Leto IX
■ ■ * • ' 1 '■ \
OBSEG.
Stran
Pouk drugega deželnega jezika...........................................................265
Vtisi z letošnjega monakovskega pedagoškega tečaja.	(Konec.)..........................268
Čuvaj nedolžnost mladine (A. Čadež.) (Konec.)...........................................271
Katehet in njegovo delovanje na slovanskih ljudskih šolah	(Ign. Nadrah.) (Dalje.) . . 273
Katehetski vestnik.
Drugi občni zbor „Društva slovenskih katehetov' ........................................277
Katehetsko gibanje......................................................................280
Drobtine ...............................................................................281
Šolske vesti..........................................................................284
Slovstvo in glasba......................................................................288
Slovenski Učitelj
Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih :::	in katehetskih društev.	:::
Last »Slomškove zveze" in »Društva slovenskih katehetov".
Letnik IX.	V Ljubljani 15. decembra 1908.	Štev. 12.
Pouk drugega deželnega jezika.
Skoraj bi mi ne bilo treba omenjati, da hočem z izrazom »drugi deželni jezik« opozoriti cenjene čitatelje na nemški jezik, ki je na Kranjskem na vseh slovenskih štiri- in večrazrednicah obvezni predmet.
Preden pa razpravljam o pouku nemščine na slovenskih ljudskih šolah, hočem navesti smoter temu pouku, ki ga je začrtal za kranjske ljudske šole še sedaj veliavni učni red. Zahteva se sledeče: »Učenci naj čitajo izurjeno in zanesljivo; naj prav naglašaj£, kar je natisnjenega in pisanega. Poznajo naj oblikoslovje in stavkoslovje. Gotovo m slovnisko pravilno naj ustno in pismeno izražajo svoje misli.«
Kako pa je v resnici s poukom v nemščini? Mnogo truda — pa malo uspeha. V učnem načrtu zaželjeni učni smoter se ne doseže. Pogosto smo se že tovariši razgovarjali o tem predmetu; a vedno in vedno se je čula ista tožba: »Saj se trudim in trudim, a uspehov ne morem pokazati. Otroci se ne nauče toliko, da bi se mogli bodisi ustno ali pismeno vsaj deloma pravilno izražati.«
O nezadostnem znanju nemščine pa se ne pritožujejo samo Ijudsko-šolski učitelji, temveč osobito srednješolski profesorji, ki godrnjajo, da učenci, nastoipivši srednje šole, rrso zadostno podkovani v tem predmetu. Ne zamerimo jim nič tega očitka. Čudno se nam zdi le dejstvo, da se takrat, ko so bile srednje šole skoraj izključno nemške ter slovenski junaki niso menda nič boljše lomili nemščine, kot zdaj, — profesorji niso toliko pritoževali o nezadostnem znanju nemščine svojih učencev.
Kot tretji dokaz, da se res ne doseže zadostnih uspehov v nemščini, pa si dovoljujem navesti sodbo c. kr. deželnega šolskega nadzornika gosp. Fr. Lcvca, ki se je povodom inšpekcije na neki večrazrednici izrazil tako-le: »Pouk nemščine zahteva od učiteljstva zelo mnogo; toda žalibog, da uspehi niso v nikakem pravem razmerju s trudom in časom, ki se porabi za ta predmet.«
Kje pa tiči vzrok tem neuspehom? Ali mar v učiteljstvu? Ko bi ram hotel kdo to očitati, bi ga morali odločno zavrniti. Vestno učiteljstvo
13
stori popolnoma svojo dolžnost, dasi so zanj ure za nemščino najnapornejše izmed vseli. Ali je pa morda nemškemu pouku odločenih premalo ur na teden? Tudi to ne drži; saj se poučuje nemščina na štirirazrednicah v III. razredu po osem in v IV. razredu po sedem tedenskih ur, na petraz-rednieah v III. razredu po sedem, v IV. in V. razredu pa po pet tedenskih ur. Torej učnih ur je popolnoma zadosti; da, zaradi njih je celo prikrajšan učni čas za slovenščino.
Kje torej tiči vzrok, da ne ponehajo tožbe o neznanju nemščine? Po sodbi raznih strokovnjakov treba iskati glavnega krivca v učnih knjigah in v učni metodi.
2e nekaj let se poučuje nemščina na slovenskih ljudskih šolah po konverzacijski metodi na podlagi učnih knjig, ki sta jih sestavila marljiva šolnika H. Schreiner in dr. J. Bezjak. Te učne knjige, »Nemška vadnica« imenovane, sta izdala prvotno v dveh delili, a sta pozneje drugi del razkrojila zopet v dva de‘la, tako da imamo sedaj tridelno vadnico. Prvi del obravnava predmete, l<i so v šoli in doma; drugi in tretji del pa se naslanjata na Janskyjevo zbirko slik za nazorni nauk. Priznati moramo, da prvi del splošno še precej ugaja; nikakor pa ne drugi, oziroma tretji del, ki nista nikako pravo nadaljevanje prvega dela. Prehod od prvega dela k drugemu je tako velikansk, da ga skoro ni mogoče premostiti. Od preprostih stavkov, ki jih podaja »Prva vadnica«, preiti k tako mnogovrstno razširjenim in zloženim stavkom »Druge vadnice«, — to je pač prevelik skok, ki ga 10-letni otrok ne zmore.
Pa tudi učna snov ie v teh vadnicah tako obširna, da je ni mogoče obdelati. Ozira se preveč na vse malenkosti in podrobnosti, ki jih pred-očujejo Janskyjeve slike. Treba bi bilo izbrati le najvažneje in najpotrebnejše; to pa podati v taki obliki, ki bi bila otroškemu umu in njegovi zmožnosti primerna. Kakor se v »Prvi nemški vadnici« otroci vadijo izražati povečini Ie s takoimenovanimi »golimi stavki« in le s prav kratkimi razširjenimi stavki, — tako naj bi bil nazorni del »Druge nemške vadnice« sestavljen iz razširjenih stavkov; dosledno pa bi se bilo treba izogniti vseh zloženih stavkov, zlasti podredij. To naj bi se prihranilo za »Tretjo nemško vadnico«, potem bi sc vsaj moglo trditi, da so te učne knjige uravnane po vedno še veljavnem pedagoškem načelu: Od lažjega k težjemu, od enostavnega k zloženemu. Prehod od »Prve vadnice« k drugi in od te k tretji bi bil potem vsaj naraven in vsled tega tudi premostljiv.
Pa tudi podobe, tako bi sodili, so zelo nesrečno izbrane. Sicer nam ni znano, če se dobi kaj boljšega; če ne, naj bi se oskrbelo. Glavna hiba omenjenih podob je v tem, da so premajhne, oziroma, da so predmeti na lijih izdelani v premajhnem merilu. Niti učenci v prvih klopeh ne morejo razločiti vseh posameznih delov, kako li oni, ki sede v ozadju. Izmed vseh še najbolj ugaja 19., ki predočuje domačo sobo in člane družine. Tu je le ena skupina in vsled tega so tudi predmeti v taki velikosti, da se tudi iz zadnjih klopi še dokaj razločno vidijo. Podobne naj bi bile tudi druge slike.
Zgoraj omenjene »Vadnice« imajo tudi premalo slovnice; Sicer živimo v času, (ko se splošno poudarja: Le malo slovnice, a temveč govornih vaj. Ne trdim, da govorne vaje niso velike važnosti; pozabiti pa ne smemo, da so večrazrednice obenem tudi pripravljavnice za srednje šole. In kot take morajo nuditi učencu tudi toliko znanja nemške slovnice, kolikor se zahteva. Že pri vzprejemnem izpitu se zahteva, da znajo kandidati analizirati razširjeni stavek; toda kako naj se tega lotijo, če se niso učili. Niti druga niti tretja vadnica ne podajata o stavku in njegovih delih skoraj— nič. V »Drugi vadnici« (str.9) se sicer obravnava goli stavek; toda v popolnem nasprotju s Kernovo teorijo o stavku, ki so na njeni podlagi urejene »Slovenske jezikovne vadnice« istih gospodov sestaviteljev. Učne knjige, ki sta jili sestavila ista avtorja in se uporabljajo lahko na istih zavodih ter v istih razredih in oddelkih, bi si pa vendar ne smele nasprotovati! Če smo se pri slovenskem jezikovnem pouku oprijeli Kernove teorije, zakaj bi se je pri nemški slovnici izogibali ter učence begali z zastarelimi nazori o povedku in osebku?
Poleg tega se v »Drugi vadnici« (str. 20) omenja stavek le še enkrat, in sicer pod naslovom »Der Behauptungssatz, der Fragesatz, der Befehl-satz und der Wunschsatz.« Vaja samaobsebi še ni slaba. Otroci lahko in radi tvorijo različne stavke; toda imenovanje »der Behauptungssatz« je v tern slučaju popolnoma napačno. Edino pravilno imenovanje, oziraje sc na naslednje vrste stavkov, bi bilo »der Erzahlsatz«; kajti imenovanje »der Behauptungssatz« velja prav tako dobro za naslednje vprašavne, velevne in želevne stavke, kakor bi za vse enake stavke v nasprotnem slučaju lahko veljalo imenovanje »der Verneinungssatz«.
To je pa tudi vse, kar se učenci na podlagi teh vadnic nauče o stavku in njegovih delih, kajti »Tretja nemška vadnica« stavka sploh ne omenja več.
Kaj pa metoda? Prav lepa v teoriji, a zelo težka v praksi. V razredih z majhnim številom otrok bi se znabiti še precej dobro obnesla; a pomisliti je treba, da imamo v razredih po 60 do 70 in še več otrok, kar pa tudi najbol.šo metodo pripravi ob ves uspeh. Sicer nam bo kdo tukaj ugovarjal, saj itak vedno in povsod zahtevamo, naj se razširijo šole, da se posamezni razredi razbremene; toda zazdaj moramo računati s sedanjimi razmerami, kajti čas, ko bo v vsakem razredu največ 40 učencev, je še precej daleč.
S temi vrsticami pa nismo hoteli gospodoma sestaviteljema »Nemških vadnic« niti najmanje kratiti zaslug. Orala sta pač ledino, in to 'ni bilo nikakor lahko delo. Veliko laže bo sedaj na podlagi mnogoletnih izkušenj knjige predelati in izboljšati, in to je bil namen temu sestavku. Obrniti smo hoteli pozornost slovenskega učiteljstva na ta predmet in le želimo, da bi se še drugi oglasili ter povedali svoje mnenje, kajti več oči več vidi.	J-
Vtisi z letošnjega monakovskega pedagoškega tečaja.
(Predaval prof. dr. [. Demšar. — Konec.)
Posebno odločno pa je povdarjal dr. Foerster, da je treba v ljudeh vzgojiti močno voljo, ki se hoče upirati mogočnim mikom sveta, potem je šele upati, da se bo izboljšalo fizično zdravje čioveštva. Eden najboljših novejših spisov o vzgoji je delo, ki ga je izdal — ne pedagog, ampak zdravnik za živčne bolezni dr. Dubois v Bernu. Da človek premaguje samega sebe, to so začeli zahtevati tudi resni zdravniki, ne toliko iz skrbi za nravno življenje ljudstva, marveč zato, da pospešujejo fizično zdravje človeštva. Najboljše sredstvo proti živčnim boleznim je zdrava volja, ki pomirjevalno vpliva na živce. Foerster želi, naj bi posvetili posebno skrb vzgoji volje, povdarja pa, da za to ne zadostujejo le naravni nagibi, marveč je treba verske vzgoje. Če je skrbeti za fizično zdravje mladine, nekaj modernega, je pa v najvišji meri moderno katehetovo delovanje. Katehet sicer v prvi vrsti skrbi za nadnaravno, dušno življenje mladine, toda ker z najuspešnejšimi sredstvi vzgaja voljo svojih učencev, zatira hkrati vir razuzdanega življenja, s tem se pa ustavlja tud' najhujšemu sovražniku fizičnega zdravja.
Glede posebnih učnih in vzgojnih sredstev, na katere je opozarjal pedagoški tečaj v Monakovem, omenjam sledeče:
Glavni značaj, ki ga je imel pouk pri nastopih po raznih zavodih za duševno zaostale, je bila n a z o r n o s t. Zanimivo je bilo videt1, kako se slaboumni s pomočjo dobrih nazornih sredstev nauče stvari, ki so brez takili sredstev celo pravilno razvitim otrokom nerazumljive. Res. da normalnim učencem ni treba vsega tega ponazorovati, kar se mora v nazornih oblikah podati slaboumnemu. Toda ali niso začetniki v vsaki šoli glede duševnega obzorja podobni slaboumnim? Treba je torej, da vsai pri takili otrocih ne poučujemo brez nazornih sredstev, o katerih smo večkrat slišali že tudi pri naših katehetskih sestankih.
Z največjim zanimanjem pa so poslušali udeležnik,! pedagoškega tečaja navodila, ki jih je podajal glede vzgoje volje dr. Foerster. Omenjam le glavne stvari. Velike važnosti za vzgojo volje je vzgoja k pokorščini. Sicer trdijo nekateri, da vzgaja mladino k neznačaj-nosti, kdor jo vzgaja k pokorščini. Toda kdor tako govori, ta ne pozna človeške narave. Otrok želi, da bi mu kdo pomagal otresti se samovoljnosti. in zato ničesar tako ne zameri učitelju, kot če ga ta ne zna vaditi v pokorščini.
Vendar moderni ugovori proti avtoriteti niso vselej popolnoma neopravičeni. Vzgojitelj ne sme ravnati samosilno. Neki gojenec je na vprašanje, kaj je vzgoja, rekel: »Vzgoja je organizirano delo, s katerim se odrasli branijo proti otroku.« V boju prot1 svoji samovoljnosti mora
—	2C9	-
otrok tudi sam sodelovati, zato naj vzgojitelj nanj ne vpliva le s suhopar-nimi ukazi, marveč tudi s primernimi nagibi. Otroci morajo imeti tudi nekaj prostosti v stvareh, v katerih se jim prostost lahko dovoli. Vedno opominjevanje le škoduje. Neka amerikanska učenka, kateri .so učitelji vedno očitali njeno lenobo, je na vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Marija lazitv (lenoba)«. Za dobro vzgojo je neobhodno potrebno, da se vzgojitelj varuje strasti in razburjenosti. Ni lepo in ni junaško, če se hoče učitelj v žaljivih besedah izkazovati nasproti otrokom, ki so brez moči. Avtoriteta brez velikodušnosti je spaka, graja brez ozirov surovost.
Važno vzgojno sredstvo je delo. »Toda treba je pomniti,« pravi Foerster, »da le vestno delo vpliva vzgojno, zanikrno delo pa moč voije celo razdira. Vestno delo pa, in naj bo še tako neznatno, je za vzg( jo naj-večiega pomena.« Foerster je nekdaj gimnazijcem predaval o vzgojnem pomenu šolskih nalog ter jim je pokazal, kako s< polagoma krepi voljo, kdor vestno, do pičice natančno izdeluje šolske naloge. Učenci so bili vsi navdušeni, ko so slišali, da jim tudi sicer tako prezirane naloge lahko služijo kot sredstvo, s katerim si utrju'ejo značaj. »Naša dela so naši vzgojitelji,« je rekel Foerster.
To dejstvo, da vsako še tako majhno, toda vestno in točno izvršena delo vzgojno vpliva na našo voljo, naj izkorišča vzgojitelj tudi v ta namen, da de»a indirektno proti napakam svojih učencev. Foerster ima že več let opraviti z vzgojo zanemarjenih otrok in izkušnja pri tem večletnem delu ga uči, da grešimo proti pametni vzgoji, če vsako napako direktno pobijamo, namesto da bi delali proti njej indirektno. Kdor hoče otroka odvaditi od laži, mu navadno laž neprenehoma očita. S tem pa ubija spoštovanje, k' ga mora imeti otrok do samega sebe, če se hoče varovati nravnega propada. Otrok navadno laže, ker ima premalo nravne moči, da bi se laži ustavil. Treba je torej vzgojiti voljo, vzbuditi je treba v otroku zaupanje v moč iregove volje. »Ce hočem to doseči,« je rekel Foerster, »se vprašam: Aii ima otrok sposobnost in veselje do kake stvari, tako da bi v kateremkoli oziru mogel izdelati kaj dovršenega? Če najdem pri otroku kako dobro stran, mu dam priložnost, da se izkaže v tem in ga opozorim potem na dobro delo. ki ga je izvršil. S tem dobi otrok zaupanje v samega sebe.« Človeku se začno studiti nizkotna dela, če začuti v sebi, da je poklican za kaj višjega. Nasproti pa se čuti otrok izgubljenega, če se mu zdi. da njegova dela nimajo nobene vrednosti. Lažnjivosti so prav pogosto udani tisti slaboumni otroci, ki so navajeni slišati o sebi le zaničevalne besede, tako da začno sami sebe smatrati za ljudi druge vrste. Prav stori torej učitelj, če pri vsakem predmetu poskrbi za nekaj stvari, ki tudi slabšim učencem niso pretežke, in imajo torej tudi ti priložnost pokazati moč svoje volje. V vzhodnem Londonu je neka gospa delovala med tovarniškimi delavkami. Vadila jih je izgotavljati razne stvari; pa, kar so izgotovile, so morale izgotoviti dovršeno, brez napake. S tem vestnim delom so si deklice utrdile značaj in gospa je rekla nekoč o njih: »Sredi sveta žive, toda svet do njih nima moči.«
Tudi predavatelj v monakovskem zavodu za slepce učitelj Schaidler je povdarjal vzgojno moč plemenite samozavesti. Nesreča je za slepce, če se vzgajajo hkrati z drugimi otroki, ker se čutijo manj vredne, in zato mre moč njihove volje. Ne čuti se pa nesrečnega slepi otrok, če sc nauči koristnega dela in če vidi tako, da ni povsem odvisen od drugih, ampak da sc lahko zanese tudi na lastno moč. »Če hočemo poskrbeti za slepce,« je rekel predavatelj, »ne dajajmo jim jesti in piti, marveč preskrbimo jim primernega dela, ki dviga njihovo nravno moč.«
Da te zahteve, naj vzgojitelj v učencih vzbuja plemenito samozavest, zaupanje in spoštovanje do samega sebe, za krščanskega vzgojitelja, posebno za kateheta, niso nove, tega niti omenjati ni treba. Ravno krščanska vera vzbuja v človeku najplemenitejše spoštovanje do samega sebe, Kako povzdignjenega se mora čutiti otrok, če mu vzgojitelj živo opiše, kolika čast je zanj, da je otrok božji, koliko je vredno vsako njegovo, tudi najmanjše delo, ki ga izvrši v milosti božji, da pred Bogom tudi tisto delo ni izgubljeno, ki je pred svetom ostalo brezuspešno. Koliko zaupanja mora dati človeku razodeta resnica, da se pred Bogom tudi najbolj zavrženo življenje da šč popraviti. Katehet naj svoje učence le pridno opozarja na slične verske resnice in utrjuje tako v njih zaupanje, katerega za življenje tako zelo potrebujejo.
Ob koncu svojega predavanja je Foerster še omenil, naj bi večje učence večkrat opozarjali na to, da šele tedaj prav razumemo, kako vzvišeni so krščanski nravni nauki, če te nauke sami v svojem življenju preizkusimo. Da človek razume vzvišene resnice, za to mu je treba vzvišenega življenja. Predno se je Dante povspel do najvišjili nebeških skrivnosti. mu je rekla Beatrice, naj se še enkrat ozre proti zemlji, da bo prav spoznal, kako nizkotne so vse zemeljske stvari. »Šele tegaj,« je pristavila, »ko boš prost zemeljskega mišljenja, šele tedaj boš mogel razumeti tudi te vzvišene skrivnosti.« Ne ravnamo pametno, če mladim ljudem na njihove ugovore odgovarjamo vedno le z umskimi dokazi. Večkrat jim lahko rečemo: »Treba je predvsem, da izpopolnite sami sebe, da se s svojim življenjem dvignete na višjo stopinjo, tedaj bodete tudi to razumeli. Naj-boPša apologija krščanskih nravnih resnic je vzvišenost, ki jo čuti človek, če se sam ravna po teh resnicah.
O pomožnih šoiah za duševno in telesno bolne je rekel dvorni svetnik Willmann, da so te šole visoke šole potrpežljivosti. Če se polasti vzgojitelja nepotrpežljivost, naj se zamisli v tako pomožno šolo, in vrnil se mu bo dušni mir. Udeležniki pedagoškega tečaja so imeli dovolj priložnosti, da so se sami prepričali, kako trudapolno je vzgojno delo po zavodih za duševno zaostale, pa koliko lepili uspehov vendar dosežejo vzgojitelji, in sicer predvsem z vztrajno potrpežljivostjo. In če bi tudi udeležniki pedagoškega tečaja od vseh lepili predavanj ne imeli nobene koristi, dovolj je, če so vzeli z Monakovega seboj sklep, da hočejo tudi oni vsak pri svojem, čeprav včasih težavnem vzgojnem delu delati vztrajno in potrpežljivo.
Čuvaj nedolžnost mladine!
(Konec.)
Ni pa greli, če silijo v glavo nespodobne misli in predstave, ki se jili braniš in jih nimaš rad. Take misli človeka večkrat nadlegujejo, in se jili ne more popolnoma ubraniti, kakor se ne more iznebiti nadležne muhe, ki tišči vanj. Tudi ni grešno, čc slučajno oko pade na kaj nečistega in nedostojnega, pa sc urno okreneš, ali oči proč obrneš, da se ne vzbudi hudo poželenje. Cc nočeš, te nobena stvar ne bo onečistila, kakor n. pr. blato ne umaže solnčnih žarkov, ki padajo nanj.
Zakaj se moramo varovati nečistosti? Povdarjarn posebno dva vzroka. Nečistost je nekaj sramotnega in poniževalnega za človeka, in čez vse škodljiva. Da vam to pojasnim, hočem povedati kratko zgodbico.
O	času Jezusovem je živel mož, ki je bil obseden, to se pravi: Mož je bil v oblasti hudobnega duha, da je le to govoril in delal, kar mu je dovolil satan. Ta mož ni bival pri drugih ljudeh, ampak v neki duplini. Bil je zelo nevaren, kajti hudobni duh je tako vplival nanj, da je besnel in divjal, ter so ga morali zvezati z verigami. Strašno ga jc bilo videti, ko je divjal, kričal, ko se je s kamenjem tolkel po_glavi in po prsih in se tako ranil. Poleg tega ga je hudobni duh naučil, da je bil tudi nesramen in se je razgalil. Fuj, so govorili dostojni in sramežljivi ljudje ter so se ga ogibali rekoč: Ta človek je satan v človeški podobi.
Ko je prišel v tisti kraj Jezus, mu je pritekel ta nesrečnež nasproti, je padel na koieni in rekel: »Ti si Sin božji, rotim te pri Bogu, ne muči in ne nadleguj me!« Jezus pa je rekel: »Pojdi proč od tega človeka, nečisti duh!« Ta je odgovoril: »Ne izganjaj nas iz te okolice, ampak pošlji nas v svinje, da vanje gremo.« Jezus jim je dovolil. Nečisti duhovi so šli iz obsedenca, pa so se spustili v svinje; svinje pa so se z veliko močjo zagnale v morje in so potonile. (Mark. V. 2—13.)
Ta zgodba sicer ni lepa, pa je resnična, ki nas uči, kako grda in gnu-sobna jc nečistost. Ali ni omenjeni obsedenec, ki je brez obleke letal okoli, podoba človeka, ki očitno ali pa skrivno počenja grde, nečiste reči? Ta nesrečnež, ki si jc s kamenjem delal rane na glavi in na prsih, — ali ni podoba človeka, ki se navadi nečistih grehov in si škoduje na duši in na telesu: Na telesu, ker si nakoplje razne, še celo neozdravljive bolezni, na duši, ker živi vedno v smrtnem grehu in bo pogubljen, če se pravočasno ne poboljša, kajti tako pravi sv. pismo: »Noben prešestnik ali nečistnik nima deleža v kraljestvu Kristusovem in božjem.« (Kf. V. 5.)
Gotovo bodete sedaj, dragi otroci, vprašali: Če je tako, kaj pa naj storimo, da se bomo obvarovali pred tem grdim grehom? Katekizem vam tudi na to vprašanje točno odgovarja.
Nekaj se ogibati, nekaj storiti.
Kaj človeka zapeljev nečistost? V nečistost zapeljuje:
1. Slaba t o v a r i š i j a, to je taki tovariši ali tovarišice, ki počenjajo nečisto in niso sramežljivi. Povejte, ali bodo ostala jabolka v posodi dolgo časa lepa neomadeževana in zdrava, če je vmes eno gnilo jabolko? Znani pregovor pravi: »Povej mi, s kom se pečaš, in povedati ti hočem, kdo si (kakšen si).«
2. Nenravne knjig e. Ali ste že videli, kako je vrtnica, ki je bila lepa, čvrsta in se je krasno razcvitala — naenkrat ovenela? Razjedajoč črviček je oglodal korenino; pa se je roža posušila. Tako se godi tistim, ki berejo spise in knjige, v katerih se nečedne reči popisujejo, ali'pa prepisujejo pesmi, ki so nesramne in grde. Take knjige in pesmi so strup za dušo.
3. Tudi sc dobe ljudje, ki so tako brez sramu, da izvršujejo, slikajo podobe,kipredoč u jejonagoto, in dražijo k poželjivosti. Kdor take podobe z radovednostjo in nalašč pogleda, se postavi v nevarnost, da smrtno greši. Človek mora dandanes biti res vedno na straži. Toda, komur je mar, da si ohrani čisto srce, bo rekel: »Saj ni, da bi moral vsako reč videti, zakaj mi je pa Bog dal zaklopnice — trepalnice — pri očeh, da jih lahko zaprem in zavarujem srce, kadar preti nevarnost!?
4. Lenoba je vseh grdob grdoba, veli pregovor, posebno pa je začetek in vzrok nečistosti. Satan skuša in zapeljuje samo tistega, ki se vdaja lenobi in brezdelju. Studenček, ki brzi po pečini od kamenčka do kamenčka, ohrani čisto in čvrsto vodo; ko pa dospe v kotlino in počiva
se njegova voda usmradi in postane bivališče nesnage in golazni. Tako je tudi s človekom, ki ne dela, ki lenari. Kdor čez dan pridno dela, nima časa za nepotrebne in grešne stvari, zvečer pa je truden in sladko zaspi ter se zjutraj okrepčan poda zopet zgodaj na delo.
5. Nezmernost v pijači. V vinu je pohotnost (nesramnost), pravi sv. pismo. Vsled uživanja opojnih pijač izgubi človek razum, pa tudi trdnost in možatost, da bi se mogel varovati nečistih grehov ter postane v tem oziru podoben živali. (O škodljivem vplivu alkohola se lahko pri tej priliki še marsikaj pove.)
6. Ples in gledišča. O plesu govori cerkveni učenik: Plesišča so napolnjena s satani. Sv. Frančišek Sal. pravi: »Najboljši ples ni nič vreden. Kdor noče, da ne bo šel vanj nečisti duh, naj še ne gleda ne, kako se pleše.«
Kaj naj storimo, da si ohranimo čistost?
Če se varujemo nevarnosti, ki zapeljejo v grde pregrehe, smo že nekaj storili, da se ne vzbudi poželjivost, ki tli v človeškem srcu od Adamovih časov. Ker pa nagon k grehu ne prihaja le od zunaj, ampak imamo kal greha tudi v sebi, zato moramo rabiti tudi pripomočke, da moremo krotiti poželjivost. In kateri so taki pripomočki?
i.	Molitev. Molitev bo gotovo pomagala. Ali mislite, da ljubi Bog, da ljuba Mati božja, da sv. angel varih ne pomaga, ako molimo? Ali nam ni Jezus zagotovil: Prosite in boste prejeli? Ali nas je Jezus učil
zato moliti: »Ne vpelji me v skušnjavo,« da bi nas potem v skušnjavi zapustil?
2.	Ako z molitvijo združujemo tudi večkratno prejemanje sv. zakramentov, potem bomo nečistega duha v srcu popolnoma zadušili. Čujte, kako je ravnal neki mladenič po nasvetu sv. Bernarda! Nekemu mladeniču je prišel v navado grd greli. Spovedal se je sv. Bernardu, ki mu je rekel: Zdrži se vsaj tri dni na čast sv. Trojici, potem pa pridi zopet. Prišel je in ni se ta čas nič pregrešil. Zdaj veli sv. Bernard: Zdrži se zopet tri dni na čast Materi božji! Cez tri dni je prišel zopet k spovednici, ne da bi bil padel v grešno navado. — Se enkrat mu ukaže spovednik, naj se zdrži greha tri dni na čast sv. angelu varihu. In zdaj je bil mladenič ozdravljen. Kar je njemu pomagalo, to bo brez dvoma pomagalo vsakemu grešniku, če ima le dobro voljo.
Misel na božjo pričujočnost. Ko je egiptovski Jožef bil v nevarnosti in ga je zapeljavala hudobna žena Putifarjeva, — je bila prva njegova misel ta-Ie: »Kako bi mogel tako velik greh storiti vpričo Boga, ki me vidi!?« Misel: Bog me vidi! ga je preplašila in odvrnila od greha. In vi otroci, ne pozabite, kar ste se učili že v prvem razredu:
Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme!
Ob sklepu: Katero čednost zapoveduje Bog v 6. in 9. zapovedi? Kdo je najlepši zgled čistosti? — Kaj prepoveduje Bog v 6. ... v 9. zapovedi? — Zakaj se tako zelo varujemo greha nečistosti? — Cesa naj se ogibljemo? — Kaj naj storimo?
Vzdihljaj: O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo. (100 dni odpustka.)
Sv. Alojzij, prosi za nas!	A. C.
Katehet in njegovo delovanje na slovenskih ljudskih šolah.
Predaval katehet in spiritual Ign. Nadrah o priliki hrvatsko-slovenskega pedagoško-kate-hetskega tečaja v Spljetu.* — (Dalje)
Bogoslužne vaje, prejemanje svetih zakramentov in šolski molitvenik.
Važna dolžnost katehetova je tudi to, da navadi svoje učence, udeleževati se spodobno in pobožno javne službe božje. Tudi ni mogoče človeka dobro vzgojiti brez nadnaravnih pripomočkov. Zato jih mora navajati k temu, da 'bodo vredno prejemali svete zakramente.
*	Ko sem sestavljal referat, ini ni bilo znano, da je za goriško nadškofijo 1. 1899. bil ukazan nov učni red, v katerem se določuje katekizmova tvarina za posamezne razrede. Za vse drugo veljajo prejšnje določbe. Katekizmova tvarina je torej sedaj
Skupnih šolarskih maš ob nedeljah in praznikih, ki bi bile samo za šolarje, ni menda nikjer na Slovenskem. Morda bi se bile že vpeljale, pa manjka ponekodi duhovnikov, po nekodi pa prostora. V nekem oziru je bolje, da jih ni, ker se tako otroci navadijo, udeleževati se župne službe božje in imajo tako že z mladega neko zvezo s svojo župno duhovščino tudi tam, kjer katehet ni župnik ali kaplan. Državna postava seveda katehetu ne podaja nobenih sredstev, s katerimi bi mogel prisiliti učence, da bi izpolnjevali drugo cerkveno zapoved. Ko bi bila vpeljana šolska maša ob nedeljah in praznikih, bi jih tudi državna oblast silila k sveti maši in učitelji bi morali skrbeti za red pri službi božji.
Samo v tržaški in lavantinski škofiji je menda drugače. Prijatelj mi ie pisal, da so v tržaški škofiji — izvzemši Trst — otroci dolžni hoditi k nedeljski službi božji, in da jih morajo učitelji nadzorovati. Nekaj podobnega je ukazano tudi v lavantinski škofiji. (Vide ondotni cerkveni uradni list iz leta 1895.)
V starih časih so hodili šolarji vsak dan skupno k sveti maši. Sedaj sta dva dneva v tednu določena za šolsko mašo, pa še ta dva samo v gorkejših mesecih šolskega leta. Večinoma pa kranjske ljudske šole sploh nimajo šolske maše ob delavnikih, in še kjer je, bi jo učitelji radi odpravili.
V lavantinski škofiji je dvakratna maša na teden ukazana v soglasju z deželnim šolskim svetom. Tudi v goriški škofiji je dvakrat na teden šolska maša.
takole razdeljena. Za 1. razred približno tisto, kar je bilo prej; dostavi se pa nekaj vprašanj Malega Katekizma. V II. razredu l.in v III razredu ostala štiri poglavja Malega Katekizma. V IV. razredu 1. in 3., v V. razredu 2., 4. in 5. poglavje Velikega Katekizma, izpustivši vprašanja z zvezdicami. V VI. razredu 1., 2. in 3., v VII. razredu 4. in v Vlil. razredu 5. poglavje Velikega Katekizma z vsemi vprašanji.
*	Predkratkim so dobili lavantinski duhovniki od svojega škofijstva v presojo nov učni načrt za petrazredno ljudsko šolo. Na desni polovici pole' je tiskan načrt, leva polovica pa je prazna za opazke. Prvemu in drugemu razredu je odmenjena bistveno ista tvarina, kakor v ljubljanski škofiji. Za III. razred sta učni knjigi Mali Katekizem in Male zgodbe Panholzer-Kociperjeve. Učna tvarina: 1., 2. in 3. poglavje Katekizma in, če potrebno, tudi nauk za sv. birmo in prvo spoved. — IV. r.; Srednji Katekizem in večja izdaja zgodb (Panholzer); 1. in 4. poglavje Katekizma. Liturgični nauki ob primernih prilikah in časih. — V. razred: Učni knjigi, kakor v IV. razredu; 2., 3. in 5. poglavje. Liturgika, kakor v IV. razredu. — Na koncu načrta je kratko naznanjeno, kako naj se obdelava tvarina na eno-, dvo-, tri-, štiri- in šestrazrednici. — V prvem in drugem razredu je pouk, kakor pravi načrt, historičen, v naslednjih razredih pa zgodbe niso samostojen predmet, ampak se rabijo le za pojasnjevanje kate-kizmovih naukov. — V teirn oziru je načrt vreden vse hvale, da določa le toliko tvarine za en razred, kolikor je je mogoče pošteno obdelati. Seveda ima tudi svoje hibe. Kaj bo pa s tistimi učenci, ki zastanejo in ne pridejo v 5. razred, morda niti v 4. razred ne? Ali bi ne bilo bolje, ko bi se tvarina razdelila tako, kakor sem predlagal v svojem referatu o razdelitvi tvarine? In če ostane razdelitev lavantinskega načrta, bi bilo pač dobro, ko bi se tvarina četrtega razreda ponovila v petem razredu. Tudi se mi ne zdi prav, da se je gospodom katehetom za presojo določil le kratek čas. Pravo sodbo bi mogli o načrtu izreči šele tedaj, ko bi ga eno leto v šoli poskusili. Imeti bi moral načrt svoj »Probejahr«. In ko bi ga eno leto dejali na poskušnjo, bi vsak katehet k temu načrtu sestavil tudi podrobni načrt, ki ga lavantinska škofija doslej še nima.
Poročevavec.
Pred leti so se ljudske šole udeleževale tudi raznih procesij in drugih pobožnosti. Sedaj se udeležujejo oficijelno le procesije sv. Rešnjega Telesa.
Glede na prejemanje svetih zakramentov irna ljubljanska škofija natančna določila. (Synodus dioecesana, 1903.)
O	prvi spovedi: »Prohibemus ne prima parvulorum confessio ultra
nonum aetatis annum differatur, nisi adsint causae valde graves..............
Completus annus septimus vel octavus erit tenipus aptum primae con-tessionis.« (L. c. n. 24.)
O	prvem svetem obhajilu: »Prima communio non differatur ultra duodecimum annum, nisi adsint causae gravissimae .... Valde autem desideramns, ut parvuli statirn primo vel saltem secundo anno post pri-marn confessionem ad primarn quoque communionem praeparentur et admittantur.« (L. c. 27.)
Za sveto birmo: »Ultra decimum vel decimum quartum annum receptio liuius sacramenti ne differatur.« (L. c. 293.) Ko otroci spolnijo sedmo leto, so godni za sveto birmo.
Škofijska postava tudi natančno določuje, kako naj se praznuje prvo sveto obhajilo. Praznuje se zelo slovesno; poleg dopoldanske slavnosti morajo biti popoldne slovesne litanije, pri katerili se prvoobhajanci s posebno formulo posvete Materi Božji. Po prvem obhajilu naj bi otroci hodili vsak mesec k spovedi in svetemu obhajilu, kar se po več krajih tudi godi. Proste dni za prejem svetih zakramentov dovoljuje državna postava samo trikrat na leto.
V tržaški škofiji je določeno, naj se spuste vsi otroci tretjega razreda k prvi spovedi, in sicer o velikonočnem času, v četrtem in petem razredu pa k prvemu sv. obhajilu, posebno, če so že dopolnili 12. leto. Zapovedano je tudi, naj se prvo sveto obhajilo obhaja slovesno, in da naj otroci pridejo tudi popoldne v cerkev, kjer se jim da blagoslov z Najsvetejšim. Otroci, ki so že opravili prvo spoved, oziroma prejeli prvo sveto obhajilo, morajo trikrat na leto pristopiti k svetim zakramentom.
V lav. škofiji določa škofijska sinoda 1. 1903: »Animarum pastor in-fantes ad primarn confessionem instruat, cum tertio vel quarto anno scho-lam frequentent, ad primarn autem communionem quinto vel sexto anno scholas visitantes, ita tamen, ne sint minus quam decern, nec plus quam duodecim annos nati.« — Z odlokom z dne 26. marca 1885. ukazuje lavantinski ordinarijat, naj učenci prejemajo svete zakramente štirikrat na leto. Izreka se želja, da bi jih prejemali petkrat.
Za goriš'ko nadškofijo velja tale določba: »Quod primam s. confes-sionem et communionem attinet, scholares ad illam regulariter 3. vel
4.	anno scholastico admittantur, ad liane vero 4 vel 5. anno.« (V. Fol. EccL 1899., Vil., 34.)•
Določilo pušča — kakor je videti — veroučiteljem goriškim precejšnjo prostost, dasi je četrto leto šolskega obiska malo kasno za prvo spoved.
Za krško škofijo ne vem nič gotovega. V učnem načrtu, ki ga rabijo sedaj v semenišču v Celovcu, je za prvo spoved določen četrti in za prvo obhajilo peti razred.
Kakor se zahteva od učencev, da imajo vsi isto učno knjigo, tako je vsaj zelo koristno, če ne naravnost potrebno, da imajo vsi isti molitvenik. Saj mora katehet otroke naučiti, kako naj rabijo molitvenik pri sv. maši in pri prejemanju svetih zakramentov; tudi je dobro, da otroci pri sveti maši ali pred obhajilom in po obhajilu skupno molijo. Kako bi bilo to mogoče brez skupnega molitvenika? Za šolski molitvenik pa ne more služiti katerikoli molitvenik. Da ga morejo rabiti šolarji, se mora naslanjati na katekizem in na obredne knjige; spisan mora biti za šolarje, pa vendar tako, da ga morejo rabiti tudi pozneje, ko izstopijo iz šole.
V	lavantinski škofiji so že pred več leti začeli rabiti šolski molitvenik. Ze leta 1846. je škof Slomšek izdal »Sveto opravilo za šolarje«, prav lično molitveno knjižico, ki je doživela šest izdaj. Kot sedmo izdajo pa je priredil župnik Jožef Cede popolnoma nov molitvenik za šolsko mladino v soglasju z molitvenikom, ki ga rabijo ljudske šole na Kranjskem. Ta izdaja je izvrstna, samo preobširna in predraga za šolarje. Zato se je bolj razširila dr. Somrekova knjižica »Otroški prijatelj«, ki je majhna, lična in po ceni ter ima tudi note. Ta knjižica je doživela v kratkem času že tretjo ali četrto izdajo.
Na Kranjskem so se ljubljanski katehetje dalj časa posvetovali o šolskem molitveniku. Slednjič se je vsa reč izročila profesorju dr. Pečjaku, ki je sestavil tak molitvenik v dveh izdajah. Manjša izdaja (»Šolski molitvenik«) ima vse najpotrebnejše molitve, večja izdaja (»Večno življenje«) ima poleg vsebine manjšega molitvenika še druge molitve in kratko razlago cerkvenega leta. Oba molitvenika izvrstno služita svojemu namenu in na Kranjskem sta že splošno vpeljana. Ker so se v zadnjem času škofje slovenskih škofij zedinili v tem, da naj imajo slovenske obredne molitve po vsej Sloveniji isto besedilo, in je to besedilo tudi že določeno in sprejeto v šolski molitvenik, 'bi se ta molitvenik.prav lahko rabil po vseh slovenskih ljudskih in srednjih šolah *
Velikega vzgojnega pomena je tudi cerkveno petje pri šolskih mašah in cerkvenih slovesnostih. Slovenski narod rad poje in ima veliko množico lepih narodnih pesmi. Zato tudi rada prepeva naša šolska mladina pri službi božji. Uče jo peti učitelji in učiteljice. Jako dobro jim služi pri tem »Ljudska pesmarica«, zbirka pobožnih pesmi z napevi, ki jo je uredil s
" »Šolski molitvenik" in katekizem, ki vsebujeta enotne molitve, odobrene za vse slovenske škofije, imata tudi tal namen, da bi se v resnici dosegla enotnost vsaj v najbistvenejših molitvah in vsaj pri šolski mladini, — starejši se težje privadijo novim oblikam in pravilni izgovarjavi. Pogrešamo pa še zdaj marsikje to enotnost. Ponajveč silšimo še vedno, n. pr. pri „Očenašu“ moliti: »in nam odpusti naše dolge . . .“, namesto ,ln odpusti nam . . .“. Pravtako: »in nas ne vpelji v skušnjavo ..mesto »in ne vpelji nas...“
Vemo, da je to malenkost: toda če se hoče doseči lepa, enotna skupna molitev, treba je, da soglašajo otroci v vsem do pičice.	Op.	ured.
sodelovanjem prof. dr. Pečjaka Fr. Sal. Špindler, duhovnik lavantinske škofije (Ljubljana, 1904.). S tem se tudi veliko stori za ljudsko petje v cerkvi. Ko slišijo peti otroke, dobe pogum tudi odrasli, in tako vse ljudstvo lepo ubrano poje pri službi božji
Tudi po drugih slovenskih škofijah se goji v šoli cerkvena pesem.
V	lavantinski škofiji rabijo za cerkveno petje dr. Somrekovo knjižico »Otroški prijatelj«.	(Konec	prih.)
^	—CS	■ - — E3  -----CED	 -	m--- --Cg
§ ::	Katehetski	vestnik.	::	0
n
OS - —i		—	1—,	
OJ ^		1—1 	to
Drugi občni zbor „Društva slovenskih katehetov44.
Po mnenju nekaterih katehetov naj bi se o stvareh, kakor je občni zbor, ne pisalo v glasilu, češ, toli stanovskega ponosa bi moral pa že imeti vsak član, da bi se vsaj občnemu zboru brez važnega vzroka ne odtegnil osobito,.če se z občnim zborom strne tako praktično-zanimiva in potrebna vprizoritev, kot je nastop v šoli. Tudi se marsikdo ne potrudi k zborovanju z enostavnim izgovorom: Saj bom bral poročilo v listu, kaj bi si delal stroške!
Toda neprijetno dejstvo je tu, da je bila udeležba pri zadnjem občnem zboru nepričakovano pičla. Priznamo, da čas za nekatere gospode res ni bil priličen; toda če pomislimo, da šteje naše društvo točasno 355 članov, od katerih je bilo skupno pri dopoldanskem in popoldanskem nastopu navzočih komaj čez 30, — potem se ne moremo ponašati s hvalevredno vnemo. Z ozirom na nepo-voljno udeležbo hočemo natančneje poročati, kako je potekel sicer zanimivi spored občnega zbora.
Da bi privabili temveč udeležencev, smo naprosili za shod in za nastop šolske prostore in dvorano v Lichtentur-ničnem zavodu v Ljubljani, kjer so se navzoči lahko piepričali, kako plodono-sno delujejo ondotne čč. sestre - učiteljice.
G. predsednik kanonik A. Kržič pozdravi iskreno zborovalce ter nadaljuje nekako tako-le:
Sedanji čas je čas združevanja, čas društev, družb in bratovščin. Zdi se mi, da je tu nastala že neka konkurenca, ki kolikortoliko omejuje nekatera društva. Zlasti bi utegnil kdo misliti, da je D. S.
K. manjše veljave, češ, čemu je pač treba za poučevanje otrok tolikega dela in pripravljanja? To se zgodi mimogrede. Posvečujmo svoje moči imenit-nejšim in nujnejšim rečem!
Najmilejše, kar morem odgovoriti takemu ugovoru, je: »Eno je treba storiti, a drugega ne opustiti!« Vendar nam kaže cerkvena zgodovina in resen preudarek, da se mora šteti kateheza med najimenitnejše posle katoliškega duhovnika, da torej D. S. K- ni tako nepotrebno, marveč eminentne važnosti. 2e v začetku krščanstva je bila kateheza v katehumenatu prvi pogoj za vzprejem v sv. cerkev. Saj tudi naši četveri evangeliji niso nič drugega, nego prelepe klasične kateheze za odrasle katehumene: sv. Matej jih je uravnal po zahtevah judovstva, sv. Marka in Luka pa po potrebah poganstva, sv. Janez pa je marsikaj izpopolnil in se posebej oziral na časovne potrebe, ker je takrat že nastopil brezbožni Cerint. In ko se je krščanstvo začelo tudi v znanstveni izoliki kosati s pogansko učenostjo, so ravno takozvatie katehetske šole prevzele to vzvišeno nalogo. Bile so to šole za krščansko inteligenco in so tekmovale z najboljšimi poganskimi šolami zlasti v Aleksandriji.
Ko se je v poznejših časih razvilo redno šolstvo za otroke, je bila kateheza v premnogih šolah edini predmet, drugod pa vsaj prvi in najimenitnejši, tudi celo po univerzah, kjer so bili redovniki najslavnejši profesorji. Bili so kraji, in morda so še zdaj kje, kjer so bivali ali bivajo analfabeti, t. j. ljudje brez svetnega pouka; a brez verouka
ni nikjer, kjer deluje katoliški duhovnik. Znano je, kako so tudi v novejših časili papeži in škofje poudarjali potrebo temeljitega katehezovanja. Temeljitega poučevanja pa ni brez temeljite priprave. Pa ne le z ozirom na predmet, marveč tudi z ozirom na primerno metodo se opazuje pri vseh boljših katehetih vseh časov izredno velika skrb. Samo-posebi je umevno, da so se ozirali tudi na pridobitve svetnih pedagogov svojega časa; vendar so si mnogi znali tudi samostojno poiskati dobra pota. Nekaj posebnega je n. pr. to-le: Kolikokrat v teku stoletij so se že premenjava-la metodiška pravila, in vendar tudi merodajni metodiki sedanjega časa priznavajo, da je bila metoda, ki jo je rabil in priporočal pri verouku sv Avguštin, popolnoma pravilna in psihološko utemeljena. Obnovil jo je bivši ljubljanski škof Gruber. In glejte, tudi tako-zvana »nova« katehetska metoda ni tako nova, kot se je bilo v začetku razglasilo. ko je dokazano, da se bistveno ne loči od Gruberjeve. V 18. stoletju, v takozvanem pedagoškem stoletju, je duh časa tudi katehete nekoliko zavel na stranska pota racionalistiško-hevri-stičnega sokratovanja; pa so pametni katehetje kmalu prihiteli s potrebno korekturo.
V	novejši dobi se je pojavil na pedagoškem polju velik prevrat. Resni kateheti ga ne morejo in ne smejo prezreti. Kar je pametnega in dobrega radi vzprejemamo tudi od nasprotnikov. Saj mi katoličani imamo to prednost, da poleg nadnaravnih pomočkov s pridom rabimo tudi naravne.
Pa prav ob takem napredovanju se je pokazalo, kako zelo so potrebna katehetska društva. Brez teh bi morda nekateri katehetje niti ne opazili, da napredujemo, češ, da je še zmerom vse pri starem. Drugi bi pa, ko bi hodili posamič, preveč hiteli; društvo jih ohrani na pravem tiru in v zmernem tempu. To se je zlasti pokazalo v jako delavnem mo-nakovskem K.. D. Posamezni so v začetku kar stikoma hiteli za svetnimi pedagogi, zlasti za voditeljem Herbar-tom; drugi so začeli tupatam ugovarjati in društvo si je zgradilo lepo pot, ki je v mnogih rečeh popolnoma različna od prvotne. Da, že tega si ne upajo več tako odločno trditi, da je njih pot čisto nova, ker se je — kakor sem že poprej omenil — dokazalo, da je slavni katehet
Gruber hodil skoro isto pot, in že sveti Avguštin je imel isto smer. Saj si še pri našem slovenskem društvu pridemo semtertja kaj navzkriž. Po živahni debati ima navadno obojna stran dobiček: oni, ki je trdil kaj posebnega, izprevidi v koliko je njegovo stališče opravičeno, drugi pa dobe ob tem marsikatero novo misel, ki jim morda utrdi, ali pa popravi prejšnje nazore in izpopolnjuje prakso.
Dosegli bomo gotovo tudi mi lepe uspehe, ako bomo skupno delovali. Poleg koristi skupnega delovanja pa pričakujem od društva še neko drugo večjo korist, namreč nekoliko več k a -t e h e t s k e g a ognja, ki se pri. nas
—	lc odkritosrčni bodimo — še precej pogreša. In današnji naš sestanek ne bode brez koristi, ako vsaj to dosežemo, da se med seboj nekoliko ogrejemo za svoje preimenitno delo. Nekaj bo v to pomoglo že precej ugodno poročilo
o	dosedanjem delovanju; še več pa pričakujem od prihodnjega delovanja, o katerem je še posebna diskusija na dnevnem redu.
Poročilo tajnika kat. Čadeža.
Naloga tajnikova je, da poda sliko o društvenem delovanju, o društvenih uspehih, oziroma neuspehih. Nimam vzroka in namena, da bi pretiraval s hvalo, ali da bi po srednješolski maniri razblinjeval* kar smo že dobrega dosegli. Toliko lahko in z mirno vestjo trdim, da smo se v dobrem letu obstoja po možnosti trudili, da smo skušali pokazati, kako potrebno je bilo naše društvo. Navadno se pri takih in enakih društvih začne z velikim hrupom, nadaljuje pa se bolj ponižno, večkrat se pa tudi kmalu klavrno konča. Upamo, da pri nas ne bo tako. Začeli smo s pogumom in z žilavostjo; drevesce, ki smo jc zasadili z upravičenim upanjem, da bo donašalo obilo sadu nam in slovenskemu ljudstvu, hočemo negovati tudi nadalje z vso skrbjo!
Res, da katehetskega društva doslej še niso zadosti vpoštevali in cenili vsi duhovniki, nekoliko, ker so preobloženi z drugim delom v drugih društvih, nekoliko pa, ker se niso seznanili z vzvišenim namenom, ker ne uvažujejo potrebe tega društva. Marsikdo bi drugače sodil o katehetskem društvu, če bi zaresno pomislil in odgovoril na vprašanje: Katero opravilo je bilo vselej in je osobito še danes najvitalnejšega po-
mena v delokrogu duhovnikovem? Ali ne pouk malih v verskih resnicah ?!
Izgovarjajo se: »Saj od katehetskega društva nimam nobenih koristi, ker se ne morem udeleževati shodov ...«
Nekoliko je ta ugovor res upravičen; toda vsaj deloma nadomestuje ta nedo-statek naše glasilo »Slovenski Učitelj«, ki bo tembolj zanimiv in temboljši učitelj katehetom, čim več nas bo, čim živahnejše bo društveno delovanje.
Sicer pa se hočemo danes porazgo-voriti, kako poživiti in razširiti društveni delokrog.
Pa navsezadnje! Ce bi posamezniki tudi res ne imeli posebnega prida od društva ... Koliko reči, koliko organizacij in društev podpiramo, ker so dobra in potrebna, zakaj bi pa tega ne, ker je strokovno in stanovsko, zraven pa prepotrebno!?
Priznati moramo, da se je zanimanje za katehezo izdatno vzbudilo po naši škofiji, odkar deluje D. S. K. Iz škofijskega poročila o delovanju mesečnih konferenc je razvidno, da so se vprašanja, tičoča se kateheze, obravnavala desetkrat. Razmerno ne preveč, a vendar nekaj.
Ce pomislimo, da šteje naše društvo točasno 355 članov, moramo biti popolnoma zadovoljni, kajti tako številno razmeroma ni doslej še nobeno slično društvo. Z ozirom na število bi seveda bilo pričakovati več delavnosti. Kako to doseči. bodi skrb današnjega občnega zbora.
Število članov bo najbrže prej nazadovalo, nego rastlo; kajti za dejanskega člana štejemo tiste katehete, ki poravnajo vsaj letno članarino. Zapiše se v društvo marsikdo, z vplačevanjem je pa, kakor izkušnja uči, težava. Doslej je za tekoče leto plačalo 230 rednih članov in 10 ustanovnikov, skupno torej 240 članov. Tajnik bo zadovoljen, če bo pri tem številu ostalo.
Med zgoraj imenovanimi 355 člani je vštetih tudi 26 goriških gospodov, ki še doslej niso imeli ustanovnega shoda za osnovanje ondotne podružnice, dasi smo poskrbeli, da jim je tržaško namestništvo potrdilo ponekoliko izpre-menjena pravila našega društva. Naprosili smo vnetega g. dr. Srebrniča, naj bi blagovolil prevzeti ustanovitev in vodstvo goriške podružnice, toda dobili smo odgovor, da ima toliko posla, da bi nikdar ne mogel dobiti potrebnega časa
in nikdar zbrati one pozornosti, ki je potrebna za uspešno vodstvo takega društva. Tudi drugi gospodje, ki imajo stik s šolo, so preobloženi z delom. Dr. Srebrnič dostavlja: »Zal mi je, da moram tako poročati. Misel je tako lepa, nje realiziranje tako potrebno in tako koristno. Za zdaj ni moža, ki bi imel toliko časa in ki bi bil v takih razmerah, da bi nje realiziranje mogel vesti k življenju, k uspehom ...« Ker je goriški nadškof sam vnet za katehezo v šoli, pričakujemo lahko, da bo goriška podružnica v bližnji bodočnosti vendarle začela delovati.
Dolžnost mi je, da izpregovorim tudi
o	skupnem glasilu. »Slovenski Učitelj« bi izhajal, ako bi vsi naročniki storili vestno dolžnost. Vseh odjemalcev je nekaj čez 800. Pravega računa tli lahko podati vsled nerednega plačevanja.
—	Povdarjam, da se je od zadnjega leta vse podražilo. List ima več gradiva; oskrbeli smo mu ovitek; sešit je z žico, kar poprej ni bilo. Stroški so se torej namnožili. Radi bi dali tudi kaj nagrade sotrudnikom, če bi bilo možno, vsaj gospodje učitelji - sotrudniki sc priporočajo. Razvidno, da bo treba še agitirati, osobito med izvenkranjski-mi slovenskimi kateheti in učitelji, da kolikormoč poskoči število naročnikov. Ob novem letu smo storili, kar se je dalo, toda iz obmejnih krajev se je list pridno vračal. Zdi se mi tudi, da so mlajši gospodje v naši škofiji bolj tuji napram našemu listu.
»D. S. K-« je imelo v preteklem šolskem letu devet sestankov. Poročila o vseh shodih je donašal »Sl. Učitelj«, zato tukaj ne bom navajal podrobnosti. Omenjam posebej, da bo društvo priredilo podrobni učni načrt za vse kategorije šol; začetek je že storjen.
Nemale važnosti za katehetski razvoj je tudi dejstvo, da smo stopili v ožji stik s hrvaškim katehetskim društvom. Pri vseh važnejših katehetskih prireditvah bomo nastopali skupno s Hrvati. Prvi sad omenjene zveze je bil letošnji »Hrvaško - slovenski pedagoško - kate-hetski- tečaj« v Spljetu. Člani našega društva smo bili ondi častno zastopani. Bilo nas je 12. Govornik g. J. Nadrah je častno rešil svojo nalogo. Njegov referat prinaša tudi »Krščanska škola«, pa bo tudi ponatisnjen v skupnem poročilu.
Ni treba posebej naglašati, da je »D.
S.	K-« tudi sicer vršilo svojo dolžnost,
Obračali smo se v raznih zadevah na višjo šolsko oblast. Vložili smo prošnjo, da se dovoli za slovesnost prvega svetega obhajila prost dan in da se cerkvene svečanosti udeleže vsi učenci posameznih šol. Zaenkrat nismo bili uslišani, pa bomo z enako prošnjo še prišli prilično na dan. — Oglasili smo se tudi v zadevi slovenskega kateheta na gimnaziji z nemškim učnim jezikom. — Da smo zahtevali regulacijo plač, je itak
umevno. — Zadnja prošnja, ki smo jo poslali v tej dobi na c. kr. deželni šolski svet, zahteva, da se osnuje v Ljubljani pomožna šola za duševno zaostale otroke. Ta šola naj bi bila dostopna tudi otrokom z dežele.
Sklepam poročilo želeč, da bi današnji občni zbor nanovo zanetil vnemo za katehezo zlasti pri onih, ki so doslej podcenjevali prevažno katehetsko delo.
(Konec prih.)
Katehetsko gibanje.
Konferenca »Društva slovenskih katehetov« (11 po številu) je imela nalogo sestaviti podrobni načrt za 4. razred ljudskih šot. Referent g. Mlakar je skrbno sestavil snov iz verouka in zgodb sv. pisma, v kolikor bi jo bilo moč po njegovi sodbi obravnavati. Težkoče so se pokazale zlasti v tem, kako primerno združiti oba predmeta, da se obvlada vsa tvarina v tako pičlih urah, ki so na razpolago katehetu. Svetovalo se je to in ono; predlog, naj bi se katekizem v
4.	in 5. razredu delil, se je soglasno zavrgel. Katekizem naj se jemlje v celem obsegu s potrebno poglobitvijo pri tistih oddelkih, ki so bolj važni in potrebni. — Kontroverza je nastala tudi glede vprašanja, ali naj se spored katekizma ohrani tak, kakršen je, ali pa se sme izpre-meniti. Znano je namreč, da nekateri zelo sloveči katehetje začno razlagati najprej stvarjenje, potem preidejo šele na lastnosti božje; ko dovrše apostolsko vero, se izlahka razvije pojem vere. Dasi je ta razvoj čisto naraven in logičen, vendar se posamezni gospodje nrotivili.
Sprožila sc je tudi misel, je-li kaže, da bi se vprašanja iz katekizma, ki so zelo težko stilizirana, pri konferencah preustrojila in oblekla v domačo, umljivo obliko. V izdelanem podrobnem načrtu bi se potem pripisalo tozadevno pojasnilo za katehete.
Načrt še ni dovršen. Delo bomo nadaljevali dne 13. jan. prihodnjega leta ter prosimo, da bi se takratne konference udeležili vsaj tisti gospodje katehetje, ki poučujejo na štiri- ali petraz-rednicah.
Enajsti ustanovnik »Društva slovenskih katehetov« je postal vlč. g. Frančišek Sch\veiger, dekan v Leskovcu. Od-
Ibor se vnetemu gospodu prijatelju katehetov iskreno zahvaljuje za izkazano naklonjenost in za poslanih 50 K- Obenem čuti prijetno dolžnost, da mu kot novemu vitezu Franc Jožefovega reda, odkrito čestita. Na mnoga leta!
Za poverienike »Društva slovenskih katehetov« so se na zadnjem občnem zboru naprosili sledeči p. n. gospodje veroučiter';
Dekanija Ljubljana (okolica): V. Zabret, župnik v Št. Vidu.
Dekanija Cerknica: J. Pavlin, kapelan v Cerknici.
Dekanija Kočevje: K. Gross, katehet v Kočevju.
Dekanija Idrija: Fr. Oswald, c. kr. katehet v Idriji.
Dekanija Kamnik: I. Jovan, mestni kapelan v 'Kamniku.
Dekanija Kranj: J. Mikš, župnik vTrste-niku.
Dekanija Leskovec: J. Opeka, kapelan " Leskovcu.
Dekanija Litija: M. Rihar, dekan v Šmartnem pri Litiji.
Dekanija Loka: Ign. Nadrah, spiritual v okofji Loki.
Dekanija Moravče: Fr. Sparavec, kape-lan v Moravčah.
Dekanija Novo mesto: J. Porenta, župnik v Stojali.
Dekanija Postojna: A. Ažman, katehet v Postojni.
Dekanija Radovljica: J. Zabukovec, duhovni svetnik na Jesenicah.
Dekanija Ribnica: J. Plahutnik, kapelan v Ribnici.
Dekanija Semič: J. Pavlovčič, župnik na Suhorju.
Dekanija Šmarje: Fr. Vrhovec, kapelan v Šmarju.
Dekanija Trebnje: Al. Kurent, kapelan v Trebnjem.
Dekanija Trnovo: Dr. .J. Kržišnik, dekan v Trnovem.
Dekanija Vipava: A. Lavrič, dekan v Vipavi.
Dekanija Vrhnika: Fr. Majdič, kapelan v Polhovem gradcu.
Dekanija Žužemberk: J. Zavbi, kapelan v Žužemberku.
Močno bo ustreženo upravništvu »Slovenskega Učitelja«, kakor tudi od-
boru »Društva slovenskih katehetov«, ako čč. gg. poverjeniki pri mesečnih konferencah opozorijo na naše katehetsko društvo ter poagitirajo tudi za list zlasti med mlajšimi gospodi. Lani smo dobili povečem iz vseh dekanij kar skupno članarino (2 K) in naročnino (4 K) vseh članov »D. S. K-« in odjemalcev »Slov. Učitelja«. Prosimo, da bi nam bili gg. poverjeniki naklonjeni tudi zanaprei ter da bi radevolje prevzeli to neljubo nalogo.
Drobtine.
O	vzgojnem pomenu dobrih knjig
je predaval 21. novembra š. svetnik dr. Bezjak v poskuševalnici II. drž. gimnazije v Ljubljani. Povabljeni so bili starši, oziroma namestniki, ki imajo v oskrbi dijake. Dvorana ie bila polna raznovrstnega poslušavstva; tudi profesorski zbor je bil dobro zastopan. G. začasni vodja dr. Bezjak je v poljudnem, zanimivem, z mičnimi zgledi in dokazi utemeljenem govoru prav modro, logično, jasno, pa obenem pravilno rešil svojo nalogo.
Zdi se nam, da se prevažno vprašanje o pomenu knjig po šolskih zavodih, pa tudi po privatnih hišah premalo uva-žuje, zato hočemo tukaj navesti nekatere misli, ki iih ie g. govornik tako izborno pojasnil.
V uvodu je omenjal, kako potrebno je skupno delovanje šole in doma pri vzgoji mladine. Domača hiša ne sme razdirati, kar sezida šola. Treba je uporabljati prava sredstva tako, kakor uči zdrava pedagogika. Važno sredstvo pri odgoji mladine je branje knjig; žalibog, da se dostikrat premalo pazi, kakšno čtivo dobiva mladina v roke. in ta'ko se zgodi, da vsrkava naš naraščaj strup, namesto da bi si blažil srce in bistril um s krepilnimi zdravili in s tečno duševno hrano.
V prvem delu ie nato g. šolski svetnik razjasnil, kako vpliva čitanje knjig na duševni razvoj mladine? V drugem pa je priporočal, katere in kakšne knjige je treba citati.
Dobra knjiga blaži srce, krepi in utrjuje volio za dobro.
Slaba knjiga deluje uprav nasprotno, razdiravno, spravlja in zvablja mladino na kriva pota. Radi boljega umevanja te trditve je govornik razložil, kaj je fantazija.
Domišljija najbolj deluje uprav pri branju, kajti tu ničesar ne vidimo in ne slišimo, ampak si vse le predočujemo. Čimbolj deluje fantazija, tembolj je potem prizadeto tudi srce, ganjena volja. Oboje pa se godi lahko v dobrem ali v slabem pomenu, z ugodnimi ali nevarnimi posledicami, kakršno je namreč berilo.
Kakošna naj bo tedaj knjiga, ki jo damo mladini v roke, če hočemo v njej vzbuditi blaživni plamen, vzgojiti blaga čuvstva, vzvišene sklepe? . . .
Knjige naj bodo a) jasne, u m -Ijive, ki ne presegajo obzorja čitajo-čega mladeniča; b) vsebina knjige bodi resnična, verjetna, posneta po življenju; c) osebe naj bodo prave, značaji taki, kot so res, ne pa nadčloveški. Osebnosti naj bodo naslikane z vsemi vrlinami, pa tudi s slabostmi.
Ministrski p r e d p i s iz I. 1885. i! a I a g a na srce vsem učiteljem in vzgojiteljem, da naj n c daj o m I a d i n i v roke knjig, ki b i b i I e proti veri, proti domovini, ali proti nravnosti.
Drugi predpis iz 1. 1887. veleva glede mladinskih knjig, da naj bodo zanimive, pisane v lepem jeziku, d a naj bodo po vsebini b 1 a -ž i v n e , v zdravstvenem oziru neškodljive. ter naj vzbujajo ljubezen do domovine.
Najvišja šolska oblast jc torej jasno govorila. N e s r a m n e knjige, ki popisujejo grde prizore, ki imajo namen, vzbujati strasti, so prepovedane. Teh naši učenci ne smejo citati.
‘Tudi takozvana kriminalna litera- j tura ni za mladež, >e strup zanjo, učinkuje zelo kvarno. Enako vplivajo slabo na učence nekatere indijanske povesti, (ne vse), ki so polne sirovosti, pretira-vanja in razburljivih prizorov. Uvaže-| vati treba dosledno izrek znanega pedagoga : »Za našo mladino je najboljše ravno pravo.«
Kaj pa politični spisi? Čimmanj se peča mladina s politiko in takimi spisi, J tembolje. Otroci in dijaki naj se uče, da dosežejo svoj cilj, za politiko pa niso zreli, saj še odrasli ljudje dostikrat ni-maio nrave razsodnosti v političnih [ vprašanjih. Mladina naj se vzgaja v j medsebojni ljubezni. Po političnih spisih pa si vsrkava sovraštvo do bližnjega.
II. K a k š n e 11 a j bodo knjige po vsebini?
a) Priporočajmo in nudimo mladini pravljice, pripovedke, basni. legende o bogoljubnih osebah. V pravljicah nastopajo osebe, ki so blage, čednostne; pravljice imajo navadno zdravo jedro: dobro se bojuje s hudim; dobro zmaga. V pravljicah, legendah nastopajo junaki, ki so žrtvovali kri za vero in domovino, za vzzišene ideje. To ne more biii brez blagodejnih uspehov na mlado srce.
b) Priporočati je spise in knjige, ki o p i-s u j e j o delo i 11 vrline imenitnih mož: učenjakov, izumiteljev, dobrodelnikov, duhovnikov, učiteljev itd. Vzori, ki, si jih napravijo učenci, izvabljajo hvalevredno hrepenenje.
c) Velike koristi so potopisi, opisi iznajdb, dežela, živali, narave, rastlinstva. Toliko lepega in krasnega je na svetu; širimo obzorje mladini s takimi spisi!
d) Mladina si želi povesti. Dobro, postrezimo ji! Toda biti morajo take, da vzbujajo čisto m i š 1 j e nje, lepe predstave.
0	K a j pa romani? Tu je pa treba opreznosti. Roman sodi v roke odraslim ljudem, mladina jih ne ume in jih ne sme limeti, zlasti ako se slikajo nečedne stvari, razporoka, pre-
1
šestvo in druge delikatne reči. Od navadnih romanov treba ločiti zgodovinske, ki se pa smejo po razsodnosti priporočati. (Jurčič, Sien-kicvvicz.)
g) Tudi poezija je važen faktor pri vzgoji. Ne najdemo izlepa milejšega, blažilnejšega, krasnejšega, nego je lepa pesem pesnika-umetnika. Izbran jezik, lepe prispodobe, vzvišene ideje: vse blaži in poplemeniti. — So pa tudi poezije, ki slikajo strasti, ki more duha, ki blatijo to, kar je plemenito ... Takih izdelkov naj bi naši dijaki ne poznali!
To so nekateri nasveti, ki naj bi se vpoštevali, ko izbiramo in določujemo mladini čtivo. Starši in gospodarji naj bi sc večkrat prepričali, kaj in kakšne knjige bero dijaki. Ce imajo knjige iz šolske knjižnice, potem naj se zaupa, da so dobre. (?) Ako so si jih izposodili od drugod, ali pa so jih kupili sami, potem je pa treba stroge kontrole; prepričati sc je treba, kakošna je vsebina dotične knjige. Le strogo nadzorstvo bo ohranilo mladino v pravem tiru.
Otrokom pa se mora tudi določiti čas za či tanje. Prej naj izvrše nalogo, šolsko dolžnost, potem naj čitajo. Zmerom naj vprašajo, če smejo citati, kajti preobilno branje je na kvar telesnemu zdravju in duševnemu razpolože-nju. Domišljija se vslcd preobilnega branja mladini razburja in razgreva, da potem ni za resno delo, temveč postane sanjava.
Mladina naj čita počasi, s premislekom, naj pazi na lepoto jezika, naj ima pri branju svinčnik v roki ter naj dela beležke v poseben zvezek. Nekateri dijaki si napravijo na ta način cele zbirke lepih izrazov, pregovorov, rekov, misli itd.
Z željo, naj bi se njegovi nasveti vpoštevali, jc končal gospod govornik, ki je za lepo in hvalevredno predavanje žel dolgotrajno pohvalo in odobravanje.
$	:{i	*
Ne bi bilo napačno, če bi se p o z g o r a j š n jem navodilu ure-dilešolske knjižnice, kajti vsled nepazljivosti in širokovestnosti posameznikov se vrine tekom mnogih let v šclske knjižnice marsikaj, kar ni za mladino. Zlasti je treba opreznosti in previdnosti, kai se da v roke učence m obrtno -nadaljeval n ih šol. To-
žbe o posirovelosti in podivjanosti teh mladeničev so čimdalje pogostneje, krščanskega nauka (vsaj v Ljubljani je tako) nimajo več., nevarnosti pri mojstrih se vsled pokvarjenosti starejših to-varišev-pomočnikov, od dne do dne množe, ako se napajajo poleg tega še s strupom iz slabih knjig — potem ni čuda, ako se vzgajal sami socialni de-mokratje, nezadovoljneži in ljudje, ki nimajo nikakega čuta, nobene zavednosti, ljudje, ki so polni sovraštva do Cerkve in njenih zastopnikov.
Kdor ima oblast in moč, 11 a j stori svojo dolžnost ter pripomore vsaj z dobro knjigo, da naša odraščajoča mladina, ki si je izvolila obrtni stan, ne bo popolnoma posirovela. Vi-deant consules!
Mladina na ulici. Kar smo v našem listu že zadnjič po nesrečnih ljubljanskih dogodkih obsojali, to sta odločno, pravično in pa z blagim namenom šibala »Slovenec« (5. dec..) in »Mladost« v 18. številki. Res čedne razmere! V Ljubljani je jela vladati ulica z mladim naraščajem, ki bi moral stremiti za drugimi cilji, nego je brezkoristno, pa nevarno vpitje po ulicah.
Ko je ob cesarskem slavlju Ljubljana na večer zažarela v morju lučic, ko so zadoneli glasovi veselih koračnic, se je nabralo zopet nebroj mladeži, ki je med kompaktnim korakanjem po mestu dala duška raznim umestnim in neumestnim čutilom z glasnimi viki in vzkliki.
Kdo bi branil navdušeni mladini, ako dostojno manifestira in se vnema za prave ideale. Če se pa družijo nedorasla bitja obeh spolov v neurejenih tesnih nastopih, v nočnem času pa s spremstvom oseb, ki so dvomljive vrednosti, ako trobijo tjavendan nezmiselne pozive in izreke, kdo bi odobraval tako ravnanje!?
Kličemo tudi mi še enkrat vsem onim, ki imajo čuvati nad mladino, vsem šolnikom in tozadevni oblasti: Uporabite svojo moč in oblast, da se ob enakih prilikah ne da diktatura nerazsodni in lahkomiselni mladini. Ne dopuščajte, da bi se mladoletni naraščaj okuževal in pokvarjal v nevarnostih nočne atmosfere, v družbi dvomljivih oseb, ki tavajo okrog v nočnih urah z nelepimi nameni!
Slovenska trgovska šola v Ljubljani je pričela s noukom 16. novembra. Letos ima pripravljavni razred, ki ga obiskuje 34 gojencev. Nova šola je adapti-
rala prejšnje prostore »Ljudske posojilnice«. ki se je preselila v lastni dom nasproti hotelu »Union«.
Obenem s pripravljavnim razredom, se .ie otvorila tudi »Zadružna šola«, edina te vrste na slovanskem jugu. To šolo obiskuje 24 slušateljev.
Vodstvo obeh šol je ooverjeno profesorju Remicu.
Ljutomer. V proslavo cesarjevega jubileja se je dne 2. decembra na Franc-Jožefovi šoli v Ljutomeru vprizorila spevoigra E. Adamičeva, »Slava cesarju Francu Jožefu I.«; tej igri je ob koncu še sledila kot živa slika pomembna, umetno grupirana alegorija. Ker so k tej oficijelni predstavi imeli pristop le povabljenci in šolska mladina, se je za ostalo občinstvo predstava ponavljala dne 6. decembra. Ta vprizoritev je bila v vsakem oziru dovršena in dela čast učiteljskemu osob.iu Franc-Jožefove j šole, kakor tudi spretnim sodelovalcem. j Škoda, da gospod skladatelj sam ni 1110-J gel videti te vprizoritve svojega krasnega dela. Izvrsten je bil muzikalični del, dobre so bile deklamacije, vzorno grupiranje, krasni so bili kostumi in de-j ko racija. Novo je bilo v spevoigri to, da so peli narodi vsi v svojem jeziku; j čulo se je popevati narodne pesmi v
I	sedmerih avstrijskih jezikih, kar je povzročilo poseben efekt. Hvala onim učiteljskim močem, ki so po velikem trudu j omogočile tako umetno dovršeno vpri-
i	zoritev. Glava celemu podjetju je bil zopet naš neumorno delujoči učitelj-ka-pelnik, g. Franc Zacherl; mega so podpirali gdč. I. Wessner pri deklamacnah in kostumiranju, ga. N. Ivančič kot oskrbovalka jedil v pogoščenje šolske mladine, g. F. Čeh pri dekoraciji, in naše najmlajše učiteljske moči, gospodični L. Herzog in J. Robič s spretnim igranjem na glasovirju. Posebna hvala gre pa tudi onim požrtvovalnim damam, ki so šle rade volje učiteljskemu osobju na roko, in vsem onim, ki so omogočili pogoščenje otrok. V obilnem številu navzoče občinstvo pa se bo z veseljem spominjalo te predstave, ki je zopet dokaz uspešnega delovanja učiteljstva
I	Franc-Jožefove šole.
Popravek. V tabeli z razdelitvijo učne tvarine (št. 11.) naj se bere nri škofiji krški za 1. razred tako-le: Kakor v , ljubljanski škofiji, samo bolj obširno. Vmes je vpleteno nekaj iz vsakega poglavja katekizma.
Listnica uredništva.
Ker sc za sprejem v »Slomškovo zvezo« oglašajo vedno novi člani in članice, opozarjamo vse tiste gg. kolege m gdčne koleginje, ki se nam žele pridružiti, naj^ naznanijo svoi pristop rajniku g. I. Štrukelj-u, nadučitelju v Do-brepoljah.
Listnica iipravništva.
Nekateri p. n. gg. naročniki imajo navado pošiljati za list 5 K, dasi znaša celoletna naročnina le 4 K. Zapisali smo vselej celo vsoto na račun lista ter upamo, da so dotični gg. pošiljavci s tem zadovoljni.
Šolske vesti.
Osebne vesti. Stalno nameščeni z naslovom profesor so^gg. Janez Grafenauer, dr. Janez Š I e b i n in Janez M a s t e n. Naslov šolskega svetnika je dobil povodom svojega nmirovljenja profesor na ženskem učiteljišču v Gorici g. Anton Fras. Profesor na zenskem učiteljišču v Ljubljani g. dr. Fran Ilešič je pomaknjen v VIII. činovni razred.
Smrtna kosa. V Leonišču v Ljubljani je dne 21. novembra t. I. umrl gosp. Josip C i p e r 1 e, meščanski učitelj na Dunaju, star 51 let. Dne 23. novembra f. 1. je umrl v Mariboru vpokojeni nadučitelj g. Lovro Si jan ec, ki je bil rojen dne 29. julija 1833. v Št. Juriju na Ščavnici in je služboval od ieta 1853. do 1899. v Cezanjevcih in pri Sv. Križu na Murskem polju. — Dne 22. novembra t. 1. je umrl v bolnišnici usmiljenih bratov v Gradcu pomožni učitelj gosp. Al. Rajh, star 23 let. Služboval je pri Sv. Martinu bi. Slov. Gradca, pri Sv. Duhu bi. Radgone in'pri Sv. Križu poleg Ljutomera.
Odlikovanja ob cesarjevem jubileju.
Plemstvo je dobil kranjski deželni glavar, državni in deželni poslanec, dvorni svetnik Franc Š u k I j c. Kon,-turni križec Franc Jožefovega reda z zvezdo je dobil državni in deželni poslanec, deželni odbornik in član deželnega šolskega sveta dr. Ivan Šušteršič. Red železne k r o ne tretjega razreda sta dobila: deželna šolska nadzornika Franc Hubad v Ljubljani in Nikolaj R a v a i 1 c o v Trstu. Viteški križec Franc Jožefovega reda sta dobila: učiteljiščni ravnatelj Anton Ce r n i v e c in profesor dr. J. T o m i n-šek v Ljubljani. Vladna svetnika sta postala: realčni ravnatelj dr. Rudolf J u no vic z v Ljubljani in gimnazijski ravnatelj' Friderik S i m z i g v Gorici.
Šolski svetniki so postali: ravna-
i	teli Franc F ris c h v Mariboru, profe-| sor Franc Hauptmann v Gradcu, gimnazijski ravnatelj Ivan Kos v Pazinu, okrajni šolski nadzornik Mihael S te n ta v Trstu. Zlati zaslužni križec s k r o n o so dobili: nadučitelj Lovro L e t n a r v Mengšu, okrajni šolski nadzornik Vinko Pa rent in v Kopru, okraini šolski nadzornik Vinko Pare n z a n v Poreču, okrajni šolski nadzornik Josip Su pan ek v Celju in okrajni šolski nadzornik Gustav Vodušek v Trbovljah. Zlati z a s 1 u ž -n i k r i ž e c so dobili: deželni potovalni učitelj Martin Jelovšek v Gradcu, ravnateljica Marija Kavčič v Idriji, nadučitelj Franc Kovač v Zatičini, nadučitelj Matija K r a u 1 a n d v Mozlju, ravnatelj Mihael Nerat v Krčovini, nadučitelj Franc Š e t i n a v Črnomlju, nadučitelj Anton Skala v Vipavi, nadučitelj Franc Trošt na Studencu, nadučitelj Teodor Valenta v Ljubljani. Srebrni zaslužni križec s k r o n o je dobil učitelj Tomo Lukančič v Gabrju pri Rubiji.
Razširijo se: dekliška šola v Radovljici ; dotične stroške prevzame občina. Trirazrednica pri Sv. Petru v Ljubljani se razširi v petrazrednico.
V	odbor obrtno-nadaljevalnih šol je deželni odbor imenoval sledeče zastopnike: Kočevje: Peter Petsche, trgovcc v Kočevju; Ribnica: Alojzij Klavs, posestnik v Gorenji vasi; Novo mesto: Ivan Krajc, zasebnik v Kandiji; Št. Vid pri Ljubljani: Ivan Bergant, mizarski mojster v Dravljah; Postojna: Matija Milavec, posestnik in čevljarski mojster v Postojni; Radovljica: Janez Vurnik, posestnik in podobar v Radovljici; Bled: Leopold Stuchly, c. in kr. major v pok.; Kranj: Ferdinand Hlebš, trgovec in posestnik v Kranju; Škofja Loka: Jože Hafner, posestnik in lesni trgovcc;
Tržič: Franc Ahačič, tvorničar v Tržiču.
Slovensko šolsko društvo se je ustanovilo dne 19. novembra t. 1. v Celovcu. Namen društva je delovati na to, da se koroške utrakvistične šole, ki so pa le ponemčevalnice slovenske mladine, iz-premene v prave narodne šole. Za predsednika je bil izvoljen župnik k. Matej R a ž u n, v odbor pa gg. prof. Jožef Apih, vladni svetnik Scheinigg, dr. Janko Brejc, župnika dr. Arnejc in Treiber ter državni in deželni poslanec Fran Grafenauer.
Društvo krščansko mislečih učiteljev v Gorici je na svojem izrednem občnem zboru dne 5. novembra t. 1. izvolilo za predsednika g. Avgusta Poberaj- a, nadučitelja v Kojskem. Prejšnjemu predsedniku g. Antonu Rustja, ki se je temu mestu prostovoljno odpovedal, se je izreklo priznanje in prisrčna zahvala za njegovo dosedanje odločno in požrtvovalno delovanje.
Učiteljske izpremembe. (Kranjsko:) Učiteljica gdč. Ema M i s e 1 j pride iz Starega trga v Košano. Nadučit. extra statum v Dobrepoljah je imenovan g. Ivan Štrukelj in nadučiteljem cxtra statum na II. mestni deški ljudski šoli v Ljubljani g. Janko Jeglič. V Borovnico pride gdč. Ida P a p 1 e r, v Begunje pri Cerknici gdč. Adela Golob, na Vič pri Ljubljani gdč. Vida Š o r n , v Presko pa gdč. Marija Vider. Zaradi bolezni je dobil dopust nadučitelj gosp. Ivan J a k 1 i č v Gotenici in pride na njegovo mesto pomožna učiteljica £dčna. Alma R o s s m a n n. Za nrovizorično učiteljico na Jesenicah je imenovan^ dosedanja supletinja istotam gdč. Marija Z h o r s k y pl. Z h o r ž e, dosedanja šolska praktikantinja gdč. Cecilija V i 1 -m a n pa. pride tja na mesto učiteljice gdč. Eme S c h i 11 n i k . ki je zaradi bolezni dobila dopust. Dosedanja sup-lcntinja v Ihanu g.dč. Gizela U š e n i č -n i k je imenovana za provizorično učiteljico istotam. Zaradi bolezni je dobila dopust gdč. Ana Pfeifer v Mozlju, na njeno mesto pa pride pomožna učiteljica gdč. Marija Priboschitz kot suplentinja. Dalje je zaradi bolezni dobila dopust ga. Frančiška Bezeljak-Baj e r v Št. Vidu nad Cerknico in pride na njeno mesto kot suplentinja izprašana učiteljska kandidatinja gdč. Terezija Ran t. Dosedanja šolska praktikantinja v Št. Vidu nad Ljubljano gdč.
Kristina S a 111 e r je imenovana za provizorično učiteljico. Dopust je dobila gdč. Amalija K e c e 1 j, učiteljica v Šenčurju pri Kranju in pride na njeno mesto absolvirana učiteljska kandidatinja gdč. Antonija Jaklič kot suplentinja. Učiteljska kandidatinja gdč. Pavla Hočevar je pripuščena kot volonterka na šoli v Velikih Laščah. Prostovoljno je izstopila iz službe učiteljica gdč. Ida G h e r b a z v Zagorju in pride na njeno mesto kot provizorična učiteljica gdč. Ivana J a g e r. Izprašana učiteljska kandidatinja gdč. Valerija R e i t z bo poučevala kot volonterka na šoli v Spodnji Šiški. Dosedanja suplentinja v Šmartnem pri Kranju gdč. Ana Fajdiga je imenovana za provizorično učiteljico v Tržiču. Za suplcntko v Do-brničah je imenovana gdč. Mar. Hi r š -m a n. Dopust je dobila učiteljica na Igu gdč. Jerica Zemljan in jo bo kot suplentinja nadomestovala izprašana učiteljska kandidatinja gdč. Antonija Adamič. Dopust je dobil tudi učitelj v Domžalah g. Franc Kuhar ter pride na njegovo mesto kot suplentinja gdč. Ernestina Blaznik, doslej suplentinja na Brezovici. Učiteljica gdč. Leopoldina B u kovic v Velikih Laščah je zaradi bolezni dobila dopust in pride na njeno mesto izprašana učiteljska kandidatinja gdč. Ana Somrak kot suplentinja. Za provizorične učiteljice na Viču so imenovane dosedanja pomožna učiteljica na
II.	mestni deški ljudski šoli v Ljubljani gdč. Marija Košak, šolska praktikan-tinja na Viču gdč. Pavla. Zavašnik in pl. Lukan c. Učiteljici gdč. Vida G a -bršek in Vida Šorn sta imenovani za provizorični učiteljici v Šiški. Za provizorično učiteljico v Mekinjah je imenovana gdč. Vilibalda Pevec.
(Koroško:) Imenovani so za nadučitelje gg.: učitelj v Fohnsdorfu Janez A n d r a e za Ribnico, Alfred E i s e n -h u t za Trbiž Janez Gitschthaler na Brdu za Brnco, A. K ra i n z v Moh-ljičah za Krajance, A. Tiefenba-c h e r v Rožeku za Vrata. Za šolske voditelje so imenovani gg.: Jurij Lulek v Selah za Golšovo, Miki. Otto\vitz v Št. Pavlu na Zili za Sele. Al. K o c h v Škocijanu za Lipnico, Val. Kovač v Šmihelu pri Pliberku za Strmec. Za učitelje sta imenovana gg.: Jakob Miil-
1	e r v Kotljah za Cirkno, Fil. Strugi v Timcnici za Št. Miklavž ob Dravi, za učiteljico pa gdč. Mar. Einspieler v Šmarjeti v Rožu za Pokrče. Za poduči-
telje, oziroma, podučitelje so imenovani ge.: E. Er tel za Škocijan, Fr. K I i n g a n za Brdo, Jakob K o p p za Sveče. Jožef P o r t s c h za Mer*"r)rje, Olga pl. Dobrovvska za Timenico, Adolfina Fischer za Zgornje Libuče, Helena pl. Go z z a n i za Kotmarovas, Anton. Grubelnik za Libeliče. Leo-poldina	K a	u k a 1	za Ribnico,	Liza
Medič	za	Črno,	Marija Messner
za Dholico, Karolina Schmidt za Rudo, Miroslava Piskernik za Orno, Gizela S o c h e r za Sp. Libuče. Prestavljeni so gg.: nadučitelja Ant. Martinjak	iz	Medgorij na Brdo,	Ferd.
S t r e s s	iz	Čanjč	v Medgorje,	prov.
šol. vodja Fr. A i eh ho 1 cer iz Ki;i-berga v Malošče, Emil Podlipnik iz Kinberga v Šmihel pri Pliberku, učiteljici Hermina Sablatnik iz črne v Kaplo ob Dravi in Otilija Siissbauer iz Medgorij v Dholico; podučitelji kot šolski vodje: Karol Doberšek iz Podgorij v Kinberg, E. Golčnik iz Timenice v Theisirig in Peter W r u h -
1	i c h iz Št. Jakoba v Rožu v Slov. Plaj-berg. Dalje so prestavljeni podučitelji, ozir. podučitcljice: Frid. Fiirpass iz Volšperka v Rožek, Rajm, F 1 c g e r 1 iz Kleblacha v Št. Lipš pri Rajneku, Rudolf Potočnik iz Diekš v Guštajn, Maks P r e g 1 a u iz Cač v Prevalje, V. S a m c s iz Himmelberga v Zitarovas, Ignacij Matschnig iz Štrasburga v Guštajn, Roz. K i 1 z e r iz Blatograda v Št. Tomaž pri Celovcu, Pavla Lesjak iz Mohljič v Škocijan, Mara M i k u I u š iz Zgor. Libuč v Mohljiče, Adela N a -r a t h iz Podljubelja v Borovlje, Marija Raspotnik v Šmarieto v Rožu. Iz službe je na lastno prošnjo odpuščen podučitelj g. A. Schmid v Št. Pavlu nad Ferndorfom. Za nadučitelje so imenovani g. Franc Gornik v Št. Jakobu v Rožu istotam, g. Albert W o s c h i t z v Melvičah za Borlje, na dosedanjem učnem mestu g. Emil K e n c i a n v Št Lipšu pri Rajneku, g. Anton Marinič v Št. Janžu v Rožu, g. Tomaž R u 11 c r v Št. Tomažu pri Celovcu in g. Franc Skale v Kokovi. Za učitelja vcro-nauka na meščanski šoli v Beljaku je imenovan mestni kaplan g. Jož. San n-e g g e r v Št. Vidu. Za provizorično učiteljico v Galiciji je imenovana gdč. Martina G r i e s s I , za odučitelje, oziroma podučiteljice pa so imenovani gg. Janez J e s c h za Djekše, Marija N a r a t h za Kotmarovas, Janez Piesch za Št. Jakob v Rožu, Josipina Skočir za Ti-
menico, Karol U 11 m a n n za Št. Jakob v Rožu in Janez U n t e r r a n n e r za Globasnico. Prestavljeni so gg. učitelj veronauka Al. S e y b a 1 d iz Beljaka v Št. Vid, podučitelj Fr. Turk iz Arij k D. M. v Zili, podučiteljica Pavla Boge n s b e r g e r iz Troppolah v Čače.
(Štajersko:) Definitivna učiteljica Marija V a č n i k je prestavljena iz Št. Ruperta v Slov. goricah v Makole. Nadučitelj na Ponikvi g. Ivan Kode r m a n je imenovan za nadučitelja v Veliki Pi-rešici, definitivna učiteljica na Rečici gdč. Helena Dolenc za definitivno učiteljico v Velenju, učiteljska suplen-tinja v Šmarju pri Jelšah gdč. Emilija Jurkovič za definitivno učiteljico v Šoštanju, učiteljski suplent na Frankolovem g. Anton Strigi za definitivnega učitelja istotam, provizorična učiteljica pri Sv. Marjeti ob Pesnici gdč. Ernest. Neubauer za definitivno učiteljico istotam in definitivna učiteljica na Ponikvi gdč. Ana Hrovatin za definitivno učiteljico na Veliki Pirešici.
Uspo&oblienostne preizkušnje so napravili pred c. kr. izpraševalno komisijo v Gorici gg. in gdč.: Za ljudske šole s slovenskim in n e m š k im učnim jezikom: Ana Bizjak, Berta. Bren-ce, Ljudmila Gulin. Milena Kaučič, Marija Kocmut, Vladimir Koršič, Marija Kozamernik, Marija Kregar, Oliva Le-govich, Pavel Medič, Marija Modic, Aleksander Nerima, Ana Prešelj, Ana Sedej, Angela Sitter, Oskar Slemenšek, Adalbert v Stubelj (ital. kot predmet), Danica Šantel, Josipa Škerjanec (oboje z odliko, ital. kot predmet), Marija Škek. Lavoslava V a d n j a 1 (oboje z odliko), Gabrijela Vittori (ital. kot predmet), Ana Vizjak, Viktorija Zorer; s slovenskim učnim jezikom in iz nemščine kot predmet:	S. Frančiška
Jelen, Alojzi' Lavrenčič, Henrik Lobe, Josipa Marinič, Doroteja Mervič, Gabrijela Mikuluž, Gabrijela Mrevlje, Ana Perin, Terezija Pipan, Avgusta Res; s slovenskim učnim jezikom: Josip Mihelič.
Pred izpraševalno komisijo v Mariboru so napravili izpit za ljudske šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom gg. in gdčne.: Ivan Čeh, Adolf Friedl, Franc Horvat, Ludcvik Ivajn-šič, Jurij Kislinger, Ivan Lah, Jožef Ledenik, Miroslav Lešnik, Ferdo Pokrž-nik, Ivan Sel, Julij Sevnik, Vinko Stopar, Albina Asch, Marija Klančnik. Cecilija Kotzbeck, Amalija Lorber, Marija
Majcen, Alojzija Pernat, Marija Pintarič, Ema Regoršek, Marija Ros, Katarina S c h \v e i k e r (z odliko), Felicitas Škerjanc, Marija Šumenjak, Rozina Vi-dali; za meščanske šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom: gosp. Pran Fink.
Pred izpraševalno komisijo v L j n b-
1	j a n i so napravili izpit za m eščan-s k c šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom: s. Cirila Grčar in gdč. Marija Skaberne. Dopolnilne izkušnje so prestali: g. Josip Bernot in gdč. Danica Skale iz francoščine, s. Immaculata Kališ in s. Emerika Šinkovec iz klavirja za meščanske šole. Za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom so aprobi-rani: gg. Mirko Drmelj, Henrik Pater-nost, Marija Jurca; s slovenskim in nemškim učnim jezikom: Ivan Bajde, Vincencij Brus, Josip Lampe, Anton Lamut, Pavel Lavrič, Franc Lončar, Franc Marinček, Raiko Novak, Rudolf Poljanec, Vincencij Robljek, Viljem Rožič, Ernest Šušteršič, Emil Tomšič, Vincencij Zaletel, gdene. Pavlina Bayer, Katarina Božnar, Ljudmila Bračič, Marija B r ii c h s \v e i 1 e r (z odliko), Angela Cencič, Gabrijela Cerov, Pavla Dežman, Karolina Dostal. Gudula Dragatin, Ana Fajdiga, Vida Gabršek, Pija Gar-dini, Josipina Jerman, Marija Jugovič, Terezija Juvanec, Marija Lončarič, Marna Marinko. Angela Miklavčič, Marija M u 1 a č e k (z odliko), Angela Nagode, Ivana Pezdir. Adela Pogorelec, Uršula Potočnik (z odliko), Amalija Pušenjak, Terezija Ravhekar, Severa Reil, Josipina Stegenšek, Ana Suhač, Karolina Šinkovec. Milena V e n c a j z (z odliko); z nemškim učnim jezikom: Angela Kuhelj, Ana Tratnik, Elizabeta Trenz, Zofija Vipave.
Razpis učiteljskih služb.
Št. 2008. Na enorazredni ljudski šoli v R a d e n c i h se razpisuje učno mesto v stalno nameščenje. Zadostno opremljene orošnje naj se službenim potom semkaj vladajo do 18. decembra 1908. C. kr. okr. šolski svet v Črnomlju, dne 20. novembra 1908.
Št. 3393. V šolskem okraju Rudolfovo se v stalno nameščenje razpisujejo učni mesti na enorazrednicah v Ambrusu in Selih ter učno mesto na štiriraz-redni ljudski šoli v Žužemberku. Za-
dostno opremljene prošnje sprejema do 20. decembra 1908 c. kr. okrajni šolski svet v Novem mestu.
Na podlagi dovoljenja c. kr. deželnega šolskega sveta v Ljubljani z dne 24. novembra 1908 1., št. 6652, se razpiše v nameščenje služba potujoče učiteljice za ženska ročna dela v Velikih Laščah, za ljudske šole Vel. Lašče, Turjak, Rob, Vel. Poljane, Sv. Gregor in Gora pri Sodražici, z letno plačo 1000 K in z dolžnostjo, ženska ročna dela poučevati na šoli v Vel. Laščah na po urniku določenih dnevih, na drugih imenovanih šolah pa po eden dan na teden. Prosilke, ki v kranjski javni šolski službi še niso stalno nameščene, morajo z državno-zdravniškim izpričevalom dokazati, da imajo popolno fizično sposobnost za javno šolsko službo. Pravilno opremljene prošnje naj se tuuradno predlože do -4. januarja 1909. C. kr. okr. šolski svet v Kočevju, dne 29. novembra 1908.
Št. 1816. Na enorazrednici v 01 šah se razpisuje s tem služba učitelja-vodi-telja s postavnimi prejemki in z natural-nim^stanovanjem v stalno nameščenje.
Št. 1784. Na dvorazredni nemški ljudski šoli v B e 1 i p e č i se stalno odda nadučiteljska služba s postavnimi dohodki in prostim stanovanjem. Pravilno opremljene prošnje naj se semkaj vlagajo do 24. dec. 1908. — C. kr. okr. šolski svet v Radovljici, dne 23. nov. 1908.
^Št. 1847. Na štirirazredni ljudski šoli v Š m a r t n c m pri L i t i j i se razpisuje učiteljska služba za moške prosilce v stalno nameščenje. Prošnje naj se vlagajo semkaj do 20. dec. 1908. C. kr. okr. šolski svet v Litiji, 20. nov. 1908.
Zl. 3332. Konkurs - A:u!sschreibung. An der vierklassigen Volksschule in Neumarktl ist cine Lehrstelle mit den gesetzmassigen Beziigen definitiv zu besetzen. Die gehorig belegten Gesuche sind im vorgeschriebenen Wege bis zum 12. Janner 1909 beim gefertigten k. k. Bezirksschulrate einzubringen. An krainischcn offentlichcn Volksschulen noch iiiclit definitiv angestellte Bewer-ber haben durch cin staatsartzliches Zeugnis den Nachweis zn erbringen, dass sie fii >• den Schuldienst die volle phvsische Eignung haben. K. k. Be-zirksschulrat in Krainburg, ani 4. De-zember 1908.
—	288 — Slovstvo in glasba.
Vrtec, časopis za slovensko mladino. S prilcgo Angelček. Urejuje Ant. K rži č. Ta slovenskim mla-dinoljubom dobro znani in slovenski mladini priljubljeni list, je že letos dovršil svoj 38. letnik. Veliko lepega in mikavnega berila je že nagromadil v teku let. Čitanke za ljudske in srednje šole rade sprejemajo iz njega spise kot vzorne borilne sestavke. Tudi ta letnik je vreden drug svojim prednikom. Urednik je zbral okrog sebe veliko vrlih so-trudnikov; skoro vsako leto se mu pridruži še kateri na novo. Posebno pridni so pesniki, ki opevajo v otroškem duhu raznovrstne predmete. Listu ni le namen kratkočasiti, marveč tudi učiti, ne v suhoparni učenostni obliki, marveč na lahkoten način, kakor kažejo sostavki pod zaglavjem »Koristna zabava.« Marsikatera modra je povedana v pojasnjevanju »pregovorov, domačih in tuji h«, ki se v tej obširno-sti še ne nahaja v nobeni slovenski knjigi. Da so mladi čitatelji zadovoljni tudi z nalogami in zastavicami, kaže obilno število rešilcev. Če še dodamo, da prinaša lepe in zanimive slike, moramo reči, da dobro vrši svojo nalogo in je vreden, da ga pridno širijo mladinoljubi.
»Angelček«, otrokom prijatelj, učitelj in voditelj. Urejuje Ant. K r ž i c.; XVII. tečaj. Ta listič je v sličnem duhu i urejevan kot »Vrtec«, le da je preprostejše pisan in ima še več nravno poučnih sestavkov. Skoro vsako leto prinaša obširnejše otroško pisane sostavke o kaki tehtni stvari. Zadnji letnik ima »Venec l'e p i h dogodkov i z življenja našega cesar ja«, toliko mičnih dogodkov, kakor jih do danes nima še nobena slovenska knjiga v slični skupini. Lansko leto je priporočal otrokom č e š č e n j e Matere b o ž -j e. V poprejšnjih letih je obravnaval o
s a m o z a t a j b i, o hvaležnosti, o božji pričujoč n osti, o laži itd. Za prihodnje leto obeta sličen spis o pratiki in cerkvenem letu. Za nedolžno razveseljevanje nežne mladine pa je v Angelčku še bolj poskrbljeno nego v »Vrtcu«.
Ni pa še »Vrtec« s svojo prilogo tako razširjen, kakor zasluži njuna vrlina m kot bi bilo primerno trudu, ki ga ima uredništvo in naši mladinski pisatelji. Zato prosimo somišljenike, naročujte sami naša mladinska lista in pridno agitirajte zanja po krščansko mislečih družinah, to še tembolj, ker ju napredni vzgojitelji prezirajo.
Slovenski A B C v podobah. Cena za broširano knjigo 80 vin., za trdno vezano I K 20 v. Založila »Katoliška Bukvama« v Ljubljani. Ta knjiga je prav zelo primerna za otroke, ki se učijo citati in jim učenje zelo olajša. Na vsaki strani sta navadno po dve veliki tiskani črki in poleg črk ena ali dve lepi-barvani podobi takih stvari, ki se začnejo z dotično črko. Poleg tega so pa šc pri vsaki črki lepe kratke kitice, primerne otroškemu razumu, ki se nanašajo na poleg vpodobljeno sliko. Tako je n. pr. poleg črke u uziroma slike ura sledeča kitica:
Ura tika noč in dan ter nam vsem veli:
»Kdor doseči hoče kaj, mlad se naj uči!«
Črke in na iste se nanašajoče podobe so seveda uvrščene v abecednem redu in je knjižica za otroke nc-le praktična in koristna, temveč tudi zelo podučna. Polec tega napravljajo otroku lepo barvane slike in primerne kitice največie veselje. Za otroke ni torej kmalu dobiti primernejšega berila in knjigo vsestransko priporočamo.
SlOVCnSki uči teli44 lz*la^a srec*' vsakega meseca. Celoletna naročnina 4 K. Kokoli_____________________________L.	pisi učiteljske stroke naj se pošiljajo c. kr. učitelju Jož. Novaku,
Idrija; rokopisi za »Katehetski vestnik" pa katehetu A. Čadežu, Setneniške ulice 7 v Ljub-jani. Naročnino in reklamacije sprejema: Uredništvo ..Slovenskega Učitelja" v Ljubljani.
Urednika: J. Novak in A. Čadež. Tiska Kat. Tiskarna. Obl. odgovoren: Iv. Rakovec.
Ob sklepu leta.
Dovršili smo letnik v znamenju ožjega skupnega prizadevanja slovenskega krščanskega učiteljstva in slovenskih katehetov. Koliko smo dosegli, koliko smo napredovali, o tem nai sodijo drugi.
»Slovenski Učitelj« se je po mnogih bojih in po hudem preziranju udomačil — hvala Bogu — med svetnim in duhovskitn učiteljstvom. Število prijateljev in zagovornikov, ki ga duševno in gmotno podpirajo, se je namnožilo, da se ni bati za njegov obstanek. Politiško obnebje se je zjasnilo. Oni del učiteljstva, ki je šel čez drn in strn z zagovorniki svobodne šole in z nasprotniki slovenske ljudske stranke, je obtičal na cesti negotovosti, pa pomišljijje: kam sedaj? K takozvanim »klerikalcem« jim nič kaj ne diši, zato si prijateljski namigavajo s socialno demokracijo, ki »edina zamore uspešno nastopiti za svobodno Š9I0«! Tako je vedno! Tisti učitelji, ki nimajo stalnih, krščanskih načel, ki slepomišijo in pobirajo stopinje za bankerotnim liberalizmom, zajadrajo slednjič v rdečo internacionalo, kate'ra se je pa med francoskim učiteljstvom tako slabo sponesla, da se zgražajo celo novodobni francoski svobodomiselci.
Toda tu ni prostora za podobna razmišljevanja. Povdarjati smo samo hotetfi, da nas krščanskih učiteljev in učiteljic ne druži vetrenjaštvo, ampak družijo nas trdna, neomajna krščanska in pedagoška načela, ki nam zagotavljajo nerazdružljivo zvezo, pa tudi boljšo bodočnost.
Premagali smo že vse hujše ovire, zato gledamo mirno v prihod-njost in smo prepričani, da se bode stalno krepila in množila naša četa, ki hoče vzajemno delovati z duhovščino za blagor slovenskega naroda.
Pozivamo vse tovarišice in tovariše, ki niso nasprotni našemu blagemu namenu in našemu idealnemu stremljenju, da se nam približajo in pridružijo, da si naroče naše glasilo. Naj se razprše malenkostni predsodki, naj izgine takoimenovani posvetni strah.
Pogum in dobra volja velja!