Živko Jeličić (1920)
KRAVA    V mrak hiti vsa pobesnela krava; za vasjo so tele ji ubili, v mraku zdrknila mu glava, mrtvi mesec, k belim prsim je krvava.
Krava v noč divja, z rogovi ob drevesa buta, z gobca pena ji kaplja, kaplja, kaplja prek mrtvih senc kot kosmi iz snega.
Nebo rdi.
Krava je nad kamenjem glavo sklonila
in v požgani vasi odrinila pot ognja,
ki z neba visi
kot ruta rdeča.
886
Slavko Mihalič
Šest stoletij hrvaške poezije
Krivi parklji so zagrebli v kamen,
kravi je v očeh zagorel plamen,
kot cvetovi črni
v noči zacvetele
so prestrašene očesne veke.
Po kamenju, skoz gozd
se kotali izdrto oko,
to nočno oko, to mrtvo oko,
v potoku plava, tone, tone v noč
to kravje oko, široko kot nebo.
887