GRADIVO / MATERIALIA
Alenka Klemenc Narodopisni drobiž iz Steletovih terenskih beležnic
Preden se je France Stele (1886-1972) navdušil za umetnost in z njo za umetnostno zgodovino - in postal pozneje eden treh njenih utemeljiteljev kot znanstvene vede pri nas' - ga je srce pravzaprav vleklo k t. i. ljudskemu blagu. To dejstvo je med drugim lepo vidno tudi iz uvodnega dela avtobiografske pripovedi, s katero se je leta 1939 predstavil v ljubljanskem klubu Rotary, saj je vanj vključil vrsto folklornih elementov in tako imenitnim rotarijskim sobratom pokazal, kako živo je še bilo ljudsko izročilo v njegovem domačem okolju v času njegovih mladih dni.2 Kot zbiratelj narodopisnega gradiva, zlasti v zgodnjih letih, prav tako pa s svojim teoretičnim razmišljanjem si je utrdil ime tudi v etnografski stroki.1 V poznejših letih ni več načrtno zbiral, vendar je poleg objavljenega »precej gradiva še raztresenega po raznih zvežčičih..,1 tako tudi v njegovih znamenitih terenskih beležnicah. Vanje je ob neposrednih srečevanjih s spomeniki na terenu, ki ga je redno obiskoval kot konservator in tudi še kot univerzitetni učitelj, s svinčnikom sistematično zapisoval umetnostnozgodovinska opažanja, na zadnje, »neuradne« strani pa si je med drugimi marginalijami rad zabeležil kako folklorno notico. I u zbrano gradivo v etnografiji vsebinsko po večini ne predstavlja novosti, zanimivo pa je, kaj je zbudilo Steletovo pozornost.
Tematike zaradi raznorodnosti ni moč natančneje razvrstiti po vsebinskih področjih. Za najustreznejši vrstni red predstavitve se je pokazala kronologija beležnic, sami zapisi pa žal povečini niso datirani, v glavnem manjkata tudi podatka o kraju »najdbe« ali pripovedovalcu. Zasilen pripomoček za določitev kraja in časa so torej lokacije umetnostnih spomenikov, ki so opisani v posamični beležnici, njihovi opisi pa dopolnjeni z datumom obiska. Žal je tudi to pomagalo relativne vrednosti, saj se v nekaj primerih, ko je narodopisni zaznamek vendarle datiran in lociran, ne kraj ne čas ne
1 Poleg njega Se njegova vrstnika p{) letih Izidor Cankar (1886—1958) in Vojeslav Mole (1886—1973).
1 Gl. France Stele, Moje življenje, Ada historiac cirlis Shivenica 2, 1997, 161.
■' Prim. Ingrid Slavec Gradišnik, Kinologija na Slovenskem, Ljubljana 2000, na različnih straneh.
-1 Emiljan Cevc, Steletovo predavanje o narodopisnem zbirateljskem delu, Traditiones 14, 1985, 125.
ujemata z nobenim terenskim zapiskom v isti beležnici. Tako, na primer, v zvežčiču, v katerem je na zadnjih straneh zapisana pripoved Steletovega že močno ostarelega očeta
-	edino, kar je Stele od folklornega gradiva iz terenskih beležnic tudi objavil5 — med kraji, v katerih so nastajali umetnostnozgodovinski zapiski, sploh ni domačih Tunjic, datacije so iz leta 1929, razen ene, ki je iz leta poprej, in Stele pri objavi ni bil več gotov o natančnem datumu očetovega pripovedovanja, saj je kot čas navedel »1928 ali 1929", torej se je tudi sam zanašal na datume svojih terenskih zapiskov. Zato so letnice, navedene pri nedatiranem gradivu, le okvirna časovna možnost.
Če gre za verzna besedila, se v prepisu vsak verz začne z novo vrsto, če za sklenjeno pripoved, teče neprekinjeno, pri nejasnih besedilih je prehod v novo vrsto nakazan s poševnico (/), ločila sledijo izvirnemu zapisu. Moji vstavki so v oglatem oklepaju, v izvirniku zabeleženi kraj, pripovedovalec ali datum pa so navedeni v narekovajih v komentarju.
1. Beležnica št. LXXXVI1I, predzadnja stran; 19106
Gruntar; kajžar kojk[i] jest / za 5 za 6- za pit/ morajna čebetjl] sklednk, / ušesa. As’ ti reku vsesa / [nečitljiva beseda] koleraba žganci /Špeh
Terenski zapiski v beležnici so vsi iz leta 1920, in sicer iz okolice Škofje Loke (Sv. Križ-Kališe nad Železniki, Gosteče, Suha, Godešče, Crngrob, Križna gora), s širšega Gorenjskega (Žlebe; Bohinj; Bodešče, Žirovnica, Begunje; Mače, Preddvor; Sv. Jošt, Sp. Besnica), iz Dvora pri Polhovem Gradcu in Visokega pod Kureščkom.
2. Beležnica št. IV, zadnja stran; 1920
V	Salomoncah so izpulili kokošim repe da bi bile varne pred kugo ker kugo dobi kar [nečitljiva beseda] kugo
Po vsej verjetnosti gre za kraj Šalamenci v Prekmurju, kjer je Stele septembra 1920 (12.-14. 9.) obiskal Tišino in Mursko Soboto.
3. Beležnica št. XCIX, notranja stran prednje platnice; 1920
Legenda pravi, da so bili tako močni ljudje, da so dekleta v predpasniku nosila tisto kamenje.
»Tisto kamenje» se nanaša na notico pred tem stavkom, zapisano ob strani zelo shematične skice loka s temenskim sklepnikom: »Tišina / najstar. (roman, del iz / vel. kamenov) srednji / del« (= najstarejši, še romanski del je srednji, ki je iz velikih kamnov). Zapis se torej nanaša na neko arhitekturo v T išini.7 Med 20. in 23. septembrom 1920 je Stele obiskal več krajev v Prekmurju, Halozah in na Dravskem polju, vendar med terenskimi zapiski v beležnici ni najti Tišine.
4. Beležnica št. XXI, str. 68'; 1923
Meden kruhek
’ France Stele, Ljudsko izročilo iz Tunjic in iz kamniške okolice, Slovenski etnograj 16-17, 1963-1964 (1964), 340-341, št. 2. Rokopis je v terenski beležnici št. XLVII.
6 Beležnica je še iz Steletovih študentskih let.
7 Morda na cerkev, ki je sicer gotska, vendar je v starejši literaturi veljala za romansko (prim. npr. Josip Gruden, Starine železnih in salajskih Slovenov, ČZN11, 1914, 107, op. 1). Stele je tišinsko cerkev na kratko opisal v drugi beležnici kak teden prej - prim. št. 2 v besedilu - , kjer pa ne omenja kamenite gradnje.
Raztopiti 11 mlačnega mleka in 1 kg sladkorja in žlico medu in stepi 1 kg črne moke (pšenične). Ko je dobro stepeno, vmešaj kvasni prašek in zlij na pekačo z visokim robom, da bo kruh za 2 prsta visok. Tega kruha pride prav dosti.
Fina ržena moka /[nečitljivi besedi] - med, mast, / vosek-
V beležnici so terenski zapiski s širšega področja Štajerske (Maribor, Dravograd, Sl. Gradec, Gomilsko, Žalec, Svetina, Glažuta, Vodruž, Rogaška Slatina, Žusem, Žamerk, Tinski Vrh, Lemberg, Žiče, Špitalič, Čadram, Sl. Bistrica, Celje, Šentgotard, Vransko) in s Sv. Jošta nad Kranjem in Križne gore nad Škofjo Loko. Datirani so od maja do avgusta 1923.
5. Beležnica št. XXII, zadnja stran; 1923 Po letih vojne in bolezni
Zapojem bratovski ljubezni Moj prednik v top je bil prelit Kitica je prečrtana, nato sledi:
Moj prednik je bil v top prelit, jaz sem prišel vam mir znantt, mrličem mir, ki v grobih spijo, zemljani v sreči naj živijo.
Vlit sem bil v letu 1923 /po skrbi nabiralnega odbora / iz Zrkovc in Dogoš. /Zrkovce 16. Vlil. 23-
V oklepaju je dodano: »Zvon pri Mariji D. V Brezju - napis.« Gre za župnijo Maribor
-	Brezje, kjer stoji cerkev Marije vnebovzete. Kraje okrog Maribora je Stele obiskal prav okoli navedenega datuma (14. 8. je npr. datiran terenski zapis iz Ruš in 17. 8. iz Hoč). Prečrtana kitica je morda prepis kakega nesprejetega osnutka za verze na zvonu.
6. Beležnica št. XLI1, pred-predzadnja stran; 1926 Blagor mu, ki se spočije -
v Čemi prsti v Bogu spi Lepše sobice njemu sije -lepša zarja rumeni Žalujoča žena in otroci.
Pred tem: »Nagrobni napis na pokopališču pri D. M. v Brezju«. Gre za isto lokacijo kakor pri št. 5, med terenskimi zapiski, ki so vsi nastali med junijem in začetkom avgusta 1926, pa je ni najti, je pa v tem času v smeri Štajerske Stele obiskal Kozjansko in Prekmurje.
7. Beležnica št. XLVII, proti koncu zvežčiča; 1929 Gorših fantov na sve/tu ni
Kot so ti kranjski furmani Po beli cesti ftirajo pa slat ko vince zvažajo
Luba Urška kelnarca kakšna bo ncoj večerica Večerja je pripravljena Na mizo je postavljena
Luba Urška kelnarca, kolkšna je najna rajtenga Koni so toji voz je toj Ti si pa ljubi furman moj.
Zapis je izredno težko berljiv. V njem se mešajo knjižni in narečni zapisi, zaporedje kitic je popolnoma pomešano, pravo zaporedje je označeno s puščicami (ki pa jih je domala nemogoče razvozlati) in z dodatki »pol« (= potem). Kitice sem torej razporedila bolj ali manj po svoji presoji. Beležnico je Stele uporabljal junija in julija 1929, na področju nekdanje Kranjske (»kranjski» furmani!) je v tem času obiskal umetnostne spomenike okrog Škofje Loke, v Bohinju, v okolici Polhovega Gradca, na Dolenjskem in Notranjskem.8
8. Beležnica št. 1.1, proti koncu zvežčiča; 1929 Eva pa prav: oh kaj bo pa zdej,
Na večno, na večno zaprt nam je rej -
Pred začetkom prvega verza: »A. Kržič:«. Na sosednji strani:
Jurčov stric so bli moj botr.
So pa djal’ moj mo oč\ k’ so bli moj botr:
U šolo ga dejte, sej za drug’ tkii ni.
Vste, to j’ bi o še tis Iga leta, k’ niso cindhelcnov imel, ampak so tolk cajta les ob les toukl\ de se j’ ogn pokazov.
Zdej ni samo laška nevarnost,
zdej j’ tud zelena nevarnost v’n udarla,
zdejpravjo, de tud’Japonc ajnrukajo.
Nad besedilom: »f Prošt Sajovic«. Čeprav je Stele tu zapisal oba »pripovedovalca«, je njuno pripoved moral zvedeti iz druge roke, saj sta bila oba takrat že pokojna. Janez Sajovic (1831-1917), ljubljanski stolni prošt (njegovo ime je Stele označil s križcem!), je bil doma z Visokega pri Kranju, Antona Kržiča (1846—1920) - nedvomno gre v prvem primeru zanj - je na okolico Kranja vezalo petnajstletno kaplanovanje v Preddvoru,9 tako da je za njuno izročilo Stele najverjetneje zvedel kje na tem področju. V beležnici je npr. terenski zapis od Sv. Jošta, datiran 17. julija 1929, druge lokacije (Štajerska, Prekmurje, Dolenjska, avstrijska Štajerska in Koroška), vse obiskane istega leta, ne pridejo v poštev.
9. Beležnica št. CXXV, zadnja stran; 1933 Ta hiša meni sliši
Pa vendar moja ni Saj kdor za menoj pride Tud tisti njo zapusti In tretjega do nesli Mrliča ven iz nje
" V tej beležnici je tudi zapis očetovega pripovedovanja - prim. op. 5.
’ Za podatke j>lej SBI., 3, 185 (Sajovic) in SBL, 1, 578 (Kržič).
Prijatelj- vprašam te?
Cepava hiša je?
Nad tem: »Kuršinci 41«. Številka pri imenu kraja najbrž pomeni hišno številko in ne morda okrajšane letnice, saj je Stele beležnico polnil 1933 in 1939. Slovenske Gorice je obiskal v obeh letih, Kuršincev sicer ni med lokacijami, v več krajih blizu njih pa se je zadrževal leta 1933-
10. Beležnica št. XIX A, zadnja in predzadnja stran; 1934 Slava in čast ssv. aposteljnoma
Petru in Pavlu Spomin na Rim
V	Kranju (.Austria) dne 13-junija 1901 Pavla Babič
Pripis ob strani: »Tekst glej druga stran». Na prejšnji strani:
Lepa gorenjska zarja nam oznanja god mučenikov sv. Petra in Pavla, kako srčno sta se vojskovala, za Kristusa kri, življenje dala.
Kako hrabro sta na bojišču stala, križa meča nista se prav nič bala, za sveto vero hot'la sta trpeti kroni mučenikov vekomaj imeti.
Prosim Vaju blaga mučenika Rimske cerkve zvoljena Vladika, naj nam sveto leto v srečo ho, oh, odprita rajsko, večno nam nebo!
Pripis ob strani: »Tre fontane / Pavla Babič«. Iz marca 1934 je v beležnici več Steletovih terenskih zapiskov iz Rima. Tamkajšnjo opatijo Tre Fontane, kjer med drugimi stoji tudi cerkev San Paolo alle Tre Fontane, in sicer na kraju domnevnega svetnikovega mučeništva, je obiskal 15. marca. »Sveto leto«, omenjeno v pesmi, je bilo leto 1900, ko so v Rim romali tudi Slovenci, možnost pridobitve svetoletnih odpustkov v domačem okolju pa je papež podaljšal še v leto 1901.10 Letnica 1901 v prvem delu zapisa je torej nejasna, morda je šlo za individualno romanje v Rim.
11. Beležnica št. CXXVI, proti koncu zvežčiča; 1937
Kadar je huda suša, gredo nedolžna dekleta na Muro ogenj žgat. Vzamejo košaro, ki s svojim dnom more plavati po vodi, zložijo na nji les na križ v majhno gt mado, jo zakurijo in sunejo košaro, da splava po vodi. Potem pokleknejo in molijo.
Če bi se udeležila obreda dekle, ki n i več nedolžna, naj se varuje vožnje s čolnom po vodi, ker bi se za kazen potopila.
Obred smatrajo za skrivnost, ki se ne sme izdati.
"> O svetem letu prim. Metod llenedik, Sveto leto. Od Bonifacija Vlil. do Janeza Paria II., Ljubljana 2001, 169-175. Organizirano slovensko romanje v Rim je bilo konec aprila 1900.
Pred zapisom: »Dokležovje - Prekmurje. Prip. 6./VIII. 1937 dekan I. Jerič v Turnišču." Navedena datum in kraj se ujemata s terenskim zapiskom v tej beležnici. Duhovnik Ivan Jerič (1891-1975), častni kanonik, dekan, Maistrov borec, narodni delavec itn., je bil doma iz Dokležovja, v tem času pa je župnikoval v Turnišču.11
12. Beležnica št. CXIX, str. 92'; 1947
Zakaj maček kruh strese? Zato, da Sv. Duha ven strese. / Če mu ga daš, ga moraš (kruh) najprej poljubiti, potem ga pa ne strese. / Če daš mačku jed na dlani, ne ho vzel. (Prepričal sem se, da je kos »flancata«z majhnim obotavljanjem le vzel.)
Nad tem: »Tunjice 11. II. 1947». V umetnostnozgodovinskem delu beležnice Tunjic ni najti, niti ne kakih bližnjih lokacij, tudi navedenega datuma ni pri nobenem terenskem zapisku.
13. Beležnica št. XIV A; 1959
»Počivavček« - Jezus v kipu ali sliki (Sv. A ndrej, Sv. Peter nad Begunjami, kipec pri J. Veiderju iz kasnega XVIII. st.), sedeč, roki zloženi na kolenih, ko čaka na pribijanje na križ.
-Božja misel" - Jezus sedeč in žalosten, podpirajoč glavo z eno roko, tip t. zv. -Hrvatskega Kristusa", ki mu je žal, da je Hrvata ustvaril, ali pred rojstno hišo očeta dr. VI. Mačka v Lesičnem pri Pilštajnu - ki mu je žal, daje Mačka ustvaril - ali po drugi verziji, ki mu je žal, da je ženo ustvaril.
Krlejs«-slikana znamenja ob potih, kjer so se ustavljali pogrebi in je bilo naslikano, kako se ustavlja pogreb s krsto - ker je duhovnik, tu zapel Kirie'2 eleison! itd.
Primeri»Krlež» iz ustoličenja Koroških vojvod, pesmi karolinške dobe itd.
Pred tem pojasnilo: »Ikonografske označbe / sporočene 13. 7. 59 po dr. J. Veiderju». Duhovnik in umetnostni zgodovinar Janez (Ivan) Veider (1896-1964) je bil ta čas župnik v Stari Loki.13
14. Beležnica št. XXVI A, zadnja stran; I960
Preljubi sv. Tilek s Krasa
daj mi moža do pasa
naj bo iz ila al s kamna
samo da bo možkega znamnja.
Ob koncu pripis v oklepaju: »Sveto na Krasu». V Svetem pri Komnu stoji cerkev sv. Egidija oz. Tilna, katere opis je v beležnici datiran z 8. novembrom I960.
»Takole sem dobil, podajam vam, da sodite!» naj sklenem s Steletovimi besedami.H Moj »prispevek» je le morebitna napačna transkripcija, saj je zapisovalčev rokopis pogosto komaj berljiv in mogoča so različna branja posamičnih črk. Raziskovalcem pa ostajajo v 'pomoč izvirni zapisi v terenskih beležnicah, iz celote katerih se bo dalo morda dognati kaj več o okoliščinah nastanka Steletovega narodopisnega drobiža.
" O Jeriču }>lej: Ivan Jerič, Aliji spomini, Murska Sobota 2000, na različnih straneh.
12 Kyrie je napačno zapisano z navadnim /.
" Prim. SBL, 4, 386-387.
H Emilijan Cevc, navedeno delo, 132.