Slomšek pa Pestalozzi. Ali je ,,Blaže in Nežica" res plagijat? (Dalje.) Iz take zagrizlosti in popolne nepoznanosti naših razmer se rode članki o „3» funft§ = @{ot>enten", nLa grande Slovenia", i. t. d., katera podla obrekovanja se dade strnoti v dve točki: 1. kar je (slovenskega) izvirnega, je slabo, 2. kar je dobrega, je poslovenjeno. Čestiti čitalec! Vera da mi poreeeš, kaj da spada to sem, kaj da se vjema z nadpisom niojega spisa! — Prav imaš. Pa zdelo se mi je priinerno od teh splošni h opomb preiti na neki podoben poseben slučaj. Vera sicčr, da se mi pri tem nekako godf, kakor se je godilo samemu ,,kralju in proroku" nemških pedagogov, da se rau nadpis ni vjemal se sledečim spisom. A to me nič ne moti. Česar moči ne zmorejo, naj dostavi dobri namen. Dober namen pa je izvestno namen braniti dobro ime prvega slovenskega pedagoga, nepozabljivega Slomšeka. Dragi bralec! Vprašaš me gotovodalje: Kedo pa je tisti predrznež, ki se upa kratiti dobro ime našemu Slomšeku? — Bil je jeden gori naslikanih tujcev, ali bolje: potujčencev, katerih nam žal tudi mej učiteljstvom ne primanjkuje. Mož, kojega popačeno slovensko ime dovolj kaže, kde da mu je zibelka tekla, kateremu je bilo nekaj časa izročeno celo nadzorovanje slovenskih šol v sežanskera okraji, 6n, kateri ima še dan danes največe veselje spotikljivo dopisovati o slovenskera šolstvu nemškim ,,liberalnim" šolskim listom. Trdil je namre& javno, da je Slomšek znano pedagogično delo ,,Blaže in Nežica" prepisal od Pestalozzi-ja. Ljubezen do našega pedagogičnega slovstva, spoštovanje do prvega našega pedagoga me sili, da to hudobno obrekovanje javno zavrnem ter z dokazi izpodprem. Ne pričakuj torej, dragi čitalec, da ti podam tii temeljito primerjalno razpravo o delovanji imenovanih dveh pedagogov, kakor utegneš iz nadpisa sklepati! Storiti hočem to le toliko, kar se mi vidi potrebno v dokaz, da je Slomšekov ,,Blaže in Nežica" popolnoma samostojno delo ter nikakor kak plagijat Pestalozzi-jevega ,,Lienhard und Gertrud" ali nWie Gertrud ihre Kinder lehrt". Ivan Henrik Pestalozzi je bil po svojej vzgoji človek, kakor nara jih še dan danes ne manjka: bil je človek jednostransko vzgojen. Uže pri petem letu svoje starosti je bil vsled očetove smrti prepuščen materi v vzgojo. Materinemu prigovarjanju, opominjevanju in vzgledu je pripisovati Pestalozzijevo obcutljivo srce za vsako potrebo in silo, t. j. moč one neskončne ljubezni, s katero mu je bilo mogoče izvrševati dela, za koja ni bil — po lastnem priznanji — nihče nezmožnejši nego 6n sam, iz koje mu je izvirala moč v zatajevanji samega sebe, vsled česar so mu bile največe težave lahke, ako je vedel, da koristi ž njimi svojemu bližnjiku. Ali manjkalo mu je — kakor pripoveduje sam — kar bi mu bilo vzbudilo in razvilo moško moč, moško izkušenost, moško mislenost in moško vajo. To je bilo tudi vzrok, da je bilo blizu da ne vse njegovo življenje neko poizkuševanje. Posvetil se je najprej duhovskemu stanu, ta popustivši se poprime pravdoznanstva, vsled pretežavnih studij oboli, postane ekonom in slednjic, približavši se svojemu pravemu vzoru, vsklikne: 3dj tmll ©djufmetfter toerben! Pri vsem tem različnem delovanji ga je vodila edino le ljubezen za niže ljudstvo, čut za prave potrebe tega ljudstva in nagon za izboljšanje Ijudske omike. Ta ljubezen, ta čut, ta nagon ga je naredil ,,kralja in proroka" nemških pedagogov, ta ljubezen, čut in nagon je tudi svrha in temeljna misel njegovih dveh naj važnejših, gori navedenih pedagogičnih del: ,,Lienhard und Gertrud" in ,,Wie Gertrud ihre Kinder lehrt". To temeljno misel je oblekel v prvej knjigi (Lienbard und Gertrud) v obliko pripovesti. Pestalozzi nas pelje v njej*) v kočo zidarja Lienharda, dobrega moža, ki pa vender dela ženo in otroke nesrečne. Lienhard tiči v rokah ,,vogt"-a (podžupana) Humelna, ki zapeljuje svoje sovaščane v svojo krčmo, da zabredajo v dolgove, potrebo in grehe. Pomoč pride. Arner, grajščak obljubi Lienhardu zidanje zidii okoli cerkve. Zarad tega ,,vogt" sluti, da se prikazuje v vasi nov duh. V krčmi se shajajo rokovnjaški postopači, zarotujoči se zoper vse, kar je dobrega, mej seboj pa nejedini in nedoverni. Iz tega temnega ozadja se prijazno dviguje slika Lienhardove hiše, kojej se je vrnol mir in pa resna Rudi-jeva sobica, v katerej blagoslavlja umirajoča mati svojega sina. Njen blagoslov zopet sezida sinu hišo. ,,Vogt" mu je bil po krivej prisegi ugrabil travnato senožet. Pri novem hudobnem naklepu mu pade po posebni naključbi krinka raz obraz. Njemu in obožcem se zgodi pravica. Ko je bil glavni zapeljivec odstranjen, obrnilo se je v vasi vse na bolje. (Dalje prih.)