V sredo in saboto
izhaja in velja:
Za celo leto .	6 for. 20 kr.
„	pol leta	.	3	„	30	„
n	četert leta	l	„	70	„
Po pošti:
Za celo leto .	7 for. 50 kr.
„	pol leta	3	,,	80	„
'i,	ffctert leta	.	2	„	„
„Živi, živi duh slovenski, hodi živ na veke!“	Nar. pesem.
Oznanila.
Za navadno dvestopno versto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr.
g Rokopisi se ne vrača o.
St. 49.
V Celovcu v saboto 24. junija 1865.
Tećaj I*
„Slovenec11 — še le pol leta star — je zrastel skorej za polovico in bode <56. gg. naročnikom dohajal v podobi, v kterej ga danes pred seboj vidite. Podoba njegova je drugačna, duh njegov pa ostane stari: „Prava omika v političnih, narodnih in cerkvenih zadevah in resnična ravnoprav-nost tudi slovenskega naroda in jezika,“ to si je zapisal „Slovenec11 na svoje bandero, kterega se bode zvesto deržal do smerti svoje. V tem duhu in v tem namenu bode podajal najprej vvodne članke, potem dopise od vseh strani slovenskih dežel, dalje kratek političen pregled vseh deržav po celem svetu in slednjič še drobne novice, ki se pogostoma godč naše dni. Pod čerto hode tudi stal „Besednik11 (feuilleton), ki bode pripovedoval in popisoval vse, kar se vjema s pravo slavjansko politiko in omiko. — Veseli smo slišali od več strani, da se je „Slovenec11 svojini čč. gg. naročnikom prikupil; le ta edina želja se je naznanjala ustmeno in pismeno, naj se „Slovenec11 preobleče v spodobnejšo, lepšo in večo podobo. Ne vemo, kako bodemo izhajali in „Slovencu11 novo, lepšo in večo obleko plačevali, ker še stara ni plačana do čistega, Pa pravo, darežljivo, domoljubno serce nas goni in sili, da poskusimo tudi še to — poslednje.
Slovenski rodoljubi! Spolnili smo mi vašo željo in storili, kar in kolikor premoremo, — storite tudi vi, kar je v vaših močeh in uslišite našo prošnjo 1
Besednik.
Petdesela obletnica v Serbiji
Binkoštno nedeljo dne 4. t. m. slavili so v Serbiji slovesnost v spomin petdesetega leta, ko je narod serbski v Serbiji pod vojvodom knezom Milošem Obrenovičem za orožje — poslednji krat — prijel, da si izbojuje narodno svobodo in neodvisnost.
Slovesnost ova prava je narodna slovesnost; ali, kakor ima vsaka prava narodna slovesnost tudi svojo politično stran, tako je tudi ta petdesetnica vstaje serbske ravno prava narodna in politična slovesnost, in timveč, ker je deržavno življenje Serbije začetek onih del, kterih petdesetletni spomin so zdaj v Serbiji slavili.
Pa ta svečanost ni samo za Serbijo imenitna jn važna, da jo obhaja s toliko slavo; važna in. imenitna je za vse Serbe sploh, Obha-jajopajož njimi vred tudi vsi drugi Slovani, v duhu udeleževaje se je z najtoplejšim sočutjem bratovske ljubezni, vzajemnosti in
Naša prošnja pa je:
1.	Naj vsi čč. gg. naročniki, ki so dozdaj „Slovenca11 prejemali, pa svoje naročnine poslali niso, to svojo dolžnost spolnijo do konca tega meseca.
2.	Naj ti čč. gospodje vsi vsi „Slovencu11 zvesti ostanejo tudi zanaprej in ne odpade nobeden: Pri nas Slovencih šteje vsak posamezen naročnik.
d. Naj si vsi ti čč. gospodje, kolikor koli le premorejo, zvesto prizadevajo, da „Slovencu11 pridobe še povili prijatlov- in naročnikov: Vsak naročnik naj vjame vsaj še enega novega naročnika!
•
4. Naj nam čč. gospodje, naj si bode iz ktere koli dežele in iz kterega koli stanu, pridno in pogostoma dopisujejo in naznanjajo vesoljnemu svetu vesele in žalostne dogodbe, obljubljene in v djanju podeljone pravice slovenskega ljudstva, naj da po- , maga, komur je oblast in dolžnost.
Za slavjanski svet in narod se snujejo imenitne reči; — Slovenci! ali mar nočete nič slišati od njih? — ali mar mislite svoje roke križem deržati ravno zdaj, ko nam gre za glavo! — ali mar ste tako abotni in pričakujete, da bodo drugi delali za vas? Pomagaj si sam — in Bog ti bode pomagal! Zatorej Slovenci! lepo prosimo in vabimo, da nas podpirate z denarjem in peresom ! Alite, da se „Slovenec11 ne bode goljufal? „Slovenec11 velja od 1. julija do konca septembra brez pošte: 1 gld. 70 kr., po pošti: 2 gld; — od 1. julija do konca decembra brez pošte: 3 gld. 30 kr., po pošti: 3 gld. 80 kr.
pobratimstva ; slavi jo pa tudi vse izobraženo človeštvo, ki se resnično in iz serca veseli, ako se, kjerkoli si bodi, sužnosti terde spone raztro.
Kakor feniks iz svojega pepela, tako se je v začetku tega stoletja vzdignil in pomladil narod serbski, se otresel stoletne dre-mote, opral s sebe nesnago in sramoto, ki ga je pokrivala, in stoji zdaj ter čaka samo prave priložnosti, da se popne na lestvici slave in napredka do mesta, ki mu je po zgodovini od začetka že odinenjeno.
Previdnost božja je odločila Serbina vendarle za kaj več, ker mu je podelila moč, da je mogel dolgi dolgi čas strašnega su-ženstva srečno in zdrav na duši in na telesu prestati.
Ali mar ni tako ? Kdor še sumi o zgodovinskem poklicu serbskega naroda, naj pogleda nekoliko v zgodovino njegovo in preveril se bode.
Na onem prostoru, ki ga zavzema dan danes serbska zemlja, bili so že od starodavnih časov narodi, — kteri, to se dobro ne ve. Zgodovina nam kaže imena, kak-< šilih današnje dni nima nikdo. Ž njimi so se vojskovali Gerki, podjarmili pašo jih Rimljani in dobili naposled v oblast Bizantinci;
Naročnina naj se pošilja v franki-ranih listih na „Vredništvo Slovenca11. Od 1. julija naprej zamoremo zavoljo velikih stroškov „Slovenca''1 le pošiljati tistim gospodom, ki nam ali gotov denar ali vsaj poseben list pošljejo in naznanijo, da so volje „Slovenca11 prejemati in podpirati. Da se torej redno pošiljanje „Slovenčevo11 nikomur ne preterga, prosimo z naročnino ne odlašati!
V Celovcu 14. junija 1865.
Vredništvo.
-®SG83*S^-
Tdeja avstrijanske deržave.
VIL
V sedmem sestavku Palacky svojo federalistično osnovo lepo razmotava in jasno kaže, kako bi se dala Avstrija federalistično vladati. Da se federacija v Avstriji izpelje, treba je najpred, da se razloček dela med deržavnimi in deželnimi zadevami, pa tudi med deržavno vlado in deželnimi vladami.
Med deržavne zadeve, ktere naj obravnuje deržavna vlada, šteje Palacky po smislu in o besedah oktoberske diplome te le za-ove: 1. cesarja in njegove preslavne rodovine ; 2. zunajne zadeve; 3. vojništvo na kopnem in na morju; 4. deržavne finance in 5. kupčijske zadeve, torej tudi vse ceste in naprave komunikacijske v deržavi sploh. Da se te deržavne zadeve po ustavnem potu obravnujejoj treba je posebnih vladnih organov, to je doržavnin ministrov, pa tudi središnjega ali deržavnega zbora. Vse druge zadeve spadajo v oblast deželnih vlad in deželnih zborov, in leti naj jih tudi oskerb-Ijujejo.
Kaj in kako imajo deželne vlade in deželni zbori opravljati in obravnovati, to na
ali življenje njihovo bilo je zmirej tako neznano in malovredno, da jih je poginilo pod vsakim gospodarjem zmirej vee in se le še toliko spominjajo, kolikor so oni ž njimi v dotiki bili.
V sedmem stoletju pa so prišli izza Karpatskih gor Serbi, in zdaj še le prične se samostojna zgodovina te dežele. Dosihdob bila je vedno le pritikljina ali privesek- zdaj te zdaj druge deržave; odkar pa so jo posedli Serbi, stopila je v versto zgodovinskih ali historiških dežel.
Od Bizantincev t. j. gerških cesarjev so se bili Serbi skorej oprostili. Ni se jim takrat hudo godilo. V polovici 12. stoletja osnuje Nemanja močno serbsko deržavo; ona raste, se širi in slava serbska glasi se na vse strani. Zdaj pride Dušan veliki ali silni, raztegne meje serbske od Donave do gerškega morja, od sinjega do černega morja — sam Carigrad trese se in obhaja ga groza pred serbskim carstvom. Ali bilo je namenjeno, da vsa ta slava ne bo dolga. Privreli so mnogobrojni sinovi turkoman-skih Step (planjav) in združeni s pokvarjenimi Bizantinci razbili, j oj mene! z enim udarcem na Kosovem polju serbsko deržavo.
186 —
tanko našteti ni tako lahka reč bi se našlo in odločilo, ako s posameznimi deželami sporazumela in pogodila. Palacky misli, da bi bilo najbolje, ako se stara ogerska ustava ali konstitucija za podlago vzame. Res da nektere reči te ogerske ustave ne veljajo nič, postavimo: da se en narod postavi nad vse druge in nad njimi gospoduje; tudi „corpus juris hun-garici“ (ogersko pravo) ni velike vrednosti, pa kar je ostarelo in ni več za naše dni, naj se overže ali prenaredi. Jedro stare ogerske ustave je pa tako zdravo, da bi se imele vse avstrijanske dežele poganjati za to, da si od nje, največ ko je mogoče, pridobi in ohranijo zase. Deržavniki, ki bojo znotrajno napravo deželnih vlad in deželnih zborov snovali, naj se derže tega pravila: „Kar se ogerskirn deželam odreči ne more, naj se da tudi drugim deželam. “ — Da bojo pa deželni zbori za toliko ustavnih pravic in toliko samostalnosti ali avtonomije tudi potrebnih moči in sposobnosti imeli, treba je, da so deželni zbori tudi ogerskemu zboru, kolikor koli je mogoče, podobni. Premajhne dežele niso v stanu svoje samostalnosti dolgo in spodobno si ohraniti; naj se lorej več dežel v en deželni zbor združi. Po tem takem je, ako se hoče Avstrija po federalističnih pravilih uravnati in vladati, pred vsem drugim treba, da se več manjših dežel v eno zlije in napravijo tako imenovane dežele skupine ali grupe. Pri osnovanju teh skupin naj se obzir jemlje na zgodovinska, geogratična m etnografična pravila. Pri deželah krone češke, ki so nekdaj spa* dalo pod poljsko krono, in pri italijanskih deželah ni nobene težavo napraviti take skupine. Zastran ogerskih dežel bo pa že huje, ker še ni dognano, ali naj se Ogersko, Sedmigraško in troj edina kraljevina združijo v eno skupino ali pa naj ostane vsaka zase; na vsak način morajo se pa te dežele proti centralizaciji v Pesti ravno tako vpi-vati in braniti, kakor se nemško - slavjanske dežele
, najlože pa ima vsaka deželna skupina svojega dvor-bi so vlada t/skega kancelarja in da se nobeni narodnosti
za-
po-
na-
dežele proti centralizaciji na Dunaju vpi-	((f “°® , T\° "tovarnn za
rajo in branijo. Hude debate in vroča vojska Pravlc V rutj * ec ite) m so rus va, hode tudi zastran tako imenovanih de.diščnih Škodovalo »u« federalistični sistemi,
bode tudi zastran tako imenovanih dediščnih dežel (Erbliinder), ali naj se zedinijo vse v eno skupino ali pa naj se jih napravi več; — pri Slovencin se bode prašalo, ali '' naj še ostanejo raztergani na šest kosov, ali naj se osnuje za nje ena skupina in sicer skupina notrajno - avstrijanskih dežel. To pa je gotovo, da, ako se napravi za dežele češke krone cn sam središčen ali genera en zbor, vendar ostane češki in moravski deželi še poseben deželni zbor. Ravno taka bi mogla biti pri drugih deželah, ki imajo zdaj svoje posebne deželne zbore, in se po federalističnih pravilih združijo v eno deželno skupino. Poglavitna reč je ta, da
ne godi krivica. Za deržavne zadeve naj se napravi središčni, deržavni zbor; po diplomi oktoberski in po pravilih federalističnih mora se pa vse drugače sestaviti, kakoršnega zdaj imamo po februarskem patentu, — bode pa ne več ne manj, kakor poslaništvo ali deputacija deželnih zborov, ki se vselej in pravilno na Dunaj pošilja ad hoc, tb je k temu, da obravnuje občne deve cele deržave. Ne mislim, da bi treba bila v takem deržavnem zboru rejati dve zbornici: pervo zbornico za gospodo. in drugo za poslance. Temu nasproti bi pa mogli deželni zbori imeti dve zbornici, kakor ju ima ogerski zbor: višo ali senat za gospodo in dnigo za poslance; tega pa vendar ni treba pri deželnih zborih majhnih dežel, na primer: pri Opavskem, Solnograškem itd. Tudi je še pristaviti, da naj se podeli deželnim zborom več pravic, veče kompetence, kakor so jih imeli po ustavu od 4. marca 1849.
Nočem ponavljati, kar sem že večkrat rekel, da je silno nevarna reč, da se delijo ene in tiste roči med dvema postavodajav-nima zboroma in da imata deržavni in deželni zbor obravnovati eno in isto zadevo. Gotovo navstanejo med njima prepiri in pravde, vsaka si bode prizadevala svojo oblast raztegovati. Le samo pri finančnih izadevah je druga; finance se morajo deliti 1 med obema oblastima in tu naj se natančno odloči in ustanovi, kaj gre pri financah der-žavnemu, kaj pa deželnemu zboru. V tein obziru se nam zdi najmodrejši, da se vsi ■ indirektni ali nenaravni davki z vsem in brez izjeme odkažejo deržavni, vsi direktni ali naravni davki pa deželni vladi, — to se pa samo od sebe razume, ako bi deržavnih dohodkov bilo premalo, da se od posameznih dežel primerno doplača v deržavno denarnico.
Kar sc pa tiče tako imenovanih zakladnih
bi ne ako bi
se poveršni načerti za te reči narejali v 'Ideržavnem zboru za celo deržavo in se predlagali deželnim zborom, naj jih preudarjajo in si jih v mejah deržavnega na-čerta popravljajo po svoji volji in potrebi.
Pa pravijo nekteri, da se potem takem deržavna moč slabi in deržavi velika nevarnost navstane, ker se napravi več središnih težišč (Schvverpunkt), zmed kterili vleče vsako na svojo plat. 'Zgodovina pa le nasprotno uči; poglejmo na Francosko in Paris in lahko sprevidimo, kako nevarno je za dinastijo in ljudsko svobodo, če ima deržava ,le eno samo težišče. Tudi fizika uči, da
Ne bomo pa tukaj navajali vzrokov, zakaj da je ta deržava, ki je tako lepo cvesti začela, tako žalostno in hitro poginila.
Poginila je deržava serbska, ali narod serbski ni poginil. Ostal je, kakor narodi vedno prežive tudi najmočneje in najterd-neje deržave, dokler koli sami sebe ne zapuste! Krona serbska razbila se je na tisoč 'kosov; dragi njeni kameni so se razleteli na vse strani; s carjem poginila je tudi izbrana vojska; poginilo, pobegnilo ali poturčilo se je plemstvo; razrušilo se vse deržavno življenje pod težkimi udarci turško gorjače. Zgrabili so gospodarstvo serb-ske zemlje Turki — vse je poginilo, le narod serbski je ostal, ostala „raja“ turška, ostala lepa zemlja serbska z gorami in rekami, z gojzdi in poljanami. Nje s&me niso mogli silni turški konji s svojimi kopiti poteptati — vse drugo je poginilo, ostala je le serbska zemlja in na zemlji serbski ostal je tudi narod serbski!
Ali to, kar je ostalo, bilo je najbolje in najvažnejši. Ako jo deržava poginila, ostal je vendar narod in narodnost serbska, in ž njo ostalo je tudi vekovito pravo na neodvisnost narodno.
A bogme! česa niso počeli Turki, da ukončajo narodnost serbsko , da vničijo tudi najmanjšo senco samostojnosti serb-ske! —
Štiri dolga stoletja pokrivala je gosta tema narod serbski, bolj černa od noči same. Ves ta čas so pokončavali Turki, mamili in slepili z denarji in bogastvom, sekali glave nesrečnih Serbinov ali jih na kole obešali, da bi ukončali tudi spomin, da je šerbin bil kdaj sam svoj, in bolji, nego mu je njegov mučitelj.
Česa niso počeli Turki s Serbi ? Spominke njegove so ali ukončali ali zdrobljene v zemljo zasuli; samostane so požgali in raz-djali in ktere so pustili, morali so jim ti obstanek svoj z veliko zlatom plačevati; svetnikov ostanke celč so razmetali ati požgali; pepel sv. Sava je raznesel veter, in da bi kar nič ne ostalo, kar bi spominjalo Serba samostojnosti njegove , niso mu pustili ni tolažbe, da ima še kterega priprošnjika pred prestoljem božjim! Serbsko blago ali premoženje, serbske žene in hčere — nad vsemi temi so imeli Turki oblasti, da delajo ž njimi po volji svoji. Poderli so tudi vse šole in izobraženi serbski narod padel je v nevednost in sirovost; od tiskamic, kterih
telesa, ki imajo več težišč, stoje bolj terdno in stalno.
Naj veča prednost in zasluga federalistične sisteme je pa ta, daje ona le sama in edina pot, po kteri se morejo pripoznati in dajati vsem narodom enake pravice: Ravnoprav-nost vseh narodov je mogoča le v federativni Avstriji, kar kaže Palacky v svojem osmem in poslednjem sestavku.
Deržavni zbor.
Po vsem svetu se zdaj trobi, da je večina po svojem zadnjem sklepu o §. 13. neko silno veliko zmago nad ministerstvom zado-bila in da mora zdaj po njem biti. Mi nismo teh misli in menimo celo, da se pri vsem tem g. Šmerling dobro počuti in da jo maha svojo pot naprej, — kako dolgo, tega gotovo tudi on sam še ne bo vedel. Saj jo je tudi še pri vsaki zmagi, ki jo je zbornica dobila, tako zasukal, kakor da bi bilo ministerstvo zmagalo. Kdor pa zna tako delati, s takim ne opraviš dosti, stori kar hočeš. Konštatiramo pa radi, kakor smo že zadnjič tudi, da se zdajni večini, ki je poprej z ministerstvom hodila čez rov in kol, čez hrib in plan, res čedalje bolj vest zbuja in da je v nekakem oziru tudi po-boljšanja pričakovati. Ali zamujeno je zamujeno! Komur tedaj lepe besede in naukar-sko politiziranje čez vse velja, našel jih bode spet lep košek, da ga bo vesel. Ali za naše zadeve, za rane naše ni to pravo zdravilo; mi potrebujemo drugih, ki nam jih bo pa težko sedanji derž. zbor pripravil. Tedaj moramo v drugega vse upanje staviti! — Finančini odsek, ki ima P1 e n e r j e v predlog zastran prihodnjega posojila pretresati, je v drugi svoji seji sklenil, finančinerau ministru dovoliti 13 milijonov, da more z njimi kupone prihodnjega meseca in vse, kar je treba, plačati, druzih 100 mil. pa tako dolgo ne, dokler ne bo finančina postava za 1. 1865 in 1866 dogotovljena. Pri tej priložnosti so spet ministrom tople pravili in jdi navdušeno opominjali, naj vendar začnč bolje gospodariti, ker tako ne kaže nikamor, itd. Nam se to zdaj vse nekako prepozno dozdeva, ali naj bo! G. Skene pa vendar tedaj ni nobenega rešivnega predloga nasvetoval, ker mu je v pervi seji spodletelo. Takrat namreč je bil tri nasvete priporočil, ki so bili pa taki, da bi bil, ako bi jih bili sprejeli, moral prej ali slej boben zapeti. Toliko o tem odseku; kaj bo pa zbornica k tem nasvetom rekla, bomo pa že prihodnjič enkrat zvedeli. Zanašati se nam pa ni treba preveč! — Naš poslanec, g. T o m a n, je oni dan ministertsvo vprašal, kako je kaj ž Zemun-Reško želez-
veliko veči in bogatejši narodi tedaj niso toliko imeli, imamo dan danes samo sledi v starih cerkvenih knjigah, mesta pa, kjer so te tiskarne stale, ni nikjer zaznati; zginilo je popolnoma iz lica zemlje, da ga nihče ne more pokazati. Duhovstvo ponižalo se jim je tako, da je bilo le v zasmehovanje divjemu gospodarju; tužna raja pase je tolažila z upanjem v Bogfi, da jej bo spet prišla iz nebes ona slavna in rešivna Kristusova vera, ki ne bode služkinja drugim, nego bode sijala izmed druzih ver na zemljo z vekovito lučjo božjo. Kdor koli se je bil v serbskem narodu enmalo više povzdignil bodisi z bogastvom, lepoto , junaštvom, bistrim umom ali učenostjo—ta je poginil od Turka. Plemstvo serbsko, kar ga ni poginilo z narodom, bilo je ali iztrebljeno ali pa je popolnoma osiromašilo, vedno bojevaje se s Turci; ono pa, kar ga je ostalo, sprejelo je ali turško vero, ali zapustilo deželo ter šlo po svetu v madjarsko, nemško, italijansko službo.
Vse je poginilo, vse zapustilo Serbijo — ostal je narod sam!
(Konec pride).
nico? Prav je, da je to zadevo v misel vzel, da se kako ne zamota in vniči, — ali kaj gotovega bomo Se le slišali iz liervaškega zbora. —
Avstrijansko cesarstvo.
Dežele niže-avstrijanske.
UT« Dunaju dne 19. Maja. (Slovaška beseda. Dr. Štefan.) — 13. t. m. so tukajšnji Slovaki imeli slovensko besedo u spomin narodnega kongresa v Turečkem sv. Martinu leta 1861. Nočem tukaj na dolgo in široko ove besede popisovati, ktera je sicer v programu in izpeljavi skoz in skoz iz-verstna in sijajna bila, in pri kterej je bilo tudi mnogo Jugoslavjanov, vzlasti pa tukaj se učečih Šlovencov; omeniti čem samo vvodni govor, kteri se je od marsiktere strani čisto napak razumel. Tukajšnji list „Wanderer1' in po njem tudi „Narodne Novine“ pravita, daje g. T. J. Z a h e j v krasnem svojem govoru napadal „svoje ohole češke brate, kteri Slovake samo za vgodni materijal imajo/' pa temu ni taka. Tukaj vam podam, dragi čitatelji! omenjeni sestavek v originalu, da bode vsak spoznal, da govornik nima Cehov v mislih — pa čemu tudi — nego le Madjare; evo zastavek: Nebudeme už viacej podlim materialom a podnožou našich pisnycn spo-loubyvatelov. —
Ostali smo dolgo časa še po dokončanem mnogoverstnem programu skupaj in v lepej slogi smo se po polnoči, Slovaki in Slovenci se pobrativši, vsak na svoj dom podali.
Pa ker že ravno o Slovacih govorim, naj še tudi to omenim, da so tudi Slovaki na , Ogerskein presvitlemu svojemu cesarju in kralju svojo podložnost in zvestobo izrekli, ko je njih. c. k. veličanstvo v Buda-Peštu bilo, pa se ve da neosobno, kajti k temu ni bilo časa, ampak po telegramih, ktere so iz Banske Bistrice — Neu-Sohl — tamkaj lt slovesnosti narodnega kongresa zbrani slovaški pervaki grofu Creneville - tu poslali, da bi jih presvitlemu cesarju izročil. Njih veličanstvo je po istej poti se zahvalilo za ta odkritoserečni znak prave udanosti.
Vidi se iz tega jasno, t da se Slovaki zmi-raj bolj in bolj zbujajo in da se nikakor ne vjemajo z Madjari, kteri jih še zmiraj tlačijo in jim njih narodne pravice kratijo. Oj koliko pač so imeli in še imajo prestati uljudni Slovaki od oholih Madjarov! Pa še le štiri leta zbujeni slovaški narod se že tako čversto za svoje pravice poganja, kaj še le bode, ako bi vsi avstrijanski slovanski narodi v vzajemnej politiki svoje pravice zahtevali. O da bi, če že nismo v jeziku jednaki, saj bili v politiki!
Na zadnje še nekaj veselega. Njih c k. veličanstvo je blagovolilo poterditi našega verlega rojaka in profesorja na tukajšnem vseučelišču, gosp. Dr. Jež. Štefana, za rednega uda c. k. akademije znanosti.
Dežele notrajno-avstrijanske.
Is Celovca. (Veselica realčanov; — potres; — morivec Vale kov; — župan Jezernik; — dražba.) Kakor druga leta je tukajšna viša realka 21. t. m. tudi letos obhajala praznik patrona šolske mladine, sv. Alojzija. Zjutraj je bila pridiga, ktero jo imel g. dr. Nemec, profesor bogoslovja in za njo velika maša, ktero je pel stolni korar in viši šolski ogleda g. dr. Milar. Učenci pa so peli tako lepo in navdušeno, da se o njih petju po vsem mestu govori. Da bi le tudi prežlahtno seme božje besede, ktero je g. pridigar tako krepko in serčno govoril, rodilo obilno sadu v sercih ljube šolske mladine! — Popoldne pa je bila veselica na nekem homcu blizo Celovca. Ob treh so se vsi realčani zbrali zunaj mesta, mestna muzika je jela gosti in stopali so vsi v vojaškem redu. Ob štirih 80 bili na dotičnem mestu, ktero je bilo prav praznično in okusno napravljeno. Začele so je igre vsake baže, razlegale so se pesmi in, ko se začne mračiti, zažgal se je
— 187 —
umetalni ogenj. Ljudi se je zbralo sila veliko, in vse je bilo veselo in zadovoljno; ob desetih po roči smo bili vsi spet doma. — Proti */211 uri smo pa čutili, da se zemlja precej močno trese, okna in podobe na stenah so klepetale. —
Morivca nesrečnega g. predstojnika Vale-ka so neki za gotovo dobili; — ravno tisti je kterega so dolžili in že zapertega imeli. Njegova pajdašica, ktero so tudi prijeli, obstala je vse in menda so že našli nož in denar, ki gaje umorjenemu vkral. Zaporli so še nekega kajžarja, ki je menda tudi v to strašno hudodelstvo nekako zapleten. Tako piše „Draupošta" v dveh dopisih in skorej zvemo vse za gotovo. — Mestni župan, g. Jezernik, neki že dalj časa bolehen, je pretečeni torek mestnemu svetovavstvu pismeno naznanil, da se županijstvu odpove. Tedaj še niso mogli voliti ne podžupana ne magistratnega vodja.
V Vajtensfeidu v okraju Kerškem se bode zemlja, ki je na 2600 gld. Cenjena, zavolj dolžnih 39 gld. 37 kr. na dražbi prodala.
|)k Mcilt-Viiin pri IjjiiitlJtmi. 19. jun. V. (Slov. duh. „Triglav".) Da seje naše prosto ljudstvo začelo tudi že svojih narodnih pravic zavedati in se po izgledu ljubljanskega telovadskega društva „južnega sokola" vedno bolj in bolj izobražuje, teinu ti je, dragi čitatelj! najlepši dokaz naša vas, ali prav za prav naši vaščani. Cversti naši fantje so se v zavesti, da so Slovenci, popuštivši zadnji čas poprej navadne prepire in strastne pretepe surovih ljudi, vedno bolj in bolj začeli spodobno obnašati. Zbirajo se bolj prijazno skupej in zap oj 6 z velikim občutkom marsiktero narodno pesem pri zasluženi rodeči kapljici; le kakega doslužeuega vojaka boš Še slišal kako nespodobno v silno pokvarjeni nemščini zakrožiti in tako narodno čut žaliti. Ce po naključbi kak ljubljanski meščan v njihovo družbo zaide, spominja se gotovo še dolgo potem vesele zabave, ako le narodnega obnašanja ne graja, jim pravic ne krati in se s ptujo omiko ne baha. Naj da kdo kaj ta-cega poskusi, ne hotli bi mu svetovati pa tudi ne — v njegovi koži biti!
Vprašal pa bi zdaj kdo lahko, kdo je naše ljudi tako za narodno omiko in lepo vedenje pridobil? Temu koj odgovorimo, da gotovo ne leskovka, ki se je sicer tukaj pri nas dozdaj še tako pogostoma rabila, da ni verjetno, ako bi kdo to pripovedoval, — ampak neutrudljivo očetovsko prizadevanje našega fajmoštra , g. Blaža Potočnika, poduk g. kaplana Zupana, spodbada naših vsestransko izverstnih umetnikov, podobarja g. Tomca in slikarja (malarja) g. Wolf a, ki slovita zarad svojih mojsterskih izdelkov po vseh slovenskih pokrajinah, in naposled izgled društva „južnega sokola". Ako bi bil ti, dragi bravec! vidci lepe „maje", postavljene pred sv rešnjim telesom s krasnimi izjemno narodnimi napravili; če bi bil potem tudi videl našega prevzvišene-ga gospoda vladika, ki so nas včerajšnjo nedeljo, na dan letnega blagoslovljenja, s svojo nazočostjo razveselili in pri pridigi na leči izrekli, da so s tukajšnjo faro v celej škofiji najbolj zadovoljni, zavidal bi bil nas gotovo. Ali ni res to prelepa pohvala? Povedati ti pa moramo še tudi to, da imenovana naša gospoda duhovnika vedno tudi le slovensko besedo rabita, tudi tedaj, ke-dar se s kakim meščanom pogovarjata. To je lepo, slava jima! Naj bi si to dobro zapomnili tudi drugi duhovniki na Kranjskem, izmed kterih jih še vedno veliko rado v tuji nemščini kremljd, akoravno so sicer vneti Slovenci, kar se pa po naših mislih ne vjema prav! Ni še dosti ne, da narodu vse dobro želimo, timveč kažimo mu djan-' s k o, da smo Slovenci, in ne sramujmo se domače besede, kakor — nemški „Triglav", ki bo menda kmalo — zaspal. Nemci ga sovražijo, nemškutarji pa preborno podpirajo! On pa je velike pomoči, čeravno ne-
vreden, vendar silno silno potreben. Šteje sicer 30 znanih podpornikov, pa ti so ga menda tudi že siti, kajti že pervo četert leta so zanj po 16 gld. doplačevali. Zatorej je res verjetno, da so njegovi patroni g. Radiča, vrednika Triglavovega že „Laibache-rici" ponudili, pa ga menda ni hotla sprejeti. Čudno! saj je g. Radič že na ller-vaškem pokazal, da zna svoj plajšč tako sukati kakor se „dispositionsfondu" dopada in „Triglav" sam je že skorej tak, kakor da bi se tudi poganjal za kako mestice med izvoljenimi dunajskega „dispositionsfonda". Sirota „Triglav" je že tako boječ in plašen, da se je zadnji čas jel tudi že priprostega kovača bati, — da! celo pred samimi pe-smami že cepeta. Morebiti da od samega strahu skorej zamerje. Mi ga bomo prav lahko pogrešali ter mu še na grobu eno zapeli !
■z Gorice. §.—Od vseh strani mile Slovenije donaša „Slovenec" več dopisov, kakor iz naše Gorice. Pa ne mislite, ua pri nas slovenski duh spi še staro nesramno spanje. Naka! slovenski duh živi in se kaže prav veselo in lepo. Temu je priča, kaf se je v izrednem občnem zboru kmetijske naše družbe godilo. „Favettinci" — tako pravimo zdaj prenapetim Italijanom — napeli so vse žile, da bi pokončali edini naš slovenski list v Gorici — verlega „Umnega gospedarja." Da pa ne mislite, da sem strune prenapel in kaj pristavil, navajam do besede to, kar „Umni gospodar" sam o tej zadevi piše. On pravi: „Na to se začne brati preudarek za 1. 1865. Pri znesku „dohodki od družbinih časnikov" („Alti e memorio" in „Umn. Gosp.") napovč družnik Karol Favetti (municip. tajnik), da se je namenil, kadar pridejo dotični stroški na vrsto, zastran časnikov nekaj sprožiti. Nar veči izdavek družbin, pravi, so tiskarni stroški za lista (jemlje oba lista skupaj; sicer pa družba za „Umnega Gosp." ne le nič ne plačuje, temuč ima še dobiček od njega;) kaže s prav primernimi izgledi, kako bi se dalo kaj prihraniti in nasvetuje, kar se oblike (forme) in izdajanja listov tiče, da naj bi se v zboru zastran tega nič ne sklepalo, ampak izvolil naj bi se poseben odsek, kteremu naj bi se ta reč v posvčt izročila. Potem je prestopil na zapopadek listov. Laški, pravi, se sploh pravil (Statutov) drži; slovenski pa da prestopa njih meje, da prinaša tudi raznotere in cel6 po-litiške novice; to pa da ne gre; list da je družbin, da se v imenu družbinem izdaja in da družba nima pravice se z druzimi, kot s kmetijskimi in obrtnijskimi rečmi pečati; vmes pa našteva vse sostavke in vesti poslednjega lista „U. G." in mu marsikaj očita ter kaže, v kakšne zadrege in nepri-ličnosti da družba lahko zabrede, če bo „Gospodarju" pripuščeno, še na dalje nekmetijske vesti prinašati; na zadnje poda (2.) nasvet, da naj bi se po sih mal oba lista družbinih pravil držala. Tu se vname živa debata, ki je skorej dve uri trpela. Vrtela se je pa ne toliko krog predlogov samih na sebi, kot okoli tistih ugovorov zoper „Gospodarjevega" „novičarja" in sploh okrog tistih razlogov (vzrokov), s kte-rimi je F. 2. svoj nasvet podpiral, z eno besedo: tolklo se je le bolj po sedlu, kakor po konji. Favetti-a je podpiral dr. Pajer (advokat, deželni odbornik, mestni starešina) in nekoliko dr. Jona (adv., mestni starešina) za „Gospodarja" so se poganjali: vrednik, dr. Tonkli, in dr. Doliak (advokat., bivši mestni župan, deželni odbornik, odborn. kmet. družbe;) predsednik in tajnik sta razlagala, kar je bilo v „Gospodarjevih" zadevah treba. Na laški strani je merilo vse na to, da bi se „Gospodarju" n o vičar, kakor nepreličen in celč nevaren dodatek, odstrigel, na slovenski strani se je trdilo, da vrednik ima vsled sklepov občnega zbora tominskega 1. 1863 pravico raznotere novice prinašati in da sklepi občnih zborov veljajo kakor pravila. Slovenci smo dobro vedeli,
kam da pri Lahih pes taco moli, oni pa tudi, zakaj da se mi tako trdovratno na novinarja opiramo. O tistih vestili pa, ki so bile pravi vzrok nasvetov, ni nihče besedice zinil. Debata je bila do konca mirna in spodobna, tudi prvi Favetti-ov nasvet je bil enoglasno sprejet; izvoljeni so v odsek za posvetovanje zastran prihranjenja stroškov: Predsednik Claricini, Favetti, Marušič, dr. Pajer, Streinz. Ali, ko je imel priti drugi nasvet na glasovanje, je nastal zastran zloženja (formuMnja) tega predloga in zastran' družili formalnosti tak vihar, da je bil predsednik prisiljen zbor razpustiti. Kaj pa da se je pred sklepom godilo, kak6 in
0	čem da smo se prepirali, se ne upa „Gosp.11 povedati, dokler nima pred očmi uradnega zapisnika, ki se ima pa še le v seji gl. odbora poprej potrditi 11 — Po tem torej se ve da »Favettmci11 škripljejo, — Slovenci pa slavo pojo krepkim svojim zagovornikom: Živili! Imam še več pisati, po danes meni časa, vam pa gotovo prostora primanjkuje, zatorej prihodnjič.
Dežele trojedme kraljevine.
Iz Kadra. ?? (Neka pravda) — Tudi Vaš majhni „Slovenec11 je prijateljsko omenjal nas Slavjanov v Dalmaciji in pravil, kaka se nam, ki nas je več kot 400.000, godi v primeri z Italijani, kterih je komaj 16.000. Mi nočemo in ne tirjamo ničesar, kar nam ne gre po volji našega presvitlega cesarja in deržavnih postav. Doma hočemo imeti svoj narodni jezik in zvezo z brati hervaškimi. Zavoljo teh lojalnih in pravičnih želj koliko nesreče se je že zgodilo! Ravno 31. maia je stalo spet 27 oseb pred sodnijskim stolom. Obtoženi so bili vsi, da so 3e po sili zoperstavljali postavnim oblastim, in jim še škode napravili. Slišalo se je celo, da se zastran nekterih zatožencev tožba še suče okoli žaljenja Nj. Veličanstva, kar ni mala reč pri pas Slavjanili. Raznesel se je bil tudi glas, da je v to pravdo zapleten naš slavni rodoljub in mučenec, deželni poslanec g. P a v 1 i n o v i č, kterega je tudi „Slovenec” pred nedavnim omenjal. Ta gospod je fajmošter tiste ^asi, iz ktere so večidel vsi ti obtoženci. Nekteri izmed njih so sedeli v zaporu 2, drugi 4 mesece, eni še celo pol leta. Ju zdaj so bili vsi za nedolžne spoznani! Se ve, da je vse ljudstvo veselo te sodbe, zraven pa tudi omiluje sirote, ki so toliko časa po nedolžnem sedeli na svojo in svojih družin veliko škodo, žalost in sramoto. Pa ni le ta edina pravda se tako končala. Že bo nekaj mesecev, kar je bil v Spletu tudi spuščen duhovnik
1	kopi j an ec, ki je cele štiri mesece v ječi sedel, preden je bila sodba končana in pri obravnavi je bil za nedolžnega spoznan. Avstrija slovi od nekedaj zavoljo svojega pravičnega sodništva. G. minister Hein naj gleda, da Avstrija ne pride ob svoje slavno ime!
Dežele korone češke.
Benin. (Narodna r avnop r a v n o s t.) Slavjanski prebivalci bernskega okroga so pri viši sodniji vložili prošnjo, naj sc č. k. notarji v svojih spisih bolj deržijo narodne ravnopravnosti in češkim Stranam narejajo spise v češkem jeziku. Prošnja sc je rešila tako, da je bilo notarjem zaukazano, naj se posebno pri obravnovanju zapuščin za mert-vimi natanko deržč postav, ki veljajo zastran jezika c. k. uradnikom. Po teh postavah tedaj morajo vsi spisi pisani biti v tem jeziku, kterega dotične stranke razumejo. — Jasno je torej, da morajo notarji češkim Stranam dajati češke spise Zakaj bi pa ini Slovenci imeli dobivati spise v jeziku, kterega ne zastopimo. Ali mar nam ne veljajo tiste postave? — Tudi naši slavjanski bratje na Moravskem so sprejemali vsa svoja pisma v nemškem jeziku; — dobili pa so svojo pravico, kar nas serčno veseli; v sercih naših pa se oživlja pravična želja, naj bi skorej tako srečni bili tudi mi
— 188 —
Slovenci: Enake dolžnosti — enake pravice! Slovenci terkajte, kakor so Moravani, in pravična naša vlada bode tudi vam od-perla! —
Ptuje dežele.
Bavarska.
V deržavnem zboru je ni davno vlada predložila, naj sklene, da se gospodom faj-moštrom letna plača na 800 gld. poviša, da imajo toliko, kolikor protestantovski pastorji. Zbornica je po kratkem razgovoru ta predlog odobrila. — Zopet ponavljamo pri tej priložnosti željo, naj bi se tudi pri nas to zgoditi moglo, ker potreba je zares velika, naj ugovarja kdo kar hoče in tolaži , kar more. Zlo, ki čedalje veče prihaja, se pač tako odpravilo ne bo. Tudi v tej zade vi velja znani pregovor, da — sila kola lomi!
Angleška.
Zdajni parlament ali d< ržavni zbor se bliža k svojemu koncu. Za prihodnjega se volijo novi poslanci. Popuščajo pa tudi neki žč zelč moči starega Parna (Palrnerstona), nekdajnega silovitega lorda - ministra , „goreča glavnja11 imenovanega, ki se je svoje dni tako rad v zunanje zadeve vtikal in ni nikogar pri miru pustil, razun če je služil angleški „kramarski11 politiki. Slavjanom na Turškem se po vsaki ceni kaže bolja pri-hodnjost, posebno ker prihajajo na dan drugi možaki z drugimi mislimi, ki so blago-voljnejše dozdaj zatiranim narodom. Dozdaj-ni dve dobro znani stranki (Whigs in Torys) čedalje bolj osamevate, in govori se, da bode v prihodnjih volitvah nova — tergovska — stranka najberže zmagala in deržavno kermilo v roke dobila. Bog daj! Velika „Times11 ni dobra novemu kat. nadškofu, g. Manni n gu, češ, ker je spreobernjenec in nekako preoster — za Angleže!
Amerika.
Johnsonava amnestija, ki obstoji iz 14 toček, ni kaj posebno milosti polna, ker ne velja vsem višim civilnim in vojaškim uradnikom, pa tudi takim jugoveem ne, ki imajo več kot 20.000 tolarjev premoženja, razun če je sami prosijo. Zato se pa tudi ustmeno in pismeno dobro zdeluje in graja, kakšen trinog in kcrvopivec jc pervosednik Johnson. Da se jugovskim velikašem moč odvzame in punt zatre, kdo bo še tajil, da ni treba strun enmalo bolj napeti in ostremu biti, kjer je ostrosti potreba? Da bi bili pa zdaj amerikanski deržavniki kar naenkrat kervižejni trinogi postali in jo kar brez glave tjo v en dan naprej mahali, zlasti ker je še sloviti Seward minister, tega ne verjamemo. Premisliti nam je pa tudi nekoliko potreba, kako in kdaj se v Evropi amnestije delijo. — J. Davis bo neki še le jeseni pred sodbo postavljen. Zdaj menda ni več vklenjen. — 4letna strašna vojska je požerla 2500 milijonov tolarjev, po našem denarju 5 milijard gold. (= 5000,000.000 gld.) ljudi pa 250.000. Ves deržavni dolg mislijo zdaj s prostovoljnimi podpisi že v enem lotu splačati. Tako znajo Amerikanci!
Razne novice.
* V Celovcu biva s svojo družino g. Eduard Fischer žl. Wildensee. Nekdaj je bil svetovavec pri deželnem poglavarstvu na Koroškem in je imel veliko veljavnosti in moči. Pa Bachova sistema je padla in ž njo tudi njeni podporniki in prijatli Tako je tudi imenovani gospod padel in živi v „disponibiliteti11 prav tiho v Celovcu. Pa zvedeli smo, da je žl. Wildensee spet dobil svojo službo in da pride za okrajnega predstojnika v Ptuj. Gospod zna prav dobro slovenski, prebira rad slovenske časnike in kremlja pogostoraa po slovenski; — gosp. Dežman pa mu je ideja! ali uzor pravega slovenskega rodoljuba!
*	G. A. Prašnikar, iz Kamnika na Kranjskem domd, je od vlade dobil privo-Henje, da načerta ali trasira železnico iz Ljubljane do Belaka, in da jo potem tudi zidati sme, če bi je posestniki južne železnice, vki imajo prednost, zidati ne hotli. —
*	Župani obdarovanih notranjskih sosesk so poslali na nasvet deželnega kranjskega poglavarja presvitl. cesarju zahvalno pismo v slovenskem jeziku. To je lepo! —
*	Mariborski dopisnik v „Danico11 piše novemu g. ravnatelju in katehetu normalnih šol v premislile tole: „Jako želeti je, da si pred i sim dobro pregleda učence, ali ne bi bilo sila potrebno, da se terdo slovenskim otrokom, kterih je precej veliko, ker-šanski nauk razlaga po slovensko, česar dozdaj ni bilo (Žalostno!) Mnogo kmečkih staršev pošilja svoje otroke že s početka v glavno mestno šolo, da se bolje nemščine naučijo. Dokler tedaj taki otroci nemškega dobro ne umejo, naj se jim vendar katekizem razlaga v maternem jeziku, saj ni kate-ketiški poduk zato, da bi jezikoslovje pospeševal. če bo, kakor je upati, katehet ob enem ravnatelj, ne bo treba zavolj te premembe velike diplomatiške razprave. Mi tudi mislimo, da ne, — samo da bi le hotli! Oh, kaj morajo še ubogi Slovenci pri vsi zagotovljeni enakopravnosti in ustavnosti prositi! Serce mora rodoljubu žalosti pokati, če vse to vestno in natanko premišljuje!
*	V Lutomeriški škofiji na Češkem se bode zdaj nov škof izvolil. Verni sploh si želć tacega višega pastirja, ki bi oba jezika, nemškega in ^češkega, dobro govoriti znal, kajti veliko Čehov v tej škofiji prebiva, ki bi se radi s svojim škofom v svojem doinaj5em jeziku pogovarjali. Ali bodo neki uslišani? Že rajni škof Avg. Jernej Hille so to potrebo spoznali in se priletni že češkega jezika naučili, da so mogli vsem svojim velikim dolžnostim zadostovati. Ali ni to posnemanja vreden izgled! —
*	V mestu Limi v južni Ameriki je pred kratkim umeri bankir Pedro C an d o m. o, ki so ga sploh imenovali „bankirskegakneza.* Zapustil je 400 milijonov premoženja. Letni obresti po 5% znajdi so 20 milijonov, od kterih spada na dan okoli 50.000. gld., na uro pa 2200 gld. To je silno veliko premoženje ! Po pravici jo tedaj zaslužil primek: „bankirski knez.11 —
*	Nek bogat župan na zgornje-avstrijan-skem, z imenom Matija An tal er, je ni davno svoje ženitovanje obhajal. Kaj imenitno, veselo in živo je bilo. Razun sorodnikov od ženina in neveste povabljeni so bili tudi vsi srenjčani. Zaklalo se je 48 volov, 76 prešičev in ovac, in 67 telet, vina in ola pa pripravilo 100 veder. Gostija je terpela 3 dni in lahko je misliti, da jo bilo vse Židane volje Od tacega ženitovanja se pač že davno ni slišalo! Bog ve, ali je pa tudi res vso tako bilo?!
*	Komej je potihnilo enmalo od sibirske kuge, došla nam je že spet žalostna novica, da je v Meki v Arabiji, kjer je zdaj veliko mohamedanskih romarjev zbranih, strašna kolera nastala. Bog jo obvaruj v naše južne kraje.
* Nek časnik piše iz Bukovine, da tam dobiva glavni učitelj plače na dan 57 kr., pomočni pa 19—20 kr. Delavci pa dobivajo dnine 70 kr. To je revščina, da se Bogu usmili! —
Duhovske zadeve.
Ljubljanska škof.: Umeri je g. Matija P f e i f e r, faj. na Raki. R. I. P.!
Lavantinska škof.: Za fajmoštra pri D. Mariji na Rušah je izvoljen Sevniški fajmošter g. Franc Fohn.
Danajska borsa 23. junija 1865.
I860 derž. posoj Bankine akcije Kreditne ,, London Novi zlati . Srebro
. 89.40 799 176 . 109.65 .	5.20
. 107.76
Izdatelj in odgovorni vrednik: J. E. Božič. — Natisnil Eerd. žl. Kleinmayr pod odgovornim vodstvom E. Bort,schinger-j a.