razredno-nacionalno VANEK ŠIFTAR Narodnoosvobodilno gibanje: samoupravljanje in povezanost med razrednim in nacionalnim (1) (Februarja 1986 dopolnjen prispevek avtorja z decembrskega posvetovanja na temo 'razredno-nacionalno«. ki ga je organiziral Marksistični center CK 7.KS) Še pred kapitulacijo jugoslovanske kraljeve vojske je državna oblast dejansko že razpadla: saj je bila na to pripravljena. Zasedeno državo so si razdelili po Hitlerjevem ukazu, ki je tudi ostal razsodnik v mejnih sporih med okupatorskimi državami in kvislinškimi kvazidržavami. V nobeni okupirani evropski državi ni bilo toliko raznovrstnih okupatorskih vojsk in različnih kvislinških vojaških enot. Aprilska vojna Se ni bila končana, ko so že posamezni okupatorji in kvislingi, predvsem v NDH, pokazali, kakšno svobodo so prinesli nacionalno zatiranim narodom. Realizirati so hoteli veliko in rasno čisto Hrvatsko, Veliko Albanijo in kvislingovci v Srbiji niso skrivali svojih želja. Vse to je bilo na skupnem imenovalcu: da se Jugoslavija ne obnovi. Nekateri okupatorji so svoje zasedene teritorije hitro integrirali v »materinske države«. V okupatorskih in kvislinških upravnih organih so kaj hitro začeli delati čisti in za zvestobo pri rušenju kraljevine nagrajeni uradniki. Vsa oblast je bila in ostala praktično v rokah uprave, in to pretežno vojaške, čeprav sta Pavelič in Nedič organizirala neke vrste posvetovalno »parlamentarno« telo. Zaradi razkosanja in prizadevanja nekaterih komunističnih - delavskih partij iz okupatorskih držav, da zatečene partijske organizacije vključijo med svoje, je .Tito poleg že jasnih opredelitev zapisal: komunisti so se združili v enotno KPJ. da se laže borijo s skupnimi močmi proti skupnemu »neprijatelju«, poosebljenemu v prejšnjih jugoslovanskih vladah, in celotni jugoslovanski buržoaziji. Komunisti ne priznavajo okupacije in razkosanja. Kmalu po ustanovitvi vojnega komiteja* na sestanku politbiroja CK KPJ v Zagrebu je bil objavljen Proglas, naslovljen narodom Jugoslavije, kot izraz političnega izhodišča, sprejetega na V. državni konferenci. Sedanja borba narodov Jugoslavije za neodvisnost zagotavlja, da bo na temelju resnične neodvisnosti vseh narodov Jugoslavije ustvarjena svobodna, bratska skupnost. Delavce in delavke poziva h krepitvi njihovih vrst in pridobivanju ter zbiranju delavskih množic tako, da »jih vodimo v boj za njihove vsakdanje interese, v boj za boljšo in srečnejšo * Na V driavni konferenci je Mi ustanovljena vojna komisija, iz katere se je kontrituiral vo)ni komite. junija 1441 te glavni (tab narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugodavrje in 26. 9. 1941 na posvetovanj v Stolicah vrhovni itab. bodočnost«.' Naslovljenci so razumeli, kaj pomeni glede na preteklost in krvavo okupatorsko sedanjost »boljša in srečnejša bodočnost«. V Ljubljani so kmalu po ustanovitvi (26. marca 1941) protiimperialističnc fronte (od 16. junija naprej Osvobodilna fronta slovenskega naroda) pripravili Proglas CK KPS. Proglas sta v Zagrebu pregledala in odobrila Tito in Kardelj, kar mu daje tudi splošno jugoslovansko naravo. Proglas je naslovljen na slovenski narod in zasedbene okupatorske vojake. CK poziva delavce, naj strnejo svoje vrste in kujejo krepko proletarsko enotnost v boju za svoje pravične zahteve; opozarja jih na zgodovinsko nalogo, da stopijo na čelo osvobodilnega boja slovenskega naroda. Podoben poziv velja kmetom, s poudarkom na utrjevanju zveze in borbe z delavci. Partijsko vodstvo je moglo tudi v imenu sodelujočih predstavnikov na ustanovnem sestanku protiimperialističnc fronte pozvati vse primorske in koroške Slovence kakor tudi vse pripadnike narodnih manjšin na ozemlju Slovenije k skupnemu boju slovenskega naroda proti razkosanju, zasužnjcnju Slovenije, za osvoboditev, neodvisnost in združitev slovenskega naroda. Poziv prav tako velja za borbo za slogo in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vseh balkanskih narodov, za bratsko skupnost svobodnih in enakopravnih narodov. Ta borba temelji na pravici slehernega naroda do samoodločbe, vključivši pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.2 Okupatorji so z veliko zavzetostjo in naglico utrjevali svoj celoviti sistem s ponujeno in izsiljeno pomočjo kvislingov. Slednji so si krepili »avtoriteto« in moč ter izkazovali predanost z obtoževanjem enega ali drugega naroda oziroma narodne skupnosti za kapitulacijo. Obsojali so in obsojeni so bili narodi, nikakor pa ne delovaqje političnih strank in njihovo vodstvo. Pripadnike posameznih narodov in narodnosti so masovno uničevali s krvavim terorjem v imenu rasne in etnične čistosti kvazidržavnih teritorijev. V mednarodni svet nasprotij in nejasno oblikovane protifašistične obrambne politike se je vpletal pričakovan spopad med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Igra je bila večstransko zapletena in z nesigurnim dobičkom je vnaprej računala vsaka stran. Po razkosanju državnega teritorija je edino KPJ ostala povsem neokrnjena zaradi idejne enotnosti in organizacijske monolitnosti. Šatorova izdaja ni prinesla Bolgarski komunistični partiji pričakovanega in željenega uspeha, ker so zgodovinske izkušnje in večletno uspešno akcijsko delovanje KPJ čvrstili makedonske komuniste okrog CK KPJ. Kmalu po okupaciji in razdelitvi ozemlja je bilo v Zagrebu majsko posvetovanje komunistične partije Jugoslavije.3 Politbiro CK KPJ v polni sestavi (razen Rankoviča) z vodilnimi partijskimi člani iz vseh pokrajin (razen Dalmacije in Makedonije) je po ocenitvi okupacije in mednarodnih razmer sprejel jasne organizacijske in delovne naloge komunistov za pripravo skorajšnje oborožene vstaje. Pod Jugoslavijo so bili glede partijskega delovanja zajeti z versajsko mirovno pogodbo odtrgani hrvatski in slovenski narodnostni teritoriji. Realna ocena vzrokov kapitulacije in okupacijskega razkosavanja jugoslovanskega teritorija je pomembno prispevala k bistritvi politične aktivizacije prebivalstva. To je bilo 1 DLRS, t/1962, »ran 20-23. O pomenu lega proglasa J. B Tito. Botha in rano) .. Bgd 1977. str. 56 . 37. 1 DLRS. 1/1962. «ran 23. * Ivan lelil je po dolgem raziskovanju ugotovil, da je bilo posvetovanje 4. maja 1941 na llici 163 v stanovanju Anke Rakocin O tem posvetovanju: J B. Tito: Savjetovanje KPJ. Sabrana djela VU/1979. stran 26-41; dr. Ivan JelK: Rjefetijc hrstortografske dileme. Danas. 16 7. 1985. stran 13-14 nujno, ker se je tu in tam zaradi sovražne propagande in delovanja pete kolone razpletla demoralizacija med posameznimi sloji. Z majskega posvetovanja ni ohranjen noben pisani dokument. Najverodostojnejše poročilo je Titov sestavek, objavljen sredi julija.4 Partijske organizacije morajo pretresti svoje delovanje in sprejeti temu ustrezne sklepe in ukrepe. Ob čiščenju organizacij in kolebljivcev in nesigurnih članov je treba sprejemati nove predane in za borbo pripravljene delavce, kmete in poštene izobražence. Posvetovanje je posebej opozorilo komuniste na študij marksizma in čuvanje marksistične literature. K pripravam sodita tudi ustanavljanje vojnih komitejev pri patijskih organizacijah in zbiranje orožja in vojaške opreme. Po pretresu stanja v posamezni pokrajini je posvetovanje temu ustrezno naložilo komunistom nekatere temeljne naloge tudi z realno daljšo perspektivo. V tem je posebnost monolitne organiziranosti. ki je ob veliki potrebi in nujnosti trdne enotnosti sproščala iniciativo in samostojnost pokrajinskih vodstev in tudi posameznih organizacij. Vse sta povezovali idejna enotnost in dolgo vzgajana zavest o nujnosti in povezanosti skupne borbe. Na taki osnovi je bilo samo možno, da se je na vsem jugoslovanskem teritoriju razvijalo enotno narodnoosvobodilno gibanje (ljudska oblast, federalne enote in federacija), čeprav so bile s centralnim političnim in vojaškim vodstvom včasih tudi za dalj časa pretrgane zveze/ Z majskim posvetovanjem so bila razgrnjena in kot temelj borbe postavljena vsa vprašanja, ki tudi v samoupravljanju povezujejo razredno z nacionalnim. Komunistom v Sloveniji je bilo naloženo, kar so si sicer naložili z aprilskim Proglasom, z dodatkom, da »moraju biti ona spona, koja Če spajati borbu slovenačkog naroda sa borbom svih ostalih naroda Jugoslavije za njihovo nacionalno in socialno oslobodenje.«6 Komunisti Hrvatske morajo organizirati »široke mase radnika i seljaka u borbu za istinsku nezavisnost hrvatskog naroda protiv svih uzurpatora i okupatora ... za bratstvo naroda«. Prav posebej pa se morajo boriti proti netenju narodnostnega sovraštva med Srbi. Hrvati in Slovenci. Komunistom v Vojvodini je bilo naloženo zaradi izrazitega večnacionalnega 4 Pridelci. itcvilka 5-5 (marce- maj). sredi julija 1941. 5 «Značaj narodnoosvobodilnega pitanja je bil lak. da so se posamezni deli oboroženih sil vsejjudske vstaje v posameznih delih drtave morali pogosto tudi mesece boriti brez neposrednih medsebojnih zver, se pravi skrajnje .decentralizirano in avtonomno. Vendar je kljub temu bila tdcjru enotnost taktna, da se je narodnoosvobodilno gibanje le feonlo kot enotna celota z enotnimi smotri in ob stalni medsebojni pomoči Tu je priilo do izraza popolno samoupravljanje v nacionalnem smKIu- - E, Kardelj: Problemi socialistične graditve XI. DZS 1985. str. 323-4 Po njegovem mnenju je bilo Mfodnoosvobodilno pbanjc sinteza retevanja razrednega vpratanja in socialistične revolucije * Dele narekov tu in tam ohranjam v avtorjevem jeziku zaradi avtentičnosti, kar pa najbrt ne bo tkodovalo llomlčint in motilo zainteresirane bralce. V razmerah, ki to nastale z okupacijo in odnosi v svetu, je nemogoče misliti, da bi ic z narodnoosvobodilnim gibanlcm v Jugoslaviji re4evala nacionalna in socialna osvoboditev brez izrazitih elementov levotucqc O tem. ali je bila NOB socialistična oziroma socialna revolucija (socialna revolucija K Tulič- Enctklopedijski rječntk marksističnih pojmov a. Sarajevo 1974. str. 479), so ic vedno nasprotna mnenja. Izgleda, da jih je vedno več. »Deklarativno se ni u jednom dokumentu narodnoosloboditačkog pokreta nijc govorilo o socijalnof revoluciji, pogotovo ne o socijalističfcoj revoluciji - B Petranovič: Rcvolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji (1941-45). Bgd 1983. 1 knj str 225 in on avtor te: •Šele na 5. kongresu je bilo rečeno, da so bila dogajanja v Jugoslaviji socialistična revojjictja. Tako imenovana je btla tele takrat, čeprav bi bila lahko te prej vsaka analiza na podlagi obilice empiričnih podatkov dokazala, da jc Ho za revolucionarno osvojitev oblasti. Zato ai bilo mogoče govoriti o razredni plati boja. čeprav so bile v tem obdobju tudi za njo izrečene ustrezne sodbe • - Komunist. 17. januarja 1986. str 20. Kardelj je dobro predvideval m zapisal: »To je treba jasno podčrtan, kajti te danes niso utihnili glasovi, ki pravijo, da «o komunisti geslo o socialnem jHevratu tele kasneje pretihotapili v program OF Nasprotno. program OF. ki jc mobiliziral najtirte nnolkc, je bd zmagovit prav zato. ket se je istučasno bojeval tudi za osvoboditev delovnega ljudstva od izkoritčanja in neenakopravnosti narodov v stan Jugoslaviji« - Junatka Ljubljana. 1941-45.1, knj. Ljubljana 1985, str. 42 prebivalstva, da se borijo proti vsem imperialističnim nasilnikom in okupatorjem »za bratski sporazum in ravnopravnost naroda Vojvodine, za istinsko rješenje nacionainog pitanja putem slobodnog opredjeljenja«. Zaradi neutemeljenega podtikovanja odgovornosti srbskega naroda za »zateg-njene« odnose v kraljevini in za kapitulacijo je naloga komunistov v Srbiji ». . . da dadu narodu jasnu perspektivu njegove borbe, da raskrinkavaju pred narodom svu tu vladajuču kapitalističku kliku, koja je krivac za ovu tragediju srbskog naroda«. Komunisti v Makedoniji morajo poleg že navedenih nalog zbirati ljudske množice v »borbi protiv nasilnog pripajanja i djeljenja Makedonije, a za slobodno nacionalno opredjeljenje makedonskog naroda i za njegovu nacionalnu nezavis-nost i slobodu«. V Črni gori je bil poseben položaj zaradi sorodstvenih zvez z italijansko kraljevo družino; zaradi tega morajo komunisti voditi borbo tudi proti poskusu »uspostavljanja nekakve dinastije slobodoljubljivom crnogorskom narodu, da vode borbu protiv federalista kao agenata talijanskih imperialista« in zavarovati delovne množice pred grozečim gladom. Komunisti v Dalmaciji, ki so jo endehajevci odstopili Italiji, morajo med drugim voditi borbo »protiv izroda hrvatskog naroda, takozvanih frankovaca u Dalmaciji, koji su agenti italijanskog imperializma« in podobno kot v pasivni Črni gori naj storijo vse. da se ublažita beda in glad. V Bosni je bila med glavnimi nalogami komunistov borba za bratstvo narodov. Pod vodstvom KPJ kot avantgardo proletariata si bodo narodi izbojevali svobodo, neodvisnost in boljšo bodočnost. Za ocenjevaje začetka in usmeritve narodnoosvobodilnega gibanja ima to posvetovanje izreden pomen. Veliko je bilo ocen in tudi Tito se je večkrat vrnil k razmišljanju in ocenjevanju majskega posvetovanja. V predavanju (marca 1977) v politični šoli v Kumrovcu je govoril tudi o tem posvetovanju. Velikokrat je že bilo zapisano in to poudarjajo tudi prvi in kasnejši udeleženci narodnoosvobodilnega boja: če ne bi bilo vnaprej znano, da je borba proti okupatorju tudi boj za nove družbene odnose, za nov red, novo državo v lepši bodočnosti, ne bi bilo mogoče aktivirati toliko aktivne, samoiniciativne in požrtvovalne borbene množice. S sklepi majskega posvetovanja KPJ se navezuje primerjava s Titovim pomembnim sestavkom o nacionalnem vprašanju po prvem avnojskem zasedanju. Na temelju sklepov majskega posvetovanja je bila tudi junijska širša partijska konferenca v Ljubljani, kjer pa je Kardelj že točno napovedal nemški napad na Sovjetsko zvezo in s tem so bile pospešene priprave za ljudsko vstajo. Med priprave spada tudi dopolnitev temeljnih točk ustanovnega sestanka protiimperi- Nc bo odveč ponovni velikokrat navedene in tudi pte/ne Titove ugotovitve decembra 1942. leta: -Danafaija narodnoosvobodilna borba v Jugoslaviji je neločljivo povc/ana z nacionalnim vpraianjem NaAa NOB ne bi bila tako žilava in tako uspešna. če narodi Jugoslavije v njej ne bi videli razen zmage nad (aiizmom tudi zmago nad onim. kar se je godilo za minulih režimov, zmago nad onimi, ki «o ga tlačili in hočejo te nadalje tlačiti narode Jugoslavije. Besedi narodnoosvobodilna borba bi bili samo fraza, bili M celo prevara, če razen spkrinega jugoslovanskega pomena ne hi imeli (udi nacionalnega pomena za vsak narod posebej, to je. če ne bi razen osvoboditve Jugoslavije pomenili tudi osvoboditev Hrvatske . Ce NOB ne bi zares prinalali svobode, enakopravnosti in bratstva vsem narodom Jugoslavije, kajti prav v tem je bistvo NOB. (kratice so moje) Zelo pa je poudanl. da vprašanje Hrvatske in jxi vrsti naitetih -se bo lahko rvfclo v iploino zadovoljstvo samo takrat, če ga bodo reicvali narodi sami. to pravico p* si vsak narod pribori samo s putko v roki v sedanji NOB- -J. Broz Tito: Borba za osvoboditev Jugoslavije 1941-1945. Bgd. 1945. str. 125 m 127 Skladno s tem je kasneje Kardelj zapisal, da pa je glavno -kar nas združuje, skupna revolucija in skupna prihodnost nagega sistema« alistične fronte, ki so bile objavljene kot veliko geslo našega osvobodilnega boja. Poudarjena je pravica slovenskega naroda do samoodločbe s pravico do odcepitve ter združenja z drugimi narodi. »Slovenski narod pa si bo svojo usodo sam koval in je bo imel le toliko, kolikor si je bo sam priboril« (Kardelj). Pravica do samoodločbe s pravico do odcepitve je bila v dokumentih še velikokrat navedena, vendar z razvojem NOB vsebinsko obogatena s pojmovanjem ljudske demokracije in s pravico do oblikovanja lastne državnosti (Kidrič. 1942). Snovalcem protiimperialistične fronte oziroma OF je bilo od začetka jasno, da ne more biti uspešne narodnoosvobodilne borbe brez hkratne usmeritve in borbe za socialno preobrazbo. To je izraženo z geslom, da je osvoboditev slovenskega naroda mogoča samo na ruševinah nemško-italijanskega in angloamcriškega imperializma in brez boja proti izdajalski lastni kapitalistčni gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi. Pri urejanju bodočega sožitja in sodelovaja narodov v novi državi se je občasno opuščala uporaba imena Jugoslavija. Vsekakor je po načelu samoodločbe bilo poudarjeno, da ne more biti nobenemu narodu podarjena svoboda in v skupnem boju tudi ne more biti naroda osvoboditelja. Svobodo in enakopravnost je možno doseči le z borbo vsakega in vseh skupaj. To pa že pomeni priznanje nacionalne organiziranosti in nacionalnega vodenja borbe, kar je bilo poudarjeno z ustanavljanjem nacionalnih vojaških vodstev in skupnega poveljstva v Jugoslaviji. Na posvetovanju v Stolicah je bil preimenovan Glavni štab v Vrhovni štab in po pokrajinah naj bodo glavni štabi, torej zametki bodoče federativne ureditve nove Jugoslavije." Hkrati je bilo določeno, da vsi borci nosijo enak antifašistični znak (peterokrako zvezdo) na kapah, a borijo se pod zastavo svojega teritorija, (naroda).9 Posvetovanje v Stolicah1" je bila nadaljnja potrditev že nakazane usmeritve, da bodo partizanske vojaške enote preraščale v večje operativne enote, v redno vojsko," ki bodo sposobne za partizansko in frontno bojevanje. Z organiziranjem prvih oboroženih partizanskih enot kakor tudi v zbegih so spontano in organizirano nastajali organi z nalogami, ki so ustrezale in bile izraz nastalih potreb in razmer. Organi so morali vedno bolj urejevati razmere in odnose z deločeno priznano avtoriteto oblasti, kajti drugače se ni mogla zamisliti začetna samoobramba pred okupatorsko in kvislinško razbesnelo prisilo. Način in metodo dela so organom določale nastajajoče borbene potrebe in tudi ljudske samoupravne izkušnje. Temeljno idejo te enotnosti zasledimo že zgodaj v partijskih dokumentih, predvsem kot nalogo delavskega razreda za uveljavitev svoje vodilne vloge.12 Ta enotna fronta dobi zaradi že omenjenih borbenih usmeritev * Savjctovanic predstavnika itabova i komandanata NO partizanskih odreda Jugoslavije. Tito. Sabrana d)ela. it. 7, str. 136-141. * S partizanskim zakonom (vrhovno poveljstvo sredi julija 1941) iu bili določeni partizanski zastavi - rdečJ in slovenska z znaki in emblemi svojih enot z geslom »za ssobodo*. dr. V. Šiftar* Razvoj ljudske oblasti .... Mb 1976. str 26-34. "' Tito Zadatak narodnouatobodiMkih partizanskih odreda. Sabrana djcla. I 7. Bgd.. str. 67-70. 11 Na llrvatkem vi sorazmerno dolgo uporabljali kominternsko terminologijo: gverilce, gverilska borba, namesto partizan, partizanska borba vtdjudsko gibanje Titu je 12.9. 1941 reagiral v pismo CK KPH. naj uporabljalo nazive, ki jih je doloCil Glavni itab. in opozoril, da Slab in CK KPJ -posicpcno te razitrkanc partizanske odrede prelvara u jednu «lobodilaCku armi|u . .-. Sabrana djcla. I 7. str 129-30 V pismu sekretarju R Kontarju zahteva, da morajo takoj okrniti le nazrs-e. in ga opozarja' -Na« je zadatak. da mi naie odrede uCinimo Cim brojnilim i disciplinovani|im .« Januarja 1942 je obvestil Glavni itab NOPO za Srbijo o ustanovitvi I. protclarske brigade |v nje) borci vseh narodov JuftHJjvijc) in »mi namjeravamo stvorill v tic proleterskih brigada u raznim pokrajinanu . - Sabrana d|cU. t. 8. sti »6. f" V resoluciji III dl Javne konfcrcncc KPJ: da bo partija v sindikatu delovala -na izgradnji jcdinvtvcnog fronta odozdo. na izgradnji iivih orgrnia tedinitvrnon fronta-. lstorijski arhiv KPJ. I. Il/Rgd 1949. sir. KH. To )c tudi stalnica v novo vsebino in v odborih narodnoosvobodilne fronte (terenski odbori OF slovenskega naroda) so začetki oblasti narodnoosvobodilnih odborov. Z razvojem narodnoosvobodilnega gibanja so zaznavna prizadevanja, naj bi odbori NOF postali politično združevanje vseh sodelujočih v narodnoosvobodilnem gibanju (NOG), NOO pa organi nove oblasti. Večinoma so odbori NOF prerasli v NOO in politično organiziranje terena so poleg že obstoječih organizacij (KPJ, SKOJ, v Sloveniji organizacije v OF) prevzemale nove (ženske, mladinske, pionirske). Precej časa so bili začetni organi različno poimenovani, tudi nasprotno vsebini in Širini NOG. Toda kljub različnim imenom je bilo njihovo delovanje enotno: borba proti okupatorju in njegovim pomagačem. Nalog in pristojnosti jim nihče, najmanj pa KPJ, ni predpisal; te so izvirale z ljudske suverenosti, ki sojo vse jasneje tudi izražali po volilnosti, javnosti, množičnosti, delovanju in v odnosu do svoje narodnoosvobodilne vojske (NOV). Prav iz te ljudske suverenosti so opravljali tudi vse naloge in funkcije državnih, pravosodnih in samoupravnih organov kot organi enotne ljudske oblasti. Odveč so pomisleki o delitvi oblasti med NOO in organi vojske. To je bila vojska, ki so jo vsestransko branili pod geslom: vse za zmago. V teh mejah se je utrjevala skupna zavest, ki jo poznamo (na žalost kdaj pa kdaj preslabo dojeto uresničujemo) kot vodilo novih odnosov medjjudmi, med narodi, med narodi in narodnostmi: bratstvo in enotnost. Vsebino tej stari modrosti (npr. bratstvo v starem sindikalnem in cehovskem gibanju) je dajalo in jo v borbeni skupnosti uresničevalo NOG. Na takih temeljih se v NOG ni mogla (čeprav ni manjkalo posamičnih vojvodskih poskusov) razvijati borba za oblast neke organizacije ali skupine. Poudarek je bil na sodelovanju vseh na temelju različnosti; dejali bi. po sedanje, na samoupravnem pluralizmu z jasno opredeljenim borbenim sodelovanjem proti okupatorju, njegovim pomagačem. skratka, proti vsem resničnim nasprotnikom NOG. Kakor bi nekateri želeli obiti ali zanikati revolucionarno naravo NOG. ne morejo prezreti, da so ljudje sodelovali v NOG in v neposredni, krvavi borbi z željo, da bo boljše, kot je bilo. V to prihodnost so verjeli, čeprav je bila mnogim vsebinsko še dokaj nejasna. Ker je prihajala večina sodelujočih vsaj v prvih dveh - treh letih iz sorazmerno težkih socialnih razmer, jim je to lepše pomenilo tudi socialno preobrazbo. Kardelj - in tudi drugi - je poznal stanje in razvoj, ko je zapisal: »Od vsega začetka so ljudske množice vnašale v narodnoosvobodilno gibanje tudi svoje težnje in zahteve po rešitvi nacionalnega vprašanja, po bistvenih spremembah v družbeni in politični strukturi in po vzpostavitvi sistema resnične ljudske demokracije«.1' To je potrjeno tudi v zapiskih mnogih NOO. To je tudi razumljivo glede na širino sodelujočih. Tako so v Užiški republiki v nekaterih NOO sodelovali četniki ali so imeli kak svoj odbor (predvsem na območju Čačka); vendar brez naloga ali direktive Draže Mihailoviča, katerega gibanju ne moremo zaradi iniciative terena prilepiti protifašistične etikete. Mihai-lovičeva odklonitev skupnega nastopa proti okupatotju, predvsem zamenjava stare oblasti z NOO, je bila v skladu z že oblikovanim velikosrbskim programom v obnovljeni, monarhiji. Tito je v skladu z vseljudskim odporom in vstajo kljub Mihailovičevi zavrnitvi NOO pisal Komandi južne fronte v zaledju.14 organiziranem delovanju komunistov, pogosto se pojavljajo misli, ki so bde 2e v članku Korolcc Sovo». Enotnost, avgusta 1929 11 Problemi socialistične graditve. Vlit/1974, str. 28. 14 Naj ustanovijo sami -ali skupno z nami- tako oNast. ki Im bila povezana s centralnim odborom za celoten uiiiki osvobojen teritorij; in le dodaja: -Mi četno sa naic tirane narediti, da drugovi obustase do daljnjega stvaranjc ' lib odbora. V prvih dokumentih o NOO oziroma odborih OF (Srbija, Črna gora. Hrvatska. Slovenija) je poudarek, da je temelj ljudske oblasti: zaselek oziroma vas. kar je tudi omogočalo vsebinski razvoj ljudske demokracije. Vsi ti organi naj bi bili čimbolj tudi neposredno voljeni. Zaradi posebnosti NOB pa se je »volilnost« tudi maščevala." Vsi višji NOO morajo biti sestavljeni po delegatskem načelu. Vsi pa so neposredno odgovorni svojim volilcem (kasneje po demokratičnem centralizmu tudi višjim NOO) in jih je bilo možno vsak čas odpoklicuti ali razrešiti. Priznana -pogosto uveljavljena - je bila tudi pravica do odpovedi funkcije. Pri razpravljanju o sestavinah samoupravljanja se omenja tudi množičnost sodelovanja. V začetku so NOO pritegovali k delu v sekcijah16 in odborih večje število nevoljenih prebivalcev. Splošno množičnost je dobila ljudska oblast s priznanjem enakopravnosti žensk in z uskladitvijo polnoletnosti pri aktivni in pasivni volilni pravici. Prav uveljavljanje povsem novih odnosov med ljudmi in vseh pri odločanju o svojih in splošnih zadevah je to. kar je pomembno v razvoju resničnega samoupravljanja. Večkrat se neutemeljeno ocenjuje samoupravljanje le kot »tehnično vprašanje proizvodnje«. Kidrič je kmalu po posvetovanju v Stolicah. kjer so razpravljali tudi o NOO in njihovem razvoju, zapisal, da terenski odbor OF »ni odbor izbrancev, temveč je množični odbor, ki sicer ima in nujno mora imeti svoje funkcionarje, ki se pa hkrati razteza na vse poštene Slovence v svoji tovarni ali vasi, v svojem uradu . . . ki priteguje torej vse Slovence s svojega terena k zavestnemu in požrtvovalnemu sodelovanju v OF.«1 Po posvetovanju v Stolicah je CK KPJ na seji (januarja) 1942 pooblastil M. Pijadeja, da pripravi splošna navodila za enoten razvoj NOO. Kmalu so bili sprejeti Fočanski in nekaj mesecev za tem Bihaški (Drinški) predpisi o NOO.1* Vse do sprejema splošnega zakona o ljudskih odborih so bili to edini »zvezni« predpisi s tega področja. Značilnost ljudske demokracije - in sestavina samoupravljanja - sta javnost dela NOO in njihova povezanost z resničnim življenjem na terenu, saj je »že vnaprej treba poudariti, da NOO ne smejo biti birokratska oblast, ki posluje za zaprtimi vrati, temveč mora ta oblast delovati v najtesnejšem sodelovanju z narodom. Ob vsaki najpomembnejši nalogi, ki se zastavlja tej novi oblasti, je treba na ta ali oni način poizvedeti za ljudsko mnenje ter upoštevati njegovo mnenje, potrebe, želje in predloge.«w To pa ni bila samo želja, direktiva. V mnogih zapisnikih NOO je potrjeno, kako so prebivalci posameznih območij na sestankih prevzemali nase težke obveznosti, in znani so celo primeri, da so odločali, potrjevali že sprejete sklepe NOO.:" Poudarjanje in dejansko množično sodelovanje (tudi delavcev iz mest) v kako ne b< dotlo du nesuglasice i/medu vaiih i natih i|i»li- I» novembra 1941. B Pctrantmč. M. Zečevič: Jugoslavija I9HVI984. Hgd I985.su. 439 " -Med ofenzivo j« največ tkode ulrpel terenski kader . Mnoiično so bili prizadeti kmečki flam NOO ki K raw mogli odločiti. da bi zapustiti svoje vati. . • B. Kidrič s poročilu CK KPJ. 14 12. 1942. Jesen 1942. Ljublana (L)l I9«3. «tr 380. • " Tako IO le septembra 1941 nekateri NOO organizirali . . odbori DE po tovarnah nastopajo peavtako ponekod kot le oblast* Prav tam. str 324. " Jesen 1942. L). 1963. sv. 263-3 in k v pismu Trto 12. 1. 1943. prav tam. ar. 531. 1 Prav tam. sir. 5S5. za OF«.57 Vsekakor pa je premalo znana in omenjana dejavnost DE v protifašističnem gibanju v Trstu in pri neposrednem osvobodilnem boju. Nikakor ne bo odveč ponoviti: ». . . upravljanje tovarn na osvobojenem ozemlju pa so prevzemali sami delavci« - malo je sicer bilo tega - ». . . vendar je le zadoščalo, da je tako nastala ne samo ideja, marveč tudi začetna praksa samoupravljanja«.58 V Sloveniji so se spomladi 1942. leta zaostrila razredna nasprotja in IOOF je temu ustrezno reagiral ter objavil Odlok o povrnitvi osebne in materialne škode, nastale v slovenskem osvobodilnem boju.5' Vso to škodo bo po osvoboditvi povrnil slovenski narod predvsem »iz zaplenjenega premičnega in nepremičnega premoženja tujih nasilnikov in njihovih domačih pomočnikov - petokoloncev in narodnih izdajalcev«. Odlok je imel določen političen učinek, vendar le za bodočnost. Ljudska oblast pa je morala sprejemati tudi konkretne ukrepe proti sovražniku v interesu NOG. Tako je IOOF še istega meseca objavil odlok o razlastitvi tujih veleposestnikov v povračilo škode, povzročene po okupatorjih.60 Določeno je bilo, da se razlastijo veleposestva z inventarjem brez odškodnine. Terenski odbori OF (kot organi oblasti) so bili pooblaščeni, da z vojaško pomočjo takoj nadomestijo škodo, ki jo je povzročil okupator z odvzemom potrebnih sredstev. Odlok ni ostal mrtva beseda, saj je Kardelj že maja sporočil Titu, da so »partizani in kmetje že konfiscirali nekaj posestev«. Na osvobojenem ozemlju OF ustanavlja »posebne kmečke odbore, iti so prevzeli gozdove v skupno uporabo, zemljo na partizanskem ozemlju obdelujejo kolektivno, vprašanje razdelitve pa je preloženo na poznejši čas«.6' O izkoriščanju razlaščenih gozdov sta bila v začetku junija objavljena posebna uredba in še Odlok o dodeljevanju in upravljanju zemlje izseljenih Kočevarjev - Nemcev.62 Na partijski konferenci na Cinku (5.-8. julija 1942) je Kidrič pojasnil: »Danes smo res skoro v popolnem razmahu agrarne revolucije, vendar pa še ni razglašena kot agrarna revolucija, ker današnji tip še ni demokratična revolucija na prvem mestu, današnji tip je osvobodilna vojna, ki se povezuje z elementi demokratične revolucije. Mi izvajamo razvoj, sproščamo samo toliko elementov demokratične revolucije, kolikor to zahteva osvobodilna borba.« Ničesar pa ni prikrival o nadaljnji, kasnejši agrarni reformi tudi na cerkveni posesti.65 Kljub določenemu prehitevanju ali občasnemu zaostajanju so bili zaradi vse jasnješe spremembe nosilca oblasti opravljeni določeni posegi tudi v zelo občutljive temelje tedanje družbe. Nacionalni organi kasnejših federalnih enot so se ustanavljali nekoliko neenakomerno. vendar z rastjo NOO in pretežno tudi iz njih, saj so bili NOO skupno z AVNOJ seveda najvišji na svojem teritorialnem območju. Vrhovni plenum OF slovenskega naroda se je že sredi septembra 1941 konstituiral v SNOO in takoj ob tem izrazil z odloki, času in razmeram ustrezno stopnjo suverenosti slovenskega naroda. Skladno z načeli, izraženimi v že objavljenih geslih OF, je tudi opredelil odnos do skupnosti narodov Jugoslavije in 57 Tooc 1-ajlii Odločitev, drugi dopolnjena izdaja. Lj. 1981. ur. 290 M E. Kardelj. Problemi socialiuitee graditve. X1/1985. ur. 324 " Slovenski poročevalec (Sp). 9. marca 1942. DLRS. 1/1952. «t. 311. Slovenski poročevalec (SP). 6. apnla 1942. prav tam. ur 316. *' DLRS. 2/1964. ur. 83. u Prav tam. ur. 144-45 io 154-55. M DLRS 2/1964. ur 267. begunske londonske vlade; saj le on »predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. Kot predstavniški organ slovenske suverenosti64 uresničuje vlogo in enotnost narodov Jugoslavije, stopa v stalno zvezo z enakimi predstavniki drugih narodov Jugoslavije. »Konkretno uresničenje te zveze pa je odločitev, da se vojaški zbor slovenskih partizanskih čet vključi »kot sestavni del v Narodnoosvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije ... in operira pod poveljstvom Glavnega štaba . . .« Poleg operativnega vodenja iz centra slovenskih vojaških enot so bili borci iz Slovenije po enotah širom Jugoslavije in nasprotno. Vrhovni štab je po roški ofenzivi poslal v pomoč nekaj izkušenih komandantov. Nerazumljivo pa je v našem času odstotno ugotavljanje borcev po njihovi narodnostni pripadnosti, saj so se mnogi izjavljali po pokrajini prebivališča in ne toliko po materinem jeziku ali narodnosti. Ne bo odveč Kardeljevo pojmovanje (v odgovoru Titu) enotnega vojaškega sodelovanja: »Primer sa Bosnom tu ne može da izdrži, jer je i naše centralno oslobodeno področje u Bosni istovremeno rezultat partizanske akcije po ostalim zemljama Jugoslavije. Bez te akcije ne može se zamisliti oslobodenog področja u Bosni . . . Treba naše snage posmatrati kao sastavni deo opšte naše NOVJ, a na kao posebnu jedinicu. pa če se videti, da su zadače naše slovenačke vojske posebne.«65 Kmalu za konstituiranjem SNOO je bil imenovan Glavni NOO za Srbijo in podoben organ za Črno goro. Boko in Hercegovino.66 Glavni NOO za Srbijo ni mogel zaradi okupacije osvobojenega teritorija razviti večje aktivnosti. V sorazmerno kratkem času pa je bil po navedenih organih ustanovljen iniciativni odbor protifašističnega sveta Hrvatske. V delovanju SNOO (oziroma Vrhovnega plenuma OF in njegovega lO) so zaznavni nekateri elementi samoupravljanja, ki so bili že omenjeni pri KNOO. Pri sprejemanju in odločanju ter izvajanju so aktivno sodelovali predstavniki 18 sodelujočih skupin v OF. Nekatere skupine so nekaj časa imele tudi svojo hierarhično organizacijo in posebna sredstva informiranja. Poleg tega pa so, če je bilo le mogoče, o sprejetih sklepih razpravljali aktivisti OF s širših območij. V Sloveniji so bila zaradi nerešenega nacionalnega vprašanja pogosto v ospredju prav ta občutljiva vprašanja, ki so bila za strnjen enoten razvoj NOG tudi najpomembnejša.67 V osrčju napadov je bila seveda KPS, ker so na vse načine potvarjali odnos komunistov do naroda in pojmovanja narodnega vprašanja. CK KPS je z letakom pojasnil v prvi polovici 1942 odnos komunistov do narodnostnega vprašanja in ponovno opozoril na sklep predstavnikov treb mejnih partij iz M Kol tak organ je IOOF I udi ud»l 14 6 1942 odlok o odlikovanju in jeseni 1942 je Kardelj pisal Lcskotku .Ne razumem nikakor, da mste doslej odhkovah niti enega partizana za hrabrost- - Jesen 1942. Lj 1963. str 463 Predsedstvo SR Slovenije podeljuje odlikovanje SRS - <1 379, 11 6 Uttave SRS - enako tudi v drugih republitkih ustavah " 12.1. 1943. DLRS. 5/1978. m. 139-140. " Med nalogami NOO za Črno goro in Boko: . . »Da otganizuje. izgradi l poveie tve NOO (. . ). da ih podigne na stepen prave narodne vlasti .8. 2. 1942 in v Proglasu NOO za Hercegovino (17. aprila 1942); te dalj fasa se je čutila potreba, da «e formira centralni NOO ... »koji bi nikovod» svitu NOO i stvooo jot čvrMe jedinslvo narodne vlasti -B Petranovič, M Žetev*: Jugoslavija 1918M984. Bgd 1985. su. 472. 473-4 " Poročilo CK KPS - CK KPJ - drug« polovica dec 1941: .JO bo izdal 'Magno charto slovenskih pravic, kjer bo odkrito napadel Kreka in z. 1 vlado ter poudaril: a) o tvoji usodi, zunanjih odnosih m notranji ureditvi bo odločal slovenski narod tam, b) slovenski narod vztraja dej ko prej na volji bratskega soJnja vseh narodov z. itd., poudarja pa neomajno pravico do samoodločbe, vttevti pravico do odcepitve . .« (okrajtava V. S.). DLRS. 1/1962. s». 233. B. Petranovič ». . konačan program OF donet je novembra 1941 pod imenom Temeljne točke OF. kojuna tu početkom 1942 dodate jot dve točke- (pravilno. 21. dee 1941,tč. 8 m 9), Revolucija i kontrarevolucija (1941-1945). Bgd 1983. kaj. II. tu 46. leta 1934.68 Z aprilskim proglasom (1941. leta) je partija pozvala vse v skupno borbo za nacionalno in socialno osvoboditev vseh Slovencev; posebej Se s teritorijev, ki so bili z versajsko mirovno pogodbo odrezani od matične dežele. Poziv je prav tako veljal vsem manjšinam na celotnem slovenskem ozemlju. Toda, kje naj bodo bodoče meje slovenskega naroda? Maja 1942 je CK KPS6" z odgovorom potrdil že večkrat poudarjeno načelo: »podarjene svobode ni za nikogar in vprašanje bodočih meja je vprašanje današnje oborožene borbe slovenskega naroda in dejanske krepitve slovenskega partizanstva«. Ob četniški težnji po obnovi monarhije so krožile po terenu želje po separatistični vključitvi Slovenije v zamišljeno federacijo iz poslednjega obdobja že umirajoče avstroogrske monarhije. Skladno s statusom OF oziroma SNOO je IO OF maja 1942 objavil Izjavo o londonski vladi70 v kateri je D. Mihailovič minister vojske v domovini. IO OF zahteva očiščenje vlade takih, kot je Mihailovič, in njemu enakih in v taki vladi bi morala predstavljati slovenski narod OF, saj le ona predstavlja oblast na slovenskem ozemlju. Po presoji konkretnih dejstev o delovanju londonske vlade proti NOG IO OF ugotavlja, da ta vlada »ne more resnično predstavljati interesov narodov Jugoslavije sploh, slovenskega pa še posebej. Zato izjavlja IO OF, da ne bo imel nobenih odlokov londonske jugoslovanske vlade za legalne-vse dotlej, dokler bo ta vlada v dosedanji sestavi, kjer odločajo izključno samo sovražniki slovenskega naroda in delovnega ljudstva.« Hkrati pa IO OF izraža željo po skorajšnjem oblikovanju takšne »vlade narodov Jugoslavije, ki bi bila dejanski izraz teženj in razpoloženja ljudstva«.7' V Sloveniji se je na osvobojenem ozemlju začela v skladu z danimi možnostmi delitev politične (OF) in civilne oblasti (NOO) od spodaj navzgor. IO OF je razpisal volitve za zbor odposlancev NOO (vsak bi imel le enega delegata), ki naj »bi stvorili prvi slovenski parlament« (B. Kidrič). Z razpisom pa ustanovil tudi Narodnoosvobodilni svet kot vlado, ki jo bo potrdil zbor. Vlada je imela tista poverjeništva, »ki so bila za osvobojeno ozemlje najpotrebnejša« (B. K.), s posebnim poveijeništvom za zvezo z jugoslovanskimi narodi.72 Pomen tega poverjeništva je pojasnil Kidrič, da je s tem »dano jamstvo, da bo nova Jugoslavija zgrajena na načelu samoodločbe narodov, na prostovoljnem soglasju popolnoma enakopravnih narodov«. Nekateri (Kardelj, B. Ziherl) niso bili prav nič navdušeni ** DLRS. 1/1962. sir. 169-171. M DLRS. 11/1964. «r. 57. DLRS. 11/1964. su 71-73 - Kardelj jo je poslal 18. ma)a Titu. prav tam. str 82. 71 J. Bros Tito Sabrana djela. t. 7.. m. 93-94. M. Slaniiič trdi. da jc partija avgusta 1941 •formirala Narodni konntet oalobodenja. ncku vrslu vlade u remiji, kao pandan tzbjcgličkoj vladi-. Ustanak naroda Jugoslavije 1941. Socsjaltzcm. 7-8/1985. str. 1026. Vrtu StcviUu o tem pravilno D. Živkovič. ur. 1082. V jeseni 1942. leta )e postalo vprašanje vlade spet aktualno Vrhovni bab je oktobra fom.iral po sprejemu Bihaikih predpisov o NOO začasni upravni odsek z nalogo »davanjc direktiva NOO. potna ganje NOO. da poslan u stvarni organi demokratične narodne v lasu* V njegovi pristojnosti )e bil tudi nadzor nad njihovim delom. Tito: Djela. to. 12/1982. so. 162. Po oceni mednarodnih razmer in odnosov ter razvoja celotnega NOG je Ttlo 12. nov. sporočil kominterni «Ml sada formiramo oeito kao v Ladu. a zvače le NKOJ- - t. 12.. sir 232. Odgovor |e kmalu prispd: -Nemojte smatrati ta| konntet kako nekak vu vladu. več kao poli lički organ NOB. Nemojte se suprotitavljali jug vladi u Londonu Na ovo) etapi nemojte postavljati pitanje ukidanja monarhije Ne postavljajte parola republike. Pitanje o režimu u Jug . kako ga vi shvatate. rjeiavače se pode razbijanja il. - nem koalicije i poslije oslobodcnja zemlje od okupatora* ... 1.12. Ur. 297. tč. 248 Tito je 16. novembra informiral Kardelja »Tako viječe stvortče se ukode u nacionalno«« okviru Hrvatske, a kasnijc t u drugim krajevuna kada hude moguče Da U čete vi zadrtati OF umjesto vtječa ih ne. to je vaia stvar. Ja mislim da OF mote mirne dule da ostane, a IOOF kao v lasi za Sloveniju- . . . t. 13/1982. tU. 17. 71 dr V S.: Razvoj ljudske oblasti____Mb 1976. «r. 99. 102-3. nad to »vlado«, ki pa je do roške ofenzive delovala zelo uspešno in učinkovito. Titovo stališče do takih organov po pokrajinah pa je bilo že navedeno. Poleti 1942 (prvo večje slovensko osvobojeno ozemlje) je bila med ljubljanskimi meščani zelo živahna razprava o nekaterih v NOG še ne dovolj pojasnjenih vprašanjih, ki bi pa lahko pomembneje vplivala na opredelitev sredincev -upoštevanja vreden dejavnik za popolnejšo množičnost NOG in nadaljevanje diferenciacije v odnosu do nacionalne in socialne osvoboditve.7'1 Za reševanje nacionalnega vprašanja med NOG v Jugoslaviji je pomemben mejnik prvo zasedanje Avnoja, ki pa se ga ni mogla udeležiti slovenska delegacija, zato je lO OF sprejel (avtor E. Kardelj) in objavil poseben Komunike.74 Udeleženci prvega zasedanja so ugotovili in z resolucijo potrdili uspehe, ki so jih dosegli vsi narodi Jugoslavije v oboroženi borbi proti okupatorjem in njihovim pomaga-čem. Uspehi so veliki, ker so se borili za svojo čast, svobodo in neodvisnost. Resolucija, še bolj pa Proglas narodom Jugoslavije, izražata prve jasnejše obrise nove Jugoslavije na temelju NOO. ki so v svojem razvoju »postali organi ljudske demokratične oblasti in se potrdili kot izraz enotnosti ljudske oblasti za osvoboditev izpod fašizma«. Delegati so zaradi mednarodnih odnosov, predvsem Sovjetske zveze in Velike Britanije, opredelili AVNOJ kot politično predstavništvo in s tem kot zedinjevalni dejavnik narodov Jugoslavije za »nacionalno in socialno osvoboditev« (tč. 9 Resolucije), ki pa je delo vseh in vsakogar posebej. Opozorili so, da bo le z doslednim uresničevanjem pravice do samoodločbe s pravico do odcepitve »naša zmaga popolna«.75 Sprejeta dokumenta sta »napovedala« že vsebino odlokov, ki so bili sprejeti na drugem avnojskem zasedanju. Iz Komunikeja OF preoptimistično diha (ustavotvoma skupščina kot Kardelj naziva zasedanje) vsebina dokumenta s konkretizacijo bodočnosti. Kmalu po končanem zasedanju je bila Bihaška republika okupirana in intenzivno načeto delo Avnoja, predvsem njegovega IO. je kmalu zamrlo.77 11 Ponfilo B ZiherU 25 9. 1942 E. Kardelju opozarja, da «e v zvezi i pravico do samoodločbe in odcepitve »do onemoglosti poudarja odcepitev« - ab to načelo m pojasnjeno in v kaktaih konkretnih oblikah te bo lahko vse to uveljavljalo Pojasniti bi balo treba perspektive naie nacionalne revolucije - kako ti predstavljamo prehod v novo stanje«. DLRS. 3/1966. str 234-260. O tem je pisal B. Kidnč Revolucionarni razvoj slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. 2. 3. 1942. DLRS. H/1964, ttr. 31-33. Na osvobojenem ozemlju in tudi kasneje jc prihajalo v IO OF uradi seklatenja in perspektivnega razvoja -do mnogih nevarnih trenj z zavezniki, zlasti krščanskimi socialisti«. Kardelj I. L. Ribarju O tem tudi Tone Fajfar. Odločile». Lj 1981. str 267. 2S2-3 in F Kocbek: Listina. M 1967. str. 31. 63-1 Na nekaj sproženih vprašanj je odgovoril s tehuiun sestavkom M Stermecki: KPS m Jugoslavija DLRS. 11/1964. str 437-411. Kidrič je vedi dec. 1942 navedel v poročilu CK KPJ: . . IO OF izdeluj« platformo pravic tn svoboičin slovenskega naroda in slovenskih ljudskih množic v novi svobodni Jugoslaviji To platformo, ki bo istočasno agilaojsk» m ptopagandtstična slika lega. kako bo OF uredila najbližjo prihodnost slovenskega naroda m ljudstva, borno dah na diskusijo iirokim ljudskim množicam .. . ponovnemu sklicanju V plenu ma OF «Jesen 1942, Lj. 1963. str. 383-3116. " Komunike IO OF . . Razvoj ljudske oblasti .. Mb 1976. ttr 109-112. " «Nata zmaga bo popolna ledaj. fe se bodo tulili vsi narodi Jugoslavije v svoji osvobojeni deželi kot troj na svojem Če bodo sami prek svojih svobodno s svojo voljo izvoljenih narodnoosvobodilnih odborov, s solidarnim delom vseh kakor tudi z organizacijo vseh vej naiega gospodarstva zagotovili vse pogoje za sistem, ki jim bo nudil možnost, da uresničijo resnično m pravo demokracijo m da zgradc svobodno, neodvisno m bratsko skupnost« . . Razvoj ljudske oblasti----str 266 * »V skupnem boju so narodi Jugoslavije izločiti iz svojih vrst vse tole peotiljudske elemente, ki so prej vet kot dve desetletji s svojo ptotiljudsko politiko onemogočali resnično sodelovanje teh narodov na bazi enakopravnosti in s samoodločbo V to novo Jugoslavijo slovenski narod ne bo vstopil kakor 1918. leta. kot narod brez zaslug m brez pravic, kot narod, ki K mu drugi kovali usodo m ustavo« Razvoj ljudske oblasti . .. str. 110. " Kardelj in Žnjovič sla 7. 9. 1943 po izčrpnih pogovorih t dr I Ribatjem m drugimi hrvatskimi ter slovenskimi voditelji poslala Titu depelo predvsem o Avnoju n njegovem IO Sporočata, da sta organa nceflkasna Deželna sveta ZAVNOH in SNOO sta na tvojih območjih, kar zadeva njun pomen, presegla Avnoj. ki je poslal nepomemben privesek Vrhovnega itaba in nima med ljudstvom nobene avtoritete Predlagala sta izpopolnilev Avnoja z vplivnimi ljudsmi iz HSS. Naslednji meseci, in sploh leto 1943, je doba izredno težkih bojev in odločilnih zmag na jugoslovanskih tleh in zaradi zmage pri Stalingradu ter nezadržnega napredovanja Rdeče armade in kapitulacije Italije je bilo NOG vse vidnejše v mednarodnem dogajanju. Skladno z načelom, da se narodi in manjšine borijo za svojo in skupno nacionalno in socialno osvoboditev, uresničujoč načelo samoodločbe na temelju bratstva in enotnosti, so se vse močneje aktivirala že ustanovljena nacionalna politična (tudi že z močnimi elementi vodilne oblasti) protifašistična vodstva. Med NOB se je nacionalno vprašanje pojavljajo celovito (področje kulture, šolstva, umetnosti itd.) in kot tako tudi reševalo v pogojih NOG in narodnoosvobodilne borbe. Tako pa je NOG dobivalo izredno vsebinsko širino in nastajale so možnosti za sodelovanje vseh slojev in strokovnjakov. Ker na nacionalno etničnih območjih še niso bili ustanovljeni protifašistični sveti (izjema BiH, kjer je bilo upoštevano etnično teritorialno načelo), jih je s politično akcijo pospeševal CK KPJ.78 Približevalo se je drugo zasedanje, ki je bilo že napovedano v Bihaču. Sklic Avnoja je bil nujen tudi zaradi razvoja že oblikovanih bodočih federalnih enot. ki pa so se razvijale brez državnopravne povezanosti, čeprav je med skupno borbo »v praksi nastal federalni odnos med posameznimi narodi« (E. Kardelj). Od Kočevskega zbora do drugega zasedanja Avnoja so se zvrstila zasedanja protifašističnih svetov in drugih ustreznih teles (Glavni štab Makedonije). Povsod so razpravljali o doseženih uspehih in zavzemali vsebinsko pomembna stališča do avnojskega zasedanja ter zanj volila oziroma imenovala ustrezno število delegatov. Ta zasedanja so bila dejanski izraz uresničevanja samoodločbe slehernega naroda, ki si je to pravico priboril sam z velikimi žrtvami skupno z drugimi. Dosledno - sicer z nujnimi posebnostmi - so na teh zasedanjih ocenjevali in določali notranjo ureditev v predvidenih federalnih (dejansko že delujočih) enotah. Vsekakor pa so bila najpomembnejša stališča do skupne države. Povsod so odrekli pravico londonski vladi in kralju, da jih predstavljata in zastopata, jasno je bilo izraženo v sprejetih dokumentih, naj bo bodoča država federativna na temelju enakopravnosti vseh narodov in demokratične ljudske oblasti. Na teh načelih so tudi opredeljevali odnose med pripadniki posameznih narodov, ki živijo zunaj svoje matične enote. Partija je svoje jasno stališče opredelila tudi v objavljenem Proglasu ob 26-obletnici oktobrske revolucije." Odposlanci slovenskega naroda so na zboru v Kočevju posebej razglasili suverenost slovenskega naroda in odobrili, da je IO OF v imenu suverenosti slovenskega naroda stopil v Avnoj. Kasneje je iz Srbije n Slovenije . . .. kar najhitreje je Ueba sklicati plenarno zasedanje Avnoja predsednik naj bt bil Trto . Avnoj ne bi snel biti zgolj reprezentativno telo. nanj bi bilo treba prenesti pomembne naloge, tako le kasneje ne N moglo zgoditi, da N nam ljudstvo očitalo. da smo uvedli vojalko diktaturo (po viru ocmlkc prisluškovalne službe iz Beograda) Tito je 9 septembra te odgovoril Kardelju (tega ni v 16 zvezku zbranih del. Bgd 1984). da je treba Avnoj hitro izpopolniti in reorganizirati V ptimu Titu dr 1. Rthar (14. 9. 1943): -Po mojem mnenju je skrajni č*s. da AVNOl. in le zlasti IO izpopolnimo Takim, kakrtni uno. resnično nismo tisto, kar bi v tem (asu morah biti AVNOJ-a na Hrvatskem m (umi. pa ne le med Hrvati, temveč tudi med Situ. ZAVNOH je edino politično in vodstveno telo. ki deluje Mora« me razumeti. k»]U mo| osebni položaj je težaven Rad bi delal, a nimam s kom . AVNOJ čakajo velike naloge «Sporoča mu te, da >e strinja s predlogi, kj na mu jih poslala Kardelj in Žujovič. n Seja CK KPJ. 15-18. 10. 1943. zapisnik 11/4. B. Petranovič Jugoslavija 1918-1984 ... str. 524-5. " Kočevski zbor - Zbor odpodancev dr V. S : Razvoj ljudske oblasti. Mb. 1976. «r 128-141. Proglas CX KPJ. nov 1943. B. Petranovič. M. Zečevič: Jugoslavija 1918/1984. Bgd. 1985. Ur 527-8. Proglas Glavnog iuba NOV in POJ. Proglas 2. zasedanja ZAVNOH. Resolucija o osmvanju ZAVNO C. C. i Boke. Proglas ZAVNO Bih. Resolucija o oamvanju ZAVNO Sandžaka - vse v L Gertkovič. H Sirotkovič: Dokumenti o razvoju narodne vlasti. Zgb 1983. ivz |, str 121-2. 189. 214-219. 224. 227-231. Kidrič ocenil, da je Kočevski zbor »na slovenskih tleh in s slovenske strani rešil jugoslovansko vprašanje v smislu bistvenih koristi slovenskega naroda in v smislu skupne domovine vseh jugoslovanskih narodov . . ..za kar seje slovenska delegacija v Jajcu brez pogajanj z drugimi delegacijami brez trgovanja in kupčevanja, v popolnem sporazumu vseh svobodoljubnih narodov Jugoslavije, svobodno in po svoji najboljši narodni vesti izjasnila.«80 Z nacionalnega vidika pomembna in kot izpolnitev poziva I. 1941 k skupnemu boju, sta dokumenta - Vrhovnega plcnuma OF in ZAVNOHA o priključitvi etničnih teritorijev, ki so bili po versajski mirovni pogodbi priključeni Italiji.*1 Z dokumentoma je bila zajamčena italijanski manjšini avtonomija na priključenem ozemlju. Tito je hitro posredoval pri Glavnem štabu Hrvatske: možna je kvečjemu kulturna in ne politična avtonomija, ker manjšina ne živi na strnjenem teritoriju. Ker pa akt posega na mednarodno področje, bi ga moral podpisati AVNOJ, predsedstvo ZAVNOHA pa sopodpisati: »Inače to neče imati važnosti pred stranim silama i znači separatizam protiv kojcg su svi saveznici«.82 Z avnojskim Odlokom o zgraditvi Jugoslavije na federativnem načelu se »narodnim manjšinam v Jugoslaviji zagotavljajo vse narodnostne pravice« (tč. 4). Glede na celoten razvoj do zasedanja je utemeljena Titova misel, da so bili avnojski sklepi »pravzaprav rezultat sklepov predstavniških teles posameznih jugoslovanskih narodov, sklicanih pred zasedanjem v Jajcu«.w Nasprotno bi pomenilo zanikanje dotedanjih prizadevanj in uspehov v skupni borbi za uresničevanje samoodločbe ne samo glede odnosov do drugih narodov, ampak tudi glede notranje ureditve, kar je bilo posebej izraženo z odloki posameznih federalnih enot. Iz dozdaj opisanega uspešnega razvoja je nedvomno, da so hkrati nastajale federalne enote in federacija, saj je bilo eno pogoj drugemu za revolucionaren razvoj NOG. V dokumentih se stalno ponavlja usmeritev k federativni ureditvi in precej časa se skoraj ne omenja federacija. Ni treba veliko razlagati, da federacije ni brez federativne ureditve. Če se razprave opletajo okrog nezapisane besede federacija, bi bilo dobro prisluhniti, in se še da, kako so bili borci in udeleženci NOG informirani na raznih sestankih, političnih tečajih in šolah o federativni ureditvi in federaciji. Vedeli so in verjeli ter za to tudi umirali, da bo nova federacija vsekakor vsestransko boljša domovina, bolje urejena kot pred vojno. Pred drugim zasedanjem ni bilo mogoče dokončno rešiti nekaterih, sicer ves čas prisotnih vprašanj po načelu samoodločbe. Ni mogoče prezreti, da naše NOG ni imelo nobenih osvajalnih ciljev čez mejo okupirane Jugoslavije. Priključitev etničnih ozemelj, odrezanih z mirovnimi diktati, je bila pretežno zadeva osvobodilnega gibanja tamkajšnjih prebivalcev, seveda ob predvsem politični pomoči NOG matičnega naroda. Proti koncu vojne se je zgubljala akcijska parola o balkanski federaciji in konkretna prizadevanja Vukmanoviča-Tempa*4 za usklaje- " B Kidnt: Zbrano delo. knj 2. L| 1978. Ur. 8«. " Proglas Vrhovnega plenutna OF slovenskega naroda-16- 9.1943, dr. V. S.: Razvoj ljudske oblasti . ..Mb. 1976. sir. 123. OdlukaZAVNOH-aoprikljiičen|u Istre. Ri|ckc . . B. Petranovič. M Zečevič: Jugoslavia 191W1984.Bgd 1983, su. 333-36 - v tej zbirki dokumentov ni zaveden slovenski B Tito: Djela, t. 17/1984. m. 3. u J B. Tito Borba, i dec 1968. Dr. I. Ribar je končal svoje poročilo o delu lO AVNOJ »Iz viega zgoraj povedanega sledi, da odloki, ki jih bo danes sprejel AVNOJ na podlagi teh ljudskih zahtev, ne bodo uncli nikakršnega konstitutivnega, temveč samo deklarativni značaj«. Prvo in drago zasedanje AVNOJ. Lj. 1973 str 158 " s Vukmanovič-Tempo Revoluciji koja teče. Bgd 197l.su 354-5 in .159-60 in Metnoan. kampanja ill polemika, Bgd. 1983. knj- J. sv 149-131. Ni Je povsem jasno, kolikien je bd Titov delci pri tem Vukmanovičcvem prizadevanju vanje osvobodilnega gibanja v okviru balkanskega štaba je Tito odločno zavrnil, ker bi to bilo škodljivo zaradi mednarodnih odnosov, in končno ». . . u okviru svojih nacionalnih granica moraju da postoje rukovodeči centri, koji mogu sara-divati na savezničkoj osnovi«. Z makedonskim vprašanjem seje ukvarjala že III. državna konferenca KPJ in sprejela stališče, da mora biti borba za neodvisnost Makedonije predvsem »vodena od makedonskih seljaka«. Z ustanovitvijo KP Makedonije sta se močno okrepila vloga in vpliv delavskega razreda. Ker so deli makedonskega naroda živeli v glavnem v treh državah, je postala njihova združitev na temelju samoodločbe dokaj otežkočena in tudi specifična po drugem zasedanju Avnoja. Bolgarska partija si je ves čas neprimerno bolj prizadevala za vključitev makedonskih organizacij pod svoje vodstvo kot pa za kakršnekoli aktivnosti za učinkovito oboroženo osvobodilno gibanje proti skupnemu okupatorju in bolgarski okupaciji jugoslovanske Makedonije.*5 V Grčiji pa se je začetno enotno odporniško gibanje razbilo na dvoje z neenakimi cilji in interesi. Tito in Kardelj sta pogosto opozarjala na škodljivost prehitevanja in na nevarno zaostajanje. Sredi priprav na sklic Sobranja sta NKOJ (brez predsedstva AVNOJ!) in inicativni odbor na skupni seji (24. 6. 1944) sprejela stališče: »Glede na sedanje makedonske razmere, na notranji položaj makedonskega naroda ter sosednjih dežel in glede na stopnjo razvoja oboroženega boja makedonskega naroda pa bi bilo preuranjeno, če bi postavili nacionalne težnje makedonskega naroda v obliki akcijske zahteve tako s strani najvišjih predstavnikov federativne Jugoslavije kakor s strani vodilnih organov makedonskega naroda«. Toda v okviru širokega osvobodilnega ljudskega gibanja in boja proti fašističnim okupatorjem »lahko makedonski narod zunaj meje stare Jugoslavije (tudi) postavi zahtevo po narodni samoodločbi in demokratičnih pravicah«.8" Pred sprejetjem odloka, da »se Jugoslavija gradi in se bo gradila na federativnem načelu«, je že sililo v ospredje nacionalno vprašanje območij, kjer živi več in tudi številne narodne manjšine. Nič manj pomembno za federativno ureditev ni bilo vprašanje, kako zajamčiti narodnostne pravice pripadnikom naroda, ki v večjem številu živijo zunaj svoje matične federalne enote. V avnoj-skem odloku je bila načelna določba glede manjšin, ki pa ni mogla veljati v navedenih primerih. Vojaško vodstvo, obnovljeni PK KPJ in kmalu za tem ustanovljeni Glavni NOO za Vojvodino so uspešno združevali v strnjeno NOG gibanja z večih okupatorskih območij. Na tem območju so živele razne manjšine in nekatere močno sodelovale z okupatorji in njihovimi kvislingi. Veliki vojaški uspehi NOB in na evropskih frontah so hitro pečatih usodo sil osi, obenem pa tudi strnjevali usodne interese manjšin. Ni bilo sporno, da Vojvodina mora imeti avtonomijo, odprto pa je bilo vprašanje njenega teritorija in njenega statusa, ali naj bo v okviru katere federalne enote ah naj bo, kot je bila. neposredno vezana na centralne organe federacije. Odločitev je prekinila uvedba vojne uprave zaradi velikih frontnih vojnih operacij v Vojvodini. Dosledno načelu samoodločbe je morala predlog, ki ga je sprejela Skupščina Srbije, da se avtonomna Vojvodina vključi v federalno Srbijo, junija še potrditi vojvodinska skupščina. ° O t*>lg»r*ki okupaciji jugoslovanskega ozemlja je bilo 2e veliko napisanega od najnovejte Uudijc N&ole Zivkosiča Rainatteia kojuje Bugarska utrnila lugoalaviji 1941-45. Institut za savremenu istoriju. Bgd 198« - a nazaj do petdesetih let 14 Prvo in drugo zasedanje AVNOI. Lj 1973. sir 332-33. Težji problemi so nastajali po italijanski kapitulaciji na območju Sandžaka in današnjega Kosova. ZA VNO za Sandžak je (29. 3. 1945) z večino sprejel, da se po stari meji pripoji njegov del Srbiji in preostali večji del federalni Črni gori. Pri delitvi ozemlja so prezrli nacionalno strukturo, predvsem muslimansko prebivalstvo. Povsem drugačen pa je bil položaj na današnjem Kosovu, kjer so bile že pred vojno napete razmere zaradi izredno težkega agrarnega in seveda kmečkega vprašanja in na tem temelju tudi nacionalnih odnosov, ki so bili še obremenjeni z določeno versko nestrpnostjo. Na tem območju, ki je bilo za okupatorje surovinsko in strateško pomembno, je vsak utrjeval svoj interes z netenjem notranjih nasprotij. Vsem nasprotjem pa je bil stopnjevan skupni imenovalec odločna borba proti NOB. Pod krinko pravice do samoodločbe so naraščale težnje in uveljavljanje ideje o Veliki Albaniji. CK KPJ je pomagal ustanoviti KP Albanije in je ves čas tudi pomagal vzniklemu albanskemu osvobodilnemu gibanju in oboroženemu boju. Sčasoma se je v osvobodilnem gibanju utrjevala ne samo frakcijska težnja, temveč tudi aktivnost za priključitev jugoslovanskega ozemlja, kjer prebivajo Albanci. Skoraj nobenega učinka niso imeli izmenjani dokumenti. Tito je preudarno, a odločno ukrepal posredno preko Miladina Popoviča87 in neposredno tudi pri CK KP Albanije.88 Nasprotno stališču centralnega vodstva NOG je bil proti koncu 1943. leta ustanovljen NOO za Kosovo in Dukadin (Metohija z nekaj kraji zunaj stare državne meje), ki je na konferenci (31. 12. 1943-2. 1. 1944) v vasi Bunjaj na albanskih tleh na temelju »samoodločbe« (v odboru 87 odstotkov Albancev) sklenil priključitev k Albaniji (Veliki). CK KPJ je opozarjal, da zdaj ni čas za tako reševanje, še manj pa za kakršnokoli razmejevanje, ko pa je še vedno okupator glavna nevarnost enemu in drugemu narodnoosvobodilnemu gibanju. Z veliko oporo na okupatorja in z njegovo izdatno pomočjo se je z drugo prizrensko ligo (ustanovljena 16. 9. 1943) začel razvijati močan in izredno brezobziren upor proti jugoslovanskemu NOG s parolo za etnično čisto Kosovo. Zaradi takega izrednega stanja je Tito v začetku 1945 imenoval vojno upravo kot poseben organ »vojno-državne oblasti« na Kosovu. S političnim delom in vojaško-partizanskimi akcijami so se razmere toliko uredile in umirile, da je Narodna skupščina v Prizrenu (11.6. 1945) lahko odločila, da se kosovsko-metohijska oblast pripoji Srbiji kot njen sestavni del.HV Dr. Ribar, predsednik IO AVNOJ, je (14. 9. 1943) opozoril Tita90 na hrvat-sko-srbsko vprašanje v Hrvatski in menil, da je to občejugoslovansko vprašanje, saj Srbi živijo širom Jugoslavije in ga je treba enotno reševati, ker »Srbin u Hrvatskoj ne sme da osjeti, da je Srbijancu. dakle Srbinu u Srbiji bolje, nego ** THo: »Ne dopustne da runi albanski reakcionarni elementi Spekuliiu i pndobtjaju simpatije i uöcaj nad albanskim masama, na pitanju pripajanja pojedimh pokrajina kaoftojetoMelohijaiKotovo. Albaniji Trebaobjasiuti da