List 44.
Cenazacelo leto po pošti 2 golil. 20 kr., za pol leta 1 golil. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 glil. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC
listi
za podučenje naroda.
za ene kvatre 30 kr.Posamesni listi po 3 krajc.Na-ročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik 29. Kozoperska 1849.
Vremenske pravila.
JH^metovavcu bi gotovo veliko dobička verglo, če bi dolgo popred premene vremena z gotovostjo vedil. Znaminja prihodnjiga vremena gredo pa morde na malo dni, včasi le na nekoliko ur,*in tudi za ta čas niso vselej gotove. S tem pa moramo dovoljni biti, ker človek skrivnih moči narave ne bo nikoli izvedil. Prederzno je, po vremenu eniga dneva za vreme dni po večih mescih sklepe delati in vraža je, ktera se ne more odpustiti, pričakovati, de se bo v sto letih enako vreme vernilo. Sledeče pravila nej mladi kmetovavec z lastnim pazenjem presoja.
a) Znaminja lepiga vremena.
Obstret okrog sonca poleti, rumenkasto, majhno izhajanje sonca in hitro zginjenje meglic okrog njega, jasno zahajanje sonca brez meglic okrog njega; majhna rudečost večerne zarje z malimi megličicami; čista in bela luna; svitel krog in obstret okrog lune; svitla ojstra rogova lune po pervim krajcu; razločno spoznanje zvezd v rimski poti o izhodnim vetru; svitlo izhajanje veliciga medveda; lepa, čista večerna zarja; pobliskovanje, posebno čista modra in rumena barva mavrice; čiste obokrogljene megle, ktere kmalo zginejo; vlak oblakov proti zahodu zvečer, ki kmalo zginejo; raz-prostenje oblakov tako belo kot ovna; povžitje oblakov od visoko stoječiga sonca; sčasno razitje rudečih oblakov po sončnim zahodu; veter zjutrej zgodej poleti; obilo rose zjutrej in zvečer; dolgo obležanje velike rose; gosta megla nad vodami in tratami po sončnim zahodu stoječa; rojenje podrepnic zvečer; močno svetenje mnogih kresnic; dolgo izpredene pajčnice šmarnih pajkov; dolgo raztegovanje prednjih nog in glave zakotnih pajkov, jiteri ta čas svoje pajčevne ponoči povekšajo in jajc nalezejo; veliko šmarnih pajkov, kteri velike pajčevne predejo, nove delajo in se olevijo; sedenje in večanje zelenih žabic na drevju, ktere pred lepim vre-menam tudi v glažih na visoko sest grejo; čversto petje in visoko letanje škerjancov; pridno petje slavcov; veselo skakanje ovac zvečer; če gredo kokoši zgodaj spat; če natopirji zvečer zgodaj letajo; če komarji po sončnim zahodu poskakama letajo; če so krokarji zjutraj veseli in glasno vpijejo; če kisla detelja svoje perje razširi; če se lan razcvete; če pajčevne visoko v zraku letajo;
če divji golobje v gojzda močno pojó; če ptiči pogosto perje skozi kljun vlečejo;' če povodni ptiči z velikim kričanjem visoko letajo; če megla nizko pade; če dim naravnost kviško gre.
bj Znaminja dežja.
Če sonce veliko, ognjeno, kakor podolgasto izzagore gre; rudeč krog okrog izhajočiga sonca; če je sonce zjutraj rano zlo toplo; zravensonca poleti; obstret sonca pozimi; nenavadno velika in tumpasta rogova lune, kterih je zdoljni bolj zamokel kakor zgornji; zravenlune; obstret in zamoklorujavi oblaki okrog lune ; če je malo pa zlo svitlih zvezd s zamoklimi obstretam okrog njih viditi; zamoklo izhajanje veliciga medveda; če se v vsih mescih razun v Listopadu veliko zvezd vtrinja; močna jutranja zarja; zeleni žarki med oblaki zjutraj zgodaj na izhodnim obnebju ; ognjene riže po sončnim zahodu na zahodnim obnebju; zlo rudeča nejasna večerna zarja, ktero veliko sivih oblakov z močnim in ognjenim purpurjem prevleče; grom pozimi; pravijo de pozimsko gromenje cío za celo leto slabo vreme pomeni; mavrica kratko pred dežjem in po dolgi suši z močnim obsenčjem in bolj in bolj zamoklo prihajočimi barvami ; majhni černi oblaki na zahodnjim obnebju, za kterimi gre sonce v zaton; ravno taki oblaki poleg sonca podnevi; letanje čer-nih oblakov, ki se v veči-in veči oblake naberajo, kteri zdaj černi, vodeni in po žarkočernim sončnim zahodu rudeči in nazadnje za-moklosivi in černi na obnebju stojé; merzel veter po kratkim de-ževanju; veter, ki dva dni neprenehama iz juga vleče; nič slane in naglo zginjenje slane; dim, ki nizko pada; vlažne, iz dimnikov padajoče saje; ferfrav, pokajoč, ne živ in bled ogenj; če se iskre kotlov prijemajo; pokajoče, iskre meteče, slabo in zamoklo goreče luči in lampe; obstret ob lučih; lahko, urno in tiho vrenje vode; dež, ki ga zemlja kmalo popije, in ki na kamnju kmalo se posuši; kamnje, ki se poti; zlo smerdeci skrivni kraji; če se iz streh po hudim vremenu kadi; če perje v zavetjih lahko sapa nosi; če se vervi skerčijo; če se suhe dei’va napnó; če se zvonovi zvečer da-Iječ slišijo; če se sol poti; če gliste po zemlji lazijo; če se mušice v senci pred sončnim zahodam igrajo; če bolhe, muhe in brenceljni nenavadno pikajo; če podrepnice zjutraj letajo; če se šmarni in zakotni pajki ne pokažejo in če so pokojni; vpitje žerjavov na visočini, in vpitje sov ponoči o suhim vremenu; če Šinkovci pred sončnim izliodam pojó; če se perutnjina v prahu valja; če se kakoši o dežju na prostim prehajajo; če se domača perutnjina in golobje kopljejo; če kavke v tropah z vpitjem letajo in se večkrat v vodo potopavajo; če psi travo jejo in se po peski valjajo; če se mačke umivajo in ližejo; če miši glasno cvilijo; če miši kertine zlo razrivajo; če tekoča ali bezljajoča goveja živina glavo, gobec in rep pokonci nosi; če se prešiči z slamo igrajo; če se ovce terkajo; če so mravlje v svojih kupih pokojne; če bu-čele doma ostanejo; če srake nepokojno letajo; če osli rigajo, skačejo in z ušesmi otepavajo; če karpi verh vode plavajo; če ribe iz vode poskakujejo; če natopiri doma ostanejo; če Iesice lajajo,
če divje gosi neredno iu visoko letajo, ferfrajo in se potapvajo; če petelini zvečer in podnevi pojo; če grejo kokoši pozno v pokoj; če raki iz vode prilezejo; če ovce lakomno zrejo; če lastovke nizko nad zemljo in vodo letajo; če prešiči zlo razrivajo ; če barometer pade; če so verliovi gora v oblakih; če se strune same tergajo; če se bajerji kale; rumene pene na stoječih vodah; veči bolečine zaudniških, vodeničnih bolnikov in tacih, ki imajo kurje očesa, stare rane in ozebljine. Per v o hudo vreme s točo ali brez toče oznanuje navadno kraj, od kodar hudo vreme pride.
<f) Znaminja vetra.
Če vodni ptiči na suho letajo in se tam zjutraj igrajo; če gosi v tropah visoko lete; vpitje in nepokoj povodnih kokoš; če kavrani v zraku nagloma kam planejo, in če se na krajih sladkih voda igrajo; če se ponočne lastovke prikažejo ; šmarni pajk neha presti, ali pa naredi samo oklep svojiga kolesa, brez de bi ga z kroglimi nitkami prepregel.
dj Znaminja, de bo veter nehal.
Če povodni ptiči k jezeram lete; če se ribe verh vode pokažejo ; če vrabci mirno žubore.
ej Znaminja bliziga viharja.
Blišeča bela svitloba zahajočiga sonca in njegova bolj bela kakor rumena podoba; če šmarni pajk naglo */4 ali y3 svoje paj-čevne razterga in se v kak kot skrije, terpi vihar narveč 12 ur.
(Konec sledi.)
Wily a baron Mterberstein.
(Od P. Sleinenskiga. *)
Popisovanja življenja tistih nepozabljivih mož , kteri so se goreče prizadevali, naš siovenski jezik omikati, in kteri so si pri naših sorodnih ljudstvih slavno ime pridobili, zaslužijo posebno čislanje, ker nas prijetno prepričajo, de so si ti redki možje ravno z izobraževanjem svojiga materniga jezika spoštovanje in slavo pridobili, in tako stanoviten spominj v svojim narodu postavili.
Narbolj živ izgled nam da v tem posebno Žiga baron Herberstein, kteriga s ponosam svojigu rojaka imenujemo.
Kako važen nam mora biti spominj tega izverstniga pismo-slovca in diplomata, kteri je šestdeset let svojiga neutrudljivega življenja neprenehama deržavi tako stanovitno, zvesto in spešno služil, de bi bilo že to samo dovolj, njegovo ime v letopisih av-strianskiga cesarstva neumerjoče storiti, kteriga Rusia med svoje klasike šteje, in kteriga Ogerska in Poljska dežela svojiga zgodovinarja in zemljopisca imenujete. Kako neskončno delavnost na borišu, v pisarnici, kakor v učivnici nam kaže življenje tegaime-nitniga, od posebnih zaslug venčaniga in od posebne sreče obda-
*) Iz »IUirisches Blatt.«
rovaniga moža! Kako domorodno spoštovanje mora v nas izreka našiga rojaka zbuditi, de se ima svojimu maternimu jeziku, kteriga v svojih delili tolikrat opomni, za toliko zahvaliti.
Življenje tega moža je bilo že mnogokrat popisano; priprave za njegov življenjopis najdemo v njegovih lastnih in v ptujih pismih od njegoviga javniga in privatniga življenja, v latinskih, nemških , rusovskih, čeških in laških spisih zastran njegovih prizadev in djavnost kot vojak, diplomat in učen, kteri so deloma v njegovim večim spisu od rusovske dežele tu in tam raztreseni, delama pa in posebno iz nekterih pisem vzeti, v kterih je on sam sploh poglavitne dobe svojiga življenja zapisal. Če prav Denis reče: Ni bil kmalo kak človek pri živim životu tako mnogotero v pismih slavljen, kakor Žiga Herberstein, še vunder nimamo občniga pregleda njegovih vpljivnih djanj , doveršniga in popolniga popisa njegovih za znanje ljudstev in dežel kakor tudi za znanje ljudi silno važnih pisem, žiga Herberstein še ni nikjer, še cio v svoji domovini nobeniga moža našel, ki bi bil njegovo življenje obširno popisal. — Nar obilniši povesti za popis njegoviga življenja, pa žalibog! samo s posebnim ozeram na njegove potovanja v Rusio, najdemo v Friderik Adelungovim delu: „Žiga baron Herberstein“, ktero je od tega učeniga rusovskiga deržav-niga posvetovavca v spominj našiga resnično spominja vredniga rojaka izdelano in od učeniga in za rusovsko zgodovino in slovstvo sploh zlo zasluženiga grofa Rom an z o va svoje bitje dobilo.
Nej nam bo pripušeno, v tem listu ob kratkim našiga iine-nitniga rojaka popisati, kteri gotovo eden narslavniših Avstrianov vsili časov ostane. Vsak domorodec zamore iz tega popisa s pravo zadovoljnostjo spoznati, kako je svoj matern jezik ljubil. Preobširno bi bilo povedati vse težavne poslanstva, sredovanja in težke opravila njegove; njegovo življenje hočemo le, kolikor k spoznanj11 lega moža pripomorejo, blagovoljnim bravcam razgernili.
Žiga baron Herberstein je bil ¡23. veliciga Serpana 1486 v Vipavskim gradu rojen, kteriga je njegov oče od cesarja Friderika III. dobil. Tretji sinje bil L e o nliar t a Her b er s t e ¡na in Barbare Lueggerjeve. Fantič je bil bolehen. Obljubili so ga njegovi starši sveti Materi Božji v Loreti, in njegov brat Janez se je podal z nježnim otrokam na pot. Ozdravel in vkrepel se je. Potem je šel v svoji pervi mladosti v šolo svojiga rojstniga kraja in že v njegovim osmim letu so ga poslali starši v Ljubljano, kjer se je, kakor Adelung pravi: „nemško in slovensko, ali slavonsko učil, kteri poslednji jezik mu je pozneje zlo hasnil, tega narečja mende takrat v tistih krajih niso zlo obrajtali: zakaj Herberstein pravi: Zavoljo tega so ga „wind i s ch er Ko drolz (?}“ in „Sklaf“ zaničevaje imenovali.
V letu 1495 so ga v Kerko na Koroškim k nekimu žlaht-niku iz materniga kolena, k škofijskimu proštu Viljelmu Weitz erju, in kot mladenča (1497) na Dunajsko visoko šolo poslali, kjer se je latinskiga jezika naučil. Desiravno so ga njegovi součeni zavoljo slovenšine in latinšine iz zgol neumnosti zaničevali in za-
smehovali, ste ga vunder slovenšina in latinšina slavniga moža storile. V letu 1503 (16 let star) Baccalaureus postavši, zapusti Dunaj in v svojo domovino se vernivši je preberal stare in nove zgodovinarje. Ne dolgo potem ga najdemo pobojniga in umniga vojaka v bojih z Benečani, v kterih se je tako skazal, de ga je v letu 1514 v Inspruku cesar Maksimilian kot premažnika pri Ma-rani viteza (Ritter) in svojiga posvetovavca izvolil. Pervo važno opravilo Herbersteinovo je bilo njegovo poslanstvo h Kristjanu ljutimu, danskfmu kralju, kteri je s svojo soprugo Izabe 1 o, vnukinjo cesarja Maksimiljana I. gerdo ravnal.
Komaj se je nazaj vernil, so ga še tisto leto (1516) k moškovitarskimu cesarju poslali: „iz uzroka, ker so izhodne kraljestva: ogersko, češko, horvaško in dalmaško mirne, ker v zahodu cesarjev vnuk Dragutin čez šest in dvajset kraljestev mirno kraljuje, ker sta portugiški in angležki kralj mirniga duha, ker v severnih deželah K ris tj a n dansko, švedsko in norveško kraljestvo
E o volji berzda, in ker še celo nemirni Francoz in lahko vnemljivi iahi v miru žive: ne j veliki car Vasilij Ivanovič zavoljo Boga in svete device in v čast nemškimu cesarju divji vojski z Jagelo-nidi na Poljskim koj konec stori, kteri so obljubili, cesarski rodovini njenih pravic na Ogerskim ne dalje kratiti, de se vesvoljno keršanstvo miru oveseli“. Kako težavno je bilo to poslanstvo tisti čas, kakošne lastnosti de je mogel poslane v tiste kraje imeti, in kako srečen je bil naš Herberstein v tem ozeru, nej se blagovoljni bravec iz sledečih porek iz Adelungovih pisem prepriča.
„Cesar namreč je izvolil začetkama v to opravilo Ljubljan-skiga škofa Krištofa Ravbarja in njemu je bil Herberstein zavoljo oprave reči pridan. Ker se je pa škof preveč mudil, sena to pot napraviti, je cesar premeno naredil, pripravljene oprave Herbersteinu izročil, kteri je bil tudi 14. Grudna 1516 na Poljsko in Rusovsko poslan“.
„Pot na Rusovsko je mogla«, kakor Adelung pravi, „tisti čas gotovo množo ali resničnih ali domišljevanih težav imeti. Resničnih, zavoljo veliko daljave, zavoljo nevarnosti prebrodenja reke, ktera je bila tisti čas zavoljo ledu za Herbersteina še veči, v osornim podnebju, ktero mraz vsili družili evropejskih dežel v velikosti preseže, v slabim stanu in v nevarnosti cesta, h kterim se je tisti čas še dolga in ljuta vojska pridružila; v zaničevanju , ktero so mogli takrat ptnjci navadno od Rusov terpeti, in težkoti, se razumniga pokazati. Kar niso domišljevane napotja overali, so mankljive znanosti in nespametne misli tej poli v okom hodile. Zakaj dežele, ktere prehoditi je bilo treba, posebno severni Moškovitarski kraji so bili nepodučenimu Jugo-Evropejcu strašni in grozni spominji Skitov in Sarmatov, ljutih med ledam in v noči živečih narodov. Vsako potovanje v Moskovo seje moglo tadaj prederzno zdeti, in kdor se je taciga potovanja otel, je mislil, de je veliki nevarnosti odšel.
Koliko lastnost bi bil mogel tadaj mož imeti, kteri bi bil v tej malo znani deželi, ktera se je od druzih dežela v šegah in na-
vadah tako zlo razločila, svoji osebi čislanje in svojimu poslanstvu napredek pridobil? In vse te lastnosti najdemo redko pa po sreči združene v našim Herbersteinu. Plemenita, prijetna postava, obličje vse mirno in častitljivo, vednosti vsake baže, kterih se je pri diplomatih tiste dobe pač malokadaj našlo; obnašanje, ki je bilo v dvornim življenju in v družbah z ljudmi vsili stanov, po po-potvanju in skušnjah dozorjeno; in verh teh vsili redkih prednost še znanje slovenskiga jezika! Ali bi bil mogel cesar Maks im i-lian bolj srečniga moža izvoliti?“
Namena tega poslanstva naš Herberstein ni mogel doseči, ker poljska vojska med čašam njegovigu pogojevanja ni liotla nehati. Pa vunderje, dokler je vMoskovi živel, car prijazno in milo ž njim ravnal. Pri vsili veselicah in obedih je bil pričejoč, in ko je nazaj v svojo domovina se vernil, so ga po šegi tistiga časa z denarji in konji obdarovali. — Zastran te perve poti v Rusio, na ktero se je Herberstein proti koncu leta 1515 podal in ktero je še le mesca Sušca 1518 končal, opomni v svojih pismih malo. Kar on sam v popisu te poti govori, utice večdel imena dežel in ljudstev rusovskiga cesarstva, posebno pa morja in reke, kterega omejujejo in skoz-nj teko.
Poslednjič je bil Herb erstein od postarniga cesarja Maksimiljana, kteri je čudovite povesti Herbersteinove od ledenih severnih krajev čez navadni čas dostikrat poslušal, na Oger-sko poslan, de je cesarske pravice zoper puntarja Zapoljata zagovarjal. —
Zvesto in stanovitno se je potegoval za cesarske pravice po smerti cesarja Maksimiliana, in bistroumno je nepokoršino, razpor in punt berzdal, ki so se zoper vladarstvo kazali, dokler niso cesarjevi vnuki prišli. Kmalo so poslali Herbersteina s sklepi in prošnjami deželniga zbora v Bruku na Muri inHišpanijo k mladimu kralju Karolu, novo izvoljenimn cesarju. Popotoval je skozi Benetke in Rim. Vojvoda Benečanske republike in papež Leo X., kakor tudi drugi laški knezi so ga s častjo sprejeli. Pa veliko nevarnost so temu poslanstvu tolovaji na morju , ogenj in viharji delali. Pa srečno jim je odšel in v Španijo prišel. Z modrostjo in spravljenim govorjenjem je pridobil Herberstein šta-jarski deželi po nadvojvodu Ferdinandu pri cesarju Karolu po-terjenje mnogih svobodnost.
Spoznavši Herbersteinove zasluge je poboljšal cesar njegov gerb, in mu je privolil podobe rimskiga cesarja, španjolskiga kralja in rusovskiga cesarja med čeladui kinč postaviti.
(Dalje sledi.)
Razne drobtinice.
Ne vemo, ali bi hudobnosti pripisali ali kje drugje vzrok iz-kali, zakaj se ravno pri merličih narvee kradežev zgodi. Vsak dan se sliši, kako so tu in tam ljudje marsikaj poskrili in odnesli, ko se iz sveta poklicani človek še razhladil ni. Hudobnost, silna nesramnost
in brezvestnost mora vunder v nekterim človeku tičati, de ga ni groza, se ptuje lastnine polastiti, ko tukaj vidi zvestiga moža nad mertvim trup-lam svoje predrage žene britke solzice ljubezni in bolečin prelivati, ko vidi, kako se nježnodušni ženi nad mertvim dragim možem serce v per-sih terga , kako sirotni otročički pri mertvim očetu ali materi jokajo in v žalosti omagujejo ! Žalostno znaminje stanu današnjiga časa je to, še bolj žalostno znaminje pa je za to, ker hlinjenke, ktere si sicer ne upajo človeku v obličje pogledati, z molitvinimi bukvicami okrog cerkva zjutraj in zvečer lazijo, kterim hočejo solze žalosti oči zaliti, ko slišijo, de se je temu ali unimu kaka nesreča prigodila, ker, ponovimo še enkrat, hlinjenke (ali zakaj bi jih s pravim imenam ne imenovali?) tercjalke, ktere se same svetnice mislijo, in drugi tako malo strahu pred Bogara v svojim sercu nosijo, de o narbritkejši priliki ne smejo memo ptuje lastnine iti, brez de bi se jih ne prijela in skrivaj z njimi ne šla!! — Znano je sicer, de tatje nikjer niso bolj ročni in priročni, kakor kadar komu hiša gori. Ali hiša se da sčasama nova zidati. Serce pa, če je še v tako revnih in slabih persih, ne oživi več, in ljubim ostane samo še žalosten spominj, de je enkrat ljubezin v njem gorela, in verh tega še bolj žalostno prepričanje, de je svet — hudoben!
Drobtinice iz živalstva.
Pajk.
Pajki so znani zavoljo njih sovražnosti do lastniga rodu. Narava jih je v močno srajco oblekla, de sovražnim napadam ložeje zoperstanejo; trebuh jim pokriva mehka gibčna koža , kteri še celo zelo ose nič ne more; noge so, kakor rakove, vkrivljene, imajo velike kremplje, de svojiga sovražnika že dalječ zgrabiti morejo.
Razun tega ima pajk razne oči, ki so velike, prezorne in z nekim šupastim snutkam prevlečene, kteri jim pa ne brani, vse reči dobro razločiti. Pod gobcam ima kremplje, de svoj plen bolj gotovo obderži.
To je orožje, s kterim se brani; narreči zaupanje ima pa v svojo pajčevno , ktero z čudovito umetnostjo sprede.
Pajk ima limast sok v sebi, kteriga tako močno ali pa tako tenko presti zna, kakor hoče. Ko začne svoje delo, iztisne eno kaplico tega soka iz sebe, kteri, ko se posuši, nit naredi, kteri se primerno potegne, kolikor dalje pajk od kaplice gre. Ko pride dokonča, nategne nit s svojimi krempeljci, de je prav nategnjen, in jo zopet na zid priveže, kakor je v začetku svojiga dela storila. Tako se naredi pajčevna, kteri nobena tančica ni enaka.
Tako naprede mnogoterih enako ena od druge stoječih nitk; jih zarobiti, ravno tako naredi, samo z razločkam, de en konec svojih nit na pervo nit naveže, ktera je vselej narmočnejši, drugi konec pa na zid.
Ko so niti ravno napredene, se vsake reči primejo. Tam, kjer bi se mreža narlože raztergala, jo naredi umetalnik bolj terdno, ker je dostikrat šesterno prepreže.
Pred nekimi letmi sim zagledal v enim kotu svoje stanice eniga pajkov, kteri svoje pajčevne v hišah predejo, svoje oči v podolgastim krogu na glavi imajo in se vsako leto levijo. Keršenca mu je sicer večkrat z metlo prejo raztergala; pajk pa ji je vselej srečno odšel.
Nekteri ljudje pridejo ob notranje zaupanje do sebe, če se jim njih pajčevna le enkrat razterga. — Pajk ni tak! Brez opotavljanja in nečimerniga žalovanja je začel koj spet svoje delo in v menj kakor v treh dneh je bila njegova pajčevna zopet dokončana. Veliko veselje je zavoljo tega razodeval. Večkrat je svoje delo oblezil, in vse dobro ogledal; potem pa je šel zopet v svoje zavetje.
Pervi sovražnik, ki ga je imel premagati, je bil drug veliko veči pajk. Ker ta ni mogel sam več presti, se je hotel lastnjine svojiga soseda polastiti. Terdovraten boj se je vnel zavoljo tega. Zdelo se je, de bo nepravi pajk uniga premagal, kteri je v svojo luknjo zbežal.
Uni si je prizadeval, kakor si je mogel, beguna iz njegoviga zavetja spraviti. Storil je, kakor če bi bil proč šel, pa kmalo se je zopet vernil, in viditi, de vse njegove zvijače nič ne pomagajo , je začel brez usmiljenja pajčevne razderati. To siin boj se je vnel, v kterim je obertui pajk zoper moje upanje svojiga sovražnika umoril.
Zdaj je prišel zopet v posestvo svoje lastnine, ktero je tri dni popravljal, brez de bi se bila s kakim živežem omersila. Nazadnje se vjame velika muha v njeno mrežo, ktera se je zlo branila. Pajk je mirno gledal, kako se je muha prizadevala. Viditi, de je muha za pajčevno premočna, jo je v menj kot eni minuti s tanko mrežico opredel in ji krila povezal. Tako zvezano jo je v svojo luknjo vlekel.
S to maho se je en cel teden živil. Potem ji veržem oso v pajčevno. Zdajci priteče po svoji navadi; pa komaj viditi, s kom ima opraviti, je koj vse vezi razvezal, ki so jo deržale, in je vse storila, kar ji je bilo mogoče, de bi se tako strašniga sovražnika znebila.
Ko je vsa osvobodena bila, sim se nadjal, de bo pajk luknje v pajčevni zakerpal. Gotovo pa ni bila več za popraviti. Zapustil jo je in novo je začel presti, ktera je bila v navadnim času gotova.
(Konec sledi.)
Sploh koristne reči.
Moka iz krompirja.
Na zgornjim Stajarskim, kjer je onebje tako osorno, de v ne-kterih letih malo ali pa clo nič žita ne pridelajo, je dobil fajmošter Keller srečno misel v glavo, krompir zmerzniti pustiti in potem iz njega moka delati.	*
Zimska kerma za golobe.
Zmečkaj ali razreži kuhaniga krompirja v prav drobne koščke in dajaj ga golobam. Vsaki peti dan pa jim daj ovsa in kake koščke ometa starih zidov, v kterih je solitar.
Kerma za konje namest ovsa.
Pira (^Quecken), ktera ima, kakor je znano, J/5 menj redivne moči v sebi, kakor dober oves, je za konje kaj dober živež. Ko je dobro suha, se zreže prav drobno na rezavnici, in ]/3 več se je konjem da, kakor ovsa. Radi jo zobljejo in dobro jim tekne. Samo perve dni jih malo na mehko žene. To pa kmalo neha.
Založnik: J. Giontini. -—• Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič.
Natis k ar J. Blaznik v Ljubljani.