi bila sposobna za predelavo. Preteklo je precej časa, strokovnjaki pa so končno spoznali, da morajo zamenjati trdni postopek z vodnim. Izumili so poseben \ odni mlin. Rud., so n a'prej očistili, nato zmehčali in v vodnem mešalcu, ki deluje 'z izredno jakostjo, ločili vlakna od ostale mase. Vlakna so kasneje posušili. S tem da jim je uspelo tako razvlakniti azbest, so lahko začeli razmišljati, kako bodo azbest naprej predelovali. Odpirati so se začela vrata do zdaj neznane industrijske dejavnosti.
Vlakna, ki so jih v takem postopku dobili, so skratka dolga in srednja. Tak različen material pa se lahko uporablja v različne namene. Pa poglejmo kaj so strokovnjaki ugotovili.
Iz kratkega materiala lahko
izdelujemo pohodne plošče m to v različnih barvah. Posebnost takih plošč je v tem, da jih lahko žagamo, oblamo, zabijamo, to se pravi, lahko jih obdelujemo prav tako kot les. Ta material je cenejši od običajnega lesa in glede uporabe je bolj praktičen kot lesonit in polivinil. Ker ga "lahko izdelamo v raznih barvah, bo po praktični razporeditvi barv tudi lep okras v modemih in sodobnih stanovanjih. Drug proizvod iz tega kratkega materiala je brizganj azbest. Le— tega danes že uporabljajo v Tovarni vagonov v Smederevski Palanki.
Srednja vlakna. Te uporabljamo za izdelovanje azbestne lepenke. To je zelo važna surovina za avtomobilsko industrijo, radijsko in elektroindustrijo. Se do nedavnega smo morali uvoziti za potrebe električne in radijske industrije precej azbestne lepenke. Zdaj pa bomo lahko, kakor iz-gleda, popolnoma krili domače potrebe.*. Letno bomo proizvedli 6.000 ton lepenke. Strokovnjaki pa menijo, da se bo proizvodnja v naslednjih letih še dvignila, tako da bomo kmalu izdelovali 1.200 ton azbestne lepenke. Obenem pa bomo to surovino tudi izvažali. Azbestno lepenko bodo izdelovali v Količevem in Straga-ri v Srbiji.
Z novim postopkom in s pridobivanjem domačega azbesta
smo se osamosvojili od uvoza tistega azbestnega materiala, ki ga uporabljajo podjetja salonitne industrije.
Ostalo nam je samo še tretje področje. To se pravi, povedati moramo, kaj izdelujemo iz dolgih azbestnih vlaken. Precej truda je bilo, preden so v zavodu dognali, da lahko s pomočjo dolgih vlaken izdelajo kopico tekstilnih proizvodov. Prav gotovo so nam strokovnjaki napravili veliko uslugo, ker so razmotrili to tretje, do pred kratkim še neraziskano področje.
v
Če smo že v uvodu začeli z rudnikom, pa še tako končajmo. Nedvomno je velik uspeh, da smo spoznali vse lastnosti domačega azbesta in ugotovili, v kakšne namene ga lahko uporabljamo. Izkoriščanje rudnika v Stragari se je pravzaprav zdaj šele začelo. Toda že se slišijo glasovi, naj omejijo potrošnjo rude v nekaterih področjih, sicer bomo prehitro porabili vso azbestno rudo, za katero so nekdaj vsi govorili, da je zanič in da je v Jugoslaviji ne bomo mogli koristno uporabiti.
Jv
0 Umazana tekočine o Cista tekoč/no
• (jošča
Skica predstavlja centrifugalni ločilnik, izum inž. Marinčka iz Ljubljane
Odcejanje betona
Sonce sije že dva dni, vendar je na dvorišču šo .vedno voda-Izgieda, da je počila kanalizacijska cev. Nj kazalo drugega, na dvorišču so zadonele lopate in krampi, delavci so prekopali že precej zemlje, vendar niso našli mesta, kjer naj Oj cev puščala. Med delom so se tudi pogovarjali.
»Slabe so te cevi,« reže prvi delavec. »Nič niso slabe, stare so«, mu ni hotel biti dolžan drugi. »Pravim ti, slabe se, za nič.« Besedna igra se je nadaljevala pa tud] kopanje in Premetavanje zemlje. NJihov trud ni bil zaman.
»Ta cev pa je res slaba. Lahko bi bila bolj kvalitetno 'zde. lana,« tako je priznal prvi so besednik.
Morda so tako sodili o tem tudi strokovnjaki inženir Marinček, inž, Ferlan in inž, Mi-lojevie takrat, ko »o še razmišljali, kako bi se izognil] pogostim okvaram na kaniVzacij-skih ceveh. V s] triie so dobro poznali lastnost betona, k[ je v tem, da če iz njega Izsesamo vodo, postane trd in sposoben proti različnim spremembam. Inženir Ferjan pravi, da jim le ta zadeva delala precej preglavic. »Stvar niti ni tako enostavna, kakor smo s| morda mi sprva predstavljali. Naposled smo prišli do rešitve. Aktivizi-rali smo opaž. Opaž je namreč sposoben, da izsesa vodo iz svežega odlitka betona. Rekel sem,
da gmo akti vizir v!i opaž, ali bolje povedano, postavili smo ga v podtlak. Tako smo odcedili vodo iz odlitka, odlitek pozneje posušili in površino zamazal] s cementom-«
V zahodnih evropskih deželah delajo že dalj časa po podobnem postopku. Z našo izvirno idejo smo izboljšali kakovost cevi. »Mestna kanalizacija« v Ljubljani je položila cevi, izdelane po novem postopku, v smer' od
Titove ceste proti Litostroju in upamo, da se bodo dobro obnesle. Cevi so cenejše za 10 do 15n/». Novi postopek odcejeva-nja tra-ia le eno uro. v dveh dneh pa lahko cevi že uporabimo.
Tu b] bilo treba zapisati tudi to, da so v Zavodu za raziskavo materiala, lcjer so postopek praktično izvedli, vzgojili vrsto delavcev, ki danes obvladajo vso tehniko odccjcvania betona.
Odsesavanje vode je končano. Beton je dovolj trden že čez pol ure. Opaž razdero in ga lahko uporabijo še večkrat
2IČNI ŽERJAV
Samo pomislimo, kakšno težavno delo so morali nekdaj opravljati gozdarji, kadar so spravljali les v dolino. Koliko je bilo nesreč ob drčah! Včasih je zadostovala majhna neprevidnost in delavca so zasuli dolgi težki hlodi.
V tujih deželah, zlasti v Švici, imajo že precej tran-portnih žerjavov. Pri vseh teh žerjavih, Id jih danes poznamo, pa je treba še precej delovnih rok. Za naš domači žični žerjav lahko rečemo, da pomeni v tem pogledu korak naprej, saj mu strežejo le trije delavci. Po jekleni vrvi drsi maček s tovorom, težkim do 1.200 kilogramov. Celotno napravo lahko postavijo v razdalji 1-200 metrov v pičlih šestih dnevih. Delovanje žerjava je docela enostavno. Maček zagrabi les, ga vleče nekaj časa po zemlji, nato pa ga dvigne v zrak. Les lahko spustijo na poljubno mesto na tla.
Slavko Smolej: Zima
Centrifugalni ločilnik
umazana in polna drobnih delcev. To je prav pogost pojav v bližini velikih tovarn. Strokovnjaki to dobro vedo in to je tudi dobro vedel tovariš Marinček, inženir »Zavoda za raziskovanje materiala,« Naneslo je, da je bil na potovanju v Švici. Ta dežela je industrijsko zelo razvita. Obiskal je več tovarn in se s stanovskimi tovariši pogovarjal o tem in onem. Ob neki tovarni je oparil velike bazene in naprave, s katerimi so vodo v bazenih očiščevali. Tehničnega direktorja tovarne je pobaral, kako to, da v dvajsetem stoletju, ko je tehnika doživela v vsem svetu tako velik napredek, še vedno uporabljajo tak zastarel postopek za čiščenje vode. Inženir mu je malo zares, malo pa za šalo dejal: »Govoriti je lahko, poskusite sami. Morda boste izumili kako novo napravo«.
Teh besed pa kakor izgieda inženir Marinček ni razumel samo kot šalo. Dolgo časa je razmišljal, kako bi prišel temu kočljivemu vprašanju na kraj. Kadar je imel le malo časa, je mislil samo na naše »umazane« reke. Končno se mu je poredila misel. Vrtenje, na podlagi vrtenja bo rešen problem. Zdaj je šele lahko začel z delom. Risal je, računal in spet risal. Večkrat je obupal nad svojimi skicami, zaprl jih je v predal in ga zaklenil. Po nekaj dnevih jih je spet vzel v roke in začel znova. Meseci so pretekli, leto je bilo naokrog, in nekoga meglenega .jutra, ko je stopal proti zavodu, se je spomnil na laboratorijsko centrifugo Spomnil se je tiste, že vsem gimnazijcem dobro znane priprave, ki ima dve prosto ležeči majhni cevki — epruveti, kateri pa z vrtenjem spravimo v vodoraven položaj.
Samo dve luknjici bi zvrtal na kraju epruvete in kadar bi celo napravo z vsebino vred zavrtel, bi trdni delci zaradi fizikalnega zakona o centrifugalni sili odleteli iz teh epruvet. Zdaj je šele začel z laboratorijsko izdelavo cen Irifu-galnega ločnika. Tako se pravzaprav imenuje nova naprava.
Centrifugalni ločilnik, bodo s pridom uopnabljaii na primer v Trbovljah in povsod tam, kjer bodo hoteli očistiti vodo črnih, umazanih cfelcev, to se pravi tistih delcev, katerih specifična teža je večja od specifičnosti teže vode. Izumitelj pravi, da bo zmogljivost ločil-nika različne. Na vsak način bo ta odvisna od vrste materiala, pa tudi od primesi, ki so v vodi.
Inženir Marinček se zdaj pripravlja na palindustrijsko izdelavo in upe, da . uspeh ne bo izostal.
NEOBIČAJNA MOKRA
VODI
Ce bi hotel) samo našteti vse najbolj zanimive in praktične izume, bi morali napisati več milijonov imen. Težko Pa bi ocenili, kateri izum; so najbolj praktični in Hudem potrebni v vsakdanjem življenju.
Ali vas dragi brale; na primer zanima, kako izgieda posebna ključavnica brez 'ključa, ali pa čoln, katerega lahko prenašamo v roki? Morda pa neobičajen izum dr. Krajnčinoviča iz Zagreba, ki se je dokopal do postopka za proizvodnjo preparata, s katerim hitro pogasimo vsak požar. Strokovnjak je gvoi preparat imenoval »mokra voda«, katerega lahko uporabljamo pri gašenju gorečega sena, suhega listja, raznega tekstilnega materiala in ostalih vnetljivih snovi.
Za našo Industrijo, ki predeluje azbest, lahko rečemo, da je zelo mlada in brez kakršnih koli večjih izkušenj. Pred vojno smo tako kot v ostalih gospodarskih panogah v azbestni industriji le malo napredovali. Po vojni smo se znašli pred kopico težko rešljivih vprašanj. Posebno smo bili v težkem položaju glede izkoriščanja azbestne rude v makedonskem rudniku »Stragari.« Naši strokovnjaki sprva niso vedeli, kakšne predelovalne metode bi se lotili. Poklicali so strokovnjake — ke-kemike iz inozemstva, Ti so si dodobra ogledali rudnik, proučili že znane predelovalne metode in naposled svetovali, naj rudnik opustijo.
V zavodu za raziskavo materiala v Ljubljani pa niso obupali. Vedeli so, da lahko azbest uporabljamo v razne namene, samo predelovalni postopek bi morali odgovarjajoče urediti. Kmalu so ugotovili vse posebnosti, ki jih ima rudnik glede na nastanek in vpliv materiala, ki prihaja v
Tudi to žičnico je skonstruiral inž. Kostenapfel iz Ljubljane. Z njo si bodo naši gorniki pri smučanju lahko dosti pomagali
dotik z azbestom. Zanimivo je tudi to, da so v' teku znanstvenih proučevanj govorili nekate ri tehnični strokovnjaki v zamejstvu, da te rude nikdar ne bomo mogli uporabljati.
Običajni predelovalni način azbestne rude je suha predelava s troji, ki material raz-vlakmjo v posamezne jačine
pravi, da e projekcijskim globusom lahko ponazarja vse možne vrste kartografskih projekcij. Globus je v zadnjem času tako izpopolnjen, da učencem na nazoren način pokaže, kako se
Projekcijski globus
Sprašujete me, zakaj sem se začel ukvarjati z mislijo, da bi izdelal praktično učilo. Ze precej let razlagam dijakom zemljepis. Opazil pa sem, da me učenci niso vedno najbolje razu-meti Zemljepis je pač tak predmet, katerega se ne da vedno naučiti na pamet. Zlasti v prvem razredu, ko razlagam osnovne pojme geografije, nisem mogel svojim dijakom dovolj prepričljivo povedati vsega tistega, kar geografi vemo o kartografskih projekcijah. Prvošolčki so me začudeno gledali, meni pa je bilo težko, ker jim nisem mogel praktično pokazati, zakaj pride pri projeciranju zemeljske površine na geografskih kartah do določenih spačenj.
Nekaj mesecev sem premišljal, pregledal sem vso tovrstno tujo literaturo, toda ugotovil sem, da imajo v zamejstvu samo prosojne globuse, ki pa so osvetljeni. Morda sem se prav takrat spomnil, da bi lahko to učilo Izpopolnil. Iz žice sem izdelal globus, napravil sem vzporednike in poldnevnike. Na to mrežo pa sem nalepil, morda sc čudno sliši, vse kontinente, ki sem jih izdelal iz polivinila. V sredino tega vrtljivega globusa sem pritrdil svetilko in učilo je bilo gotovo.
Zdaj pri pouku zatemnim učilnico, prižem svetilko in na steni ie projekcija zemeljske površine'. Profesor Tone Oblak, ki je avtor tega izuma,
meri zemeljska dolžina in pa širina. Prav tako si z učilom pomaga pri razlagi sončnih poti v različnih letnih časih, pri konstrukciji in uporabi koordinatnih orientacijskih sistemov.
Učilo bodo začeli izdelovati v podjetja za učila. Izumitelj upa, da bo s tem napravil uslugo vsem predavateljem zemljepisa, kajti vzgojitelji so zares zadovoljni, če lahko naši mladini razložijo učno snov tako, da jo bo ta zares razumela.
Pri pouku pogrešajo profesorji in vzgojitelji praktičnih učil. To vrzel je delno izpopolnil projekcijski globus, ki ga je izumil profesor Tone Oblak
iz Ljubljane
-.DELAVSKA ENOTNOST*-
USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
1. JANUAR 1957 @ gT. 1—2
Kako pišem za mladino?
Tone Seliškar je naš dober snanec. Bil je urednik našega lista in še zdaj v njem sodeluje. Dobila sva se. v našem uredništvu. Potožil m.j je o bolezni, ki ga tare. da zairadj nje ne more pisati kot bi rad. Nemirno je hodil po sobi in mi pripovedoval, da pripravlja kar dvoje del ta izdajo: »Prvi dnevi« se bo Imenovala povesi, ki bo najbrž tzfla v zbirki Prešernove družbe. V njej bo opisal prve dni vojne, življenje v prostovoljskih legijah, ki so se v Karlovcu ra-z očara ne razšle. Komaj peit dni je bila vojna, vendar so se že vojaki opredeljevali. V povesti bo opisal skupinico vojakov, ki so skušali braniti svojo domovino. a so se naposled razočarani, razšli,
V drugi knjigi se bo pisatelj oddolžil svojim najzvestejšim prijateljem — pionirjem. Zanje bo pripravil novo povesit »Vrtiljak«. V njej bo popisal življenje siromašne komedijantske družine, ki potuje iz kraja v kraj, rast mladega fantka v odličnega artista, ki na svoj način koristi ljudem s svojo artistično umetnostjo.
Govorila sva še o njegovih delih, ki so izšla že pred vojno. Zanimalo me je, kako je z Rudijem, ki sem ga mlad tako rad prebiral.
»Izšel, bo prenovljen,« mi je pripovedoval. »Knjiga je zdaj precej zajetnejša in v njej bo zaprepadena usoda slovenskega izseljenstva.. Morda izide že v nekaj dneh.*
Videl sem, da o svojih mladinskih delih govori s posebno
Ijivosti sprejemanja mladostnika. Zavedam se, da v dobri mladinski knjigi ne sme biti šolskega modrovanja, ne sme biti stilnih dolgoveznosti in starčevske
etike. kajti otrok hoče v knjigi dejanj in v dejanjih vse dobro in slabo, kar se na svetu godi. Ko je Oton Zupančič 1. 1911 ocenjeval »Pravljice« Milčinskega, je napisal: »Resničen je tisti, že tolikokrat ponovljen Izrek, da' je iz Slovstva najboljše komaj dobro z» deco. To mislim tako, da gre otrok s svojim instinktom vsak; knjigi, ki jo dobi v roke, naravnost do jedra, kakor gre čebela vsaki cvetlici naravnost do medu.«
2. Kaj mislim „ razvoju povojne mladinske književnosti in o njeni bodočnosti?
Pred vojno jo bila v Sloveniji že prav dobro organizirana Mladinska matica, ki je sistematično izdajala dobre "mladinske knjige v množičnih izdajah. P0 vojni so se tudi mladinski knjigi na stečaj odprla vrata, čeprav je mladinska književnost še danes v primeri z drugo književnostjo še precej zapostavljena in slabše vrednotena kot ostale. Kdove kako visokega vzpona mladinska književnost tudii po voljmj n; dosegla. Prevodi še vedno prevladujejo, a dobrih originalov primanjkuje. Kje iskati vzrokov za to? Verjetno zato. ker miselnost novega socialnega reda še ni zajela tvornosti pisateljev za novo mladinsko .snov, najbrž pa tudi iz vzroka, ki sem ga zgoraj omenil. O mladinski književnosti se malo a:li pa sploh nič ne piše. kritika jo v obče zanemarja, pri vseh razpisih in nagradah mladinska knjiga skoraj da nima meista. Zato so tu ovire, k,- zavirajo mladinski knjigi tisti razvoj, kakršnega bi želeli. Resnica pa je, da ima .roladSoska književnost danes vse možnosti, da se .široko raz,mahne. Mladinske založbe se trudijo, to moram priznati dia pride čim več dobrih mladinskih knjig na trg, čeprav je prav zairadj pomanjkanja dobrih originalov na knjižnem tržišču še mnogo mladinske. literature, za katero bi bilo bolje, dia je ne bi tiskali. Tud; precej šund literature je že pr; nas in ponekod — zlasti na Hrvatskiem M v Srbiji — jo celo farsi rajo zlest-; z uvoženimi stripi, k; zastrupljajo mladega človeka. Socialističnemu človeku tega res ni treba in potrebno bo misliti na bolj uspešen boj proti temu legalnemu razpečavanju strupov za mlada srca.
O skorji kruha na tujem
ljubeznijo. Vesel je, da jih mladi radi prebirajo. Za.l pa mu je, da njegove knjige drugod bolj cenijo kot pa doma. Tako bodo v Sarajevu začeli izdajati njegova zbrana mladinska dela v dvanajstih knjigah.
»In ravno danes,« mi je povedal, »sem dobil pismo iz Nove Zelandije. V angleščini bodo ponatisnili Bratovščino Sinjega galeba.«
Tone Seliškar j,e znan mladinski pisatelj. Piisatj za mladino pa ni lahko. On ima o tem bogate izkušnje. Zastavil sem mu še dvojo vprašanj in nanje mi je takole odgovoril:
1. Kako pišem za mladino?
Odgovor na to vprašanje je pravzaprav težak ali je pa vprašanje tako obširno, da je nanj težko odgovoriti. Za mladino pišem predvsem zato. ker me veseli, zato ker sam uživam pri tem. pa tudii zato. da povem mladini, kair mi leži na Srcu in naposled še zaradi tega, ker je mladina mnogo bolj hvaležen prijatelj dobre knjige kot odrasel človek in še zaradi tega, ker manjka mladinski književnosti mnogo tega, kar še ni z umetniško besedo izrečenega in napisanega. V Sloveniji se vsako šolsko leto nauči brati približno 30.000 otrok. In če pride takemu otroku dobra mladinska knjiga v roke, ga bo prevzela bo ob dobrih mladinskih knjigah doraščal v velikega prijatelja knjig, ki ga bodo spremljale vse d0 groba. Pri nas v Sloveniji ima mladinska književnost že trdno osnovo, saj so vsi veliki slovenski pisatelji pisal; tudi za mladino (Levstik, Stritar, Zupančič. Prežihov Vo-ranc. Miško Kranjec in mnogi drugi), tako da je naši mladinski književnosti že dana trdna umetniška osnova, brez katere dobre mladinske literature sploh ni.
Kako pišem za mladino? Najbrž tako kot vsak pisatelj! Posegam nazaj v svoja mladostne leta in ocenjujem motiv in snov z miselnostjo mladostnika, kajti za mladino pisati n; lahka stvar. Kdor piše 'za mladino, se mora zavedati, da doživlja otrok sleherno napisano snov drugače kot odrasel človek, doživlja jo predvsem s srcem, zato jo doživlja prisrčno, elementarno in v okviru svoje bujne otroške ali mladostniške domišljije. Ko sem na primer pisal knjigo »Bratovščina Sinjega galeba«, sem vsako poglavje sproti bral svojima dvema sinovoma- ki sta bila tedaj stara 10 do 14 let. Ze z njunega obraza sem razbral, kaiko sprejemata snov. Ce.je splahnila iz njunih oči Iskrivost in so jjima oči nekako ugasnile, sem vedel, da nekaj v poglavju ni prav postavljeno. Zato sem se z njuno pomočjo zamislil-v napisano poglavje in prav kmalu našel neskladnost med tvornostjo odraslega in z obsegom zmog-
Pisatelja Ingoliča sem našel v delovni sobi, ko je ravno izbiral odlomek iz novele za oddajo v radiu Beograd. Tožil je, da mu je žal, ker je obljubil, kajti težko je iz novele iztrgati zaključen odlomek, ki mora biti dolg ravno sedem strani, da 'bo primeren za oddajo v radiu. Tako sva brez dolgih uvodov začela razgovor o njegovem delu. Bral -sem, sam ne vem kje, da pisatelj Ingolič za svoja dela skrbno zbira gradivo, se rszgovarja z ljudmi in šele, ko zbere dovolj podatkov in vtisov, šele takrat se loti pisanja. Prav zato imajo njegova dela tudi precejšnjo zgodovinsko vrednost, saj v njih obravnava določene probleme, ki so skoraj veren odraz časa, okolja in razmer.
Povedal mi je, da je te dni izšla pri Kmečki knjigi njegova povest Ugasla dolina, v kateri opisuje konec prevaljske železarne, ki je bila pred sto leti največja železarna v Avstriji. Izdelovala je tračnice in pošiljali so jih po vsem svetu. Kmalu pa so nastopile krize, železarno je prevzela delniška družba Alpine Montan Gesel-schaft z željo, da bi jo postopoma uničila in ustvarila močno železarsko podjetje v Le-obnu. Leta 1Š99 je železarna prenehala z delom in delavci so se nenadoma znašli na cesti. In prav to pomlad, ko so v Prevalju pogasil peči, opisuje pisatelj v svoji povesti. Delavci so morali po svetu in pisatelja je začelo zanimati, kako so se znašli v novih prilikah, v novem okolju. Komaj je končal to povest, že se je v njem porodila dčuga. In prav zaradi te povesti sem ga obiskal,
Knjiga, ki bo izšla v tem letu, bo pravzaprav organsko nadaljevanje te povesti. V njej bo pisatelj opisal naše izseljence v severnofrancoskib rudnikih, ljudi, ki so morali po veliki stavki leta 1923 in tudi že prej poiskati kruh na tujem. Zaradi te knjige je med letošnjimi počitnicami obiskal naše rojake v Franciji, razgo-varjal se je z njimi in v njem je rasla zgodba romana. Kasneje je bil tudi v zasavskih revirjih, obiskal je izseljence, ki so se vrnili iz Francije v domovino, skušal je čimbolj spoznati te ljudi in tudi njihovo delo.
Dolgo sva govorila o naših izseljencih, o njihovem svoj-
stvenem položaju in življenju v Franciji, o njihovih otrocih, ki pozabljajo na domovino svojih staršev In razdvojenosti naših izseljencev, ki žive v tujem svetu. Ne morejo pa se odtrgati od svojih otrok, da bi odšli nazaj v svoje rojstne kraje.
Težko je govoriti o delu, ki šele nastaja, o knjigi, ki še ni dobila svoje dokončne podobe. To mi je povedal pisatelj Ingolič, to sefn zvedel skoraj pri vseh naših književnikih. Končno pa tudi ni bil naš namen, da bi podrobneje opisovali zgodbe, glavne junake in okolje, v katerem se zgodbe dogajajo. Naša želja js bila, da bralce v skopih potezah se-
znanimo z delom naših književnikov, z načinom njihovega ustvarjanja, z načrti in opozorimo na knjige, ki nam jih bo prineslo novo leto.
Pisatelj Ingolič se za-veda odgovornosti svojega pisanja. Skrben je, temeljit in v tej črti spominja na velikega romanopisca Flauberta, ki je skrbno preveril vsako besedo, ki jo je zapisal Zal zaradi svojega poklica nima dovolj časa, da bi lahko vse delo opravil tako vestno kot bi želel. Prav zaradi tega bolj trpi njegova oblikovna kot pa vsebinska stran napisanih del. Mnenje kritikov o njegovih delih je različno. Toda nečesa mu ne more nihče odrekati; z vsako novo knjigo nas popelje v doslej neznano okolje in v vsakem večjem delu opiše delček življenja, ki nam je bil doslej neznan. In prav to daje njegovim knjigam posebno pomembnost.
Aktualna politična drama
Vedno se mu je mudilo. Kadarkoli sem ga srečal na cesti, zmeraj je nekam hitel. In če sem skušal z njim pokramljati, že se mi je izvil, da mora v gledališče ali na to in ono sejo; če /sem ga poprosil za sestavek, mi je potožil, da , ima že preveč obveznosti drugje in da ne utegne. Potem mi je potožil še zaradi srca; zazdelo se mi je, da se je te bolezni nalezel v gledališču, kjer igrači skoraj ne morejo živeti, ne da bi bili bolni.
Končno mi je le uspelo, da sva se domenila za serianek. Prišel sem k njemu na dom in
ji kitajske lirike, v kateri bo objavljeno precej novih prevodov.
Založba Obzorja v Mariboru pa bo izdala mojo aktualno politično dram0 »Apokaliptični jezdeci«, v kateri skušam s primero Aristofana napisati aktutlno politično dramo iz našega časa. Osrednji zaplet-ljaj v drami je v konfliktu s stalinizmom in Informbiro-jem. Čeprav je to v nekem smislu že zgodovina, je morda bistvo teh političnih dialogov,. kakor jih imenujem, prikazati tragedijo Oktobrske revolucije in njenih generacij v. zvezi z usodno politiko stalinizma. Z raznimi političnimi tendencami so povezane usode posameznih ljudi, ki ob njih propadejo. Okvir vse
zgodbe so razne velesile, Id hočejo ob vsaki priliki vreči male narode v vojno vihro ali pa jih uničiti. Zgodba se dogaja na Dunaju, v popolnoma mednarodnem svetu, ko nas Moskva obtožuje izdajstva, Zahod pa nam očita, da podpihujemo revolucijo.«
»In to je vse«, ga vprašam.
Začuden me je pogledal, potem pa je razumel moje vprašanje.
»No, če že hočeš, še v Lodz grem, kjer bom režiral Nuši-čevo Gospo ministrico, kakor je odločilo naše Narodno gledališče.«
Čeprav bolan, se je dal izzvati. Kmalu sva se oba razvnela. Govorila sva o gledališču, dramatiki, podrobneje o njegovi drami in umetniških tokovih v naši družbi. Članek bi bi' preobširen, če bi v njem zapisal glavne misli. Morda bom to storil kdaj kasneje, kajti bilo bi škoda, če bi marsikatera njegova dragocena misel šla v pozabo.
Umetnost in družba
našel sem ga na postelji, okrog in okrog ograjenega s knjigami.
»Oprosti, da te moram takole sprejeti. Danes sem imel vajo do petih zjutraj ih potem ,od devetih dopoldne do treh. To pa je bilo preveč. Srce me daje in moral.sem leči. Pomenila pa se bova vseeno, ker sem ti obljubil«.
Zdaj sem mu verjel, da je res bolan in da bi tako velik napor položil še krepkejšega moža. Ko pa mi je začel naštevati, kaj vse ima v načrtu za letošnje leto, mi je postalo jasno, da pravzaprav mora biti bolan. Poslušajte, kaj mi je povedal:
»Letos moram končati: spremno besedo za Henrika IV., ki bo podobna študija, kot za Riharda III., ki si jo bral. Državna založba mi je poverila uredništvo Zbranih spisov Dostojevskega, kjer bom moral vsakemu delu napisati uvod in komentar. Prav tako želi Državna založba Slovenije in pesnik Gradnik, da napišem spremno besedo k novi izda-
Uredniki imajo pri intervjujih lažje stališče. Povedo naslove, želje in razen tega si pridržijo še pravico kritika. Novinar pa — kako vsiljiv mora biti, če hoče pravi čas ustreči uredniku. Danes je že tako, da imajo vsi pomembni ljudje malo časa, kopico dolžnosti in včasih premalo razumevanja za naše želje.
Borisa Ziherla ■sem »ujel« slučajno. Neka seja je bila prestavljena in* tako sem lahko uskočil. Drugače — sam ne vem, kako bi ustregel uredniku, ki pravi, kako uspeš — tvoja stvar. Jaz hočem le članek. Da, za članek je šlo.
Zdelo se mi je, da bo stvar
lažja. On bo govoril, jaz pa zapisoval. Uštel sem se. O svojih delih mi je povedal Ig ne-khj besed:
»Letos bo pri Cankarjevi založbi izšla zbirka študij z naslovom; »Umetnost in družba«. V njej bodo zbrani povojni članki in razprave, v katerih obravnavam pomen književnosti in njene družbene vloge. Vse te razprave so že izšle v našem revialnem tisku in bedo v tej knjigi zbrane.
Trenutno pa pripravljam za
tisk tri svoje že objavljene razprave o problemih prehodne dobe; v njih pišem o odnosih med socialističnimi državami in jih bom z manjšimi popravki le aktualiziral.«
To je bilo vse, kar sem zvedel o njegovih načrtih za letošnje leto. Nisem bil zadovoljen. Težko je govoriti o romanu, ki še ni izšel, še težje pa o zbirki razprav. To sem razumel, vendar ...
Napletal sem pogovor na naše kulturne probleme, na rast novih književnikov. Zdi se mi, da smo vsi skupaj pred leti pričakovali več novih sil in da smo nekateri zdaj v svojih pričakovanjih razočarani.
»Težko je govoriti o tem,« je rekel tovariš Ziherl, »posebno še na kratko. To ni tako enostavno vprašanje. Zdi pa se mi, da smo pri nas pod vtisom nekih umetniških kriterijev zadušili marsikaj dobrega. Pr j nas poznajo ti teoretiki samo morsko gladino in vrhove, na upoštevajo pa, da imamo tudi predgorja. In prav ta predgorja zapostavljamo.«
Bral i sem, da je tovariš Ziherl predaval v Zagrebu' na »Književnem petku« o »Umetnosti in družbi«. Zanimalo me je, kakšno mnenje ima o pobudi zagrebške Delavske knjižnice, ki vsak petek priredi za poslušalce eno takšno predavanje in če bi kazalo to pobudo pri nas posnemati.
»Ta pobuda se mi zdi dragocena in vredna posnemanja«, je odgovoril. »Videl sem, da je za predavanje z zanimivo tematiko vedno dovolj zanimanja. Hkrati pa so takšna predavanja koristna tudi za kulturno ustanovo, ki ni več zgolj vase zaprta in živi ločeno življenje, marveč razvija svojo dejavnost tudi navzven.«
Življenje nudi dovoli motivov
Cankar - človek in pisatelj
Ze nekajkrat sem ga srečal, kako je kljub svoji visoki starosti hitel po cesti na Rožnik-Vpraševal sem se, zakaj priletni pisatelj g tako vnemo pešači po Rožniku. Ali tako rad obiskuje kraj, kjer se je pogosto sestajal s svojim prijateljem Ivanom Cankarjem? Ali ga morda sprehod po idiličnem gozdu pomirja in mu vliva novih moči za delo? Na ti dve vprašanji sem si odgovoril šele pred dnevi, ko sem ga obiskal na domu.
»Veste, oprostiti mi morate,
karJu: »Težak j e,'težko razumljiv, zato ga ne berem!« S tem smo nekako opravičili svoje neznanje o našem največjem satelju-
»Ne mislim obširneje govorit; o Cankarju,« mi je pripovedo- Zg slovensko knjigo), val pisatelj, »ker ne bi rad izzval polemik, ki mi vzamejo preveliko časa. O Cankarju, mojem Cankarju, ki ga poznam od leta 1895. od takrat, ko me je z njim seznanil moj sošolec Kette, o njem zaključujem zadnjo knjigo, ki bo obravnavala zadnje razdobje njegovega ž1 v-
ker bom stal,« se Je opraviče- -ijenja. To bo čas. ko je napi-
val in z drobnimi koraki stopal okrog mize. »Noge mi glušijo in nekoliko zatekajo, pa moram hoditi, ali pa takole sedeti.«
Pokazal mi je stol in pod pisalno mizo še enega.
»Takole moram sedeti, da imam noge vodoravno, drugače mi preveč zatečejo.«
Čudil sem se, kako je kljub svojim devetinsedemdesetim letom še tako zagret Iza delo. Kmalu pa mi je postalo tudj to jasno. Cankar je bil njegov prijatelj. Od leta 1895 pa d0 njegove smrti sta veliko plodnih dni preživela skupaj. In zdelo se mi je, da čuti d0 svojega prijatelja velik dolg. da (e prav on najbolj poklican, ’ da nam predstavi velikega umetnika kot človeka z njegovimi odlikami in slabostmi in nam tako pomaga, da globlje razumemo njegova dela. Kolikokrat smo na Slovenskem že povedali znano frazo, ko smo govorili o Can-
sal Milana in Mileno, od takrat, ko ni bil on več Milan in Mici nič več Milena. Če bom zdrav, bom to knjigo dokončal do maja 1957. Cankarja opisujem bolj kot človeka, skušam ga prikazati, kako s-e je v svojih delih osebno izpovedoval, pišem o stvareh, ki so Hudem manj razumljive.«
O svojem delu n! želel povedati podrobnosti. Govorila sva o njegovem prijatelju Ketteju, k; je tako kmalu um-1. o Cankarju in njegovih ljubeznih, ki so ga navdihovale in katerim Je izpovedoval svoje misli in načrte. V ljubezni ni bil srečen, kakor tudi v življenju ne._ Toda dal nam je toliko lepega, s težko muko porojenega, da nam je spomin nanj še posebno drag. In prav v zadnjem razdobju Cankarjevega življenja nam bo pripovedovala Kraigherjeva knjiga, ki bo izšla poleti ali jeseni 1957.
Namesto razgovora — napisana vprašanja in odgovorni. Tak je bil »sporazum« s književni-' kom Francetom Bevkom.
»Z razgovori imam slabe Iz-kušje,« je dejal. »M ar sikat ena izrečena mis-eil je potem zapisana drugače kot je bila povedana. Ljubše mii Je, če vam lahko odgovore napišem.«
Domenili smo ' se in tovariš France Bevk nam je takole odgovoril:
1.	Zvedeli smo, da pripravljate v letu 1957 nova dela za izdajo. Ali nam lahko zaupate Imena teh del in motive, ki jih obravnavate?
Pripravljam dve knjilgi za tisk. Za mariborska »Obzorja« zbirko no-vel, ki pa ji še ne vem imena. Novele bodo obravnavale motive iz osvobodilnega gibanja in povoj .nega življenja. Bogastvo doživljajev tistih dni še dolgo ne bo izčrpano. Tudii druga knjiga, ki jo pripravljam za primorsko založbo »Lipa«, še nima imena. To badl3 osebni spomini na leta med obema vojnama, ki sem jlih živel pod fašizmom (zapori, konfinacija, boji z ozadjem
razmer, ki so takrat tlačile primorskega človeka. Zdi se mi potreb no, da tisti čas ujamem v besedo lin to ali ono zanimivost rešim pozabljenja. Do jeseni mislim napisati tudii mladinsko povest, ki se mi (tudi še brez naslova) že dolgo snuje v glavi. Zgodba o ■ šolarjih neke primorske vasi in njihove slovenske učiteljice v težkih dneh zadnjega leta pred osvobojeni)em. Ta povest bo prišla bralcem v roke verjetno šeile v letu 1958, kakor tudi povest »Slepa ulica«, ki sem jo bil ob neki priložnosti že naznanil. Opisovala bo tragično navskrižje med očetom, nemškim internirancem, in sinom domobrancem. Pri Mladinski knjigi izide popravljena in razširjena izdaja mojih mladinskih pesmi in ponatis mladinskih povest; »Mladi upornik« in »Orni bratje«. Peti zvezek mojih Izbranih spisov (zgodovinska trilogija »Znamenja na nebu«) se je letos nekoliko zamudil, a upam. da se mu bo prihodnje leto pridružil še šesti zvezek (zgodovinski roman »Človek proti človeku«).
2.	Zanima nas, kje črpate obilico motivov za svoje plodno literarno ustvarjanje.
Motivov nudi življenje več kot
dovolj. Se iz mladih let se spominjam besed pesnika Antona Medveda: »Pisatelj, ki misli, da nima snovi, podoben je možu, ki v vodi stoji, v roke si pljuva, da irilbe Lovi.« Vsak Izmed nas doživlja svoj romam, treba je samo gledati z odprtimi očmi im s čutečim srcem prisluhniti okolici, Pisatelj seveda izbira motive po svojem nagnjenju. Meni so najbolj po Sircu dramatiko napele zgodbe iz življenja, k; ga poznam.' Vsak motiv, ki mi ugaja, zapišem v kratkih besedah, nato pustim, da v meni zori. Nekatere snovi mi pozneje zastarijo in jih pozabim, druge uporabim le kot epizode v kakem večjem delu, tretji Pa dozorijo in se razrastejo v novelo, povest ali roman. Končno samo to vem, da vsj motivi, ki me zanimajo, nikoli ne bodo napisani. Človeško življenje je prekratko.
3. Kakšno je vaše mnenje o trenutem stanju slovenske knjige?
Vsaka književnost ima svoje dvige ia padce in morda je res,
L. Spacan: France Bevk, 1923
da vzpon naše književnosti trenutno ni najvišji. Manjka nam posebno pisateljev daljših tekstov, pr j katerih se ponavljajo vedno teta imena. Vendar po mojem mnenju stanje slovenske knjige ni tako klavrno, kot bi nekateri rad,j trdili. Vsako leto izide lepo število izvirnih knjig, tudi iz vrst mlade generacije, ki dobavno poigatijo široki krog bralcev. In vsa znamenja kažejo — upam, da se ne motim — da bo naša književnost v doglednem času doživela nov vzpon tako glede plodnosti kot umetniške vrednosti.
Vinko Trinkaus


elika socialna, politična ki osvobodilna, pro-tikolonialna gibanja v našem stoletju, so, podobno kot v Evropi preteklega stoletja romantična gesla o svobodi, enakosti m bratstvu, sprostila močna in samosvoja literarna gibanja v mnogih kolonialnih in polkolonialnih deželah in tam, kjer je bila neka rasa zatirana zaradi čisto rasističnih, kolonialističnih nazorov, na primer v Ameriki. Zlasti v Ameriki in v francoskih ter angleških kolonijah v Afriki se je razvila močna, kvalitetna in popolnoma svojska knjii ževnost črnskih ljudstev. Ponekod so se ta književna gibanja že izoblikovala v narodno književnost, toda v večini še vedno ohranjajo neko nadnacionalno, tipično črnsko vsebino in obliko. Nekaj teh književnosti smo pri nas po maloštevilnih prevodih v revijah že spoznali, toda to so bila predvsem dela črnskih umetnikov, ki pišejo v angleščini ter predstavljajo črnsko književnost v Združenih državah Amerike (Langston Hughes, Richard Wright in drugi). Toda mnogo, če ne še več črnskih pesnikov in pisateljev piše in ustvarja v francoščini, v sedanjih ali nekdanjih francoskih kolonijah Afrike, Amerike in Azije, ki so v najtesnejši naslonitvi na najboljše in najnaprednejše izrazne in oblikovne pridobitve francoske in s tem največkrat tudi svetovne književnosti ustvarili in razvili zelo močno in kvalitetno črnsko književnost francoskega izraza.	\
Predstavljamo vam štiri sodobne črnske pesnike, ki pišejo v francoščini; čeprav so med njimi idejne in formalne razlike, predvsem pa tudi močne zemljepisne razdalje, so jim vendar mnoge črte skupne. Oblika, slog, posoda njihovih pesmi je moderna, izbrušena in kultivirana, na višini sodobnega svetovnega literarnega izraza: svoboden, zunanje sproščen, a notranje silno zgoščen in ritmično poudarjen verz in besedni zaklad, požlahtnjen in izpopolnjen z naj-sodbnejšimi pridobitvami literarnih struj in njih tehnike izraza. Toda čustvo, doživetje in ritem ter miselnost — to je popolnoma svojska vsebina, ki jo je lahko tem pesmim dal le umetnik, ki je živel kot črnec, kot pripadnik rase, ki ni »bela«. To pove o tej poeziji vse. Odtod v njej zanosen spomin na svobodo prednikov, odtod upornost in prezir ter poziv na boj. Tako kot je v pesmi Vstani, Jožef, zapel G. Gratiant (rojen 1901. na Martinicqueu), s tako toplino, močjo, borbenostjo in svojskostjo izraza ter čustvenih in miselnih zvez, je lahko zapel le pesnik, ki je sam črnec, po življenju in miselnosti blizu črnskim delavcem — »Jožefom«, ki jih poziva k uporu. Ali pa le pesnik, ki ga je zahodna civilizacija licemerno in surovo zatirala, je lahko s tako dovršeno ironijo verzov v lahkotnem tričetrtinskem taktu dunajskega valčka s tako silo izrazil prezir in sarkastično borbenost do lažne, bahave evropske »civilizacije«, nje.ne lažne idiličnosti in njenega samozadovoljnega politikantstva vseh mogočih mavričnih barv, za katerimi pa se skriva sadizem in ncčloveštvo rasizmu in imperializma — kot čutimo že v naslovu poudarjeni ironični pesmi Bela noč črnskega pesnika L. G. Dam as a (rojen 1912. v francoski Guvani). Medtem ko je v pesmi D. Diopa Mu-čeniška doba strahotna slika kolonializma, ki naj vzbudi protest in upor, pa je v pesmi črnskega pesnika iz Afrike Čujte, tovariši, ta poziv na upor in boj že popolnoma jasno izpet, povedan z odkrito napovedjo skorajšnje revolucije proti gospodarskemu, socialnem in rasnemu zatiranju in izkoriščanju.	Ve. Ta.
•.v..s*.*.. .	..«Sw .eHt •	.Ifp

m
X'XKd-X-XXHX":"XhHvXuXuNvX\X;X;N#||£x;H\HvXvX\vy-‘-mly.v.\v^S...	.. JU
>Xv3w::X.xx

■	Sflj,; » « • • i
■	»•••* t! t * • •	•
ie«eee nWv e e e < Pi
e e e e e t Sk >( e e e » **
*	&,j? .».M
fj

David Mandessi (Afrika)
Čujte, tovariši!
Cujte tovariši iz upornih stoletij
Plameneči klic črnski od Afrike do obeh Amerik
Ubili so Mamba
Kot že tam doli sedmorico iz Marti nsvilla
Kot so tudi Malgaša tam v bledem hropenju temnic
V njegovem pogledu bila je tovariši
Ognjena zvestoba srca rešena vsake bojazni
In njegov nasmeh je kljub mu kam
Kljub ranam na zbitemu telesu
Očuval jasne barve cvetnega grma upanj
Resnično tovariši ubili so Mamba
Belolasega ki je. prelival svetlobo in mleko po nas
Jaz čutim njegove ustnice na mojih sanjah
In miroljubno hlipanje v njegovih prsih
In spomin mi vene
Kot bilka izdrta iz maternih nedrji —
Toda ne
Glejte to mojo bolest premaguje krik.
Jasnejši od jutra ki ga zarja obliva
Stotine narodov krik ki jazbine razbija
In moja kri iz let pregnanstva
Kri ki so jo mislili osušiti v mrtvaških zabojih
Spet plamti z žarom ki temine prebija
Čujte tovarši iz upornih stoletij
Plameneči klic črnski od Afrike do obeh Amerik
To je znaJc svitanja
Bratski znak ki bo prišel da n-hranl sanje ljudi.
Lčon G. Demos " (Guyana)
Bela noč
Prijatelji moji plesal sem valček plesal sem valček kot predniki moji Gali
in tako sedaj imam kri ki se mi še vedno vrti po dunajski
Prijatelji moji plesal sem valček
plesal sem valček vse svoje potepuško otroštvi
tam nekje ob Donavi modri .
ob Donavi beli
Donavi rdeči
Donavi zeleni
Donavi rumeni
ob Donavi modri beli rdeči zeleni in rumeni po izbiri.
Prijatelji moji plesal sem valček plesal sem valček tako noro da često da sem često
mislil kako držim prek života
strica Gobineauja
ali njegovega bratranca Hitlerja
ali kakega dobrega arijca
ki preživlja starost na neki klopi sred parka.
Gilbert Gratiant (Antili)
Vstani Jožef!
Jožef, na, tu Imaš klobuk, ki ga gospod več ne nosi. Cel gizdalin boš, ko šel boš v njem v mesto.
— Hvala, Gospa!
Jožef, na, tu imaš nekaj beličev za opravljeno delo. (Zapravil jih boš že v moji kantini)
— Hvala, moj Gospodar!
Jožef, v nedeljo bodo volitve. Moj rum je odličen; tu imaš, na, pet frankov; črnci niso nehvaležni...
— Hvala, gospod!
Jožef, nabiram mllodare za Blaženo Devico.
Pokaži, da si dober kristjan, pekla te bom rešil.
— Hvala, moj Oče!
Jožef, Jožef!
Kdaj se boš prebudil?
Miloščina je rešitev za pse'
Jožef, Jožef!
Ne bi bilo trsovih polj,
Ne bi bilo dvorcev, palač,
Ne bi bilo avtomobilov,
Ne bi bilo tvojega gospoda,
Ne bi bilo njegove gospe,
Ne bi bilo »mojega Očeta«,
Če ne bi bilo Jožefa!
David Dl op (Afrika)
Mučeniška doba
Belec je ubil mojega očeta Moj oče je bil ponosen Belec je posilil mojo mater Moja mati je bila lepa
Belec je upognil mojega brata pod soncem cest Moj brat je bil močan Belec je uperil na mene svoje roke rdeče od krvi Črne
In velel z glasom Gospodarja:
»Hej Bog, pes smrdljivi, brisačo, vode!«

Ir. novogrške književnost!, ki Ima zlasti za nas precejšen pomen, ker je še precej knjiga s sedmimi pečati, objavljamo na-čim bralcem odlomek iz knjige ilije Venezisa »Beg«.
Pisatelj Ilija Venezis, pravzaprav ilias Melas, saj je to prvo njegovo pisateljsko Ime, ki ga slovenski bralci že poznajo po lani izišli knjigi »Kolška zemlja«, se je rodil leta 1904 v grški družini v Aiva-liku v Mali Aziji (Turčija). Po letu 1923 »e je preselil v Atene, kjer živi kot bančni uradnik in pisatelj. Po svetu ga radi prevajajo zaradi njegovega liričnega podoživljanja stvarnosti. Roman »Beg« prikazuje v napeti obliki dramatično po-pod fašistično okupacijo v
LVnHMe^T,1,^42" Pisatel> Posega v njem globlje t duševnost svojih junakov in ga ne zanima toliko zunanji okvir vojnih dogodkov, ki so pretresali Grčijo 'približno prav tako silovito kakor našo domovino. Delo je iz grščine prevedel Marijan Tavčar.
Sonce je zahajalo.
»No glej, poglej vodo!« je kriknil Gregos.
Vsa iz sebe, krog in krog obdana z bobnenjem, je gledala. Njene velike, kostanjeve oči so se upirale v vodo jezerca, črpale svečavo njenega nedopovedljivega »ja.
»Za božjo voljo!« se je zavzela, »saj je zlata!«
»Kako je to mogoče?«
»Si videla? To bo pač samo malo časa. t-e malo. Dokler se sonce ne skrije. Tedaj •e bo izgubila tudi zlata barva vode.«
»Kako pride do tega? Kako da je naenkrat zlata?«
Ozirala se je okrog sebe na vodo, da bi dognala vzrok. Nad vodo se sklanjajo gole Tjeje platane. Nad plataninimi vejami se pode beli oblaki. Barva potemtakem ne more Prodreti od zgoraj.
»To je moja domovina,« je spregovoril mladi pomorec in oči mu je nenadoma zagrnila otožnost. »Tu vidim svojo
domovino. Kdaj pa 'kdaj zaidem semkaj, da se vrnem v svoje detinstvo.«
* * *
Ondi bolj severno od Mistegnov, severneje od kraja z bičjem, kamor so ga bili odložili, ko se je rodil, proti Mandmadosu, se vleče samoten rokav. Tamkaj.'si je Gregos v potu svojega obraza služil kruh kot lovec na hobotnice. Tri leta zapored. Na dnu morja je bilo vse polno kotanj, ugodnih za lov. Nekega poletja je taval ob obrežju in neopazno zašel precej daleč stran ter se oddaljil od domačega kraja in tako se je naenkrat znašel v nekem samotnem zalivu. Zdajci se je na steklu dno morja zabliskalo. Steklo je kar zami-gotalo od zlate svetlobe, kakor zlati sij, ki ga na svetih podobah nosijo okrog glave Madone. Gregos je zaprl oči ter jih znova odprl. Pa še enkrat. Nič. Morske alge, kamenje, morske zvezde, hobotnice, vse je ko po kakšnem uroku izginilo ko kafra. Na njih mestu ni bilo videti v glob' ni prav nič drugega ko zlat sijaj — čisto tak, ko na podobah svetnikov. Mladi ribič je snel steklo s svojih oči, bilo je zatišje, pogledal je s prostim očesom. Pa navzlic temi povsem oslepele!«
»Kaj neki je to?« se je ves oslepel obrnil k svojemu tovarišu, lovcu na hobotnice.
»O čem se sprašuješ?«
»Mar ne vidiš? Dno se bliska. Oči so mi povsem oslepele!:
»To je od peska,« preprosto odvrne le-oni. »Takšnega' najdeš tu pa tam na bregu. Tudi druge krati sem ga že videl.*
»Kako, da si videl takšen zlati sij na dnu morja, kakršen je na ikonah?«
»Ja, videl sem ga že!«
In Gregos odvrŠe ostve, se sleče do nagega ter se požene v morje. Doseže dno, zajame prgišče peska, splava na površje, odpre pest ter pogleda.
»Pesek, čisto navaden pesek!« zakriči lovcu na hobotnice. »Pa saj se vendar ta pesek nič ne izpreminja!«
»Kaj sem rekel, da se spreminja?«
Zgoraj je sijalo zlato sonce. Oljke, ko zemlja staro drevje, ki se je širilo prav do obrežja, so spokojno ležale v soncu ter zorile svoj sad. Gregos ni mogel več prestajati. Pognal je je v drugo v valovje. Zopet
j prinseel ven prgišče peska. Splaval je do barke ter odložil na palubo pesek iz globočine.
»Cisto navaden pesek,« dč znova. »Le kako to, da spremeni barvo pri bregu ter se pozlati?«
»Ondi je njegova" domovina,« pojasni lovec na hobotnice. »Kadar je tam, kamor ■sodi, je zlat. Ko ga pa prestaviš z njegQ-vega mesta, z dna, kam drugam, izgubi
zlato barvo. Je že tako. Saj se tako dogaja s prenekatero stvarjo tu na zemlji, ne le s peskom.«
• * *
»Tako ti tu sedim ter zrem na svoje domovanje, pravi Gregos deklici iz Teb; »Tako je bilo njega dni z morjem mojega rodnega kraja. Ondi je ležal zlat pesek. Tu pa je skala. Zdi se, da skala barva vodo zlato.«
Gledal jo je od strani. Oči so se ji željno upirale v zlato vodo. Nenadoma je obrnilo nekaj njegovo pozornost nase.
»Tak, poglej si no, lej!« je vzkliknil osuplo. »Sedaj so se tudi one navzele zlate barve vode! *
»O čem govoriš?«
»V mislih imam tvoje oči.«
Iznenada je dvignila pogled z vode ter zapičil oči vanj. Saj je bilo na mbč neverjetno — da se menita o njenih očeh tretji, četrti dan po onem, kar se je primerilo njenima bratoma. In ona se temu ne upre, ne raztogoti — ko da je voda, po kateri hlepi razsušena zemlja, ko da je trava, ki si je žele sestradani konji. Znova pobesi oči.
»Svetloba peša.«
»Resda, svetloba peša.«
Segel si je v nedrja ter izvlekel kos grobe, črne, gladke, močno se bleščeče lesnate tvarine.
»Tudi ta je z našega morja,« je pravil. »Ves čas, kar sem bil v zaporu, sem ga imel pri sebi. Bil mi je za amulet.«
Dekle je vrglo pogled na košček lesa. Bil je prazen ništrc. Navaden črn les.
»Ga vidiš?«
Stegnil je roko, s katero je držal lesno gmoto. Ona jo je vzela v roko, jo pogledala. Ni doumela, za kaj gre.
»Kaj je vendar to?« je vprašala. »Si že kdaj slišala o črnem koralniku? Ali veš kaj je to črna korala?«
Ne, ni slišala.
»Za božjo voljo! Kaj sploh veste vi drugi o teh naših krajih? To je vendar najznamenitejša lesna gmota morja. Najznamenitejši les pod soncem!«
Dopoveduje ji: to je morsko drevje, Pa vendar ni takšno drevo, kakršna so druga na kopnem. Vsaka reč, ki biva v morju, je živo bitje. Ima dušo ter se giblje. Črni koralnik ima veje, a je brez listov. Če ga hočeš odlomiti, ga moraš zateti med spanjem. Brž ko se predrami, ga ni več moči odrezati.
Zadnje leto, preden so ga vtaknili v ječo, je Gregos opustil ribarjenje; služil je za mornarskega učenčka na potapljaški barki za iskanje morskih gob iz Kalim-nose. Nekega dne se je tudi on opogumil ter se s potapljačem iz Kalimnosa spustil na morsko dno. Kar se je pred njim tam zdolaj prikazalo drevo. Pokojno, golih vej. Potapljač je postal, se za korak umaknil ter se dotaknil Gregosa. Migal mu je: »Stoj!« Potapljač je izvlekel nož ki ga je nosil za pasom ter pristopil bliže. Počasi. Ravno toliko, da je še odrezal vejo, to edino. Zakaj drevo se je predramilo od bolečin in človek je obstal pred njim ves nebogljen in nezmožen, da bi mu napravil še kaj škode. Ko so ju izvlekli, si je Gregos ogledal koralo. Le-ta je bila rumenkasto zelena. S potapljačem sta si jo razdelila na dvoje. »Da se boš spominjal potapljanja za morskimi spužvami,« mu je dejal potapljač, »ko se povrneš k svojim polipom.« Gregos je vzel koralo ter sedel na palubo. Domislil se je svojih voda, ribarjenja. Minila je ura. Sonce je žarko sijalo. Malce je zatisnil oči, val ga je nalahno pozibaval ter uspaval. Ko je odprl oči, mu je obstal pogled na korali. Ta ni bila- več rumena ne zelena. Bila je črna. »Počrnela je,« jc omenil potapljaču. »Je li zmerom tako?« »Ja, zmerom je tako. V tem je korala, odlomljena s svojega drevesa, kjer je bila, premenila. Odslej bo živela pri človeku.«
VELIČINA, ČAST. UGLED!
i
(VTISI IZ DEŽELE FRANCOSKE V LETU 1956)
Stanoval sem v Malakoffu. To je južno, čisto rdeče pari-tko predmestje. Prenočevali smo v betonskem ogrodju zapuščenega stadiona. Na blatnem igrišču je bilo v veter nagnjenih nekaj šotorov, pred vhodom je vihralo vsaj petindvajset zastav raznih narodov In poleg njih je bledel napis na platneni krpi »Mladinski tabor. Mladina vsega ■veta, dobrodošla v Malakoffu!«*
Vendar le nismo prebivali kar tako, divje kot tisti ob Sei-ni. To naše prenočišče se je Imenovalo »mladinski dom« in ni bilo prav nič slabše od mnogih v Franclji, ki so na razpolago mladim potnikom, ki jih je polna vsa zahodna Evropa. Plačevali smo po 80 frankov za noč, kar je zelo malo in nikjer v Parizu ne bi megli dobiti cenejšega prenočišča. Bilo nas je morda 20, včasih več, drugič spet manj. Ker nismo bili Francozi, si Ejutraj nismo stiskali rok in smo se spoznavali in srečavali tele zvečer, navadno po deseti tiri v podzemeljski betonski sobi. Tam so bili plinski kuhalniki: kuhali smo vsak svoj Vsakdanji krompir, cvrli konjske zrezke, jedli kruh in margarino ter vse zalivali s cenenim, zelo trpkim črnim vinom.
prometno ulico odhajali majhni kamioneti, ki so posameznim trgovinam in trgovinicam razvažali blago. Mi tujci, — študentje — smo nosili težke zaboje, jih skladali in tovorili, domačini, Francozi pa so odbirali in razdeljevali blago v skladu z naročilnicami. Bili smo trije študenti, razen mene še neki Spanec, študent politične ekonomije v Barceloni, ki je tedaj delal v skladišču že peti mesec. Kotel si je namreč prislužiti denar, da bi se preseli! v Kanado. Bil je prepričan aniifrankist in imel široko znanje svetovne politike in kulturne. Drugi je bil Dunajčan, študent višje trgovska šole. Bil je bolj podoben najbolj zanemarjenemu pariškemu boheniu kot pa dostojnemu Avstrijcu.
Delali smo od sedmih zjutraj do dvanajstih in potem od enih do šestih. Plačevali so nas vsak dan sproti in to 1450 frankov, kar ni bilo malo pa tudi ne preveč. Če bi na tem miestu delal Francoz, domačin, ki bi imel dovoljenje za delo in bi bil član sindikata, bi dobival za isto opravilo mnogo več.
Vsako jutro, ko smo pritekli 7, metro-postaje v skladišče, smo se morali najprej z vsemi rokovati. To je obvezna proce-
Da bi se z njimi pogovarjali o politiki, o tem ni bilo govora. Za' njih je važno to, da je Francija republika, da je svobodna in demokratična in so menil, da je politika velika svinjarija, s katero se pečajo neumni in hudobni ljudje. Vse to je bilo za njih go> no, politiki pa govnarjl. Prostodušno mečejo vse v en koš: Mendesa in De Ganila, Tita in Franka, Eisenhowerja in Bulganina, vsi ti so za njih ničeti, če že nič kaj hujšega. Dražili smo jih z Aižirom, s prisotnostjo ameriških čet v Franciji, z nestabilnostjo francoskih vlad, a jih nismo ogreli ne za protest r.e za diskusijo, ostali so vzvišeno nezainteresirani in hladni. »Naj se poklicni politiki in strankarji ubadajo z vsem tem, nam naj dajo kruha pa bo vse prav. Zanje je glavno, da bodo dobili denar, čim več denarja, da bedo dobro večerjali in preživeli čim več prijetnih trenutkov v krogu svoje družine. Niso pa videli, ali pa niso hoteli priznati, da vidijo, logične zveze med dogodki na svetovni pozornici in med blagostanjem njihovega družinskega kroga. Nekdo je dejal celo:	»Tudi če pridejo
Rusi, ne bo hudo. Pravijo da niso niti tako napačni kot kriči ameriška propaganda, pijejo in jedo radi, tudi žensk
To je Pariz, mesto slave ...
se ne branijo. Res, svobode in demokracije ne bo več, a to ni najhuje.« To je sicer mnenje, ki sem ga slišal samo enkrat in bi ga morda ponovil le vsak st-otisoči Francoz, a vendar...
Med njimi je bil tudi mlad delavec, ki je nekoč ko smo se vračali z dela. povedal, da je član KPF. Čeprav smo se vsak dan skupaj vozili v metrov, ni tega povedal prej, temveč šele takrat, ko Harry-ja ni bilo z nami. Ta je nekoč izjavil, da komunistov ne more in se ga je Jean, tako je bilo mlademu Francozu ime, izogibal. Povabil naju je, naj se udeležimo velike zabavne prireditve, ki jo bo organiziral partijski list »Humanite« prihodnjo nedeljo v enem izmed velikih pariških parkov. Videli smo že prej lepake in se skoraj odločili. Zato je njegovo povabilo prišlo o pravem času. Spancu je bilo izredno všeč, da so na programu tudi bikoborbe in da že dolgo ni videl . poštenega prelivanja krvi.
prirejale srečelove, na odrih so plesali, nastopale so folklorne in baletne skupine, peli so šansone, grmeli so zbori, recitirali so kupliete in partizanske pesmi in krona vsega so bile bikoborbe. Množica je rezgetala, tulila in metala klobuke v zrak. Bikoborci so bili virtuozi ne za ubijanje bikov, temveč predvsem za zabavanje in draženje publike. In med vsem tem se je preko zvočnika v enakih presledkih med ploščami jazza oglašal miren glas: »Tovariši Francozi, naročite se na »Humanite«, glasilo komunistične stranke Francije...«
Bilo je pa lepo sončno vreme in se tudi sicer ne morem pritožiti. Bil sem za malo denarja sit in nasmejan in moram priznati, da staro pravilo »kruha in iger« še vedno velja prav v tolikšni meri kot v rimskih časih. Vse je bilo tako zabavno, da me Jeanova politična diskusija ni spravila s tira. Za take stvari sem precej občutljiv in ko mi je fant dejal, da so nas sedaj končno le Rusi spravili na kolena, sem debelo zazijal. Jean je imel v mislih prvi obisk Hruščova v Jugoslaviji, ko je na preprogi beograjskega letališča izrekel svoj »mea culpa«. Toda francoski komunisti so s svojim današnjim slavljencem vred, vse lepo prespali kot bodo prespali vse dogodke na Poljskem. Povedati moram, da je ves pariški tisk z debelimi črkami pisal o »dvoboju« med Gomulko in Rcko-sovski-m«. »Humanite« pa je v nekajvrstični novici samo poročal o »nekaterih spremembah v vodstvu poljske partije«. Lahko si torej mislim, kaj so napisali takrat, ko sta. bila Bulgarin in Hruščov pri nas! Jean in njegovi partijski tovariši ne berejo drugih časopisov, kajti ti so kapitalistični in sc ne spodobi za poštenega komunista, da bitne tako zastrupljal. Bilo je mučno govoriti o teh stvareh z Jeanom ki je blag in simpatičen fant, če pa bi začela govoriti, bi si ne mogel kaj da ga ne bi zmerjal vsaj z oslom in bedakom. Vendar naju je (Spanec, ki se je imel za anarhista, je bil le na moji strani) Jean skušal razumeti in za prihodnjo nedeljo sva bila njegova gosta.
Med nami je bilo največ študentov, precej bohemov in nekaj poklicnih potepuhov iz vseh mogočih koncev sveta; vse celine so bile zastopane. Govorilo se je o umetnosti, ženskah, politiki, potovanjih. Sporazumevali smo se v najrazličnejših jezikih. Nekateri bo brenkali na kitare, prepevali in dvorili tiekietom, pisali so v dnevnike ia po cele večere zamišljeno ždeli nad zemljevidi. Opolnoči so se vrata Zgoraj na vrhu stopnic odprla in fant, ki je veljal za nekakšnega upravnika, nam je dejal:	»Prijatelji, prijateljice,
polnoč bo!« Razšli srno se po hladnih prostorih, , zlezli v spalne vreče in poslušali izgubljene akorde »Internacionale«, ki jte po programu šanson, jazza in ruskih »masovk« prišla vedno kot uspavanka na gramofon.
Pariz je bil za nas nekaj čisto drugega kot za tiste, ki so stanovali v mladinskem domu na Rue Victor Masse, kjer stane prenočnina 200 frankov na dan, kjer so okna zastrta z zavesami, na stopnicah je preproga in zjutraj dobiš zajtrk. Za nas je bil Pariz tedaj predvsem kraj, kjer lahko mimogrede in brez večjih težav dobiš delo in se po kakem tednu toliko opomoreš, da si potem lahko gospod aii pa vsaj navaden, dostojen turist, ki ne čaka tist>e dni v tednu, ko je vstop v nekatere muzeje brezplačen. Vendar pa tisto delo, ki je bilo zoprno in odveč, le ni bilo metanje časa v prazno. Mnogo smo videli in spoznali, kar bi ne mogli niti opaziti, če bi se sprehajali po pariških ulicah s polno denarnico. To je bil vsakdanji svet pariškega delavca, ki je moreč in ubijajoč, to je bilo tisto životarjenje od danes do jutri, ki je tako že zaradi tega, ke.r je v velikem nasprotju s vsemi tistimi številnimi rekviziti zabave in razkošja. O tem vsakdanjem Parizu in o njegovih ljudeh bi vam rad napisal nekaj besed.
•
Delal sem v skladišču vele-trgovskega podjetja. Imelo je Izhod na dve ulici. Na eni strani so sc ustavljali veliki, težki iovornjaki. S teh smo Razkladali zaboje konzerv, stotine zabojev, tisoče konzerv. Ha drugi strani pa so v široko
dura v vsaki francoski tovarni, delavnici ali uradu in pri njej aktivno sodelujejo vsi na čeju s »patronom« (šef, lastnik). Naš »patron« je bil menda Poljak aii Rus po narodnosti, gladko je namreč govoril oba jezika. Z Harryjem, tako je bilo Dunajčanu ime, je vedno govoril nemško, ko pa smo ga opravljali in zmerjali smo uporabljali angleščino. Ce ni bil zaposlen kje v pisarni, kjer so ga k sreči stranke pogosto nadlegovale, je hodil po skladišču in nam ni privoščil niti minute počitka. Če ni bilo kakih stvari za nakladanje ali razkladanje, smo nosili konzerve in zaboje iz kota v kot ali pa spet nazaj, če se mu je zahotelo. Drugič l>a, ko so mu posli verjetno tekli bolje, nam je predlagal, naj malo posedemo in kaj zapojemo.
Domačini so nas gledali precej z viška, čeprav so bili z nami prijazni, da so se kar cedili. Vedno so se hoteli predstaviti kot svetovalci in zaščitniki pred »patronovo« samovoljo, toda če je bilo kaj narobe, so jfogosto kar pred nami, zvrnili Vso krivdo na nas. Sploh je bil življenje z njimi težko. Če so nas kaj vpraševali, je bilo to poizvedoVanje, ali smo iis obiskali vse pariške bordelske četrti, predvsem Pi-galle, kako nam ugaja in kaj mislimo o francoskih ženskah. Na drugi strani pa so bili tako ljubko zabiti in jim ni bilo jasno, kje leži Jugoslavija. Čudili so se, da ni pri nas ne ruskih in ne ameriških čet in da smo kar samostojni. Zdelo se jim je seveda zanimivo, da se učimo v šoli tudi francoščino, a so se spet čudili, da imamo pri nas, »tam doli pri vas«, kot so vedno dejali, tudi literaturo, radioaparate in parlament. Lahko bi vam pripovedoval o tem mnogo več. Razdirali so res krepko in naši preprosti ljudje bi se lepo zabavali, če bi jih poslušali. In če se vprašam, zakaj je temu tako, dobim odgovor pravzaprav zelo lahko. V šoli, pri zemljepisju se uče mnogo o Franciji in o vseh njenih sedanjih in bivših ‘kolonijah. Ostane pa malo rasa za druge dežele, ki jih obravnavajo v naglici, ob koncu šolskih let. Najprej Francija, potem vse drugo.
Ne bi vam mogel na dolgo in široko opisovati vsega, kar sem videl in premišljeval na tej nedeljski prireditvi. Taka časopisna slavja so v Parizu tradicionalna in jih prirejajo vsi pomembnejši dnevniki.
»Praznik Humaniteja« .ie bil
zame krepko presenečenje, neke vrste moderna komedija in nekaj časa nisem vedel, ali naj vsemu temu verjamem ali ne. Po drevju so viseie rdeče zvezde in srpi-kladiva, na stojnicah so prodajali partijsko literaturo, slike partijskih voditeljev vseh mogočih držav, zraven pa bonbone, sla-is 5-bja ui o[oo-eooo ‘pajop vedi kaj še vse. Bil je to pravi pariški sejem, kjer verjetno niti popje z brado niso manjkali. Razne sekcije KPF so
Naslednjo soboto po delu naju je Jean povabil v — svoj avto, ki je stal zunaj. Bila sva presenečena — Jean, čestitava! Bilo mu je malce nerodno, ne vem ali kot komunistu ali kar tako ... Avto je bil si ar, sicer najboljši predvojni tip Citroena, in zanj je Jean plačal 40.000 frankov. Ena mesečna plača. Fantastično, kajne? Jean nama je pripovedoval, da jie dve leti in pol dajal denar na stran ter si pritrgovai pri hrani in drugih stvareh. Na delo se seveda ne vozi z avtomobilom, ker je gorivo predrago. Na počitnice in za nedeljske izlete, ter za goste — takrat pa avto.
Od vsega na tem nedeljskem obisku pri Jeanu sta bili zanimivi dve stvari: vožnja do-
Reklama v Parizu
In tu počiva slavni Napoleon. Pariškim komunarjem pa so namenili le skromno ploščico na pokopališču
mov in obisk v partijskem taboru. To je bila vožnja skozi Pariz in daleč tja do Jeanove-ga doma, ki stoji kakih 20 km od mestnega središča. Ves čas smo brzeli po širokih bulvarjih, ki so bili po vsej širini zatrpani z vozili. Med avtomobili in avtobusi so se vrteli motorji in kolesarji ter iskali ožine in izhode. Ustavljali smo se na vsakem oglu pred rdečo lučjo in spet zdrveli brezglavo naprej, ko se je prižgala že ena. Stotisoči so hiteli z dela domov in iz Pariza za nedeljski delcdopust, da se nekje v zelenju nadihajo svežega zraka in prisluhnejo miru in tišini, ki ju v Parizu ni najti. Vsa lica so napeta, kajti v na videz disciplinirani reki prometa preži smrt pripravljena vsak trenutek. Ritem je prenagel in v želji, da bi čim-prej dosegli dom, da bi se čim-prej zkopall iz tega, žene ljudi tia postanejo nepazljivi, in vsak dan so v časopisih seznami mrtvih in težje poškodovanih, Delavci so mi pripovedovali, da jih vožnja s kolesom skozi kaos pariškega prometa bolj utrudi kot delo samo. Teh prenapetih in otopelih živcev nihče ne plača, noben patron se ne zanima ali stanuješ za prvim vogalom ali pa v Argen-teuilu, 20 km daleč.
Ljudje delajo navadno po osem ur. Nihče ne prične prej kot ob sedmih. Delovni dan traja ves dan do šestih zvečer, seveda z opoldanskim premorom dveh ur, kar pa je vseeno premalo, da bi lahko večina delavcev ali uslužbencev dosegla svoje domove. Za večino so to,izgubljene ure, ko ju-žinajo in sede v parku ali pa ostanejo kar na delovišču. Zvečer pridejo ljudje domov, prežvečeni v zobeh prometa nimajo več nobene volje. Prijeten družinski krog jim uspava vse želje, zapro polkna in takrat, ob večerih, Francije ni več, - obstajajo !e družine, ločene vsaka v svoji stanovanjski celici in celo ulice večjih mest so puste in prazne. V Parizu je seveda toliko tujcev, da tega ne opazimo, toda drugje se človeku dobesedno stori inako, ko v kakem provincialnem gnezdu vidi le na glavnem trgu nekaj prostitutk in vojakov, vse drugo pa se je odpravilo domov.
Na vprašanje, kako žive francoski delavci moram odgovoriti, da ne slabo. Če ni človek brezposeln in ima kolikor tolikšno kvalifikacijo,
mu ni hudega. Največ denarja porabi seveda za stanovanje in hrano. Cene stanovanjem so v primeri z našimi izredno visoke, hrana pa morda niti ni toliko draga, temveč so Francozi ze'p izbirčni in si radi precej in marsikaj privoščijo. Kruh je n. pr. posebno poglavje. Jedo seveda samo belega, ki pa je kakor pena in ima bore malo hranilnih vrednosti. Jedo ga menda zato, da bi dokazali, da so »velika nacija«, tia oni od nekdaj jedo samo beli kruh itd., tako vsaj so mi nekateri dejali. Nemci, n. pr., ki so danes vsekakor bogatejša država kot Francija, ne jedo belega kruha, temveč zdrav, črn kruh! Francozi pojedo n. pr. mnogo mesa, ki pa je pri njih presneto drago, saj stane kg svinjskega zrezka kar celih 800 frankov. (Kar se vrednosti denarja tiče naj po-
vem le to, da je po tečaju frank le nekoliko manj vreden kot dinar, mesečna plača povprečnega kvalificiranega delavca pa znaša približno 40.000 frankov. Od te vsote plača seveda več kot četrtino za stanovanje!) Važna, če ne najvažnejša postavka v francoski prehrani je vino, ki ga pijejo »malo morje«: za vsak grižljaj pri večerji — požirek vina! Seveda, na cesti ne srečamo pijanih ljudi, nacejajo se le doma in hodijo v bifeje pit aperitive, ki so neke vrste likerji, grenki so in organizmu zelo škodljivi. V Jeanovi tričlanski družini popijejo n. pr. na dan 2 litra vina in to je razmeroma malo, moj »patron« v južnofrancoski vasi, kjer sem bil na trgatvi, je dnevno sam popil tri litre in ni bil v vasi nikaka izjema.
(Nadaljevanje na 15. strani)
NOVA KNJIŽNA ZBIRKA BEOGRAJSKEGA »RADA«
-Delavska univerza1*
Beograjsko založniško podjetje »Rad« izdaja že nekaj let znane knjižne zbirke: »Jugoslovansko delavsko in sindikalno gibanje«, »Mednarodno delavsko gibanje«, »Ekonomika FLRJ« in »Ekonomska politična publicistika«, ki uspešno prispevajo k splošni, strokovni in politični izobrazbi naših delovnih ljudi. Vendar pa je takoj .treba tudi povedati, da te knjige niso vselej dosegle zaželenega uspeha. Tuja literatura s tega področja je namreč le pičla, zato pa je bila tudi izbira zelo skromna in je bilo treba pogosto prevajati dela, ki s svojim težkim ali strogo strokovnim slogom niso našla širšega kroga bralcev. Med našimi pisci pa je le malo takih, ki bi se znali ali hoteli »ponižati« do poljudnosti, Knjige so bile po večini zelo obsežne in zaradi tega tudi drage. In nazadnje, prav zaradi vrzeli v literaturi, te vrste tudi izdane knjige niso pomenile zaokrožene celote. — Treba je bilo torej poiskati prikladno obliko za cenene, poljudne izdaje, ki pa bi kljub temu zajele in postopno obdelale vsa področja družbenega življenja. Tako je nastala knjižna zbirka »Delavska univerza«, ki je prav gotovo velik uspeh založniške dejavnosti »Rada«.
Zbirka je razdeljena po sno-- vi na več ciklusov, ki obsegajo po 10 do 12 brošur žepne velikosti, in ima vsaka največ po 30 tiskanih strani. Tako je založba našla zaenkrat najboljši način, da se približa bralcu, ki ima nepopolno ali pomanjkljivo izobrazbo. Izbira snovi iz vsakdanieea življenja, s področja delovnih odnosov, vzgoje otrok, delavskega samoupravljanja, tehnike, znanosti in kulture pa zagotavlja, da bodo po teh zbirkah radi segaji delovni Uudie pa tudi študentovska in šolska mladina, vzgo-iitelii in predavatelji na delavskih univerzah. Knjižice bodo lahko služile bodisi kot
priročniki, bodisi kot pomoč tistim, ki se -bodo hoteli bolj sistematično in podrobneje poučiti o stvareh, za katere se zanimajo.
Načrt za to knjižno zbirko je zares obsežen. Doslej so predvidene, pripravljene — nekaj pa jih je tudi že v prodaji — naslednje izdaje: »Dialektični in zgodovinski materializem«, »Iz zgodovine KPJ«, »Delavsko samoupravljanje«, »Organizacija industrijskih podjetij«, »Človek in delo«, »Zakon in družina«, »Jedrska energija«, »Književnost« in še nekaj drugih. Vsaka izdaja bo izšla 'v enem ali več ciklusih po 10 brošur, ki bodo nudile' temeljni, najbolj bistveni pouk o zastavljeni temi. Pri tem se je skušala založba izogniti historičnemu ali učbeniškemu podajanju snovi, zato pa je vsak ciklus zase lepo zaokrožena celota.
Založbi je uspelo, da je z dobro organizacijo in posrečeno izbiro avtorjev v kratkem času izdala že 8 'ciklusov sedmih različnih izdaj, ki so jih bralci z veseljem sprejeli. Oglejmo si nekaj teh izdaj: V prvem ciklusu izdaje »Mednarodno delavsko gibanje« je obdelan v desetih brošurah nastanek in razvoj delavskega razreda, ideje znanstvenega socializma, Prve in Druge internacionale, Oktobrske revolucije in sindikalnih gibanj v posameznih deželah. Dragi ciklus obravnava boje delavskega razreda, kolonialno vprašanje, delavnost KPJ od 1919. do 1937. leta, kitajsko revolucijo itd.
Prvi ciklus izdaj »Delavsko samoupravljanje« ima 12 brošur, ki obdelujejo najvažnejša vprašanja s tega področja. Izšla sta tudi že dva ciklusa izdaje »Filozofija«, brošure izdaj »Zakon in družina« ter »Vzgoja otrok« pa sodijo med najbolj iskane knjižice te zbirke. Razen naštetih je treba omeniti še 15 brošur o temi
»Organizacija industrijskih podjetij« in 12 brošur izdaje »Človek in del d«.
Dnevni tisk ni posvetil tej knjižni zbirki »Rada« tiste pozornosti, ki jo nedvomno zasluži. S tem, kar je doslej že izšlo, in s tistim, kar je trenutno v tiskarnah, oziroma v pripravi, bo založba do konca prihodnjega leta izdala nad 2 milijona izvodov teh poljudnih brošur. Omenimo naj še, da bodo v kratkem dotiskani tudi prvi ciklusi izdaj »Književnost«, »Umetnost«, »Jedrska energija« in »Znanost in religija«.
Na koncu pa še nekaj besed o težavah, ki jih je morala založba premagovati pri uresničenju te velike zamisli. Najteže je bilo vsekakor najti dovolj strokovnjakov za vsako izdajo, takšnih namreč, ki bi znali v omejenem obsegu in poljudno opisati najbolj bistvene stvari s področja, o katerem mora vsak človek povprečne izobrazbe nekaj znati. Pri tem pa seveda avtor na račun poljudnosti ni smel zabresti v površnost in neznanstveno obdelavo snovi. Če prelistamo brošure, ki so doslej izšle, moramo pritrditi, da je večina avtorjev z uspehom opravila svojo nalogo. Uredništvo založbe pa tudi priznava, da se pri nekaterih temah ni bilo mogoče približati povprečnemu bralcu (na primer »Filozofija«, .»Etika«, »Sociologija«), kar je pa precej odvisno tudi ed snovi. Čeprav lahko torej govorimo tudi o pomanjkljivostih, pa je treba povedati, da je vse to nepomembno v primerjavi z vrednostjo te knjižne zbirke »Rada« kot celote. Pomembnost te zbirke za našo skupnost, zlasti pa dober sprejem pri bralcih, so prav gotovo najlepše priznanje tako založbi, - ki se je lotila tega velikega dela, kakor tudi avtorjem.
M. Tripkovič
1 JANUAR 1957 e ST. 1-2
USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
»DELAVSKA ENOTNOST«
Ne nameravam tu na dolgo in široko opisovati francoski življenjski standard ali ga celo primerjati % našim. Taka stvar lahko uspe le v obsežni znanstveni razpravi. Hotel pa bi poudariti dve važni dejstvi, ki sta dokaj odločilni, da je ta standard razmeroma visok.
Prvo so kolonije. Res je, da Jih Francija nima več mnogo In da jih vztrajno izgublja ter da jo danes kolonialne stvari mnogo stanejo. Toda kaj je bilo prej? Bili so časi ko so kolonije samo dajale in se Je bogatsvo stekalo v Francijo z vseh strani. Res, da so vse to Smeli v rokah kapitalisti, toda bodimo prepričani, da je precej dobrot padlo s preobložene bogataševe mize med delavce. Na račun izkoriščanja kolonij je vsa Francija živela dobro in še danes živi na ta račun bolje kot bi sicer.
Drugo pa so tuji delavci v Franciji. To je morda eno najbolj zanimivih vprašanj, ki se mi je letos razkrilo. Na gradbiščih n. pr. ali na cestah ne boste nikjer v Franciji videli domačinov, povsod so le Arabci iz Alžira. To dejstvo me je eelo presenetilo, a vse se je pokazalo kpt zelo logično z nenavadno preprosto računieo. Stara stvar je dejstvo, da večina francoskih delavcev noče opravljati težkih, umazanih in neprijetnih poslov, morda za nekatere povprečen Francoz niti ne bi bil več fizično sposoben. Prišli so zato Alžirci, kajti na oni strani morja je delovne sile dovolj, vojna divja In ljudje bi se radi umaknili In zakaj ne — če jih Francija »prejema z odprtimi rokami! Tam v Alžiru domačini mnogo delajo za , malo denarja, ki komaj zadošča za preživljanje, Dežela je primitivna, nad hrbti žvižga kolonialni bič in ljudje so se navadili živeti zelo bedno. V Franciji jim »P»-troni« plačajo manj kot bi pla-i»li francoskemu delavcu, a Arabci so zadovoljni, ker je njih nova mezda le višja kot doma v Alžiru. Ta razlika se-
Se tretja postavka je, ki pa negativno vpliva na delavčev standard in tudi o njej je vredno spregovoriti nekaj besed. Nikjer v Franciji ne morete kupiti kmetijskih proizvodov direktno od kmeta, temveč le v trgovini. V Franciji na splošno prevladuje tip trgovine, kjer prodajajo vse prehrambene artikle razen kruha. In med kmetom ter temi trgovinami stoji cela armada posrednikov, prekupčevalcev, nakupovalcev, prevoznikov ali kratkomalo parazitov. V državi, ki je tako organizirana in je preskrba mest, predvsem pa večmilijonskega Pariza težka, so posredniki nujni, a je vendar njih število fantastično: skozi 10 ali več rok gre n. pr. kurje jajce od kmeta do potrošnika v mestu. Vsi seveda zaslužijo in rezultat si lahko predstavljamo! Tak sistem pa ni negativen samo na gospodarskem področju, temveč tudi na političnem, predvsem se je to pokazalo v zadnjem času Ti mali in večji trgovci morajo seveda državi plačevati čedne davke, ki so razumljivi in jih iabko kategoriziramo kot nekakšno odškodnino režimu, ki jinf dovoljuje, da po svoje in brezobzirno Izkoriščajo delovno ljudstvo. In sedaj so se ti ljudje, ta trgovski razred, dvignili in bi radi, da bi se ti davki zmanjšali ali pa kar odpravili. Ker jih ni malo, so državi nevarni pa čeprav jih vodi človek, ki je čisto navaden politični diletant — poznate ga: gospod Poujade!
Kot primer take akcije teh trgovčičev naj navedem samo zadnjo stavko pariških pekov, ki me je ogorčila, ker sem bil prikrajšan še za tisti puhli pariški kruh. Peki so enostavno zaprli svoje štacune in v prestolnici svetovne države, ki se ima za močno, več dni kazali osle vsem okoli sebe. Stavkali namreč niso pekovski delavci ali pomočniki, temveč »patroni«. Vzroki so precej komplicirani, a jih bom
Pariz ponoči
veda ni uzakonjena, a izvajajo jo enostavno tako, da Arabcem plačujejo po najnižji ta-riini postavki tudi potem, ko so že dokaj izvežbani in bi Franc,ozu dali več denarja Arabec ostane dolgo časa »nekvalificiran«, ker je že a prion primitiven, ker se ne upira itd. Zakaj se ne upira? Ne zna francoščine, ne znajde se v novem okolju in končno tudi ve, da ga lahko »patron« vsak trenutek vrže na cesto in sprejme na delo drugega Arabca, ki še ni »pokvarjen«.
In ne samo Arabci! Ko sem Potoval skozi kraje, kjer so rudniki, sem pogosto iz kake gostilne zaslišal italijanski napev in na cesti videl precej hizkih, zagorelih napolitanskih postav. V rudnikih dela mnogo Italijanov, mnogo Slovanov, Afrikancev, le Francozov ni. V povojnih letih so domačini skoraj v celoti zapustili rove, kjer je za njih preveč težavno in nevarno. Pred vojno so uvažali največ Poljake in to prekrili z lepo človekoljubno tenčico. Francija je takrat »Pomagala« bratski Poljski, ki sc je znašla v gospodarskih težavah: dovolili so večjemu Številu poljskih delavcev preselitev v francoska rudniška središča, celo vožnjo so jim Plačevali. Njihove plače so bite seveda nižje in Poljaki so thnrali biti takrat prav tako *fdovoljni kot so danes Alžir-*<• Sedaj po vojni pa so prišli Italijani, ki jih gospodarske težave in brezposelnost ženejo
V	svet za kruhom. Prisiljeni so Sprejeti take pogoje, samo da easlužijo in upajo na vrnitev
V	domovino s prihrankom. Stara izseljenska pesem! Vsak *t°mentar je tu odveč. Hočem
povedati to, da zaradi izkoriščanja tuje delovne sile ne saslužl samo kapitalist, tem-£cč prav vsi francoski delavci, k* so bolje plačani in da ne Žre tu le za navadno kapitali-®'*čno izkoriščanje. Prepričan ®^m, da obe ti postavki, kolo-n'ie in tuji delavci, precej Vplivajo na francoski standard Vsaj na standard delavca.
vseeno skušal razložiti. Država je zainteresirana, da so cene kruhu nižje kot to narekuje splošni ritem naraščanja cen drugim artiklom. Zato država plačuje pekom regres. Zgodilo se pa je, da so si delavci in pomočniki priborili neke tarifne ugodnosti in bi morali prejemati za nekaj frankov višje mezde, Patroni pa so se temu uprli in zahtevali, da država poveča regres. Država zahtevi ni ugodila in gospodje »patroni« so pričeli stavkati ter v nekaj dneh popolnoma paralizirali preskrbo s kruhom v metropoli. Policija je zaplenila že pečen kruh in ga razdelila hotelom in bolnišnicam, pa tudi v vojaških pekarnah so pričeli peči kruh za najnujnejše potrebe. Trpel je seveda delavec, ki je moral kupovati razno pecivo, ki je mnogo dražje in ki je tudi kmalu pošlo. Toda nihče se ni razburjal!
•
Presneto sem se zaklepetal in pozabil na Jeana in na tisto drugo stvar, ki je bila še zanimiva na nedeljskem obisku. Peljali smo se z avtomobilom na izlet v kraj, ki je bil kakih 50 km oddaljen od Pariza. Tu so ob Seini taborili Jeanovi partijski tovariši. Tako so na najbolj cenen način preživeli prijetne počitnice. V »krogu« med živobarvnimi šotori je na drogu vihrala francoska .. zastava- od nekod pa so neprestano hreščale izrabljene plošče sovjetskih napevov .Sprejeli so nas prijazno in nas vabili h kopanju, reka je bila tu mnogo bolj čista kot v Parizu. Ljtldje so bili zelo dostojni in so šele pozno popoldne pričeli kvariti razpoloženje s političnimi diskusijami.
Diskusije z njimi so bile vedno mučne in zelo redko smo se strinjali. Ko pišem te vrstice sl prizadevam, da jim ne bi storil krivice in povedal
le to kar je res. Prepričan sem, da je francoska partija najprej stranka in šele potem morda tudi komunistična. Kot stranki, so tej politični skupnosti važni najprej vsi tisti rekviziti, ki so klasični: platforme, akcije, reakcije in predvsem spletke — to se pravi vsa tista več ali manj umazana politična igra za sedeže v parlamentu. In če o tem razmišljam se mi zdi, da je KPF, prav tako kot druge francoske stranke, nekonstruktivna in nesposobna za saniranje težkega položaja, v katerem se dežela nahaja. Tisto kar me je najbolj presenetilo ni bil njihov odnos do pojavov po XX. kongresu sovjetske partije, temveč njihov odnos do bojevanja v Alžiru. Bill smo sl edini vedno le v tem, da se alžirsko ljudstvo bori za svobodo in neodvisnost, toda v nadaljnjih stvareh se nismo strinjali. Vedno , sem poudarjal brezkrvno reakcijo francoskih komunistov v zvezi- z Aižirom. A kaj mi je n. pr. odgovoril neki komunist, ki se Je pohvalil, da ima dvajsetletni staž: »Tovariš, partiji bi škodovalo, če bi kak komunist, ki so ga mobilizirali v vojsko, pobegnil na stran upornikov, ker je prepričan, da se oni bore za svobodo. Pomislite kaj bi rekle druge stranke! Zagnale bi vik in krik, predvsem socialisti, da smo komunisti ariacionalni in vzgajamo svoje člane v nepa-triotskem duhu. Naša partija pa si danes prizadeva utrditi enotnost delavskega razreda ne glede na politično pripadnost. Vidite, zato bi bilo tako početje ce'o škodljivo.« Ni važno kaj misli partija uradno o tem, temveč je zelo ilustrativno, kar je povedal tovariš s 20-letnim stažem.
Edini razveseljivi razgovori so bili tisti, ki sem jih imel z redkimi mladimi ljudmi, ki se imajo za komuniste, a stoje izven partijskih vrst. V Lezi-gnanu, kjer sem bil na trgatvi, sem srečal skupino mladih delavcev, ki so se pred leti udeležili več delovnih akcij v Jugoslaviji in so bili zaradi tega izključeni Iz KPF. H ljudje so imeli zdrave poglede na današnjo francosko in svetovno stvarnost. Razgovori z nji-
mi so delovali name kot modro nebo po deževnem tednu.
•
Ze v začetku tega članka sem nekje govoril o površnem pouku zemljepisa in o smešnih-posledicah, na katere naleti popotnik na vsakem koraku. Vendar pa gre tu za nekaj več kot samo za vzgojo in zemljepis!
Francija danes ni več to, kar je bila pred sto in več leti. Njena svetla revolucionarna tradicija je zbledela in se degenerirala in tiste tri besede »svoboda, enakost in bratstvo« so dejansko najbolj komičen tekst, ki je bil kdaj napisan na francoskih javnih stavbah. Vse to je bilo že davno, zelo davno. Francoski maturant ve n. pr. o pariški komuni manj kot naš nižješolec, o oktobrski revoluciji pa nima pojma itd., po drugi strani pa je preskrbljeno, da je točno informiran o vseh fazah in uspehih francoske kolonizacije sveta, o Napoleonovih zmagah in o vsem, kar je naredilo Francijo za svetovno silo. Ti elementi samohvale in samodopadenja in poveličevanja realnega merila za lastno zgodovino kar strle iz šolskih knjig in časopisnih člankov. Menim, da so Francozi že daleč od tega, da bi bili sposobni vrednotiti zgodovino realno in da bi v . njej ločili zrno od plev. Za povprečnega Francoza, ki je vzgojen v pravilnem francoskem duhu in v skladu z ustaljenimi vzgojnimi navadami, je Revolucija prav toliko važna in velika kot Napoleonove zmage in mu je povsem logično, da so v Parizu ali kjerkoli postavili spomenike i v čast Revolucije 1 v čast velikemu osvajalcu. Ce danes gledamo vso stvar bomo opazili, da so barve na revolucionarni zastavi zbledele, da pa je Veliki imperator tekom časa samo pridobil na svojem ugledu med ljudmi. Zmagam in generalom so postavili stotine spomenikov, imenovali so po njih avenije, trge In bulvarje v vseh mestih in vaseh — na drugi strani pa nima ubogi Robespierre nobene ceste ali ki bi se imenoval po
njem.
Naj vam prikažem naslednji prizor, ki me je prizadel nekoč, ko sem hodil po 14 rajonu Pariza. Nedaleč od metro »Gla-ciere« je bila na zidu marmornata plošča, na kateri je z zlatimi črkami pisalo, da je ta in ta mladi rodoljub na tem mestu izgubil življenje v spopadu z nacističnimi okupatorji. Pod ploščo je viselo nekaj vencev, bili so oveli in črk na trakovih ni bilo več mogoče prebrati. Poleg plošče je bil na.zid prilepljen letak neke politične organizacije, ki je vabila meščane 14 rajona, da se udeleže komemoracije ob enajsti obletnici osvoboditve Pariza, »kjer bodo počastili spomin tistih, ki so žrtvovali svoja življenja« ... gotovo mislite, da je pisalo za svobodo, za neodvisnost ali vsaj:	za
Francijo, za enakost ali bratstvo? Ne! Temveč ... »za to da je Francija ostala velika sila!«
Nisem vedel ali naj se sme-
jem'ali naj strgam vso to sramoto, ta letak in te vence z zidu, ali naj morda odidem na pariško pasje pokopališče, kjer sem tolikokrat videl vedno sveže rdeče nageljne na grobovih raznih cuckov in ščenet? Bilo me je neznansko sram, menda zato, ker sem včasih, ko sem bil še v gimnaziji verjel vse tisto dobro in lepo o Franciji, kar nam je pripovedovala profesorica zgodovine.
V čast borcem pariške komune je n. pr. postavljena ena sama spominska plošča v kotu pokopališča Pierre Lachaise, kjer se je odigrala zadnja krvava epizoda te proletarske revolucije. Majhna in samotna je ta plošča v izgubljenem kotu pokopališča, ove?-: so rože, in čudi me, da se nikjer na svetu ni našel umetnik ki bi tu ustvaril vsaj skromno skulpturo ali resief? Na drugi strani pa ves Pariz kipi od spomenikov osvajalcem kolo-
nij in generalom, ki so branili Ren in končno še tisti ogabni podpisi na grobovih psov in mačk za Asniersom... Res ne vem, kaj naj rečem?
To naj bi bili bežno zabeleženi letošnji vtisi. iz dežele francoske. Berem vse še enkrat, ker si očitam, da sem ravnal krivično in da neka sovražnost 'diha iz vsega. Toda ne, vse je tako, če že ne huje, in zadnji dogodki potrjujejo vsako vrstico tega sestavka. Vse kar se je zgodilo v zadnjih treh tednih po mojem povratku domov, bodisi v zvezi z KPF ali napadom na Egipt, je odraz nadčloveških naporov, da se ohrani čast, ki je ni več, da se ohrani veličina, ki je padla že zdavnaj v blato in da se očuva ugled, ki so ga vsi ti ljudje v uniformah in brez njih, katerim so postavili toliko spomenikov, zapravljali in končno zapravili v zadnjem stoletju in še prej.
Herman Globočnik

i
ti
I
I
Dne 21. decembra letos je minilo 36 let od »Husinske vstaje«, ene najpomembnejših stavk v predvojni Jugoslaviji.
Za zgodovino delavskega gibanja v Sloveniji je ta stavka posebnega pomena ne le zato, ker so takrat — 1920. leta skoraj — skoraj Istočasno stavkali bosenski in slovenski rudarji, temveč tudi zato, ker so pri tej stavki v rudniku Kreki sodelovali z Bosanci tudi Slovenci, ki so tu delali. Slovenski rudarji so namreč začeli prihajati že v 90-letih prejšnjega stoletja v Kreko, da bi dobili v rudniku delo in kruh. Skupaj z drugimi delavci so se ves čas bojevali proti iskoriščanju, čeprav Jim je zato grozil odpust in izgon. Sodelovali so že v prvi stavki rudarjev Kreke v maju 1806 in v vseh kasnejših stavkah: julija in avgusta 1907, januarja 1910, januarja 1919, maja 1919 in nazadnje v znameniti »Huslnski vstaji« decembra 1920. leta-
Rudarji so bili takrat organizirani v Zvezi rudarskih delavcev Jugoslavije. Leta 1920 so zahtevali zvišanje mezd zaradi vedno slabših življenjskih razmer. Državna oblast ni hotela pa ni hotela o tem ničesar slišati. Zato so rudarji začeli stavkati.	w
Nekaj dni pred stavko rudarjev Bosne in Hercegovine je začelo stavkati tudi 13.000 slovanskih rudarjev.
Vlada je skušala zadušiti stavko z isto taktilko, ki jo je uporabila že v prejšnji stavki železničarjev. S tem, da jo ustregla zahtevam ene skupine delavcev — v tem primeru slovenskih rudarjev — je tembolj neusmiljeno zatirala druge. Meščanstvo je očitno nameravalo razbiti delavsko fronto tam, kjer Je bila videti najšibkejša.
Toda bosanski rudarji niso ostali križem rok. Dne 21. decembra, ob 14. url se je začela splošna stavka rudarjev Bosne in Hercegovine.
V dneh od 22. do 24. decembra so začeli stavkati rudarji vseh premogovnikov: v Kreki, Zenici, Kaknju, Brezi, Mostaru, Banja Luki in še v nekaterih drugih manjših rudnikih. V ce-
loti je stavkalo 4800 rudarjev od skupnega števila 5100, kolikor jih je bilo taikrat v Bosni in Hercegovini. Prav tako pa so že v začetku skušali oblastniki po vsej sili zadušiti stavko In se niso ustavili niti pred r.aj-okrutnejšiml ukrepi zoper stavkajoče.
V Kreki je na primer uprava zagrozila, da bodo odpuščeni vsi delavci, ki se v treh dneh ne bi vrnili na delo, razen tega pa bodo morali zapustiti tudi državna stanovanja, če tam stanujejo.
Hkrati so oblasti Izjavile, da bodo vsi stavkajoči izgnani v domače občine, če se ne 14 v treh dneh vrnili na delo.
Vsi ti ukrepi so bili naperjeni predvsem proti slovenskim rudarjem in delavcem drugih narodnosti, ki so bili zaposleni v rudnikih, vendar pa jih to ni preplašilo in odločili so se. da
bodo nadaljevali boj skupaj z rudarji Kreke.
Strbkovnl odbor v Kreki Je sklenil, naj se vsi delavci, ki stanujejo v državnih stanovanjih, preselijo s svojimi družinami v okoliške vasi Husino, Lipnico in druge. S tem ukrepom je odgovoril na grožnje uprave rudnika in oblasti, razen
tega pa bi bili stavkajoči tako bolj varni pred napadi orožni-štva. Na podeželje se je preselilo okrog 100 rudarskih družin in sicer v Husino 24. decembra, v Lipnico, Ljubačo, Moračane, Parselo, Orašje in druge vasi pa 25. in 26. decembra.
Rudarske družine, med katerimi je bilo največ slovenskih, so kmetje v Husini in drugih vaseh lepo sprejeli. Čeprav so bili sami na tesnem v svojih skromnih kočah, so vzeli pod streho izgnane tovariše in delili z njimi vse, kar so imeli.
Posebej je treba omeniti, da sta imela pri dolu stavk odbora vidno vlogo tudi slovenska rudarja Karel Železnik in Ivan Bračun.
Medtem so skušali oblastniki uresničiti napovedane grožnje. Dne 26. decembra so poslali v Kreko policijskega pisarja z orožniki, da bi aretiral stav-kujoče, kj stanujejo v dr-
žavnih stanovanjih in organiziral izgon. Slovenske rudarje bi moral z oboroženim spremstvom odpeljati po železnici do Slavonskega Broda, kjer bi jih krajevne oblasti odpravile naprej. Toda niti naslednjega cine, ko je prišel pisar še s številnejšim spremstvom orožnikov, ni mogel uresničiti te odredbe.
Delavci Kreke in kmetje iz okolice so njega in njegove spremljevalce pognali v beg.
Okrožni načelnik Grugič je po tem dogodiku zahteval policijske in orožniške okrepitve, oboroži! člane tako imenovane »narodne garde« in se dogovo-. ril s komandantom mesta, polkovnikom Petrovičem za pomoč vojaštva.
Tako sta se v noči med 27. in 28. decembrom 1920 napotila proti golorokim kmetom in rudarjem dva bataljona vojaštva, oboroženega celo s topovi, približno 50 orožnikov In 20 »gardistov«.
Odpor proti takemu sovražniku ni bil mogoč — v Kraki in okolici je zavladal beli teror.
»Gardisti« in orožniki so vdirali v hiše, pretepali ljudi, ropali, posiljevali ženske in zapirali delavce ter člane njihovih družin.
Mesec dni so bile Husino in druge vasi v pravem obsednem stanju. Ropanje in pretepanje ni prenehalo, aretiranih delavcev je bilo vedno več. V januarju 1921 je bilo v taborišču v Tuzli okoli 500 delavcev in kmetov; Med njimi je bilo veliko Slovencev; ki so jih nato prisilno izgnali »v tujino«, druge pa so pridržali v zaporu ali pa spustili do glavne obravnave na prostost.
Sodna razprava je bila šele v januarju 1922. leta. Režim je potreboval 14 mesecev, da je sestavil obtožnico proti zaprtim rudarjem.
Med obtoženimi sta bila tudi slovenska rudarja Karel Železnik in Ivan Bračun.
Železnika, ki je prišel z drugimi slovenskimi rudarji v Kreko 1919. leta in je bil član KPJ, so obtožili, da je bil glavni organizator upora in napada na organe oblasti, da je »zbiral« skupine, jim poveljeval, jih oboroževal itd. Na razpravi je hladnokrvno zavrnil vse obdol-žtive. Rudarja Ivana Bračuna, ki je bil prav tako član KPJ, so obtožili, da je sodeloval v oboroženi »skupini«, ki je napadla orožnike in jim preprečila opravljanje dolžnosti, da je z govori vzpodbujal rudarje k odporu, določil patrulje, delil strelivo, bil oborožen s samokresom itd. Tudi on je pri razj ra-
vi Izpodbijal navedbe v obtožnici.
Po sodnem postopku, ki je trajal 35 dni, so obtožene rudarje in kmete obsodili Karel Železnik je bil obsojen na leto dni zapora, Ivan Bračun na 9 mesecev zapora, ostale pa, razen Jureta Keroševiča, na manjše kazni.
Keroševiča so obsodili na smrt z obešenjem. ker je — tako so trdili — ubil orožnika Re-ijioa ob spopadu 27. decembra v Husini. Okrožno sodišče v Tuzli, ki je obsodilo Keroševiča, je predlagalo Vrhovnemu sodišču pomilostitev, toda ta je predlog zavrnil.
Pomilostitev je odklonila tudi takratna vlada, ki Je nadomeščala odsotnega kralja.
Jure Keroševič bi moral biti obešen kot simbol odpora delavskega razreda Jugoslavije proti izkoriščanju.
Toda jugoslovjfnskl proletariat se je odločno zavzel za Ke-roševičevo' rešitev. Delavstvo je prirejalo ševilne protestne shode in konference doma in v tujini, poslali so protestne resolucije kralju in vladi ter s številnimi članki v domačih in tujih časnikih opozarjali, da bi bila smrt Jureta Keroševiča nov zločin vladajočega meščanstva.
Pri tem so sodelovali tudi slovenski delavci. Priredili so številne protestne konference in shode ter pošiljali protestne resolucije. — Končno je bil pod pritiskom jugoslovanskega In mednarodnega proletariata kralj prisiljen, da je 4 decembra 1922 podpisal pomilostitev. Keroše-viču so zmanjšali smrtno kazen v 20 let strogega zapora. V kaznilnici v Zenici je prebil 17 let, potem pa so ga osvobodili partizani med narodno-osvobo-dilnim bojem.
V novi Jugoslaviji so uresničeni cilji, za katere so se borili huslnski rudarji. Danes se slovenskim rudarjem, ki še Hve v Kreki, ni treba bati, da bodo zatirapl in preganjani. V novi, socialistični Jugoslaviji Je de-' lavcem vseeno, kje delajo — v Kreki ali v Trbovljah, v Karlovcu ali Titogradu, v Tetovu ali Kragujevcu.
Tudi za to so se borili hu-sinski rudarji.
Branko N. Djukič
MILIČNIKI SREČNO IN USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
VSEM DELAVCEM IN USLUŽBENCEM
V GOSPODARSKIH PODJETJIH ŽELE
»DELAVSKA ENOTNOST«
USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
1. JANUAR 1957 e ST. 1-»
LETO 1956 V SLIKAH
DESNO: Junija je bil tovariš Tito na obisku v Sovjetski zvezi. Njegovo potovanje po tej deželi se je spremenilo v veliko manifestacijo sovjetskih delovnih ljudi za Jugoslavijo. Takrat so podpisali znano moskovsko deklaracijo, v kateri so zapisana načela enakopravnega sodelovanja, nevmešavanja v notranje zadeve drugih delavskih gibanj. — Nazaj grede se je tovariš Tito zadržal na obisku tudi v Romuniji. —
SPODAJ: Julija je bil zgodovinski sestanek treh na Brionih. Tito, Nehru in Naser so izmenjali mnenja glede mednarodnega položaja.
rsr. PT—
■ iir=x5

»M S
f M f j
ZGORAJ: Maja je bil naš predsednik Tito na obisku v Franciji. Ob tej priložnosti je bilo izdano sporočilo, ki ga je v imenu francoske vlade podpisal Guy Mollet in v katerem je med drugim zapisano, da je moč trajni mir zagotoviti le, če sloni na načelih enakopravnosti, suverenosti in teritorialne nedotakljivo-*ti. Guy Mollet je prelomil svojo obveznost, ko je brezobzirno napadel Egipt. Na sliki: Tito in Rene Coty.
ZGORAJ: Sredi februarja je bil v Moskvi zgodovinski 20. kongres Komunistične partije Sovjetske zveze, ki je obsodil »kult stalinske osebnosti«, proglasil načelo različnih poti v socializem ter možnost graditve socializma. Kasnejši dogodki v Poljski in še posebno v Madžarski so pokazali, da so bile besede eno, dejanja..,



rFvee fjj
1 nn
.
- &
ZGORAJ: Na Cipru še vedno vre. Angleški kolonialisti sl z vsemi sredstvi in terorjem prizadevajo, da bi zadušili glas po svobodi. — -DESNO ZGORAJ: V Južni Afriki črnci nimajo nobenih pravic. Prizor z letošnjih demonstracij proti rasni diskriminaciji. — DESNO: Maroku
je Francija končno priznala neodvisnost.
fw#w..=/	■
Zgoraj in levo sta dve sliki iz Poljske: velika množica je pričakala Gomulko na trgu v Varšavi, ko se je vrnil iz Sovjetske zveze, kjer je podpisal pogodbo o poljski neodvisnosti. Druga slika je s poznanjskega procesa, ki je odkril revolucionarno bistvo poznanjskih dogodkov. Poljska je danes svobodna. Delavski sveti so prevzeli upravljanje tovarn. V vse življenje si utira pot demokratični duh.
J''::--:
— SPODAJ:
Madžarska je doživela letos veliko tragedijo. Stalinistično vodstvo ni poslušalo glasu množic; nezadovoljstvo je prekipelo, vzplamtela je revolucija, katero je skušalo izkoristiti reakcija. To je preprečila sovjetska vojska in z njo zadušita revolucijo samo. Naj bi madžarski proletariat čimprej doživel svojo polno osvoboditev.
LEVO ZGORAJ:	Nemirni Aižir, boleča rana propadlega
francoskega Imperija. Glede Tunisa je zmagala pamet in osvobojeno ljudstvo pozdravlja voditelja Burgibo (zgoraj).
— DESNO: Sudan je od lanskega Novega leta neodvisna država. Na sliki sudanske delavke. — SPODAJ LEVO: ZDA so spet izvolile Eisenhowerj» za predsednika (prizor iz predvolilne kampanje). — SPODAJ: Egipt Je postal žrtev agresije. Anglija, Francija in Izrael so navalili nanj vsak s svojimi računi, ki pa so po zaslugi OZN ostali le na papirju.
-
„	J

mm
Glasilo sindikatov Slovenije Izdaja Republiški svet Zveze sindikatov ge Slovenijo. — Odgovorni urednik France Boštjančič. - Tisk Casopisno-založniškega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. — Naslov uredništva in uprave Ljubljana Čufarjeva ulica 1 — Dom sindikatov. — Telefon uredništva in uprave 82-031, uredništvo 32-538, uprava 30-046. — Poštni predal 284. — Račun pri Mestni hranilnici v Ljubljani 601-606-1-221. — List izhaja vsak petek. —
Rokcnivov ne vra6anw. ~ Mesečna naročnina 40 din, četrtletna 120 din, polletna 240 din, celoletna 480 din; posamezna številka io din.
M ,€-!//!
*
mmam
E3SP

%*RapH
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR OBČINSKI KOMITE ZKS OBČINSKI ODBOR SZDL OBČINSKI ODBOR ZB OBČINSKI KOMITE LMS
CELJE
KOLEKTIVOM PODJETIJ, USTANOV IN VSEM DELOVNIM LJUDEM ŽELIMO V NOVEM LETU 1957 MNOGO USPEHOV.
DELAVNICA ŽELEZNIŠKIH
..BORIS
MABIBOB
iiil3E!l!llililliililllililiHilBi8SBIiliiiiiliiil{i{i!!illllli!iillliil!!l!l!!lii;;!l!ill";lliiill;|ii'li!il!liilllfflla:i:°i’li!liSalaiilli!illllilliil3liililii!8liIji;:;^M


' ::
s svojimi proizvodnimi in prenosno razdelilnimi podjetji ter Upravo v Ljubljani želi
SREČNO li USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957 vsem odjemalcem električne energije.
ooco30ooooooooeraxoooooco-ooonoooo^oooorac»x^^
OKRAJNI
SINDIKALNI EVE" SOBICA
želi vsem sindikalnim podružnicam, občinskim sindikalnim svetom, organom družbenega upravljanja in vsemu delovnemu ljudstvu goriškega okraja srečno in uspehov polno novo leto 1957.
TOVARNA
VOLNENIH E VIGOGNE IZDELKOV MARIBOR
Telefon: 21-97, 21-98, 21-99 — JEZDARSKA UL. 8
Proizvaja:
Volnene tkanine iz česane preje Volnene tkanine iz mikane preje Bombažne in vigogne tkanine Volneno mikano prejo Vigogne mikano prejo Vigogne prejo Vatelin Vato
Kolektiv
»OPREMI«
trgovina z železnino, Inštalacijskim in tehničnim materialom
LJUBLJANA, — (Gosposvetska c. 4
želi svojim odjemalcem srečno in uspehov polno novo leto 1957 in se priporoča za sodelovanje.
Montažno
podjetje
KIOOOOPOCOCOOOOOGOCOOOOOOft^pOODOOGpOGOOOOOOC
Kolektiv podjetja Industrije naravnega kamna
»MARMOR HOTAVLJE«
GORENJA VAS NAD ŠKOFJO LOKO
želi vsem svojim cenjenim odjemalcem in poslovnim prijateljem v novem .letu 1957 mnogo gospodarskih uspehov.
OB 10. OBLETNICI USTANOVITVE NAŠEGA PODJETJA ŽELIMO VSEM DELOVNIM LJUDEM JUGOSLAVIJE OBILO USPEHOV IN ZADOVOLJSTVA V NOVEM LETU 1957.
KOLEKTIV
GRAFIČNE INDUSTRIJE 99
fV
MARIBOR
PRIPOROČAMO NASE SOLSKE IN PISARNIŠKE POTREBŠČINE KAKOR TUDI EMBALAŽNE IZDELKE V SOLIDNI IZDELAVI. IN SOLIDNI CENI.
LJUBLJANA
INDUSTRIJA PLETENIN, ROKAVIC IN KONFEKCIJE — KRANJ
1	1 e 1 u j e m o :
najnovejše pletenine modnih novitet iz kvalitetno česane volne.
Konfekcijo moškega perila krojne Izdelave v bogati izbiri.
Trikotažne rokavice za civil, uniformirane osebe in zaščitne za kirurgijo.
Kvaliteta zajamčena! Cene solidne!
Telefon: 389 — Brzojavi: Pletenina Kranj
30a30a°00°OOOGOOOOOOOOOOOOOOOOCCOOOOOOOOaoOOOOCOOaOOOOrx •orvv.-vv-.-vvTooooooooaoa
DELOVNI KOLEKTIV
Bombažne predilnice in tkalnice
TRŽIČ
ŽELI VSEM SVOJIM POSLOVNIM PRIJATELJEM MNOGO SREČE IN USPEHOV V NOVEM LETU 1957.
1COOCXXXXXXXXXXXXX1QOOOCXX)OOOOOI
JOOOOOOOOOCaj
XXX)QOOOOOOOOOOOOOO*XXX)OCXXDOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOC«X
VSEM NAŠIM ODJEMALCEM, POSLOVNIM PRIJATELJEM IN DELOVNIM KOLEKTIVOM ŽELIMO SREČNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO 1957!
INŠTITUT ZA ELEKTBOZVEZE
UDBUISI, Linhartova 35
telefon: 39-261, p. p. 247, telegram: Elektrozveze
. PREDSTAVNIŠTVA:
Beograd — Bulevar Revolucije 72—72, tel. 29-7,24 Rijeka — Ulica Rade Končara 17, tel. 36-58 Skopje — Maršala Tita 27, tel. 14-21 Smilit — Solinska 1, tel, 39-69
CINKARNA
M
E T iI
L
NASI PROIZVODI:
Surovi cink — min. 97,80% Zn Ginkov prah — 97,0% Zn total Rafinirani cink — min. 98,70% Zn Fini cink — min. 99,75% Zn Redestilirani cink — min. 99,85% Zn Cinkova pločevina raznih dimenzij in formatov
Cinkovi protektorji za kotle Cinkove pralnice valovite Avtotipijske plošče Offset plošče Žveplena kislina 60° B6 Cinkovo belilo — zlati pečat beli pečat
—	_ . zeleni pečat
L z=---------rdeči pečat
Telefoni: 20-41, 20,42, 20-81, 20-82 Brzojavni naslov: Cinkarna Celje Železniška postaja: Celje — industrijski tiri Cinkarne
Kromov galun Natrijev hidrosulfit Natrijev sulfid — surovi Natrijev sulfid — čisti Cinksulfat
Natrijev silikofluorid
Barijev sulfid
Zelena galica
Litopon
Ultramarin
Svinčeni minij 30%
Svinčeni minij 32%
Svinčena glajenka čista
Superfosfat
Modra galica
Metalit
V valjarni uslužnostno valjamo tudi svinec, kositer in srebro.
KEMIČNA INDUSTRIJA CELJE
k000®f^*^0000°00000000(XXXX30a000000Q000000C000Cp000CXX)0G0MQttM000C,XXX3b00COX)0<)00QCC000C000000<l0G0000©00WJ000C000000000000G000u, .. .^uvitioooooooooa
VELIKO USPEHOV V NOVE
■	■	■	■ mrnm
M LETU 195 7 ŽELIJO DELOVNI KOLEKTIVI:


ŠtŠHr*»a
s™“ »V.
OB 70-LETNICI OBSTOJA PODJETJA, POŠILJA DELOVNI KOLEKTIV TOVARNE	
4	S	.m.		
pp JBfttt©#*©	S
V MARIBORU	.
novoletne čestitke vsem delovnim ljudem naše domovine	
LESNO INDUSTRIJSKO PODJETJE SLOVENJ GRADEC
izdeluje: mehak rezan les v vseh dimenzijah in kvalitetah, zaboje za domači trg in izvoz, mehke embalažne sode, stavbeno in sobno pohištvo, ladijski pod, sredice za panel plošče in lesno volno.
DELOVNI KOLEKTIV
LESNO INDUSTRIJSKEGA KOMBINATA
99
ŠOŠTANJ
Čestita ob novem letu vsem
DELOVNIM KOLEKTIVOM SIROM JUGOSLAVIJE K NJIHOVIM 'DELOVNIM ZMAGAM
Gradbeno podjetje
»GRADBENIK««
IZOLA
Obrtno gradbeno podjetje
»KONSTRUKTOR«
pmm
»15. SEPTEMBER««
TOVARNA CEMENTA IN SALONITA
ANHOVO
TOVARNA MESNIH IZDELKOV
Maribor - Košaki
SREČNO IN USPEŠNO NOVO LETO 1957 ŽELI SVOJIM KOMITENTOM IN VLAGATELJEM
upravni odbor In kolektiv KOMUNALNE BANKE Murska Sobota
s podružnicami
v Gornji Radgoni, Ljutomeru in Lendavi
MARIBORSKA
OPEKARNA
Maribor - Košaki
Javor
Tovarna vezanih plošč in furnirjev
PIVKA
’	z obrati
v Pivki, Prestranku in Baču
, in s prodajalnami
v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu
ČESTITA OB NOVEM LETU 1957 • VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM.
< z	VELETRGOVINA PREHRANA	< S
< K K H s	Veletrgovina	r M H
d. < £	up R E H R A N A«	■< Z >
o	LJUBLJANA,	3
d dS [H H J M	Titova e. 21 a	S S S > Z
>	VELETRGOVINA PREHRANA	>
Gozdno in lesno gospodarstvo Agrotehnike in Gozdne fakultete
»SILV A«
LJUBLJANA
,,Umetni kamen16
PODJETJE ZA IZDELOVANJE UMETNEGA KAMNA, PREDMETOV IZ CEMENTA IN UMETNEGA KAMNA
LJUBLJANA Stezice 159
OPEKARNA
RADOMLJE
Gradbeno podjetje
»GRADITELJ««
KAMNIK
TOVARNA LESENIH PET
PETA
RADEČE
PR! ZIDANEM MOSTU
»E TOL«
Tovarna esenc in eteričnih olj CELJE
proizvaja: esence in ekstrakte za likerje, rum in limonade, sadne paste, arome in sadno olje za bonbone, šiviljske barve, parlemska olja, eterična olja in razne kemikalije.
»P A R K E T A R«
Obrtna zadruga LJUBLJANA
Trubarjeva 93 - telefon 32-437
PARNE PEKARNE IN SLAŠČIČARNA JESENICE
Priporočamo svoje prvovrstne izdelke.
Svojim cenjenim odjemalcem in vsemu delovnemu ljudstvu želi uspešno NOVO LETO
delovni kolektiv ip uprava trgovskega podjetja
,»M 0 D A<« MARIBOR
Tekstilna tovarna
Mnn"
„uUmU
ZAPUŽE
Kolektiv
INDUSTRIJE OBUTVE
NOVO MESTO
GOZDARSKO AVTOPODJETJE MARIBOR
Izvršuje vse vrste prevozov na področju FLRJ. Za cenjena naročila se toplo priporoča.
99
Uriš
99
Industrija za predelavo rib
IZOLA
proizvaja in prodaja vse vrste ribjih konzerv.
Posebno priporoča ribjo moko.
VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM ŽELI SREČNO IN USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
VSEM SINDIKALNIM ORGANIZACIJAM, DELOVNIM KOLEKTIVOM IN VSEM U DELOVNEMU LJUDSTVU ČESTITAMO IN ŽELIMO SE MNOGO USPEHOV V LETU 1957
OBČINSKI
SINDIKALNI
SVET
JESENICE

1JIC1 SAN4. KI Ž8C.K4L f,
veletrgovina z usnjem, gumo in tehničnim materialom
Specializirano trgov, podjetje v usnju, gumiju, plastičnih masah, čevljarskih, sedlarskih, tapetniških potrebščinah in orodju, tehničnem tekstilu in zaščitnimi sredstvi vas postreže iz svojih sortiranih zalog vedno po najnižjih konkurenčnih cenah.
Rudnjki, tovarne, obrtna podjetja, trgovska podjetja, transportna podjetja, mlinska podjetja, gradbišča in ustanove prepričajte se o solidni postrežbi in najnižjih cenah veletrgovine »ASTRA«.
Vsa naročila: osebna, pismena ali preko naših potnikov izvršujemo solidno in hitro. Pri naročilih tehničnega materiala vas postrežemo tudi s strokovnimi nasveti.
Zadružno izvozno in uvozno podjetje
»SLOVENIJA- SADJE«
LJUBLJANA, Titova c. 19/VIII
Predstavništvo:
MARIBOR, Partizanska cesta 3 BEOGRAD, Knez Mihajlova ul. 7 SKOPLJE, Vaša Karajanova 9 Skladišče:
VOLČJA DRAGA KANAL Izvaža.:
SADJE IN POVRTNINO Uvaža:
AGRUME
GORIŠKE
STROJNE TOVARNE IN LIVARNE • NOVA GORICA
Srečno NOVO LETO 1957 vam želi
KEMIKALIJA
veletrgovina s kemikalijami
MARIBOR, Partizanska c. 34
ZADRUŽNO LESNO INDUSTRIJSKO PODJETJE LJUBLJANA
PROIZVAJA:
vse vrste pohištva in dele pohištva, zložljive vrtne garniture, zložljive stole, zložljive m.ze, vse vrste parkeiov, parketne plošče, lamelni parket, vse vrste zabojev, lesno galanterijo, lesno moko, lignolitne plošče za tlak in za obloge, lignolitno ma-o, lesne '"Tarske proizvode, bakelitno maso in bakelitne izdelke.
Vrši polaganje parkefov in lignolitnih tal.
U P R fl V Ji :	LJUBLJANA, Parmova ulica 37, I. trakt
TELEFON t direktor 31-565, komerciala 30-192
TELEGRAM: LIP Ljubljana
' Jz-;.. *U,~V-	!	» *'V'	, r * ; ^
\ "■■■■■ v-~: -\ ;
'	■ •v. h ' •c'. x:i 'v
VELIKO USPEHOV V NOVEM LETU 1 9 5 7 ŽELIJO DELOVNI KOLEKTIVI:
DELOVNI
KOLEKTIV
TOVARNE
TRIKOTAŽNEGA
PERILA
LETENINA
LJUBLJANA. ZALOŠKA 14
ŽELI USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957 VSEM SVOJIM CENJENIM ODJEMALCEM IN OSTALIM DELOVNIM KOLEKTIVOM
KOLEKTIV TOVARNE
LJUBLJANA
@ Mnogo sreče ln uspehov v letu 1957 ^ želi vsem delovnim ljudem naše A socialistične domovine
KOLEKTIV
Tovarne usnja
KAMNIK
KOLEKTIV
TOVARNE
USNJA
KROJ
.MOTOR'
Električni hladilni stroji // Gasilska oprema
ŠKOFJA LOKA
Vsem delovnim kolektivom želimo uspehov polno leto 1957. Priporočamo se za nabavo naših izdelkov tudi v prihodnjem letu.

SATURNUS
čestita ob novem letu 1957 vsemu delovnemu ljudstvu
INDUSTRIJA BOMBAŽNIH IZDELKOV
KRANJ
TOVARNA ELEKTROMATERIALA — ČRNUČE
*
proizvaja:
elektroinstalacijski material električne likalnike elektroizolacijski material transformatorje: zaščitne, z regulacijo za gledališča in specialne po naročilu električne varilne aparate za točkasto in obločno varjenje
V popravilo sprejema vse vrste elektromotorjev, generatorjev in suhih transformatorjev
Obveščamo potrošnike in trgovska podjetja, da smo s l. X. 1956 znižali cene našim pr^zvodom do 15%
"*■
Kolektiv podjetja želi vsem delovnim ljudem v Jugoslaviji srečno novo leto.
lEžfci&SlOtSBS&SEBCaSCPI&SKHRtiHEHHBHBHHSBMl
sEtzezs jTBna
lesno konstrukcijsko podjetje
LJUBLJANA
TRGOVSKO
PODJETJE
KURIVO-
ŽELEZNIČAR
LJUBLJANA
IZe&btiCna tovarna Ctfdov&čitta
IZDELUJE IZREDNO DOLGE FLANEL RJUHE, DOBRE KVALITETE IN LEPE BARVE *» IZDELUJE TUDI BOMBAŽNE. STANICNE, SUROVE, BARVASTE IN KARIRASTE TKANINE ZA MOŠKO IN ŽENSKO PERILO.
POSLUŽUJTE SE NAKUPA IZDELKOV TEKSTILNE TOVARNE V AJDOVŠČINI
KOLEKTIV
Kemične
lunarne
LJUBLJANA - MOSTE
proizvaja Al-oksid, Al-suifat, K-al galun in ži-vosrebrni oksid. — Vsem, ki sodelujejo v razvoju socialističnih družbenih odnosov želi srečno in uspešno novo leto 1957.
EIEECTBO Ljubljana okolica
LJUBLJANA
z obrati: Domžale • Notranjska • Grosuplje • RTP Kleče • Črnuče • Elektrokovinska • Delavnica Tacen • števčna delavnica Ježica
TAND ARD

SINDIKALNA
Delalski svet, upravni odbor in uprava podjetja
(Hudnik
$ivega .nešta (0dtija
žele delavcem kolektiva rudnika živega srebra in vsem delovmm kolektivom FLRJ srečno in uspehov polno novo leto 1957.
■	■■	-A*vf-;•'
PLUTAL
industrija plutovinastih izdelkov
L J U B L J fi N A
nudi vse vrste plutovih zamaškov ter izolacijske plošče, vseh vrst ped najugodnejšimi pogoji. — Delovni kolektiv podjetja čestita vsem odjemalcem in vsem delovnim kolektivom srečno in uspešno novo leto.
r
TOVARNA
SANITETNEGA
MATERIALA
DOMŽALE
I
Vse posle tuzemske in mednarodne špedicije (izvoz, uvoz, tranzit, carinjenje, transportno zavarovanje, vozninske reklamacije, transportne kalkulacije itd., javna skladišča, oskrba dostave blaga na dom, lastni industrijski tir, avtomobilski prevozi itd., itd.) vam hitro in solidno izvrši
,#GLOBU$ - ŠPEDICIJA"
LJUBLJANA, TITOVA 33
s poslovalnicami po vsej državi. Razen tega razpolagamo z lastnimi skladišči na Reki v Zagrebački ulici 12, od koder odpremljamo vse pošiljke ob Jadranski obali na otoke kakor tudi v inozemstvo.

NETBCa
66
MEHANIČNA TKALNICA CELJE
Telefon: 23-SO
•	Brzojav: Metka Celje
Vam nudi prvorazredne bombažne tkanine vseh vrst.
Vsem cenjenim odjemalcem želi delovni kolektiv srečno in uspehov polno novo leto
19 5 7
Gradis
gradbeno industrijsko podjetje
LJUBLJANA
BOHORIČEVA UL. 24
S SVOJIMI GRADBIŠČI V LJUBLJANI, JESENICAH, KRŠKEM, GRO-SUPLJU, ŠOŠTANJU MARIBORU, RAVNAH NA KOROŠKEM, KOPRU IN ZALOGU T OBRATI V LJUBLJANI, MARIBORU TN ŠKOFJI LOKI
d
ZADRUŽNO PODJETJE
Agroobnova
LJUBLJANA, Crtomirova 4
•Izvršuje s svojimi stroji krčenje, planiranje, teraeiranje, rigolanje, rahljanje in osuševanje zemljišč g krtično drenažo.
Gradi vse kmetijske gospodarske objekte, skladišča, hleve, remize, silose za živino, gnoj-nične jame, vodne cisterne itd.
CEMENTARNA TRBOVLJE
žel! srečno in uspehov polno novo leto 1957 vsem odjemalcem in vsemu delovnemu ljudstvu naše domovine
ZA NOVO LETO 1957 ŽELIMO VSEM DELOVNIM LJUDEM SREČO, ZADOVOLJSTVO IN POLNO USPEHOV
DELOVNI KOLEKTIV TOVARNE
»ISKRA« KRANJ
KOLEKTIV TOVARNE VOLNENIH IN BOMBAŽNIH PROIZVODOV
»VOLMEMKA«
LJUBLJANA Poljanski nasip 40
ŽELI USPEŠNO NOVO LETO 1957 VSEM LJUDEM IN POSLOVNIM PRIJATELJEM
GOZDNO GOSPODARSKO PODJETJE
S I L V A P R 0 fl u K T
LJUBLJANA, Parmova 37/III trakt
KOLEKTIV
PREMOGOVNIKA PR ESI K A
LJUTOMER
ieli vsem delovnim ljudem Sirom socialistične domovine srečno novo leto 1957 ter se cenjenim potrošnikom priporoča s svojim kvalitetnim j emogom
SREČNO IN USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957 g ŽELI
GOZDNO GOSPODARSTVO 1
KRANJ
VSEM POSLOVNIM PRIJATELJEM IN KOLEKTIVOM S.IROM NASE DOMOVINE ŽELI MNOGO USPEHOV V LETU 1957
KOLEKTIV TRGOVSKEGA PODJETJA
LJUBLJANA, Trubarjeva 1
ZAVOD
ZA RAZISKAVO
MATERIALA
IN KONSTRUKCIJ LRS
LJUBLJANA
„Avtoobnova“
LJUBLJANA - BEZlGR iD 11
„ARRIGONI“
TOVARNA KONZERV V IZOLI
TT®wi)infi)a
n n o
DELOVNI KOLEKTIV
TOVARNE USNJA
ŠMARTNO PRI LITIJI
ŽELI VSEM SVOJIM	ODJEMALCEM	§g
IN VSEM DELOVNIM	KOLEKTIVOM	gg
MNOGO USPEHOV	jj
V LETU 1957.	S
DELOVNI KOLEKTIV TRGOVSKEGA PODJETJA
»Tekstil«
LJUBLJANA, Cirll-Metodova ulica 3
želi svojim odjemalcem srečno in uspeha polno novo leto 1957.
Kolektiv
TOVARNE KOS INSRPOV
LOVRENC NA POHORJU
želi vsem delovnim ljudem srečno in uspehov polno novo leto 1957.
Sava
Tovarna gumijevih Izdelkov
KRANJ
Poštni predal 56 — Brzojavi: Guma Kranj Telefon 274 in 275
ŽELI DELOVNIM KOLEKTIVOM IN VSEM SVOJIM ODJEMALCEM SREČNO IN USPEHOV POLNO NOVO LETO 1957
Obveščamo tudi vse interesente, da izdelujemo kakovostne transportne trakove širine do 1200 mm na najsodobnejšem stroju za kontinuelno vulkanizacijo in bomo leta 1957 lahko krili vse potrebe po tem izdelkil.
„„»0»	»=vo l«t. .m
Miški odbori sindikatov: kovinarjev,	in "usnjarjev, živilskih i«
-'2 “•
‘ ” "nll	.«-*v	blbliO’
protesorjev in •	. učiteljev specialnih š ,
-d" —* ^ VZtek2v; novinarjev in uporov.
LJUBLJANA |
KOLEKTIV
PODJETJA
vošči cenjenim potrošnikom, trgovskim in poslovnim prijateljem ter vsemu delovnemu ljudstvu SREČNO IN VESELO NOVO LETO 1957 in želi kar največ osebnega zadovoljstva in najboljših gospodarskih uspehov. ★ Trgovskim podjetjem, kakor potrošnikom, priporočamo svoje prvovrstne izdelke, kot so: odlična Arrigonijeva mešana, češpljeva in figova marmelada, razni džemi, vložena zelenjava, prvovrstna paradižnikova mezga, ribje konzerve in poznane »Da-da« kocke za juho. -fr Obenem obveščamo vsa trgovska podjetja, da bo v prihodnjem letu na domačem tržišču tovarna nastopala samostojno preko lastnega prodajnega aparata in ne več potom podjetja »Eb^amarisc.
TOVARNI OPTIČNIH
in STEKLOPIHIŠKIH IZDELKOV LJUBLJANI, Metelkova ulice 15
TOVARNA AVTOBUSNIH KAROSERIJ
»A V T 0 K A R 0 S E R I J A«
maribor, Šentiljska cesta
Priporoča svoje izdelke.
KOLEKTIV TOVARNE
MEHANOTEHNIKA - IZOLA
TOVARNE IGRAČ IN KOVINSKIH IZDELKOV
želi vam in vašim malčkom vse najboljše v letu 1957. — Nadalje priporoča svoj bogati asortiman: tehničnih in plastičnih igrač, kovinskih in lesnih vijakov, kovinske galanterije po naročilu, izdelke tlačnega brizganega liva, izdelke iz plastičnih mas. — Vsa potrebna orodja izdelamo v lastni orodjarni.
.TRGOVSKO PODJE TJ E Z 2 E LE ZN I N O
METALKA LJUBLJANA
prej »Železnina« Ljubljana
vošči svojim odjemalcem srečno ln uspeh« polno NOVO LETO 1957 z zagotovilom najsolidnejše postrežbe tudi v bodoče.