t »Ali si kaj bral o kmetskem puntu na Rumunskem,« so začeli kmetje izpraševati našega znanca — gospodarja. Kmetje hočejo biti podučeni, kako se borijo njihovi stanovski tovariši v drugih državah za svoje pravice. Zato je razumljivo to njihovo vprašanje. Gospodar jim je dal sledeč odgovor: »V Rumuniji je položaj mnogo drugačen od naših razmer. Tam ni kmet gospodar, ampak je gospodar graščak, ki ima velikanska posestva po 100.000 oralov in še več. Kmetje so pa le njegovi — tlačani. Seveda so velikanski reveži. Njihove hiše so volčje luknje, to kar je pri nas raztrgana bajta, je tamkaj najlepši kmetski dom. Obleka je najbolj siromašna, kar si jo je mogoče zamisliti. Hrana tako preprosta, da košček mesa — tudi za največje praznike ne pride na mizo. Delati morajo pa trdo in neusmiljeno jih graščaki zatirajo. Samo eden je ostal temu ubogemu Ijudstvu prijatelj. Smo eden je, ki živi mcd njim, trpi in dela za njegoto boljšo usodo in to je — duhovnik. Ljudstvo se je zato z zaupanjem oklenilo duhovništva, kmetsko ljudstvo je sicer začelo boj za svoje pravice, toda začelo ni s puško, ampak z — molitvijo. Da pa kmetsko ljudstvo tudi javno pokaže svojo odločnost in vstrajnost, so se vršili preteklo nedeljo velikanski shodi po Rumuniji. Na posameznih shodih je bilo do 50.000 kmetov, na največjem shodu v Albi Juliji pa je bilo celo 250.000 ljudi. Po 14 dni daleč so prišli kmetje, celo pastirji s svojih planin. Duhovniki so šli z njimi, oblečeni v cerkveno obleko, s križem v roki. Na shodih so izrekali svečane prisege in opravili javne molitve. Množica je hotela, da pride takoj do izpremembe v državi, vendar se ta želja ni izpolnila. Kmetje tudi niso bili oboroženi, da bi se s silo polastili vlade, domači vladi in pa vsemu svetu so pokazali, da se jim strašna krivica godi in to so dosegli. Vso govori o tem nastopu rumunskih kmetov.« »Seveda govori in piše,« je dejal radičevec, ki je zopet bral radičevsko glasilo. < »No, kaj pa se piše?« | Radičevec je začel praviti: »Neki iP. piše, da moramo tudi mi kmetje iv Sloveniji skupaj držati, da moramo opustiti boj, kakor smo ga dozdaj imeli, za in proti klerikalizmu, pa da moramo skupaj držati!« »Tega pa ne verujem,« je dejal gospodar. Radičevec pa je izvlekel list in ga je pokazal. Gospodar ga je vzel v roke in prelistal list. »Tu toraj vidite ono veliko masko,« je dejal gospodar, masko, s katero kvasijo naši politični nasprotniki okoli med nami. Na prvi strani pravi, da naj prenehamo boj za in proti klerikalizmu, na drugi in tretji strani pa divje napada nas in našo stranko kot klerikalce in klerikalne škodljivce. Oni hočejo, da mi orožje položimo, sami pa ga bodo še naprej sukali zoper nas!« »Pa kaj je pravzaprav ta izraz »klerikalec«, je radoveden sosed vprašal. »Klerikalce nas imenujejo zato, ker imamo v svoji stranki duhovnike, ki se latinsko imenujejo kleriki. Saj veste, da se gospoda rada s tujimi besedami postavlja. Naši politični nasprotniki pa izrabljajo to besedo za psovko, s katero smešijo nas vse, ki še držimo s cerkvijo in duhovniki in smo verni!« »Potem pa so ti rumunski kmetje, ki jih radičevci tako hvalijo, še hujši klerikalci kot v Sloveniji, saj so svoj shod začeli z molitvijo in so šli na shod pod zastavo križa s svojimi duhovniki v duhovskih oblekah! Pa tega ne razumem, da sedaj radičevci in demokratarji tako hvalijo to ljudstvojn duhovnike, pri nas pa je že ogenj v demokratski strehi, Ce kak gospod duhovnik politično sodeluje!« »Ti ne razumeš tega, prijatelj? To je tako-le: Veliki kmetski pokret v Rumuniji jim naj služi v to, da bi naše kmete nahujskali, da zapuste sedanje svoje stališče in zopet padejo v tisto nerazsodnost, kot se jih je polotila v dnevih revolucije in leta 1920, ko so sedanji demokratarji spravili na svet maskirano samostojno kmetsko stranko. Njihova gesla pa danes ne najdejo več odmeva med kmetskim ljudstvom, ker kmet danes vidi, da je tudi slovenski duhovnik v veliki večini danes še — edini prijatelj kmetskega stanu v Sloveniji!« »Jaz pa to mislim,« je dejal radičevec, »da bi bilo prav, Ce to pot ubogamo tistega P., ki piše, da po vzgledu rumunskih kmetov — stojimo zvesto v boju na čelu s svojimi prijatelji katoliškimi duhovniki, saj nas bo moral potem pohvaliti kot je hvalil rumunske kmete!« — »Tako, tako,« so dejali kmetje in 98 posmehovali radičevsko-demokratski kratki pameti. —