Ano (Leto) XIV. (9) No. (Štev.) 31 “E8LOVENIA LIBRE” BUENOS AIRES. 2. AVGUSTA (AGOSTO) 1956 POTRDILO VERE V SVOBODO Na povabilo panamskega predsednika so se v dneh 21. in 22. julija zbrali v Panami predsedniki ameriških republik v spremstvu svojih zunanjih ministrov in strokovnjakov. Skupno s panamskim ljudstvom so počastili spomin obletnice prve vseameriške konference- iz leta 1826, v medsebojnih stikih in razgovorih ter na skupnih konferencah so pa tudi izmenjali misli o problemih, ki so skup¬ ni ameriškim državam, obenem pa pou¬ darili smernice za bodoče skupno delo na ameriškem kontinentu. Ponovili so tudi zagotovilo vsem narodom na svetu, da Amerika ostaja še naprej branik svo¬ bode in demokracije na vsem svetu. Svetovni tisk je panamsko konferenco ameriških predsednikov uvrstil med naj¬ važnejše zunanje-politične dogodke se¬ danjega časa. Spričo najnovejših sovjet¬ skih načrtov v Južni Ameriki ji je dal še poseben pomen. To je zlasti poudaril znani newyorški dnevnik “New York Times” ki je navajal, da so sovjeti za- čali posvečati Južni Ameriki izredno po¬ zornost. Na vsak način bi se radi tam vsidrali in zavrli nadaljnje zboljševanje odnosov med njo in Severno Ameriko. V ta namen na vse strani ponujajo gospo¬ darsko pomoč, istočasno pa širijo svojo propagando iz raznih “kulturnih sre¬ dišč”. Kot dokaz za povečano sovjetsko propagando v Juž. Ameriki isti list nava¬ ja, da so sovjetske radijske postaje po- jačale svoje oddaje v španščini za juž¬ noameriške države za 300%'. Dokaz za močnejšo sovjetsko propagando je tudi kampanja, ki so jo sovjetski agenti za¬ čeli v Argentini za vračanje ruskih na¬ seljencev v domovino. Na konferenci sta vzbujala splošno pozornost zlasti predsednika dveh ame¬ riških republik: General Eisenhower predsednik USA, kot predstavnik naj¬ močnejše države, okoli katere se zbira¬ jo vse ostale demokratične države za obrambo svetovnega miru, ter predsed¬ nik Argentine general Aramburu. Nje¬ govo navzočnost na konferenci so vsi navdušeno pozdravljali, ker se tako Ar¬ gentina po 12 letih aktivno vrača v vse odbore Organizacije ameriških držav, poudarja iste demokratične principe kot ostale demokratične in svobodoljubne države ter se z vso odločnostjo vključu¬ je v vseameriško solidarnost kot najbo¬ lje organizirana južnoameriška država. Kako globoko je sedanja Argentina privržena ideji panamarikanizma in pan- ameriški solidarnosti je general Aram¬ buru pokazal s svojimi nastopi že med potekom konference samim. Tako je s svojimi osebnimi stiki ter razgovori s čilskim in paraguayskim predsednikom dosegel, da so odnosi med Argentino in Čilom na eni strani ter Argentino in Paraguayem na drugi strani zadobili znova prijateljski značaj. Agencija UP. je zapisala, da je ta Aramburu-jev ko¬ rak “prijetno presenetil vse severno¬ ameriške funkcionarje”. Kako močno se je dvignil tudi ugled sedanje Argentine V inozemstvu, je pa značilna ugotovitev severnoameriškega zun. ministra Foster Dullesa, da odnosi med Argentino in USA “že dolgo, dolgo let niso bili tako dobri kot so sedaj”. Za konferenco samo je pa dejal, da je zanjo posebna značil¬ nost izreden napredek v ameriški soli¬ darnosti. Naglasil je tudi, da še nikdar ni bilo zunanjepolitičnega sestanka, ki bi bil potekal v taki intimnosti in bi bil tako plodovit kot je bil ta. Sklepi predsednikov ameriških držav so obseženi v skupni deklaraciji, ki bo šla v zgodovino kot “Panamska dekla¬ racija”. Na uvodnem mestu je poudarjeno na¬ čelo, da “država obstoja zato, da služi in ne, da gospoduje nad človekom”. Na¬ slednji dve točki sta posvečeni proble¬ mom ameriških držav. Predvidevata vsestranko sodelovanje za socialni in kulturni razvoj narodov v posameznih ameriških državah ter skupno obrambo ameriškega kontinenta. Četrta točka Panamske deklaracije je pa posvečena narodom, ki trpe v ko¬ munistični sužnosti ali pa pod kakšnim drugim totalitarizmom. V njej predsed¬ niki ameriških držav naglašajo, da “A - merika trdno ostaja pri svojem zgodo¬ vinskem poslanstvu: biti branik člove¬ kove svobode in neodvisnosti narodov”. 'Amerika veruje v demokratski čut argentinskega naroda' UGOTAVLJA PREDSEDNIK GENERAL ARAMBURU Predsednik republike gral. Aramburu se je prejšnji petek vrnil s panamske konference. Med potjo je bil na kratkem obisku v Braziliji in Uruguayu. V Rio de Janeiro je prispel prejšnji teden v sredo. Ker se brazilski predsed¬ nik Juscelino Kubiček iz čilskega San- tiaga še ni mogel vrniti zaradi slabega vremena nad Andi, je predsednika ar¬ gentinske republike sprejel brazilski podpredsednik dr. Joao Goulart. Pri sprejemu so bili navzoči vsi člani brazil¬ ske vlade ter vojaški poveljniki. Voja¬ ška godba je igrala argentinsko in bra¬ zilsko narodno himno, iz topov pa so od¬ dali 21 častnih strelov. Predsednik ge¬ neral Aramburu je stanoval na argen¬ tinskem veleposlaništvu. V času njego¬ vega bivanja mu je brazilski podpred¬ sednik priredil gala večerjo, na kateri so bili zbrani najodličnejši predstavni¬ ki brazilskega političnega, gospodarske¬ ga in kulturnega življenja ter visoki vo¬ jaški dostojanstveniki. V zdravicah sta dr. Goulart in general Aramburu pou¬ darjala tradicionalno prijateljstvo med Argentino in Brazilijo. Naslednjega dne se je vrnil v Rio Janeiro tudi predsednik dr. Kubiček. Z generalom Aramburu jem je imel prijateljski razgovor na argen¬ tinskemu veleposlaništvu, kjer je bil tudi na slavnostni večerji v čast gralu Aram- buruju. Načelno je bil dogovorjen se¬ stanek predsednikov Argentine, Uru- guaya in Brazilije, ki se bo ob napove¬ danem času vršil v Uruguayu. Dogovor¬ jeno je tudi bilo, da bo predsednik Bra¬ zilije dr. Kubiček obiskal Buenos Aires'' in bo tam podpisal novo trgovinsko po¬ godbo med obema državama. V četrtek prejšnji teden se je genčral Aramburu na poti v Bs. Aires ustavil v Montevideu v Uruguayu. Ljudstvo mu je priredilo veličasten sprejem. V imenu Vlade ga je sprejel in pozdravil pred¬ sednik uruguayskega naroda sveta dr. Zubiria. Tudi v Montevideu je general Aramburu stanoval na argent. velepo¬ slaništvu. V času njegovega bivanja v prestolnici sosednje republike je bilo nje¬ mu na čast več sprejemov. V govorih na slavnostni večerji sta oba predsednika poudarjala vero v demokracijo, ki je v Uruguayu tradicionalna, Argentina jo je pa po 12 letih zadobila in se kot de¬ mokratična država sedaj znova uvršča med enake države na svetu. Poudarjala sta koristne rezultate panamske konfe¬ rence ter važnost osebnih stikov med predsedniki. General Aramburu je dal obširno izja¬ vo tudi časnikarjem. V njej se je dotak¬ nil rezultatov panamske konference, na- Baneos mgleses ofrecen creditos a la Argentina to je pa odgovarjal na vprašanja, ki so mu jih časnikarji postavljali v zvezi z argent. notranjepolitičnim življenjem. Tako je gral Aramburu med drugim po¬ trdil, da bodo splošno volitve v zadnjih treh mesecih prihodnjega leta, za gospo¬ darstvo je pa dejal, da se vidno poprav¬ lja. V Buenos Aires se je vrnil general Aramburu prejšnji petek popoldne. Ko je njegovo štirimotorno vojaško letalo zašlo v argentinski zračni prostor, se mu je pridružilo kot častno spremstvo 12 letal na reakcijski pogon. Predsedni¬ kovo letalo je pristalo na buenosaire- škem mestnem letališču. Tu ga je spre¬ jel in pozdravil v imenu vlade podpred¬ sednik kontradmiral Rojas z vsemi mi¬ nistri, administrator buenosaireške nad¬ škofije Msgr. Lafitte, vojaški poveljniki in številno ljudstvo, ki je predsedniku vzklikalo vzdolž vseh ulic, po katerih se je vozil z letališča v vladno palačo, kjer je znova prevzel vodstvo predsedniških poslov. ' Med tem je na Majskem trgu zbrana množica neprestano vzklikala predsed¬ niku in podpredsedniku. Oba sta se po¬ javila na balkonu in sta tudi govorila. | General Aramburu je v svojem govoru med drugim naglašal, da se je Argenti¬ na udeležila sestanka predsednikov ame¬ riških držav z “bratskim pozdravom vsem svobodnim ljudem Amerike”. . Na konferenci pa da so povedali Amerikan- cem, da Argentinci pričakujejo od kon¬ ference: “Poživitev volje za demokratsko življenje v vzdušju svobode, voljo živeti v vzdušju demokracije, kjer naj bo sreča cilj, - dostojanstvo pot in sveta načela vsakega naroda izhodiščna točka”. Kontraadmiral Rojas je pa v svojem krajšem nagovoru naglašal, da je ljud¬ stvo predsedniku generalu Aramburuju priredilo ob vrnitvi ! zmagoslaven spre’ jem. Ne zaradi kake vojaške zmage, am¬ pak zato, ker ga je zaslužil s tem, da je Argentini znova pridobil častno me¬ sto v zboru ameriških republik. General Aramburu je nato v svoji de¬ lovni sobi sprejel časnikarje. Odgovarjal jim je na razna vprašanja. Na vpraša¬ nje nekega časnikarja kako gledajo o- stale ameriške republike na sedanjo Ar¬ gentino, je general Aramburu dejal, da Amerika trdno veruje v demokratski čut argentinskega naroda in ima tudi za¬ upanje v demokratske namene sedanje revolucionarne vlade. V posebno čast in veselje mu je pa bilo, da je osebno spo¬ znal predsednika USA grala Eisenho- werja in z njim tudi govoril. El ministro de hacienda, doctor Euge- nio A. Blanco, informo sobre las gestio- nes realizadas por el sefior John Philli- more, en su caracter de funcionario del Banco Barirg Brothers, de Londies, Al respecto, manifesto que la propuesta he- cha por el senor Phillimore oscila entre un monto de 20 a 30 millones de libras esterlinas. El banco mencionado actuara en representacion de instituciones de Lcndres, čada una de las cuales tomaria •— en caso de concretarse la operacion — una cuota. El ofrecimiento del grupo de bancos privados deberia ser destinado a la im- portacion de bienes de Capital, que po- drian ser maquinarias generadoras de electricidad y especialmente material pa¬ ra los ferrocarriles. Angleške banke ponujaj n Argentini kredite Finančni minister dr. Eugenio A. Blanco je podal izjavo o razgovorih in o ponudbi, ki jo stavil g. John Phillimore kot funkcionar banke Baring Brothers v Londonu. Po ministrovi izjavi se po¬ nudba, ki jo je dal g. Phillimore, za plasiranje angleškega kapitala v Argen¬ tini, giblje med 20 in 30 milijoni funti šterlingi. Omenjena angleška banka na¬ stopa v imenu londonskih kreditnih, u- stanov, od katerih bi vsaka dala na raz¬ polago svoj del, če bo prišlo do sklenit¬ ve pogodbe. Ponudba privatnih angleških bank ob¬ stoja tudi v tem, da bi te banke nalo¬ žile svoj kapital v Argentini tudi na ta način, da bi tja izvozile razne stroje, kot n. pr. električne generatorje, zlasti pa železniški material. IX TEMNA V TEMEN Naser odvzel Frameozom in Angležem, upravo Sueškega prekopa Skoro istočasno kot konferenca pred¬ sednikov ameriških republik v Janami, je bila v Evropi na Brionskih otokih konferenca med Titom, egipčanskim Na¬ serjem ter indijskim predsednikom Ne¬ hrujem. Trije glavni propagatorji nev- tfalizma v sporu Zahodne demokracije s svetovnim komunizmom so v sporočilu o svojih zagovorih omenjali tudi potrebo po ohranitvi miru na Vzhodu, obenem pa zahtevali sprejem komunistične Ki¬ tajske v OZN. Po vrnitvi v Kairo je nekaj dni za¬ tem polkovnik Naser nepričakovano pre¬ jel kar tri močne zunanjepolitične udar¬ ce. Izvedba velikega načrta s postavitvi¬ jo ogromnih jezov ter elektrarne in na¬ makalnih naprav na Nilu pri Asvanu je postala resno ogrožena. Za zgraditev te¬ ga ogromnega objekta so ponujali po več sto milijonov dolarjev tako Ameri- kanci, kakor tudi Angleži in Sovjeti. Na¬ serju se je bilo treba samo odločiti za Tako so predsedniki svobodnih ameri¬ ških republik znova pred vsem svetom in pred zgodovino ponovili, da bo ame¬ riški kontinent branil svobodo ljudi in narodov na vsem svetu. S tem zagoto¬ vilom so dali novo upanje trpečim naro¬ dom v komunistični sužnosti — in med temi narodi je tudi naš slovenski narod- da in slovesno po trdili, da nanje niso pozabili ter da bodo tudi dosegli, da bo¬ do vsi narodi na svetu resnično zažive¬ li v miru, ki bo slonel “na pravičnosti in svobodi”. eno ali drugo stran. Po daljšem okleva¬ nju se je odločil za zahodne zaveznike. Kar naenkrat je pa povsem nepričako¬ vano udarilo sporočilo, da Amerika od- klanja kreditiranje graditve jezov pri Asvanu. Njej je sledila Anglija, tej pa še Sovjetska zveza. Utemeljitev vseh treh je bila skoro enaka: Egipt ima do¬ sti nujnejših potreb, kakor pa graditev tako dragega objekta. Z odklonitvijo kreditov za zgraditev jezov pri Asvanu je bil Naser močno prizadet v svojem ponosu. Odločil se je za krepak odgovor. Za svoj protiudarec zapadnjakom si je izbral 4. obletnico revolucije, ki je napodila kralja Faruka iz dežele. Dne 26. VII. je Naser govoril na velikem zborovanju v Aleksandriji, čudno naključje je naneslo, da se je prav v pristanišču tega mesta mudila na prijateljskem obisku angl. križarka Jamaica. Skoro pod njenimi topovi je Naser zadal zlasti Angležem udarec, ki ga niso pričakovali. V svojem govoru je po napadu na zahodne zaveznike ob pritrjevanju 300.000 glave množice pre¬ bral dekret o nacionalizaciji Sueškega prekopa. Ta prekop je upravljala posebna druž¬ ba v glavnem za račun Anglije. • Isto¬ časno, ko je polkovnik Naser prebral u- kaz o nacionalizaciji Sueškega prekopa, je policija v Kairu zasedla palačo Sue¬ ške družbe, egipčanske vojne ladje so pa zavzele vojne položaje ob vhodu v Sueški prekop v Sredozemskem ter Rde¬ čem morju. Polkovnik Naser je ob ne- Priprava republikancev in demokratov na skupščinska zborovanja njihovih strank, na katerih bodo izvolili svoje predsedniške in podpredsedniške kandi¬ date za letošnje jesenske predsedniške volitve, se bližajo h koncu. V republi¬ kanski stranki, kjer so doslej kazali naj¬ večjo enotnost glede ponovne kandidatu¬ re Eisenhowerja za predsednika in Nixo- na za podpredsednika USA, je prišlo do krize, ko je Eisenhowerjev svetovalec Harold Stassen objavil, da bo podprl za podpredsedniško mesto guvernerja Mas- sachussettsa Christiana Herterja proti Nixonu, ker smatra, da ima za vsaj šest odstotkov več možnosti, da premaga svojega demokratskega nasprotnika. Ei- senhower se o Stassenovi .potezi ni izja¬ vil, preds. republ. stranke W. Hall pa je dejal, da bo za podpredsednika kljub te¬ mu kandidiral Nijton. Eden je objavil v parlamentu, da je Anglija pripravljena razpravljati z Z. S. S. R. o prepovedi atomskih poskusov. Pred to objavo je imel razgovor s sovj. veleposl. v Londonu Malikom. Sovj. zun. minister šepilov pa je v Moskvi objavil, da naj bi USA, Anglija in ZSSR skle¬ nile tozadevno pogodbo v ali izven ZN. V Washingtonu na Edenovo objavo niso dali uradne izjave, pač pa so mnenja, da svojega napredovanja v atomski znano¬ sti ne bodo ustavili, dokler ne bodo ime¬ li zadostnih zagotovil tudi s strani Z. S. S. R., da bo storila enako. Adenauer je sporočil USA in Angliji, da bi bilo nevarno za evropsko varnost zmanjšanje njunih zasedbenih sil v Nemčiji. Opozicija je Adenauerja zaradi te izjave hudo napadla in mu ožita, da v svojih izjavah pretirava.. Adenauer je pred to svojo izjavo imel dolgo konfe¬ renco z nemškimi veleposlaniki v Lon¬ donu, Parizu, Rimu in Washingtonu. Po njegovem mnenju bi se povečala nevar¬ nost atomske vojne. Zaradi Cipra je prišel v konflikt z Grčijo sedaj tudi brit. princ Edinburški, ko je izjavil, da je grška protibritanska propaganda “samo blebetanje.” Grško časopisje je napadlo princa in mu očita, da se je s svojim zadržanjem že pred mnogim časom izločil iz grškega naro¬ da, iz katerega je izšel. Bulganin je govoril Poljakom v Lodžu, kjer je izjavil, da “bo ZSSR odsekala umazane prste vsakomur, ki bi hotel za¬ grabiti za orožje proti nam in našim zaveznikom. Sovjetski tabor je danes dovolj močan, da ne dovoli vojne. Toda povsod se morajo socialisti še bolj zdru¬ žiti, da preprečijo zverem začeti novo vojno. Imperialistom je naš tabor kakor ribja gost v grlu. Nič ne morejo napra¬ viti proti nam. Zato poskušajo, da bi nas razdružili in oslabili, ker nas ne morejo likvidirati. V naših izdatkih za vojsko, obrambo in znanost ne moremo štediti, ker sovražnik ne spi. Opazuje nas stalno. Sovražnik je poskušal demo¬ ralizirati narode ZSSR, toda delavstvo se je otreslo te umazanije in napravilo sovjetsko državo najmočnejšo državo na svetu za USA.” — Hruščev pa je na zasedanju sovj. parlamenta v Moskvi, ki so se ga udeležili tudi tuji predstavniki v ZSSR, izjavil: “Naj si zapomnijo ti gospodje, ki me poslušajo, da govorim tako ostro kot glavni tajnik sovjetske komunistične partije.” Hruščev je v go¬ voru napadel zapadne zaveznike. Stavka v jekleni industriji v USA se je končala s podpisom triletne kolektiv¬ ne pogodbe, po kateri bodo delavci v tej industriji dobili v tej dobi zvišanje dnevnic za 46.6 centavov na uro. V vzhodnem Tibetu se nadaljujejo borbe med protikomunističnimi Tibetan¬ ci in kitajsko vojsko. Upor se širi na za¬ hod proti glavnemu mestu Laši, tako da so morali Kitajci poslati nove divizije za okupacijo Tibeta. prestanem odobravanju množice nagla¬ šal, da se “bodo Egipčani borili za ka¬ nal do smrti”, da “sueški kanal pripada samo Egiptu, ker je pri njegovi gradit¬ vi' izgubilo življenje 120.000 Egipča¬ nov.” Napovedal je tudi, da bodo z do¬ hodki od kanala gradili jezove pri Asva¬ nu. Zahodnim zaveznikom je pa grozil, da je “arabski nacionalizem na pohodu in da bo zmagal”. Izrael je napadel kot “instrument imperialistov.” Naser je množici tudi povedal, da ima sueška družba letno 93 milijonov dolar¬ jev pobička, Egipt je pa od nje dobival samo 2.680.000 dolarjev. Z dekretom o nacionalizaciji Sueškega prekopa je prešlo vse premoženje Sue¬ ške družbe na egipčansko državo. Upra¬ vo sueškega prekopa bo v bodoče vodil poseben avtonomni oddelek egipčanskega trgovinskega ministrstva, ki se imenuje Egiption Company Ltd. Istočasno je e- gipčanska vlada tudi objavila, da so vsi krediti sueške družbe v Egiptu in izven nje zamrznjeni. Uporabljati se smejo sa¬ mo z dovoljenjem egipčanske sueške družbe. Reakcija v Franciji in Angliji. Čeprav je polkovnik Naser v svojem govoru naglasil, da dekret o nacionali¬ zaciji zagotavlja svobodno plovbo po ka¬ nalu, je bila vendar reakcija na ta nje¬ gov korak v Franciji in Angliji zelo ostra. Francoska in angleška vlada sto ta¬ koj pri egipčanski vladi vložili ostre proteste, v katerih izjavljata, da nacio¬ nalizacije ne priznavata, angleška vla¬ da je razen tega poslala proti Sueške¬ mu prekopu več vojnih ladij, predsednik vlade je sklical izredno sejo vlade ter nanjo povabil tudi šefa imperialnega glavnega štaba. Več angleških funkcio¬ narjev je proti Egiptu predlagalo celo vrsto ukrepov. Tako naj bi zgradili nov prekop preko Izraela, vso plovbo pa naj bi usmerili zopet mimo Južne Afrike. Nekateri so se zavzemali tudi za obo¬ rožen nastop. Zahtevali so, da naj isto storita tudi Francija, zlasti pa USA. Francoski zuanji minister Pineau je Na¬ serja ostro napadel in ga imenoval “dik¬ tatorskega vajenca”. Naser mu je odvr¬ nil, da bo za ta izpad dobil odgovor od Alžircev. Angleška vlada je kot na- dalnjo sankcijo proti Egiptu objavila blokado vseh egipčanskih denarnih na¬ ložb v Angliji, ki se sučejo okoli 200 milijonov funtov šterlingov. Naser je na ta ukrep angleške vlade odgovoril, da se bo egipčanska vlada pritožila na Mednarodno sodišče v Haagu, naglasil pa istočasno, da se nobena mednarodna ustanova ne more vmešavati v egipčan- (Nadaljevanje na 4. strani) Stran 2. SVOBODNA SLOVENIJA Buenos Aires, 2. VIII. 1956 Sedanje posledice Ljudske fronte v Jugoslaviji h. (Drugi del dr. Krekovega članka o sledicah sodelovanja demokratičnih litikov s komunisti). Nekateri politiki in časnikarji v svo¬ bodnem svetu radi pripovedujejo, da je današnji jugoslovanski komunistični re¬ žim različen od sovjetskega komunizma, ker je omilil trdoto diktatorskih metod in se polagoma razvija v režim, ki bo vzpostavil človečansko svobodo in poli¬ tično demokracijo. Dejstva govorijo drugače. Ko so Tita 1. 1948 izgnali iz kominforma, je bil pri¬ siljen prositi za pomoč zapada in pose¬ bej Združenih držav, da bi se ohranil pri življenju. Odsekan od komunistične¬ ga telesa v zavesti narodovega odpora zoper njegovo tiranijo ter zapadnih za¬ htev po zrahljanju diktature nad jugo¬ slovanskimi ljudstvi, je nekako uspel z raznimi ukrepi, da je pokazal zapadne- mu svobodnemu svetu komunizem bolj znosen, ne da bi ga bil s tem spreme¬ nil ali celo odstranil. Prva osnovna človeška svoboščina je svobodno izpovedovanje lastnega prepri¬ čanja in s tem v zvezi svoboda tiska. V današnji Jugoslaviji je dovoljen samo in izključno komunistični in po komuni¬ stih popolnoma nadzorovani tisk. O ka¬ kem tisku, ki bi nasprotoval komunizmu in Titovemu vladanju, ni sledu. Celo verski tisk v mnogih delih države ne obstoja. Vse cerkveno premoženje, vključno tiskarska podjetja, so komuni¬ sti konfiscirali in ga imajo še danes iz¬ ključno v svojih rokah. Najbolj krivo zapadni tisk prikazuje v svojih poročilih iz Jugoslavije versko svobodo. Domala vsak časnikar ali obi¬ skovalec, ki je pomolil svoj nos v Jugo- slovijo, povdarja, kako so cerkve polne in da ni vidne okrnitve verske svobode. Bolj bistrovidni ljudje pa, ki se vračajo iz Jugoslavije, ugotavljajo, da so v cer¬ kvah videli samo starejše ljudi. Mladi¬ ne tam ni. Razlaga je jasna. Komuni¬ stom ni za starejši rod, ki bo kmalu umrl, gre jim pa za mladino, ki jo na vse mogoče načine ovirajo pri izpolnje¬ vanju verskih dolžnosti. V šolah pou¬ čujejo marksistično - materialistične nauke in noben drug življenjski nazor se ne sme poučevati. Verska vzgoja mladi¬ ne je dovoljena samo v zelo omejenem obsegu izven šole in jo krajevne ko¬ munistične oblasti strogo nadzorujejo. Duhovnikom, ki niso člani komunistično podpiranih društev, je večjidel prepove¬ dano, da bi mladino učili krščanski nauk. Oni mladci in mladenke, ki bi ra¬ di izpolnjevali svoje verske dolžnosti, so izpostavljeni zasmehovanju in drugim sredstvom množičnega vplivanja v ko¬ munističnih društvih, katerih člani mo¬ rajo biti. Degradacija Djilasa in Dedijerja ter njun izgon iz vseh važnih mest je dovolj jasen dokaz, kako so kaznovani tisti, ki bi se drznili celo kot komunisti biti drugačnega mnenja kot Tito. Svobod¬ ni svet seveda hvali Titovo demokratič¬ no pojmovanje, ker teh dveh komunistov ni dal obesiti. Toda naj se ne vara: oba bi bila že v grobu, če bi bila reži¬ mu zares nevarna, čemu naj bi ju Tito obešal in s tem dejanjem svetu, od ka¬ terega potrebuje pomoč, kazal svojo ti¬ ransko naravo, ko pa nimata nikakih pristašev ne med proti - komunistično večino ljudstva, ki ve, kako sta skupno z drugimi komunisti morila nedolžne lju¬ di, in ne med komunisti, ki imajo svoja korita pri Titu in jih ne kaže spravlja¬ ti v nevarnost? Politične demokracije v Jugoslaviji ni, čeprav nekaj drugače uglednih časni¬ karjev pisari, da se nekaj takega raz¬ vija. Bomo videli. Za sedaj še vedno dr¬ ži dejstvo, da ima vso politično moč v rokah izključno Zveza komunistov Jugo¬ slavije in da nobene druge stranke ni in ne sme biti. Djilas je o tem drugače mi¬ slil, pa so ga postavili na hladno. Tako imenovana Socialistična zveza delovne¬ ga ljudstva (ki je le drugo ime za prej¬ šnjo Osvobodilno fronto) je bila usta- no ljena po komunistih zato, da bi na¬ tresli peska v oči svobodnemu svetu, pa ni imela in tudi sedaj nima nobenih ko¬ renin v narodnih množicah. Je umetna tvorba v rokah komunistov. Ljudje pa, da bi lahko živeli v miru, volijo može, ki jih je izbrala in odobrila zveza komu¬ nistov. Nihče v Jugoslaviji ni na odgo¬ vornem mestu, če ni zanesljiv komu¬ nist. Nikaka opozicija zoper komunistič¬ no partijo in Tita ni dovoljena. Ali ni smešno govoriti v takih okoliščinah o svobodi? , odobrava. Imajo teoretično neomejeno po- ' gospodarsko in socialno oblast v posa- po- 1 meznih tovarnah in obratih. V resnici pa nam pisane uredbe in navodila o teh de¬ lavskih svetih povedo, da ima zadnjo in odločilno besedo okrajna ljudska oblast dotičnega kraja, ki je trdno v rokah Zveze komunistov. Na ta način končno le partija odloči, katere odredbe delavskih svetov niso v skladu s komunistično poli¬ tiko in jih lahko razveljavi. Ni čudno, da je takemu stanju stvari sledilo 1. 1955 več stavk, posebno v Sloveniji. Razso¬ den človek se pri tem vpraša: zakaj vendar delavci stavkajo, če imajo mož¬ nost svobodno in dokončno odločati o važnih vprašanjih, kakor o plačah in o socialnih zaščitnih ukrepih? Zanesljiva tozadevna poročila pravijo, da so o- krajne oblasti nekaj takih odločb delav¬ skih svetov zavrnile. Spet je vsemogoč¬ na komunistična partija, ki ji vlada ne¬ kaj članov glavnega odbora v Beogradu, tista, ki dokončno odloča o problemih, ki jih pripisujejo kompetenci delavskih svetov. Mnogo se govori o “prostovoljni” . so¬ cializaciji kmetijstva v Jugoslaviji. V resnici je pa trmoglav odpor kmetskega ljudstva prisilil režim, da je,moral od¬ nehati s prisilno socializacijo, uparab- ljajoč pri tem direktno nasilje. Se pač ni obneslo v Jugoslaviji! Kmet je kljub temu izgubil milijone hektarjev plodne zemlje, ki so mu jo nasilno vzeli iz dru¬ žinskega obdelovanja in jo socializirali, poedini kmetiji pa pustili samo 10 ha. Ta rop ni bil popravljen. Jugoslovanski komunistični režim, ki je moral opustiti javno nasilje nad kmetskim ljudstvom, da bi ga prisilil v socializirano kmetijstvo, pa uporablja prikrite načine za dosego istega name¬ na. Med njimi je n. pr. obdavčevanje kmetov. Zasebne kmetije so namenoma tako obremenjene z davki, da podežel¬ sko ljudstvo komaj spravi skupaj za go¬ lo borno življenje in za — davke. Seve¬ da se jim vse to upira; da bi ušli nezno¬ snim davkom, sami koljejo živino in o- mejujejo obdelovalno površino zemlje do skrajnosti, samo da se borno preživijo. Posledice so vidne tudi slepcu. Zakaj danes Jugoslavija, nekoč visoko aktivna v poljedelstvu in živinoreji, prosjači, zapadne države za pšenico in koruzo ? Če bi bila bajka, o prostovoljni socializa¬ ciji resnična in če bi socializirani sektor kmetijstva uspešno deloval, bi morala Jugoslavija kmetijske proizvode izvaža¬ ti. Tako pa poslušamo le smešne štorije o vsakoletni suši. Res je moral Tito popustiti vajeti svoje diktature, da mu je uspelo obsta¬ ti. Je pa tudi res, da je popustil samo v obrobnih sektorjih javnega življenja. Polna diktatura pa je ostala v načelu in praksi na vseh temeljnih področjih človeške dejavnosti. Vsi diktatorski re¬ žimi se morajo držati skupnih osnovnih zakonov diktature. To velja v polni me¬ ri tudi za Jugoslavijo, ki se razlikuje od sovjetov le v tem, da je Tito popustil v nebistvenih stvareh, ostal pa 100% marksist - komunist. Vsaka nepristah- ska ocena jugosl. komunističnega reži¬ ma mora to resnico vzeti v račun, kadar opisuje položaj v tej deželi. BERTONCELJ - ARKO: BHAIJLAGIRI SLOVENEC V ARGENTINSKI ODPRAVI NA HIMALAJO Pred kratkim je ta dolgo napoveda¬ na in z veseljem pričakovana knjiga iz¬ šla pri Slovenski kulturni akciji v Bue¬ nos Airesu. Je na straneh velikega for¬ mata, kakor je ista založba izdala že svoj čas Preglja in Velikonjo. Obsega 166 strani. Posebna privlačnost knjige, ki te že pri prvem njenem prelistova- nju oklene in prevzame, so reprodukcije originalnih fotografij', posnetih ob po¬ hodu ekspedicije na goro. V celoti je vseh 58 in so na izredno finem papirju; le tako so vse prišle do popolnega izra¬ za in so ne le dragocene ilustracije tek¬ stu, ampak tudi velikega zgodovinsko- komemorativnega značaja na tiste nepo¬ zabne dni v slovenskem planinstvu, ko je Slovenec, član malega in malo po¬ znanega naroda, bil izbran, da stopi v najvišje pogorje na svetu, na “streho” zemeljske oble. Knjigo sta napisala dva avtorja: dr. Vojko Arko in Dinko Bertoncelj. Lepo zdravico pa ji je na pot zapel predsed¬ nik Slovenskega planinskega društva v Buenos Airesu, g. Robert Petriček. V njej nam predstavi dr. Arka, našega znanega planinskega pisatelja iz Bari- loč, da je “eden najboljših teoretskih poznavalcev Himalaje in gorniških pro¬ blemov sploh v Argentini”. Zato je bil prav on brez dvoma najbolj poklican, da je knjigi napisal prve strani. Z njih iz¬ ve bralec na zanimiv način o slovenskem fantu, ki je zapustil domovino, ker je ljubil in hrepenel po svobodi, katere mu pa ta ni mogla dati. Predstavi nam ga v begunskem taborišču, kjer je že posku¬ šal prve podvige v avstrijske gore in kako mu je srce prvikrat utripalo za brezkončno lepoto, ki jo je uzrl med be¬ limi skalami. Nič čudnega, če ta mladi fant, Dinko Bertoncelj, željan hribov in njih lepote, sonca in svobodnega po¬ leta ni vzdržal v velemestu ob Srebr.ni reki. Odšel je daleč na jug, za “svojim prividom belih smučišč, sinjih jezer in nepoznanih gora”. Nato nam govori dr. Arko o najvaž¬ nejših podvigih nekaterih ekspedicij v svetu osemtisočakov, ki so vabljivo čakali na svoje osvajalce in izbrane žr¬ tve. Tako so te strani dragoceno napoti¬ lo, da bolje razumemo drugi del knjige, v katerem nam Bertoncelj pripoveduje o delu ekspedicije same. Človek bi se morda kar tu na začet¬ ku vprašal, čemu je vendar treba laziti no teh nevarnih skalah, kjer še izginejo noti div ; ih živali? čemu prazno tvega¬ nje, in nikdar poplačan trud, ko se člo¬ vek more razvedriti v nižjih gorah ali pa občudovati gorske grebene od daleč ? Toda prava gorniška duša kakor je Ar¬ ko, ki je domalega preplezal skoraj vse pomembnejše gore andskega skalovja in je doživel privlačnost objema gora in občutil polnost radosti na premaganih selja. V nespremenljivi lestvici gorskih vrednot se težke in tvegane poti postav¬ ljajo na prvo mesto in nevarnost, ki spremlja gorniške podvige, je tisti čar, ki dviga alpinizem visoko nad vsako drugo obliko športa”. (Str. 13). O Dinku Bertonclju, članu ekspedici¬ je na Himalajo, pa pravi Petriček: “Dinko se je vključil v razmeroma ma¬ loštevilno mednarodno gorniško elito vrhunskih plezalcev — himalajistov. V teh gorah je postavil nov mejnik zgodo¬ vini slovenskega planistva in ji napisal prvo poglavje najvišje stopnje gorni¬ štva”. Nato nam Dinko piše svojih 15 pogla¬ vij, katere posveča “Spominu T. Panger¬ ca in P. Ibaneza, mojih tovarišev iz gorniških navez”, o pripravi, poteku in vrnitvi odprave. Njegova poglavja so pi¬ sana v obliki preprostega dnevnika, ven¬ dar ob branju čutiš, da je v teh vrsticah velika moč, ki te stiska pri duši ob sopo- doživljanju pri vseh tveganih podvigih, ki jih je odprava storila tam daleč v O- rientu. Nekatera poglavja so pisana kot napete strani v romanih, da te komaj goli realizem drami in trga od misli, da bi ne mogla predstavljati resničnosti. Ob dolgi poti, ki so jo napravili do Indije in v njej, človek prijetno gleda naniza¬ ne prezanimive slike in dogodivščine iz te daljne in tuje zamlje. Spozna ljud¬ stva z revščino in bogastvom, način njih življenja, tisoč zanimivosti in znameni¬ tosti, ki so našim očem neznane. Dinko je poleg odkazanega gorskega podviga izpolnil tudi nalogo izrednega opazoval¬ ca in zapisovalca posebnosti. In kako so šele zanimive strani o borbi z goro: tista lepa jutra, nevarni dvigi, čut za lastno in za varnost drugega, neome¬ jena požrtvovalnost in pri vsem tem sladka iskra spomina pa dom, na prija¬ telje in sonce, ki jih obseva. Vrnil se je z dragocenimi spoznanji z višin osem¬ tisočakov, spoznal človekova dejanja tam gori in čutil nenehni plamen misli na zastavljeni si cilj: “Toda tu gori, kjer si dolge ure obuvaš čevlje, kjer bi naj¬ raje pustil, da ti roke zmrznejo, samo da ne bi bilo treba oblačiti rokavic, kjer se ti zdi pametneje umreti od gladu, ka¬ kor pa prižigati kuhalnik... in tam ne¬ kje daleč za vsemi brigadami in neprili- kami se plete misel o potu in vrhu”, (str. 120). Knjiga Dhaulagiri je relo lep in za¬ nimiv doprinos k naši zamejski knjiž¬ ni produkciji, ki bo obogatila predvsem našo planinsko literaturo, katera je pre¬ cej revna, saj že razen Mlakarja, Men¬ cingerja, Gregorina, Savinška . .ne zmo¬ remo mnogo več. Mislim, da jo bo vsak¬ do z veseljem jemal v roke in od stare¬ ga očka do mladega šolarčka lahko ra¬ zumel. Naj bi jo z veseljem brali, saj so to živa doživetja Slovenca, ki je na¬ še ime z žrtvijo in trdim delom ponesel med ljudi naše nove domovine in med širni svet. Morebiti bi ne bilo napak, ko bi ob koncu knjige bili razloženi nekateri gor¬ niški izrazi, ki niso baš vsakdanji, n. pr. sirdar, sereki, bivak. .. Pa če bi bil Dinko kaj več povedal o načrtni prehra¬ ni, ki je bila ,za višje predele gore dolo¬ čena, bi bili izvedeli eno stvar več. Prikupno opremo je oskrbel knjigi ak. slikar Milan Volovšek. Ko se zdaj ob izidu te lepe knjige o nepremagani gori Dhaulagiriju spet mnogo govori o odpravi nanjo in je za¬ nimanje zanjo živo kot nikoli, bi Slo¬ vensko planinsko društvo opravilo lepo delo, ko bi nam moglo dobiti in zavrteti spet film, posnet na njenih pobočjih. Pa seveda, naj bi se prikazal tudi borec v njenih stenah, neustrašeni Dinko Ber¬ toncelj in zvesti njegov vsaj miselni spremljevalec, dr. Arko, da bi nam po¬ vedala še kaj o tistem, česar nista spre¬ jela v svojo knjigo. •—jkc. ARGENTINA V San Luisu pripravljajo velik spre¬ jem predsedniku gralu Aramburuju, ko se bo dne 4. in 5. avgusta mudil na o- bisku v tej provinci. Predsednik laburistične stranke Cip- riano Reyes se je v radijskem govoru o sedanjem političnem položaju v Argen¬ tini, zavzemal za splošno amnestijo za polit, pripornike. Izvzeti naj bodo samo tisti, ki so zagrešili kakšne zločine. Je za pomirjenje med brati, da bi se tako lah¬ ko ustvarila svobodna in močna domo¬ vina brez zmagovalcev in brez prema¬ gancev. Enako zahtevo so izrazile tudi druge stranke, zlasti krščansko - demo¬ kratska stranka. Vlada ima za amne¬ stijo že pripravljen zak. osnutek in o njem sedaj razpravlja. V Argentini je nastala nova politična stranka. Imenuje se Gibanje srednjega stanu.” Stranka naj bi zajela uradni- štvo in nameščenstvo. Državni pravdnik predlaga kazen 20 let zapora za požigalce cerkva dne 16. junija 1955. ob ponesrečenem uporu za zrušitev prejšnje vlade. V Demokratski strani so nastala no¬ tranja trenja glede različnih pogledov na notranje politični položaj. Zaradi njih je odstopil predsednik stranke dr. Ro- dolfo Corominas Segura, ki je istočasno podal ostavko tudi na mesto v narodne- nem posvetovalnem odboru. Minister za trgovino in industrijo je izjavil časnikarjem, da bodo razširili jeklarno v mestu Zapla, da bodo na ta način dvignili proizvodnjo jekla. Nove instalacije v državni rafineriji v La Plati so dOsedaj stale 1 milijardo pesov. Grško veleposlaništvo v Bs. Airesu je naprosilo vse tuk. liste naj v bodoče ne imenuje nacionalistov na Cipru terori¬ ste. Po razsodbi sodišča je prešlo v držav¬ no last vse premoženje, ki si ga je pri¬ dobil biv. predsednik Peron po 4. juniju leta 1943. V prostorih veleblagovnice Gath & Chaves bodo 20. septembra odprli raz¬ stavo katoliškega tiska v Argentini. Razstavo bo odprl nadškof iz La Plate Msgr. Dr. Antonio Jose Plaza. Proslava 77 . rojstnega dne g. dr. Marka Predsednik Hrvatske seljačke stranke g. dr. Vladimir Maček, ki živi s svojo družino stalno v Washingtonu v Sever¬ ni Ameriki, je nedavno slavil 77. letni¬ co svojega rojstva. Pristaši HSS so se je spominjali v Severni Ameriki in Ka¬ nadi na razne načine. Svojemu politične¬ mu voditelju so pošiljali tudi tople po¬ zdravne čestitke. V Argentini je bila ob tem življen- skem jubileju zanj maša v cerkvi Kato¬ liškega doma. Imel jo je direktor hrvat- skih duhovnikov v Argentini g. Stje- pan Rade OPM. Po končanem sv. opra¬ vilu je bil Te Deum, nakar so se vsi* podali v zavodsko dvorano. Predsed¬ nik Hrvatskega kulturnega in prosvet¬ nega društva “Dr. A. in Stj. Radič” in biv. narodni poslanec g. dr. žiga šol je imel predavanje, v katerem je prika¬ zal dosedanje politično delo g. dr. Mač¬ ka za hrvatski narod in njegovo svobo¬ do. Zavračal je tiste, ki trde, da dr. Ma¬ ček ne bi bil za hrvatsko državo in da obstoja med njim in dr. Krnjevičem ne¬ soglasje. Po tem predavanju so vsi ostali na skupnem kosilu, med katerim je po po¬ zdravu g. dr. šola zbranih pristašev HSS in njenih prijateljev govorilo še več go¬ vornikov. Predlagali so več načinov za poživitev dela v strankini politični orga¬ nizacij. K proslavi je bil povabljen tudi g. Mi¬ loš Stare,,član vodstva Slovenske ljud¬ ske stranke. Zaradi nujne zadržanosti je svojo odsotnost opravičil, poslal pa je pismeno čestitko predsedniku di*. Mačku v Washington, kjer mu v imenu pristašev SLS v Argentini izreka pri¬ srčne čestitke k njegovemu rojstnemu dnevu z željo, da bi mu Bog dal zdrav¬ ja in moči še v bodoče, da bo mogel na¬ daljevati pravično borbo za svobodo hr¬ vatskega naroda. BRALI S MB... VVilliam H. Smyth proti nadaljnji ameriški pomoči Titu G. William H. Smyth je velik prijatelj narodov Jugoslavije. Pozna jih osebno, ker je pred II. svetovno vojno živel dol¬ go vrstp let v Beogradu. V Severni A- meriki je ponovno nastopil proti podelje¬ vanju ameriške pomoči Titu. Ko so ne¬ davno v severnoameriški poslanski zbor¬ nici ter v senatu znova razpravljali o odobritvi novih kreditov Titu, je ogor¬ čen napisal pismo ter ga naslovil na po¬ slance in senatorje 84. Kongresa. Obja¬ vil ga je tudi v listu “Wilkes Barre Re- cord”. Glasi se pa takole: Ali bi ne bilo bolj pošteno, da bi odstranili Kip svobode? Ko sem glavah gorskih velikanov, nam odgovar- 1