MOJE RAZMIŠLJANJE
Strankarski pluralizem - da ali ne?
O tej zadevi smo nekaj lahko prebrali v 4. številki Naše skupnosti, ki je poročala s seje občinskega komiteja ZKS. Zapisali so tudi, da ta čas poteka razprava po osnovnih organizacijah in da v njej premle-vajo stališče CK ZK Slovenije o političnem pluraliztnu, to je o viziji nestrankarskega političnega pluralizma znotraj socialistične zveze. V zvezi s to tematiko, ki zlasti v drugih delih Jugoslavije dviga temperaturo, pa je prav, da izrečemo še kako besedo. Če jim gre drugod po Jugoslaviji v nos slovensko ustanavljanje zvez in alteraa-tivnih gibanj, to ni zadosten razlog, da bi ponižno klonili in čakali na ugodnejše razmere. Tudi odklanjanje strank zaradi tega, ker naj bi z njimi imeli slabe izkušnje v času med obema vojnama, je čista neumnost, ko pa lahko naredimo primerjavo z delovanjem našega enostrankarskega sistema in večstrankarskih sistemov drugod po Zahodni Evropi. V današnjem času in v sedanjem življenju, ki pa je tako zelo različno.
Kako slabo nam gre in kaže, naj-lepše vidimo, čc zaslcdujemo stanje tečajne liste. Vrednosti tujih valui ra-stejo dncvno. Če pogleda naslove v ča-sopisih, se človeka polasti nelagodje: problemi in tcžave vsepovsod, brezup. Odpreš radio ali gledaš TV dnevnik: mitingi, zborovanja, stavke, protesti, kriza v družbenih dejavnostih, stavke učiteljev, zapiranje bolnišničnih od-delkov, huda stanovanjska stiska, brezposelnosl. A to ni vsc. Mednaci-onalni spori, informacijska vojna, za-piranje tržišča za izdelkc ene repu-blike, trganje rcprodukcijskih ve-rig... Tako pri nas. A le 150 kilome-trov zahodncjc ali severozahodncjc: či-sto drugačno življenjc, nizka, komajda
omcmbe vrcdna inflacija, a problemi in težave, ki so rešljivi.
Vrnimo se domov. Tu smo in tu nameravamo ostati. In živeti, ne pa vedno težje životariti. Toda, da bi se vsc tisto iz prejšnjcga odstavka spre-menilo, da bi počasi utonilo v pozabo 111 ostalo lc šc kot občasna nočna mora ali nelagoden spomin, bi za to kaj naredili? Bi adapurali sistem, ki sc jc izkazal za neučinkovkega, za zgreše-
c* ' Bi pristali na strankarsko kon-kurenco? Nc, tako slabo nam pa šc vedno nc gre in zato Zveza komunistov pristaja danes lc na politični plurali-zem znoiraj socialisiičnc zveze. In še to le ta naša 2KS, medtem ko se povsod
po jugu zavzemajo za pot rešitvc lc v okviru sedanjega sistema.
In vendar je Zveza komunistov v zadnjih nekaj letih postala spravlji-vejša. In popustljivcjša. In nehote se mi vsiljuje misel, da grc pri vsem tem za nekakšno kolobarjenje, za nekakšen ponavljajoči ciklus, katerega začetek pomeni popolno zavračanje in nepo-pustljivost, 2 minevanjem časa (žal dolgih let) pa se spreminja v toleranco, dokler navsczadnjc partija sama ne prevzame pobud, ki so bilc pred lcti smrtni greh. Poglejmo primer. Prcd 17 lcti jc bila s številnimi kadrovskimi zamcniavami »ozdravljcna« Slovcnija. S slovenske politične in predvsem cko-nomske scenc jc moral oditi STANE KAVČlC, ki sc jc med drugim zavze-mal za večje odpiranje Slovcnije v de-žele, ki jih danes povezuje Alpc-Ja-dran, dalje za delničarstvo, oživijanje privatnc pobudc... Pa so tedaj najbolj rdeči petelini rekli, da je ta petelin prezgodaj zapel in zato je bilo za več kot desetletje konec tistega kikirika-nja. A danes po tolikih lctih nc mine niti cna samcata sejica ZK na občin-skem ali kakem višjem nivoju, dt ne bi razpravljali 0 teh istih pobudah. In o vsem tem in še o marsičcm drugem, kar je takrat vcljalo za hudo grcšno, zdaj vcselo kikirikajo skorai vsi tisti in isti petelini, če jih lc ni pobralo. Pomi-slitc le na celjski obrtni scjem, ki ga vedno odpre kak pctelin...
Bliža se leto 1992. Vsa Evropa živi v pričakovanju tega leta, ko naj bi se nekatere države Evrope povezale v skupno evropsko tržišče kapitala, znanja, dclovnc silc... Jugoslavija s svojimi balkanskimi manirami ostaja čcdalje bolj na robu vseh evropskih dogajanj. Poljska je uradno pristala in priznala obstoj opozicije, na Madžar-skem so ustanovili socialdcmokratsko stranko, pa se zaradi tega ni podrla Budimpešta, v Sovjetski zvczi nasta-jajo korenitc spremembe ob uveljavlja-nju  perestrojke  Mihaila Gorbačova.
V deželah vzhodncga sveta vre, pri nas pa, kot da bi rdeči poglavarji izkopali bojne sekire in dvignili svoja plemena.
In bolj, ko nam gre slabo in bolj ko se pogrezamo v blato in besedno mo-čvirjc, manj je pristajanja na spre-membe. In vendar je čudno, da se Zvcza komunistov po skorajda 50-let-ncm razvoju tako hudo boji konku-rence kake drugc stranke, še posebcj, ko ima za sabo prav vsc strukturc sistcma od uprave, sodstva, vojske!
Tako močna in edinstvcna sc pač ne bi smela bati kake strankc... In še bolj čudno je to, da smo v naši povojni zgodovini že imdi takšno ustavo, ki je dovoljevala ustanavljanje strank (25. 8. 1945), da pa bolj ko govori(m)jo 0 demokratizaciji našcga sistcma, manj jc dejanskega pristajanja na demokra-cijo.
A za konec tega razmišljanja še tole. Poglejtc v kako zgodovino delavskega gibanja ali pa enostavno v malo splošno cnciklopcdijo, ki jo je izdalo Delo leta 1975. V drugi knjigi na strani 356 najdemo razlago bescde KOMU-NIST. Pred 14 leti jc vcljalo tole - kar pa nemara danes ne drži več. Navajam nckaj stavkov:
KOMUNIST (lai. communis)... V Manifcstu komunističnc partijc tako-le: »Komunisti niso kakšna po-sebna partija nasproti dmgim delav-skim strankam. Njihovi interesi niso ločeni od interesov vsega proletariata. Komunisti so v praksi tisti del delav-skih partij vseh dcžel, ki je1 najbolj odločen, ki potiskajo naprcj in teore-tično prekašajo ostalo proletarsko množico glede razumevanja razmer, v katerih poteka proletarsko gibanje.
Komunisti se od dmgih borcev za ideale delavskega razreda razlikujejo samo po stopnji zavesti in stopnji aktivnosti in prav v tem je njihova tcmeljna odlika.« (podčnal J. P.)
Čc preberemo ta KOMUNI-STIČNI MANIFEST in če naredimo primerjavo med tistimi komunisti iz Manifesta in z našimi (tistimi iz višjih organov in ne iz nekih osnovnih orga-nizacij ali KS), postanc stvar že bolj jasna. Nckoč, sc pravi predzn so naši komunisti prišli na oblast, so bili rcs pravi komunisti, a kmalu potem so sicer pod istim imenom postali povsem nekai drugcga. Kako bi sicer lahko razumcli, da so si neki gospodje, ki sc izdajajo za tovariše, polakomnili in se sila poceni prigrcbli do vil v Neurau in jih potcm tudi obdržali, prr čemer pa so bili hudo kaznovani z javnimi partij-
skimi opomini. Več primerov iz vsak-danjega življenja ne bi navajal, ker bi jih bilo za nekaj tipkanih strani. Leta so torej minevala in oblastniki so vse bolj izgubljali značilnosti komunistov.
In ker so imeli povsod prste zraven, je šcl razvoj v smeri razkroja vse do da-naSnjih dni. In ker so se oblastniki pričeli bati za svojo oblast, so izumili raznorazne varnostne službe, izmislili so si meščansko desnico, ki naj bi bila kriva za vse, kar je bilo narobe in ker to ra bilo dovolj, so ustvarili politične procese, pa vojaška sojenja, drugače mislcče pa spravljali na hladno. Tile današnji so torej povsem drugačni od tistih komunistov iz Manifesta. In ie torej ni čisto zaresnih komunistov, po-temtakem tudi ne more biti čisio za-resne povezave le-teh, se pravi Zveze komunistov. Kako bi sicer razumeli dejstvo, da če eni delavci štrajkajo, je to revolucionarno, če pa drugi, pa kontrarevolucionarno dejanjc. Če vse to natanko premislimo, vidimo, da pravzaprav - hipotetično - Zveze ko-munistov ni, oziroma da sicer je, ven-dar da (razen dalcč spodaj v bazi) ni več njenih pripadnikov, ker so čisto nekaj povsem drugcga s tem imcnom. To je nekaj podobnega, kot če bi imeli para-plegiki svoj alpinistični odsek. Lahko bi ga imeli, čeprav ne bi bilo smo-trno...
Naj vendarle končam. Nemara se komunisti (iz vseh tch razlogov) zavedajo, kako daleč je njihova partija od partij, o katerih govori Komuni-stični manifest, pa so prav zaradi tega nasprotniki usianavljanja drugačnih strank, zvez, organizacij, altcrnativnih gibanj... Da bi jih drugi imeli, oni pa ne... To pa ne.
JOŽE PRAPROTNIK