Oblak veličastno svital spiistil z višav se do tal, Iz zemeljne vzel jo globeli, 71 nesel jo gori v nebo, n angeljski kori pred njo Hreradostne pesmi so peli. ® luh je nebeško sladak 1 apolnil vesoljnosti zrak, ^es svet je veselja se tajal; sklanjale zvezde so njej tona se in sonce, gospé, proti ji Sin je prihajal. In Oče — ko sonce svital Ji venec na glavo je djal, Dal v roko ji žezlo bliščeče, Podelil nadangeljsko čast, Podaril ji moč in oblast, Ki ni za njegovo je veče. In djal je nebeški vladar: „Povsodi sem jaz gospodar, Povsod bodi ti gospodinja ; Jaz oče sem svojih stvari, In mati, to bodi jim ti !“ — Veselja se solza ji vtrinja. ^ ukal je ranikih zbor, 0 ^stčpala v rajski je dvor, p a ženina strani, Duha, Zdravljena, naša gospa!" — In šla je k Očetu devica. ^ kraljestvo nebeško kraljica : O bodi zahvaljen, Gospod ! Ki nas ne pozabljaš sirot; Dal oče si mater nam ljubo. O mati Marija, gospa, Ki vsmilj enega si serca, Ne pusti nas pasti v pogubo ! n — 226 — Odpustki, zlasti tretjega reda. II. Kako se morejo dobivati odpustki ? Da se dobi bodisi popolnoma, bodisi nepopolnoma odpustek k temu je troje potrebno, namreč namen, stan posvečujoče mi' losti božje in natančno opravljanje za to odločenih dobrih del. 1. Najprej se mora torej imeti namen, da se hoče odpustek dobiti. Ni pa treba tega namena ravno takrat narejati, kadar se opravljajo predpisane dobre dela; zadostuje, da se od konca obudi, ker velja pred Bogom, koliker časa terpi opravljanje dobrih del. To je važno zlasti glede mnogih nepopolnoma odpustkov, ker bi bilo skoraj nemogoče pred vsakim dobrim delom po* sebej delati namen, da se hoče dobiti odpustek, ki je ž njim skl*' njen. Sveti Leonard iz Porto-Mavricija svetuje zato, da naj obudimo vsaki dan pri jutranji molitvi namen, da hočemo dobiti vse odpustke, ki so podeljeni raznim pobožnim vajam in dobrim delam, katere bomo čez dan opravili. 2. Druga potreba je stan posvečujoče milosti božje, to je, duša mora biti prosta vsaj smertnega greha. Zakaj, dokler je duša obtežena se smertnim grehom, ji ne odpusti Bog večne, tolikanj manj časne kazni; ona je le mertev ud svete cerkve, in se ne more vdeležiti duhovnih dobrot, ki izvirajo zasluženja Kristusovega, preblažene device Marije, matere božje, i» drugih svetnikov. Kaker pa ne more nihče dobiti odpustka v stanu smertnega greha, tako se ne more vdeležiti popolnoma odpustka, ako ima tudi le en sam odpustljiv greh na svoji vesti. In več! ako imaš tudi najmanjše prostovoljno nagnjenje na kaj gre®' nega v svojem sercu, ne moreš dobiti popolnoma odpustka. Na' posled, ako hočeš dobiti popolnoma odpustek, moraš imeti ne samo resnično in terdno voljo, Boga nigdar več ne žaliti, tudi z najmanjšim grehom ne, ampak tudi terden sklep in resnično volj» moraš imeti, da hočeš prinašati vreden sad pokore. Jasno je torej, da odpustki ne odpravljajo in ne zatiraj» pokore, ampak jo le še pospešujejo. Zato tudi cerkev dotičnii» razpisom navadno pristavlja, da podeljuje odpustek „resničn» spokornim in skesanim." Iz tega pa tudi vidimo, da»' tako lahko, popolnoma odpustek dobiti, ravno ker mnogim manjk» pravega skesanega in spokornega duha. Ali, če je to težavn»> — 227 — fender ni nemogoče. Saj Bog ne tirja več, kaker premoremo ; njegova milost nam bo olajšala vse. Tudi smemo upati, če popolnega odpustka ne dobimo vselej v vsej njegovi popolnosti, dobimo pa vsaj nepopolnega, in tega v toliko obilniši meri, koliker bolj goreče smo opravili naložene dobre dela. 3. Razen namena in stanu milosti božje je treba, da se dobi odpustek, vse natanko dopolniti, kar je za vsaki odpustek odločeno in naloženo. Tukaj moramo najprej opomniti, da se more tistih odpustkov, ki so podeljeni kateri bratovščini, le tisti vdeleževati, kateri je res v bratovščini. V bratovščini pa je, gdor se je dal vpisati sam in si°er tam, kjer je bratovščina po cerkvenih postavah vstanovljena. I Gdor je le pisal tje, ali drugim naročil, naj ga dajo vpisati, tiste-Sa vpisanje ni veljavno. Tako je določila že 28. malega travna sveta cerkvena skupščina, ki je postavljena čez bratovščine k* svete relikvije ; ker je bilo pa v nekaterih,- zlasti v novejšem času vpeljauih, bratovščinah v navado prišlo tudi nepričujoče vpi-s°va,ti, zato so sveti oče Leon XIII. 13. malega travna 1878 polovili to določbo ; vender tako, da so poveljavnostili vpise, ki so Se pred naznanjenim dnem nepostavno zgodili. Od tedaj nadalje Pa je torej le tisti resnično vpisan v bratovščino, kateri se je o-8ebno dal vpisati in sicer tam, kjer imajo zato postavno oblast ; Samo tisti more potemtakem tudi odpustkov dotične bratovščine se vdeleževati. Nadalje imamo nekoliko povedati o nekaterih dobrih de-kb, ki se navadno nalagajo, da se dobi popolnoma odpustek. Te ^°bre dela so, da se prejmeta zakramenta svete pokore in Presvetega rešnega telesa, da se obišče katera cer-Sev in da se moli za odpustek po namenu svetega °četa papeža. Morejo se sicer, kaker nepopolnoma, tako tudi ^okateri popolnoma odpustki dobiti, da je človek le v stanu milo-božje, brez izpovedi in svetega obhajila — taki so zlasti od-Pustki svetega križevega pota — ali navadno je vender izpoved' 11 sveto obhajilo potrebno v ta namen. Izpoved pa se sme opraviti, in tudi sveto obhajilo prejeti že dan pred praznikom/če..je odpustek tako podeljen, da se more ^ddsati od večernic pred tistim dnem,) za katerega prav za prav Ve^a- Pomniti je pa, da mora tisti, ki hoče dobiti popolnoma od-P^stek, za katerega je predpisana izpoved, izpovedati se, če si Hi nobenega smertnega greha ni svesti. — 228,— Tender pa je glede izpovedi in svetega obhajila sveta cerkev tako polajšanje dala, da morejo tisti, ki imajo navado vsaki tjeden vsaj enkrat se izpovedovati, se samo to izpovedjo dobiti vse popolnoma odpustke, ki so podeljeni mej tjednom, le odpustka svetega leta ne. — Enkrat na tjeden se izpovedovati pa se ne pravi, da se mora to ravno vsaki sedmi dan storiti. Lahko se izpoveš v ponedeljek pervega in na priliko v soboto prihodnjega tjedna, ki je trinajsti dan po zadnji izpovedi, in vender moreš vse za mej tem časom podeljene popolnoma in nepopolnoma odpustke dobiti. Tudi se morejo pridobiti z enim svetim obhajilom vsi odpustki, ki so podeljeni za tisti dan, samo, da se morajo posebej opraviti druge za to naložene dela. — Z velikonočnim svetim obhajilom pa se more ob enem zadostiti cerkveni zapovedi, ki veli kri-8tijanu o velikonočnem času sveto resno telo prejeti, in zraven tudi popolnoma odpustek dobiti, razen odpustka svetega leta. -— Če je popolnoma Odpustek na kako cerkev navezan, ni treba ravno tam svetega obhajila prejemati, če ni to razločno tirjano, ampak samo obiskati je treba cerkev in moliti notri. — Gdor je dolgo časa bolan, in tudi tisti, ki so iz kakega drugega vzroka dom* zaderžani, dobijo vse odpustke, če se skesano izpovejo in dom» opravijo molitev za odpustke po namenu svetega očeta papeža; namesti svetega obhajila — če ga ne morejo dama prejeti — 1° cerkvenega obiskovanja pa jim naloži izpovednik kako drugo dobro delo. Cerkve moreš obiskovati tudi že preden prejmeš svete zakramente, ali na dan odpustka, ali pa, ako ni naravnost druga# odločeno, tudi že prej ta dan, počenši od večernic. Čas večerni® pa je poleti mej tretjo in četerto uro, po zimi pa kmalu po dveh popoldne. V postnem času, to je, od sobote fred pervo postno nedeljo do velike sobote, pa je čas večernic že pred poldnem-Konec odpustkov je navadno ob sončnem zahodu, ki je umeti, k® se že mrači. Ako se hoče gdo na en dan več popolnih odpustkov vdel®' žiti s cerkvenim obiskovanjom, mora za vsakega posebej v cerk£T iti in tam moliti. Cerkev, katera se obiskuje, da se dobi odpustek, more hib ali družbinska, bratovska, ali župna cerkev, ali pa sploh očita® cerkev ali kapela. Očitna cerkev ali kapela se imenuje tista, kjef se sme maševati, in kamer je vhod očiten s ceste, da more vsaki vanjo. Samostanske kapele, zlasti ženskih samostanov, semeni®# — 229,— bolnišnic, kaznovalnic, ječ, odgojevališč i. t. d., te so le takrat „o-čitne kapele“, če sme vsaki zahajati notri. Moliti v namen svetega očeta se pravi: moliti za razširjanje svete vere, za povišanje svete katoliške cerkve, za spreobernjenje grešnikov, za zatertje krivih ver, za mir in edinost mej kerščan-8kimi vladarji. Ni pa ravno neobhodno potrebno fse te namene posebej in določno storiti; zadosti je, da se moli v namen svetega očeta papeža. Tudi ni navadno določeno, koliko se mora moliti. Pet do 8edem očenašev moliti, to je le pobožna navada vernikov, akorav-B° učijo bogoslovci, da tudi krajši molitev zadostuje. Tender se Be more pridobiti odpustka s tako molitvijo, katero se mora po 8v°ji dolžnosti opravljati. Tako ne more odpustka dobiti z molitvi0 duhovnih dnevnih ur, gdor jih mora moliti bodisi kot redov-B*k ali duhovnik. Moliti pa se mora ustno, ne samo v sercu ali v mislih, tudi Be velja, ako se samo z očmi bere iz bukev ; morajo se molitve v resnici izgovarjati z jezikom in z ustnicami ; samo gluhonemi Korejo dobiti odpustek, da le serce k Bogu povzdigujejo. Moliti 8e more pa tudi vkup z drugimi, in tedaj ni treba, da bi vsi tudi B8tno molili. Če se moli sveti rožni venec, dobijo vsi pričujoči °dpustek, da le eden v rokah derži paternoster in na njem jagode Pobira, ko se moli. Ako so kake posebne molitve z odpustki obdarovane, opravijo se lahko v katerem koli jeziku, samo da so prav prestavljene da je prestava od škofa poterjena. Če ni odločena kakova cerkev, da bi se tam morala opraviti Plitev za kak poseben odpustek, sme se opraviti, kjer si koli bodi. Pisma našega sv. očeta Frančiška. IX. Provincijaloni reda manjših bratov. T Kristusu ljubljenim bratom provincij alnim Ministrom reda manjših bratov. V vašem vladanju, bratje ministri, prosim vas dvojega: per-da ne glejte na osebe, drugič, da ne vkazujte lahko pod sve-u Pokorščino, zakaj to se pravi hitro meč iz nožnic izdirati, kar 86 sme goditi, kaker le po zrelem prevdarku in ob imenitni — 230 — priliki. Bodite v zapovedovanju zmerni, z grešniki vsmiljeni, Y prizanašanju radovoljni, v jedi zderžni, v obleki vbogi, v govorjenju pohlevni, Bogu in svojim dolžnostim zvesti. Iz svojih del besede in zapovedi jemljite, ako hočete, da bodo podložni iz vaših besed posnemali, kaj imajo delati, in da, kar vi z ustmi zapovedujete, oni v djauju doveršijo. Zdravi v Gospodu! X. Generalnemu kapiteljnu. Častitim in preljubim bratom vsem brat Frančišek v Kristusu pozdravijo nje. Keder slišite imenovati ime božje, počastite ga sè strahom in spoštovanjem priklonjeni do tal. Zato vas jo poslal Bog p° celem svetu, da z besedo in djanjem spričevanje dajete njegove®11 glasu in dopoveste vsem, da ni drugega Boga razen njega. V rednem življenju in v sveti pokorščini bodite stanovitni, in kar ste ®u obljubili z dobrim sklepom, izpolnjujte v vseh rečeh. Prosim, 1®' ker koli morem, generalnega ministra, naj skerbi, da se bo vodilo po vsem natanko deržalo. In duhovniki naj opravljajo duhova6 ure s pobožnostjo pred Bogom, ne glede na vbranost glasu, tem® na soglasje duha. In pozdravljeni v Gospodu! XI. Generalnemu kapiteljnu. Častitim in preljubim generalnemu ministru111 drugim bratom reda manjših brat Frančišek v Kr1' stusu pozdravljenje. Ker tisti, ki je iz Boga, posluša besedo božjo, zato mora®0 mi, predragi bratje, ki smo odločeni duhovnim božjim službam, a® le samo poslušati in delati, kar Bog govori, ampak, da se nam v' tisne visokost našega stvarnika in njemu naša podložnost, varoval tudi svete posode in druge za božjo službo namenjene reči, v k®' terJh so njegove svete besede. Zato opominjam vse svoje brate in v Kristusu poterjujem, da naj častijo, kaker le morejo, sv®c besede, kjerkoli jih najdejo zapisane, in kar nje tiče, ako niso d® bro spravljene, ali bi ležale na kakem nespodobnem kraju raztpa sene, naj jih pobero in spravijo, da počaste v besedah Gospod®) ki je govoril. Mnogo reči se namreč posvečuje z božjimi besed®' — 231,— in z močjo besed Kristusovih se naveja zakrameut svetega rcš-nega telesa. Izpovedujem se razen tega vseh svojih grehov Bogu Očetu 'n Sinu in svetemu Duhu, in blaženi Mariji vselej devici, iu vsem letnikom v nebesih in na zemlji, in generalnemu ministru tega našega reda, ko častitljivemu gospodu svojemu, in vsem mašnikom Našega reda in vsem drugim bratom mojim blagoslovljenim. Mno-£0 sem grešil, po svoji veliki krivici, posebno ker vodila, katero 8em Gospodu obljubil, nisem/deržal, tudi nisem opravljal duhovnih llri kaker vodilo zapoveduje, ali iz zanikeruosti, ali zavoljo bolehati, ali ker sem neveden in priprost. Zato prosim po vsem, kolikor morem, generalnega ministra, Mojega gospoda, naj skerbi, da bodo po vodilu živeli vsi, iu duhovniki naj molijo duhovne ure s pobožnostjo pred Bogom, da bo-h° mogli po resničnosti svojega duha dopasti Bogu, ne s pristnostjo svojega glasu ušes božati ljudem, in ne glede na branost glasu, temuč na soglasje duha, da se bo glas vjemal z duhom, duh pa vjemal z Bogom. Jaz namreč obljubljam, se bom terdno deržal tega, kaker mi bo dal Bog svojo milost; 'n to bom izročil bratom, ki so pri meni, da naj izpolnjujejo v duhovnih molitvah in v ostalih drugih naredbah. Kateri koli pa hmej bratov ne bi hoteli tega izpolnjevati, nimam jih za katoličani niti za svoje brate; tudi videti jih nočem niti govoriti, dokler 86 11 e izpokore. Ravno to pravim o vseh drugih, ki se okoli letijo in ne marajo za poredek, kaker jim ga vodilo nalaga; za-■i Gospod naš Jezus Kristus je dal svoje življenje, da ne izgubi Pokorščine do presvetega Očeta. Jaz brat Frančišek, lagoden človek in nevredna stvar Go-8P°da Boga, velevam po Gospodu Jezusu Kristusu generalnemu *JhuÌ8tru celega našega reda, in vsem generalnim ministrom, ki bo-0 z& njim, in ostalim kustosom in gvardijanom, ki so in ki bo-d°> da naj imajo to zapisano, izpolnjujejo in skerbno hranijo. In P° jih prosim, naj gledajo, da se bo skerbno hranilo in še bolj Mdno izpolnjevalo, kar je notri zapisano. In po dopadljivosti V8egarnogočnega Boga zdaj, vselej, dokler bo ta svet stal, blago-°v‘jeni vi od Gospoda, ki boste tako ravnali, in na veke bodi °8Pod z vami. Amen. — 232,— Povesti iz življenja sv. Frančiška in nj ego vili svetili tovarišev. 34. poglavje. Sv. Ludovik, francoski kralj, pride v romarski obleki v Perudžo obiskat brata Egidija. Sv. Ludovik, francoski kralj, je šel kaker romar po svetu, da hi obiskal svete kraje. Ko je slišal, v kako velikem sluhu svetosti je brat Egidij, eden izmej pervih tovarišev sv. Frančiška, sklene za terdno tudi njega osebno obiskati. Šel je tedaj v Perudžo, kjer je brat Egidij takrat živel. Prišel je kaker nepoznan romar sè svojimi spremljevavci do samostanskih vrat, kjer je z veliko stanovitnostjo zahteval brata Egidija; ali bratu vratarju ni povedal, kedo je, ki to zahteva. Vratar gre k bratu Egidiju in mu naznani, da je neki romar pri samostanskih vratih, ki njega želi. Bog pa mu je bil naznanil in razodel, da je francoski kralj. Brez odloga torej zapusti svojo celico in hiti k vratam. Brez vprašanja in dasiravno se nista poprej v življenju nigdar videla, oba pobožno poklekneta, objameta se in se tako zaupljivo poljubita, da se je zdelo, kaker bi bila že dalj časa naj zvestejša prijatelja. Mej v-sem tem pa nista besede spregovorila, temuč tako objeta sta si molče dajala znamenje naj blažje ljubezni. Ko sta dolgo časa tako objeta klečala, ne da bi le eno besedico spregovorila, potem sta se ločila, sv. Ludovik je dalje romal in brat Egidij se je vernil v svojo celico. Ko je kralj odhajal, je neki brat vprašal enega kraljevega spremljevavca, kedo da je tisti, ki je brata Egidija tako dolgo objemal. Ta mu je odgovoril, da je francoski kralj, ki je brata Egidija obiskat prišel. Ko so drugi bratje to zvedeli, so bili jako žalostni, ker jim brat Egidij tega ni povedal, in otožni so mu rekli: „Zakaj si bil tako nepriljuden, brat Egidij? Tako pobožnemu kralju, ki je s Francoskega prišel, da bi te videl in od tebe kaj lepega slišal, nisi besedice rekel !“ Brat Egidij je na to odgovoril: „Ne čudite se zaradi tega, predragi bratje, jaz nisem mogel njemu besedice govoriti, in on meni ne, ker mi je luč božje modrosti, kaker sva se objela, razodela njegovo serce in njemu moje. Tako sva se z božjo pomočjo v sercu gledala, in sva bolje spozna-• — 233.— kar sva si povedati imela, kaker kè bi bila govorila z ustmi, in Večo tolažbo sva občutila, kaker če bi bila hotela z jezikom izreči, kar sva v sercu čutila. To bi naju ne bi bilo vtolažilo, temuč vznemirilo, zakaj zaradi pomankljivosti človeškega jezika ne bi bila *nogla o skrivnostih božjih govoriti. Vedite torej, da me je zapu-shl kralj čudovito zadovoljen in potolažen v svoji duši.** 35. poglavje. Sv. Klaro, akoravno močno bolno, v sveti noci čudežno prenese Jezus Kristus v cerkev sv. Frančiška, kjer je pri službi božji. Nekedaj je bila sv. Klara močno bolna, tako da ni mogla z bugimi nunami v cerkev hoditi skupno molitev opravljat. Ko je Prišel veliki praznik rojstva Gospodovega, šle so vse druge k polonici, ona pa je morala v postelji ostati, in je bila nezadovoljna, k’er ni mogla z drugimi v cerkev iti in, kaker one, duhovne tolažbe °kušati. Pa njen ženin Jezus Kristus, kateri je ni hotel brez to-kžbe pustiti, jo je na čuden način dal prenesti v cerkev sv. Francka, kjer je bila pri zornicah in pri slovesni polnočni maši, in še Cel° sveto obhajilo je sprejela in je bila potem na enako čuden na-spet v posteljo prenesena. Po službi božji v cerkvi sv. Damijana so sestre k sv. Klari Prišle in so ji rekle: „0 sestra Klara, mati naša, kako veliko to- ažbo smu zadobile v tej sveti noči ! O kè bi se bilo Bogu dopadlo, ^a bi bila ti pri nas!** Sv. Klara je dogovorila: „Čast in hvala našemu Gospodu Jezusu Kristusu, visoko češčenemu, moje predra-Be hčere in sestre! Bila sem tudi jaz v veliko mojo dušno tolažilo Pri slovesnosti te svete noči, in še pri veči, kaker ve; po skerblji-mojega svetega očeta Frančiška in po milosti našega Gospo-a Jezusa Kristusa sem bila pričujoča v cerkvi mojega častitljivega °^eta Frančiška, in sem z dušnimi in telesnimi ušesi poslušala , Uzbo božjo in orglanje, iu ravno tam sem tudi prejela sv. obhajilo. 111 hvalite Veselite se torej zavoljo te velike milosti, katero sem prejela našega Gospoda Jezusa Kristusa.1* 36. poglavje. ^rančišek raztolmači bratu Leonu lepo prikazen, katero je imel. Frančišek je bil nekedaj zelo bolan in brat Leon mu je Ko je brat Leon zraven sv. Frančiška stoje molil, bil je Sv 8tregel. — 234,— zamaknjen in v duhu postavljen k veliki, široki iu dereči reki. Ko tako tam stoji in gleda, kedo gre čez reko, vidi nekoliko redovnih bratov, kateri so hoteli z bremeni obloženi čez reko iti, ali naenkrat jih je reka sè svojo močjo saboj potegnila in so se vtopiK Nekoliko drugih je prišlo do tretjine reke, nekoliko do polovice, nekoliko skoraj do nasprotnega brega, ali nazadnje je reka vse spodnesla zavoljo svoje moči in zavoljo bremen, katere so bratje na ramah nosili, in vsi so se vtopili. Ko brat Leon to vidi, jih je serčno pomiloval, in mej tem, ko tako tamkaj stoji, pride naenkrat veliko število redovnikov, kateri so bili brez bremena iu tovora, in sveto vboštvo se je nad njimi svetilo. Tudi ti so se čez reko podali in prišli so čez brez nevarnosti. Po tej prikazni se je brat Leon zdramil. Ker pa je sv. Frančišek v duhu spoznal, da je brat Leon prikazen videl, ga k sebi pokliče in ga popraša, kaj da je videl. Brat Leon mu na tanko celo prikazen pove in sv. Frančišek mu pravi : „Kar si videl, je reS' Velika reka je ta svet. Redovni bratje, kateri so se v reki vtopil'i so tisti, kateri ne izpolnjujejo svoje evangelijske obljube, zlasti gk' de tolikanj imenitnega vboštva. Kateri so pa brez nevarnosti prišli čez reko, so tisti redovni bratje, kateri na tem svetu ne iščejo k nimajo zemeljskih ali mesenih reči, ampak so po zgledu našega v' bozega zveličarja na križu zadovoljni, če imajo le, da morejo zmerno živeti in oblačiti se. Ti veselo in radovoljno nosijo breme k sladki jarem Jezusa Kristusa in svete pokorščine, iu zato gre«0 tudi lahko iu brez nevarnosti iz časnega v večno življenje." 37. poglavje. Na priprošnjo sv. Frančiška Jezus Kristus stori, da se spokori in v red stopi neki bogat in imeniten plemenitaš, kateri je sv. Fr(t,>' ciška jako počastil in mu veliko ponudil. Ko je služabnik Jezusa Kristusa, sv. Frančišek, nekega vez' rekla za versko resnico; ali zbor je imel določevati mnogo drugd1 reči, ki so bile v tistem trenotku bolj silne; zato jo izrekel le *°* — 239,— "ko, da nima namena v svojo določbo, kjer se govori o izvirnem grehu, vklepati blažene in neomadežane device Marije, matere božje, ampak da se je deržati naredeb blagega spomina papeža Siksta IV. pod kazenmi, ki so napovedane v tistih' naredbah, katere zbor nanovo poterjuje. S tem sveti cerkveni zbor res da ni Naravnost določil in za versko resnico postavil, da je Marija brez izvirnega greha spočeta, vender pa so besede tega zbora take, da Je vsaki pravi kristijan po njih mogel prepričan biti, da ga do sodnjega dne nigdar ne bo cerkvenega zbora, kateri bi tridentin-skemu nasproti rekel, da hoče „v svojo določbo, kjer se govori o izvirnem grehu, tudi Marijo devico vkleniti." V 17. stoletju se je za češčenje neomadežanega spočetja naj Teč storilo na Španjskem. Bila je takrat Spanjska dežela na ver-kuncu svoje sreče in slave; po Krištofu Kolumbu in njegovih narednikih lastnica novega sveta ž njegovimi bogatimi zakladi, bila Je perva, odločevalna moč v Evropi. In ravno tedaj je bil zlati Vek frančiškanske družine španjske; tedaj so tam živeli naši veliki svetniki, sv. Peter iz Alkantare, sv. Frančišek Solan, zv. Niko-taj Faktor, zv. Janez iz Prada, sv. Paskal Bajlon in zv. Salvator iz Horte. Ti sè vsemi svojimi brati so učili častiti neomadežno 8Početje Marijino, s pridižnic po cerkvah, kaker zunaj cerkve, mej beljaki in mogočnimi tega sveta, kaker mej priprostim ljudstvom. Tedaj je bilo navadno pozdravljenje, ko sta se dva srečala: „Če-8cena Marija prečista, brez greha spočeta". (Ave Maria purissima 8ie pecado concebida). Tudi kraljem španjskim je bil serafinski red tedaj ljub in drag. Sinovi sv. Frančiška so jim bili izpovednimi bogoslovci in pridigarji; general našega reda je prejel od njih Za vselej čast španjskega granda, kar je tam najvišja stopinja plemenitega stanu, s katero je bilo sklenjenih mnogo posebnih pra-mc. Potemtakem se ni čuditi, da so tudi na kraljevem dvoru, da 80 zlasti katoliški kralji sami posebno pobožnost imeli do neoltia-^ežanega spočetja, da so pospeševali na vso moč razširjanje te Pobožnosti in je bila njih priserčna želja, da bi se razglasil ta nauk Za versko resnico. Naj bolj delavna v tem oziru sta bila dva kralja iz naše habzburške rodovine, Filip III. in Filip IV. ; oba Ta je vnemala zato zlasti princesinja Marjeta, hči cesarja Maksimilijana II., katera je ko klarisinja živela v Madridu od 1584 — Ì633. Marjeta je bila rojena 15. prosinca 1566. Že v svoji pervi mladosti je naj rajši mislila na božje reči; nobena otročja igrača — 240 — je ni veselila tako, kaker molitev, sveto premišljevanje in dobrote potrebnemu storjene. Ko je bila devet let stara, je sla z mateq'o, ki je bila vdova, z Dunaja na Španjsko, kamer ju je bil povabil kralj Filip II., ki je bil z Marjetino sestro Ano oženjen. Gredoč ste obiskali popotnici mnogo svetih božjih potov; ko ste prišli 1 kraljevi grad v Madridu, pa so se jima posebno prikupile pobožne vaje, ki so se tam se vso skerbjo in natančnostjo opravljale. Mladi princesinji Marjeti je tu hitro dozorela v sercu želja, da bi se p®* polnoma posvetila službi božji in svete device. In v resnici ! n» svoj osemnajsti rojstni dan je princesinja, devica plemenite kraljevske postave, v bosonožnem samostanu svete Klare sprejela redovniško obleko. Od tega dne so je imenovala priprosto sestra Marjeta odKriža (Sor Margarita de la Cruz). Y ender, dasiravno se je zaperla v vbožen samostan drugega reda sv. očeta Frančiška, njena rodovina ni pozabila nanjo, in kaker je bila ona ženska krepke, terdne volje, je bila njena moč na kraljevem dvoru f kratkem času silno velika. Ko je njen svak Filip II. vmerl, pJ se je njena veljava še povzdignila; kralj Filip III. ni častil v njej le svoje tete, temuč tudi še zlasti sveto nevesto Kristusovo. I® mlada kraljica, ki ji je bilo tudi Marjeta ime, se je je oklenila ko svoje očiščene in izkušene prijateljice z veliko vdanostjo. Da je sestra Marjeta, ko klarisinja, goreče se deržala nauk» o neomadežanosti Marijinega spočetja, to se pač ne bo nikom^ čudno zdelo. Praznik 8. grudna je praznovala v svojem samosta* nu z osmino, bogato in slovesno, dostikrat vkup sè svojo kralji' sko rodovino. In koliker bolj je napredovala v duhovnem življe' nju, s tolikanj večo priserčnostjo je objemala nauk, o katerem g°' vorimo, in kjer je imela priložnost, postavila se je se vso odio®' nostjo, da ga brani in širi. Ko so se začeli v tem oziru v Sevilji hudi in spotekljivi pre' piri, je ona bila, ki je nagovorila kralja Filipa, da je prosil sV' očeta, naj pravdanju konec stori. Papež Pavel V. je razglasil n®r to 6. malega serpana 1616 pisanje, v katerem se naredbe Sikst* IV. vnovič zaterjujejo. Ali prepiri in nemiri le še niso nehali, sC z večo razdraženostjo so neki nespametni ljudje kričali zoper ne® madežano spočetje. Sklenil je torej kralj Filip III. posebno P°' slanstvo poslati v Rim, da bi to reč svetemu očetu razložilo in ®e bolj silno prosilo določila. Prišlo je to poslanstvo leta 1617 v poglavitno mesto k®f' ščanstva in 17. kimovca je tam dobilo od papeža pisanje, v kat®* — 241 — rem se prepoveduje, da nihče ne sme očitno terditi, da je bila Marija v izvirnem grehu spočeta. Dasiravno pa je ta določba za silo pomagala, vender je želela spanjska cerkev in ž njo sestra MarjetaJ od Križa, da bi se nauk o neomadežanosti Marijinega spočetja naravnost za versko resnico razglasil; in zato je poslal Filip III. po nasvetu nadškofov toledskega in komposteljskega k papežu Pavlu Y. Antona Treške-ga (da Trejo), prej generalnega vikarja frančiškanskega reda, tedaj škofa kartagenskega, ki je vzel seboj cele tovore napisanih prošenj, v katerih so prosile za poterjenje nauka o neomadežanosti Marijinega spočetja mesta Salamanka, Alkalà, Valjadolid, Toledo, Kompostelja, Sevilja, Granada, ob kratkem cela Spanja. Z njim je šel v Rim ko tajnik sloveči frančiškanski letopisec Luka Wadding, kateri je to poslanstvo popisal v posebnih bukvah. Tri leta je ostal škof Anton Treški v Rimu; v tem času ga Je papež dvanajstkrat sprejel, vender se ni dal pregovoriti, da bi kil poslednjo razsodbo izrekel ; dasiravno je sam iz celega serca Veroval v neomadežanost Marijinega spočetja. Bili so namreč v Rimu neki ljudje, ki so rekli, da hoče španjski kralj papeža pri-niliti, in zato so na vso moč branili, ker se jim ni prav zdelo, da Se kralj vtika v take reči. Škof Anton Treški ni dosegel potemtakem ničeser. Proti koncu leta 1620 je prišel na njegovo mesto neki ne-duhovnik v Rim, namestni kralj katalonjski, vojvoda Albukérke (Àlbuquerque), od začetka ko poslanec kralja Filipa III. pri Pavlu ’•> ali kmalu po tem sta vmerla kralj in papež, in Albukerke je °stal v imenu kralja Filipa IY. pri naslednjem papežu Gregorju V pervem pismu do novega papeža je pisal mladi kralj Fi-^P IV. : „Španjski kralji, moji predniki, so z veliko gorečnostjo častili prečisto spočetje naše gospe device Marije, zlasti pa, bolj ko vsi drugi, kralj oče in gospod moj. Tudi meni je vdihnjena Po mojih prednikih posebna pobožnost do te svete skrivnosti in **Je praznika; to se mi je potrebno zdelo vaši svetosti razodeti in Prosim, da bi blagovolili zato skerbeti, da se povzdigne in razširja v kerščanskem ljudstvu ta pobožnost do svete device, s tistimi Pripomočki, kateri sé bodo vaši gorečnosti, vaši čudoviti učenosti 111 izkušenosti naj bolj pripravni zdeli, in kateri bodo naj bolj po-8posevali pokorščino do Boga in Gospoda našega in njegovo in aJegove matere čast.“ Ob enem s tem pismom so šla v Rim pisma drugih udov — 242,— kraljeve družine, zlasti kraljice Izabele, kardinala kraljeviča Fer-diuanda, brata kraljevega, in sestre Marjete, klarisinje. Ysi ti in mnogi drugi so prosili svetega očeta papeža, naj poterdi nauk o neomadežanosti Marijinega spočetja za versko resnico. "V ender tega papež Gregor XV. še ni storil, naravnost imenovanega nauka ni še razglasil za versko resnico; storil jo pa nekaj, kar je resnico vsakemu pravemu kristijanu ravno tako jasno pokazalo. S pisanjem izdanim 24. velikega travna 1622 je prepovedal vsako govorjenje in pisanje zoper neomadežano spočetje o-čitno, kaker tudi zasebno in skrivno, in določil, da zanaprej ne sme praznika 8. grudna nihče praznovati v spomin Marijinega posvečenja po spočetju, ampak vsi katoličani le v spomin njenega spočetja. To pismo je naredilo silno veselje po vsem katoliškem svetu. Frančiškani v liimu so tri noči zaporedoma razsvetili vse svoje cerkve in samostane. Enako veselo so obhajali to dogodbo otroci sv. Frančiška vseh treh redov povsod drugod. Na Španj-skem pa je bilo očitno Veselje tolikanj viharno, da je sam papež v posebnem pismu moral opominjati ljudi, naj se vmirijo. Češcenjc sv. Jožefa. , 2. Čast sv. Jožefa v sv. katoliški cerkvi. (Nadaljevanje in konec.) Pred sem rekel, kako me veseli, da so bili goreči bratje se-rafiuskega reda že precej začetkoma tako vneti za pobožnost sv. Jožefa; pa tudi to smem z enako radostjo zapisati, da ravno n»' še slavno avstrijansko cesarstvo je bilo mej pervimi, ki je sprejelo sv. Jožefa za posebnega zavetnika ali patrona, in da sm° temu vzvišenemu ljubljencu božjemu ravno Slovenci do današnjega dneva najiskrenejše vdani. Slavni habzburški hiši gre čast, da je slavo vbozega tesarja iz Nazareta po vrednosti povzdignila iu razširjala po vseh pokra* jinali, po katerih-se tako ponosno ozirajo bistre oči zmagovitega cesarskega orla. Posamezne dežele avstrijske so si bile .že prej izbrale svetega Jožefa za posebnega odvetnika in pomočnika; vs® pa je izročil v njegovo varstvo in to tudi očitno dal oklicati letfl 1675 cesar Leopold I. Tedaj so ga mej drugimi tudi kranjski stanovi z veliko slovesnostjo sprejeli za patrona in variha nftŽ® « — 243.- dežele*). Poleg tega je prosil Leopold I. sv. očeta, naj se po vseh njegovih deželah sme razen glavnega praznika sv. Jožefa praznovati še praznik zaroke sv. Jožefa in Marije device, praznik, ki so ga po priporočenju slovečega kanclarja Gersona pervi začeli obhajati frančiškani ob času papeža Pavla III. Tako gorečo pobožnost je pa tudi sv. Jožef cesarju Leopoldo hvaležno poplačal s tako obilnim čudežem, kakor nekatere nahajamo v stari zgodovini bogaboječih Izraelcev. Njegova stiska •o žalost namreč ni bila majhina. Ker ni imel nobenega sinu, se Je bilo zelo bati za srečni obstanek skupnega cesarstva. Tako lepo in mogočno cesarstvo imeti, pa brez sinu biti, to je tožno stiskalo blago cesarjevo serce. V tej zanj tako nemili in za cesarstvo tako nevarni potrebi 8o zateče k sv. Jožefu, ter da v ta namen slovesen razglas, da naj 8e sv. Jožef zanaprej časti kot poseben varih avstrijske hiše; dalje vkaže vliti prelepo podobo rednika Jezusovega iz samega čistega 8l'ebra, in tudi zapove, naj se cel tj eden vsak dan ljudstvo zbira ^ očitnih procesijah in priporočuje sv. Jožefu s pobožno molitvijo *n glasnim petjem. In splošna molitev je bila na priprošnjo sv. Jožefa vslišana, cesarjeve želje izpolnjene; hiša habzburška je do-h'la naslednika, Jožefa I. V zahvalo za toliko milost je obljubil Cesar še drugi enako dragocen kip sv. Jožefa postaviti na naj lep-8em tergu dunajskega mesta. Pa smert ga je prehitela, da ni mo-8el sam zveršiti svoje pobožne obljube; namesti očeta je njegov 8ln Jožef dal postaviti obljubljeno štatuo ravno na svojega godu dan 19. sušca 1709, ter se je sam vdeležil se svojim dvorom vpri-80 mnogoštevilnega ljudstva te veličastne slovesnosti. Tako se je širilo zaupanje in češčenje sv. Jožefa polagoma °d kraja do kraja in mnogoverstna pomoč, na njegovo prošnjo z nebes poslana, je pospeševala tó širjenje. In kakor se je sv. katoliška cerkev sploh po Jezusovi priliki iz majhinega zernca razvila in Raztegnila v drevo, ki zdaj svoje velikanske veje dobrodejno razsuje po raznih krajih krog zemeljske oble : tako se je pobožnost sv. Jožefa polagoma širila in širila, da je v današnjem času J°segla tisto veljavo in prednost, ki se mej vsemi svetniki izvzemši parijo devico na pervem mestu spodobi redniku Sinu božjega. e Gregor XY. je s pismom 8. velikega travna 1621 vkazal, naj 8e god sv. Jožefa po vsem svetu praznuje ko zapovedan praznik. *) »Epitome Chronologica antiquiss. urbis Lab.“ str. 80. — 244 — Klemen X. ga je povzdignil 1670 za praznik drugega reda (duplex 2. classis); Benedikt XIII. je določil 1726, naj se njegovo ime v litanije vseh svetnikov mej očake vversti; Pij IX. so praznik varstva sv. Jožefa, ki se obhaja tretjo nedeljo po veliki noči, in je bil pri nas že poldrugsto let pred dovoljen, zapovedali za vse vernike (10. sept. 1847), in ravno ta slavni papež so zavoljo velike ljubezni, ki so jo imeli že od mladih nog do sv. Jožefa, 8. grudna 1870 določili, da se ima praznik 19. sušca po vsem svetu tako slovesno (duplex I. classis) obhajati, kakor god domačega patrona, vendar zaradi posta brez osmine. To je zdaj tako rekoč verhunec njegove časti in našega zaupanja, da je izvoljen za zavetnika vesoljni katoliški cerkvi. Saj pa tudi kervavo potrebuje katoliška cerkev tako mogočnega variha, ker so časi tolikanj zmedeni; sicer bi jo Bog lahko varoval brez sv. Jožefa, pa, kakor si je bil sv. Jožefa za namestnika pri Jezusu izvolil, tako se vidi, da ga hoče za namestnika imeti tudi zdaj pri Jezusovi cerkvi. Xikar se tedaj ne boj, zvesto kerdelce! pod zastavo močnega variha sv. Jožefa se hrabro vojskujmo vsak po svoji moči, in vmaknili se bodo sovražniki sv. cerkve, tako kakor so se prejšnji. Sv. Jožef starega testamenta, pravi neki duhovit mož, je ostal skrit pred svojimi brati, dokler mu ni prišel primeren tre-notelc, da se jim razodene. Skoraj enako je bilo z veličastnim ženinom Marijinim, da je po posebni naredbi nebeški v pervik stoletjih bil tako rekoč prikrit. Zdaj pa je že vse drugače. ^ današnjem času že ni več nobene katoliške deržave, nobenega mesta, nobene vasi in nobenega kraja, da bi verniki kolikor tolik0 pobožnosti do sv. Jožefa v sercu ne imeli in je tudi očitno na razu° načine ne skazovali. Če zdaj pride k tebi, kerščansko serce! kak prijatelj in ti začne razkladati tako bridkostne težave, da mu j'k nobeden izmej vmerjočih ne more zlajšati ali odložiti, mu pač p°' rečeš: „Pojdi k sv. Jožefu!“ (I. Mojz. 41, 55). Saj je zdaj sploh znano, da je za Marijo sv. Jožef tisti, ki nam more pri B°' gu izprositi naj veče dobrote in milosti. Gotovo si že večkrat slišal tiste dvojne sanje, ki jih je ime* egiptovski Jožef, sin Jakobov, v svojih otročjih letih. Xajpred s® mu je sanjalo, da je bil z brati na polji, kjer so zrelo žito želk in da se je njegov snop po koncu postavil, druzih bratov snop' so se pa priklanjali njegovemu. V drugič se mu je sanjalo p"1 da se je pred njim priklanjalo sonce in mesec in enajst zvezd- — 245,— ^Te zdi se mi napačno izreči to misel, da je Bog hotel po teh dvojnih sanjah starega Jožefa nekako v predpodobi pokazati tisto °ast, ki je bila namenjena novemu Jožefu, sv. redniku edinoroje-nega Sinu. Ali se ne zdi tudi tebi, da tisti snopi, ki so se priklanjali snopu egiptovskega Jožefa, pomenijo brezštevilne osebe Vseh stanov, obojnega spola in razne starosti in narodnosti, katere so sv. Jožefa novega zakona tako dostojno častile in Sa še častijo ter zbujajo še vedno novih častivcev, ki se mu s pobožnim sercem vklanjajo? ali ne pravi nekako čutilo tudi tebi, da sonce, mesec in zvezde, ki so se priklanjale v sanjah egiptovskemu Jožefu, kažejo na Jezusa, Marijo in svete angelje, ki so sv. rednika že v življenju tako priserčno ljubili in častili, in ga še dalje častijo v nebesih? Tedaj nebo in zemlja, Bog, Marija, angelji, svetniki, učene in priproste pobožne duše, vse se je tako rekoč zedinilo v ta namen, da veličastni očak in presrečni rednik zveličaijev sprejema tisto čast in hvalo, ki jo zasluži po svoji naj-T‘ši službi, ki jo je imel nekedaj na zemlji. No, kaj sem ti rekel precej od kraja? ali ne boš posnemal A’, brezštevilnih zgledov? ali je mogoče, da bi v sredi toliko ognje-nih sere ostalo merzlo in ledeno — le tvoje serce, ki se šteje *udi za katoliško, in bi imelo pri tvojem prostovoljno višjem pričevanju za popolnost se gorkejše biti, kakor serce navadnih kri8tijanov? ! — Življenje svetega Ludo vika IX. Francoskega kralja, patrona tretjega reda svetega Frančiška. XII. Sveti Ludovik se vojskuje v Egiptu. Križanske ladje so se pripeljale do egiptovskega obrežja pri ^stu Damijati, ki stoji na nekem iztoku reke Nila. Pred mestom Da morskem bregu je čakal sovražnik za boj pripravljen, cela vojsk8 sultanova, trume, ki jih je bilo lepo videti. Mej njimi je stal v°jvoda v orožju iz čistega zlata, ki se je svetilo na soncu, kaker drugo sonce. In tak hrup so delali Saraceni sè svojimi trobili in r°govi, da je bilo strašno slišati, zlasti ker ga Francozi niso bili va-Jeni. Drugi dan (5. rožnega cveta) se je začel boj. Križaniki so šli — 246*— z velikih ladij dolu na majhinc čolniče, polni poguma. V zaupanju na milost božjo in pomoč svetega križa, katerega je nosil papežev poslanec v čolniču poleg kralja, veslali so veseli proti bregu obsi-paje sovražnika s puščicami. Ali ker je bilo morje plitvo, tako d» niso mogli s čolniči do suhe zemlje, poskače vsa kerščanska vojska v imenu božjem v vodo in brede do brega vedno se bojevaje. Z božjo pomočjo so kmalu odrinili sovražnika in stopili so na suho. Ko je slišal kralj, da je na suhem tudi že zastava svetega Dionizija, ni se mogel zderžat; ; poskočil je v morje, — do podpazuhe mu je voda segla — in sè ščitom za vrat privezanim, s čelado na glavi iu sulico v desnici je pribredel k svojim, ki so stali na bregu. Na suho stopivši se verže na obraz in jokaje moli in prosi Boga, da bi ravnal njegov pot in njegove dela. V kratkem so na to kristijani popolnoma v beg zapodili sovražnike in tudi ladje sovražnikove so se vmeknile kerščanskim zbežavši po iztoku reke Nila, pri katerem je stalo mesto Damijata. Nato so križaniki na bregu postavili šotore in tam prenočili ; drugi dan pa so spravili na suho, kar je bilo še ostalo ljudi na ladjah, kaker tudi konje in druge reči. Bili so pred Damijato, ter-dnim mestom, ki je zapiralo kaker ključavnica pot v egiptovsko deželo. Obdano namreč okoli in okoli z močnim ozidjem in terdnjav-skimi stolpi imelo je vhod po Nilu zavarovan z dvojimi železnimi ketinami, ki so bile čez vodo preprežene od enega stolpa do drugega. Mesece in mesece, tako so križaniki mislili, bo treba oblegati Damijato, in mnogi iz mej njih bi bil prisegel, da se ne bo mogO' če polastiti mesta, če Bog posebnega čudeža ne stori; zakaj, da imajo prebivavci le živeža zadosti, morejo se deržati, dokler hočejo-Toliko bolj čudno in neverjetno se je tedaj vsem zdelo, kar sta že tisti dan na vse jutro dva kerščanska jetnika sporočila; sovražniki so po noči sè ženami in otroci zapustili mesto in bežali proti Ivaji-ri, pomorivši vse druge kerščanske sužnje in jetnike; le njima se je posrečilo, da sta ušla. In tako je bilo v resnici. Faher-Eddin, poveljnik egiptovske vojske je bil po pervem boju ves v omotici; naj bolje, je mislih je, da se vmakne sè svojimi ljudmi, dokler je še čas. Nemore se za gotovo reči, ali je to storil iz strahu pred množico francoske voj' ske, katere hrabrost je skusil, ali pa zato, ker je mislil, da je njegov sultan, ki je v drugem mestu ne daleč od Damijate bolan ležal, že vmerl, ker mu na trojno sporočilo ničeser ni odgovoril. Ko se je sveti Ludovik prepričal, da je Damijata res izpraznjena, osna- — 247,— žilo se je mesto, spravila so se v kraj mertva trupla človeška in živalska, iu ogenj, ki se je bil vnel, se je pogasil. Na to so šli noter v slovesni procesiji, poslanec papežev, patriarh jeruzalemski, škofje, nadškofje in mnogi duhovniki in menihi, potem kralj Ludo-'’ik in mnogi drugi, bosonogi. Bila je nedelja 6. rožnega cveta. Sto-pivši v mesto so peli kaker z enim glasom zahvalno pesem „Te deum laudamus“ jokaje se od veselja, da jim je Bog tako naglo in brez truda v oblast dal tako imeiiitno terdnjavo. Škofje! pa so mestilo mošejo ali mohamedanski tempelj, ki je nekedaj bil kerščau-ska cerkev, očistili in blagoslovili, in še tisto jutro se je pela tam slovesua sveta maša na čast materi božji Mariji. V mestu so našli Kristijani živeža, orožja in drugega orodja, drage obleke in posode bi zlata in srebra v obilnosti. Kako vesela, kako navdušena je bila tedaj vsa kerščanska vojska ! Naj bolj prav bi bil menda storil sveti Ludovik, ako bi bil brez obotavljanja šel proti glavnemu mestu egiptovskemu Kajiri. Ker je bil sovražnik oplašen in raztepen, bi bili križaniki v malo dueli Ivajiro in cel Egipt lahko dobili v oblast, preden bi bila po svoji navadi izstopila reka Nil, in deželo spremenila v je/.ero. Ali ravno te povodnji so se menda bali križaniki, da bi jih ne zasačila kje mejpotoma nepripravljenih; tudi svojega brata je hotel pomakati Ludovik, Alfonza grofa Poatuskega, ki je imel s Francoskega pripeljati še družili križanskili vojakov. Djal je torej posadko v franiijato, drugo vojsko pa je všotoril zunaj mesta. Mej tem je sto-Pila reka čez bregove in pot proti Kajiri je bila zaperta. Tako so ®orali križaniki skoraj pol leta, dokler se Nilova voda ni zopet Mekla, pred Dainijato se muditi, kjer so jih Saraceni vedno nadlegovali. Ti so namreč celo po noči vedeli do kerščanskih šotorov se Prikrasti, in so mnogemu odrezali glavo, ko je brez skerbi ter-d«o spal. Lenoba pa ne jači vojaka in zakrivi marisikatero pregreho. T° se je tudi mej križaniki kmalu pokazalo. Igri, požrešnosti, neumnosti in družim pregreham so se jeli vdajati v veliko žalost Mojemu kralju, ki jih je zato mnogo izpodil iz službe, mnogo pa bb je ostro kaznoval. v t Se le 20. listopada se je začela kerščanska vojska pomikati Proti Kajiri, potem ko je prišel Alfonz, grofPoatuski, in seje tudi Anglež Viljem grof Salzbrijski (Salisbury), imenovan „z dolgim me-mem“ pridružil PVancozom. Vedno nadlegovani od Saracenov, ki so hoteli pot zapreti, in vedno se ž njimi vojskovaje, prišli so kri- — 248 — stijani 21. grudna do mesta Mansure. Že mej potjo so pobili enkrat 155 Saracenov, drugikrat so jih 1000 ali pobili ali pa v vodo potisnili, kjer so vtonili, in zopet drugi pot so jih .500 pokončali' Pri Mansuri pa je čakala kristijane veča saracenska vojska, katero je bil po sultanovi smerti (16. listopada) pogovorivši se ž njegovo materjo že imenovani Faher-Eddin s turskimi, arabskimi in beduinskimi četami pomnožil. Ali ko je prišla francoska vojska do tistega, kraja ni mogla napasti sovražnikove, ker je bil mej njima širok in globok kanal, Ašmum imenovan, ki je ravno tam bil izpeljan iz reke Nila. V kotu mej reko in kanalom, Mansuri nasproti, vtabori tedaj Ludovik svojo vojsko in vkaže jez ali nasip narediti čez kanal, da bi po njeni črez šli, ker je bila voda pregloboka, da bi jo bili mogli prebresti in bregovi previsoki. Dolgo so delali z neizmernim trudom in prevelikimi iztroški v naj veči nevarnosti. Saraceni in Turki so vedeli na oddaljenih krajih čez vodo priti, da so križanike od zad napadali v njih lastem ležišču. Čez kanal pa so streljali s pušicami, in z velikimi metalnicami so metali kamenje in gerški ogenj na delavce in na lesene bojne stolpe, katere so kristijani v hrambo taboru in v varstvo delavcem na bregu postavili; verh tega p* so na drugi strani sproti izkopali jarka, koliker so ga kristijani zasuli na svoji strani. Naj bolj so se bali križaniki tako imenovanega gerškega ognja, katerega so Turki po noči na nje metali. Priletel je po zraku ka-ker goreč zmaj s takim ropotom kaker grom in s takim bliskom, da je bilo v ležišču svetlo kaker po dnevi. Sveti Ludovik je padel na kolena, keder je slišal, da leti ta ogenj, oči in roke je proti nebu povzdignil in klical na glas z obilimi solzami: „Preljubi Gospod Bog, Jezus Kristus, varuj me, varuj moje ljudi!" Dan za dnevom je mej tem pretekel ; prišel je mesec svečan leta 1250 in kristijani so bili še vedno v taboru, Mansuri naspro* * ti. Sleherni je previdei, da je nemogoče nasip napraviti, dokler Turki na drugi strani nagajajo; in ko se sovražnikom še celo p°' sreči z gerškim ognjem zažgati bojne stolpe v kerščanskem taboru, tedaj je bila križanska vojska v prav veliki zadregi in nihče ni vedel svetovati, kako bi se dalo priti na drugo stran kanala. V tej veliki zadregi se ponudi križanikom neki Beduin, da jim pokaže za dobro plačo kraj, kjer bi konjiki lahko prejezdili vodo. Z veseljem se je sprejela njegova ponudba. Taboru pustivši v brambo vojvoda burgundskega se odpra- v'jo sè svojimi konjiki kralj Ludovik, in njegovi trije bratje, templjarji in Viljem Salzbrijski z Angleži, 8. svečana 1250. Pojezdijo do kraja, ki jim ga je Beduin pokazal. Pervi pridejo čez vodo Lu-dovikov brat Robert grof Artoaski, sè svojimi konjiki, in pa templjarji. Hitro se sprimejo sè sovražniki, katerih veliko pobijejo. Po-tem jim vzamejo metalnice in druge bojne mašine, in posekajo ce-1° poveljnika Faher - Eddina. Ali v svojo nesrečo in v veliko škodo celi vojski se spusti Robert za bežečimi, preden je še Ludovik svojimi prišel do kraja, kjer se je bojevalo ; za Robertom zdirjajo Viljem Salzbrijski in templjarji, in pred sabo podeči oddelek sovražnika jezdijo skozi Mansuro na Kajirsko polje, in potem se hočejo krniti skozi mesto. Ali ozke ulice Mansurske so bile zaperte. Kaker toča se vsujejo iz hiš na nje pušice, kamenje in gerški o-Senj- Nič jim ne pomaga junaštvo. Robert, Viljem Salzbrijski, 300 francoskih vitezev, skoraj vsi angleški križaniki in 280 templjar-lev je bilo tu pomorjenih ; le veliki mojster templjarski, ako ravno le bil zelo ranjen, in še nekoliko drugih se je rešilo iz Mansure. Tudi drugi oddelki križanikov, kateri so mej tem prišli čez v°do, se naglo sprimejo sè sovražniki. Hud boj se vname; junaško snčejo kerščanški vitezi svoje sulice in meče ; Turek za Turkom se Zvali na tla, ali marisikateri kristijan zdihne pa tudi zadnji svoj 2dihljej pod sovražnim vdarcem na ptuji zemlji. Mej vsemi naj hrabriši je bil sveti Ludovik, kaker nam pripoveduje Žoenvilj, kateri se je na njegovi strani bojeval. „Prema-Sani bi bili in mi vsi bi bili poginili v tem boju, da bi ne bilo DJega. Prepričan sem, da mu je Bog takrat še posebno pomnožil SerČnost in moč, katero je tudi ob drugih priložnostih že večkrat Pokazal. Kjerkoli je videl svoje v zadregi, tje je hitel pomagat; 2agnal se je v sredino sovražnikov in je s kijem in z mečem tako tolkel okoli sebe, da se je bilo le čuditi. Zgodilo se je tudi ta dan, a je šest močnih Saracenov napadlo Ludovika; od vseh strani so ga obdali, prijeli so že konja za uzdo in hoteli svetega kralja v Sužnost odpeljati. Ali Ludovik se brani na vso moč, potolče napa-nike in se reši sam brez ptuje pomoči." To junaško obnašanje ljubljenega kralja je tudi druge, ki so e obupali, da zmagajo, in so hoteli bežati v tabor, tako oserčilo, a ®o zopet hiteli v boj. — Mnogo jih je bilo ta dan pobitih Da obeh straneh ; skoraj noben kerščanški vojak ni bil brez rane : 0 ravno je pa bilo število sovražnikov veliko veče, vender so kri-s(djani zmagali in so prenočili v znamenje svoje zmage na bojišču. — 250 — Se le po sončnem zahodu, ko je bil boj končan, se odpočije Ludovik nekoliko v svojem šotoru; ali zdaj pa tudi za gotovo zve, da mu je vbit ljubi brat in kolika nesreča je zadela krizanike v Mansuri. Britke solze se vlijejo svetemu kralju po obrazu ; vender tudi v svoji žalosti hvali Boga za terpljenje, katero mu je poslal. „Izgubil sem za ta svet priserčno ljubljenega, preslavnega brata, grofa Artoaskega", piše v listu na svoje podložne; „sè serčno žalostjo in britkostjo se spominjam te izgube, ako ravno bi se moral bolj veseliti kaker žalovati, ker terdno verujem in upam, da je zletela njegova duša, ovenčana s krono marterniško, v nebeško domovino, kjer se veseli sè svetimi marterniki.“ Ko so kristijani jenjali poditi sovražnika in h kralju se vernili, vkaže jim lesen most narediti čez kanal, da bi mogli še v taboru ostali vojaki čez vodo ; trudni se vležejo potem vsi k počitku, razen razpostavljenih straž. Ali še po noči niso imeli vbogi kristijani miru pred sovražniki; iz naj boljšega spanja je prebudil ma-risikaterega ranjenega junaka krik, ki se je razlegal po taboru: „Primite za orožje, Saraceni so nas napadli, vzeti nam hočejo iz-gubljene metalnice in mašine!“ Blizu kraljevega šotora, kjer se je vplenjeno bojno orodje hranilo, vname se. kratek boj; ali, ne dahi bili dosegli svojega namena, morali so se vmekuiti prederzneži nazaj v svoj tabor, kateri ni bil daleč od kerŠčanskega. Po tem nočnem napadu so mirovali Saraceni dva dni — akc ravno ne popolnoma, ker so njihove straže vedno nagajale kerščan-skim —; mej tem pa so se pripravljali k novemu boju zoper kri-stijane. Novi poveljnik sovražnih trum, Bondokdar, je bil posebno izveden mož in izurjen vojskovodja. Dobro mu je bilo znano, kako oslabljeni so kristijani po zadnji bitvi, da je veliko naj hrabrišik vitezev ali pobitih ali pa ranjenih, in zato je hotel to priložnost porabiti in pokončati kristijane. Sicer so Saraceni veliko več ljudi in konj izgubili, kaker kristijani, ali ta škoda se je dala zlahkoina poravnati, ker ljudi Saracenom ni manjkalo, ravno tako tudi konj ne; v dveh dneh je imel poveljnik še večo vojsko skupaj, k»' ker je bila perva. Od pervega do zadnjega so vsi Saraceni sovražili kristijane ; boj jim je bil priljubljen, smerti se ravno ni' so zelo bali, ker je čakal po njih krivi veri vsakega, ki v vojski zoper kristijane smert stori, raj z veselicajni, kaker si jih more le a' rabski sanjač izmisliti : pri vsem tem so se pa vender nekoliko tresli in strah jih je obšel, keder so se spominjali junaštva in hud'k mi vdarcev, katere so delili z meča vajenimi rokakerščanski vitez'- — 251,— Da bi svojim ta strah odvzel in jih napolnil sè zaupanjem na gotovo zmago, nalaže Bondokdar svoje vojake, da je francoski kralj Ludovik v zadnji bitvi smert storil iu da bo zato lahko premagati Kristijane, ker nemajo pravega poveljnika; zakaj, kar je truplo brez Slave, to je vojska brez glavarja. Da bi mu bolj verjeli, jim poka-to lepo vojaško obleko Roberta Artoaskega, ki je bil v Mansuri v-in terdi, da je to obleka Ludovikova. Na ta način se posreči Bon-dokdaru prevariti svoje vojake in jih navdihniti sè serčnostjo, tako, da z veselim krikom privolijo, naj jih pelje v boj in h gotovi zrnati- Nenadoma, tako so sklenili, se imajo napasti kristijani, 11. Bečana. Zelo pa so se Saraceni motili, ko so mislili, da bodo neprijavljene kristijane po svoji volji morili, kaker volkovi, ki napade-1° čredo nezavarovanih ovac. Ogledniki naznanijo Ludoviku, kaj da namerjajo sovražniki ; on zato zapove vojakom, da naj bodo du polnoči že vsi pripravljeni na boj. Potem razpostavijo močne straže in sè zaupanjem na božjo pomoč mirno pričakujejo napada. Tudi ranjeni vitezi se postavijo v svojo versto, ako ravno jih za-v°ljo ran dosti ni moglo nositi železnih oklepov in čelade. Komaj se je počelo daniti, že začne saraceuski poveljnik razstavljati svojo silno vojsko, in sicer tako, da je bil kerščanski tabor od vseh strani od konjikov in pešcev obdan. Verh tega pošlje 3°00 Beduinov čez vodo, da bi napadli burgundskega grofa in mu Pianili kralju na pomoč priti. — Strašan boj se je vnel ! Veliki Sjster templjarski sè vsemi še ostalimi vitezi pade po junaški “tombi. Karola Anžuskega reši le junaštvo svetega Ludovika, kate-D to priskočil svojemu bratu na pomoč, ko ga je videl v sredi Sa-tocenov v naj veči nevarnosti. Brez števila sovražnikov leži pobitih lla bojišču, ali tudi mnogo kristijanov je mertvih ; vender se je mo-tol mesec mohamedanski zopet vkloniti svetemu križu, — poteptan 1® ležal pod nogami vojakom Kristusovim. Ali ako ravno so kristijani zmagali v boju, vender jim je bi-Qemogoče naprej iti proti Kajiri ; sovražniki so imeli preveč čver-mož, križanikov je pa bilo prav malo neranjenih in za hoj spojnih. Naj bolj pametno bi bil ravnal kralj Ludovik v teh okoli-lnah, če bi se bil naglo vernil v Damijato. Ali skerb za vboge °toike in ranjene ga je tako zmotila, da se je predolgo mudil v b°iu pri Mansuri. To je bilo zelo napačno, zelo škodljivo za krinke. Kanal mej obema kerščanskima taboroma je bil namreč na- Polnje,, s trupli pobitih kristijanov in Saracenov. Gez devet ali de- — 252 — set dni .so se prikazala gnjila trupla na verhu vode, ker zavoljo mostu niso mogla naprej plavati. Njihov smrad je okužil zrak. Vojaki začnejo bolehali in mreti na kužni bolezni. Bolezen je bila strašna; do kosti se jim je posušilo meso na nogah, na koži pa so se prikazali černo-erdečkasti madeži. Tudi ustna bolezen jih je mnogo pod zemljo spravila. Bil je namreč štiridesetdanski post in vojaki so imeli grozno slabo hrano. Ves čas niso jeli drugih rib, kaker menjke. Te ribe žro mertva trupla, ker so silno požrešne. Zavoljo te škodljive hrane je začelo vojakom gnjiti meso v ustih, in bolnikom je tako smerdelo iz ust, da skoraj ni bilo mogoče zraven njih prestajati. Le malo jih je ozdravelo; večina jih je vmerlo na tej bolezni; gotovo znamenje smerti je bilo, če je komu začela kri teči iz nosa. Vsem tem nadlogam se pridruži kmalu tudi lakota; da bi namreč množili kristijanom terpljenje, vzeli so jim Saraceni mej potjo ves živež, kateri se jim je po vodi ali pa po suhem iz Damijate pošiljal. Serce je bolelo svetega kralja, ko je videl svoje zveste viteze in vojake v takih nadlogah, in ni mogel pomagati. Naposled se sklene vmakniti nazaj čez kanal; in to se je tudi zgodilo, ako ravno je bilo težavno, ker se je bilo treba vedno vojskovati zoper Saracene, ki so jih napadali. Ali, kako zdaj priti v Damijato? — Ranjenih in bolnikov je bilo toliko, popolnoma zdravih le malo. Ludovik sam je bil tako bolan in oslabljen, da ni mogel orožja rabiti. In sovražnika je bilo vedno več; zdaj je prišel tudi novi sultan, Turanšah, iz Damaska, ki je s četami, katere je iz Azije sabo pripeljal, pomnožil vojsko. Saraceni ne bodo pustili kristijanov mirno otiti, to je bilo g°' tovo. Da bi tedaj svojim vojakom, ki so že toliko terpeli, zlajš&l stanje, in bi rešil, koliker je bilo še mogoče, začel se je Ludovik pogajati s Turanšahom za miren odhod. Pripravljen je bil Saracenom nazaj dati Damijato s pogodbo, da se mu prepusti jeruzalemsko kraljestvo ; za poroka ponudi Ludovik Turanšahu enega svojih bratov. Ali sultan ni bil zadovoljen s tem, ampak tirja, da naj ostan® Ludovik sam za poroka. Na to odgovori vitez Gofrid Ser-žinski: «Rajši se damo vsi pomoriti ali pa vjeti Saracenom, kak®r da bi nam mogel kedo očitati, da smo jim svojega kralja dali z» poroka." In pri tem je ostalo. Premirje se torej ni sklenilo ; zadrega pa je bilo vedno več*1 Vedno bolj je pomanjkovalo križanikom živeža, in v primeri s teh* pomanjkanjem je naraščala tudi huda ustna bolezen; ne samo, d® — 253,— Je meso v ustih gnjilo, rastlo je tudi na čeljustih divje meso, katero bolnikom ni dalo požirati jedi. K nebu je povzdigoval Ludo-svoje oči, ko je gledal terpeče vbožce; z vdanostjo v voljo bo-žjo je pa tudi sklepal svoje roke in se je zahvaljeval Bogu, ki je v svoji nekončni modrosti tako strašne križe pošiljal svojim otrokom. Kaj pa je bilo vender križanikom storiti v tej sili?— Nič drugega ni kazalo, kaker na vsak način iti nazaj v Damijato, naj Se že potem zgodi, karkoli je volja božja; v teh okoliščinah nam-feČ še dalje v taboru ostati, bi bila gotova smert za vse. Ludovik vkaže tedaj, naj se do večera četertega malega trav-Da vsi na odhod pripravijo. Bolniki so se imeli na ladjah odpeljati v Damijato, drugi pa so morali nastopiti nevarnišiin težavniši pot I10 suhem. Mej zadnjimi je bil tudi kralj, ako ravno je bil bolan. Silili so ga sicer, naj bi na ladji bežal v Damijato, kaker je sto-r'l papežev poslanec, in drugi; ali tega on ni hotel storiti, ampak svojimi vojaki je hotel deliti nevarnosti in težave. Strašna nesreča je zadela ene kaker druge. Po noči mej četrtim in petim malim travnom — bila je ravno noč mej torkom ’n sredo po velikonočni osmini — napadli so Saraceni kerščanske ^dje. Straže, ki so bile bolnikom v varstvo postavljene, zbežijo, ^vsmiljeno tedaj pomorijo ali pa v vodo pomečejo divji Saraceni 'se mornarje, vse ranjene in bolnike, ki so bili že na ladjah in tudi tiste, ki so še na Nilovem bregu čakali, da bi jih spravili na Groza je bilo slišati krik in stok teh vbogih in divje krohote njih morivcev; ali Ludovik jih ni slišal in ni mogel hiteti na p0luoč, ker je bil že odešel iz tabora. Spremljan od Gofrida, vite-2a Seržinskega, ki ga je branil pred Saraceni, in — po Žoenvilje-'Ih besedah — sovražnike proč podil od svojega gospoda, kaker p°di dober hlapec muhe od čaše svojega gospodarja, tako je prišel udovik petega malega travna do vasi, imenovane Kasel. Na pol ttlertvega so ga položili tukaj v naročje neke ženske iz Pariza, ki v tej vasi stanovala. Tako slab je bil, da so vsi pričakovali nje-^°Ve smerti še pred sončnim zahodom. ... Toda s tem še ni bil izpraznjen kelih terpljenja; po božji vo-so čakale Ludovika se hujše poskušnje. Kmalu potem, ko so sve-kralja v hišo prinesli, pride k njemu Filip Monforski in mu ?4zuani, da je ravno kar videl sultanovega vojvoda, s katerim se j.6 poprej pogajal za premirje. Če nima nič zoper to, pravi Fi-p kralju, hoče zdaj skleniti premirje, ker je križanska vojska v — 254 — tako hudi zadregi. Ludovik ga prosi, naj to stori in mu da dovoljenje sprejeti pogodljeje, katere so stavili Saraceni. Filip otide io da vojvodu saracenskemu svoj .perstan v znamenje, da bodo kristijn-ni pogodbo deržali; ali preden se sklene premirje zavpije, neki al* norec ali hudoben izdajavec, Marcelj po imenu, francoskim vitezom: »Gospodje vitezi, vdajte se vsi, kralj vam to zapoveduje p® meni; če tega ne storite, bo vmorjen.11 Vsi se prestrašijo, in ker za gotovo mislijo, da je to kraljevo povelje, oddajo Saracenom svoje orožje. Ko vojvoda saracenski to vidi, pravi Filipu Monforske-mu: „Zdaj ne morem s tabo premirja sklepati, ker so vaši vojaki vsi vjeti, kaker vidiš.“ Strah in groza obide Filipa; bal se je, in to prav po pravici, za kraljevo, za svoje in za življenje vseh vitezev. Kmalu se tudi v resnici pokaže divjost saracenska. Brez vsmiljenja pomorijo bolj v' boge bolnike, koliker jih je bilo mej vjetimi; druge vojake, mej katerimi tudi manj premožne viteze, poprašujejo, če hočejo svojo vero zatajiti. Kedor se brani, temu odsekajo glavo in le iz lakomno-sti prizanesejo bolj imenitnim in sploh tistim, za katere upajo veliko odkupščino. Zgodovina nekega križa. Križ s podobo našega zveličarja, to je najbolj vzvišena, P*1 najbolj priprosta in kristijanu mej vsemi najbolj umevna knjig*1. Ko pogleda na truplo osebe božje, ki tu visi prebodeno in mevtv® za nas, spomni se pač tudi najbolj neveden človek, da je Bog sv®1 tako ljubil, da nam je dal svojega edinorojenega Sinu, in da s® torej, kedor v njega veruje, ne pogubi, ampak živi na veko®3; Križ z razpetim Jezusom nas opominja najpoglavitniših skrivnost* naše svete vere, tolažljivih vzrokov našega upanja in najslajšeg3 predmeta naše ljubezni. Zgodovino torej ene take svete podoi*e hočemo v zveličaven poduk tukaj povedati. Bil je ta križ jako velik; hranil in častil se je v eni iz®ej toliko samostanskih cerkvi, ki so lepšale mesto Videm ob začetki* tega stoletja. Mnoge izmej njih so zadele žalostne postave l®*3 1810; sè svojimi samostani vred so se poderle, poprodale in v P°' svetno rabo obernile ; oltarji, kipi in sveto orodje se je vse križ®’11 pometalo in prežalostno semtertje raztreslo. Velikanski krucifi^’ — 255,— 0 katerem je govorjenje, pridobila si je za sramotno ceno neka družina zgoranje Furlanije, ki je imela zemlje in denarja veliko bogastvo, človek *bi bil mislil, gotova ga je kupila, da ga bo spoštljivo častila; ali za vse kaj drugega je bil odločen. Koliker bolj le bila bogata tista družina, toliko manj je imela strahu božjega. Ti ljudje so sveto podobo otergali s križa in samo pootavili v nebi prostorni izbi v kot. In ko se jim je zdelo, da so njene razpete roke preveč napoti, odžagali so jih ter z vervjo ob straneh k životu privezali, tako, da so bile pesti navzgori obernjene. V tistem Prostoru pa se je o praznikih po navadi zbirala najbolj razuzdana mlačna iz okolice k veselicam, igram in plesu. Priča je morala biti torej 'boga podoba Kristusova mnogega in tako gnjusnega zasramovanja, dani mogoče povedati. Hišni gospodar jo je bil prepasal z neko rečjo 'n za ta pas ji je zateknil dva samokresa, kaker jih imajo razboj-n'ki. Brezbožni plesavci pa, mesene poželjivosti goreči, so se približevali podobi in zasramovali jo rekoč: „Kristus, zapomni si dobro, koliko valcerjev je naplesanih; prav štej, če ne .... u Sveta Podoba v kotu je bila pred temi zasramovavci pač prava podoba Rusova, ko so ga v Herodeževi hiši sirovi vojaki zasramovali ko D°rca oblečenega. Ali, kaker govori apostelj, ako bi bili Judje Poznali kralja nebeške slave, ne bi ga bili križali; zasramovavci te SVete podobe pa gotovo niso mogli izgovarjati svoje krivice. Stoji pa zapisano, da je Bog poterpežljiv plačcvavec, ki ob Sv°jem času da vsakemu svoje. In res ! ni preteklo mnogo let, da je bila tista podoba čudno poveličana, tista družina pa prestrašilo kaznovana. Neki dober človek, ki še zdaj živi ko sedemdesetleten starci lajik kapucin, bil je globoko v sercu ginjen zavoljo takega bogokletnega onečeščeuja. Prizadeval si je torej na vso moč, da je Svet° podobo od tam spravil. Popravil jo je, koliker je mogel, po-ftavil ji roke na svoje mesto in pripel jo na spodoben in primeren ,r‘2- Sè vsem tem pa ni bil še zadovoljen; dobil je tudi dovo-enjn, da se je križ zopet blagoslovil in vnovič postavil v češčenj^ 'ernim v veličastni cerkvi njegove fare. V pretečenem postu, ko ^ bil tamkaj sveti misijon, pa se je v veden spomin ta sveti križ trovai s prav mnogimi odpustki, za česer voljo zdaj obilo ver-. prihaja milosti in odpuščenja prosit pred blaženo podobo, ki bda nekedaj tako ostudno zasramovana. . Kaj se je zgodilo pa s tisto družino, ki se je storila krivo Kega božjega ropa? Ž njo se je zgodilo, kar se je moralo zgo- — 256 — diti. Kedor seje veter, žanje nevihto in polom. V malo letih se je razkadilo celo tisto bogato posestvo, kaker megla pred soncem! enega za drugim iz družine je zadela nagla in gerda smert; izginil je še priimek, ki hi spominjal na negdanje posestnike. Drugi gospodarji in druge družine so zdaj na tistih zemljiščih, ki je pa videti, da jih še vedno tlači madež božjega prekletstva. (L’Eco del Litorale.) Priporočilo. Pobožni molitvi se priporočajo 1. preganjani redovniki n» Francoskem, 2. tri važne zadeve nekega duhovnega oskerbnik&j 3. neki učenec. Dnevi popolnega odpustka in vesoljne odveze in godovi svetnikov in svetnic redov svetega Frančiška meseca velikega serpana. s2. Posvečenje cerkvice Marije Angeljske, imenovane Porcijunkula-P. O. *) 4. Praznik sv. očeta Dominika, prijatelja n. sv. o. Frančiška' Odpustki rimskih Uacijonov. Zv. Cik ali Frančišek Pezarski, spoznavavec 3. reda. 12. Sv. Klara Asiška, devica, perva opatica 2. reda. P. O. — V. 0■ 13. Zv. Peter Moljanski, spovnavavec 1. reda. P. O. 14. Zv. Sanktes Urbinski, spoznavavec 1. reda. P. O. 15. Vnebovzetje preblažene device Marije. P. O. — V. O. 16. Sv. Rok, spoznavavec 3. reda. P. O. 18. Zv. Klara Montefalška, devica 3. reda. P. O. 19. Sv. Ludovik, škof, spoznavavec 1. reda. P. O. 21. Zv. Peter Kolški, spoznavavec 3. reda. 25. Sv. Ludovik, kralj francoski, patron 3. reda. P. O. — V. 0-27. Zv. Timotej Montikulski, spoznavavac 1. reda. *) Po večernicah prejšnjega dne začenši more ta dan, kaker je obe® znano, vsaki katoliški kristijan, ki se izpove in sveto obhajilo sprejme pop0* noma odpustek tolikrat dobiti, kolikerkrat kako cerkev reda sv. Frančič obišče in notri nekoliko moli v namen sv. očeta papeža.