Tine Logar
DIALEKTIZACIJA SLOVENSKEGA JEZIKA
Slovenskemu jeziku gre med slovanskimi jeziki posebno mesto: to je i jezik enega najmanjših slovanskih narodov s prav tako majhnim narodnostnim^ ozemljem, razprostirajočim se na meji dveh svetov — germanskega in roman-^ skega, notranje pa je prav gotovo najbolj razčlenjen slovanski jezik z mnogimi ; zelo različnimi narečji in govori. To stanje je seveda rezultat zgodovinskega j razvoja. ]
Domneva se, da je bila slovenščina, ali bolje rečeno, da je bil jezik tistih j Slovanov, ki so se v 6. stoletju naselili v Alpah in na Krasu, še v 9. do 10. *1 stoletju več ali manj enoten, zelo ipoidoben tistemu, ki se je v istem času j govoril južneje in vzhodneje od tod, po današnjem hrvatskem in srbskem i jezikovnem ozemlju. V primeri z njegovo starejšo, namreč praslovansko razvojno stopnjo so bili zanj značilni šele prvi koraki, ki so nakazovali razvoj v poseben, samostojen slovanski jezik, jezik ki se bo stoletja kasneje imenoval; slovenščina. Take inovacije so bile npr. premaknitev skupin tert in tort v trét j in trat (serda ) sreda, porh ) pra}i,kort ) krat), prehod d' v j (med'a ) meja), \ skrajšanje starega praslovanskega akuta, prehod izrazito palatalnih vokalov ' v bolj nevtralno lego in s tem sovpad y in i v slovenskem i, ki nima več palatalne \ moči, sovpad t in 'i. v slovenskem polglasniku oziroma njuna onemitev v šibkih | legah fpi^sT^ ) posj, otrditev nekdanjega é, prehod ž med vokali in pred e v r\ (teže ) tere ) ter, kMože ) fetore ) kdore ) kdor), vpliv imenske sklanjatve na; zaimensko (mojego ) mega), še vedno ohranjena nosna vokala q in o", ki pa vsaj , v južnih in vzhodnih delih današnjega slovenskega ozemlja verjetno že tedaj i pričenjata pešati in nato polagoma preideta v ustna e in o. Malo kasneje pride ] že do prvih izrazitejših premikov v slovensko smer, namreč do akcentskih ; preskokov tipa zvezda ) zvezda in oko ) oko, zlato ) zlato, ki akustično občutno) spremenita praslovanski besedni naglais, zlasti še zadnji, ki je ostal samo sloven- 1 .ski in ga kot splošnega ne najdemo v nobenem drugem slovanskem jeziku. Ker ; sta ta dva akcentsko-kvantitetna procesa zajela še celotno slovansko ozemlje v i Alpah in na Krasu, nista pa več izraz praslovanskih razvojnih tendenc, sklepa- ' mo, da so naš jezikovni razvoj usmerjale tedaj še enotne, vendarle pa že sloven- i ^ke jezikovne težnje. Zato tedaj še ne moremo govoriti o izrazitejšem porajanju | narečij, čeprav so manjši razločki zlasti v oblikovanju glasov na slovenskem' jezikovnem ozemlju gotovo že bili. Se več! Iz kasnejšega razvoja lahko celo] sklepamo, da so te razlike obstajale v Alpah in na Krasu od vsega začetka, ; že od naseljevanja dalje; to je po vsej verjetnosti res potekalo iz dveh smeri: i od severa navzdol in jugovzhoda po rekah navzgor. Ti razločki so bili torej i osnovani na plemenski različnosti novih prebivalcev. Vendar se zdi, da sta j novi prostor, novo okolje in nova zgodovinska usoda vse to po izvoru precej ^
119
različno prebivalstvo med seboj tako premešala in povezala, da je izrazitejše prvotne razlike v svoji govorici sicer še obdržalo, hkrati pa kljub temu razvilo celo vrsto razvojnih novosti, ki so se razširile na govorico vseh tedanjih Slovanov v Alpah in na Krasu in v nekaterih primerih segle še čez na današnje hrvatsko ozemlje. Razen že omenjenih procesov bi tu poudaril zlasti še skrajšanje vseh nenaglašenih dolžin z izjemo predtonične ter nastanek izrazite odvisnosti vsega nadaljnjega razvoja slovenskih voikalov od kvantitete in poudarka. Hkrati s temi splošno slovenskimi inovacijami pa so se že od vsega početka pojavljale v tem jeziku tudi take, ki niso več zajemale celotnega ozemlja, in so tako postajale zarodek dialektizacije.
Na prvem mestu moram omeniti razvoj praslovanskega é in o v slovenskih dolgih zlogih, glede na kar se je vsaj že do 13. stoletja celotno slovensko jezikovno ozemlje razdelilo na dva dela: ves severozahod (današnja Koroška, Rezija, Benečija, del Krasa, Soška dolina itd.) je ta dva glasova razvil v smeri ie — ia — i oziroma uo — wa — u (snég'b — snieg — sni^g — snig; kosth — kuost — ku^st — kust), ves jugovzhod (Notranjska, Istra, Dolenjska, Štajerska, Prekmurje) pa v smeri ei — äj — aj — ä — a; o — oy, — au — o/u; snegt — sneig — snaig — snäg — snag; kosth — koiLSt — kaust — kost — kust.
Več kot verjetno je, da se je v 13. stoletju po vsem slovenskem jezikovnem ozemlju za ta dva praslovanska vokala govoril bodisi ta bcdisi oni izmed omenjenih diftongov. Monoftongov za praslovanski é in o slovenščina tedaj ni imela več. Temu seveda današnje stanje, ki kaže široke geografske ploskve z monoftongičnimi zastopniki za praslovanski é vn o, ne oporeka, kajti ti so plod mlajšega razvoja, bodisi spontanih monoftongizacij bodisi monoftongizacij, ki so nastajale povsod tam, koder in kadar sta trčila drug ob drugega govor, ki je imel za nekdanji é in o kasnejši e| — ou, z govorom, ki je zanju govoril ie in uo (snieg X snejg = sneg; kuost X koust ~ kost). Današnji monoftongi za te vokale torej niso nikjer arhaično razvojno stanje, da se namreč diftongi-zacija zaradi kakršnega koli vzroka ne bi razvila, temveč so glasiovi, ki imajo za seboj največjo razvojno pot. Da je to res, bi lahko navedel mnogo dokazov: Ob stiku beneških in notranjskih govorov na Krasu je nastal pas govorov, v katerih za é in o govore monoftonga e in o; prav isto se je zgodilo npr. v spodnji Mislinjski dolini, kjer sta trčili druga na drugo koroščina in štajerska pohorščina; zaradi intenzivnih stikov med osrednjo štajerščino in koroščino so nastali podobni monoftongi tudi v Savinjski dolini.
Najlepši primer teh sekundarno nastalih monoftongov pa je po mojem mnenju samo osrednje slovensko narečje, ki je postalo osnova knjižnega jezika, namreč gorenjščina. Na osnovi analogičnih primerov drugod po Sloveniji sem prišel do prepričanja, da je tudi gorenjski dolgi vokalizem plod intenzivnih kontaktov med dvema diametralno nasprotnima dialektičnima razvojema. Prav na gorenjski ravnini sta se namreč ti dve govorici, ali če hočete, osnovna slovenska dialekta po mojem mnenju najprej srečala (koroščina X štajerščina X dolenjščina) in tu se je začelo medsebojno prilagojevanje, ki je končno privedlo do monoftongov. Gorenjsko narečje torej ni plod najstarejše slovenske dialektizacije, kot so npr. koroščina, dolenj ščina in osrednja štajerščina, temveč je kasnejša, sekundama tvorba. Podobna je stvar z današnjim kraškim narečjem in še z mnogimi drugimi narečji in govoiri.
Nekoliko drugačen je postanek prleških monoftongov sredi štajersko-prekmurske diftongične poplave. Razloček je v tem, da je prlešoina svoje monoftonge — tako vsaj sodi Ramovš — prenesla od drugod, iz hrvatskega
120
Zagorja, kamor se je prebivalstvo za generacijo ali dve umaknilo pred madžar- ^ skimi vpadi in ropanji. j
Toda vrnimo se k nadaljnjim pojavom najstarejše dialektizacije. Več 5 kot verjetno je, da sta se tudi praslovanska nosnika od vsega početka razvijala j v dveh različnih smereh in s tem prispevala pomemben delež k osnovni j dialektizaciji slovenskega jezika. Ves severozahod jih je namreč zelo dolgo i govoril (deloma jih govori še sedaj), medtem ko jih je celoten jugovzhod že zgodaj razvil v ustne vokale. Ta ploskev se v glavnem še danes krije z refle- , ksoma e ) ei, o) ou, ona pa z refleksom é ) ie, o ) uo (zviezda — nuos — go^^ha : zveizda — nous — göha). i
Kjerkoli današnje dialektično stanje nasprotuje tu postavljeni trditvi, j to nasprotstvo lahko razrešimo s posebnim lokalnim razvojem mlajšega po- j rekla (npr. rezijanski ie ozki o", krašiki ie: uo/u in podobno). j
V bistvu ista je stvar s pravoslavnim u-jem. Ves severozahod je ta i glas ohranil, ves jugovzhod pa je njegovo artikulacijo premaknil naprej j (u ) Uly). Tudi ploskvi teh dveh refleksov se krijeta z zgoraj imenovanimi.        1
Kjerkoli imamo na ozemlju é ) ei za praslovanski u sedaj u, je ta sekun-j daren, mlajšega postanka (Vpliv drugega dialekta, knjižnega jezika ipd.).
Po mojem mnenju je sprva prav tako dvojno modulacijo doživel tudi dolgi a, ki se je kasneje na jugovzhodu labiovelariziral, medtem ko je na teritoriju z é ) ie svojo osnovno barvo ohranil. Vsa današnja odstopanja od i tega se dajo razložiti kot sekundaren, kasnejši razvoj (npr. podjunski o {a\ iz štajerščine!). j
Neizmerno zapleteno pa je vprašanje prvotnega razvoja praslovanskega e. ; Tu si današnje situacije po nekaterih narečjih še ne znam razložiti. Vendarle j imam vtis, da je ta glas v svojem razvoju sovpadel z é, vsaj koroška narečja, I rezijanščina in štajerščina s prekmurščino vred ga tako tretiraj o. Težave pa i delata dolenjščina oz. notranjščina s svojim ie namesto pričakovanega ei ter j beneščina z § namesto pričakovanega ie. Mnenja sem, da se bo tudi ta problem j slovenske dialektologije sčasoma dal razložiti z lokalnim razvojem, če bo lo za to dovolj gradiva. I
Preostaja nam še usoda slovenskega a ( v dolgih zlogih. Tu se zdi j problematika najtežja, vendar sem prepričan, da je današnje stanje marsikje \ rezultat kasnejšega razvoja. V glavnem je slika taka, da govore na teritoriju, | kjer je é zastopan z ie, danes e, kjer pa je é zastopan z ei, se v glavnem govori a. ] Iz tega okvira izstopata deloma štajerščina in spet beneščina; pričakovali bi e, j pa imamo a. Nedvomno se bo sčasoma dala tudi ta stvar razložiti. \
Na osnovi vsega povedanega mislim, da upravičeno lahko trdim tole: 1 slovenski jezik v Alpah in na Kraisu je od vsega početka skrival v sebi ne-j katere subtilne razločke v modulaciji glasov, zlasti vokalov, razlo-čke, ki so I verjetno temeljili na prvotni naselitvi. Kljub tej dvojnosti pa so nova domovina, nove razmere in skupna zgodovinska usoda vse slovansko ljudstvo v' Alpah in na Krasu med seboj tako povezale, da je v nadaljnjih stoletjih v i njegovem jeziku nastala cela vrsta inovacij, ki niso imele dialektičnega, ampak j splošno slovenski značaj. Stara podedovana dvojnost pa se kljub tem-u ni za-j brisala, temveč je vztrajno živela dalje in v^,12. in 13. stoletju, ko je začelaj delovati splošno slovenska razvojna zakonitost, namreč odvisnost vokalnega! razvoja od akcenta in kvantitete, doživela svojo popolno realizacijo. Tedaj \ sta se iz prvotno majhnih razlik v oblikovanju posameznih vokalov (sevedaj so bile tudi druge!) končno razvili dve med seboj zelo različni narečji. Toj
121
je najstarejša dialektizacija slovenskega jezikovnega ozemlja, vse drugo je-plod kasnejšega razvoja, namreč mešanja in medsebojnega prekrivanja ter prilagajanja teh dveh narečij, nove kolonizacije, domače in tuje, absorpcije, naseljencev neslovanskega porekla, intenzivnega vplivanja sosednjih neslovan-skih in slovanskih narodov (Furlani, Benečani, Nemci, Madžari, Hrvatje), cerkvenih in političnoupravnih meja, fevdalne razdrobljenosti, geografskih ovir in sploh nadaljnje zgodovinske usode slovenskega naroda. Vsi ti in gotovo še drugi činitelji so ustvarili današnje tako silno pisano in pogosto težko razumljivo podobo jezika, ki mu pravimo slovenski.