0 Ktober -November 1 9 8 9 CATOLICOS Y MARXISTAS EN HISTORICO SIMPOSIO Estrasburgo: El proximo octubre, en Estrasburgo, cardenales, teologe s y filosofos catolicos discutiran durante tres dias con los mayores teo-ricos del ateismo marxista sobre “el papel de la civilizacion en la cons-truccion de la časa comun de Europa”. Al momento del anuncio oficial de este historico simposio, se espera que las autoridades de Moscu confirmen la lista de los participantes. A la realizacion de la iniciativa se ban dedicado desde hece algunos anos el cardenal Paul Poupard y monsenor Franc Rode, presidente y se-cretario, respectivamente, del Consejo Pontifieio para el Dia'ogo con los No Creyentes. El punto de eneuentro de la reunion sera el de los valores eticos co-munes entre la cultura atea y la cultura catolica y la busqueda de una p"ataforma sobre la cual sea posible edificar una futura coaboracion. Las relaciones previas trataran, entre otros temas, los derechos del hombre en la cultura y en las tradiciones europeas el papel de los creyen-tes en la sociedad socialista real y el problema de una correcta re-acidn entre los ciudadanos y el Estado en lo que hace a la libertad religiosa. Al simposio son esperados, por la parte catolica, el cardenal Franz Koenig, el dominico George Gottiner y el jesuita Jean-Yves Calvez. Los trabajos se desarrollaran a puertas cerradas, con una parte dedicada a las relaciones y una al debate entre todos los participantes. SLOVENIJA V SVETU Marko Kremžar Slovenija, zapojmo ti iz polnega srca, naj pesem naša zadoni prek zemlje do neba! Slovenija, naš skupni dom med biseri sveta, z lepoto te obdal je Bog od morja do neba. Slovenija, ,moj dom. brez mej, ker nosim te s seboj! Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija! Moj narod — svobodnjakov rod — si kneze voli sam, mučencev je, junakov plod, ki ne boji se ran. Iz tisočletnih korenin poganja naša rast. Besnico Ijub"mo :n mir, svobodo, vero, čast! V mogočnem zboru narodov slovenski glas zveni: zahtevamo nov, boljši svet, kjer bratje bomo vsi! Po zemlji vsej slovenski rod ustvarja in gradi z naporom uma, svoiih rok človeštvu srečne dni. Slovenska pesem, delo, kri, tribarvni prapor naš, na modrem polju zvezde tri ponosno nam vihraš! Slovenijo, slovenski rod Bog večni čuva naj pred zmoto in sovražnikom sedaj in vekomaj! (Uglasbil Jože Osana) ,v 11 ^ DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA lig Stalil5- leto 56 OKTOBER-NOVEMBER 1989 Alojzij Geržinič V Škof dr. Gregorij Rožman III. NJEGOVA OSEBNOST Iz pregleda škofovih zamisli, načrtov in delovanja se prikazujejo Poteze njegove osebnosti. PreostajSa to podobo zaokrožiti in spopolniti. Teža križa je bila pri 29. ljubljanskem škofu večja kot pri nje-Sovih prednikih. Slutil je to in se tega bal. Branil se je, potem pa ko ie škofovsko službo sprejel, jo je junaško nosil. Odkod je ta mehka, Pesniška duša jemala moč in vztrajnost? Svojo učeniško, duhovniško in kraljevsko službo j»e izvajal z vso 'ustnostjo. Predvsem je svoje notranje življenje prepojil' z molitvijo. Molitvenemu življenju je zmerom dajal prednost pred zunanjim de-'/'Vanjem. V kapeli ali cerkvi je bil dve uri pred mašo. čez dan je ve-Mho časa med delom in sprejemanjem obiskovavcev posvetil molitvi, Premišljevanju, obiskom Najsvetejšega, rožnemu vencu, križevemu po. Tudi ponoči se je pogovarjal z Bogom. V nočnih urah se je zlasti Lojeval za duše. Redno je opravljal duhovne vaje. Na njih se je dal Kristusu Kralju popolnoma na razpolago. L. 1946 je že prej ponovno P°hudeni izročitvi dal ta izraz: »Gospod, sprejmem vsako ponižanje. zasramovanje, zaničevanje in lažnive sodbe; pusti me pozabljenega ia zapuščenega umreti, naj ostitne moj grob neznan — samo da se zaradi moje nesposobnosti, grešnosti ali malomarnosti ne pogubi nobena duša. Edino za to mi je, da se duše, moji skrbi in odgovornosti izročene, ne pogube, ampak zveličajo. V to žrtvujem tvojemu presv. Srcu z zasramovanjem nasičenemu svojo čast, ugled in spoštovanje od drugih mi izkazovano.." Jezusovemu in Marijinemu Srcu je bil otroško vdan. V njim.a je po okupaciji videl edino rešitev. Življenje iz Evharistije Bil je goreč častivec Evharistije. Iz mj.e je živel, pred njo je začel in končal dan. V pogovoru z njo je prosil in prejemal odgovore na vsa vprašanja ter se v njeni moči odločal. Njej je tožil nad zlem. ki se je zgrinjalo nad maš narod. Rozmanova velika nada j.e bila evharistična vzgoja otrok. Od tod je izšel čist rod in bo. zrasel nov rod. Evharističnemu Krajlju je organiziral dva velika kongresa. Ostala bosta v slovenski zgodovini kot svetilnika upanja. Po izjavi vidke Terezije Neumann je bila zaradi kongresa Kristusa Kralja Ljubljana obvarovana bmbardiranja. Marijin otrok i, 1 . . ■ . Rož m en j.? živel pod Marijinim znamenjem. Drugošolec je postal član Marijine družbe in to ostal še kot bogoslovec. V času njegove škofovske službe je človeštvo doživelo izredne Marijine zmage. Marijina sporočila v Fatimi 1. 1917 so odločilen dejavnik v zgodovini 20. stoletja. Pri nas dolgo časa niso imela odmeva. Šele 1. 1942 je izšla Zim* jenova knjiga o Fatimi (pa je čez dve leti doživela že 4. izdajo). Rožman je globoko zajemal iz Marijinih navodil in dobri dve leti pred smrtjo je obiske! kraj prikazovanj. Tam mu je .Miarija na prošnjo dala z modro 'svetlobo znamenje, da smo m.ed voj siko in revolucijo prav’ ravnali. Še kot univerzitetni profesor je 1. 1924 v okviru I. slovenskega marijanskega kongresa dvakrat govoril o Mariji. L. 1940 je vodil romanje k Marijinemu svetišču na Kureščku a prošnjo, naj nns obvaruj.? vojnih grozot in z zaobljubo vsakoletnega romanja tja, ako nas usliši. Med okupacijo je delal na to, da postanejo petere prve sobote ljudska pobožnost. Po prvi vrsti peterih prvih sobot je bil 29. maja spokorni in spravni dan s procesijo na Rakovnik. Naslednjega dne jc škof slovenski narod v stolnici posvetil brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Ohranil je zaupanje, da bo Marija naš narod rešila. L. 1949 je v Gilbertu (Minnesota) izpovedal zaupanje Marijinemu varstvu: „Naš narod se je med prvimi posvetil brezmadežnemu Srcu Marijinemu, po Marijini obljubi pa bodo oni, ki se njenemu Srcu posvete, šli sicer preko morja trpljenja, ali končno bodo rešeni. (...) Ne vemo sicer, kdaj bo ta rešitev prišla, to končno ni tako važno. Važno pa je, da bo narod ostal in da bo vero ohranil." Posvetitev je ponovil 1. 1955 v Lemontu. L. 1958 je zapisal: „V večnosti bomo šele spoznali, kako odločilno je bilo za Slovence leto, v katerem smo se posvetili brez-madežnemu Srcu Marijinemu." Navdušeno je sprejel dogmo o Marijinem vnebovzetju (1. 1950). Tedaj „je stopila Marija v središče človeštva". (Koledar Svobodne Slovenije 1. 1951, 20). 25-letnico škofovskega posvečenja: je praznoval v Marjinem letu 1954. Predzadnje leto njegovega življenja je bi'o lurško leto (1958). V Lurdu sta bila mariološki in marijanski kongres. Rožman se je tam pridružil slovenskim romarskim skupinam. Poleti 1. 1959 se je Rožman kot prvi prijavil za romamje m slo. večo božjo pot v Auriesvillu. „ltad bi romal h Kraljici mučencev". Na tem svetu mu to ni bilo več dano, kmalu je prišel za vedno k Njej. Dobrota Ta zvesti Marijin otrok je vse življenje izvrševal dela ljubezni, tako da je njemu večkrat manjkalo potrebnega. Doma je dobrodelnost tudi organiziral, v begunstvu je pomagal na vse strani; ni se bal prosjačenja za zbiranje sredstev. Dobroto je namerjal tudi sovražnikom; malo pred smrtjo je narol&il molitev zanje. Ponižnost Njegovo notranje življenje je imdlo trdno podlago — ponižnost. Župnik Alojzij Baznik je v posmrtnem govoru navedel, kako so bili vsi, ki so ga poznali, prešinjeni „z globokim vtisom njegovega duhov-ništva, njegove praktične pobožnosti, njegove sijajnega razpoloženja, njegovega demokratičnega ravnanja in občevanja, njegovega častitljivega vedenja, bistrosti njegovega duha, prav posebno pa njegove pristne ponižnosti." Duhovnik Gospodov Živel in umrl je za božjo slavo in rešitev duš. P. Fortunat Zorman Ljubljanska stolnica OFM je po zadušnici potrdil in sipo polnil pokojnikovo podobo, kot jo je podal Baznik: „Vse njegovo življenje in delo- je prežemala neprestana misel, da je duhovnik Gospodov/1 Bil pa je tudi »pravi voditelj ne samo po svojem položaju, ampak tudi po svoji osebnosti. (...) Znal je sprejeti nase odgovornost odločanja. (...) Njegova odklonitev in obsodba brezbožnega komunizma ni bilo politično dejanje, temveč je bilo izvrševanje dolžnosti velikega duhovnika/* Križa teža. . . Posebno vrednost njegovemu delu je dajalo trpljenje. Najprej doma, potem pa »nekrvavo mučeništvo** begunca. Vedel je: „V božjih očeh ima trpljenje večjo vrednost kot vse drugo, kar more člov.ek ve-likega, važnega in dobrega storiti." (Pastirsko pismo na svečnico 1. 1946). »Pot božje previdnosti j.e pot križa." (članek 1. 1957). Trpljenja ni razkazoval. Prikrival ga j,e s smehljajem, o kakršnem je pisal v članku o Mariji 1. 1951: »Smehljaj trpljenja — najlepši smehljaj, ki 8e more prikazati na človekovem obrazu." . . . in plačilo Posebna vrsta trpljenja je bila misel, ki se mu je v begunstvu večkrat pojavljala: da j.?. bilo vse njegovo delo zaman, da so bile uničene njegove zamisli in stvaritve. A /Bog je njegovo delo blagoslavljal. Ni izgubljeno.. To je slutil tudi škof Gregorij. V odgovoru na komunistično obtožnico je napisal: „Tudi vdrugo bi enako ravnal." Pred smrtjo je izjavil: „Imam občutek, da s. m storil vse, kar sem mogel storiti." Zanj velja to, kar mu je nekoč rekel škof Jeglič in si je Rožman zapisal v dnevnik 26. januarja 1929: „Vsak škof, ki svojo dolžnost stori, je svetnik. Ne more se ubraniti." Imamo upanje, da bo to priznala tudi sv. Cerkev: da be Gregorija razglasila za svetnika in bodo naši zahamci imeli v njem mogočnega priprošnjika, njegovo delo in trpljenje in žrtve bodo pa semena za rast prenovljenega katolištva. Dames že pričenjajo kaliti. Marija slovenskega naroda ne bo zapustila Pismo škofa /dr. Gregorija Rož,mana 24. maja 1945 V Gospodu ljubljeni rojaki! Ko smo s prvo soboto v maju končali skupno pobožnost petih prvih sobot v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, smo bili prisiljeni zapustiti svojo domovino in se podati na težko pot begunstva. Neumljivi so nam sklepi božje Previdnosti. Verujemo pa, da nas Bog ni poslal na to bridko pot za to, da nas uniči, ampak da nas očisti in utrdi v veri in upanju, nas s skupno grenko usodo s seboj in med seboj poveže v močnejši ljubezni. Najvažnejše v našem begun- skem življenju je, da se vzdržimo vsaj na oni moralni višini, na kateri smo bili doslej doma. Vse moramo storiti, da ne propademo. V materialnem oziru bomo verjetno vsaj nekoliko propadali, kar se tiče prehrane in obleke, ki je nismo mogli dovolj vzeti s seboj na pot. Ne smemo pa duhovno propasti, ampak versko in moralno nas mora življenje v izgnanstvu le bolj utrditi in spopolniti. Da se izognemo nevarnosti duhovnega propada, moramo zvesto in stanovitno uporabljati sredstva, ki Vam jih s tem prav po- Sebn& toplo priporočam. Ta s rediva so sledeča: 1- Molitev, ki je vez z Bogom. Ker nas težke razmere vlačijo, da s® kar nekako pogrezamo v brez-^Džnost, se moramo obesiti na Bo-ka, da nas dvigne k sebi. Z mo-1'tvijo se obesimo na Boga, se ^rdne oprimemo njegove vsemo-k°čne očetovske roke. Posebno pri. Poročam molitev rožnega venca, naj jo opravljate skupno, kjer j® le mogoče, pa tudi vsak zase Poj moli rožni venec, kolikor ima ^asa in priložnosti. Marija sama j® molitev rožnega venca toliko-krat priporočila in obljubila tej Molitvi posebno uslišanje in po-?°« v vnanjih nevarnostih in te-^aVah. Zgodovina sv. Cerkve in Jaočera izkušnja posameznih vernikov izpričuje moč in krasne sa-"°Ve sv. rožnega venca. Letošnje 'Srnarnice z naslovom: Rožni ve-P®c in slovenski narod nam o tem Panogo lepega povedo, čeprav jih P® moremo vsi brati in premišlje. Vati, ker jih nimamo pri rokah, Pa ®e ravnajmo po njih navodilih P Pridno molimo sv. rožni venec, ,alc» se bomo sami prepričali, komo č ima ta, Mariji najbolj molitev. K osebno še molimo k sv. Duhu a razsvetljenje, da nam vedno °kaže pravo pot, nas navdihuje, aJ naj storimo v težkih dvomih, a bo vse prav, Bogu v čast in ,arn v korist. Prosimo sv. Duha, ^ razsvetljuje vse tiste, ki bodo So,do našega naroda odločevali, naj jih vodi tako, da bodo svojo lastno politično korist videli v tem, da naš narod združijo in o-svobodijo, da bo neovirano mogel na svoji zemlji živeti po svojem verskem prepričanju in v narodni svobodi. 2. Drugo sredstvo, ki nam je nujno potrebno, je sv. maša in sv. zakramenti. Nikar teh bogatih virov ne zanemarjajmo, delali bi s tem samim sebi največjo škodo. Iz sv. maše črpajmo vso nadnaravno moč, ki nam je za stanovitnost potrebna, in dajajmo Bogu zadoščenje za svoje in vsega naroda grehe. V sv. spvedi očiščujmo svojo vest, da bomo brez graje pred Gospodom in tako bolj vredni njegovega usmiljenja. O pogostem in vrednem sv. obhajilu Vam ni treba še posebej govoriti, saj ga vsi cenite in iz lastne izkušnje veste, kako zelo nam je Jezus potreben, prav posebno še v izgnanstvu, kjer je nam morda vse tuje — znan, ljub in domač nam je edino Jezus v Najsvetejšem zakramentu. Gospode duhovnike prosim, da se skrbno pobrigajo za begunce in jim nudijo zadosti priložnosti opraviti sv. spoved in njih potrte duše dvigajo z oznanjanjem božjih resnic. 3. Tretje sredstvo pa so vse žrtve, ki nam jih nalaga begunstvo. Teh žrtev res ni malo. Deloma razno pomanjkanje bodisi hrane in stanovanja bodisi najenostavnejše udobnosti in razumevanja našega bednega položaja; deloma pa grenka skrb za svojce, ki so ostali v domovini, za katerih usodo ne vemo, le to slutimo, da so v mnogoteri nevarnosti. Vse te odpovedi in skrbi darujmo po brezmadežnem Srcu Marijinem Bogu, da se nas in naših usmili in nas vse reši s svojo mogočno roko. Prav posebno Vas prosim, da si v trdni medsebojni ljube-zni pomagate v vsakem oziru; v materialnih zadevah in z medsebojnim vzpodbujanjem in tolažbo v duhu popolne edinosti. Končno naj Vam še nekaj sporočim: Dne 13. maja 1945, na 28. letnico prvega' prikazovanja Matere božje v Fatimi, smo pred kipom Fatimske Marije napravili obljubo: če nas Marija srečno pripelje nazaj v domovino, bomo vse, kar moremo, storili, da se v Ljubljani v Zgornji šiški pozida cerkev v čast brezmadežnemu Sr- cu Marijinemu, ki naj bo ognji' šče vsenarodne pobožnosti prvih sobot. Zavezali smo se, da bomo z molitvijo in žrtvami, z besedo (propagando) in kolikor bo kdo mogel tudi z darovi pomagali graditi to Marijino svetišče — in si' cer tam, kjer je v Ljubljani cerkev najbolj potrebna in kjer satan morda najbolj nasprotuje. Pridružite se še Vi tej obljubi’ Vsi skupaj pa trdno zaupajmo v Marijino pomoč. Marija slovenskega naroda ne bo zapustila, ona Že ve za dan in uro, ki jo je Bog določil, da zatre brezbožne sile v našem narodu. Mi pa moram0 potrpežljivo čakati, biti pripravljeni še na hujše žrtve, če so P° božjih načrtih potrebne, in nepre' stano moliti in prositi, da se iZ' kaže na nas vse bogastvo božjega usmiljenja. Sv. Duh, Tolažnik, ki ga je Je' zus svojim učencem obljubil ih poslal, naj Vas vse napolni 3 svojo najmočnejšo milostjo ih sladko tolažbo. f Gregorij Rožman, škof m, ČFUJCI/ /4 A ul rpos5u> mm Pobožnost petih prvih sobot Pismo škofa dr. Gregorija Rožmana iz Clevelanda v decembru 1954. Dragi slovenski rojaki — pozdravljeni v Kristusu! Spominjate se še, kako smo v domovini skupno opravljali pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Zadnjo skupno pobožnost petih prvih sobot smo končali 5 maja 1045 — in nato odšli. V maju 1955 bo nam minilo deset let v tujini! V vseh težkih skrbeh, Nevarnostih in razočaranjih je bila Marija naše upanje. Nismo se zrnotili, ko smo se njenemu brezmadežnemu Srcu posvetili. Istočasno bo desetletnica ene-Sa najžalostnejših dogodkov v sloveoski zgodovini: množičnega Umora blizu deset tisoč fantov in mladih mož, ki so bili konec maju 1945 pod prevaro vrnjeni v roke krvnikov, ki so jih po groznem mučenju na domačih tleh pobili, žalost in bolest nad njih strašno smrtjo je bilo morda najtežje, kar smo doslej doživeli, mi v tujini, ki smo jih videli odhajati, in oni doma. ki so zaman na nje čaka-Spomin na nje nam je svet in Nam mora biti svet do konca življenja. Za to dvojno desetletnico prihajam pred vas s predlogom: Zo-Pet se duhovno združimo in skup-n°> kot nekdaj doma, opravimo Pobožnost petih prvih sobot, ka-k°r jo želi brezmadežno Srce Ma- rijino Začnimo s prvo soboto v februarju (5. februarja 1955), da končamo s prvo soboto v juniju (4. junija), če kateri zaradi službe ne bi megel prejeti obhajila v soboto, naj ne neha pobožnosti, ampak naj se nam naslednjo nedeljo pridruži s svetim obhajilom. Radi in v velikem številu ste se odzvali, 'ko sem vas v času težke okupacije povabil k pobožnostim prvih petkov in prvih so-bot in k posvetitvi brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Prepričan sem, da se Vam ljubezen do Marije ni ohladila, še bolj se je razgorela v pravkar zaključenem Marijinem letu, zato ne dvomim, da boste vsi, ki živite sicer v tujini pa vendar v svobodi, radi sprejeli moj predlog. Daljave nas ločijo, a za ljubezen ni daljav! Iz ljubezni do padlih žrtev, iz ljubezni do rodne zemlje in na njej trpečih rojakov se bomo v hvaležni ljubezni do Marije Matere in Kraljice naše, vsako teh petih prvih sobot v duhu in milosti svetega obhajila povezali med seboj, da zadoščujemo njenemu brezmadežnemu Srcu in jo prosimo njenega posebnega varstva zase in za ves naš narod. Majhni smo mi Slovenci, ogroženi in zatirani, izato smo skrbne roke materine in njene tople ljubezni še bolj potrebni. In mati, ali ne posveča največ skrbi otroku, ki je najbolj slaboten? Vseslovenski molitveni dan za duhovniške, redovniške in misijonske poklice za vse 3 slovenske škofije je bil 9. septembra na Brezjah, Ptujski gori in Sveti gori. 25-letnico škofovskega posvečenja škofa dr. Janeza Jenka so praznovali 10. septembra v Logu pri Vipavi. Dan zbranosti za misijonarje, ki so bili v domovini na dopustu ali o-krevanju, je 'bil 1. avgusta v Stični. Novi župniji sta postali Ivančna Ob koncu te skupne pobožnosti bomo obnovili — vse družine in vsak posameznik — posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu; kateri pa se še niso, se bodo ob tej priliki prvič posvetili. Ves mesec junij naj bo posvečen toplemu spominu na naše v letu 1945 padle in pobite brate. Upam, da so večina, morda že vsi. v nebesih za ceno mučenja in strašne smrti, veselilo jih bo, če v njih spomin izpolnimo željo naše in njihove Kraljice. Ako pa bi kateri v večnosti potrebovali naše pomoči, jo jim v obilni meri moremo nuditi ravno s pobožnostjo prvih sobot. Zdi se mi, da bi ne mogli na lepši, svetejši in boljši način obhajati — poleg drugih spominskih prireditev — te desetletnice. Pozdrav in blagoslov! f Gregorij Rožmam ljubljanski škof gorica v ljubljanski nadškofiji in Hi" pelje-Kozina v koprski škofiji. ..Dostojevski in 20. stoletje** je bil geslo 7. mednarodnega simpozija o velikem ruskem pisatelju, ki j6 bil na ljubljanski univerzi od 22. do 29. julija. Predavala sta tudi teologa dr. Stanko Janežič in dr. Anton Štrukelj, v sporedu simpozija pa je bilo tudi ,,spominsko bogoslužje (za-dtišniea) za Dostojevskim", ki jo je v uršulinski cerkvi vodil nadškof Šuštar v sodelovanju pravoslavnega in protestantskega duhovnika. - PAPEŽ O MOLITVI ROŽNEGA VENCA Za mesec oktober nas sveti oče znova spodbuja k molitvi sv. rožnega venca. Takole je dejal: „Kot veste, se bo začel mesec oktober, ki ga krščanska pobožnost na poseben način povezuje z bolj zavzeto in pobožno molitvijo rožnega venca, ki sta jo moja prednika Pij XII. in Pavel VI. imenovala povzetek vsega evangelija. Že stoletja ima ta molitev prednostno mesto v češčenju blažene Device Marije, pod katero zaščito se zatekajo verniki v težavah in potrebah. Rožni venec je preprosta, toda teološko bogata molitev, polna svetopisemskih misli, prav zato jo imajo verni zelo radi in jo pogosto, številni dnevno, molijo z veseljem, zavedajoč se evangeljskega značaja, o katerem je govoril papež Pavel VI. v svoji apostolski spodbudi o češčenju blažene Device Marije. Molitev rožnega venca poudarja temeljne skrivnosti utelešenja Besede; v njej premišljujemo bistvene dogodke odrešitvene zgodovine. ki so se izpolnile v Kristusu od deviškega rojstva do vstajenja. Ta molitev je stalna prošnja in zahvala Devici Mariji, da vedno posreduje za grešnike vse do smrti." Papež je govor sklenil s povabilom: „Zato vas pozivam, da v mesecu oktobru ponovno odkrijete in bolj cenite molitev rožnega venca in družinsko molitev naslavljate nanjo, ki je Mati vsakega vernika in Mati Cerkve." MOLITVENI NAMEN ZA OKTOBER Splošni in misijonski: Za vse, ki s e pripravljajo na mašniško posvečenje in na redovno življenje. Slovenski: Da bi čutili odgovor-nost za vsako življenje, prav posebej za še nerojene otroke. ZA NOVEMBER Splošni in misijonski: Za vsestranski razvoj mladih narodov. Slovenski: Da bi mladinske veroučne skupine po naših župnijah zaživele kot pristna občestva vere. Sveta gora ipri Gorici praznuje letos 450-letnico Marijinega prikazanja. Kaj pomeni svetogorski jubilej — in kako se razodeva v številkah? Nič več ni kot le tisto, kar je v božjih očeh, morebiti pa še to, kar je po naših človeških močeh izmerljivo. Letos, od prvega januarja do konca julija se je na Skalnico povzpe. lo, sodeč po zapisih svetogorskih o-četov frančiškanov, okrog 55.000 romarjev iz Slovenije in zamejstva. Najbolj množična so škofijska romanja: Maribor (4500), Koper (3000), Ljubljana (1500), Trst (500 Slovencev, 1000 Italijanov), Videm (1000). Množična so bila tudi dekanijska romanja: Kamnik, Videm ob Savi, Vrhnika, Koper-iObala, Cerknica in Črniče po 2000, Leskovec pri Krškem, Sežana, Postojna in Kobarid po 800. Za soboto, 17. junija, računajo, da je bilo na Sveti gori okrog 4000 romarjev: iz župnij novomeške, kranjske, senčurske, radovljiške, litijske, škofjeloške dekanije ter več drugih župnij iz mariborske škofije. Župnije novogoriške dekanije so se pridružile romarjem iz goriške nadškofije (vseh skupaj okrog 1000). Mnoge slovenske župnije so samostojno romale, največ iz mariborske škofije — nad 40 župnij. Na Sveto goro so prihajale tudi posebne skupine: molitvena skupina iz Vipavske (300), gospodinjske pomočnice iz Ljubljane, izletniki ljubljanskega Dnevnika, ljulbljanski duhovniki n bogoslovci (100), člani gibanja Vera in Luč (250), izletniki iz Splita, delavci iz tovarne Titan v Kamniku, izletniki h Avstrije, ro- mar ji s Trsta (100), cerkveni pevci iz župnij koprske škofije (1000), iz-letniki-upokojenci iz Kranjske gore (50), izletniki iz podjetja Energetika v Ljubljani, rr.avričarji koprske škofije. „sto sorodnikov11 Urške Fer-ligoj iz Grgarja, romarji iz Pulja in Pazina (160), redovnice in redovniki iz vse Slovenije (250), invalidi iz Lenarta v Slovenskih goricah (130), katehistinje ljubljanske nadškofije (55), tri dni so peš hodili na Sveto goro mladi iz Šenčurja (14), ženska Marijina družba iz Gorice (55), mašni strežniki z duhovnih vaj v Novi Gorici (33) ter iz Ilirske Bistrice (48). „Vseh skupin, posameznikov pa ni moglo zaseči moje sicer natančno pero,“ pravi p. Pavel, ki skrbno zapisuje romarske odzive svetogor-skega jubileja. Kako prav živeli? ALI SEM SAM S SVOJO VESTJO? „Ni dobro človeku samemu biti." Te besede s prvih strani Svetega pisma, ki poročajo o ustvarjenju žene, življenjske družice za moža, ne veljajo samo za antropološko utemeljitev zakonske zveze, ampak tudi za nravno življenje, posebno v zakonu in družini. Kaj pomeni biti sam? Kdor se umakne za nekaj časa v samoto, a se zaveda, da je notranje še vedno povezan z drugimi, je sicer sam, a ne osamljen. In kdor se nahaja v množici ljudi, a nikogar ne pozna in se zanj nihče ne zmeni, nj sicer sam, a je osamljen. Biti sam ni toliko vprašanje zunanjega položaja, kraja ali družbe, am. Pak notranjega razpoloženja in občutka. Morda se ljudje maločesa tako boje kot samote v smislu osamljenosti. Ne samo stari in bolni ljudje, tudi mladi in zdravi trpijo zaradi nje, večkrat celo tisti, ki žive v zakonu in družini. Ali pa ne obstaja neka oblika osamljenosti, ki je sploh ni mogoče premagati, namreč osamljenost odločanja na nravnem področju? Ali ni v svoji vesti vsak človek popolnoma sam in se mora odločati le na podlagi lastne vesti? Spoznanje in odločanje v lastni vesti je vendar nekaj tako osebnega in zasebnega, da tega človek ne more nikomur odstopiti ali najti namestnika. Vsak mora vzeti odgovornost sam nase. Vest je kakor človekov obraz: vsak ima kljub vsej podobnosti z drugimi svoj čisto lastni cfbraz, ki je en-kraten, poseben, nenadomestljiv in neizmenljiv. Sam s svojo vestjo — na to so ljudje pravzaprav ponosni. Radi se ponašajo, da odločajo sami po lastni vesti in ne dovolijo drugim, da bi se vtikali v njihovo vest. A na drugi strani imajo ljudje občutek, da ravno v svoji vesti niso sami, ampak da se v njej oglaša neki višji skrivnostni glas. 2. vatikanski koncil pravi, da je vest človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam s svojim Bogom. Pred ljudmi se človeku posreči marsikaj prikriti in si nadeti masko, pred Bogom nikoli. Kako resna je ta misel! Kdor se je prav zave, se morda nekoliko manj lahkomiselno sklicuje samo na svojo vest in ne pride v skušnjavo, da bi njeno svobodo zlorabil. Napačno pa bi bilo. če bi misel na vest, kjer je človek čisto sam s svojim Bogom, človeku zbujala le strah. Ista resnica mu je in more biti neštetokrat v veliko tolažbo! Če koga napačno obsojajo, mu očitajo, česar ni kriv, in ga dolže, česar ni zagrešil, tedaj je zavest, da Bog vendar popolnoma pozna človeško srce in njegove globine, edino upanje. Če je človek v naravnem odlo- čanju res sam s svojim Bogom, pred katerim ne more ničesar prikriti, je njegova prva dolžnost iskrenost in odkritosrčnost. Ljudem se da marsikaj natvesti. Tudi samega sebe človek sčasoma nekako prekane in prepriča o nečem, o čemer v globini svojega srca ve, da je resnica drugačna. Pred Bogom pa bi bilo vsako pretvarjanje, olepšavanje, izgovarjanje, dvoličnost in poizkus laži neke vrste otročarije, ki je Boga in človeka nevredna. Odkritost in iskrenost pred Bogom v lastni vesti oa ima še drugo razsežnost. Pred Bogom ne veljajo človeške sodbe, osebni izgovori in opravičila, edino veljavna je božja sodba. Kakor Bog presodi človeka v njegovi nedolžnosti ali zadolženosti, tako je in ni priziva na kako višje sodišče. In božja sodba ob koncu življenja določa človekovo usodo za vso večnost Osebna odgovornost pred Bogom je torej silno resna stvar. Človek se ne sme igrati s svojo vestjo in ne lahkomiselno jemati resnice, da je v svoji vesti končno sam s svojim Bogom. Srečen pa, kdor ima ob tej zavesti živo vero in trdno zaupanje v usmiljenega Boga. Pismo Hebrejcem sicer pravi, da je strašno pasti v roke živega Boga (Hebr 10, 31)-To velja za človeka, ki ne mara božje ljubezni in odpuščanja Dokler pa človek živi, ga Bog čaka kot oče izgubljenega sina (prim Lk 15, 11-32). Alojzij Šuštar Bogoslužna znamenja pri sveti maši PREJEMANJE S svojimi darovi pri darovanju smo pripravili kruh in vino za Uajsvetejšo daritev. Bog je brezmejno velikodušen in nam ne o-stane dolžan, ampak bomo svoj skromni dar dobili vrnjen s tisoče. rimi obrestmi, saj nam pod tvar-no podobo kruha in vina daje svojega Sina Jezusa. V prvih krščanskih časih so verniki prejemali Kristusovo telo na svoje roke in ga tako zaužili. Iz spoštovanja, morda tudi iz pretiranega strahu, da se ne bi kakšen drobec hostije raztresel po tleh, so pozneje začeli vernike obhajati tako, da so jim sveto hostijo položili v usta. Danes smo se vrnili k prvotni navadi in lahko Vsak vernik prejme sveto Kristusovo telo po svoji izbiri ali na jezik ali pa na roko. Od te zunanjosti, kako Jezusa prejmemo, učinek obhajila prav gotovo ni odvisen, saj je važno naše notranje razpoloženje, naša volja, naša čustva, naša molitev, kar vse izvira iz ljubezni, to naredi obhajilo bolj ali manj učinkovito. 0-draslemu človeku je verjetno lažje lepo prejeti obhajilo na roko kakor na jezik, saj izraža večjo zrelost in samostojnost prejemnika. Seveda prejemanje obhajila na roko zahteva tudi več sodelovanja in zelo skrbnega ter spoštljivega ravnanja z Najsvetejšim. Že ko se bližamo delivcu obhajila, storimo to preprosto, brez prerivanja, ne da bi izbirali, s kom bomo stopali skupaj, kajti če kdaj, smo predvsem v tem trenutku vsi bratje in sestre med seboj. Ko smo na1 vrsti, stegnemo levo dlan navzgor in ji podložimo desno, da je ta kretnja sama kakor lepa prošnja h Gospodu: Gospod, pridi, čeprav nisem vreden. Roke držimo skoraj v višini svojih ramen, da bo hrepenenje po Kristusu tem lepše izraženo tudi na zunaj. Nič ne de, če so dlani žuljave. Tudi Gospodove so bile žuljave, ko je tesaril v Nazaretu. Na duhovnikovo besedo: Kri-stusovo telo, dovolj glasno in i-skreno odgovorimo Amen, saj s tem potrdimo svojo vero, da na naši dlani ni le navaden pšenični kruh, ampak je pod to skromno podobo sam Kristus, ki je rekel: To je moje telo. Počakamo, da duhovnik potoži hostijo na našo dlan, stopimo za korak vstran, da damo prostor tistemu, ki je za nami, vzamemo previdno z desno roko sveto hostijo in se obhajamo, ter odidemo na svoj prostor, ne da bi pred oltarjem ali tabernakljem pokleknili, saj smo zdaj mi živ tabernakelj, v katerem je skrivnostno navzoč Kristus. Ob različnih priložnostih: porokah, pogrebih, krstih, včasih obhajamo vsaj nekatere udeležence pod obema podobama, pod podobo kruha in pod podobo vina. Gotovo bi bilo najlepše, ko bi vedno vsi prejemali obhajilo pod o-bema podobama, toda to je mogoče le v malih skupinah; pri veliki množici, recimo pri nedeljski maši, pa bi bilo združeno s skoraj nepremagljivimi težavami: če bi iz keliha zajemali z žličkami, bi bilo treba stotine žličk, isto velja za cevke, pitje iz keliha, iz kelihov, saj bi jih moralo biti več in velikih, bi bilo bolj ali manj nehigienično. Pomakanje hostije v posvečeno vino pa ni pitje itd., zato se je katoliška Cerkev odločila deliti obhajilo samo pod podobo kruha, ker tudi pod eno samo podobo prejmemo vsega Kristusa. Toda pri maši ne prejemamo darov samo pri obhajilu, ampak ves čas med mašo: Najprej prejmemo dar odpuščanja grehov, potem dar božje besede, sadove svojih, mašnikovih molitev in molitve vsega navzočega občestva, na koncu pa še prejmemo zadnji blagoslov. Vse to so darovi, neskončno dobrega nebeškega Očeta. Lojze Kozar ..Slehernik" na Brezjah: Slovensko stalno gledališče iz Trsta je 15. julija pred baziliko na Brezjah uprizorilo duhovno igro Huga von Hof-mannsthala v prevodu Nika Grafenauerja. 18. junija in 1. julija pa so uprizorili Slehernika tudi mladi iz Šentjošta nad Horjulom v Smrečju pri Šentjoštu v režiji kateheta Jožeta Planinška in v prevodu Otona Župančiča. JJmrla duhovnika: 7. maja je u-mrl v Chicagu frančiškan p. Tadej (Janez) Trpin (59) iz Hotedršice (begunec od maja 45) in dr. Stanko Žakelj, lazarist (77) 13. julija v Ljubljani (od 1948 3 leta v zaporu); bil je vicepostulator za Slovenijo za beatifikacijo božjega služabnika Janeza F. Gnidovca. Začetek leta sv. Bernarda, opata in cerkvenega učitelja ter glavnega svetnika cistercijanskega reda, so začeli 20. avgusta v Stični olb 900-let-nici njegovega rojstva. Srečanje treh dežel na Brezjah je bilo 19. avgusta. K vsakoletnemu srečanju treh dežel so se zbrali verniki Slovenci iz domovine, Italije in Avstrije, nemško govoreči predstavniki celovške škofije ter Italijani in Furlani iz videmske nadškofije. Molili in peli so za mir v pravičnosti. Zbralo se je okrog 4000 ljudi, med njimi nad 100 duhovnikov in 7 škofov. 150 mladih Slovencev je romalo v Santiago de Compostela v Španiji na 4. svetovni dan mladih, kjer se je ob napežu Janezu Pavlu II. zbralo nad 350 tisoč mladih z vsega sveta-Za vodilno misel srečanja je papež (zbral Jezusove besede: Jaz sem ipot, resnica in življenje. Naši skupni domovi Govor BOŽIDARJA FINKA na obletnici Hladnikovega doma 30. julija 1989 Po uvodnih besedah je govor-nik dejal: Dovolite mi dve, tri misli o tem, kakšen duh naj 0'ž'ivlja to vašo skupnost in vse druge pojave nagega skupnega življenja. Takle skupni dom, v katerem smo zbrani, je nekje vmes med ozkim družinskim domom in velikim Narodnim domom, domovino. Je torej vmesna ustanova med nabavno nujnima stopnjama združevanja, ki pa vendar sama ni nuj-^a. Ni človeške družbe brez družinskih skupnosti, čeprav jih l.ju-^Je ustanavljajo prostovoljno, in fužine in poedinci so nujno privezani na domovino. Po prosti od-l°čitvi pa si ljudje oblikujejo vrne. 'fhe skupnosti sožitja, naj bo že ’z interesnih nagibov ali z name-n(>m, da si med seboj duhovno ali talesno služijo. Te vrste ustanova je vaš dom in taki so vsi naši skupni domovi. Ker imajo vmesno vlogo, je treba, (ia jim dajemo nekaj skupnih o-značitev z družinskim domom in domovino in da sami na obe strani služijo 'in od obeh prejemajo žlyljenjsko ciporo. Kaj ima najprej skupni dom z fužino? Predvsem, da nosi po-°bo družine. Kot domš se v do- mu vsi poznajo, nihče, ni tujec med svojimi, čeprav odnosi niso med vsemi enako tesni, saj tudi v družini niso, se vendar nihče ne čuti neprizadetega ob stiskah in veselju drugih. V domu imamo tako kot v družini močnejše in šibkejše, take, ki oporo 'in pomoč potrebujejo, in take, ki jo lahko dajejo. Potem imamo v domu vodstvo, ki ga v družini predstavljajo starši. Starši imajo v družini oblast po naravi, v skupnem domu si vodstvo izbiramo in mu dajemo pooblaščenje po prosti volji. V obeh primerih gre za avtoriteto, ki ne sme padati v krizo. Tudi če se ncsivci oblasti menjavajo, je njihova avtoriteta nekaj objektivnega, je slovesna in po naravi ali zaradi medsebojne o-bljube sveta. Vsem, ki so pod njo, je treba, da jo spoštujejo. Avtoriteta pa si lahko sama izpodkop-plje učinkovitost, če je premalo trdna ali če oblast izvaja preveč ukazujoče. To velja za starše in za vodstva domov. Najboljše vodstvo v družini in domu je tisto, ki zna za obstoj in napredek skrbeti na tak način, da se vsi člani čutijo soodgovorne in radi sprejemajo svojo vlogo v skupnosti. To se dosega le z utemeljevanjem in prizadevanjem za soglasje, in soglasje se prej kot z avtoritativ- nim nastopanjem dosega z ljube, znivim dopovedovanjem Skupni dom lahko vsaj nekaj nadomešča osebni dom tistim, ki ga nimajo. Težko je o tem govoriti, saj ta dom ni tako osnovan, da bi mogel dajati vse zavetje osamelim. Ima pa vsaj to poslanstvo, da vsakdo lahko v njem najde domač obraz, ki mu je prijazen, in domačo govorico, da se v njej tudi sam lahko razgovori, morda razvedri in začuti nekaj toplote domačega ognjišča. Bolj neposredno ima dom pomen za službo družinam. Ni menda treba utemeljevati, kaj pomeni takale ustanova za starše, ki se v njej izbirajo ob pogovorih o najrazličnejših življenjskih vprašanjih, o delu in zaslužku, o gradnji in vzdrževanju stanovanj, o plačah in cenah, o zdravju in bolezni, o šolanju in domači vzgoji, pa o kuhi in šivanju in vsem drugem. Neprecenljiva so taka srečavanja, v njih se med seboj poučujemo, pobu jamo in hrabrimo. kdaj lahko tudi popravljamo. Kdo potem ne uvidi, kaj pome-, ni dom mladim? Cesta in zabavišča jih mamijo, naj se prepustijo brezdelju in plehkim, pogosto pogubnim užitkom. V domu najdejo zdravo družbo, lepo razvedrilo in tudi močne hrane za duha, da se oblikujejo v osebnosti, ki si bodo v svesti svojega osebnega poslanstva in bodo trdno stopale ipo poti, ki jim je začrtana Ker je skupni dom v službi družinam in je kot razširjen družin- ski dom, pa to družinam nalaga-da ga tudi v vsem podpro. Najprej seveda, da se mu pridružujejo in hvaležno sprejemajo njo-gove ponudbe. Naše dvorane za igre, koncerte in predavanja naj bodo polno zasedene, naša igrišča živahna tekmovališča za pomerjanje telesnih in duhovnih sil, naši šolski prostori polni mladine, žejne znanja in izo,zbrazbe. Napol prazni prostori so žalitev z® prizadevne in izraz nespametnega ravnanja do samega sebe 'n svojih najbližjih. Kolikor je le mogc-če, naj potem družine dom podpro z materialnimi prispevki, osebnim delom in vodstvenim sodelovanjem. Ne dopustimo, da nas kje preseneti pomanjkanje voljnosti za sprejemanje odgovornih mest. Tiste, k' smo jih izbrali za vodstvo, pa p° najboljših močeh podpirajmo, ds ne oslabijo. Ko ta naš dom navzdol povezuje in dopolnjuje družinske domove, nas pa navzgor vse povezuj6 s širokim narodnim domom, domovino. Ker je slovenski dom, na-11 spominja na Slovenijo in nam .1° v določenem pomenu predstavlja in celo nadomešča. Slovenija danes za nikogar od nas ni dejansko domovina. Ne živimo v njenem objemu, ne daje nam kruha, mnogo od nas se jih niti ni rodilo v njej in ne bo nam grob. Vcnda1 smo z notranjimi nitmi povezani 1 njo. Tam je dom naših prednike'', tam so delali in sc bojevali, tam zmagovali in propadali, tam p6*1 in jokali, tam so porajali plodove uma in znoja in tam umirali. Kako se ne bi v spoštovanju spominjali na Slovenijo, ko smo vendar prejeli njen duhovni obraz in se bogatimo s sokovi njene rasti? Ali bi mogli ostajati brezbrižni za usodo očetnega doma, če mu grozi nezgoda, se ga polasti tujec ali ga obremenjujejo^ krivične dajatve? ITo Slovenijo, ki jo nosimo v sebi, imamo v predstavi, kadar stopimo v ta skupni dom. V njem teče slovenska govorica, v njem se goji naša pesem in posredujejo sadovi slovenske kulturne ustvarjalnosti. V tem domu se o-hranjajo duhovne odlike, ki v dobrem označujejo slovensko miselnost in moralno naravnanost. Zato po pravici rečemo, da je tu podoba Slovenije in nadomestek za tisto domovino, ki nam v Sloveniji ne more biti. Kt-r čutimo s to domovino naših urednikov in jo imamo za svojo duhovno domovino, za njo deloma tudi živimo. Odtrganost od nje, boleče misli nanjo, prizadevanje da svetu prikazujete njeno svetlo podobo, darovane ure, in denar za vzdrževanje tega slovenskega občestva, vse vaše žrtvovanje se zliva s krvjo, ki je bila na slovenski zemlji prelita za to, da bi Slovenija živela v svobodi in pravici. Ne ena kaplja nedolžno prelite krvi ne pade v prazno in vsaka sraga znoja pri delu za dobro obrodi, če se na Slovenskem odpirajo jasnine in se na svetovnem področju umika zlo, ki je nam in našim prineslo toliko hudega, je to sad milosti, ki jo tudi vi s svojo zvesto prizadevnostjo že toliko desetletij kličete na slovenski svet in na vse človeštvo. Razvoj na slovenski zemlji nam vsem lahko daje trdno upanje, da bo Slovenija kmalu spet postala brez omejitev hraniteljica vseh svojih, tudi raztresenih otrok, z duhovnimi sokovi in nas ljubeče objela kot zveste sinove in hčere, ki se ji niso nikoli izneverili, ne v prelomnih vojnih časih, ne pozneje, ko so si izbirali krušne domovine, in so jo kot ljubo domačijo. prednikov sprejeli tudi tisti, ki so po rojstvu dobili domovino na drugi zemlji. Naj tedaj ta Hladnikov dom vztrajno izpolnjuje svoje poslanstvo za dopolnjevanje družinskih domov, predstavljanje in nadomeščanje slovenske domovine in naj vsak čas in v vsem pomaga njim, ki jim je namenjen, da najdejo pot v tisti Dom, ki nam je vsem pripravljen za večnost. Laiki in politika Škofovska sinoda, v kateri so zastopani škofje vseh dežel in ki se vsakih nekaj let zbere v Rimu pod vodstvom sv. očeta, da preučuje važna vprašanja vesoljne Cerkve, se je na zadnjem zasedanju leta 1987 posvetila vprašanju o „mestu in poslanstvu laika v Cerkvi in svetu". Na podlagi zaključkov in na predloge sinode je potem sv. oče — kot je to že navada po vsaki sinodi — objavil decembra 1988 apostolsko pismo pod naslovom »Poklic in poslanstvo laikov v Cerkvi in v svetu". Papeško pismo o laikih je vse prežeto z mislijo evangeljske prilike o delavcih v vinogradu, ki jih je Gospod v različnih časih klical v svoj vinograd, kot dela v vsej zgodovini človeštva. Dokument govori o veliki in dramatični uri človeške zgodovine na pragu tretjega tisočletja in o nujnosti nove evangelizacije, ki kliče na delo vse člane božjega ljudstva. Poslanica ima poleg daljšega uvoda pet poglavij. Tretje poglavje, s katerim se bomo nekoliko seznanili, nosi kot naslov Kristusove besede izrečene apostolom: »Izvolil sem vas, da greste in prinesete mnogo sadov." Ne morem obravnati na tem mestu celotnega poglavja. Omenili se bomo le na to, kar nas sv. oče uči o delu laikov v politiki, ker se nam zdi ta tčma posebej aktualna za današnji čas, zlasti še za nas v Argen- tini, kjer zaradi slabe politike doživljamo naj večjo gospodarsko in socialno krizo v zgodovini naroda. Čutimo, da katoličani niso na političnem področju zadosti storili, kajti prisotnost katoliške politične zamisli je skoro popolnoma odsotna. Tudi nimamo katoličani nobenega vidnega političnega voditelja, ki bi na političnem prizorišču kaj veljal. In to kljub temu, da je argentinski narod v veliki večini katoliški. Pa pojdimo že k stvari. Povzamemo papeževe misli, nekatere pa direktno navajamo. Politično delovanje je stvar vseh in je v korist vsem Vse zemeljske stvarnosti morajo Boga poveličevati in služiti človeku. Da se bo to uresničevalo, „se krščanski laiki na noben način ne smejo odtegovati političnemu udejstvovanju". Pod pojmom politika papež umeva ,,vsestransko in raznovrstno delovanje na gospodarskem, socialnem, zakonodajnem, upravnem in kulturnem področju, čigar namen je pospeševati na organiziran način in s pomočjo raznih skupnosti skupno blaginjo". Kot so se pogosto izrekli sinodalni očetje, imajo vsi krščanski laiki in vsak posameznik pravico in dolžnost, da se udejstvuje v politiki, čeprav seveda na različne načine, ki pa se med seboj dopolnjujejo, na različnih ravneh, ter v različnih nalogah in odgo- vernostih. ,,Obtožbe, ki so jih Pogosto deležni politični delavci in Pa tisti, ki so na oblasti, namreč da stremijo le za vedno višjimi mesti, da nekako obožujejo oblast, da pogosto iščejo le osebno korist na račun skupne blaginje, končno obtožba korupcije in pa zelo razširjeno mnenje, da politično delovanje nujno vključuje velike moralne nevarnosti — vse to ne sme in ne more biti razlog ali celo pretveza, pravi papež, da bi se krščanski laik odtegoval ali pa tudi le podvomil o svoji odgovornosti pri javnem delu. Temeljno sodilo pri vsakem političnem delovanju je skupna blaginja, blaginja vsakega človeka in celega človeka. Ta skupna blaginja naj bi bila vsem dosegljiva ob svobodnem in odgovornem sodelovanju vseh članov skupnosti, pa naj delajo individualno ali pa združeni v raznih organizacijah. Ena glavnih nalog političnega delovanja je hramba in pospeševanje pravičnosti. Ljudje morajo čutiti, da smatramo za svojo osnovno dolžnost kako vsem ljudem in vsakemu posamezniku zagotoviti človekove pravice na osnovi osebnega dostojanstva človeške osebe. Za izvrševaje politične oblasti je bistven ,,duh služenja", ki je hkrati s sposobnostjo in učinkovitostjo edino, kar more dejavnost politikov narediti »prozorno in čisto", kar od nosilcev oblasti državljani po vsej pravici pričakujejo in zahtevajo. Da se to doseže, je potrebna odločna in brezkompromisna borba proti premnogim skušnjavam, katerim je izpostavljeno delo v politiki: nelojalnost, laž, zapravljanje javnega premoženja v zasebno korist ter vsako nemoralno ali pa le sumljivo sredstvo za pridobitev, ohranitev in povečanje oblasti. Krščanski laiki morajo seveda dobro ločiti med politično skupnostjo in Cerkvijo- Samo tako bo jasno začrtana meja med delovanjem, ki ga vršijo osebno ali pa povezani s somišljeniki v lastnem imenu, kot državljani, v skladu s svojo vestjo, ter med dejavnostjo, ki jo vršijo v imenu Cerkve skupaj s svojimi pastirji. Cerkve ne smemo istovetiti z nobeno politično skupnostjo ali političnim si- stemom. Njeno poslanstvo ni vezano na noben političen sistem, čeprav vsem kaže večnostno vred. nost človeške osebe. Seveda pa morajo krščanski laiki v vsem svojem političnem delovanju iz-pričevati in proglašati tiste splo-šno-človeške in evangeljske vrednote, ki jih mora priznati vsak političen sistem. Te vrednote so zlasti: svoboda in pravičnost, solidarnost, lojalno in nesebično delo za skupno blaginjo, preprost način življenja, prednostna ljubezen d o ubogih in zapostavljenih. To pa nalaga laikom tudi dolžnost da se vedno bolj udeležujejo življenja Cerkve in da dobro poznajo njen socialni nauk, da ga bodo mogli uresničevati s svojimi političnim delom. Solidarnost je danes prvenstveno sredstvo in način, kako delati v politiki za pravi človeški napredek. Ta naloga je nujna za vsakega kristjana, zato se morajo vsi aktivno in odgovorno udeleževati političnega življenja, bodisi kot posamezniki ali pa združeni v organizacijah, pri sindikatih ali pa pri političnih strankah. Vsi skupaj in vsak posameznik smo na-membniki in protagonisti politike, uči sv. oče. Solidarnost, o kateri govori dokument, pa ni „le čustvo nekega nejasnega in površinskega raznOženja spričo težkega položaja tolikerih ljudi, temveč je trdna in stanovitna odločitev za odgovorno delo pri skupni blaginji, to se pravi, za blaginjo vseh in vsakega posameznika." Cilj in sad solidarne politične dejavnosti pa je mir. Krščanski laiki zato ne morejo biti indiferentni, nekako tuji in brezskrbni, kadar je ogrožen mir. Mučenje, terorizem, koncentracijska taborišča, oborožitveno tekmovanje niso stvari samo „visoke politike", temveč so zadeva vseh in vsakogar izmed nas. Vsi moramo biti „sejalci miru" z neprestanim spreobračanjem lastnega srca kot tudi s prizadevanjem za resnico, svobodo, pravičnost in ljubezen. Zato je krščanski laik tudi poklican, da prispeva po svojih močeh pri borbi proti „dušljivi kulturi egoizma, sovraštva, maščevalnosti v prid kulture solidarnosti." S tem smo povzeli majhen odlomek tretjega poglavja papeškega dokumenta o poslanstvu in nalogah laikov v Cerkvi in svetu. Menim, da ima prav to poglavje tudi nam Slovencem v Argentini neka] povedati. Morda nam vzbudi vprašanje, v koliki meri (če sploh) se mi udeležujemo političnega delovanja v Argentini. Morda se mu načelno odtegujemo, kar bi gotovo ne bilo v skladu s papeškimi navodili, ali pa se mu ogibljemo samo zato, ker ne vemo, kako bi se vključili vanj. Vsekakor nam bo dal, upam, ta dokument novo jasnost tudi za to stran našega dela v tej deželi, ki nam nudi vse politične pravice, s tem pa tudi seveda dolžnosti, ki jih morda do sedaj nismo zadosti odgovorno poznali. Lojze Kukoviča Pogovor z dr. Markom Kremžarjem o slovenski politični preteklosti in sedanjosti Slovenci v svobodnem svetu proslavljamo vsako leto slovenski narod, ni praznik 29. oktober in dan slovenske zastave. Za to priložnost in °b političnem vrenju in iskanju v naši domovini in v evropskih vzhodnih deželah kot tudi v sami Sovjetski zvezi in na Kitajskem sem naprosil dr. Marka Kremžarja za besedo o Slovenski ljudski stranki, o politični zavesti in delu katoličanov ter o dogajanjih v omenjenih deželah, saj nas prav on v teh vprašanjih predstavlja in izpoveduje. Kako bi kratko ocenili delovanje in prizadevanje Slovenske ljudske stranke v predvojni Sloveniji! Režimski pisci po politično delo slo-venskih katoličanov preprosto obsodili kot mračen klerikalizem, ki mu je šlo predvsem za oblast. Celo mnogi katoličani so nasedli te-mu enostranskemu in krivičnemu prikazovanju; z nekakšnim občutkom krivde prenašajo te klevete in tožijo, da v.es povojni čas pač plačujejo za „krivde“ katoliških politikov pred vojno in med revolucijo. Kolikor je znano, je v domovini saimo dr. Andrej Capuder javno spregovoril drugače na srečanju slovenskih katoliških časnikarjev letos. V malo več kot pol stoletja, med ustanovitvijo 1892 in političnim eksilom leta 1945, je delovala SLS v našem narodu kot večinska stranka, na podlagi katoliških načel. Nemogoče je v nekaj besedah povzeti njeno politično delo, ki je temeljilo na slovenski in krščanski kulturi, na gospodarskem zadružništvu ter na zahtevah po socialni pravičnosti in demokratični družbeni ureditvi. Lahko je pri tem kazati na izredne dosežke pa tudi na napake, brez katerih nj nobeno človeško delo Vendar bo zgodovinarju, ki bo svobodno in brez predsodkov raziskoval to obdobje naše preteklosti, lahko spoznati, da je bila SLS ena od strank z najmodernejšim ljudskim programom v Evropi Bila je globoko zakoreninjena v narodu in je črpala svojo dinamiko tako iz krščanskih načel kakor iz konkretnih potreb slovenskega človeka. Prepričan sem, da bodo objektivni pogledi na to obdobje, kot je bil na primer pogumni Capudrov, vedno pogostejši. Kar se tiče splošnih sodb glede vsega predvojnega obdobja in ne le delovanja krščansko in demokratsko usmerjene SLS, ga danes v domovini le malokdo presoja res zgodovinsko, to je pod vidikom, kako je bilo „tam. takrat in v tistih razmerah" Pri tem. se mi zdi, da ne gre le za pomanjkanje podatkov, ampak prej za pomanjkanje volje, videti stvari kot so bile. Ob jasnem spoznanju bi marsikdo doma moral priznati, da se je on — ali njegovi — v tistih časih pustil zapeljati. To pa ni lahko. Vendar vsebuje vaše vprašanje teze, kj potrebujejo pojasnila, morda bolj kot golo zgodovinsko dogajanje. Gre za očitke „boja za oblast", »mračnega klerikalizma" in »medvojne krivde". Ena od nalog političnih strank v demokraciji je, da iz oblasti ali iz opozicije brani koristi svojega ljudstva. Kct večinska stranka se je SLS pač morala truditi, da so bile slovenske koristi, kadar le mogoče, čimbolje zastopane in branjene iz položaja oblasti. (5e tega ne bi delala, bi ji očitali, da ni bila kos svoji vlogi. Nelahka naloga političnega voditelja je presojati, kdaj sme, kdaj more in kdaj mora iskati mesta v vladi ter kdaj je dolžan sprejeti mesto ’• pozicije. Dr. Korošec se je tega zavedal, kar ga je stalo, na primer, dobo konfinacije na otoku Hvaru. Iz gornjega očitka pa se mi zdi, da ne zveni le nepoznanje razmer v predvojni Sloveniji, marveč prej nedoživetost demokratične družbene ureditve. Te vrste miselnost je bila razširjena pred vojno ponekod po Evropi pod vplivom nemškega kulturnega idealizma. Zahod jo je medtem preživel, a med Slovenci jo je, verjetno zaradi dolgoletne politične in idejne zamrzuj enosti, tu in tam še lahko najti. Sicer pa, ali se vam ne zdi, da lahko postavi govorjenje o taktičnih napakah strank v kratkem demokratičnem obdobju prve Jugoslavije, danes, po več kot štirih desetletjih totalitarnega režima, pereče slovenske probleme v zgrešeno perspektivo? Klerikalizem, ki ste ga omenili, je zelo lahko očitati stranki, ki je bila ustanovljena z namenom, da deluje v skladu s krščansko moralo in na podlagi katoliškega družbenega nauka. Očitek, čeprav vsakdanji, je ostanek starega kulturo oboj nega liberalizma. j»ek Slcr^etiija %žddei^ Vprašanje je seveda, kaj razumemo pod »klerikalizmom". Mislim, da bi ga lahko opredelili kot izrabljanje verskega vpliva, ki ga imajo duhovniki na ljudstvo, v 'korist neke politične stranke Ni Pa klerikalizem uporaba političnih sredstev in tudi strank za dosego družbene ureditve v skladu s krčanskim naukom, v 'obrambo ljudskih koristi, osebne svobode, javne morale, socialne pravičnosti, Verske prostosti in drugih vrednot, pa četudi ob sodelovanju duhovnikov, ki imaj'0 naposled polne državljanske pravice. Cerkev v dananjem času ne želi, da bi duhovniki delovali kot Politični voditelji. To je naloga laikov. V preteklosti pa, ko je slovensko ljudstvo dajalo večji del svojih študiranih sinov Cerkvi v duhovski poklic, je več kot ra-zum'jivo, da so zrasli med njimi socialni delavci, politiki, zadružni voditelji, če Cerkev tega ne bi do-volila^ bi obsodila ljudstvo na krivično družbeno ureditev in posredno tudi na moralni propad. Ustanavljanje zadrug takrat v Slo- veniji nj bilo manj apostolat kot je še danes gradnja bolnišnic v kakem misijonu. Dokler ni bilo razpoložljivih laikov, so tudi za to delo zagrabili kaplani, če je res, da se jih nekateri stanovski bratje danes zaradi tega sramujejo, mi je to, katoliškemu laiku, težko razumeti. Pri tem je treba poudariti, da se je z razmahom katoliških organizacij in predvsem orlovstva na Slovenskem pričela vztrajno manjšati potreba po delu duhovnikov na prosvetnem in političnem področju, če bi razvoj potekal nemoteno, bi nekako na prelomu stoletja nastopajoče generacije katoliških laikov to delo prevzele že popolnoma na svoja ramena. Da pa je v preteklosti ta ali oni duhovnik svoj položaj lahko izrabljal, je seveda mogoče, in ob poznanju človeške narave celo verjetno, kar pa ne opraviči splošne obsodbe. Sicer pa je odnos med Cerkvijo in oblastjo od Konstantinovih časov vedno pereče vprašanje, kot nam kaže tudi v sedanji slovenski Cerkvi primer škofa Grmiča. Kar se medrevolucijske krivde tiče, pa jo je treba iskati predvsem med tistimi, ki so revolucijo zanetili. Odločitev za revolucijo med okupacijo' je sprejela naša KP in s tem podredila, ne le narodove koristi, marveč njegovo preživetje interesom mednarodnega komunizma in Sovjetske zveze. Nihče ni prost napak in na- šilja med revolucijo. Toda predrto je bila ustanovljena prva vaška straža, je pomorila partijska VOS že dolgo vrsto vernikov, duhovnikov pa tudi drugih zavednih rojakov. To je bil povod in vzrok žalostnih dogajanj, katerih posledice segajo do današnjih dni. Iz teh razlogov je treba tudi odločno zavrniti morda dobronamerne, a vendar neresnične trditve, da sta revolucije med nami krivi ,,'obe strani". To zveni morda ..objektivno" in „široko“, a e-nostavno ni res. Po taki poti se ne bomo prikopali do resnice, ki osvobaja. Brez dvoma dPži, da nobena človeška resničnost ni črno-bela_ vendar pa je za presojo medvojnih dogajanj treba skušati poznati dejstva in njih vzroke, dejanja in njih nagibe. Ločiti je treba predvsem med človeškimi napakami, bojaznijo in slabostmi, katerih ni bila prosta nobena stran, pa med že omenjenimi načrtnimi odločitvami in doslednim izvajanjem teh načrtov, ki so bili v svojem bistvu zli. Le-ti so u-pravičeno izzvali odpor. Če kak slovenski katoličan resnično misli, da je komunistični odnos do Cerkve in vere posledica neke krščanske „krivde“, ne pozna ne marksistične doktrine ne cerkvenega nauka ne slovenske in ne svetovne zgodovine, ne ve, kaj se dogaja po svetu, in črpa svoje poglede, vede ali nevede, le iz partijske propagande, in še to iz zastarelih virov. Mi smo politična emigracija-Ali ni politična misel vse premalo navzoča v članih naše skupnosti? Važno se zdi le versko, kulturno, prosvetno, šolsko, družabno življenje, ki j,e živo med nami. Vendar je politično zanimanje in delovanje tudi pomemben dejavnik polnega človeškega življenja. Kaj bi želeli kot načelnik SLS glede tega? Kaj naj bi vključevalo politično zanimanje in zavzemanje med nami, ki živimo že toliko let tako daleč od Slovenije? Daleč od Slovenije živi le, kdor nanjo pozabi. Glede političnega življenja pa moramo imeti pred očmi, da je najprej in predvsem ..življenje". Zato je prav, da je naša skupnost od vsega početka skušala zavarovati osnove slovenstva in krščanstva, ki so pogoj družinskega in narodnega življenja, s šolstvom ter verskim in kulturnim delom- Kjer so postopali drugače in skrbeli le za politično dejavnost pa pozabili na temelje, nimajo danes he enega ne drugega. Res je sredi omenjene dejavnosti zanimanje za politično problematiko pri tem ali onem včasih obledelo, pa je v skupnosti vendarle krepko in živo. iBiti politični emigrant ni lahko. To zdrže ljudje, ki imajo pokončno hrbtenico in ki sprejemajo svoje zdomstvo kot prostovoljno žrtev iz solidarnosti do nesvobodnih rojakov doma ter kot nepretr- ga n protest proti preteklemu in sedanjemu nasilstvu v domovini. Politični emigrant je, kdor živi v svobodi zato, da bi nekoč ves narod živel svobodno. Ohranjanje, poglabljanje in širjenje političnih idealov svobode, suverenosti, demokracije, socialne pravičnosti in vzajemnosti ni nikdar lahka naloga, neizmerno težje pa jo je opravljati daleč od narodove glavnine. Vendar prepričanje. da smo del slovenskega naroda, ki ni nikdar sprejel totalitarnega sistema in ni zatajil slovenstva, je starim in mladim v bodrilo in ponos. Kaj bi želel? Da bi se mladi v domovini pa tudi med nami dokopali do zrelega gledanja na politično delo. Še vedno je namreč razširjeno mnenje, ki so ga pomagali utrjevati že pred desetletji prav ti, ki imajo danes v domovini politični monopol, da je politika nekaj ..umazanega". Vendar je politika taka, kakršen je tisti, ki se z njo ukvarja. V tem pogledu je po besedah Leona XIII. cerkvena tradicija ja- sna in nespremenjena od prvih stoletij krščanstva ter kaže na dolžnost vernikov, delovati zvesto in dosledno v javnem življenju (1). Sedanji sv. cče Janez Pavel II. pa poudarja v skladu s koncilom, da kristjanom ni mogoče služiti bližnjim in družbi, če se odpovedo političnemu delu in odgovornostim, ki so s tem v zvezi (2). Kot znano, v domovini nekateri še danes pišejo in govore, da je ..politika vlačuga"; v nasprotju z nio naj bi bilo tedaj za kristjana kar krepostno stati ob strani „čistih rok". In vendar bo dobila politika spet svoje, večkrat po pravici izgubljeno dobro ime šele tedaj, ko se ji bodo posvetili ljudje, ki bodo gledali v njej predvsem službo bližnjim, in ki jim ,,skupno dobro" ne bo prazna beseda. Kristjani, ki se boje za svoje „čiste rolce", morda res ne bodo grešili ne z besedo ne z dejanjem, a kaj lahko da pri tem greše „per omissionem", s pregreho opuščanja (3). Sicer pa ali ne kaže ravno slovenska politična tradicija iz dobe pred revolucijo, da so se slovenski javni delavci za svoj narod 1) Prim. Leon XIII.: Inmortale Dei; 27. 2) Prim. Janez Pavel II.: Chri-sti fideles laici; 42. 3) Prim. Janez Pavel II.: Sollici-tudo rei socialis; 47. prej izgarali, kakor pa od njega obogateli? Pa še kaj drugega 'bi želel Da bi več rojakov v zdomstvu študiralo družbeno problematiko in razmišljalo o slovenski politični prihodnosti. Da bi imeli več kvalitetnih študij o potrebnih filozofskih osnovah in o pogojih za gospodarsko rast nastajajoče slovenske družbe pod vidikom krščanskega realizma. Da bi po vseh deželah sveta zdomci intenzivno gojili zveze s krajevnimi vodilnimi politiki in s sredstvi javnega obveščanja opozarjali na čase, ki prihajajo. Pa da bi vsi verni rojaki, kjerkoli žive, vsak dan molili za poglobitev in okrepitev življenja v našem narodu. Seveda želim, kot si želimo vsi, da politična emigracija med Slovenci kmalu ne bi bila več potrebna. Da kot gospodarstvenik pišete v svojih knjigah, mislim predvsem na „Pot iz socializma" in na »Stebre vzajemnosti", tudi o mo. rali, je razumljivo. Toda ali ni nenavadno, da kot politik govorite o molitvi? Ali ne zahajate s tem na drugo področje? Poklicnih politikov v zdomstvu ni. Kot javni delavec pa bi rekel, da nimam najmanjšega namena deliti svojega življenja v različne »predele". Prepričan sem, da je vredno in potrebno prositi božje pomoči za vse, kar nam je pri srcu. Istočasno pa ne tratim časa s stvarmi, ki mi niso drage. Zato ne vidim med delom in molitvijo za narodno občestvo na-sprotstva, marveč dopolnjevanje. Vi ste spesnili pesem »Slovenija v svetu", ki je nekakšna himna Slovencev zunaj Slovenije in zamejstva. »Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj, kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija!" prepevamo za vami. Kaj vse naj pomeni in zajame ta naša Slovenija v svetu? O tem sem prvič pisal pred več ko dvajsetimi leti. Pesem je nastala kasneje, ne le iz čustva, marveč tudi iz spoznanja, da je slovenstvo resničnost, ki presega meje slovenske zemlje. V našem narodu je zakoreninjena miselnost, da pomeni izseljevanje v svet le tragično, torej neizogibno izgubo slovenske krvi in življenjske sile. Res, izseljevanje je nekaj, kar globoko pretrese tako človeka, ki je primoran pretrgati del življenjskih vezi, kakor tudi tiste, ki o-stanejo doma. če je izseljevanje posledica gospodarskih razmer, gre za ono od socialnih krivic, če gre za politično emigracijo, gre za krivico druge vrste, ki pa prizadene skoraj v enaki meri vse narodno občestvo, čeprav nosijo vidno težo preskušnje predvsem tisti, ki so njene neposredne žrtve. Vsekakor je izseljevanje del narodove skupne bolečine in predstavlja skupni problem. Vendar že dejstvo, da je v zadnjem stoletju izseljevanje naša demografska konstanta, bi nam moralo dati misliti, da je v tem pojavu lahko ne le vir nesreče, marveč morda tudi nekak pričetek novih možnosti za narodno skupnost. Svoje misli in sile bi morali usmerjati v rast in v življenje ob upoštevanju celotne narodne danosti, ne pa v brezplodno tarnanje nad svojo majhnostjo in nad »usodo" izseljevanja, če je izseljevanje res del naše danosti, se moramo naučiti jadrati v slovenski smeri tudi z nasprotnimi vetrovi. Zavest o resničnosti pa tudi o Potencialni gospodarski in kulturni moči Slovenije v svetu je bolj potrebna narodovi glavnini kakor izseljenim rojakom. Če hočemo, da bo ves svet postal oder slovenskega dogajanja, se moramo Slovenci navaditi, da gledamo na svoje narodno občestvo pod vidikom celotnosti, brez ozira na kraj bivanja. Gospodarstvo in politika v domovini morata upoštevati Slovenijo v svetu kot živ del naroda in ne le kot priložnostni vir za dosego tuje valute v obliki izseljenskih prigaranih prihrankov. Šele ko bodo vsi rojaki čutili in priznali Slovence v svetu, pod o-kriljem slovenske zakonodaje, kot del naroda s posebno nalogo, bo »izseljenska nedelja" prenehala biti dan žalovanja in se spremenila v dan samozavesti. Kot vidite, pojem Slovenije v svetu presega po času in obsegu poslanstvo politične emigracije. Verjetno pa je, da bi se brez politične emigracije do pojma izven-teritorijalne narodnosti dokopali kasneje. Seveda pa ostaja zamisel Slovenije v svetu neizvedljiva, dokler ni v domovini politične svobode. Le v svobodnih odnosih ter ob skupnih vrednotah je mogoče doseči tisto zaupanje, na katerem lahko sloni nevidni most med vsemi deli Slovenije. Ali se vam ne zdi, da danes, ko so oči rojakov obrnjene v ustvarjanje Zveze evropskih držav in v potrebo notranje preosnove, ni primeren trenutek za razpravlja, nje o Sloveniji v svetu? Naj odgovorim s svetopisemsko mislijo, ki jo navajam po spominu: „To je treba storiti in drugega ne opustiti..." Zgodovinske priložnosti je treba izrabiti, kadar so za to dani pogoji, ne kadar se nam zdi. Ne gre namreč za bi- rokratske, temveč za življenjske odločitve. To drži tako za Slovenijo doma kakor za Slovenijo v svetu. Obe zamisli je mogoče izvesti le, če se narod — svoboden in samozavesten — zave pravega zgodovinskega trenutka ter se ne boji vzeti svoje usode v svoje roke. Pred kratkim so v Sloveniji o-snovali Krščansko socialno gibanje. Imena SLS so se namenoma izognli, češ da ta obstaja, še naprej v emigraciji. Kako sodite g:,e. de te politične ustanove? Pravo vsebino omenjenega gibanja, kakor vseh podobnih gibanj in zvez v Slovenji, bo pokazal čas. Zdi se mi, da ne bi bilo odgovorno vnaprej presojati nekaj, kar trudoma nastaja. Metoda vključevanja teh pluralističnih poskusov v ..Socialistično zvezo delovnega ljudstva" ali v kakršnokoli podobno krovno organizacijo je seveda v bistvu nedemokratična. Razumljivo pa je, da poskuša vsakdo iskati poti iz štiridesetletnega totalitarizma po svoji presoji in vesti. Koliko bo v prihodnosti še pomenila Kocbekova politična dediščina, za katero se zdi, da jo nekateri žele ohranjati v okrilju o-menjenega Krščansko socialnega gibanja, je zelo vprašljivo. Mnenje pa, ki sem ga tudi sam bral. da se izogibajo doma imena SLS, češ da ta deluje v emigraciji, razkriva, do kake mere novi slovenski demokrati žal ne razumejo rojakov, ki ohranjajo slovensko demokratično tradicijo skozi več kot štiri desetletja v tujini in to na različnih zemljepisnih širinah, ne le sredi vzornih demokratičnih razmer, marveč ponekod tudi v dobah političnih diktatur in anarhije. Ali ni mogoče, da se v domovini izogibajo imena SLS predvsem zato, da jim ne bi mogli očitati kakih napak iz preteklosti? V tem primeru, kako gledate na obstoj stranke v zdomstvu? Nimam najmanjšega dvoma, kam bi se nagnila tehtnica, če bi dajali nanjo napake in dosežke katoliškega političnega dela do druge svetovne vojne in še med njo. Kakšni pa so nagibi posameznih rojakov doma, da ne uporabljajo kljub istemu svetovnemu nazoru in skupnim koreninam njenega imena, bi morali vprašati vsakega od njih posamič. Razlogi bi bili ' morda različni, a mislim, da gre predvsem za previdnost. Razmere so še vedno polne negotovosti. Tudi ob tako razglašanj demokratizaciji vsakdo ve, da so vse niti popolne oblasti še vedno v isti pesti. Tak položaj zahteva civilnega poguma in politične modrosti, to je dveh kreposti, ki se razvijata •ob jasnem razumevanju preteklosti, trezni presoji sedanjosti in ob globokem poznanju vrednot, kate- novno vpeljati v slovensko javno življenje. Kar se tiče ohranjanja SLS v zdomstvu pa je, upam, jasno, da tega ne delamo z namenom, da bi se na Beg ve kakšen način z njo okoristili. Stranka je last naroda in njemu je namenjena. Komaj bo v Sloveniji toliko politične svobode, da bo mogoče organizirati resnično neodvisno stranko s samostojnim Programom, bo treba prenesti SLS, Po demokratičnem postopku v domovino. Rojaki naj tedaj svobodno odločajo o njeni vlogi. Prepričan sem, da je znak politične zrelosti graditi sodobnost in novost na podlagi tradicije. Vsakokratni generacijski poskusi, pričenjati na novo so ena od poti do zmede in zaostalosti. Zato sem mnenja, da lahko sk-oraj stoletna tradicija SLS in njena včlanjenost v mednarodni zvezi Krščansko demokratskih in Ljudskih strank slovenski stvari le koristi. Omenili ste Kocbekovo dedišči-n°, kaj sodite o Kocbeku kot po-litiku? Zdi se mi dober pesnik, kot po-^Jlitik pa nerazumljivo lahkoveren. • Z dolomitsko izjavo je konec njegove politične iluzije, z razsulom marksizma pa tudi njegovega mita. Kako presojate dogajanja v Slo. veniji in Jugoslaviji? Vam dosedanji proces budi upanje na resnično demokratizacijo? Če smo gojili upanje skozi skoraj pol stoletja, kako ne bi upali zdaj! Letošnja Majska deklaracija in junijski spomin ob lipi sprave na Žalah, na primer, sta resnični znamenji časa. Tak vzpon narodne in demokratske zavesti se je zdel še ne dolgo tega nekaj nemogočega, a smo vendarle skozi leta in leta trdno zaupali, da pride dan. . . Vendar to ne pomeni, da bi verjel v jugoslovansko demokratizacijo' brez ovir pa tudi brez trdih naporov. Kitajski pregovor pravi, da „kdor zajezdi tigra, ne more z njega..." Poljska, Madžarska, Baltske republike, Ukrajina, celotna Sovjetska zveza ter vsa komunistična Azija, podobno kot Jugoslavija, stoje pred vprašanjem, kako razjahati totalitarnega tigra. Poskusi bodo verjetno različni, hitrost razvoja tudi, predvsem pa bo lahko različna cena, ki jo bodo merah" plačati narodi za svojo svobodo. Upajmo, da vsaj od Slovencev, ki smo. plačali izreden krvni in moralni davek, ko smo tigra zajahali, ta žalostni eksperiment ne bo zahteval ponovno podobne cene. Vendar brez pripravljenosti na trde preskušnje in tudi na žrtve ni mogoče pričakovati sprememb, ki bi bile narodu v prid. Kot pravite, vre po vseh komunističnih deželah. Ali se to dogaja predvsem zavoljo gospodarskega poloma marksizma? Kaj lahko predvidevamo? Ni tako gotovo, da je le zavoženo gospodarstvo vzrok vsestranskega vrenja v deželah, ki prenašajo komunistično totalitarnost. Marksizem, ki so ga v preteklosti mnogi sprejemali kot nekako vero, se je izkazal za to, kar je bil od vsega početka: filozofska zm' zidar Bajuk začel s pevsikimi vajami (7 pevcev) za petje pri službi božji. Že o božiču so priredili božičnico pri maristih s petjem slovenskih božičnih pesmi in nastopi °' trok. Staronaseljenci pa so istočasno obdarovali otroke. Zadnjo nedeljo v juniju 1949 je bila improvizirana komemoracija za padlimi žrtvami. Ko je pa prišla večja skupina priseljencev v juliju, je bilo pa 21. avgusta ustanovljeno »Društvo Slovencev v Mendozi", tesno naslonjeno na e-nako društvo v Buenos Airesu. V načrtu je: jezikovni pouk španščine, petje, razna predavanja, sestanki, bralni večeri. Del° se še ni moglo razviti, ker ni mogoče dobiti društvenega prostora' Pevski zbor pa že prav lepo deluje in ima pevske vaje v zasebnih prostorih. Sodeluje pri vsak1 službi božji in privablja vedno več naših in tudi tukajšnjih ljudi v cerkev. Otroci hodijo v tukajšnje šole in se dobro drže. Ni redek pri-mer, da so naši otroci v svojih razredih najboljši ali vsaj med 'najboljšimi. Jezika se čudovito lahko uče in jim ne dela nikakih težav. Potrebno bo pridobiti vsaj ne- kaj dobrih knjig za javno knjižnico. Ko dobimo prostore, se bomo obrnili na Društvo v Buenos Airesu, da nam jh nekaj posodi proti poznejši izmenjavi, ker je vsa bogata knjižnica iz Peggeza zdaj ondi. Božidar Bajuk Jožko Kragelj Celrla postaja Tretjo nedeljo v oktobru praznujemo v Argentini kot materinski dan. Olb tej priložnosti ponatiskujemo v naši reviji poglavje četrta postaja iz spominov Moje celice duhovnika Jožka Kraglja, ki jih kot podlistek objavlja Družina od št. 18 — 1989. V spominih opisuje čas od decembra 1948 skozi sedem in pol let zapora, bolje zaporov, od samice in bunkerja do prenatlačenih skupnih sob. Obsojen je bil na smrt. Jožko Kragelj je ibil rojen 1919 na Mostu na Stiči, v duhovnika je bil posvečen 1942 in je pred zaporom služboval na Livku, sedaj pa je župnik v Batujah. Vdal sem se novemu načinu življenja. Zjutraj mi je paznik odprl, da sem odnesel težko poso*. do iz litine na stranišče in sem se tam nekoliko umil. Nisem imel ne brisače ne mila. Edini robček, ki sem ga imel ob aretaciji s seboj, je bil že umazan in črn. Tudi brada je postajala kosmata. Ta pot po stopnicah na stranišče je bila moj edini sprehod. Na zrak nisem smel. Paznik je vedno stal na hodniku in budno opazoval vsak moj korak. Tako mu je bilo naročeno, tako je moral delati. Dolžnost je dolžnost! Čez dan se ni nihče zmenil zame. Po praznikih je zopet vse o-živelo. Tekanje po stopnicah, ropotanje strojev, brnenje motorjev. Skozi okence sem videl svoje tri znance zasliševalce, ko so se vračali na delo. Kdaj se bodo eopet spomnili name? Gotovo ponoči ! Dne 4. januarja zjutraj sem o-pravil svojo običajno toaleto. Popil sem projo in zmolil jutranjo molitev. Potem sem legel na zgornji pograd in skozi špranjo strmel v svobodni svet. Bilo je o-blačno. Zamišljen sem bil. Okrog devete ure je stopila na dvorišče moja mama. črno je bila oblečena, z ruto na glavi in z nahrbtnikom na ramenih. Prva se je opogumila, da potrka na trda srca, da povpraša po meni in od- da nekaj perila, verjetno tudi nekaj hrane. Mati premore vse. Ko gre za sina, je pripravljena tudi na psovke in poniževanja. Stisnilo me je pri srcu. Bleda je bila, v njenih očeh sem videl utrujenost žalost. Zakašljal sem. Obstala je kot okamenela. Njen obraz je postal voščeno bled. Zbegano je pogledovala sem ter tja, švigala z očmi in iskala, od kod je prišel ta glas. V kašlju je spoznala moj pozdrav, moje trpljenje in mojo zapuščenost, hkrati pa tudi klic na pomoč. Tudi ona je zakašljala. Hotela mi je povedati, da ni pozabila name, da sočutvuje z menoj, da me ljubi prav tako, kot me je doslej. Zaslutila je nevarnost, zato je nadaljevala pot. Njeni koraki so bili težki, kot bi dvigala kvintale. Počasi je stopala po stopnicah v to hišo žalosti. Zdelo se mi je, da želi vprašati, kako mi je, ali sem lačen, me tepejo, me zebe? čisto blizu sva si bila, morda tri metre narazen. Ni me videla, ker je bilo v bunkerju temačno. Napeto sem poslušal, kako jo je paznik spremljal v prvo nadstropje do šefa, do kapetana Staneta. Bog ve, kako jo je sprejel? Ali jo zmerja? Kriči nanjo, jo ponižuje? Gotovo prosj zame, zatrjuje, da sem nedolžen. Morda se ji smeje? Uboga mama! Veliko je trpela v življenju. V prvi svetovni vojni je morala v begunstvo. Sredi vojne vihre me je sprejela, ker je hotela ostati zvesta dekla Gospodova. Bilo je pomanjkanje. P° vojni hiša v razvalinah in med temi razvalinami še jaz, novorojeni črviček, ki je vedno zahteval svoje. Ni bilo lahko. Vse je prenesla. Pozneje je prišla gospodarska kriza. Dolgovi pri hiši so ji belili lase. In med temi dolgovi Še moje šolanje. Marsikdaj si je odtrgala od svojih ust, da je meni dala. Kdo bo popisal vse njene žrtve! Zanje ve le Bog! Dočakala je novo mašo. Vsa srečna je bila. Dobro je vedela, da so bile njene molitve uslišane. Z vso ljubeznijo in pobožnostjo me je spremljala skozi viharna mladostna leta. In zdaj? To je bil udarec nad vse udarce. Bodalo, ki ga bo težko izdreti iz srca. Rana, ki bo o-stala odprta. Iz nje bodo kapljale kaplje krvi, rdeče in dragocene kot rubini. In njene oči? Solza za solzo bo prihajala. Skelelo jo bo, peklo. V solze bo skušala izliti vso notranjo bol. In srce?! Ali bo preneslo vse to njeno dobro, ljubeče srce? Že večkrat je imela napade. Kaj če jo bo to strlo? iMorda jo vidim zadnjikrat v življenju! Zakaj nisem bil z njo bolj dober? Kako rad bi se sedaj z njo pogovoril! Srečen bi bil, ko bi ji dovolili vsaj za eno uro k meni. Koliko bi ji imel povedati! In končno, ali ni že to sreča zame, da sem jo videl, da sem jo s kašljem pozdravil ? Zdaj sem prvič v življenju razumel, kaj pomeni na četrti postaji slika in napis: Jezus sreča svojo mater. Doživel sem svojo četrto postajo. V trpljenju, stiski in zapuščenosti sem srečal mater, ki mi je prinesla svetlobo, upanje in tolažbo. Moj križev pot bo ožarjen z materino ljubeznijo. Srce mi je burno utripalo. Oba sva v isti hiši, blizu sva si, in vendar tako daleč! Nestrpno sem čakal, kdaj se bo vrnila. Zaskrbelo me je. V hiši ni bilo dobrega paznika Evstahija. Mlad miličnik ga je nadomeščal. Mladi pa so brez srca. Končno sem zaslišal korake po stopnicah. Vrata so se odprla in zopet sem jo zagledal, kako počasi stopa po dvorišču proti izhodu. še enkrat je zakašljala. Boječe je pogledala proti vratom in boječe ošinila okenca mojega bunkerja. Odgovoril sem ji z dvakratnim kašljem. Nahrbtnik je izpraznila, mlahavo ji je visel z ramen. Stopila je na cesto in se oddaljevala. Videl sem samo še njeno ruto, nato mi je izginila izpred oči. Globoko sem se oddahnil Niti slutil nisem, kakšne bodo posle, dice tega srečanja. Nič nisem vedel, da jo je mladi miličnik spremljal do vrat in poslušal, kako sva se s kašljem pozdravila. Morda naju je sovražil, morda si je zaželel Pohvale od svojega šefa? Ne vem. Vem le to. da sem zaslišal hitre korake po stopnicah navzgor. Te- kel je k šefu in mu povedal, da sem se oglašal materi, da sem s tem izdal, kje sem izaprt. V petih minutah je bil nazaj. Naglo in surovo je odpiral sosednji bunker, suval z zapahi in nekoga poklical ven. Nato je še bolj divje ropotal z mojimi vrati. S posebnim užitkom me je poklical iz. celice in me premestil v drugi bunker. ,,Tako! Tam ste imeli tri odeje, tu boste imeli pa eno!“ je rekel in zaloputnil vrata za mano. Vse sem razumel. Kazen! Nič me ni prizadelo. Radovedno sem si ogledal novo stanovanje. Nekoliko večje je bilo od prejšnjega. V prvem bunkerju so bile tri notranje stene, le stena pri okencu je bila zunanja. Ta bunker pa je bil ravno na vogalu hiše, zato sta bili dve steni zunanji, vlažni, mrzli. Tudi tu je bil dvojni pograd. „Naj bo!“ sem si mislil. „Za mamo je vredno nekaj trpeti!" Nit slutil nisem, da bom v tem bunkerju preživel dolgih šest mesecev, od 4. januarja do 2. julija 1949. če bi mi bil kdo takrat povedal bi ponorel. Bil je komaj za-četek zapora. Pozneje sem spo. znal, da upanje dviga jetnika. Vsak dan upaš: Morda bo pa le kmalu konec. Vem, da sem tisti dan preživel v spominih na mater in na domače. Zanje sem molil, da bi jim dal Bog moči, da bi mogli prenesti strašno preizkušnjo, ki je prišla nadnje. Štiri dni sem imel mir, zato sem pričakoval, da se bo po srečanju z mamo vsula nova ploha vprašanj in zasliševanja. Nisem s e varal. Zvečer sem kar mirno zaspal. Čevlji so mi postali vzglavje, o-dejo sem pogrnil na desko in se sključil v kepo, da sem se pokril s plaščem. Po želodcu mi je krulilo, a sem se kmalu navadil tudi na to muziko. To so bli posebni akordi, ki so se zlili v harmonijo dobrega nauka, da sem spoznal, kaj je lakota. Sredi noči me je zbudil ropot zapahov. Privzdignil sem se in poslušal. Vrata so se odprla. »Vstanite! Gremo!" je poklical paznik. Tudi v ta sistem, ki so ga pozneje imenovali »ruski", sem se moral vživeti. Zaspiš in sredi spanja te pokličejo, da si kot omamljen. Nekaj trenutkov se ne znajdeš, kje si. Šele odločni paznikov glas te zdrami. „Hitro; hitro!" je silil paznik. Tudi kasneje se je po raznih zaporih vsem paznikom vedno mudilo, mi pa smo jim hladnokrvno odgovarjali: »Boste že počakali, saj ste zaradi nas tukaj!“ Prve dni je jetnik boječ, ubogljiv, pozneje postane apatičen. Skočil sem s pograda in sledil pazniku po stopnicah. Zdaj sem že vedel, kje je moj prostor. Ista stolica v istem kotu in za mizo kapetan Stane kot prvi večer. Paznik me je oddal, salutiral in odšel. Nekaj časa sva se molče motrila. .Kragelj, danes ste videli mamo in ste se ji oglašali," je rekel. V teh besedah je bil očitek, na ustnicah pa porogljiv nasmeh Po vsem životu me je spreletel srh. V meni se je rodil odpor. Z neprijaznim pogledom sem ga motril izpod čela. Kaj ta človek misli ? Ali se misli norčevati iz moje matere?! Vzravnal sem se na stolici, ga mirno pogledal in mu rekel : »Tovariš kapetan, ali bi vi zatajili svojo mater, če bi bili na mojem mestu?" čutil sem dolžnost, da branim svojo mater, čeprav me je poslal v slabši bunker, čeprav sem bil v njegovi oblasti. Moje vprašanje ga je za hip zmedlo. Stisnil je ustnice, me gle-gal, kimal z glavo in rekel: »Kragelj, še marsikaj bo treba zatajiti v tej hiši." Ne vem, kaj je s tem mislil. Ali je mislil na moje versko prepričanje, na duhovništvo, morda na ugodnosti svobodnega človeka, res ne vem. Ali pa je bil odgovor v zagati. Morda se je spomnil na svojo mamo. »Ne vemi kaj mislite," sem mu rekel, »vem pa, da svoje matere ne bom nikoli zatajil!“ Te besede so bile odločne, prepričevalne. Izrekel sem jih z nekim ponosom, ker sem vedel, da z njim branim čast svoje matere. Po kratkem premoru je sledilo zasliševanje. Bil je še kar skromen. Od enajste ponoči do ene po polnoči. Serg-ej Kurdakov Šf dmtsti mLNatašai ^ežbališče za kriminalce Ko sem bil star petnajst let, se ^6 zgodilo nekaj, kar je spremeni-0 moje življenje. Tovariš Škripcu, ravnatelj šole, mi je začel izkazovati posebno pozornost in po-“»oč. Bil je to prvi človek, ki se je 2ares menil zame. Njegova navoja in poučevanje marksizma-leni. ^■zma so mi vzbudila veliko zanikanje za mladinsko komunistično Zyezo (Komsomol) na šoli; navdušeno sem se včlanil v to organizacijo. Tovariš Skripko je začel Usmerjati mojo nemirno kri v de-°’ pri zvezi mladine, tako da sem Se z vsem žarom predal organizaciji. Nekega dne je prišel k meni in ki dejal: „Kurdakov, opazoval ‘Sem te in mislim, da imaš veliko vodstvenih sposobnosti. Kaj ko k se naslednje leto res vneto o-t*rijel študija, da bi videli, kaj z,bcreš ? če bi se potrudil, bi mo. koče veliko dosegel; lahko bi pre- yzel vodstvo zveze mladine na šoli." Mar to ne bi bilo čudovito! v°dja Mladinske komunistične Zyeze! Zakaj pa ne? Kot kralju Bariševa mi ni bilo težko vneto študirati marksizem-leninizem ter cilje in namene komunizma. Ne morem se domisliti ničesar, kar bi imelo večji vpliv na moje življenje v šoli, kot ga je imel prav študij komunističnih načel: Enakost vseh narodov in bratstvo med ljudmi. Vsakemu po njegovih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Te resnice so me c-svestile. Preden sem se jih naučil, nisem imel ničesar, v kar bi verjel, ni bilo časa, da bi lahko razvil katerokoli tehtno obveznost ali prepričanje. Sedaj pa sem to končno imel: komunizem. To ni bil komunizem, kot sem ga spoznal pri Veliki Ireni in Nič-manti. Ne, tisto ni bil komunizem. Njuna osebna brutalnost in razdori niso imeli nič skupnega s komunizmom in z njegovimi ideali. Kako le? Komunizem se je vendar zavzemal za bratstvo med ljudmi in enakost med narodi, stric Niči in Velika Irena pa sta ustvarjala sovražno ozračje v domu, preživetje le za najbolj sposobne, pravico le za najmočnejše — prava nasprotja enakosti vseh ljudi. Moji prijatelji v Bariševu pa se mi niso pridružili v tej veri v komunizem. Posledice krutosti in sovraštva v sirotišnici so na njih tragično odsevale. Moj dobri prijatelj Aleksander Lobuznov je z bratom Vladimirom pobegnil iz doma v Novosibirsk. Nekajdnevne ali enotedenske odsotnosti sploh niso opazili. Brata sta se potikala po parku v središču mesta, tam spala in živela od nakradene hrane. Nekoč sta ukradla več Steklenic vodke, se napila, napadla mladeniča v parku in močno pretepla. Ne da bi hotel kaj resnega, je Aleksander v pijanosti zavezal fantu usnjen pas o-krog vratu in ga vlekel skozi park nekaj sto metrov. Na drugi strani parka mu je pas odvezali in zavpil: ,,'Če hočeš sebi dobro, jo hitro odkuri!“ Mladenič pa je negibno obležal. Aleksander se je preplašen sklonil. Fant je bil mrtev, zadavljen s pasom. Brata sta pobegnila, vendar ju je policija kmalu ujella. Aleksandra, ki je bil dve leti starejši od brata, so obsodili na smrt z ustrelitvijo, Vladimira pa zaprli in je še danes v ječi. Večina otrok je potem, ko so bili stari petnajst ali šestnajst let, ušla iz zavetišča in pristala v kriminalu, mamilih ali prostituciji, saj je bilo zločinsko podzemlje v Novosibirsku zelo močno razvito in lahko dostopno. Moj notranji krog se ni spremenil, vse dokler ni nekega dne izginil Ivan černega. O tem nisem dosti premišljeval, saj sem vedel, da zna Ivan zase dobro p°' skrbeti. Predstavljal sem si, da se verjetno dobro zabava v Novosibirsku, saj nisem vedel, da se je že hudo zapletel z zločinskim podzemljem in da je ropal vlake^ Nekaj časa celo zelo uspešno. Nekega dne pa je Boris ves zadihan pritekel k meni in m® razburjeno vprašal: „Sergej, al> si slišal za Ivana?" „Ne. Zakaj? Kaj je?“ ,,Ujeli so ga." „Kdo ga je ujel?" „Policija. Bil je v tolpi roparjev vlakov in ujeli so jih, ko 30 hoteli napasti vlak." „Ivan, ropar vlakov! Boris, saj se ti je zmešalo 1" sem rekel „Ne, Sergej, to je resnica. Imajo ga na glavni policijski postaji v Novosibirsku. Poslali ga bodo v ječo." ,,Ali ga lahko obiščeva?" „Nič ne bi pomagalo, Sergej. Nikomur ne dovolijo, da bi ga videl." Ubogi Ivan. Moj dobri prijatelj-Velikokrat sva se skupaj potikala naokoli in preživela vse vrst® dogodivščin, odkar sem ga prvi® videl, ko sem imel osem let. Takrat je bil deček široko razprtih oči, vesel in vedno nasmejan. ’ vsem je videl le dobro. Potem P9 so ga leta v Bariševu povsem spremenila. Obsodili so ga na dolgoletno prisilno delo in je še danes v ječi nekje v Rusiji. Jaz sem medtem postal najboljši učenec v razredu, ne samo ^ marksizmu-leninizmu, temveč tudi v fiziki, matematiki, jezikih, zem-ijepisu in političnih vedah. Z lah-k°to sem se učil jezikov, naučil ®em se nemško in sem lahko že kar dobro govoril. Bil sem ljublje-hec ravnatelja šole in to mi je Zelo pomagalo — vendar samo na začetku. Odkar je umrl moj ple-rneniti prijatelj Saša, sem si nam-re2 močno prizadeval, da bi napredoval. Svoj motto sem uresniči v praksi, saj sem se z veliko °dločnostjo učil. Za sto- odstotkov Sam izboljšal svoje ocene in v yečini predmetov dosegel najboljše rede. Zato je nekega dne prišel k Pleni ravnatelj in mi rekel: „Kur-^akov, želim, da predavaš v nižjih razredih o komunizmu in marksi-Zrnu.leninizmu.“ ,,Prav,“ sem se strinjal, zavedajoč se, da je to velika čast Dovolili so mi, da sem odha-Jal h svojega razreda in učil v PiŽjih razredih. Teme mojih predavanj so obsegale imperializem, v°jno v Vietnamu, ki je takrat na Široko odmevala v ruskem tisku, Pa druga politična dogajanja, kot ^di marksistično doktrino. Ravnatelj ni skrival zadovoljiva. „Le tako naprej," me je bo-dfil. „Pred seboj imaš kariero, iz Šole boš odšel z odličnimi priporočili« Njegova hvala mi je veliko potonila, ne samo zato, ker je bil direktor šole, temveč ker je bil ^udi pomemben partijski funkcio-Par v okrožju. Vedel sem namreč, da je treba imeti zveze s krajev- nimi voditelji, če hočeš napredovati. Vse se je odvijalo tako, kot sem si zamislil. MED NAMI V ARGENTINI IZ NAŠE KRONIKE Otroški dan so praznovale vse slovenske šole v soboto 5. avgusta in naslednjo nedeljo 6. avgusta kot družinsko nedeljo. V Našem domu v San Justu so v soboto 12. avgusta predvajali videokaseti o Tavčarjevem Cvetju v jeseni in ansamblu bratov Avsenik. Slovenci v Bariločah so imeli 29. maja prijeten društveni dan. V Planinskem stanu so si ogledali novo knjižnico, po kosilu pa gledali video, kaseto Sreča na vrvici. 38-letni občni zbor Slovenskega planinskega društva je bil v Bariločah 24. junija. V novem odboru so: predsednik Dinko Bertoncelj, podpredsednik Boris Kambič, tajnica Marjana Reven, namestnica Milena Razinger, blagajnik Marjan Grohar, namestnik Marjan Kastelic, odborniki Jože Možina, Ciril Markež, Zalka Arnšek, Anton Bergant, namestnika Blaž Razinger ml. in Andrej Duh, v nadzornem odboru pa Blaž Razinger, dr. Vojko Arko in dr. Stane žužek. Slomškov dom je v nedeljo 25. ju. nija oraznoval družinsko nedeljo. Na sestanku ZSMŽ je 2. avgusta govorila Betka Vitrih o narodnih plesih, šegah in običajih ob praznikih. Slovenski dom v Carapachayu je v nedeljo 3. avgusta imel svoj letni občni zbor. Društvo Slovenska vas je 30. julija praznovalo 37. obletnico z mašo, skupnim kosilom, kulturnim programom in družabnim delom. „Večer snidenja in prijateljstva" je bil v soboto 8. julija v Slovenskem domu v Mendozi, na katerega je društvo povabilo posebej narodno mešane zakonske pare. V Mendozi je vseh slovenskih oseib, vštevši otroke mešanih zakonov, 560; slovenskih zakonskih parov je 59, mešanih parov pa 84. Na Visokošolskem tečaju v Slovenski hiši je v soboto 12. avgusta predaval France Pernišek o krščanskem socializmu. Ob 10-letnici Janeza Pavla II. so v argentinski ustanovi Fundacion Ar-che v ciklusu predavanj o svetih bra. tih Cirilu in Metodu predavali tudi dr. Katica Cukjati, Tine Debeljak ml., lic. Dušan Šušteršič in lic. Vinko Bode. Občni zbor Mutuala Sloga je bil 16. julija v Slovenski hiši. 30. aprila 1989 je imel Mutual Sloga 2028 članov, od teh 1666 aktivnih, 419 mladoletnih, 44 pa raznih družb in združenj. Novi upravni odbor sestavljajo: predsednik lic. Marjan Schiffrer, tajnik Avgust Jeločnik, bl&gajnik Milan Kerižič, odborniki Božidar Fink. Rudi Gričar, Stane Mehle in Janez Jereb: v nadzornem odboru so Janez Teras, Janez čdč, Janez Amon, Franc Hrovat, Ivan Makovec in Jože Toma-ževič, upravnik pa je Marjan Dobo-da. Na sestanku Lige žena-mati je ju' lija govoril dr. Jure Rode o poklicanosti in delovanju laikov v Cerkvi, avgusta pa Jože škerbec o francoski revoluciji. Žegnanje slovenske verske skupnosti v San Martinu so praznoval* Sanmartinčani v nedeljo 13. avgusta z mašo in skupnim kosilom. XIX. mladinski dan s celodnevno .prireditvijo je bil v nedeljo 13. avgusta v Slomškovem domu. Po mla' dinski maši je bilo športno tekmovanje, skupno kosilo, kulturni program in družabnost. Na 7. kulturnem večeru SKA 12- avgusta je predavala dr. Katica Cukjati o francoski revoluciji ob njeni 200-letnici. Mladinski glasbeni večer, ki #?9 vsako leto organizirata mladinski organizaciji Slovenska fantovska zveza in Slovenska dekliška organizacij9’ je bil v dvorani Slovenske hiše v soboto 19. avgusta. V 1. delu programa so nastopili mladinski zbor iz San Martina (Janez Mežnar), pianist Ivan Vombergar, pristavski mladinski zbor (Anka Savelli-Gaser), basist Luka Debevec, mladinski zbor iz San Justa (Andrej Selan), harmonikar Franci Samsa in kitarist Andrej Grilj, zbor moških in žena, ki je pel pred 30 leti Ob 10-letnici SFZ in SDO (Jože Malovrh), vsi nastopajoči pa so zapeli Kje so tiste stezice. 2, del sporeda je bil posvečen moderni „glasbi“ z nastopom ansamblov Rock & polka ter Iskra. Sceno odra sta zamislila Andrej Golob in Jože Urbančič, napovedovalci so bili Andrejka Vomber-gar, Ivo Urbančič, Tone Rode in An. d rej Rezelj, za osvetljavo in ozvočenje pa sta skrbela Bogdan Magister 'n Janez Jereb. — Glede zadnjega dela programa bo treba za naprej trezno premisliti. Mladinski dan v Slovenskem domu v Carapachayu je bil v nedeljo 27. avgusta. Likovna razstava akad. slikark sester Andreje in Marjete Dolinar je bila v Centro Cultural Gral. San Martin od 1. do 15. septembra. Ob otvoritvi je pel Mladinski zbor iz Caste-larja pod vodstvom Anke Savelli-Ga-ser. Romanje v 1 urško božjepotno svetišče v Santos Lugares je bilo letos, v nedeljo 20. avgusta, posvečeno 450-letnici Svete gore. Zavoljo neurja je bila vsa slovesnost v gornji cerkvi, v kateri se je kljub temu zbralo presenetljivo veliko rojakov, med katerimi je bilo opazno veliko primorskih vernikov, tako tistih, ki so se vselili V deželo pred 2. svetovno vojno, kot °nih, ki so prišli po zadnji vojni. Okrašeno podobo svetogorske Kraljice so iz cerkve sv. Rafaela prine- sli primorski rojaki Albert čuk, Karlo Gojak, Just Pahor in Adrijan Tro. ha, bandero pa Andrej Troha v spremstvu otrok v narodnih nošah. Po pozdravni pesmi in molitvi rožnega venca ter petih litanijah Matere božje je zbor Svetogorski zvon pod vodstvom organista Gabrijela Čamer-nika zapel pesem Svetogorska Mati mila, nato pa je delegat dr. Alojzij Starc vodil romarsko sv. mašo. Z njim sta somaševala Marjan Bečan in dr. Edo Škulj. Mogočno in ubrano ljudsko petje je vodila skupina mož in fantov. Ob koncu maše smo še zmolili posvetilno molitev svetogorski Kraljici. Srečanje žena in deklet, ki molijo živi rožni venec, je bilo v nedeljo 27. avgusta v Slovenski hiši. Po maši je bilo razmišljanje Pavle Kremžar: „čemu molimo živi rožni venec?" 20-letnica blagoslovitve Rozmanovega doma v San Justu za onemogle rojake je bila v nedeljo 27. avgusta z zahvalno mašo, nagovorom predsednika RD Petra Čarmana in skup. nim kosilom ter razstavo potretov slikarjev Toneta Kržišnika ter Andreje in Marjete Dolinar. Na duhovniškem sestanku v avgustu sta govorila dr. Edo Škulj o Cerkvi v Sloveniji, Marjan Bečan pa o dušnopastirskem delu med Slovenci v Zahodni Evropi. Zveza katoliških mož (KA) je imela zborovanje o Slovenski hiši v nedeljo 27. avgusta. LETO 56 OKTOBER.NOVEMBER 1989 OB 30-LETNICI Škof dr. Gregorij Rožman — njegova oseb- ROŽMANOVE nost (Alojzij Geržinič) ............... 513 SMRTI Marija slovenskega naroda ne bo zapustila (škof Rožman) ...................... 518 Pobožnost petih prvih sobot (škof Rožman) 621 ZA NAŠE Papež o molitvi rožnega venca ........... 523 KRŠČANSKO 450 let Svete gore nri Gorici ........... 524 ŽIVLJENJE Ali sem sam s svojo vestjo (Alojzij Šuštar, nadškof) ..........__............... 525 Prejemanje pri sveti maši (Lojze Kozar) . .. 527 NAŠA Naši skupni domovi (Božidar Fink) ....... 529 VPRAŠANJA Laiki in politika (Lojze Kukoviča) ..... 532 Kaj grozi uničiti in kaj lahko reši slovenski narod (Rudi Koncilija) ................ 546 POGOVOR pogovor z dr. Markom Kremžarjem (Jože Škerbec) ............................ 535 CERKEV Sklepi Pastoralnega občnega zbora ljulbljan- V SLOVENIJI ske nadškofije ........................ 666 Iz kronike Cerkve v Sloveniji .... 522, 528 NAŠA In življenje teče naprej... (France Perni- ZGODBA šek) ................................... 561 Naselitev rojakov v Mendozi po 2. svetovni vojni (Božidar Bajuk) ................. 665 PRIČEVANJE četrta postaja (Jofiko Kragelj) ......... 567 PODLISTEK Odpusti mi, Nataša! (Sergej Kurdakov) ... 571 [Z KRONIKE Med nami v Argentini .................... 573 Malo za šalo... Zadrja želja. — „Janez, kaj bi naredil, če bi jaz nenadoma umrla?" vpraša gospa Novakova svojega moža. „Gotovo prav tisto, kar bi naredila ti, če bi nenadoma umrl jaz," odvrne on. Tedaj gospa globoko zajame sapo in očitajoče pravi: „S3m si mislila! Ti nezvesti podlež!" Pepelniki. — V neki restavraciji se je nekega dne pojavil napis: „Če boste še naprej uporalbljali čajne sko-dslice za pepelnike, vam bomo postregli s čajem v pepelnikih." Chopin. — Pri koncertu pianist ig;a r.a klavir s hrbtom obrnjen proti pos’užaIcem. Neka gospa vpraša sosedo: ,,Ali je to Chopin?" ,,Mislim, da ne," odvrne ta, ,,sicer Pa počakajmo, da se obrne." Horoskop. — Mož ženi: „Nehaj že vendar s temi neumnimi horoskopi. Saj veš, da je vse, kar tam pike, prazno čvekanje. Jaz vsekakor vseh teh reči ne verjamem. Saj veš, da smo mi vodnarji dvomljivci." Zelo star mož umira. Hitro pokličejo zdravnika, ki po kratki preiskavi izjavi, da je pacient mrtev. Tedaj se mož dvigne in reče: „Ne, ne, nisem še mrtev!" Njegova žena pa se razburi: „Boš dal mir! To bo doktor že bolje vedel kot ti!" Uvoženo od doma Veliko ima in vse si je priplo-skal r lastnimi rokami. Ožerr.ajo nas, da teče od njih. Bil sem na srečanju pesnikov. Kako čudovito tihožitje! Med ljudstvom vre, vre, vre, mi smo Ribn’čanje! Viecno je, kje sonce vzhaja — samo da vzide! Humoristi so edini, ki jih vlada redno oskrbuje s surovinami. Nekaj gnilega je v Jugoslaviji — Danske si nalš človek ne more privoščiti. Delavec: zategnjen pas, zavihani rokavi in suha nema usta. Karierist: jekleni komolci, izlizana kolena in žulj na jeziku. Politik: nesodoben, nespodoben, nesposoben. Nova poskočnica: Z gumijasto palico v roki, za pasom pa šopek lisic! Pred razrednim sovražnikom strašnim jaz čuvam trop plahih ovčic! Kjer je ljudstvo na oblasti, se ljudem slabo piše. DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jože škerbec) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argeni ina. — Registro de la Propie-dad Intelectual N1? 90.877. — Tiska VILKO s. r. L, Esta-dos Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Mam, 131 A Treview Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trie-ste, Italia. — ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. — AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za leto 1989: A 6.800.. in izdatki za pošto; drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Luis Starc, Ramon L. Fa’con 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. La Vida Espiritual Revi sta mensual religiosa. Editor: Mision Catolira Eslovena (dr. Luis Starc); director: Jose Škerbec - Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registro Nac. de la Prop. Intelectual N? 90.877. — Talleres Graficos ‘V i 1 k o ’ S. R. L., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.