Nebeški in pozemeljski ogenj. Spisal dr. Simon Subic, profesor na vseučilišči v Gradci. (Halje.) jmcnitncga pomena je tudi tisti nebeški ogenj, katerega : omenja Sveto pismo pri Elijevem darovanji, in dni, ka- teri se je prikazal, ko je sveti Duh razsvetlil apostole. Prerok Elija, katerega je izvolil Bog, da bi izpreobrnil izraelsko ljudstvo, zavedeno k maliku Baalu, svetoval je ljudstvu, naj se darujč prepriča, kateri bog je pravi. »Dajte,« rekel je ljudstvu, »meni in Baalovim duhovnikom dva vola. Izmed njiju naj si izberd Baalovi duhovniki, kateregakoli hočejo, pripravijo naj ga za daritev, položč naj ga na drva, ležeča na ognjišči, ognja pa naj nikar ne prižigajo pod njim. Jaz, Elija, storim prav takd in tudi ne prižgem drva. Potem prosi vsak svojega Boga, naj blagovoljno vzprejme daritev. Tisti bog, kateri pošlje ogenj na oltar, bodi pravi Bog.« — Ljudstvo temu nasvetu pritrdi, Baalovi duhovniki prosijo na vso moč od jutra do večera Baala, da bi jih uslišal, toda zaman. To videč, pokliče Elija ljudstvo k sebi, postavi oltar, potegne räzor okolo njega, izpusti vode vžinj, razseka vola in zloži kose na drva na ognjišči ali oltarji. Sedaj stopi pred oltar in prosi: »Bog, pokaži danes, da si ti Bog izraelski in da sem jaz tvoj služabnik vse to storil po tvojem povelji. Usliši me, Gospod, usliši, da spozna to ljudstvo, da si ti, Gospod, Bog in da se povrne k tebi!« Na to prošnjo je padel ogenj z nebd, požgal vso žrtev in po- lizal celd vodo iz razora. To vidčč, padlo je ljudstvo na obraz in vzkliknilo: »Ta Gospod je Bog. ta Gospod je Bog!« — Kdo bi se pri tej priči ne spominjal, kakd se je Bog sveti Duh v podobi plamenov spustil z nebd na apostole pri njih razsvet- ljenji ? Ko so bili deset dnij po Kristusovem vnebohodu zbrani v nadstropji tiste hiše, kjer so se navadno shajali na judovski bin- koštni praznik, zaslišal se je zdajci z nebä nekov vrišč, jednak sil- nemu vetru. Bog sveti Duh se je prikazal v podobi gorečih jezikov, ki so se dvigali nad vsemi glavami. — Vsi apo- stoli so bili razsvetljeni in s svetim Duhom napolnjeni. Jeli so go- voriti vsakatere jezike. Kaj imenitni so navedeni vzgledi iz Svetega pisma, premnogo dado misliti človeku, ki jih premišlja z neizkaljenim umom in jih gleda odprtih očij. Pričajo pa tudi. kaj je v duhu tedanjega ljudstva pomenil nebeški ogenj. II. Mojzes se je pred trnovim grmom čudil, da grm gori, toda ne zgori. Prav takd bi se morali ljudje čuditi solncu, da gori takd silno, toda ne zgori. — Ko bi se solnce, prej nepoznano, hipoma pri- kazalo na nebu z veliko svojo svetlobo in s poletno vročino, ali bi kdo mislil, da ne gori? Ako bi nas ta novi prikaz grel in pripekal z Ono svetlobo in vročino kakor naše navadno solnce polčti, da prav takd ni moči gledati vänje kakor v razbeljen plavež, ali bi ne vpra- ševali gledalci, koliko časa bode neki gorelo, kdaj dogori? Da bi nc zgorelo ali vsaj nikdar ne ugasnilo, to bi iz težka prišlo komu na misel. Dejanski pa smo takd vajeni vsakdanjemu solnčnemu prikazu, da se ne vprašujemo, ali bode kdaj zgorelo ali ne, temveč mislimo si po navadi, da nc zgori in ne ugasne nikoli. Vender tudi solnce, najsi je velikansko, dogorelo bode in ugasnilo v poznih prihodnjih časih. Kdor bi se do Živega zamislil v tisto dobo, ko ugasne solnce, njega bi pretresla neizrecna groza, zakaj nikakor bi sc ne mogel iz- nebiti brezupnih mislij na prihodnjost sveta. Nemirno bi se mu podilo po glavi vprašanje za vprašanjem, kakšne bi bile neki posledice tega dogodka. Ko bi se tolikanj umiril, da bi se že ne bal za življenje, spoznal bi, da pomeni konec solnČnega sijaja in ogrevanja konec vsega, kar rase in živi na zemlji. Kdor bi si rad natančneje razjasnil posebne posledice, katere bodo izvirale iz konca solnčne gorkote, moral bi prej pozvedeti, kaj sploh ima zemlja od solnca in kaj je prejemala od njega od tistih davnih vekov, ko se je prvič jela delati plodna prst od skalovja, katero so razrušile prvotne sile prirodne. Kdor bi pa celd predrzno trkal na vrata pozne prihodnjosti in želel uzreti podobo tedanjega svetä, moral bi razširiti znano sedanjost solnčnih učinkov po prihodnjosti in sicer v tisti meri, kakor bode končno pešala solnčna moč. Po tem poti bi se utegnil razmišljujoči človek približati v mislih dni podobi, katero bode dobivala zemlja naša, ko bode ugašalo solnce. V Goethejevem »Faustu« pravi sicer Mefisto Bogu: »Tvoja dela so še lepa kakor prvi dan stvarjenja«, ali bodisi, da so lepa, kolikor morejo biti, takšna venderlc niso več. kakeršna so bila prvi dan. Nič ni stanovito, kar vpliva na naše počutke in kar se nam razodeva po prikazih — povsod vedno izpreminjevanje! In samd do i zp rem i- njevanja seza spoznanje človeško, do notranjega bitja n ikolil Nihče ne more povedati, kakova bi bila zemlja, da ni ne solnca ne njegove gorkote in luči. Brez solnca bi ne bilo zemlje; vsaj takd trdi teorija Kantova in Laplacova. Kant in Laplace in ž njima večina denašnji h strokovnjakov uči', da se je naša zemlja ločila od solnca okrog njega srede. Tedaj je bila zemlja v mladih svojih vekih kos solnca in je še sama gorela. Ohlajala se je pa tem hitreje, čim manjša je säma. Ohladi vši se, izgubila je svoj ogenj in svojo luč. Temna in mrzla bi plavala po brezkončnih prostorih svetä, da je tudi solnce ugasnilo takd hitro kakor ona. Solnce je bilo zemlji v pomoč s svojim ognjem, zlasti z žarečo gorkoto svoje luči, da se je sčasoma izkopala iz začetnega boja med svojimi tvarinami ali iz kaosa. To jc tudi Mojzes takd preprosto oznanjal svojemu ljudstvu, da ga je lahko umelo Vse, kar pripoveduje Sveto pismo o stvarjenji na zemlji, vse je prihajalo od solnca; vsega tega in še marsičesa bi pogrešala zemlja, da ni gorečega solnca na nebu. Da so že stara ljudstva ali vsaj njih modri možjč poznali to neizrecno imenitnost našega solnca, priča Mak rob i j, ko pravi: »Pri- rodoznanci imenujejo solnce srce svetä.« Kakor je bilo že v starodavnosti solnce najčistejši prvotni ogenj, prav takd je bilo tudi poznejšim rodovom še tisoč in tisoč let pozneje podoba Čistosti, dokler niso izumili daljnogleda. Vera v ncoskrumbno čistost solnčno se je v dolgih vekih tolikanj globoko vrasla v duševno življenje človeško, da ni bilo moči verjeti prvemu opazovalcu, ki je z daljnogledom ugledal solnčne pege. Kakor plava na raztopljenem železu, ko se odteka iz plavža, nekaj temnih, nezgo- relih rudnin, prav takd plavajo na videz po svetlem solnčnem obrazu temne lise. Kaj jih provzročuje, to dosihdob še ni dognano. Paganski modrijani so si domišljali, da je solnce nekakšna or- jaška posoda, iz katere priteka vesoljno svetovno mdrje tiste ognjene in sveteče tekočine, katera prešinja kot »eter« vsa telesa. Od te te- kočine prihaja rast in življenje. Iz takih nazorov o solnci izvira misel, da ni vesoljni svet nič drugega nego živa stvar, kateri se po žilah pretaka ognjena tekočina. Po tej sliki so dalje sklepali paganski du- hovniki, da ne more nič poginiti, kar je ustvarjenega; tvarine in prvine so nepogubne kakor ves svet; življenje in smrt se ločita zgolj po sestavi trohic, od katerih je bilo zgrajeno teld; večno je stvarstvo v prostoru in času! Gledč na denašnje prirodoznanske nazore utegne kdo vzklikniti: »Nič ni novega podsolncem!« Ali pozabiti ni smeti razločka med do- mišljijo in pravim spoznanjem. SolnČni ogenj, za našo zemljo najimenitnejši prikaz izmed vseh ognjenih prikazov, izvira iz dosedaj negotovega vzroka. Nekateri pri- rodoslovci mislijo, da gori vse solnčno teld, ali da je vse solnce raz- topljeno ali vsaj po površini oblito z raztopljenimi rudninami, ker bi sicer ne razpošiljalo tolike svetlobe po svetovnem prostoru in ž njo vred takd hude vročine, da je kar ni prebiti, ko nas polčti najhuje zadeva. Drugi pa trdč, da solnce ne gori po vsem telesi in da ni do cela raztopljeno, nego da gori le njegova plinova odeja ali atmosfera. Zatd imenujejo njega svetečo odejo »fotosfero«. Nam se pa zdi, da bi ta vročina, katera se pojavlja vrhu solnčnega telesa, raztopila slčharne pozemeljske rudnine; saj celd zemljani v toliki razdalji časih silno trpimo od solnčne gorkote. Razkrajanje solnčnih žarnih barev ali spektralna analiza je do- kazala, da je sestavljeno solnčno teld vsaj do malega od prav takšnih tvarin in rudnin kakor naša zemlja ; torej ni soditi drugače, nego da mora biti solnčno površje raztopljeno. Z lučjo vred uhaja solncu njega vročina, in solnce se ohlaja po vrhu, kakor se ohlaja na zemlji slč- harna razbeljena stvar, kadar jo iz razgrete peči postavimo pod milo nebd. Razgreto solnce, ki plava po prostem vsemirji, mora sc torej vedno ohlajati. Ako se mu sedaj še ne poznä, da bi sc ohlajalo, temu vzrok je to, da se solnčno teld še nekoliko skrčuje, odtod pa prihaja iz sredine njegove še toliko gorkote na površje, kolikor bi se raz- merno ohladilo, ker neprestano deli gorkoto po vsem prostoru. Kadar se ne bode več krčilo, poznalo se bode ohlajanje, ako se mu od zunaj ne vrne izgubljena moč njegovega ognja. Takšne kurjave pa solncc ne pogreša. Kakor padajo ognjeni utrinki na zemljo, prav takd pada brez dvojbe obilo svetovnega ali planetnega drobiža v solnce. Morda zadene ta usoda časih tudi kakšno zvezdo repatico. Kakor solnce še vedno gori in po neizmernem prostoru razširja svojo vročino in luč, takisto gorč in svetijo vse stalne zvezde razven premičnic ali planetov našega osolnčja. Stalne zvezde so jednake na- šemu solncu; vsaka je zdse goreče solnce in vsaka vodi menda kakor naše solnčno krdelo veliko druščino sedaj že ugaslih planetov s seboj po svetovnih svojih potih. Kakd veličasten je vender pogled na te mirupolne nebeške ognje, kakd skrivnostno naudaja razburjeno srcc dni ponočni svit nebeških lučij, brezštevilnih zvezd ! Toda kaj nam pripoveduje svetloba tega nebeškega ognja? O stvarstvu onkraj solnca bi človek ne včdel ničesar, da ne gorč on- dotna solnca, da ne prihaja njih luč in ne prinaša poročil na zemljo. Svetloba, poleg elektrike najhitrejša potovalka, premeri v jedni se- kundi 42.000 milj; od solnca do zemlje — nad 20 milijonov milj — nc hodi dosti delj nego osem minut. Ali dasi teče hitro, vcnderle po- trebuje več let do bližnje zvezde stalnice. Zvezde rimske ceste so pa celd takd daleč od nas, da potreb*uje luč na tem poti okolo štiritisoč let (Aleksander Humboldt v »Kosmosu«). Ko bi tedaj ugasnila stalna zvezda tam v daljnem nebeškem prostoru, videli bi jo še mnogo let, in ako stoji daleč, šc po tisoč letih na prejšnjem mestu. Ako bi se pa druga zvezda v dnih krajih šele vnela, ugledali bi jo toliko pozneje, kolikor se zamudi luč njenega ognja na dolgem poti do zemlje. Človek torej nc ogleduje zvezd in zvezdnatega neba, kakeršno je sedaj, temveč kakeršno jc bilo v mi- nulih časih. Svetovi, kateri gorč kakor solnce in stalne zvezde, vidijo se o svoji luči, planetje ali podruženi svetovi našega solnca, n. pr. zemlja, luna i. dr., pa ne gorč več, da bi se videli o svoji svetlobi, torej so temna telesa, katerih bi ne bilo videti, da jih nc obseva solncc. V starodavnih časih pa so goreli tudi planetje. Nekoliko takega požara se je videlo pred več leti na velikem planetu Jupitru. Požar je sezal takd na široko po Jupitrovi zemlji, da bi morali naši zemlji sedemkrat odreti skorjo, ako bi hoteli ž njo pokriti goreče Jupitrove širine. Sčasoma je njega ogenj ugasnil ali tolikanj oslabel, da ga ni več videti. Površna skorja se mu je ohladila, pod njo pa še vedno tli njega notranji ogenj. Tisti časi pa, ko je gorel še ves planet Jupiter, minili so žc davno. Dasi je Jupiter — ker je dlje od solnca nego zemlja — po Laplace-Kantovi teoriji starejši od zemlje, vender šc po svojem po- vršji ni prebil vseh dnih prevratov, katere je že v davni dobi dokon- čala manjša zemlja, ker se je ohladila hitreje. Učč pa izkušnje, ne lc dne pri arteških vodnjakih, nego tudi dne pri globokih rudnikih, da je čimdalje bolj vroče, kolikor niže prihajaš pod zčmljo. Rudarji pra- vijo, da delavci po nekaterih globokih premogovnikih v Belgiji kar nobene obleke ne strpč na sebi zaradi prehude vročine. Ako rase zemeljska gorkota v tistem razmerji z večjo globočino kakor pri arte- ških vodnjakih, to mora biti že dve do tri* milje pod rušo vročina tolika, da so ondu raztopljene vsakatere rudnine. Geologi, kateri so primerjali razsežnost raztopljenega zemeljskega jedra debelosti ohlajene iS 27s in utrjene zemeljske skorje, pravijo, da trdna zemeljska skorja še to- liko ni debela, kakor je jajčja lupina v primeri proti vsemu jajcu. Zemlja je sicer že pred neznano dolgim časom izgubila ognjene povoje svojih otroških let, vender še ogenj ni povsod ugasnil na nji. Nc pojavlja se samd iz notranje zemlje kakor ogenj iz ognjenikov, ampak tudi v nje ozračji kakor strela, utrinki, polarna luč in mno- goteri drugi ognjeni prikazi. (Dalje prihodnjič.) Primera. Tvoj duh za svet primere išče. Ni boljše, menim jaz, od tč: Vesoljni svet je gledališče, Igralci v njein ljudjč. Kulise pčstre so razmere, Življenje naše igrokäz. Junak si igre ti katere, Junak katere — jaz. Filodem. Mladi pevki v spomin. % pesmi v srce sezajoči Vzdigni, pevka, glas krasen, K sicpni mc začaraj koči! — V nji sedi na klöpi borni Starka pri mladenki zorni, Šiva rdeči sarafrin. Tja pošilja mi poglede Skozi okno v kočo duh ; Stare matere besede O mladosti dučli nestalnih In o starih urah žalnih Cuje mi iz pesmi sluh. A pri tem obraz zakrijem. Kakor v slutnji vzdihujdč: Tudi ti — naj Čut izlijem — Da si v svojem mladoletji Slavca sramotila v |>etji. Praviš vnukinji nekdč . . .