Nasveti za hišo in dom Po raznih virih priredil I. Majdič Ljubljana, 1917 Založila Katoliška Bukvama Tiskala Katoliška Tiskarna A. Nasveti za gospodarstvo. Setev ajde. Pri nas sejemo ajdo po strnišču okoli sv. Jakoba- Gorjanci pa jo sejejo kot zgodnjo ali prašno ajdo v drugi polovici velikega travna, ko se ni treba več bati poznih slan. Za ajdo je treba dobro obdelane in čiste zemlje. Pripravimo jo s tem, da strnišče preorjemo in zemljo z brano dobro zrahljamo. Hlevski gnoj ne ugaja ajdi; na svežem gnoju raste prebujno in rada poleže. Na vsak način pa mora imeti zemlja še dosti moči od prej, kajti na izdelani zemlji ne more ajda dobro uspevati. Za ajdo se priporočajo tudi umetna gnojila, ki prav koristno vplivajo na tvorbo zrnja. Zlasti na peščenih tleh in na mahovju so dobra taka gnojila. Za 1 ha se priporoča sledeča gnojitev: 100 do 200 kg žveplenokislega kalija in 300 kg superfosfata kostne moke. Kjer je v zemlji dosti kalija, tam se lep uspeh doseže tudi z 200 kg amonijak-superfosfata ali pa z 200 kg superfosfata in 50 kg čilskega solitarja. Kaj dobro vpliva na ajdo tudi pepel, katerega je treba ravnotako, kakor umetna gnojila, po strnišču raztrositi in podorati. Ajdo je treba sejati ob suhem vremenu, tako da se za brano kadi. Za seme se mora jemati najlepše zrnje, ne pa praznih »babic«. Seme bodi celo, ne pa raz-pokano in razbito. Ajdovo seme ostane 2 do 3 leta kaljivo, vendar je najbolje, da rabimo seme zadnjega pridelka. Za 1 ha potrebujemo 100 do 150 I semena, ki naj se plitvo zavlači. Na peščenih tleh ga je treba dobro povaljati. Kako se oskrbuje ajda? Ajda kali zelo hitro in potrebuje med rastjo le ugodnega vremena, da nam dobro obrodi. Izkraja ji je treba gorkega vremena, kakor hitro se razvije tretji list, pa vlažnega. Ob cvetju ji je treba zopet mirnega in suhega vremena in ravnotako, kadar zori. Žetev ajde in njen pridelek. Ajdo moramo požeti, kakor hitro je večina zrnja zrela ne glede na to, ali se nahaja na češuljah še kaj cvetja ali ne. Ajda zori namreč zelo ne-enakonierno in ker se rada osiplje, ne smemo odlašati z žetvijo. Pri nas jo žanjemo v pričetku kimavca, Požeto ajdo je treba povezati v drobne snopiče, ki se suše zunaj na njivi, še bolje pa v kozolcih. Če jih sušimo na njivi, jih moramo zložiti po dva in dva skupaj v dolge razstavke. — Pri ajdi je pridelek kaj različen; včasih je prav bogat, večkrat pa tudi prav slab. Na 1 ha se pridela povprek po 12 do 17 hI zrnja in 15 do 25 metrskih stotov slame. 1 hI ajde tehta 63 do 64 kg, pa tudi več in manj, kakor je namreč ajda obrodila. Kdo hoče imeti lepo ajdo? Na to vprašanje se bodo gotovo vsi oglasili z »jaz«. Dobro, imel jo boš, če boš ravnal takole: Preden orješ za ajdo, potrosi po njivi nekoliko superfosfata in kalijeve soli. Če si ta čas zamudil, pa potrosi ta umetna gnojila po zorani zemlji. Na en oral (malo več kot poldruga njiva) vzemi približno dva stota superfosfata in en stot kalijeve soli. Če pride dež, boš imel brez dvoma lepo ajdo, tako da se ne boš kesal majhnih stroškov. Kdaj je najbolj potrebno dajati živini klajno apno? 1. Pokladajte ga tačas vsem živalim, kadar jih hranite s prazno krmo (slama, kislo seno, pleve, koruznica, koren-stvo itd.). 2. Dajte ga vsem brejim samicam, t, j, kravam, kobilam, prasicam in ovcam, ker one ga potrebujejo za utrditev mladičevih kosti, 3, Sesajočim in sploh mladim živalcam je klajno apno posebne koristi. 4. Dajajte ga tudi molznim kravam in doječim samicam sploh, ker z mlekom gre iz telesa dan za dnevom mnogo apna in,fosfo-rpve kisline, kar se mora telesu nadomestiti, 5, Ko začno živali les glodati, jesti cunje, piti gnojnico itd., tedaj jim je klajno apjio neobhodno potrebno. 6. Sploh pa dajanje klaj- nega apna ne škoduje, čeprav bi ga bilo dovolj v klaji in ga ne bi telo potrebovalo; kar ga je odveč, to gre v gnoj in je torej gnoj boljši. — Na dan dajte odraslemu govedu 25—50 gramov klajnega apna (1—2 žlici in še čez, [V srednje veliko jedilno žlico gre 20—25 gramov, v kavno žličico pa 7—8 gramov klajnega apna]), konju 15—20 gramov (okroglo 1 žlico), staremu, velikemu prašiču 10—20 gramov, teletu in žrebetu 8—15 gramov, jagnjetu in pujsku 3—6 gramov, psu po velikosti V'z—4 grame, kokoši Va— grama. Čeprav bi dobilo živinče tudi nekoliko več klajnega apna, nič ne škodi, seveda izredno mnogo se ga ne sme dajati. — Klajno apno dajajte v vodi, na mleku ali pa ga pomešajte med vlažno (poškropljeno), oziroma kuhano ali poparjeno krmo. Prvih 8—14 dni v začetku pokladanja razdelite celo porcijo v tri dele in dajte en del zjutraj, drugi opoldan, a zadnji zvečer; ali pa dajte od početka nekoliko dni samo pol porcije, dokler se živina ne privadi apnu. Poleg tega je priporočljivo dajati klajno apno 8—10 dni, za tem pa 2—3 dni prestati; kasneje ga je treba po-kladati vnovič 8—10 dni, a 2—3 dni ne itd. Nekaj o klajnem apnu. Veliko bolezni naše živine ima vzrok v tem, ker dobiva živina s klajo premalo rudninskih soli, t. j. ker ima krma v sebi premalo teh rudninskih snovi. Zraven drugih redilnih delov (beljakovine, tolšče itd.) morajo biti namreč v živalski krmi tudi potrebne rudninske snovi. Te snovi, ki so v določeni množini v živalskem telesu neobhodno potrebne, so sledeče: apno, fosforova kislina, sol, železo, magnezija, kalij in še nekatere manj važne. Doslej navedene bolezni se pojavijo zategadelj, ker nedostaja v klaji potrebnega apna in fosforove kisline. Brez navedenih rudninskih soli ne more žival dolgo živeti. Izkušnje so pokazale, da mora živinče sčasoma poginiti, ako ne bi dobivalo s klajo prav nič rudninskih snovi, Ako pa ima krma samo nekoliko, in sicer manj rudninskih snovi v sebi, kakor jih telo potrebuje, tedaj začne dotična žival slabeti in bolehati ter bi morala sčasoma poginiti, če se ne bi krma izpremenila, oziroma če se ne bi začele dajati kot nadomestilo rudninske soli. Največkrat nedostaja v krmi apna, fosforove kisline in soli. Če se nahaja v klaji premalo apna in fosforove kisline, takrat obole izkraja kosti, pozneje pa celo telo; če je pa nasproti temu v njej premalo soli, tedaj se ne mere prebava izvrševati pravilno in vsled tega oboli dotično živinče. Te bolezni pa se lahko zabra-nijo s tem, da se daje živini klajnega apna (fosforovo-kislega apna) in pa živalske ali kuhinjske soli. Klajno apno je bel, nedišeč, iz odbranih kosti nalašč za poklajo domači živini pripravljen prašek, ki ima v sebi dovolj apna in fosforove kisline. Na suhem prostoru se drži dolgo nepokvarjeno. Cena mu je nizka — okoli 25 vinarjev za kilogi-am. — Dosti apna in fosforove kisline se nahaja v sveži in suhi detelji, osobito, če se ne pokosi prekasno; dalje v sveži travi in senu iz suhih ter gnojenih travnikov, v mladi travi sočivja, v sočivju, žitu, mekinah, zdrobu in mpki. Ako žre živina navedeno, na mineralnih snoveh bogato klajo, takrat ji ni treba dajati posebej klajnega apna. Premalo apna in premalo fosforove kisline ima v sebi ta-le krma; kisla trava z močvirnatih pašnikov, kislo in poplavljeno seno, vse žitne slame, pleve, koruznica, krompir, repa, pesa, koleraba, laška repa, vsa klaja, ki je rastla na malo apneni zemlji, ostanki iz cukrarn, sirotka itd. Dodati je treba še to, da imajo mehke, t. j. rečne in potočne vode, večjidel premalo apna, a studenčnice pa dovolj. Če dobiva živina tukaj navedeno prazno klajo, tedaj ji je treba dajati posebej klajnega apna, sicer zboli. Če se hrani živina dalje časa s tako klajo, v kateri je premalo apna in fosforove kisline, in če se ne pomaga s klajnim apnom, obolijo sčasoma starejše živali na lizanju, glodanju, kostolomnici itd,, a pri mladih živalcah se ne more okostje utrditi in učvrstiti, temveč ostane mehko, nepravilno in bolehavo. Pozneje začne živina slabo žreti, mršavi, postane driskava, popol- noma shujša in slednjič pogine, ako ni bilo o pfavem času pomoči. Toda čeravno živali ne poginejo, vendar močno oslabijo, so bolehave in malo vredne. Vse te bolezni se lahko ozdravijo, če se poklada živini dobra klaja, če se napaja s studenčnico in če se ji daje klajnega apna. Če niso bolezni že preveč napredovale, takrat napravlja klaj-no apno v zvezi z dobro klajo zares prave čudeže — bolne živali si kmalu opomorejo. Barve na rokah zmiti. Smolnate roke umiješ najbolje s petrolejem. — Barvo od borovnic zmij z limonovim sokom ali drži roko v dimu zažganega žvepla (žveplenke). — Nesnago od orehov, lupljenja krompirja, jabolk itd. zmiješ najbolje, če drgneš s kosom kislega jabolka, jesihom ali limonovo kislino. Obrezovanje bek, Beke, od katerih se dobivajo šibe za vežnjo trt ali za pletenje košev, se morajo vsako leto skrbno obrezati. Odrezati se morajo vse mladike brez izjeme, če so sveže ali suhe, rabljive ali ne, izvzemši najmanjših in najšibkejših, Z obrezovanjem naj se prične koncem oktobra, ko pa nastopi mraz, naj se z obrezovanjem preneha, Odrezuje naj se mladike z ostrim nožem, in sicer gladko in tako, da ostane na deblu ali glavi približno en centimeter dolg košček mladike ali takozvani palček. Narezane beke naj se povežejo v snope in zložijo v senci in na zračnem na kup, Tako naj ležijo kakih 14 dni. Nato naj se jih očisti in razvrsti po debelosti in dolgosti, poveže v snope in zakoplje v zemljo ali v pesek. Drevesni belin. Drevesni belin je metulj, ki ima belkasta krila s črnimi žilami. Gosenica je izkraja umazano-rumenkasta, kasneje pa pepelnata in z dlačicami porastla; po hrbtu ima črno in rdečerumenkasto črto. Dolga je navadno poldrug palec (41/2 cm). Metulj se največkrat vidi meseca junija in julija, ko leta podnevi okoli. Meseca junija izleže babica okoli 300 jajec na listje dreves. Iz listja prilezejo mesec kasneje gosenice, ki se po celem drevesu širijo in pokončujejo listje. Čez zimo se zaplete po 6—10 gosenic v en list, iz katerega zopet izlezejo, in sicer prihodnje leto meseca aprila. In objedanje listja se iznova prične. Šele meseca maja potem se zapletejo. Drevesni belin se najložje pokonča, ako se čez zimo zatro gnezda, v katerih se nahajajo gosenice. Nekaj o bencinu. Bencin se zelo rad vname, če se nahaja v večji množini. Treba ni niti dotikljaja z ognjem, temveč zadostuje že drgnjenje dveh kovinastih predmetov. Vnetljivost odstraniš, če raztopiš v bencinu nekaj mila. Ker se pa ne raztopi vsako milo v njem, se nahaja v to svrho v trgovini posebno »amonijakovo milo«. Plemenskemu biku naj se ne poklada nikdar pretečna krma. Daje naj se mu le dobro seno in oves, nikdar pa ne močnate oblode. Če ga ni mogoče gnati poleti na pašo, naj se mu pomeša med seno sveža detelja ali trava, Poklada naj se mu obenem nekoliko tečne klaje, in sicer je najbolje, če se pomeša med rezanico suh ali nenamočen oves. Kakor se ne sme dajati biku pretečne klaje, tako se mu ne sme dajati take, ki bi ga preveč razburila, kakor je n, pr, rž. Setev boba. Bob sejemo zgodaj spomladi, že meseca sušca, da nam bolj obrodi in hitreje zori. Za bob je treba zemljo skrbno pripraviti, kakor za okopavine. Pognojimo mu že jeseni ali spomladi. Ker potrebuje dosti fosforove kisline in kalija, tnu ugajajo tudi umetna gnojila, zlasti su-perfosfati, Thomasova žlindra in žveplenokisli kalij; Pri nas sejemo bob najrajši med k'orenje in krompir, prav na redko. Med krompirjem ga kaže potakniti ob razoru ali ob ogonih. Lahko se pa tudi seje sam zase, in sicer na široko ali pa v vrste. Te vrste je treba delati po IMj čevlja narazen. Za 1 ha posetve je treba v takem slučaju po dva do tri hektolitre semena. V vrste ga sejemo večjidel za brazdo, slično kakor sadimo krompir za brazdo. Kako sc oskrbuje bob. Bob obdelujemo na ta način, kakor druge okopavine. Okopati ga je treba redno po dva- krat. Če treba, naj se pri prvem okopavanju tudi prerije. Kjer sejemo sam bob skupaj, se priporoča, da mu ob-žanjemo vršičke, kakor hitro se razvije spodnje stročje. S tem pospešujemo enakomerno zorenje in zatiramo uši, ako se prikažejo na bobu. Razen uši škodujejo bobu tudi bobar s svojo ličinko, ki razjeda zrnje, da postane piškavo, potem medena rosa in suša. Bobarja zatiramo, če v piško-vem zrnju uničimo ličinke s segrevanjem semena do 50" C; pri tej toploti pogine ličinka, oziroma hrošček, ki je nastal iz nje; segreto zrnje pa ne izgubi svoje kaljivosti. Spravljanje boba in njegov pridelek. Bob je treba spraviti, kakor hitro je spodnje stročje zrelo; to poznamo na tem, da počrni. Kjer ga sejejo cele njive, ga kose, sicer pa porujejo. Za sušenje v razstavkih ga je treba pdvezati v snopiče. Male množine boba se izružijo na rokah, če imamo pa kaj več boba, se lahko omlati. Na 1 ha se pridela po 20 do 30 hI zrnja, v ugodnih legah tudi 50 hI in 20 do 45 metrskih stotov bobovice, 1 hI boba tehta po 75 do 80 kg. Bob kot krma goveje živine. Bobu se povsem očita, da ne vpliva prijazno na molžo krav in da dodava maslu grenak okus, — Hoteč preiskati temelj takšne trditve, je napravil Nan Knierij poizkušnjo, ki je pokazala, da so dale krave pri krmljenju z bobom za 30% več mleka nego tedaj, ko so se krmile z deteljnim senom. Tudi o grenkem okusu mleka se ni nič poznalo; edino to se je pokazalo, da je bilo mleko manj mastno. Ko je začel krmiti z bobom prašiče, je bil s posledicami manj zadovoljen; te živali bob težje prebavijo, torej ga jim je treba dajati jako previdno. Česnek, sredstvo zoper bolhe. Neki kmetovalec pripoveduje to-le: Pri meni se je godilo redno vsako leto, da so se na hišnem podstrešju izlegle mlade mačke. Kakor je ta domača žival pri vsaki hiši potrebna, tako je bila od druge strani z njo velika nadloga. Z muckami vred se je namreč vselej zaredilo neštevilno bolh, tako da si prišel ves živ iz podstrešja, ako si imel v poletnem času zgoraj kaj opraviti. Leto« pa mi je ostal na podstrešju kupček česneka. Ko so se zopet mačke izlegle in začele kolovratiti okrog, so hodile na ta kup česneka spat, kakor bi vedele in se hotele nesrečnega mrčesa rešiti. In dej; ne ene bolhe niso imele in bile so gladke kakor ribe. Po povedanem si lahko vsak po svoje obrne to zelišče v prid, n, pr. da »e s česnekovo vodo zmoči ali da dene česnek v posteljo itd. Nič ne d€, če ima malo duha po poljskem Židu, snažen pa je le bolj. Voda proti boUiam. Zmešaj dobro 75 gramov bergar motovega, 100 gramov sivkinega (lavendljf^eg«), 25 (^amoV citronovega olja, 100 gramov premogov«^ bi^cina m 5 kg 90% alkohola. S to tekočino poikropf Uif obleko, perila postelje itd. i Brazda se ne sme pretiti pd or»^ To ie staro kmet^ sko pravilo in zelo upravičeno. Ako sepb strani itt-na dnu sveti, je zamazana in zrak ne mdre što^ti v zetEk" Ijo; zrak, pravzaprav kisik v zraku, pa je ono, kar stori zemljo rodovitno in kar gnoj razkraja. Zato bd zemlja po pomladnem oranju, pri katerem se brazda šveti, vselej s»-beje obrodila. Spomladi se mora zetolfa ckI^^ drobiti. Jeseni ne dene nič, ako se brazda in grude Wetijo, kajti zimski mraz zemljo zdrobt Kako Široke brazde naj delamo? To se ravmi pc^ lastnostih zemlje in po namenu oranja. Na Idild žeiialji delamo sploh širše brazde nego na težlcL Če hočemo te£ko zemljo rahljati, moramo rezati ožje brazde. Najbolj raz^stavimo zemljo vpUvu zraka, ako dflamo tako široke lurazde, da nastane med globokostjd ill' SiiK^os^b btl^ tako ' razmerje, kakršno je med številk«^ 2:3 a^ Brazda bodi potemtakem za polovico šii^ faegd je n^:^ l^obokost Če je brazda n. pr. 16'cm doboka, bi mmrala biti v tem slučaju 24 cm široka. Pri takem oranju nared^' največjo površino na brazdab/Ce orjemo jesč^ nioa zemlja najbolj ftiezeba^ a« liajbolj razkra^^ se imvvanie tudi največ zračnih snovi. ŠirSe brazde pa režemo, če nam je treba po^orati stmiSče ali gnoj ali semena, tedaj sploh takrat, kadar je treba plitvo orati. Zaraditega lahko rečemo, da se širokost brazde ravna vobče po njeni' globo-kostL Plitve brazde so lahko še enkrat tako široke. Brazda mora biti kvečjemu tako široka, kakor je širok-lemež, kajti sicer bi je lemež ne mogel izpodrezatL Kje naj sadimo bre^kvf In ouu-elice? Breskve in ma-.relice rastejo povsodi Wer rodi vinska ;4rta. J-ahka, globoka, topla, dobro obdelana in močna zemlja je zanje naj-bol^a. ^ ^ KaI» ipxi^ btU^ m Peglo (kol^on^) Ifopcu ter, ji prip^šaj ^edefD^^tno^ timojUnOr l^^t^^e yr<^ zmes vUj v poljubne oblike, Kal^ le. i^lä ^Alkohol aH špirit je pna sestavina ki mu d^e močr l A^Jiohpl pa. nastane iz slftdkpm pri alkoholičnem vrenju. Ako hočeš dobiti % brinjevm, ja^g^ ali takozvani brinjeyec, moraš beti, ^ f« izpretnetii «ladkor, ki se iinhaja v jagodah, na j-poprej v alkohoL Pa se pa to zgodi, moraš namočiti jagode v vodi, pzirpaui moraš napraviti iz njih brozgo. Voda izluži sladkor iz ja^od tem bolj, čim bolj jih zdrobiš ali zmastiŠ iß šele nato v vodi namakaš. Za alkol^lični vrvež je treba kaldk 18" C, Ker pa nlkp^pl, ^ ^nastane med vrenjem bro^e, že pri tej toplini mapi in ker brinjeve, nekoliko, p^ete ia ^ površju brozge nahajajoče se jagpde kaj rade splesoijo in oim^, zato sprav} tp brozgo v zaprte posode % postavi v ipfak wp^t. Kpli^ žganj^^jie iz, »fegs kilogramov siuiiii bm^yia- jagod, nfun ni ^tančno zjo^p, a naslednji lačun iite^e biü priblkno resničen, Kvt^^I suhik brmje^ v^bu kaMh 14 kg slaqkorja. Če tfk «ladkör popolnoma ppvre,^d4 pi^li#np nad^^aedem litro^ čt«ti^a aUtpjipl^ft jüi mp^ega b]|r^jeyca. K^ pa ves uadkor. ]^vre 'in j^ei* se zlj^sti pri niivaxinih, slabih kmečkiti Itptliib »e dpbiiijferozge pri jr^?jg|^ganja, zato se lahko vzame, da se dobi iz kvintala brinfevib jagod približno le polovico prej navedene množine žganja, if. kakih 10 litrov. Saditev buč. Buče sadimo pozno spomladi, pri nas šele v velikem travnu. Sadimo jih najraj$i> med turšdico, in sicer ob razorih, pa tudi notri v vrstah. Pridelujemo jih tudi med krompirjem, navadno ob razorih in na koncu njiv. Dalje se sadijo okoli zeljnikov, po mejah, na kompostnih kupih in okoli gnojišč, Semtertia se obsadijo cele njive z bučami. Sadijo jih na ta način, da napravijo jamice po 4,do 5 metrov narazen, ali pa vrežejo z osipalnikom razore po 4 do 5 metrov vsaksebi. V te razore natron^ ^ i* pokrijejo tako z zemljo, da dobč grebene, po kaie^ sade bučno seme po 1 do metra narazen. Kjer sadijp bui^e v jamice, delajo po en p^enj globoke in pol metra Široke jamice, ki se potem močno zajgioLojijo z drobnim gnojem. Gnoj je treba pokriti nato z zendjo, kateri fe dobro pn* mešati nekoliko komposta. V tako nastale kupčke, Id se v sredi uglobe, potakneš po 5 do 6 bučnih zn» v endci raz-: dalji narazen. Kjer sadijo cele njive buč, pridelujejo vnies tudi visoki fižol; v tem «lučaju sadijo fiŽoI v vrste, ki vmes med vrsteuni buč. Kako se odcrbi^Jo baS«. Kakor druge okopa^| moramo tudi buče v mladosti ^ večkrat c^ojMtti in jplifžsil^; Če treba, jih zalijemo ob deževnem'yrem<9ditt £^ g^ Pri drugem okopavanm jih je treba izročiti, tako da nejo na vsakem kupčku kvečjemu tri rastline. To za buče, katere smo po celi njivi sadili v kupčke, oziraoia V jamice. Med okbpavinami i» ]»tS£uiid n« ysakem^ le po eno ali dve raslÜ^ Pri zt^jem okfl^vahju fe da buče tudi nekoBfo prist^emo. Pripcif^ se, da ^"mo vrv (glavno steblo ali glavni poga^dc}^ nad petim Ustom skrajšamo. V tem slučaju se rodovi^e stwiäke vrrf jmoč^^ neje razvijejo in nastavijo več cvetjä^in : ■ ' Sinravqanfe Imč itt {Midcl^ Buče ftüamo za pn- šiče že v pozaem poletju in-jeseni. Kakor hitro nam jeseni dosti dozorijo, kar poznamo na tem, da postanejo trde in da ^bijo votel glas, jih moramo spraviti domov. Na 1 ha se pridela med turi^co in krompirjem po 50 do 80 meter-skih fttotov buč, pri čisti saditvi pa tudi po 200 metrskih stotov. Bučno seme je treba vzeti od najbolj debelih buč. Semb se na solocu dobro posuši in spravi na suhem prostoru. Na Štajerskem stiskajo iz jederc bučno olje. Od i hI semena ilt^ijo 25 1 jederc in od teh 8 do 9 1 bučnega olja, ki je zelenkasto in dobro za jed. Cepiüy Id so nekoliko na^tii so ie dobri za cepljenje, vendar s^morajo takoj uporabiti. Seveda so za cepljenje v aprilu oni cepiči boljši, ki smo jih narezali januarja ali februarja, in smo jih zagrebli v zemljo ali pesek. Kako naredimo steklene dUndre za svetilke močne? Preden lačnemo cilinder uporabljati, denimo ga v posodo z mrzlo: vodo, posodo postavimo na ogenj in pustimo, da voda polagfHua zavre, nakar posodo zopet odstavimo. Ko se voda poIag<»na sbladi, viamemo ven ter ga bčistimo ia jposuiimo. Cilinder postane po takem ppsto-pai^ naogo trdnejši ter ne poči niti pri dotikanju plamena. Kakacdin^ cve^ sveie? Odrezano cvetje se ohrani dosti ddfe čalai Če vtakneš peetje V pesek ali slano vodo alt tudi »v vodo, V' t^teri |e raztopljenega nekaj salmijako-yega prahu. V(^o vsak dan premeni/ Ki^ suis?'Cvetlico rahlo zasuj z drobnim suhim pei^om in postavi v pesku na nesolnčen suh kraj. C«z nekaj dni jo vzemi iz peska. 'Cvetlica ohrani svojo j^oteo žonaiijb^ in večkrat tudi barvo, Kd^^^^Mtri* ne |iii!ä? Čebele ne pikajo, Če previdno vzamei med pt^e n}thf>vb äiatico; vse čebele ti hočejo lesti na n>ko,''da osvob^e matico, a ne Vbode nobena. Kaldem a^ bo kn^ ite j^diele? 1. Prvo in najvažnejše ca ^ebeliu kraf je bogata paSa, kjjer morejo čebele veliko ■utirati m donwv piroesti. Kj«^ ij^ in naokoli. veliko cvetja in cvetlic, je najboljii kraj. Kjer je veliko, čebele lahko veliko dobijo, in kjer imajo blizu, jim ni treba izgubljati Časa z letanjem tja in nazaj. 2. Prostor, kjer w> nastavljene, naj bo solnčen. Solnce jih vabi k priiiosti, jih ogreva pri hladnem vremenu, jih osuši, kadar se kaj zmočijo, da, celo utopljene zopet oživi, 3. Paziti je treba zlasti na zatišen prostor. Veter jih zadržuje v letanju, da izgub^ajo čas, vrže vračajoče se težko obložene na tla. da se ^ veliko pogubi; tu^ jih zmoti, da ne rojijo. V nižini ali douni je najpriprav-nejša lega. Zato zavarujemo čebelnjakov hrbet, ki je njen proti severu, odkoder brijejo nt^silnejiši in najiiirzlejSi vetrovi 4. Nikar ne postavi čebelnjal« pri velikih yodab, rekah, jezerih, ribnilüh itd., čez katere bi loorale čebel« letati. Zakaj veliko bt jä potonilp, če bi jä vrgel veter jr , vodo. Mal potoček v bliü^ p»^ ne Ik^ioie. ai|(ip»k jim dobro služi, da dobqo laže vcido. 5« ope apnenic, pivovarn, p^ebno žvepleuBU diai jilavd^ je' ^ebeT lam zelo škodljiv, zakaj dima ne morejo t^ti^ ^^ na katerem stoji Čebelnjak, mora Mti suh, sicer bi vlažoji hlapi napravili satje plesnivo, ined vo4ei> ia pa bolne. 7. Predvsem ljubijo čebele .ink^^ N bodi daleč od voznih cest» luma ljiidi,,živtQe,izlit9ti konj; čebele in živali bi lahko škodo tr^le; je bilo že yeč fiar. čajev, da so čebele konja umorile, Kadar v kraju, kjer so postavljene čebele, pa$a pretieha«;!^ j« prav^^^d prer* peljati v drug kraj, kjer je dostiti^etja: «^e jeseni, ,^r«ge spomladi, kakor zmanjka paše. Klaja {eb«L Najboljša klaja čebeUim j« pravi med; pri tujem medu nismo nikoli gotoi4ž4a je Lahko mu je primešana «jdega ali M ali je vzet celo iz usmrajenih paniev^ pi«. ga:jRqratno še drago plačati. 2^to ga moramo hradiü, y i»rJ<^ vedno tor liko, koUkor bi ga läko porabili v nkjsblirift «aj s« ne pokvari, če je le dobro ^hranjen^v kg^Q.jUun tudi tM^ gre, saj ga lahko drugikr«i {nrodüpQ. Nekateri siH v -vodi raztopljen sladkor, sirup, vodo kuhanih sladkih hrušk L dr. O {«bdiilt ropwric«li< Ropari(;e imenujemo one čebele, ki'iz tujih panjev med po sUi jemljo ter ga v svoj panj nosijo. To poželenje ima vsak psmj in je v nevarnosti, da bo, če je slab, ali oropan, ali če je močan, da sam ropa. Če je pa§a zunaj slaba, kakor spomladi in jeseni, izku§ajo čebele kje drU|{od med uhlastiti. Poizkušajo od panja do panj«, kje bi se vtihotapile. C« naletijo na slabiča, ki se jim dovolj ne upira, ga brez usmiljenja napadejo. Početkoma jih ^de malo, te privabijo s seboj druge in čim bolj se jim obnese, tfm več jih pridci dokler ni panj popolnoma oro-patu Tako-iBe privadijö; ropanju, navalijo potem na druge sos^je in ne dado dolgo; časa miru, Roparice torej niso pcM^ioia r^vta menijo, temveč po* »taiiejo nanašajoče čebele, večkrat Ivopi loü^ ptmjev^vNeiM'eviden čebelar napravi čebele iluuiS za nq>arice: če raztrosiš ka| medu in voska, zlasti pri ^^ Podnevi in pri SMncu, če ž^fmariš slabost panja ali če j« celo brez matice, če ne mdelaš Ipranj/ razpoklin in drugih odprtin panja razen žrela L dr. —vse to d& pa medu hreptenečim in po njefo duhu privabljenim čebelam priliko, da začnejo ropati. N& tipanje namenjene čebele ne letijo skozi žrelo nwavoost v panj, temveč od enega panju do drugega, okoli čebebjaka In panjev ter poizkušajo vdreti na vseh voglili, kje* je le'^najmanjša luknjica. Noge držijo iztegnjene in navzdol vis^e. Roparice so črne, ker so izgubile dlako, in «o: tunai»ne iod medu. M^ jih ikubejo z gri- zali, pretijo, jim z želom, in Če ne uidejo, jih tudi umorijo. Ropance pri odriniti in Či^elani med kur pri r^čku |||^sati. Letijo ipozno na večer Mt igbdai) xlütirait ko so neliäe ališe.niso začele W so pobi medti,' ztikrivljeni, ter se vsled nap^^tiv svetijo. Twcq ko zapizis>' roparice, zmanjšaj žrela napadenih, zlasti sUbejŠih panjev, da se dornte čebele lažje branijo. To se zgodi, če priprei zapaba, »t' takneS košček les« ali Če zaoiaŽeš irela z blfttom ali z ilovico. Če bi se panj vsled brezmatičnosti ali slabe matice ne branil, potem ga združi z drugim moäiim panjem. Kak drug napadeni panj, ki je sicer v redu, a ima m^o živ^, deni v temen prostor in mu daj dull^a, da se ä« 2adu$i, ali ga pa nesi četrt ure daleč proč, da ga. rof^arice n« najdejo, dokler ne mine čas ropanja, r^ Da izv^, kat«ri panj ropa, zapri med ropanjem za nifi^koliko č««^ žr«lo napadenega panja, da se nab^ro znotraj pf!^ žirelom tatice, ki bi r^de zopet izletele. P^tem žselo t^ potresi izleta joče čebele s pepelom »li s čebele je od drugl|i Ia^o ločiti pri svq^ ali sosedovih panjih; tako najdeš roparja. M«^ikat«ri čebelar ol}4oM nepremišljeno in z velikim hrupom čebele svojega soseda ropanja, pa so le njegove čebele roparice. Če bi »i bili sosednji čebelarji med seboj dobri in bi drug drugfsinu takoj, ko kateri zapazi le količkaj ropanja, vestno če bi se s skupnim posvetovanjem in pomoijo podpi^iUi, bi ne bilo nikdar velike Škode vsled ropiwolft. r-- Ro^iajoiči panj je sam v nevarnosti, da ga izropajo« jier privabi dub naropanega medu druge č«bele, Vrbtega se pai^, ki Je ravno na ropu, ne bram veliko proti tujim roparicam. Tudi ^re pri ropanju, ker se napadene bramjo, v<^0 $ebel>ppd^ zlo. Torej se čebelar, katerega čebele. na ropanje, ne more posebno veseliti ter se nadejati velike korifti. Največja škoda od ropanja je, če se dva panja, drugega ropata. Take čebele se ne branijoj «Piid preiimfo toliko časa iz panja v panj, dokler ni vse lätiieno. Naposled se vtakne še tretji al« več drugih vmc« ter prva dva popolnoma oplenijo. Bolezni SebeL Med različnimi bolei»umi^^el sta.dTe r>osebno uvaževanfa vredni: takozvana loba. 1.) Rdeča irU^a. Rdeča griža se tako imenuje zay< sUinosti z enako imenovano človeško boleznijo; rdeči, obifatf čebelni odpadki ji dado i!me. Ta bolezen nastane, če m» čebele preveč jedle, pa se dolgo časa niso v zraku blata otrebil^ če so bile dolgo zaprte, gorko vzimljenc, če se ^ poaini pita, pa tudi, če je panj brez matice; takrat navadno veliko jedo. Najboljša pomoč proti griži je, da se čebele lepega gorkega dne očedijo; potem so zopet zdrave. Nekateri panji potrebujejo sicer raznih zdravil, a ker čebele po naših deželah redkokdaj* tej bolezni zapadejo, jih tudi ni tre^ tu luivajati. Pristen med pomaga najbolje in dobro pieziiniiče jih najbolj gotovQ obvaruje griže. Najhuje je, ie čebele si takim hlatom ponesnažijo satje, zakaj potem zavoljo «mndu ne delajo veČ rade v njem; torej je dobro take pobrazdane sate -celo izrezati. — 2.) Gniloba. Gniloba je veliko hujša bolezei^ ki lahko ves panj uniči. To je pravo gnitje, ki se začne pri črvičku v celici, okuži sosednje in se vedno dalje razširja, dokler ni gnila vsa zalega. Tudi čebele se okužijo, če prej ne uidejo in ne zapuste panjurpo^ubijo se druga za drugo, dokler ni nobene več. Če gredo čebele T sosednje panjovc, ali če čebele teh (^uženi panf oropajo, se tudi okužijo. — Gni-Ipbo spoznamo po naslednjih znamenjih: Pokrovci, ki so sicer izločeni, so nekoliko v celico vdrti ali vpadli in imajo v sredi navadno majhna luknjico, kakor bi bila napravljena z iglo. Če odpreš celico, najdeš v nji neko rjavo, lepljiv» tvRrino ostudnega, gnilobnega duha. Če je pai^ že dalj časa In močno usmrajen, je^ videti ono tvarino tudi mt4-žr4om mkopičeno. Zwaenjati pa je ni z odpadki, ki ph puščajo» iebele čez zimo žrelOi m ki so precej podobne barv«; ločiti je zlahkft oboje po smradu. — Ta škodljiva bolezen pride: 1.) če kladeš tak nied, ki se je zavoljo primešane mlade zaJei^ skisal in se tako pokvaril. Č«i se zalega prehladi; to se zgodi, če odvzameš močno zäk^emu panju toliko^jčebel, da ostale ne morejo vse j^ege zasesti, da mors^fta, torej poginiti in pričeti gniti, ker je maloštevilne čebele ne morejo iznositL Edino gotovo sredstvo proti gnilobi je to: preženi čebele v star, prazen, neraben panj, ki ga potem zavrzi ali sežgi, da ne <^niži tudi drugih čebel, zakaj čebele prinesejo gnilobo s seboj v panj. Potem jih pusti tri dni zaprte, lačne in brez klaje, da popolnoma prebavijo stari med ter da se ga očistijo. Tretji dan ga stresi na tla, na kako desko aU na rjuho ter jim pristavi drug svež, prazen in čist panj, da zlezejo vanj; opešanim pomagaj s kako iibico. Potem jim daj svežega medu, pa precej veliko, da se pokrepčajo in zc^i na pašo letijo. Usmrajeni panj je treba takoj odstraniti in ko si mu izreza! med in vosek, ga sežgi. Biti moraš previden, da ne pridejo čebele do ^vzetega medu« ki ^ t labkp proda, a za čebele ga ni več rabiti. Jeleni, ko miae )y«i paša, je najbolje, da take čebele v njih panju — Pride še vprašanje: Kako obvarovati pai^ gnilöbe? Lažje se je temu du izogniti, kak<»rn|^ opraviti« \ko «e je ukoreninilo. Pri izpo^ezovanju pj&zi, d» ne zmei^ zalege med pitanec ali jo vmes stišnei. Sveža zalega,pt čebelam ne škoduje, nje sok poUžejo, le skigana in göun zalega je za čebele — l^ga. Zatoirej n«^ zai;^»^ pitancu. Ne mešaj ničesar med t^ sagotovljen, da ni škodljivo. Čebele morijo tiote mrradiio «TUMf« «wwcju Ako čebele z morenjem trotov Ijpotinai panj skoro gotovo matice. Da se pattnatanäiä prepri^^o, ali ima panj kraljico ali ne, je najbolje, da ga na vrhi^, odpremo. Ako 80 čebele zelo nemirne. jEe fekaio po pai^ in če 80 celice delavk napolnjene s trötcvaizalefo, potem, je gotovo, da nima panj inatic»! uä ' Ali naj se čebele nmo^ ali saaw onnoJIo? 'Nekateri praktični Čebelarji trdijo^ da je bolje« ie se čebele samo omamijo, in ti tudi priporočajo, naj se rabi ^ ooiap-Ijenje čebel solitar. To sredstvo je ne le ceno in prii»ai!b>, ampak tudi zaneidjivo. Da se čebele omamijo, naj«|;>faa^ topi navadna ilica soHtra v čctrtinki litra vode. V to raziopljiao naj se denejo platnene in volnene cunjc, da se namočijo; nato naj se vzamejo iz nje, posušijo, denejo v meh zft kajenje čebel in prižgo; nato naj se vtakne pihalna cev v panjevo žrelo. Prej navedena množina zadošča za močno čebelno -družino. Ko so se čebele dobro pokadile, naj se žrelo zatakne in pusti eno do dve minuti pri miru. Prej se čebele pokadi, naj se panj okrog in okrog pregleda, in naj se zamažejo vse razpoke z ilovico, da ne bo panj puščal. Nato naj se dvigne panj z mesta, aa) se položi na kos platna ali papirja, okrog in okrog naj se dobro potolče z dlanjo, da padejo čebele iz panja. Ko 8o se sesule vse čebele4x panja, naj se panj privzdigne, naj se poišče te^oj kraljico in naj se jo umori; čebele pa, ki v desetih do petnajstih nüimtah zopet oživijo, naj se doda pftnj«^ ki imajo premalo čebel. Čebele drugega par iija sprejmejo take čebele prav radei in sicer Še rajši, če so iste site medu. Če se hoče to poslednje doseči,- naj se čebele, ki^ ho^^no oinamiti, razdraži, in sicer prej, nego se jim s eio^uiti^pokadi;: V svrho- naj se panjevo žrelo priM Icaienjem zamait in naj ce nekoliko tolče z roko po stranicah-panjai. Kak» «f dado spraviti mrire Sebele it ntovja? VeČ> kral se jHd^oeti, da, tiče] v> satovju ttrtve čebele. $icer se dado jportve čebele odstraniti iz satovja s kakimi majhnimi kl«jtčicanM,r vendar pa je to delo zamudno/a obenem se pri f^em^ čiščenju satovje tudi precej poškoduje. Za od' stz^tev inrt^ čebd iz satovja priporoča tale način: JTako lato^ naj serene v m^^etalnik; Ker se satovje Utro vrti, iHuiajo tx aatovja mrtve ^bele. Ko so se čebele tž satovja se 4ene «atovje za malo časa v tnta&u) vodo in obesi nato zopet ^v medmetalnik, da se «pravi voda iz njega; če se tako satovje ne splahne z vodo, "'«'^«'Kaltiaa biti trdno zgrajen, da ga navaden močen veter s panji vred v nai« večjo tvojo ikodo ne podre. 2. Zato je dobro, da «toji-:« hrbtom proti kakemu zidu, plankam« plotn, drevju aU «nald obrambi. 3. Mora biti proti dežju in sne^ pokrit z d(4>rot strmo streho, ki naj spredaj malo, pa ne preveč čez mdli, da ne pride dež na panje; vendar ne preveč, da ne del« preveč sence. 4. Da mrčes, kakor krastače i. dr^ ne vznemirjajo in jim ne delajo škode, naj bo spodnja pdic^ 1 do ly^ čevlja od tal vzviiena. 5, Sprednja stran nioä^ biti proti jugovzhodu, to je sredi med solnčni vzhod poldan obrnjena, da imajo čebele do dveh ali .treh dne solnce; ne naravnost proti vzhodu, dcer bi čebele prezgodaj izvabilo, ie preden bi se rosa pc a tudi ne preveč proti pol^evu, ker bi prepozno ižletftt na paSo. 6. Razna opazovanja in pravila zahtevajo praven in ne tesen čebelnjalč 7, Mor namenty v čebebjaku prezimiti, naj mu napravi mrazu. 8. Če se je bati tatov, je treba panje dobro isidhir lati, da se ne morejo spredaj ven potegniti. 9. Pred Čeb<^ njakom naj ne bo visokega drevja, ki bi delalo senco, tti^ ne trave, kjer se čebele, zlasti matica^ po^bijo in. se ne morejo same iz nje vzdigniti, niti se lahko i» najdejo« Bolje je posuti prostor s peskom ali pa s pepelom. Ob času rojenja so pa nizka drevesa prav pripravna za ogre« banje rojev. Kje niq sadimo idb^ Ceioyevo drevo je med vsemi sadnimi drevesi najkrepkejie; nahs)^ se iha največji viiini nad morjem; d& se torej sadik tudi {K> hnbih. Q{io n%,^ trebuje tako globoke^Jmočne zemlje, Jcakm Jbuikai veikl^ pa ne ljubi premočv^e zemlje«. Apnena Itremeoica, nata zemlja je za čei^o najboljSa^^ Viinje p^jpo^bi^i^ bolj močne zemlje; najbolje se jim prilega itoimiift '------' niča (kremeničasta apemlja). : ^ . ^^ AU na} Mdimo cepi}«» att dtrf* čnšmfe? znano, se razvija divja črein^ i mnogo lK#>;lcj^ko poilahtniena ali pitana. Kdor hoče imeti torej krepko drevo, je bolj«, če zasadi na stalno mesto čreSnjev divfak, katerega precepi iele potem, ko se je močno razvil, Razpdbaiu hibad pri stsr^Hb čre$n|ah se ne sme z drevesno strguljo šiloma ostrgati, kakor pri hruškah in jablanah. Kajti, če se črešnji rani lubad, dobi smoliko. Ako se pa hoče staro skorjo ostrgati, naj se pazi, da se pri Um delu ne raoi mlade lubadi. drevo rodi najobilnejše v dobri, močni, nekoliko mokri zonlji. Kremeno-apnena ilovnata zemlja mu najbolje ugaja. Lega naj bo solnčna; tako postane sad alajši in ne gnije na drevju tako iabJco, kakor v mokrih in senčnatih krap. Pazi na| se tudi tul^jf 4a čeipljevib dne-vpg ne osmnlijo severni* in vz^ocbi vefrovi^ ki zelo škodujejo čeSpljevetau cvetja. "" ^ Kako se dado oliraniti sveie čdlp^ do VeUke noči? Ko so čeiplje popolnoma dozorele, vendar pa prej, preden so krog peclja zvenele, naj se jih skrbno s peclji vred pobere, pi^lje na kratko oidstriže in vloži naravnost ali pa vsako'z^ povito v papir, v steklenice za konserve. Zavije pa se tti^ lahko vsako posamezno češpljo v papir in rloži v glažtm ali pološčen louec. Steklenico ali lonec aaj'ae trdno zapre s koščkom prešičevega mehurja. Steklenice ali Iirati in pola- čnru^pildjeVe grizliceu Predjen jseinčne «adfe pobm ^b» drevo še enkrat dobro stresli^ da odpade navrtano sadje mesto jutri že danes na Ha. ' a) Serip. Vzemi za par ievJfev 4 grame gutaperče ter jo raztopi v »rgratnUK ognju. Guta- perčo pridno mešaj, dokler se nc raztopL Primešaj 14 gramov ribje masti, da postane zmes tekoča ter jo odstavi od ognja, S to mastjo namazi mokre čevlje nad Oj^xjem ali pri gorki peči, da se mast dobro view X- uaoje. Posebno dobro moraš namazati šive in podplate. Ta mast napravi usnje zelo voljno. Čevlje temeljito očisti in jih namakaj 12 ur v gosti milovi raztopini. Raztopi v bencinu toliko parafina» da je gosto tekoč in nadrgni z njim pogret čevelj, Čevelj postane nepre-močljiv. b) Podplati postanejo trpežni^^če^ jih včasih dotti» posušiš in nato napojiš z vročim huhawm iliuieni^ djeai. c) Voščilo za črne čevlje. Zmešaj 1 jajce, 1 žlico «M, 1 žlico jesiha in 2 žlici piva, voščilo je gotovo in dobrem» ; Mešanica 75 gramov gorkega vaaMdin» »n 24 ^amov paraUna, če ji pridenčš nekaj kosta«^; ^cni}«. (EUatt-schwarz), je dobro vošttlo, ki je priporočlllvo itidi iradi tega, ker zgošča usnje. Voščilo za čevlje nadomeščajo lahkq t)uii zipdl« bex- f(ove jagode. Temna barva izpreiaxüh ja^ ^evl^m ep čm lesk. Jagode s<> brez duba in popolomna neiko4? Ijive, kar se ne more trditi o raznih voSčilib« ki imajo sebi povečini urajy Škodljivo ivepleno ki«iiao. S sokow bezgovih jagod namazane čevlje hitcO:odi^ # krta4^ Blesk kuplj^ej^ voščila 9» nut prUijd koliko petroleja, Tu^ jesih in lUiva.sfta dobro «r^dštviv ^ d) Mokre čevlj« težko »vetlo zUl^i^iUn Da^jpnm«^ voščila nekoliko mlddav 8v«tlik»nje zelo fNMSMtHC, ^ e) Mokre čevlje bitn^lcpofušiš. če .Ui < napolnii.^^Hč ovsom, otrobi ali pepelom in jih deneš na gorak prOft^tK s prepihom, v;- f) Posušeni trdi Cev^ po^^tanejoi noehki« i^e jih mažeš s petroldem.; , - -'M g) Kako obvanijei Serij» nuepokanja? Da čevlji vip- zgodaj nc r^pokajo, jih namaži vsakih 14 dni, ko odstraniš voščilo, z ricinovim ol)em. Mazati čevlje z vazeli-nom ni priporočljivo, ker vazelin napravi pač usnje mehko, pa je razjeda in raditega pokanje pospešuje. h) Usafate porleke na stolih očistiš, če jih najpreje odrgneš s staho krpo in nato z bencinom ali mlekom. i) GaloSe. Da galoš ne predrgneš prehitro na peti, prilepi na notranji strani, kamor pride čevljeva peta, tanko klobučevino. Če so galoše blatne, jih ne puščaj v takem stanu, blato takoj speri s distö vodo in gobo, ker sicer izgube sijaj. ■ ^ r:., v^iv-Rüt^äne igalofie^zaikrp^ ražfrgand mesto dobro oSisfil in posuSli; prireiKeš < primeren < košček kavčuka z mokrim nožem poievnQ, namočiš raztrgano mesto in pri> rezani del krpe s trpentinovim oljem, položiš krpo na luknjo in dalje čaSa zmerno prešaš^' > ■ Ctvljt Da čevlje dolgo ohrianiši jih ne nosi vsak, ampak le yv^i^rt^^'dän. Čevelj se preko noči ne posuši dovolj od pc^^^ itt^lage, ki jo nabere dan ter ga vedna ylai^wt k^^- St^ti čevlje nä peči ni dobro, ker čevelj ne iz^i le vlage, temveč tudi potrebno mu maščobo. a) Črnilo. Zmešaj 100 gramov v vodi topljivega ni-grozifiA v 8 Utrih vode: t - b) Zmešaj za 20 vinarjev eozina v pol litru vode; le ^ rdečilo pretemno, dolij vode, da dobiš zaže-Ijeno bariN^nlist'i. 1 litru vode ter priin^aj tolikOiV vodi topljivega inodrega inilšna, da(idbIHš zaŽel)Čena, plesniva in mol^ava zrna mso „in iTfiiriih pp dva in pol čevlja ^moPfo^ea. ^ psts^ «ujiiiE «e^iu^ »flwfe jpje treba, da je dobro posuto s pepelom,-da ne bi kaka golazen zanesla svojih jajčec na meso. Tako shranjeno meso ostane dobro iii tečno tudi leto dni. Da se meso ne zamaže s pepelom, ga je treba zaviti prej v papir. Preden se meso rabi, se mora s krtačo osna-žiti prahu. ^ K^^^ gnoj plitvo ali globoko v jsm967 Neki^^fdovalecie^n kos vrta prekopal z lopato in nato-^raztrosfl kar po vrhu dtoban hlevski gnoj, Tomaževo žlindro in kajnit ter vse skupaj'plitvo podkopal z grabljami; i MPozneje je opazil, da so se rastljne, ki so rastle na ^em kosu Tftjpl^i^i popolnoma razvile v kraj-iem iasu nego lam^ kjer je diijal, pod lopato. Da se prepriča o tem, ali učinkujejo plitvo zasuta gnofila. res hitreje, je pognojil v bodočem letu »pet en ko« vrtatfako in drugi kos drugače. Na prvi in «a dni# ko» jefvsadil nato kapus, vrzote in špinačo. Ko je zelenjava odiastla. jo je pobral z vsakega kosa posebej in jo je stehtal. PoJuucalo plitvo zakopanega gnoja kisik iz zraka bite«Je in »e gnoj plitvo podkopan. Iz prej navedenega se da tcwej^^epa^, da učinkuje plitvo zakopano gnojäo veliko Hitreje ne^ globoko zakopano, to pa gotovo raditega, ker prihaja^'äo plitvo zakopanega gnoja kisik iz zraka hitreje in » ^^j poprej razkroji. Kdaj naj se trosi gnoj po traTsOm? Tupatam po gorah se vidi, da trosijo gnoj po ^traräUoh itele|i Tako gnojenje sicer ne škoduje, toda če gm^' skim gnojem že v jeseni, bomo imeli od ^oja* vc ker pridejo redilne snovi rano spomladi do t renin in trava ee začae boli z^odaf razvif^tL-Čim pr^^^-nemo torej gnoj na travnik, tem^viež iiosz^ pa ni pravifco že jeseni poHvati po travnikiA, ker potem redilne snovi pregloboko v "zemljo in jih ne modre jo travne korenine doseči. Meseca febniarj» je za ^nc^ei^ 2 gnojnico po travnikih najbolj&i čas. Suno-V sadova^edcUi ie mora gnojiti z njo. že v jeseni in ncer j^ato, da zaleže todi sadnemu drevju, ki ima korenine bolj globoko. Knr^ gnoj je jako močan, zato ga zemljišče preveč na debelo. Napm^^äje gat^ poaiiSti in nato zdrobiti in ga posejati vi^ zemlje> Poleti lahko; rabimo kurji gnoj s tem, da g» zmeiamo z vodo za Kako reliko ni^ iKOt^iOjil^? JV^if^ ravna po številu živine, Icate^ .redimo^, in atelje, ki ju polagamo živini, po iteaii JEaliko čsiaa octaja živina v hleiru, in idednjič po tcan, kajca na nsoko domHmo gnoj kopičitit^ kolikokrat ▼ Iiito ga J^db^ Ve- lika Živina 44 povpriečno 37Vi?ikif stoji ta na gnojišču lOOi dni. ga je ^750 ki^^ & tehta^^ k oieter ^noia. .7% Hlev^ gnoj se ne sme mešati s Tomaževo žlindro in kalijem, ,meša se pa lahko vsak čas s super{osfftomr &,kajnitom« s s kalijevo soljo in z žveplenokisUm amonijakom. --- Kajnit se lahko m^. Judar se hoče, s superfosfatom, s hlevskim gnojem, s čtldam solitarjem, s kalijevo soljo in z žveplenokislim aiBOiatjjakoptj s Tomaževo žlindro ia s kalijem pa le tik pi^.tipor|d>o. — Čilski soUtar se lahko vsak čas meša s sitpeiiosfatom, s Tomaževo. žUndro, s hlevskim gnojem, s kajBitonM ftdu^jfvofsoljo žveplenokislim amonijakom. — K^jevai«(4^8e lahj(D mešati s hlevskim ^jem, s kajmtpni, irr Rodovitnost je največja med dn^m :stim letom. Od temj naprej se rodovitnost ve&o xa^x^ in poneha z devetim ali desetim letom popolnoma. VeČ kakor osem let stare golobe se ne izpiti r^ti. Golša pri psu je vnetje in povečanje obeh žlez na gornjem koncu vrata, ki ležita ob strandi sapnika^ Psice dobijo večkrat golše kakor psi. Mladi psi zbolijo češče kakor stari. Opazuo se je, da se ta bolezen tudi podeduje. V nekaterih krajih in deželah so ljudje in živaB bdj krolasti nego drugod. V tem oziru vpliva lonogo taka voda, t kateri se nahaja preveč mavca aU preiiMo joda. < V prihaja golša, težje pes diha in poiii^ ker tiljä'O^^ sapnik in požiralnik. Sčasoma začne JSval seveda tudi Im)-šati. Za zdravljenje golše napravi tole: Na nji ostri:(i; dlako in jo namaži vsak dan z mazilom, ki se napravi v lekarni iz 1 dela joda, 5 delov jodoVega kalija in iz delov vazelina. Golšo toplo ovij; Pri mladih psih ^ahne golša Včasih samjD pod toplimi ovitki brez mazila. r . Gosealce, ikodljivke «ii4ii!»ga drevja. Najbolj škodljiva med \semi gosem<;ami jfe zemljeinerka, ki je v začetku cm dolga, rjftva in brez dl^e. Kasneje postane svetlo zelenkasta in potem bolj temni, črnikaste proge se nahajajo na celem životu. Ko se hoče gosenica zapresti, se spusti po tenki niti: pa zemljo ter leže koncem meseca maja ali v začetku junija okoli drevesa v zemljo, da izleze jeseni kot metulj iz^nje. Metulj, ki ima prav kratka krila, se vgnezdi jeseni na deblu in zaleže na koncu mladik jajca, iz katerih izlezejo v prihodnjem letu gosenice, ki popolnoma pokončajo cel cvet. Širijo se od enega kraja do dnigega, dokler ne opustošijo celega dreyesa. Najložje sf^p^onča la go^ni^a, k,Q je i«, meSjičfsk v zemlji ali pa kol metulj. Meiičlu se pokončajo, ako se zemlja meseca ji^ija dQ oktobra okoli drevesa 2 dp 3 čevlje {'U do 1 metra) na Široko i|i globoko prekoplje. Vsied tega pridejo mešički, s« nahajajo le plitvo i)od zei^jo, tako globoko v zemljo, da ne xaor«jg> več kot metulji «i nje. Met^Jp Pa^ /S» pokon-. čajip, ako «e okpM dreX'^sa 4 Čevlje (IV» metra) od zewje visok, l^^v. pas,.^e poma^jt zjnesjo, ki obstoji iz^ funta črne sinole, pol funt» kg) terpentina in % hinta (•/» kü lanenega olja. To se napravi začetkom oktol) ra, Iwjti t|l5rat] babice lesti iz zemlje na drevo. Na tak ps^ se prilepijo vsi pietulji in ne morejo potem nikamor. Povlak pa naj se verrat ponovi; ko se posuši, naj se zop«;ifiamaže. da ostane yedno lepljiv. Da se,metulji il) gosenice polovijo, je posebno pripraven takoimenovani pas v jllH^fi, Pas, iz ^ ^ppa m |!fiye?e »a deblo 4revesa m še ii^m^ spodaj z JpiaMjoi ali pa 9 Icäkim kolo-nuzom enp či^ ^eblelo (3 Zadostuje, da je pas 3 palce (8 cm) 'Širok; > trakom ^i z drobno ^po se priveže okoli dreveiai. Da ne 1h> detdifa iia^i|t)ala iov^di,. se piriporoča ^slednje ravnanje; 1. Hai se ne seje s^me detelje, ampak z nip vred ttdi sladke t?^ye, kejr t^a j^ejS^yja piča govedi NhtcU u fciioia dooi,;^ l ' 3 neki bolj ugaja, in če se je tudi na£re v večfi meri, fi to ne škoduje, je ne napenja tako kakor po sami dete ji. 2. Naj se ne poklada govedi premlade d^elje. Najbo} tečna in najmanj nevarna je detelja, ko se razcvita. ,3. Naj se ne hodi po deteljo za ranega jutra« ko je §e rosna; če pa ne moreš drugače, pa pazi vsaj, da ne postiš nakopičene na vozu, ampak razgrni jo bolj na tenken^, da se osuši. Če vsled močnega soTnca detelja zvene počmi, je ne ptiičaj na kupu, ker se sicer ugreje in začne vreti, in taka piča govedo prav rada napne. 4. Ne pokladaj torej goy^ nikdar rosne ali ovenele detelje, ker taka začne vreti v vampu in povzroča napenjanje. 5. Po močnem aH dolgotrajnem dežju počakaj nekoliko s kbinit^ ker se detelja, če stoji pokonci, hitreje in popolneje öistdä,'kakor če leži po tleh. 6. Ako je nastopilo po košnji idabo vrem^, nikar ne spravljaj detelje, ampak pusti jo, da Jo poprej dobi'o prepiha očiščeni zrak, 7, Nikar ne pokla^j detelje sanje, ampak pomešaj jo s slamo ali pa napravi iz'nje in slame rezanico. Taka mešana piča je Volj tečna, Iter je žival pri slini in vsled tega bc^je prebavi S tem zFaniš ti^, da se detelja v želodcu ne sprime v kep^r lüu- prizaära oia-penjanje. 8, Po krmljenju z deteljo ne cUijaj govedu nmogo vedel 9. Posebno pa pazi spomladi^ kadar začenjai popadati zeleno pičo. Izkraja pokladaj le mešaiuco sime in sveže piče, v kateri naj bo več slame aH pa slamnate'reza-nice kakor zelene detelje, le polagonia Zvišaj množino zelene krme. Slabo prebarljai^ goredi Živali začno jda^o žr^ ali celo nič ne žrov tum pijp manj kakor joyayadnö;^^^ nogami proti trebuhu aU se ozirajb proti leVi lakotami, kjer je nakopičene preveč klaje. Če položii^o yio na li^o lakotnico, se prepričamo, da se pi^ želodec (vamp) 'le malo ali nič ne giblje. Sicer se pa živim (vi^^ iikrs^) p^j^ti dobro. Smrček^ je hladen in vlažen, nie» ab topli^ k|aye. dajo navadno me^b nileka, blato je nara^b;\žtla in'dit^ nista neredna. Vzroki so: hitra izprememba klaje, neredno krmljenie, pokvanena in težko prebavna krma, premrzla ali prevroč« hraa^ morebiti je žival pp stradanju pre-slastno žrla t«r. j® ielodeč prenapolnjen. Vwok je morebiti isorijem voda ali prehUjenje in utrujenost. — Najboljše z^avilo je. da ^Ipdec počiva. Odtegnimo živinčetu 24 ur v^o suho krmo- ter mu dajmo «iimo malo repe ali sveže ürave ^ pa čisto nič, da se Jdo4ec odpočije in popravi ter pride zopet k moči. Ni treba misliti, da bo živmče preveč sbujSalo, če en dan nič ne žre, marveč žival mora biti nekaj časa brtz jedi« da pride želodec do moči. V pitno vodo damo žiifinčetu oa dan po 2 žlici mešanice iz 300 gramov Glauberjeve soB ia 100 jinumov: kuhinjske soli ali pa po eno žlic» surove solni kisline, v litru pelinovetfa čaja ali 300—400 gramov Glauberjeve (ali oa grenke) soli, napravljene v testo z vodo in moko. Bolehno živinče naj tudi malo hodi» Če gre od goveda trdo btoto, deni odrastlemu, ko ga napajaS, v vodo % kg Glauberjeve ali grenke soli. Nikar pa ne biejim žiV^io»«^l( poteitt povržejo-; NaMo if(9Tfdb/NapetjV se po^^ lahko pri vsaki živali, Osebna pa pri govedu, ovcah in konjih. Stival se natnte yded tega,, ker se razvijajo v želodcu in v črevih plini, katerim pa ie pot tai»:ta, da bi mo0 uhajati iz trupla po na^aiinih odprtinah. Vsled Razvijajočih se plinov se napihne posebno leva lakotnica v malo urah - in živali se pogojna podava. Trebuh iie močno napne in živali se polas^ kiida niM, vrat in glavo sl^ijeno, oči so izbu-ijene^^val failro-i^ Vzrok tega je preotnlno krmijenjCii posebno pa sveža klaja, kakor detelja, piremlsida in kisla trava, trava ali detelja, na katero je padla slana itd. Da se obvarujeS škode, poUiči nemudoma iivjnozdiavnika in ne dajaj živini medtem ne tobaka in ne petroleja, ne smodnika in ne slanine itd., ker vse to ško-dujci pa se pomaiga.^]>okler ne pride zdMyntk, daj odrastli živali vsak četrt ure eno žlico salmiiakovca na četrt litra mrzle vode, to dobro premeSaj in ji zlifsr grlo. Mesto salmi-jakovca lahko vzameš tudi apneno vodo ali vodo, ki se dobi, če se polije apno z vodo. Zadnji del života poškropi s terpenlinom, razredčenim z vodo, nato obribaj žival prav dobro s slamo, gneti jo po trebuhu s pestjo, pokrivaj jo s plahto in jo vodi okrog. Spleti vrv iz slame in fo dem živali v gobec tako, kakor se dene uzda konju. Nato postavi žival na kako mesto tako, da bo stala s prednjim koncem viie nego z zadnjim, in jo stiskaj po trebuhu. Zdravnik, ki potem pride, napeto žival klistira, in če je položaj še nevar» nejši, jo zabode s trakarjem v vamp na ievi lakotnicL prinese živinozdravnik vse posebno' s cdto), najioči oo^ mu, ki ga je šel poklical, naj po\e, da fe živad napeta, ktärf: če je žival tudi hudo napeta, jo on še lahko reši smrti « klistiranjem ali pa s trakarjenS' Sam^pa v Vanip z aa^, žem ne zabadaj, če nimaš dovolj izkt^je. Kajbo^ "ie, C« pokličeš živinozdravnika, %e]f « »' pv kronami tahko pMri-hraniš več stotakov. Zakaf postane govedo ▼am^tof Ko se zai^e p^ kladati kravam trava,-seno v kratkem J^ipiide,'in trtba |e seči včasih po starem sen^ da se ga p^eša tned trav^. Tudi še neodstavljena teleta se na mleku: prilkrajša in k jim poklada potem trava. Vsak ži^norejec skoia dobili poleti od krav kolikor mogoče vel^o ralelc«, «ato ga |)a utrga teletom, če je le mogoče. 0a bi teleta vsled tega preveč ne shujšala, jim pokiadla'mnogo trave. Ugaja mu, ko vidi, kako hlastno požira tele travo, toda ne ij^iomiu se, da bi dal teletom -viiaf'neka j oblode,;iiapm^ ovsene ali pa lanene moke, ali sploh nekoliko druge,' bolf . tečne klaje. Vampasta postanejo taka telc^ ki priaek> oa svet po novem letu in k» jih'd^imio poiEneje y hleVu, vaittr pasto pa ne postane tele. ako je j^em, ko smo ga odšta:-vili, že precej časa žrlo seno in' hodilo potem na ipaic^ posebno pa ob koncu nme. Ako se prvim odtrga mnogo mleka in sc poklada potem izključno le trava, posebno pa še trda in morda celo mokra trava, pa nič tečne klaje in se jih drži le v hlevu, postanejo na vsak način vampasta ali trebušasta. Vampastemu teletu se navadno hrbtenica zlekne in rebra mu upadejo, kajti ogromna množina neprebavljene in težke klaje vleče hrbtenico k tlom. Takemu teletu stoji dlaka pokonci ali se ježi, život se pre-tegne, žival je omuljena in mršava. Čeprav se poklada teletu trave v obilici, vendar taka krma ne zaleže, ker ni dovolj tečna. Žival le životari ih iz takega teleta ne postane nikdar lepa živina. Teleta, ki so na paši, žro sicer tudi le traw, a bila so pravilno odstavljena, preden so šla na paio. Teleta, ki so na paii, žro: le kratko, lahko pre bavljivo travo in še to polagoma iix v mü» množini. Kdor ne more spuščati poleti telet na pašo, naj jih dobro na paja z mlekom in ko jih hoče odstaviti, naj napravi ob iodo iz ovsene ali pa lanene moke in naj jo prilije mleku Priuči na| te;leta polagoma' tu4i na' zdroUfen, süH oves Sena jim daj (drugače) mnogo, kajti ni ise ti treba bati da bi se tek preoojedlo. Seno bodi dobro in tečno, a po klada naj se v malih množinah, pia večkrat. Vsak posest nik naj poskrbi že med letom, da bo imel v shrambi do volf stiurega sena za celo poletje. Če je zunaj toplo in če preveč ne dežuje ter niso muhe in brenclji preveč nad iežni, naj se goni teleta na pašo. Ako je pašnik dobro ograjen in ao noči gorke, naj ostanejo teleta tudi ponoči aa prostem. Na jpašndku trava in zrak teletu ne škodujeta, patpa v hlenii;: . Ooved» ii[Mi napravijo govedi pod brado in «cer na čeljusti ali pa na vratu bule. Te bule povzroči neke vrste glivica. Btde so spočetka velike kakor oreh ali celo kakor pest in trdef, polagoma postanejo irečje in veünoma podijo. Ko' počijo, se ijsceja iz njih rumenkast« {ost j^oj, v. katerem se nahajajo, pesku po-jobna zmca Ta bolezen je nalezljiva. Odkod pride gli- vica, ki povzroča bule, še ni natančno znano. Nekateri sklepajo, da se nahaja ta glivica na krmi in da dospe potem po resinah. ko se zanodejo v kožo, pod kožo. Bule se napravijo največkrat blizo žlez, in sicer na vratu, na glavi, posebno pa blizo sapnika, a najdemo jih tudi na bradi in čeljustnicah, posebno pa na spodnji čeljusti. Včasih zrastejo bule tudi na vimenu, na lakotnici, pa tudi nad sklepi; na vratu jih je včasih več skupaj. Najbolj nevarne so bule, ako so blizu sapnika in požiravnika, ker ovirajo dihanje in požiranje in vsled teh je živinorejec včasih pri-moran, tako živino zaklati. Ako se napravijo bule na vimenu, izgublja žival mleko in ga izgubi polagoma po]^-noma. Živina, ki dobi bule, se navadno dobro počuti tudi žre, je precej dobro rejena in daje tudi mleko. Ker je ta bolezen nalezljiva, zato naj se živina« ki ima bule, lofi od zdrave, da se ne naleze bolezni zdrava živina. Ta bolezen se zanese lahko tudi na človeka^ Zato pozori Kdaj in kako nai se gozd predela ▼ poQe? Dobrih in lepih gozdov ne bo nihče izsekal, da bi jih predelal v njive ali travnike, zakaj lepo zarastel gozd daje kmetu prelepe obresti, ako ga zna rabiti in prav tiživati. So pa na ravnem ležeče pušče, ki so kot gozdne parcele zapisane v katastru in na katerih se komaj še pozna sled nekdanjega gozda. Semintja raste po takih prostorih loUco drevo, sicer je pa samo grmovje ali pa ie tega nL'Takih prostorov se ne sme puščati v takem «tanjo. Ce je zemlja dobra j» njivo in če nam primanjkuje polja, potem je treba gledati, da se taki prostori aH puSče predelajo rodovitno polje. To ie posebno tedaj, če ležijo te p^ide na ravnem in sredi rodovitnega polja. V takih slttčiiph je opravičeno predelati take gozdne parcele v njive. Večkrat bo morda kazalo porabiti le en del, t. {.'bližnji kos gokdne parcele za njivo, ostali del pa pustiti Se dalje za gozd. — Kako se gozd predela v njivo? Najprej Je ^eba posekati drevje in grmovje. Nato se mora zemlja do auine globoko ti, se izkopljejo pri tej priliki štori in korenine, [oremne in okleščene drobne veje (dračje) je treba na mestu sežgati, dobljeni pepel pa raztrositi. Spomladi se ,pora prekopano zemljišče poravnati in prevlačiti s tež-,lumi branami, za tem pa obsejati z ovsom ali pa tudi z ajdo, turščico , ali s krompirjem. I^rvo leto naj se seje oves, drugo leto pa naj se pognojijo taki prostori s hlevskim i gnojem in naj se seje kaka okopavina. Kjer je gozdna zem-Hfi bogata na črni prsti,, ondi dobimo prav rodovitne njive. Težka gozdna z«imja postane hitreje rodovitna, če ji pomagamo z apnpm. — Po nekaterih goratih krajih nana-jjamo takozvaii^ Jji ;f .e r ^tejre ta način, da »I^ekajo drevje in grh}ovje. pri u^ še nekaj 4ebla, ^iko da se koreoine popolnoma ohranijo, kajti čez nekaj let se ima prostor zopet zarasti z drevjem. t>ebelejši ji^ porabijo za drva, a veje in drobiž posuše in sežgo, pepel jpa raztrosijo in podkopljejo. Na tako prekopano zemljišče sejejo prvo leto ajdo, potem oves ali rž, včasih celo krompir; nato pa pustijo, da se prostor zopet zaraste. ;Sadit«T graW Zimsld ;grah sejemo tako zgodaj, da nam do zime dobro ozeleni, pomladinji grah pa spomladi, kakQr hitro se da zemlja obdelovati. Sadi se tudi večkrat med letom zaradi zelenega stročja. Za grah je treba zemljo dobro pripraviti, kaltpr M c»kopa.vine. Zimskemu grahu k^f gojiti, pa tudi pomladanjemu je treba dpbre, od prej i^ojene Ce le mogoče, naj se sadj zimski in sploh zgo^ji g^ah v prisojne lege, da nam hitreje IM^i^ v^liJkp ii^prpv« jus in lilija. Zv^; t^a' iau uga^jo izmed i^etmih gnojil superlfosfat kMtne mc^e, Tomaževa žlindra, ;^yeiplenokisli kalij in üidi pepel Grah sejemo na ši^roko ali pa' v vrste, ki so dober čevelj narazen. Na širpjip ga sejemo med okopa-vine, pri ms ^^jrajši. me4 kroin^ sejemo v vrste, j|e ^jbplje, da ga aejemo z mptiko v jamice, katere sproti zasekavamo pb napeti vrvici, ali pa da napravimo ob na- peti vrvici najprej plitve brazdice, v katere natrosimo semena, Za en hektar je treba 150 do 300 litrov seiftena. Kako se oskrbo|e grah? Grah potrebuje rahle in plevela čiste zemlje. Zaradi tega ga moramo okopavati, Navadno zadostuje dvakratna kop. Kjer ga sejejo v veliki meri in na celih njivah, ga najprej prevlačijo z brano in potem okopljejo. Če je grah slaboten, mu lahko pomagamo z gnojnico. Ponekod ga tudi gipsajo; izkušnja pa uči, da raste pogipsan grah močno v perje in da nastavi manj stročja. Ko je natiški grah malo ped visok, je treba potak-niti vmes veje (natič), da se po njih oprijema in drži pokonci. Pritličnemu grahu pa tega ni treba. Spravljanje graha in njegoT pridelek. Pri grahu trgamo najprej zeleno stročje in'potem zrelo stročje, Kier zori stročje neenakomerno, je treba spraviti grah, kakor hitro dozori spodaj ležeče stročje. Na tp je treba ^edati posebno tam, kjer ga sejejo po cele n^ve^ Orah se porije ali požanje in suši potem v kozolcih. Na 1 Biit 'pridelamo pri čisti setvi 18 hI zrnja in okoli 20 mietrskih stotov slame (grahovice). Ko začne zgodnje grozdje zoreti, luiprav^o ose na njem lahko veliko škode, in sicer posebno Mla vrstj^ os, ki napravlja gnezdo v zemlji. Marsikateri dene ob vlioidu v osišče nekoliko slame in jo nato prižge, drugi jim zvečer zamaši luknjo itd, V prvem slučaju zatre Ic one ose, ki prihajajo domov in ki se zaletč v plameni vse druge pa se tišče in ostanejo zdrave in žive; v drugem slučaju pa si napravijo ose v kratkem nov izhod. Najla^ m najhitreje se jih zatre s petrolejem- Ko so se fkm^ čer ose domov, naj še zlije v žrelo osiSča nie^liko iKtrt^ leja in izhod naj se takoj nato trdno zamaši s kakim kiun-nom ali pa pokrije z zemljo, ki naj se jo tnoČno pohodi, Petrolejev smrad pomori že čez noč vse ose. V Kadar poiiljamo grozdje po popnimo: 1. Grozdje moramo obrati vseh gnilih in pokWrjemh'jagodL To d^lo se najlažje opravi 9 škarjami. Če je gi'ozdje bolno ali zamazano, ga denimo na strmi. 2. Za pošiljanje po pošti in po železsiici so sposobne samo take grozdne vrste, ki imajo debelo lupino« Malvazija in žlahtnina sta najboljši. 3. Grozdje se mora trgati ob suhem vremenu. 4. Grozdje je treba poslati ali v košu ali v zaboju. Koš je boljši. 5. Vsak grozd je treba zaviti v tanek papir. Za belo grozdje sc rabi navadno bel papir, za črno rdeč. Lahko rabiš tudi trtno Ustje, to pa ne sme biti poškropljeno. Najlepše je riparijino listje. 6, Ob strani koša moraš dati močan papir. Ravnotako je treba pogrniti grozdje na vrhu. Časniškega. papirja pa naj se ne rabi. 7. Grozdje je treba v košu kar najbolj stlačiti. Nič se ni treba bati za par jagod, če se zmečkajo. Grozdje mora biti vsaj 10 cm vrh roba, preden se pokrije s pokrovom. 8. Koš je treba povezati vsaj na štirih krajih z vrvico (špago). Vrh koša je treba privezati na debel karton naslov. Grozdu« trofjne so prav, dobra krma za živino, ker imajo toliko rediti^ snovi ksikor slajna ozimnega ^ita. Če ne moreš porabiti vseh svežih tropin, jih skrbno shrani. Najbolje je, že sveže tropine prav dobro stlačiš v manjšo kad ali odprt sod, pokriješ povrhu s trtnim listjem in na-mažei z ilovico kakih pet prstov na debelo. Ko ilovica razpoka, pomoči jo z vodo in vse razpoke takoj zamaži, sicer tropine splesnijo ali pa se skisajo. Teh tropin daj govedu do eve tretjine in svinjam do polovice vsakdanje krme. Kako nare^ dober arabski gumi? Raztopini 200 gra-i9oy arabskega g«^ vode priracäaj raztop- ijino 2 grawov žveplenokisle kristalizirane ilovice in 20 gri^ov vode. Kako rayn«!^ s hi^ta^^Sao inaso7 Da odstraniš po mase črnilo^, ib, izpfci z gohico, namočeno v razredčenem ^iritu. Pri Jbekto^afiranju ne smeš pustiti, lia dejbie ^ilo pi'edölgo na maso, ker se preglo^ko Vie. (^e postane masa neenakomerno razdeljena ter ima udr- tine, jo polij s Špiritom, ki naj na masi zgori. Ko se ipasa ohladi. Je povritna ravna in zopet porabna. Kako naredil hekto^rafiSno maso? 10 dekagramov v vodi omehčane želatine zmeSaj z 1 kg glicerina in zmes postavi v posodi v vročo vodo, da se raztopi. Tekočino izlif v pripravljeno posodo ter odstrani mehurčke. Ko se zmes ohladi, je hektograf gotov. Mokri Uevi so živini seveda škodljivi, istotako soparni; v zimskem času se ti dve neugodni lastnosti pojavljata najbolj pogosto. Tsiki hlevi pa se dado s prav pri-prostim sredstvom spremeniti v zdrave. Treba je le sbrpp in streho prebiti ter skozi štirikotni Itiknji napeljati iz desk zbito cev, ki je' podobna dimmkti & se pod si^op^ razširi v žrelo, da lažje lovi sopare. Cev mora biti Ijena iz dvojnih desk, prostor vmes pa izpolnjen aH r žaganjem ali z žlindro. Ako se ne dela^ ^o, se sopari v cevi spremenijo v vodo, ki potem neprestano teče doU v Uev, Žrelu seveda ni treba dvojnih desk. Svetloba t hlevu je za uspeh živinoreje ined'ficyinii pogoji. Po naših hlevih, posebno v gorah, pa dobimp skoraj povsod tako temo, da je treba včasih Se podnevi'iuči. Posebno pozimi je vse zataknjeno- Ravno tedaj pa je »Vet-loba najbolj potrebna. Izkušnje so pokazale, da so krave v svetlem hlevu mnogo boljše molzle nego v temfiem. Svetloba uniči v hlevu tudi razno škodljive guve hit le »to je ne smemo odvračati. Da bo v Uevu dovolj svetle^, je treba napraviti seveda primerna okna, katerili ne smemo mašiti s slamo ali celo z gnojem, marv^'^t^ mora na oki^o prozorno steklo. Pravimo pr^Mrao, mnogih naših hlevih se dobijo pač okna, toda Sipe sb Itako zamazane od prahu in hlevske sopare, da se äozi.'cwo nič ne vidi. Take šipe se ne dado niti at navadno vodo oprati. Za tako pranje se priporoča voda, kateri se je do-, dalo na vsakih deset litrov po en liter sohie kislioei^ ki se kupi v lekarni. Da pe bo okvir okoli okn» v«led t^c^re goU, ga je treba namsLzati vsako drugo ali tretje leto s kar-bolinejem. Če napravljamo nova okna v hlevu, jih moramo napraviti živalim nad glavo, na strani ali pa zadaj, kajti svetloba ne sme udarjati živini naravnost v oči. Okna se delajo navadno okrog 60 do 70 cm visoka in 90 do 100 cm široka. KakSen mora biti hier za plemenske svinje. Priporoča se, naj se napravi za plemenske svinje hlev s podvojenimi stenami iz ^ogov in naj se stlači trdno med te stene slama, a hlev naj se pokrije s slamo. Ne le da tak hlev malo stane, {»{poročati ga je tudi zato, ker prašičem ugaja, kajti če je slamnata streha dövolj debela in če se med dvojnate stene natlači slama precej na debelo, bo hlev pozimi gorak, poleti pa hladen^ Prašič hoče ležati na suhem in če se le količkaj utrdi, mu mraz prav nič ne škodi. Za starke, Id inajo mladiče, pa naj se napravi tak hlev, ki je znotraj razdeljen na posamezne pregraje in tako urejen, da gredo prašiči iz hleva v ograjo, kadar se jim zljubi. Kakor hitro se mladiči nekoliko okrepijo, naj gredo s starko na pašo. Če je le mogoče, naj se gleda na to, da svinje ne vržejo pozimi, ker se taki prašički nič kaj posebno ne razvijajo in sicer vsled tega ne, ker ne morejo na prosto. Nobeni drugi domači živali namreč ne koristi gibjmje na prostem tako, kakor mladim prašičem. O pokončeranjo hroSčeV. Meseca aprila in maja iz-lezejo hrošči iz zemlje; ko je toplo, letajo zvečer 8—14 dni okoÜ. Redijo se z listjem različnih dreves. Kasneje se za-rifejo v^zradjo fi palcev (18-^-20 cmj globoko, kjer izleže bsiHca podolgastik jajčec. Pri tej priliki tä^ hr^ pogine, Čisz tri ali štiri tedne kasneje izležejo iz jajčec črvi, imenovani ogrci; Ta črv se živi sploh le z rastlinskimi in posetop neä^mi dreVesnimi koreninami. Tri leta ostane črv adipremienjen v zemlji, kjer vedno izp^jeda drevesne koirenine. Na spomlad četrtega leta pride iz nje v podobi hrošča. Drevo, kateremu iz- podiedajo ogrci korenine« dobi rumenkasto, ovenelo listje; ravnotako tudi mladike. Najbolje je, da se hrošči pokončajo; kajti z vsakim hroščem poktmčamo 30—40 ogrcev, — Drevje naj se strese zjutraj, ko sedijo hrošči Se mimo na njem, hrošči pa naj se spravijo skupaj in polijejo z vrelo vodo. Hrošči so za kokoši in tudi za prašiče dobra hrana; prav tako dajejo tudi ixvrsten gnoj. Ker letajo posebno zvečer okoli in zelo ljubijo svetlobo, poskusi večerne metulje loviti na tale način: Pod drevo se postavi stara posoda, napolnjena z vodo. Znotraj in sicer zgoraj se namaže posoda nekoliko s katranom ali s kolomazom. Na vodo v posodo pa se postavi luč. Hrošči in metulji, ki zelo ljubijo svetlobo, kakor smo že povedali, let«4o okoU JteÖ, padejo v vodo in poginejo v nji; iz posode ne morejo, ker je zgoraj namazana. Da se iztrebijo ogrel, zato skrbijo najbolje krti. Dobro je tudi, ako se nasadijo okoli drevesc rdeče jagode ali salataj ogrci p^ebno ljt»Üi|o korenin«» teh rastlin. Ako se opazi, da so rastline postale vele, je to znamenje, da se nahajajo pod rastlinami ogrci, ki šestem lahko pokončajo. ; Kje naj sadimo hritSko? Ako so hruške ceplj^ö na kutinah, potrebujejo globoko, dobro, toplo, v globočit^ nekoliko mokro zemljo. Ako je zemlja presuha, premrtv||k Ali S a še celo premočvima, začne sad pokati pa ouo zü jabolčna drevesa že pretoplo, se lahko sadijo hruške, I^i potrebujejo več toplote nego jablane. Kje sadimo fabUne? Jablana raste sjtorp v v»aki zemlji; vendar ji kremenica nič kaj dobro ne de, jcajti kmalu zastajne, pp«elH)o pa še, ako ne nafdejo korenine v bolj globokih tleh primerne zemlje. Najboljša je lahka, ilovnata, hkdna, nekoliko mokra in plodna zemlja. Pritii-kovcem se prilega najboljša zemlja. Prav vroča lega jablani ne ugaja, pač pa vzhodna in zahodna in še celo nekoliko severna lega, ker uživa v taki legi dalj časa potrebno zračno vlažnost. Posebno ji tekne lega blizu vodenih prostorov, samo da preveč ne brijejo okoli severni vetrovi. Vsa sadna drevesa ne rodijo rada v obližju gozdov. Proti ilrintavosti jabolk in hrušk- Grintavost povzroča neka gliva, ki se imenuje znanstveno fusicladium dendri-ticum. To lolezen lahko opazujemo na listju in na sadju. Na poslednjem se ppkažejo okroglasü, rjavi izrastki. Posebno i». jabolkih se dobijo pogostoma taki izrastki. Dostikrat se zaraste tudi več peg v eno samo. Tako sadje je navadno gnlo in zato se ne prodaja dobro. Najbolj napada ta gliva sadje v vlažnih krajih. Včasih uniči ta bolezen ves pridelek. Proti temu sadnemu škodljivcu se priporoča škropljenje, drevja in mazanje z raztopljino modre galice in apna, kalgršno se rabi proti peronospcm na trtah. Škropiti jse mora dvakrat; vprviči ko ./tačn« drevje poganjati, tore) pred qiretom, vdrugič pa po cvetu. Za škropljenje se rabi lahko navadna škropilnica. Tudi žveplanje sadnega drevja pomaga neki proti grintavosti. Žveplati je treba seveda spoi&ladi ob lepem vremenu. Nai^aiite si t vinogradu jamp za yodol V mnoge vinograde moramo voziti vodo za škropljenje cele ure daleč. In vendar bi se dalo z majhnim trudom nabrati v vinograda samep potrebno vodo. uVjaekaterih vrstah zemlje, kako?' sotdan, t ko se kisa. zoprn duh in okus. Kako se naj^avi prav M>|o Tak« kUIo zelje se dobi samo iz velikih, trdih in ki ni^jo predebelih listnih rel^r ali üL K^ ^ je kipus; {»dbrj^^^ se spravi v kak suh prostor, in ucer tako,, da iz^api- l^i|co iz njega preobila voda. V tem; prostoru naj se .pusiti nekaj dni. Preden se glave zribajo, se jim morajo izrezati^ltori Najlažje pa se štori izrežejo, ako se^ve ra^olovi^jo in se nato izreze štor iz vsake glave kpnično alj v obliki stožca. Nato se kapus na zeljnem ribežnu aH obliču faz-reže. Ko se deva jo glave v oblič, naj se poio|t|<) vanj tako, da bo ležala glava s prerezano stranjo na ju^Sib. Zriban kapus naj se spravi potem v dobTO Vpsnažene sodčke. Vsaka plast zribanega kapusa naj se «firoti posoU in z menim kolom dobro stlači. Z vlaganjem na jH^j «msani način nadaljuje, dokler ni sodček pQln, ozir^skrbi naj vsaj za to, da bo dobivala živina v hlev dovolj zelene kla)e. NajboljSa zelena klaja je meianica trave in detelje, a tudi mešanica laike detelje z ržjo ima veliko vrednost. Ker vpliva zekoa klaja lahko neugodno na žival, posebno pa ker povzroči večkrat drisko in žival včasih celo napne, zato ji je treba, da se to prepreči, primešati vsakrat pred pokladanjem bodisi nekoliko sena ali pa slame. Tudi živini, ki se goni aa pašo, naj se da, preden gre na pašo, nekoliko sena. Klej za etikete na steklo, porcelan in kovine. Raztopi 48 delov arabskega gumija v vodi in enako 12 delov tra-ganta, oboje zmešaj in precedi ter prideni 48 delov glicerina in 1 del timijanovega olja. Ko je vse dobro zmešang, prilij še toliko vode, da znaša v$a zmes 400 delpv. Ko se klet razgreva, se oe sme vehe na vinski posodi prehudo zabiti, drugače se lahko pripeti, da p4i, je neobhodno potrebno. Ne sme pa niki^or tekati« amp«k hoditi sme le korakoma. Zelo je treba tudi f^a^iti, da ne pade, zato naj se je ne vodi po gladkih ali opolzHh piO^ ali celo po poledici. Naj se je ne pušča tekati po dvoii^ ali drugod, ker če ni vsak dan na prostem, teka lahko tudi pade, se lahko ^eveč spoti, nato pr^H^Jlter potem povrže. Zato naj se jo vodi okrog na ppvod'0^ Posebno če ji zatečejo noge ali mle^e žil^, ki zatei^ejo: pogo-stoma celo do prednjih nog, n^ij se pelje kobilq večkrat na sprehod. ' Kakina krma fe za do$e&> kobilo n«|M{iUi? Oves je v naših razmerah za konje najbolj primerna krma, ker so naši konji nanj najbolj navajeni ter velja to tudi za doječe kobile, ki inujo po ovsu dovolj mleka dobre sestave, kjer je veliko rudninskih redilnih snovi, ki so žrehetu potrebne za dober razvoj. Izmed vseh žitnih vrst je rž prav najslabše krmilo; ona napenja, povzroči lahko kobili in sesajočemu žrebetu bolezen. Precej ko kobila stori, ji j^ko dobro di močnata pijača, ki se naredi po angleškem receptu tako-le: dvesto gramov ovsene moke, ki se poprej pomeša s toliko mrzle vode, da se dobi gost močnik, se kuha pet minut v litra vode in se pusti, da se shladi. — Tri ure po za-užitju te pijače naj dobi kobilä dober oves. Kobila naj se napaja s prestano vodo, ki se ji primeša nekoliko moke. Navadno so kobile po porodu zelo žejne in temu naravnemu nagonu je treba ustreči. Če je voda čista in ne premrzla, naj kobila pije, kolikor hoče. Kobilo je treba imeti na gorkem, varovati jo prepiha ter se jo mora vsaj prve štiri tedne rajši pičlo kakor preveč krmiti. Močno krmljenje je le tedaj umestno, če ima kobila malo mleka. Ječmenova moka, pomešana med pijačo, kuhano laneno seme, korenje in otrobi pospešujejo mlečnost. Setev njiTske kolerabe. Kjer pridelujejo veliko kolerabe za krmo, bodisi samo zase ali pa vme$ med korenjem in i^so, tam jo sejejo v ,pričeticu malega travna, v mrzlih krajih pa tudi pozneje. Kjer se je malo pridduje, tam se vzgajajo potrebne sadike na posebnih lešicah, kakor pri zelju in. se presajajo pozneje na njivo. 21a kolerabo je treba zemljo ravnqU^o pripraviti in pognojiti kakor pri pesi-Kolerabo siej^o na široko, s'strojem pa v vrste. Za 1 ha potrel^l^mo y tem slučaju 1%: do 2 kg. Vrste delamo tako narazen kakor pri pesL Ako presajamo kolerabo, dobimo «d % kg semena dovolj sadik za cel hektar. Kdco sc oskrbuje a^-raka koleraba. Njivsko kolerabo je treba tako oskrbovati kakor peso. Kakor hitro ozeleni, jo je treba prvič okopati in potem še dvakrat. Drugič jo okopljemo, ko je pripravna za presajanje. Njivsko kolerabo napadajo posebno bolhe, ki jo Jahko v mladosti popolnoma zatro. Pozne e ji škoduje jo. gosenice kapusovega belina in raznih mor, katere je treba pridno obirati in mastitL Spravljanje njivske kolerabe in njen pridelek. Njiv<-sko kolerabo spravljamo pozno jeseni, meseca vinotoka itt listopada. Na 1 ha se pridela po 250 do 350 metrskih cto-tov korenin in 40 do ^ stotov perja. Pridelovanje semena njivske kolerabe. Za semenske rastline je treba odbrati pravilno razvite in srednje debele korenine, ki niso preveč razrastle in rogovilaste. Te rastline je treba shraniti tako kakor semensko peso ali repo. Tudi seme se sadi, oskrbuje in pridobiva na tak način kakor pri repi. Kako narediš kolinsko vodo? Kolinsko vodö poceni narediš, če zmešaš 2 dela rožmarinovega olja, 5 delov la-vendljevega ali špajkovega, 12 delov limonovega olja z 2000 deli koncentriranega vinskega cveta in 2000 deli vode. Zmes dobro zmešaj ter precedi. Godna je za uporabo. La* vendljevo olje je boljše od špajkovega. i Kako preženei komarje? Ko zapreš okna« postavi v sobo prižgano svetilko, katere cilinder je na zunai^i strani namazan z medom, raztopljenim v vinu. Komarji brenfijo okoli svetilke in se prilepijo nanjo. Kompost ali meianec imenujemo ^nojt ki ga napra* vimo iz raznih odpadkov na domu, v vfibir na polju, v gozdu, v vinogradu itd. Na kompost mcj^emo smeti, plevel, listje, hišne odpadke, cestno blato in sploh vse, kar ima v sebi nekoliko redihüh snovi in kar neifoiemo^»* hitro staviti v zemljo, če vržemo take reči na ^bo^?)» tv ne sprhnele dovolj in bi si lahko s. plevelom onečedili polje. Navadno denemo kompost v kak senčnat kot v vrtu, ki ga zakrijemo s tem, da zaaadimoiokoli njega buie« Da se snovi v kompostu prej razkrojijo, je i thtiaia gnoj isnkrat ali dvakrat v letu prevreči. Ker je' navadno «v. kompostu le malo dušika, ga je treba pred rabo politi z gnojnico ali s straniSčiuco, Kompost rabimo Jahko kakor gnoj, in posebno oni posestniki, ki imajo malo živine üi malo gnoja, bi morali Srbeti, da si napravijo kar največ komposta. (mo scaii^ pri konju. Pri tej bolezni se kri razkroji in zastrupi ,t^lo< Barvilo krvi in mišic zaide v vodo, vsled česar postane ista temna, črna. Glavni vzrok črnega sca-nja je prehlajenje. Navadno pa nastane ta bolezen le ta-čas, če so bili konji več dni v pretoplem hlevu, kjer so se čez mero dobro krmili in se potem pri delu prehladili. Torej sc pokaže večinoma ob pondeljkih in po praznikih, in sicer najrajši spomladi in jeseni, Nekateri konji imajo k itemv večjo nagnjenost kakor drugi, ker se je že večkrat opazpyalo, da je p4 dvojice ^nako držanib in enako krm-l|«nih konj eden zbolel, dnitfi pa ne. — Bolezen je huda in se prav hitro pokaže. Konj gre popolnoma zdrav iz hleva, čez pekaj časa pa začne težko ho^ti in pošepavati, kar^e,pripisuje večjidel dplgemu stanju v hlevu, Ce podiš takega koa^dalhi začne kmalu v.zadnjem delu omahovati in se ojiočno potiti. Kasneje pad^^ Navadno ga ne moreš spraviti več m iloge, temv^ ga moraš naložiti na voz in ga Peljati 4omQV. Voda mu postane krvavorjava, temna ali celo črna. .Mišice na križu postanejo krčevito trde, tople, ^Ifsče, ohromele. Če konj ne more več dni vstati, se mu oblčii koža tako, da se priküejo na več mestih ranice (odrtinf). Navadno pogine do 50% obolelih konj. če bolezen ni prehoda, se pomiri konj kmalu, mnogo šči, neha se potiti, in jc^^e žreti, ohromelost v zadnjem delu polagoma {tonehawft ^ nekoliko dni popolnoma izgine, — Za o^avi^enje si zapomniš tole; Ko začne konj v zadnjem tejlesa om^ovati in se potiti, pojdi z , njim v topel hiev. KoUkor prej se zgodi, toliko,gotoveje bo ozdravel. Nikar ^ obol^li^ konjem dal^ domov, ker v tem slučaju ie najbii^te izgi4>ljen. V najhližjem hlevu (to je tukaj naj-ttoljše zdrayilo) odeni konja s toplimi plahtami in ga drgni po križu « rro^ Ijkalnikom (pegleznom). če tako pošto* paš, odideš morebiti v kakih dveh urah z zdravim konjem naprej. — Če je bolezen hujša, polivaj konja po telesu, posebno po križu, z vročo vodo, samo opeci ga nikar; drgni ga z vročim likalnikom in ga toplo pokrij. Za notranje zdravilo mu vlij litra tople, močne črne kave, kateri si pridejal kake tri žlice močne slivovice ali konjaka. Namesto kave mu lahko daš po pol litra toplega vina, kar ponavljaj večkrat. Če konj ne more vstati, dem ga v Široke, na stropu hleva privezane podpase tako, da stoji z nogama le nekoliko na podu ter ga pasovi držijo kvišku; s tem preprečiš, da si ne preleži kože. Ako ti je le količkaj mogoče, pošlji po živinozdravnika. — To bolezen lahko za-braniš takole: Če ti stojijo konji več dni v toplem hlevu hočeš naenkrat z njimi na daljno pot, prepeljavaj jih poV prej Vi ure po dvorišču. Potem jih postavi, 14 ure zopet V hlev. Ko potem vprežeš, v6zi izkraja pota^ma. Glistav konj. Včasih se zaredi v konju velika ttmo^ žina glist; našteli so že v enem samem konju do tisoč teb pritepenk. Konjske gliste so belorumenkaste, okit^e in proti koncu nekoliko ožje. Zležejo se iz jajčec, ki pridejo z blatom iz glistavega konja. Ta jajčeca in njih zarodke požro konji s krmo in vodo In iz njih se porodijo v telesu zopet gliste. Posamezne gliste konju ne škodujejo, a množina je vsekakor nevarna zdravju. Gliste Ifimlj^ tek, motijo prebavljanje, povzročajo vnetje čreV, drisko, zaprtje, neprebavnost, hiranje in kolikoi Da je'konj '^^tav; d tem se prepričamo natanko šele tedaj, ako «o gliste primešane konjskemu blatu. Domača zdravila proti glistam so: Vodi ali mleko, v katerem se je kuhal česen, dalje seme navadnih buč, divji kostanj, pelinov in vratičev čaj, vožj. nik, korenje itd. Gliste se odpravljajo tudi takole: Glista vemu konju ne daj dvanajst ur nič vode. 15—20 gramov bljuvne soli raztopi dodobra v pol litru vroče vode in to raztopljino vlij v pol škafa vode. (Za žrebeta je dosti 4—8 gramov bljuvne soli.) To pijačo ponudi konju. Ko je popil, mu ne daj pol dneva nič jesti. Potem napravi iz 30—40 gramov lopatike Jaloje), moke in vode testo. Ta svalek daj konju, da ga poje. Bljuvna sol pomori gliste, a lopatika jih požene iz črev, — V debelem konjskem črevesu živi še neka druga, približno cm dolga gUstica, ki pa ne napravlja drugih neprilik, kakor srbenje jabolka (konec črevesa), vsled česar se konj na tem mestu in na repu večkrat drgne. To glistico preženemo tako, kakor veliko, a vrh tega izbrizgavamo črevo s česnovo vodo, KpAjBk« hripa (i^uenca) je bolezen (sluznih) kož (v očeb, dihalib in prebavilih) in krvi, Influenca je močno nalezljiva, napadle skoro vse konje enega hleva in gre od živali na žival. Povzroča jo neka doslej neznana kužna snov. Ko so Ifonji hripo prestali, ne dobijo je z malimi izje-nuuni nikoli več. — Influenca se pojavi hitro brez vseh predznamenj z veliko vročico in veliko slabostjo in one-mo^ostjo. To dvoje in pa katar z rdečerumenkasto barvo žl^mnih kož so glavna znamenja influence. Živo srebro v toplomeru se dvi^e y črevesu, do 41* C ali pa le višje. Ta velika vročina je najhujši in prvi znak bolezni; vsa d^ga znamenja so bolj malenkostna. Taka vročina trpi 6-^7 dni, potem pa hitro pade ^ naravno stanje, a to se 4oseže le tokrat, če se z bolnim konjem ne dela. Žila ni močno pomnožena, samo na 48 do 56 udarcev v minuti. Konji povešajo glavo k tlom, se malo zmenijo za okolico, k^or Bi fpali, po životu se tresejo, pri hoji se jim zapletajo nogei večkrat zdehajo, žro nepravilno, a pijejo nmogo več. Vidne žlemne kože zanunenijo ali malo zardijo, po-stainejo vroče ii) suh«. Oči zatečejo, se solzijo in so napol züprte, kožica pod trepalnicama postane rumenordečkasta, j|ll«:i]ma koža ^obca je vroča in'suha. V začetku je blato trdo, majhno ^ičlo) in vedno prevlečeno z žlemom; proti koncu'pa postane mehko in (iriskavo. Semtertja s,e izceja nekak žlem iz nosa in žival nekoliko kaSlja, Včasih zatečejo noge proti koncu boIeuiL Ta vodenična oteklina se utegne razprostreti tudi na spodnje prsi in na trebuli. Ta oteklina nima posebnega pomena in izgitfe sama od sebe. — Lažja bolezen trpi samo nekoliko dni; vročicu se zmanjša, konj začne žreti, toda onemogel in slaboten ostane še dalje časa. Hujša bolezen traja bolj dolgo, posebno če se ji pridruži pljučnica in vnetje mehkih delov v kopitu; toda več nego 8% bolnikov vendar ne pogine. Lažje hripe ni potreba preganjati z zdravili, a toliko bolj pazna morata biti postrežba in oskrba. Bolne živali naj imajo mir (ne vpregati) v hladnem in zračnem hlevu in irebä jih je skrbno čuvati prehlajenja; ob lepem sblnčnem vremenu naj bodo na prostem, toda na kraju, kamor drugi konji ne prihajajo, in sicer radi okuženja. Za pijačo mj dobijo po-stano vodo, v kateri se raztopi nekoliko Glavberjeve Soli, Za klajo jim dajajte lahko prebavno, ^o seno. še böljla je pa sveža trava, korenje, repa ali oblojena voda, Z drist-Ijo jim brizgajte večkrat hladno vodo v črevo« da se zmanjša notranja vročina. Oči in gobec jim iz^^i^jte s hladno vodo. Če konj močno o$labi, naj dobi dvakrat na dan po pol litra vina ali po deciliter žganja. — SiCfr pa naj se zdravi konji izločijo iz okuženega hleva' J^phsje. Če razsaja v okolici influenca, tedaj se novo kupljeni konji ne smejo koj postavljati v zdrave hleve, ampak naj še denejo za osem do štirinajst dni posebej. Naduha pri konjih. Brez prestj^a trajajoči, težko in hitro, neozdravljivo dihanje konj'brez vsake vtočtče imenujemo naduho. Vzroki naduhe so: Krmljenje s pleniji-vim, zaduhlim, prašnim senom, zaduhlim ovsom, polaifanje prevelike množine detelje, sočivja, predolgo staiije v za-duhlih hlevih utegne napraviti sčasdma naduho^ Najy^< krat ostane naduha kot posledica plju&iice« kaiarov, vnetja oprsnice itd. Po pljučnici se sti^ del pljuč, j^t^e brezzračen, po vnetju oprsnice se priraštejo pljUča na rebra, vsled katarov se skrčijo dihalni' brisani iii vse lo dela naduho. Radi prevelikega napora in napenjanja pO- pokajo zračni mehtirčki v pljučih ali pa se povsem zarastejo, kar povzroča težko dihanje. Včasih rodijo naduho srčne napake, nabiranje tekočine v prsni votlini in v srčnem mehurju, pritisk preobilih; jeter in prevelike, otekle vranice na pljuča itd. Še enkrat je treba ponoviti, da ni naduha nikoli združena z vročico. Če ima konj notranjo vročino, takrat se ne more naduha določiti, četudi bi bil konj nadušljiv. — Znamenja naduhe se semtertja lahko določijo. Drugo pot pa izkušen živinozdravnik s težavo spozna bolezen po večkratnem preiskovanju. Včasih v hlevu sploh ni znakov naduhe. Ko pa konja vprežemo in ga podimo kake pol ure v diru, se prikaže naduha — zelo težko dihanje..Večkrat pa konj že v hlevu tako težko diha, dasiravno sta žila in notranja toplota navadni, da takoj vidimo: ta konj je nadušljiv, —^ Zdrav konj dihne v minuti 10—12 krat. Nadušljiv pa dihne v istem času po 18, 20 do 30krat, in sicer težje kakor zdrav. Dihanje je torej pri xadaSlpvcu dvakrat ali še celo trikrat pomnoženo. Lakot-nice se pri' sopenju močno vzdigujejo. Nosnice se močno odpirajo in zapirajo. Dihanje je, včasih tako sujoče, da se ves život stresa. Zriaven nepravih reber se napravlja pri sopenju žlebiček (jarček). Izdih, t, j. kadar izpusti konj sapo iz pljuč, je razdeljen (dvojen)f prvi je kratek, drugi je daljši. Zdrava žival potegne sapo vase in jo zopet izpusti, Nadušljiv konj pa v dveh izdihih izpušča sapo. Konec črevesa (ustno jabolko) se premika pri dihanju semtertja, kar pa ni vselef zanesljivo znamenje naduhe. Žila bije pravilno in ni pomnožena; > pri delu pa se poprej vzhiti nego pri zdravem konju. V eoi minuti tidari žila štiridesetkrat ali pa ie manj. Nadušljiv konj kašlja ali pa tudi ne. Kašelj suh, slab, votel, zamolkel, v<^sih pa tud^ moker, Živina kašlja posebno ra^da pri delu, jedi in pijači. Ako zapodimo nadnSljivega konja v dir, se i dihanje pomnoži in ludi žila bije hitreje. Pri tekanju je včasih dihanje tako pomnoženo, da hoče živino zadušiti. Tudi: pri zdravem konju se po hudem delu sopenje in žila pomnožita, a vendar nikdar ne v toliki meri. Pri zdravem konju se pomiri dihanje po tekanju že v kakih desetih minutah, pri nadušljivem pa šele v pol uri ali še kasneje. Nadušljiva živina se po vsakem malem delu poti; zdrava živina se pa nikakor ne poti tako hitro. Nadušljiva živina malo leži, če se pa že vleže, skrči noge pod prsi, da si tako razširi prsno votlino in po-Jajša dihanje. 2\emne kože v nosnicah so blede ha nikdar ne vnete; navadno so nosnice suhe, včasih se pa izceja iz njih tudi žlem. Pri naduhi je torej dihanje pomnoženo, žila pa nikdar. 2ila se šele pomnoži, ako mora konj dalje časa teči. Pri naduhi ni nikdar navzoča vročica. — Včasih so nadušljivi konji čvrsti in čili ter se lahko leta in leta rabijo za počasna kmetijska dela. Za tekanje seveda niso sposobni. Drugikrat pa nadušljivi konji pri dobri krmi hirajo in hirajo ter kmalu poginejo, — Kako «e ozdravi naduha? Naduhe ne moremo nikdar ozdraviti. Skrbeti moramo le, da se dihanje malo zlajša, da more žival opravljati wsaj lahka in počasna dela. Nadušljivih konj ne smemo mkdar poditi, ampak jih moramo porabljati le za počasna kmeti}* ska dela. Najboljša krma za nadušljive konje je sveža trava, bodisi že v hlevu ali na paši. Pozimi pa jim dajemo korenja, repe, pese in otrobov. Suha klaja ni dobra za nadušljive konje; torej jim pokladajte le malo suhe krme. Izprijeno, blatno, prhlo in plesnivo seno je še zdravim konjem nevarno; še veliko nevarnejša pa je taka krma nadušljivi živini. Nekateri dajejo nadušljivim konjem mišnice (arze-nika), in sicer takole: Prvi dan zjutraj dado en gram milnice, zvečer pa zopet en gram; drugi dan zjutraj poldriig gram in zvečer poldrug gram. Tretji dan povišajo mišnico na dva grama, in sicer dado zjutraj dva grama in zvečer dva grama. Vsak dan dajejo torej za pol grama več; deveti dan dado zjutraj pet gramov in zvečer pet gramov. Potem dva ali tri dni ne krmijo z mišnico. Potem pa zopet začno s petimi grami; zjutraj dado pet gramov in zvečer zopet pet gramov. Nato pa zopet vsak dan za pol grama odjenjajo in deveti dan pridejo samo na en gram. To počenjanje zasluži ostro in odločno obsodbo. Mišnica res nekoliko sapo pomanjša. Ak« pa se z mišnico vedno ne krmi, začne konj dan za dnevom hujšati, sapa postane zelo težka in konj pogine. Ako imaš nadušljivega konja, rabi ga samo za počasna dela. Dajaj mu poleti sveže klaje in ga izpuščaj na pašnik. Pozimi mu dajaj malo sena, zraven pa repe, korenja in pese. Posebno pazi, da nadušljiv konj ne dobi izprijene in plesnive krme. Trmoj^rost konf ni pravzaprav bolezen, temveč le slaba lastnost ali konjska razvada. Trmoglav (štatljiv) konj se namreč ustavlja delu, kateremu je navajen in katero ni pretežko za njegovo moč. Vzrok te razvade je večjidel brezobzirno in surovo ravnanje z živino. Pretepanje in preveliko nakladanje, posebno mladi živini, provzročuje trmo. Ako konj ne more težkega voza speljati, ga pretepa neusmiljeni hlapec čez vse mere. S tem se konj razvadi in drugikrat še lahkega voza noče peljati. Tudi preveliki in premajhni komati, kakor sploh nepravilna oprava naprav-Ija' to napako, Včasih pa vendar napravijo tudi bolezni možganov to napako. Žlahtni konji so češčeje trmoglavi štatljivi) nego navadni, — Znamenja trmoglavosti so ta-le; ifekatera živina se ne da snažiti, druga ne okomatati ali osedlati, tretja se zopet ne dä vpreči. Konji nekaj časa v Tozu prav mimo gredo. Naenkrat pa, kakor bi jih kaj pičilo, obstojijo in se ne ganejo z mesta. Prigovarjanje in bič ne pomagata stč. Konji se vzpenjajo kvišku, ritajo, sujejo, grizejo, gredo nazaj ali nastran, samo naprej jih ni mogoče spraviti Včasih skočijo par korakov naprej in naenkrat se zopet ustavijo. Nekateri konji se ne dado podkovati; drugi zopet grizejo zraven stoječe konje, kakor tüdi ljudi, ako te jim bližajo. Nekateri konji se ustavljajo vsakemu delu, drugi zopet samo nekateremu. ; Trmoglavi konji skušajo jezdeca na vsak način raz sebe vreči, pritiskajo ga na steno, postavljajo se pokonci itd. Pri razsodbi zaradi trmoi-glavosti moramo biti jako previdni. Večkrat se govori'. »Konj je trmoglav,« toda le dela ni navajen. Ako se živini preveč naklada, da ne more speljati in se ustavlja, ne smemo tega ustavljanja imenovati trmoglavost. Ako noče konj samotež voziti, ker je bil poprej navajen paroma ali narobe, to še ni trmoglavost, Ako ima žival nerodno opravo, ki ji povzročufe bolečine, in se zaradi tega ustavlja, ni trmoglava (štatljiva). Daj ji pravilen komat in iila bo. Konj je trmoglav, ako noče opravljati luvadnega in ne pretežkega dela. Zdravil zoper trmoglavost nimamo. Drugega ne moremo nič storiti, kakor vzrok, ako je slučajno znan, odstraniti. Z lepim ravnanjem s« trmoglava živina sčasrana poboljša, kakor se s surovim ravnanjem izpridi ubogljiv konj. Trmoglavost je glavna ali pestavna napaka, katera; kupčijo do vštetega tridesetega dne razdore. Konju se skrivi vrat Semtertja se prip«ti, da se skrivi konju vrat. To se zgodi, če se raztrgajo na vratni stJrani ležeče mišice ter se v nastalo vrzel izlije nekoliko;krvi Vrat se skrivi in mišice se raztrgajo, če pride konj po nesreči z zadnjo nogo v uzdo, na katero je privezan, in pade vsled tega na tla ter mora v takem položaju dolgo ležati; če pade postrani na glavo, če se zaleti v kako tiido,;nepremično reč itd. Mnogi mislijo,, da se skrivi vrat, če se izpahnejo ali zlomijo vratna vretenca. To pa öe more Jbiti res. Kajti ko bi se zlomila vratna vretenca, poškodoval bi se hrbtni mozeg in žival bi na meafu poginila. Ko bi se pa vretenca samo izpahnila,morala bi žival ps^ti vs«) v nezavest (če že ne bi poginila) ia vratu bi pri živem kon}u< radi hudih bolečia ne moili naravnaii. Vsega tega pa pri skrivljenem vratu ne vidimo. Konj se namreč izkraja dobro počuti in vrat se mu lahko naravna brez bolečin v pravo! lego; seveda se vrat precej zop«t skrivi, ko odmaknemo roko. Sele nekoliko dni po nesreči, ko se je prikazala oteklina, konja nekoliko zaboli, če mu hočemo naravnati vrat c>;j in glavo. Skrivljeni vrat se naravna počasi sam od sebe, le potrpeti |e treba. Konj naj ima mir in dosti širok prostor za stanje. V enem tednu je stvar že nekoliko boljša, a v 3—4 tednih je popolnoma dobra. Samo v težkih slučajih moiramo vrat nekoliko naravnati s povoji, da skrivljenje prej izgine. S^ovaoje je poškodba mel^ih, s kopitom obdanih delov ali celo kopitne kosti z žtebljem pri podkovanju. Zakovanje je različno: I. Žrebelj j? sicer v rogu, toda prav blizu mehkih delov ter nanje tišči. 2. Žrebelj zaide v mehke dele in provzroči rano. 3. Izjemno se zgodi, da pride žrebelj v kopitno kost in jo rani ali celo odkruši. Vzroki; Najčešči vzrok zakovanja je površnost in malomarnost kovačeva. Rog reže brez premis eka; žrebelj žabije z dVema udarcema v kopito, zvan J)retežko ali prelahko podkev, napravi luknjo pregloboko ali pa še celo narobe. Vendar pa ni vselej kovač kriv zakovanja. Sehjtertja ostane namreč v rogu košček starega' žreblja, ki zaVije pri podkovanju novi žrebelj proti mehkim delom; drugikrat je mogoče žrebelj nalomijeo, se'' med 'kovanjem čisto zlomi in se obrne v ilbehke dele; Pa - tudi preslab in prekrhek rog in nemimi konji zakrivijo zakovanje. Če zabije kovač žrebelj blizu mehkih delov, na katere nekoliko tišči, dasiravno jih ni ranil, takrat konj riavadno ne š^a, temveč le nekoliko previdileje stopa in dreveno hodi. Ker pa fog neprestano raste, oddalji se žrebelj sčasomatod mehkih delov in ta previdnai hoja se izgubi. Dobro je ^seveda postaviti konja v vodo. Ako pride žrebelj pri podkovanju pregloboko, in 'sicer J naravnost "V mehke dele, ie konj zgane in odtegne nogo. To pa op^i kovač le tedaj, kadar zabija žrebelj polagoma in previdno, kar bi moral "vselej storiti. Tak žrebelj se mora takoj odstraniti. Po odstranitvi pricurlja navadno iz luknjice kapljica krvi ali je vsaj konec Žreblja krvav. Navadno to nima, $labih posledic; če se žrebelj precej odstrani in' luknjica zamaže z vösköm, da ne more nesnaga do mehkih delov. Dalje se ne sme zabiti žreblja na tem mestu pri nadaljnjem podkovanju in je treba konja postaviti v hladno vodo. Vse to zadostuje, da se zaceli ranic«, da konj ne šepa in da se more precej rabiti za delo. Toda mnogi kovači pri tem veliko zagreše. Ko izderejo žrebelj, ki jc šel v mehke dele, začno vrtati po luknji z drugim žrebljem, ki je mogoče tudi zarjavel in onesnažen, in mehke dele še bolj ranijo, nego so bili že prej. Tako vrtanje je škodljivo, torej naj se opusti. Drugi kovači imajo zopet navado, da začno na zakovanem delu rog rezati in rezljajo tako dolgo, da pridejo do mehkih delov, katere mazejo s terpentinovim oljem ali s črnilom. Tudi to je zelo napačno, ker bi se bilo ozdravilo poškodovanje pri prej uvedenem postopanju brez gnojenja, a kovač je provisročil t svojim vrtanjem, da se začno mehki deli v kopitu gnojiti in da bolezen dolgo traja. Močno nevarno pa je zakovanje, če gre konj šepav od kovačnice, če začne šepati po, 2—3 dneh po podkovanju, ali če je žrebelj ranil ali odkrušil košček kopitne kosti. Pri hudem zakovanju v mehke .dele ali v kost ali če pride žrebelj ravno med rog in mehke dele tgr začne konj v 2—3 dneh po podkovanju šepati in če se povrhu vse to še zanemari, nastane v mehkih delih kopita hudo vnetje in gnojenje. Če ni kmalu prave pomoči, »čne lesti gnoj kvišku, prodre na zvitku kožo in se začne tam izcejati. Pri takem hudem in zanem^eoem zakovanju konj zelo šepa, trpi hude bolečine, stopa le inalo ali nič na nogo, ima vroče kopito ia včasih tudi notranjo vročino. Če se potolče s kla^vom ali kamenčkom na zj^ovani del kopita, odtegne konj nogo ra4i hudih bole^. Ozdravlja tako hudo zakovanje aU vnetje nekoliko različnoi ker se ravna po tem, je li poškodovanje večje ali manjše, je U v kopitu še samo vnetje ali že gnojenje. vsak aačin se morajo žreblji izdreti in podkev odstra^^ti in konju privoščiti počitka. Če je izvlečen žrebelj tojj;^! in malo krvav (kmalu po zakovanju), je to znak, da se še ni začelo gnojiti V kopitu. V tem slučaju se zamašijo luknjice žrebljev z voskom, kopito opere z milnico in s ščetjo ter ovije s staro vrečo, ki se poliva vsakih pet minut z mrzlo vodo; še bolje pa je, če se postavi bolna noga vsak dan trikrat ali še večkrat po eno uro v mrzlo vodo. Če so bolečine v 2—3 dneh prešle, je to znamenje, da je vnetje jenjalo. V tem slučaju naj kovač doli na beli črti, in sicer na tistem mestt^ kjer je bil konj zakovan, malo roga izpodreže, da ne leži nova podkev na tem mestu naravnost na kopitu, V nastalo luknjico med kopitom in podkvijo je treba podložiti svalek v katranu namočenega prediva; seveda se ne^sme na tem mestu žreblja udariti^ Če pa je. na izdrtem žreblju malo gnoja, ali če pricurlja gnojna kapljica iz nastale votline, ali če se po tri» do Štiridnevnem hlajenju kopita ne pomanjša šepanje, je to znak, da ae v kopitu gnoji. Tu je treba naj-prej skrbeti, da ves gnoj odteče. V ta namen naj napravi kovač doli na beli črti, in sicer ravno na zakovanem mestu, majhno, okroglo, kotličasto, doli širšo, gori ožjo luknjico do mehkih delov. Ko gnoj izteče, $e izpere in izbrizga ranic«^ s krezolinovo raztopljino in potrosi ? jodoformom. Potem se trdo zamali luknjica s svalkpm pavole, namočenim v krezolinovi vodi, da mehki deli vun ne prikipe. Na vse to se položi še svalek prediva, priveže s širokim trakom in celo kopito se ovije s staro, mokro vrečo, ki se zaveže pod bicljem. Motvoz se ne sme preveč zategniti, ker bi sicer oviral krvotok, kar bi utegnilo imeti slabe posledice. Cez 3—4 dni se povoj odvije in se vse tisto ponavlja, kar smo ravno povedali (izpiranje s krezolinovo raztopljino, zamašitev in omot); to se nadaljuje tako dolgo, dokler se mehki deli ne zacelijo in dokler rog ne naraste. Če se napravi pri hudem in zanemarjenem zakovanju na zvitku rana, iz katere teče gnoj, takrat je treba poklicati veščaka. Kcnij (« tolče z zadnjo nogo ob sprednjo. Nekateri konji segajo pri hoji z »idnjima nogama preveč naprej in se tolčejo (udarjajo) s podkvo zadnje noge na podkev prve NMTcti za Hilo bs dom. 3 ali celo na peto in Še više gori. V koraku se navadno ne udarjajo, ampak šele v diru tolče podkev ob. podkev, kar provzroča neprijetno klepetanje, ki vsekakor zmanjšuje vrednost konja. Drugikrat pa tolčenje ni samo nepri}etno, temveč tudi nevarno, ker utegne konj s podkvijo zadnje noge raniti prvo nogo ali celo pasti in se močno poškodovati, ako se zapne (ujame) zadnja podkev za prvo. Vzrok tolčenju je nepravilna rast in hoja s preveč pod život stoječima zadnjima nogama, ali pa slabo kovanje. Proti slabi rasti seveda ni pomoči. Pri slabem kovanju pa se di vsai -deloma odpomoči. Predolge, preširoke in pretežke podkve se morajo odstraniti in kopita umno prirezatL Podkev na zadnji nogi, s katero konj tolče, ne sme na prvi strani štrleti preko kopita, ampak mora biti potolčena povprečno; tudi ne sme imeti kapice na tem mestu, temveč naj napravi kovač kapici na obeh straneh podkve. Na prvi nogi naj bo podkev kratka, z nizkimi štolni; koristno feutudi, pravimo čmice ali čmičnice, tudi semenčnicc ali semenice.j Če spravljamo črnice pozneje, je treba gledati na to, da so stebla že zelena, kajti kakor hitro nam začno stebla rde-četi, so že prezrela za dobitev lepe preje, Izrute konoplje je treba povezati v drobne snopiče in posuSiti. Na 1 se pridela 25 do 80 metrskih stotov kcmopn^ stebel. Izdelovanje konopaega prediva. Iz konQpelj dobivamo predivo na ravno tak način, kakor iz lanu. Najprej se tnorajo konoplje zgojiti na rosi aH pa v vodi. Konoplje , so dosti zgojene, ako se ličje lahko in lepo odloči od stebelc; če se pa ličje trga, tedaj so preveč zgojene, Zgojene konoplje $e posušijo in spravijo, o priličnem času pa : tarejo, otrepajo in mikajo kakor lan. O prideloTanln konopnega semena. Semenske konoplje spravljsuno, kakor hitro nam dosti dozorijo. To poznamo na tem, da postane zrnje na vrhu svetlorumeno in da se rado odluiči. Ko bi dalje časa čakali, izpadlo bi mnogo semena, mnogo bi ga pa pozobali ptiči. Semenske konoplje ponijemo s koreninami vred in jih postavimo pokonci v kupe, piramidam podobne. Na vrhu jih zadelamo s slamo, katero povežemo, da ne morejo ptiči blizu. V teh kupih se konoplje močno ugrejejo, kar je potrebno, da se zrnje rajši izlušči. Nato se seme iztepe in posuši na rjuhah. Ko je suho, ga je treba očistiti. Konop^a in nje olje izTrstno sredstvo proti mrčesu pri živini. Ako oribamo ušivo žival s konopljenim oljem, ji mine srbenje čez dve, tri ure, znamenje, da je mrčes, poginil. Tudi za razpokline kože je konopljeno olje kaj dobro mazilo. Tako olje ni drago in ima poleg tega pred drugimi mazili še to prednost« da nima v sebi primešanega nič strupenega, kar bi živali škodovalo. Ako namažeš s tem oljem konja, ga obvaruješ sitnih muh in enakega mrčesa. Kako dolgo naj traja kopanje? Čas kopanja se ne da natančno določiti, ker je to odvisno od narave kopalca in toplote vode. Svetujejo pa, da ostaneš začetkom kopa-liščne sezone največ po 12 minut v vodi. Tudi najboljši plavači in najbolj zdravi ljudje ne bi smeli ostajati čez pol ure v vodi. Setev kores^ Korenje se jemo med razne rastline, med ječmen in lan ali pa med salato in bob. Če ga sejemo med zimski ječmen ali zimski lan, ga sejemo lahko po snegu koncem zime, slično kakor deteljo. Kjer je pomlad navadno suha, se laUco seje tudi že jeseni. Zimsko korenje je rado debelo. Sicer ga pa navadno sejemo v zgodnji pomladi, bodisi, da ga sejemo med ječmen (strniščno korenje), ali pa med salato in bob (bobovsko korenje). Korenje potrebuje veliko dela, zato ga j^. treba sejati po takih rastlinah, po katerih ostaja zeimja čista. Prav dober prostor mu damo, če ga sejemo po strniščni repi. Če ga sejemo med ječmen, mu moramo gnojiti. Korenju je treba zemljo tako pripraviti, kakor drugim okopavinam. Gnoj se naj podorje jeseni, ker nam korenje na svežem gnoju rado podivja. Izmed umetnih gnojil se priporočajo žve^ plenokisli kalij, žvepienokisli amonijak in čilski solitar. Kalijeva gnojila so potrebna, če manjka v zemlji kalija, katerega korenje veliko rabL Korenje sejemo na široko. V novejšem času ga sejejo s stroji tudi v vrste, ki so po en čevelj narazen. Pred setvijo je treba seme odrgniti (omencati, zmeti) na rokah, da se polomijo bodice. Potrebno ga je tudi pomešati z rahlo in s suho prstjo, da se lažje seje. Za 1 ha potrebujemo 3 do 5 kg semena. Kakor pri detelji in travi, tako potrebujemo tudi za setev korenja popolnoma mirnega vremena, Raztrošeno seme na') se plitvo zavlači. Kako se oskrbuje korenje. Če hočemo pridelati lepo, debelo korenje, ga moramo pridno obdelovati; najprej ga moramo preriti in potem okopati. Čista in rahla zeml|a je glavni pogoj dobri rasti. Strniščno korenje' je treba takoj preriti in opleti, kakor hitro je žito spravljeno. Priporoča se ^di, da ga najprej z brano prevlačimo in potem šele prerijemo. Če je zemija premalo gnojna, mu jako ustrežemo, ako ga zalijemo z gnojnico. Pozneje je korenje še enkrat, če treba, tudi dvakrat okopatL Kakor pri drugem korenstvu, tako je tudi pri korenju gledati na to, da ni pregosto, ker nam pregosto korenje ne more dati debelUi korenin. Korenje je trdna rastlina in veliko manj podvržena boleznim nego druge rastline. Spravljanje koreo|a in njegov pridelelb Korenje spravljamo domov pozno jeseni, Izrito korenje se zvozi domov; doma se-mu cima ppreže ali pa tudi potrga. Pri tej priliki nam je treba odbrati tudi potrebno semensko korenje, kateremu pustimo srce. Na 1 ha se pridela po 100 do 200 metrskih stotov korenin in po 30 do 50 metrskih stotov ko-renjevke. Strniščno korenje daje v obče manj pridelka kakor bobovsko. PrideloTanje korenjerega semena. Za semenske rastline je treba odbrati pravilno zrastle korenine, ki so srednje debele in prav nič ranjene. Spraviti jih je treba v kleti na suh prostor, da ne trpe med zimo nobene škode. Zgodaj spomladi je treba posaditi semensko korenje na dobro obdelano in ugnojeno gredo, in sicer v jamice, ki so poldrug čevelj narazen. Med rastjo je treba zemljo po potrebi oko-pati, da ostane rahla in čista. Korenje nam dozori do Velikega Šmarna ali do Velike Gospojnice, Kakor hitro nam začnejo kobuli rjaveti, ga je treba požel^, kajti pozneje nam odpade preveč semena. Požeta stebla je treba dobro posušiti in omlatiti, dobljeno seme pa shraniti na suhem. Od sto semenskih rastlin dobimo po 1 kg semena. 1 hI ko-renjevega semena tehta 14 do 20 kg. Poprava kamnitega korita. Kamnito korito popraviš, če namažeš poškodovano mesto najprej s tekočim steklom in zadelaš nato z zmesjo, ki jo narediš iz dveh delov cementa in enega dela ostrega peska. V šestih urah postane zmes trda kakor kamen. Nov način za brušenje kos in srpov. Položi koso ali srp pol ure, preden orodje rabiš, v vodo, kateri si primešal par kapljic (na 10 litrov vode Hto lifj^ žveplene kisline ali hudičevega olja. Ako potegneš potem z navadnim peščen-cem enkrat čez orodje, imaš fino, vseskozi enako ostrino. Aiiio leži orodje dalj časa v vodi, nič ne d6, samo dobro in pazljivo ga je treba obrisati. • ^ pa za pitanjei prešičev in ovac, kakor itudi kot . sredstvo proti driski in drugemu, je plod divjega kost^Jija, katerega do- ■78 '^HB bimo pri nas v drevoredih nuxogo. Divji kostanj ima v sebi dokaj grenčice in čreslovine, sestavini, ki zapirata živino v čr€«'ih. Če se hoče torej pokladati živini kostanj v večji mnoiini, ga je treba speči ali pražiti, kakor se peče navadni kostanj- S tem izgubi ono grcnčico in trpkost. Po pražcnju ali pečenju se vršijo enake sprememb«, kakor pri pečenju domačega kostanja. Prvi, ki je bil piej trpek in greneli, postane potem sladek in okusen. Poleg sena in raznega korenja naj se poklada govedi, ki je določeno i» pitan-e, do 8 in več kilogramov na dan, prešičem v začetku pitanja malo, pozneje do 3 kg, molznim kravam, če hodijo na pašo ali če vozijo, do 5 kg. Konjem, kateri se le: pola* goma priuče na to krmo, naj se ne polaga nad 3 kg. Najboljši čas za koinfo je takrat, ko ie pričela večišia trav in detelje na travniku cveteti. Če koamo prej, dobimo sicer boljša «eno, toda nekoliko manj ga boj če kosimo bolj pozno, se seno oleseni in i^to ne bo tako lahko prebavljivo. Kdor hoče imeti torej lepo živiiid, Da) kosi lajši bol) zgodaj nego bolj pozno. Meteljka tlal se kosi šc pred cvetom. Naši kmetje kosijo travo skoro pO celi deželi navadno prepozno. Kako narediš zlatu podobno IcoVilal? Za zmes, ki je zlatu zelo podobna, raztopi 100 delOv bilkra v pokritem to-pilnem loncu in primešaj raztopi^ 51 delov cinka. Kozi izpadejo ali se pt&aimälßckrt^ mlečniki po tretjem letu starosti ia takrat se lahko reče, da je ttidi koza popolnoma dasiravno doraste že « dovd^sudm drugim letom. Največ i^eka daje koza oavadoo, v starosti treh let, vendar pa se množina mleka pri nekaterih kozah zviša ie celo v petem letu. Nad deset let stairo liozo pa jß j ne izplača dalje rediti, , ^if? Kako iMstane koža mehka? Da postane kota mehka, kuhaj mandljeve mekine ia s to vodo omiva] lici, ne da bi rabil milo. ; V katero smer je treba delati kraje? Smer krajev se mora večjidel ravnati po obliki in legi njive. Če so njive dolge in ozke, je treba delati kraje po dolžini, če pa orjemo njivo lahko počez in podolgem, tedaj kaže delati kraje v smer od jse\era proti jugu, da jih solnce enakomerno obseva. Sicer se priporoča, da v takih legah smer krajev včasih tudi spremenimo, zato da se zemlja bolj obdela. Vse to velja, če imamo njive v ravnih legah; če pa njiva visi, je drugače. Na malo visečih njivah delamo kraje počez, tako da so razori bolj vodoravni, vendar morajo biti kraji za toliko napošev izorani, da se voda lahko odteka. Kraji naj se tedaj dvigajo prav na lahkO' V bolj strmih legah je treba sploh povprek orati. Krastače ali krote^so bnSelam škodljive. Akoravno so krastače v mnogih ozirih koristne živali, blizo čebelnjaka so pa vendarle nadležne in škodljive, ker love in žro bučele. Če pride krastača pred ulnjak, se postavi pred panj in nahitroma polovi dvajset do trideset bučel. Pri tem se^ vzpne na zadnje noge in čudovito hitro hlastne po bučeli, ki je gQjt{>ya žrtev požrešne živali. Krastač ne smeš torej trpeti blizct ^dnjaka. Po čem se spozna, 2e {e krava breja? če je ostala krava breja, se v prvi polovici brejosti ne da dognati, kajti če se potem, ko je bila pri biku, tudi več ne poja, se da iz tega le sklepati, da je ostala breja. Toda gotovo še ni. Po petem: mesecu brejosti pa se tele že lahko otiplje, ako se položi roko oa desno stran trebuha lakotnico. Najlažje se teieizačuH, če se, položivši roka|^, lakotnico, predloži žejni kravi ikaf 3nrzle vode, da jo<®glo pije, S tem, da pije, se začno gibati čreva in maternica in z njo vred tudi sad v nji. Najbolj gotovo in brez vsake nevarnosti se lahko dožene, če je. breja ali ne, ako se nohte" nakratko odreže in oglkdi, napaže roko prav dobro z oljem in se jo porine polagoma v mastnik. AJco se pritisne potem v mastniku navzdol, se natančno prepriča, ali je sad v maternici aH ne. Kako se priuči krava na to, da posti tele sesati? Mnogo je takih krav, ki ne pustijo, da bi jih tele sesalo in ga zato brcnejo z nogo vstran, kakor hitro prime tele za sesec. Taka krava d& hlevskim poslom mnogo opravila in truda, kajti morajo jo držati s silo, če hočejo, da bo tele sesalo. Včasih izgubijo pa tudi posli potrpljenje in če krava ne miruje, jo namlatijo na prav surov na^n. Da se krava teletu privadi, se priporoča naslednje: Vzame naj se kos vrvi, na enem koncu naj se napravi zanka in naj se dene kravi krog smrčka na gobec. Nato naj se prime za drug konec vrvi in naj se vleče tako močno, da upogne krava glavo na stran. To pa naj se dela tako, da krava pri tem preveč ne trpi. Ta konec vrvi naj se potem zveze okrog repoveg» korena. Sedaj naj se pripelje tele h kravi od one strani, kamor ima krava glavo obrnjeno, da ga krava vidi, ko sesa. Če tako ravnaš s kravo, bo tele polagoma spoznala, na drugi strani pa se tudi ne zgane, ker jo takoj zaboli ali na repu ali na gobcu. Po treh ali štirih dneh bo krava mirno stala in bo pustila teletu sesati. Ali naj se krava rabi za vožnjo ali ne? Na to vprašanje nam odgovarja izkušnja odločno: da! Kot vozno živino rabijo pri ms krave le mali posestniki; pri vožnji krave seveda ne zmorejo toliko moči kot voK ali bistri konji. Lahka vožnja pa ima za krave to prednost, da se primemo gibljejo, kar jim je za zdravje koristno. V času, kadar moramo s kravo voziti, je treba, da ji dajemo nekaj več hrane nego ponavadi; obenem moramo paziti, da je ne presilimo v preoblaganjem bremen ali s pte-- naglo vožnjo. Tudl^ioramo dati na dan vsaj po Sest ur počitka. Posebne pa moramo paziti, da kmve, kadar je breja, na noben mčin n« poškodujemo^ par Aiesecev i^ed otelitvijo pa je najbolje, da je celo ne Z9pr0gauso.. Če se krava TodI ponoTQo k Ukn, a se iioče o%ejiti, ji dado nekateri nekoliko špirita, v katerem je raztopljena kafra, ali pa kafriiio tj^kturo. Kravi naj se daje kakih šest tednov vsak dan na koščku sladkorja ali v oblatih 6 do 8 kapljic kafraega špirita ali 10 do 12 kapelj tinkture. Na vodi naj «e ji ne daje, ker izgubita obe sredstvi moč s tem, da se iz vode izločita. Nekateri trde, da se je to sredstvo že pojfosto in prav dobro obneslo. Kravo, Id brca, proda marsikateri živinorejec pod ceno, ker jo ne more tega odvaditi, Ako ni vime zateklo ali če niso sesci ranjeni, j« brcanje le grda raivada. Taki kravi naj se da ob molži v smrček ščipavka, po končani molži naj se ji pa odvzame. Ščipavka naj bo podobna oni, kakršna je navadno na drogih, ki se rabijo za to, da se pelje bika iz hleva. Krava pripušča. Navadno zgubi krava mleko dva ali tri mesece pred otelityijo. Nekatere krave pa molzejo skoro do zadnjega. Nikakor ni prav, ako se pospešuje izločitev mleka pri kravi, ki je visoko breja, ampak ravno nasprotno je treba skrbeti pri takih, da se mleko ustavi. Ako se molze kravo, dokler se ima oteliti, se dobi siccr več mleka ali pri. tem trpi sad, ki je v materinem telesu, in tam bo Skoda večja nego skupiček za mleko. Če se še tako dobro krmi, sž Vendar ne sme molsti l)reje krave predolgo. Kömyr je na tem ležeče, da dobi krepka, zdrava teleta, naj ne molze breje krave nikdar preidclgo, ampak skuša naj, da se mleko ustavi. Mleko se mora počasi ustaviti. V to svrho naj se ena ali druga molža sempatja opusti, toda pri vsaki molži naj se pomolze čisto. Kra\i naj se po-klada nekoliko manj krme, vendar pa ne premalo ali. le toliko, da bi morala stradati. Odtegj^e naj se ji na primer nekoliko otröboy. TtJce krave naj se spusti aekoUko na prpsto, bodisi da s« jih spusti v ograjo za živino (vedno pa le same) alt pa naf se jih žene na vrvici nekoliko na sprehod, kajti gibanje vpliva na to, da izgubi kraVa nekoliko xtleka. Le take Ivave, ki zgodaj pripustijo, naj se .dolgo nolzejoi predolgo seveda tudi ne. Nekatere krave izgube mleko, i^e so bolne in takih naj se ne rabi za spodrejo. Pri S2 prvesnicah je treba paziti, da ne pripustijo prehitro, predea so se v drugič otelile. Tako kravo je treba molsti še kakih šest ali sedem tednov, preden imajo storiti, poleg tega pa naj se jim poklada zdrava in tečna klaja. Znamenja mlečne krave. Kadar kupujemo krave, hočemo imeti navadno dobre molznice. Prodajalec seveda hvali svojo živino, toda aa njegove besede ne smemo preveč dati. Kupec mora znati sam, kaj kupi, 2^amenja mlečne krave so sledeča; glava nežna, gladka in z ne^no dlako obrastla; ne sme biti podobna bikovi glavi; spredaj naj bo bol) ozka. Rogova naj bosta gladka in tanka, ujesi veliki, lahko premakljivi, tanki, torej s fino kožo in s fino kratko dlako. Čelo bodi bolj ozko, očesi yeIUü«;« prijaziii^ pogledom, gobec širok, mehek, primemo gor^ ia vlažen. Vrat bodi dolg, zgoraj tanjSi, spodaj nekol&o debelejši. Koža na vratu naj bo nekoliko nagrbančeha. Hrhet, križ in nastavek repa naj se nahajajo v ravni či^. Če se na-pravlja za prednjima plečema ob rebrih nekaka jama, je to znamenje obilne mlečnosti. Rebra naj bodo ozka in med seboj oddaljena, posebno zadnja. Pod trebuhom se nabaja mlečna jama. Čim večja je ta, oziroma, čim bolj razvite so žile, ki vodijo pod trebuhom proti vimenu, tem bolj bp krava mlečna. Vime bodi veliko, golo ali kvečjemu obdano s fino dlako. Če |a potipljemo, se mora občutiti mehko in ne sme biti v ajem trdih krogel. Čim bolj než^a je koža na vimenu in čim bolj se vidijo skozi kožo žile, tem boljše znamenje, Ako se nahajajo itö vimenu več nego štirje sesi, kaže to n^ dobro mlečnost. Če ostane vime po molžnji napeto, je to mesnato vime in krava ne da}e nar vadno dosti mleka. Križ bodi širok, rep tanek in dolg z mehko žimo. Noge naj imajo nežne kosti in naj bodo bolj J kratke. Koža cele krave bodi mehka in tanka in ravno ' tako tudi dlaka. Če krava ne d£ mleka. V obče je ^no, da. lahko krava pridržuje mleko s pomočjo napetih trebušnih mišic. ki zabranjuje}0 odtekanje krvi; zaradi tega se tudi napno žUe odvo^ce, ki tiščijo potem mlečno posodo (cisterno) v vimenu, da ne more mleko iz nje. Najbolje si pomagamo v takih slučajih s tem, da napravimo žival med molžo pozorno na kaj drugega, n. pr. s tem, da kravo čebljamo, da ji trkamo na rogove, ^ položimo mokro vrečo na pleče ali pa da jo tiščimo na križu, in sicer na tistem mestu, kjer se pričnejo ledvična vretenca. Kdaj se mora prenehati z molžo pri brejUi kravah? Dobro rejene krave redkokedaj ostavijo molžo; večjidel ostanejo molzne do poroda, Na vsak način pa je potrebno tudi pri teh« da jih nehamo mlesti vsaj osem tednov pred porodom. I^uSnje nas namreč učijo, da se dobre molzne krave popolnoma pokvarijo, ^ jih molzemo ves čas bre-josti do poroda, kar poznamo takoj po otelitvi tia tem, da imajo msilo mleka. Z molžo pa moramo prenehati tudi radi tega, ker potrebuje tele za popolni razvoj toliko živeža v zadnjem času brejosti, da bi se krava s teletom vred le nezadostno hranila, ko bi ji še mleko jemali. Tudi za bližajočo se oteHtev potrebuje žival več moči ia ravno v tem časti, ko je ne molzemo, si nabere zopet toliko novih moči, da je po porodu veliko bolj mlečna. Z molžo se mora prenehati počasi, in sicer na ta način, da molzemo v večjih presledkih: namesto trikrat molzemo najprej po dvakrat na dan, čez teden dni pa le še po enkrat. Vsaj štiri tedne pred porodom moramo popolnoma prenehati. Da bomo vedeli, kdaj naj se z molžo preneha, si moramo natančno zapisati, kdaj se je krava obrejila. ~ Če krara požre svoj odpadek, je vsekakor poskrbeti, da gre ta kmalu iz nje. Nekateri kravi sicer požrti odpadek oič ne škoduje, druga pa si prebavila prav m9Čno pokvari, zboli in celo pogine. Da se spravi odpadek čimpreje iz krave, se ji mora pokladati hitro prebavljivih krmil, ki ne Qstanejo dolgo v vampu in ki jih ni treba preveč prežvekovati. Taka krmila so obloda, korenje, pesa i. dr. Kaj naj storimo z oporao kravo, ki zadižaje mleko? S tako kravo je treba imeti potrpljenje, kolikor le mogoče,, ravnali se mora z njo lepo ter se po možnosti ogibati .vsa}cc sile, posebno pa kakih, surovih dejanj/Pred molžo in ob molži moraš kravo božati, ji lepo prigovarjati ter jo skušaj premotiti, n. pr. na ta način, da jo molzeš med. jedjo in da ji pokladaš kaj takega, kar posebno rada je. Twdi priporočajo taki kravi položiti med molžo na križ v mrzli vodi namočeno vrečo. Včasih se s takim ravnanjem krava slednjič vendar pripravi do tega, da zopet pripušča mleko in se pusti mimo molsti. Če pa vse to skupaj nič ne pomaga, potem je seveda treba seči po sili ter se kravi ena, sprednjih nog tako dvigne, da mora stati sanv}..na ir^, tifpgali«, vsled česar ne more brcati in je kolikor toliko mirna. So pa tudi krave, ki se celo sili ne upognejo. Potem pa ni drugega sredstva kakor lepo in potrpežljivo ravnanje. Poleg tega pa se mora tudi mimo čakati, da prične krava sama od sebe dajati mleko, ko pozabi na tele. Ali naj se pomolzejo krave dvakrat ali trikrat na dan? Z dvakratno molžo si prihraniš sicer precej dela, a s trikratno pa dobiš od krave več mleka. Pomolzi torej, Če le mogoče, krave po trikrat na dan, Z večkratno molžo se ailečne žleze bolj razdražijo in razvijejo in krave postanejo bolj mlečne. Tudi ni nevarnosti, da bi mleko kravo pri trikratni molži zatiščalo, kar se lahko zgodi pri dvakratni molži, Samo močno breje krave naj se pomolzejo po dvakrat na dan. Ali naj se poklada bre^ kravam ov«s7 Brejim kravam naj se poklada oves. Nekaj časa« preden krava oteli, t. j, štirinajst dni ali tri tedne poprej, nt) se kravi odtegne del raznih močnih krmil, ki jih dobiva, ^jti mno> gostranske izkušnje so pokazale, da krave, S katerimi se tako ravna, laže storijo, da ne zbolijo tako «zlahka na porodni mrzlici in da storijo zdrava teleta. Akb «e je pokla-dalo torej kravam oljnate tropine, moko ii - tjropm as druga tečna krmila, naj se jim odtegne torej proti koncu brejosti polagoma četrtino ali celo polovico in še več teh in naj se jih nadomesti z ovsom. Močna krnila imenujemo tako živinsko pičo, v kateri se nahaja v majhni množini mnogo beljakovine in tolšče, Močnih krmil je več vrst. Posebno se čislajo tropine raznega oljnatega semena, kakor bombaževe, sezamove, palmove, kokosove, lanene tropine, K močnim krmilom prištevamo tudi razne otrobe, zrnje in moko, ostanke mesa itd, Žal, da se pri nas §e premalo pozna vrednost močnih krmil, ki so edino sredstvo, da dosežemo tudi pri slabi krmi z živino lepe uspehe. Kakor delujejo pri rastlini umetna gnojila, tako delujejo pri živini močna krmila, ki jih rabimo v zvezi r drugo pičo. Prehod od suhega krmljenja k svežemu se mora vršiti polagoma. Naši ljudje imajo na^do, da prenehajo takoj, kakor hitro zaženejo kravo na pašo, z vsakim krmljenjem. Živina vsled tega jako lahko oboli. Navadna posledica takega nepravihiega ravnanja je driska. Zato se priporoča polagati izkraja svežo travo med seno, Ako se goni živina na pašo, naj se jo žene prve dni samo po nekoliko ur, prej pa se jo mora nakrnüti s suho pičo. Krmljenje z novim senom, Z rednim krmljenjem novega sena je treba toliko časa čakati, da se seno skuha ali spoti, Osobito velja to za konje, Ako krmimo živino s senom, preden se je skuhalo, povzroča to potenje in scal-nica ima več barve. Tudi blato postane bolj mehko in iluznato^ Živina )e videti bolj mrtva in upehana, Ako se polaga iivini velike množine prav- novega sena, provzroči lahko to tudi razne bolezni v prebavilih, osobito želodčni in črevesni katar, ki se spozna mrzlici, večji žeji, manj-Jem veselju do piče, po mehkem, smrdljiveJü blatu in na pordečeli «Kizni koži v gobcu. Včasih nastopi celo,kolika in napenjanje. Tudi druge bolezni se lahko pokažejo, ki provzročijo lahko tudi smrt, Škodljivost novega sena je še večja, ker ga živina rada žre. Kdor je prisiljen krmiti z novim senom, naj ga pomeša s starim ali vsaj s slamo, s katero naj se zreže, ^ Da ne bo krompir prezgodaj kalil, ga je treba hraniti v kolikor mogoče hladnem prostoru in ne v visokih plasteh, marveč razgrnjeno, V nasprotnem slučaju bi se krompir preveč segrel, kajti tudi krompirjevi gomolji dihajo, kakor diha vsako živo bitje. Tudi tema provzroča, da krompir bolj naglo kali, zato so svetli prostori boljši od temnih, Če bi začel krompir poganjati, se ga mora zato spraviti na svetlo. V svetlobi se napravi vsaj manjša kal, Ako hočemo imeti krompir zgodaj, se lahko zasadi kar s to kaljo, ki je deloma ozelenela. Dolge, bele kali pa niso mnogo vr^^e. Krompirja, ki ima take kali, ne rabimo za seme,'ker iso izčrpale te kali iz gomolja že preveč redili^ movL Kateri krompir rabimo za seme? Za seme so najboljši srednji gomolji, ki imajo lepo obliko. Droben krompir ni za sejne, posebno če je dotična krompirjeva vrsta z 4ebe-limi gomolji, ker je tak droben krompir navadno še premalo dozorel. Bolje je vzeti debele gomolje in jih prerezati, nego drobne. Pri krompirju je treba posebna paziti, da seme večkrat menjamo. Krta preženei n^lažje, če mu vtakneš v krtine ali luknje s petrolejem napojene cimje, Ker i mu je ta duh zoprn, zbeži. v ^ Krt na vrtu. Navadno se v vrtih za cvetlice ali za zelenjad pokončuje krt, ker dela! ondi veliko nadlego. Nekateri vrtnarji so še toliko prijazni» da krta ulovijo in ga izven vrta drugod zopet izpustijo. To j0 seveda še lepo, < toda rešiti pa moramo predvsem vprašanje, če je bolje, da biva krt na vrtu ali ne. To velja pa le z «žirom na razen mnogoštevilen mrčes, ki se posebno na vrtu razploduje in a dela velikansko škodo. Koliko mrčesa potrebuje krt na dan za svoj želodec, o tem se je že tolikrat pisalo, da ni ; treba več ponavljati. Opozoriti pa moramo čitatelja na to, ; ali bi se dalo na vrtu napraviti tako, da bi imel krt svoj določen prostor in da ne bi škodoval sadežem? To se stori s tem, da se rabi sredstvo, s katerim se prepodi krt iz rodnih in žlatitnih kra ino se mora leči, da ev vrta na stranske prostore. Splo-e krt v vseh zelenjadnih, cvetličnih in enakih nežnih nasadih jako neljub gost. To velja o mladi setvi in o sadikah od prve do zadnje. Ondi dela povsod večjo škodo nego korist. Istotako se mora reči tudi o kumaričnih in drugih poznih nasadih, da je škoda, ki jo ^pravi tam krt, precej občutljiva. Da krta ne pokončamo m da vendar zabranimo njegovo rovanje, storimo tako-le: Narežimo po 20—30 cm dolgih vejic akacije, šipka, trnja m enakega'bodečega drevja, pa jUi natlačimo v krtove rove, posebno pa še okoU krajev, za katere se najbolj bojimo. Tudi med žlahtne sadeže ne pozabimo pridjati h koreninam tega bodičja. Kjer se ^ako godi, se kmalu opazi, da se krt takih krajev ogiblje m obrne svoj delokrog na drugo stran, kjer mu ni pot tako zastražena in kjer ne škoduje rastliaam toliko, ker so že bolj odrastle. Radi te okolnosti pazimo na to, da si krta ne predstavljamo kot škodljivca naravnost, temveč v nekaterih krajih le posredno; nasprotno pa uvažujmo njegovo korist, za katero ga odškodujemo s tem, da ga od resnične nadloge v vrtu lepo odstranjujemo in njegove rove voljno zakopujemo. Saj nam jih ni nalašč napravil, ampak je med tem delovanjem iskal le naše sovražnike, škodljive žuželke. Kako ofistS krtače za obleko? S krtačo, ki ni čista, obleko boy »ipoažeš kot očistiš, Kjtačo očistiš, če držiš z eno roko kos |>elega papirja čez fob ;mize,. ? ^drugo pa primeš krtačo in jo drgneš po s papirjem pokritem robu. Papir moraš tolikokrat premeniti, da ga krtača več ne umaže. Če drgneš krtačo po šmirgel-papirjti, jo hitreje očistiš, pa se ki^ča pri tens pokvari. Krtače, ki so mastne od las, očistiš, če šče.tine pomočiš v jajčji rumenjak, ki ga odstraniš še « posuši. Krtačo nato operi v vroči vodi in posuši na zraku. Mokro krtačo deni sušit vedno t ščetinami navzdol, da žica ne zarjavi. Svinjska kuga. Prešiai zbolijo hitro. Hkrati prenehajo žreti, začne jih tresti mrzlica in poležejo v nasteljo. Tako ležijo zariti v slamo brez jedi 12—24 ur- V tem čara izjemoma tudi že kako svinjče pogine. Ostale bolne svinje pa kasneje vstanejo in začno nekoliko žreti, toda le prav po malem, počasi in nemarno, kar pa ni spjatrati za zboljšanje bolezni. Nasproti temu pa pijo prav mnogo in posrkajo vso tekočino iz vodene piče, Vrh tega so močno omamljene. Zadnji del telesa jim je kakor napol omrtvouden. Z zadnjima nogama delajo prav kratke korake; njih hoja je gugava, švedrava, opotekajoča« kakor da so pijane. Sploh pa najrajši ležijo zarite v nastelji ter težko in nerade vstaj' jajo; čc pa stojijo, poveajo glavo in takorekod dremljejo. Rep jim visi naravnost dol in ni kolobarčast, kakor pri zdravih prešičih. Jako imenitno in značilno znamenje svinjske kuge je, da postanejo oči v začetku bolezni rdeče in solzne, kasneje pa se zalepijo z vlečljivo, gnoju podptiiio sluzjo. Oči so torej krmežljave in napol zaprte. Ostre sQlze povzročijo (če so prešiči dolgo bolni), da izpadejo ščetine pod očmi. Če prešič ozdravi, pozna se še v poznejših časih prav dobro po teh znamenjih, da je prebolel svinjsko kugo. Vrh tega bolne svinje težko, naglo in površno sopejo. Navadno tudi kašljajo; kašelj je kratek, tih, suh in slab. Izkraja se izpravlja od svinj v majhnih kepicah trdo in suho, izjemno s krvavo sluzjo prevlečeno blato. Kasneje pa se blato zmehča, zvodeni, usmrdi in deloma postane tudi krvavo. Semtertje so svinje nekaj časa driskave in potem zapečene, potem zopet driskave itd. Bolni prešiČi ] žro malo, a žeja jih hudo; očividno hujšajo jn postajajo od " dne do dne slabejši in medlejši. Hrbet se jipi krivi nav;?gor, ^ izpada jim dlaka, na koži se pokažejo t«mnosive lusi^e. ' Svinje začno že od daleč smrdeti in v 14-r-2Qi '^eh poste- : nejo medle kot deske, ako prej ne poginejo, Včasili dobijo ] na svinjski kugi oboleli prešiči po glavi, ušesih, vratu in po trebuhu majhne rdeče pegice ali mozoljčke, toda vsah obolel preJič jih ne dobi. ToT)i utegnilo neveščega živinorejca premotiti, da bi smatra! svinjsko kugo za rdečico, Toda to je lahko rai^očiti. Lise svinjske kuge so majhne, a rdečične velike, razširjene in se spajajo druga z drugo, Glavni razloček pa je ta-le: Če pritisnete na rdečo pege perečega ognja ali rdečice prst, razprši se pega pod prstonj za trenotek; pri lisi svinjske kuge pa ostane koža tudi pod prstom rdeča, t j. kri ne izgine izpod njega, Rdečevijoli-časte lise vidimo včasih na ušesih in vratu takih zdravih jvinj, ki so prebolele kdaj prej kako zelo hudo bolezen, od katere jim je ostala manjša ali večja srčna hiba. Pa naj navedemo še nekoliko razločkov: med svinjsko kugo in rdečico. Na rdečici bolni prešiči poginejo že v 12 urah do 3 dneh po nastopu bolezni; sicer pogine — ali le izjemno — tudi katero na prešičji kugi obolelo svinjče v 24 urah, toda navadno traja kuga več več tednov, tupatam tudi mesecev. Ako se vseu v čredo svinjska kuga, tedaj zboli do 95 Ä vseh svinji za rdečico pa jih ne zboli prav nikoli tako veliko število. Na škrlatinki zbolijo navadno 6—18 mesecev stari prešiči,mlajši in starejši pa redkeje; pre-ličja kuga pa napada najčešče sesajoča jpujseta in odstav-Ijence, bolj redko pa starejše svinje. Strupene rastlinice ali bacili svinjske kuge se nahajajo v izdihani sapi okuže-Dega prešiča, v nosnem sluzu (smrklju), v blatu in vodi; vrhu tega se držijo tudi v krvi, v mesu in v ščetinah, v gnoju in nastelji okuženih svinjalsov, v posodah, iz katerih so žrli bolni ščetinci, kakor tudi v ostankih krme. Torej je ves prešič poln strupa, kakor tudi vse stvari, ki so prišle z njim v dotiko. Iz tega je razvidao, da se okužijo zdrave svinje lahko na več načinov. Najlažje se to zgodi, če stojijo ikupaf z bolnimi. Pripetilo se je že tudi, da io zaklali na ivinjski kugi obolele^ pr^ča, dali kri in drob zdravim ivinjam, in one so knäüu zbolele n» kugi. Če dobijo svinje meini se pa lan premalo zgoji in vsled tega slabo tare. Pri supcrfosfat kostne moke, Žveplenokisli kalij se rabi navadno na rahli zemlji, kjer manjka kalija. Izvrstno deluje tudi kajnit. Za 1 ha zadostuje 100 kg žveplenokislega kalija ali 300 kg kajnita, ki se n^j podorje jesem. Spomladi se rabi tudi superfosfat in sicer 100 kg za 1 ha. Priporoča se, da zemljo za setev dobro zdrobimo in da prekopljemo surove brazde rajši z motikami, kakor da jih previačimo z brano; z brano se spodnje kepe premalo zdrobijo. Za setev je treba ugodnega vremena in dobrega semena. Laneno seme mora biti popolnoma čisto, zdravo, težko in lepo svetlo. Dobro seme poznamo po tem, da hitro popoka«; če vržemo nekaj zmec na žerjavico. — Rus)^ lan, 'krajih prav dobro uspeva, se mora bolj redko sejati, kakor navadni mali lan, sicer nam rajši poleže in v tem času t^o strohni, da je slab za predivo. — Če pridelujemo lan za seme, ga je treba sploh nekoliko redkeje'sejati, kakor če ga sejemo samo zaradi prediva. V tem slučaju potrebujemo za 1 ha 170 do 200 1 semena. Seme je treba, kar se da, enakomerno posejati, nato pa z brano dobro zavleči, če mogoče podolž in počez, da se seme enokonerno razdeli po zemlji. Kako se oskrbuje lan. Lan je v mladosti zelo nežna rastlina in občutljiva zlasti pred plevelom. Zaraditeg[a se mora opleti, kakor hitro se prikaže plevjel. jPrvič ga ople-vemo, ko nam dobro ozeleni, drugič pa, kp nekoliko odraste. Navadno zadostuje dvakratna pletev. V- Pleve se naj v smeri proti vetru, da se pohojene rastline prej vzdignejo. — Po dežju zaprana setev slabo izhaja, Dol;gotrajna moča lanu tudi škoduje, takisto suša. Zimski lan nam rad Dozebe, najrajši spomladi, ko začne zeleneti. Mlademu lanu škodujejo posebno bolhe. Proti bolham pomaga zgodnja setev, nekoliko tudi pepel, cestni prah itd. Spravljanje lanu. Če pridelujemo lan za predivo, ga moramo poruti, preden dozorijo gtavice>' AQečne glavice naj bodo v tem času še sive, zrnje belo, spodnji del stebla rumen in spodnji lističi zveneli. Če pa pridelujemo lan za seme in za prejo, kakor je pri nas navada, potem ga moramo spraviti, ko nam lan porumeni in ko je začelo seme v glavicah rjaveti. Lan za seme je treba takrat poruti, ko odpadejo lističi s porjavelih stebelc in ko se glavice tako posušijo, da rožljajo, ako drsnemo z roko po njih, V tem času je seme trdo in svetlorjavo. Seveda velja to le za lanovec, ne pa za prezovec, katerega moramo dosti prej spraviti. — Lan porujemo z roko in ga povežemo v male snopiče, ki se posušijo na njivi ali ipa v kozolcu. Prezovcu se glavice najprej osmučejo na posebnih grebenih, imenova^ rifli, rihle ali trgači, Osmukane glavice se -Bosijory: rjuhah'na splspe, da se suÜjö. Ko so suhe« takoj omlatijo ali pa do spomladi spravijo. Pri lanovcti se otolčejo glavice navadno s pomočjo posebnih tolkačev ali batov. Pri tem delu se otolčejo snopiči 410 eni strani, potem 'se obrnejo ih se otepajo še po drugi. Tako izmla-čeno seme je treba očistiti in spraviti. Cofenje lann. Lan se lahko goji na več načinov, To vidimo posebno v tvoniicah. Tam ga gojijo z gorko vodo, « vročo vodo ali pa s soparom. Mi ga gojimo navadno le aa rosi ali pa v mrzli vodi.' Na rosi se goji lan tako-le: ISulii lan se na drobno razgrne po kaki trati ali na trav-; Biku, s katerega je otava že spravljena. Tukaj se pusti lan toliko časa (Štiri do deset tednov), da postane les vsied rose in dežja krhek in se rad lomi in trga. Med tem ča-pom je treba lan enkrat ali dvakrat obrniti, da se bolj l^akomemo zgo^. Pbr&ča jie na ta način, da se podložijo f^ppd lanena stebelca blini vr^^^ P gl^ki koli, [s Icaterimi se vzdigne b položi lan tako na drugo stran, : da ostane i koreninami pri tleh. ~r- Če je bilo vreme ugodno in smO kn obrnili, dobimo pri takem gojenju lepo ^^edivo. Če; je pa vreme" pr^suho ali premokro, tedaj je 'uspeh manj'ugoden. Če vreme premokro, nam lan preveč segnije; vslfcd tega ss predivo rado trga. O suhem vre- takem gojenju se rada prime lanu tudi Cniii rosa, ki Je vzrok, da se predivo noČe beliti. — Veliko bolj enako« merno pa tudi hitreje se goji lan v vodi. Če ({ojitno lan f vodi, imamo res nekoliko več dela, zjito pa dobimo pr«; divo, ki se veliko lažje obdeluje. Za jtojenje -v vodi je trebi pripravne vode. Voda mora biti mehka in topla 18 do stopinj po Celziju, Voda iz potokov, rek in ribnikih | prav dobra, trda in mrzla studcnčnica pa ni za to, & « ni prej ugrela na soincu. Če hočemo gojiti lan z vodo jh potokov, rek ali ribnikov, moramo na obiežju izkopan pripravne jame, v katere napeljemo vode; te jame naj bodo po 3 metre široke, 1 do V^. metra globoke in po potrelq dolge. Izkopane jame je treba o>zidatt in jcadelati s. cf-■mentom ali pa obiti z deskami, da se zcmiia ne mi», potokih aJi ribnikih samih ne smemo goüti lanu, ker bi s< voda tako izpridila, da bi nam ribe poginile. Male množim lanu se lahko gojijo tudi v kadeh, V fame (kadi) ie treba lan vložiti plastoma, tako da se tišči snop snopa. Čim viit stoji voda v jami, tem več leg lanu se soravi v nio. Nazad* nje se čez zgoraj ležeče snooiče položijo deske in obložii< s kameni tako, da stoji voda še za dobro dlan visoko na< lanom. Če voda uoade. io je treba zooet napeljati, da orid^ lan pod vodo, V vodi je lan v enem ali dveh lednih zgoiea Debelostebelnati in zeleni lan je prej dober nego drobno-stebelnati in dozoreli lan, Gorka in mehka ("voda ga tudi prei zgoji. Če gojimo lan v vodi, moramo prav oosebni) paziti na to, da ga vzamemo o pravem času iz vode. Ko^ dosti zgoien, ga je treba nemudoma spraviti iz jame, sič^ bi se predivo trgalo kakor pajčevina. Da ujamemo pnif trcnotek moramo lan večkrat nrejfledovati- Ako se stebli zlomiio, če jih orenognemo blizu korenine in potem M sredi, in če se dd l?hko izluščiti les od li^Sa, ne da bi st pretrgalo ličie. tedaj je lan dosti zgoien. Dokler se pa ličic rado ne odlužči, ne smewo vzetf^^H iz vode^ kcy Celziju, v naiih sušilnicah ga pa 'pražimo do 50 stopinj in še več, kar je velika napaka. Za trenje nam rabijo navadne trlice ali pa stroji. Navadne trlice imajo po en sam nož ali pa po dva. Za trenje s trli-cami je treba vajenic teric. Bolje in hitreje kakor s trli-cami, taremo lan s stroji, ki obstojijo iz robatih valjarjev, ined katere se vklada lan. Pri trenju lanu odpada pezdir, — Otrt lan se mora otrepati, da dobimo predivo. Za to delo je treba otrepalnice in otrepalnega noža, Otrepalnica obstoji iz deske, jci stoji na trdnem podnožju. Deska je iz trdega lesa, lepo ravna in gladka, metra visoka in dober čevelj široka. Debela je poldrug palec. En čevelj pod zgornjim koncem ima zarezo' z gladkimi robovi, Z druge strani sta pritgeijia podnožje dva stebrička, na kat«ra je pribit m ki varuje delavca in po- speiuje enakomenao o&e^anje, Otrepalni nož je lesen; < z njim se maha toliko časa po strtih lanenih steblih, da n| odleti ves les in ne ostane samo prtfdivo. Za otrepanje fj treba lan pripraviti s tem, da prime delavec z levo rok^ pest stebel, in sicer čez sredo; z desnico jazgme poten) stebla najprej na enem koncu in jih s prsti tako prečešeš da se izravnajo stebla, in da odleti vse, kar je kratkega^ Ravno to napravi na drugem koncU- Predivnate niti, kt molijo iz snopiča, je treba izpuliti io vložiti tako nazaj J pes!, da so vlakna z obeh strani enako dolga. Tako pri| pravljen šop stebel se pretakne skozi zarezo otrepalnio| in se obdeluje tik ob deski z otrepalnim nožem, doki» ves les ne odleti. Medtem je treba predivo večkrat otre« sati in obrniti, — Nazadnje se mora predivo ÄiBtnü^ se loči pražnje predivo od hodnika. Za to delo tu^in ral' mikalniki ali grebeni (trebači, glavoiki), ki iRorajo bolj redki in gosti, da se predivo popolnoma omika. Kako ohraniš led? Ako zavijeS led v volneno kr se ohrani dalje časa, ker se zelo počasi taja. Lep ali kit, ki se tabl la utrievai^c y okviri« pij gnojniščnih gredicah in cvetličnjakih, odpade prehitroi Lep, ki se navadno rabi, se napravlja iz semlete krede lanenega olja. Četudi ga pobarvaš ž oljnato barvo, se t bo vedno razpočil in se odluščil. Da se to prepreči, pri mešaj navadnemu lepu iz krede nekp^o gipsa^ Kako narediš lepilo za tnuhe? Mešaj na neprevro čem ognju 20 delov ptičjega lepa, 5 delov sirovega jnedi in 5 delov melasinega sirupa. Dobrno lepilo narediš tttdi ] mešanjem medu, koTofonije in ricinoyega olja. Lep za pismu. Najboljši lep za pisma je beljjak^^ n ne odlepi niti v vodeni sopari. Lep za koTine in steklo. Steklo prilepiš na žele^ baker itd. s sledečo zmesjo; 4 .dele trde in 1 df voska deni v posodo in raztopi na žerjavici,'pninešaj del drobno zmlete opeke. Zmes'in preomete, ki jib hoj^ zlepiti, prej malo ogrej. Lep ta les in steklo. Raztopi klcj v goiki vodi, da ^pstane tekoč, kakor ga rabijo mizarji. Razgretemu pri-l^šaj presejanega pepela, da se zgosti. S takim klejem bpmaži les in steklo ali les in kamen, ki se stisneta in čez pkaj časa tako sprimeta, da ju moreš le z veliko silo raz- MitL Lep za porcelan. Narediš ga, če primešaš raztoplje-^lo ali kovino, namaži najprej del stekla ali kovine s li^om čebule; ko se sok osuši nalepi papir z arabskim l^ijem ali z dekstrinom. I Lep za porcelan. Narediš ga, če primešaš raztoplje-lu arabskemu gumiju toliko žganega gipsa, da se na-precej ^osta kaša. Prelomljene porcelanaste dele nato iii — ne predebelo -— s to kašo, jih dobro skupaj ti ter pusti, da se 3 dni suše. Na prejšnjem mestu se posoda' ne ubije več. L«p za steklo. Razbito steklo zlepiš, ako napraviš iz 25 delov jajčnega beljaka in 10 delonr neugašenega ki se razredči z 10 deli vode in 55 deli žgaaega gipsa. ;:lem testom lepiš steklene kose. Ako ti je na tem, da W zlepiš steklo, porcelan, kako igračo ali kaj podobna, raztopi v razgreti žlici nekaj želatine in malo jesiha ii s tem namaži predmete, katere zlepiš. Ako jesihu do-laS par zm kromovokislega kalija in zlepljene kose držiš kolo nad gorečo svečo, jih lahko postaviš tudi v vodo, pa ^spustijo. za petrc^ejske svetilke. Košček galuna dobro ej v pločevinasti žlici ter zlij tekočo tvarino v votlino , la^g« podnp^/ naJkar vsjUivi posodo za petrolej. [O moral hitro izvrtiti, ker se vroč galun naglo strdi. L^ za nsnje. Zmes, s katero usnje na usnje prilepiš, biei^, akp^^^^ v železni posodi na žerjavici " enake Mf mnole in gutaperče, premešaj in rabi gorko zmes. | : Kaka j^^ ubite i« sadre (gipsa)? Dva dela beline iq en del sladkornega prahu dcbro zribaj I Nmrcti u hUo in dom. 4 ter prilij toliko gostega arabskega gumija, da dobiš gosto kašo. S to namaži razbite dele kipa, ki naj bodo dobro stisnjeni, dokler se lep ne posuši. Ncprcmočljiva lepenka (Pappeadeckel), Lepenko naredimo ncpremočljivo, če vzamemo tri dele mleka, en del ugašenega apna in tej zmesi pridenemo nekaj v prah stol-čenega galuna. S to zmesjo prevleči lepenko in ko se posuši jo prevleči še enkrat. Kako ohraniš les na prostem? Na prostem se les ve-veliko dalje ustavlja trohnobi, ako ga zamočiš večkrat z železno galico, raztopljeno v vodi. Ko se les posuši, prevleči ga s kuhanim lanenim oljem. Vrednost raznovrstnega lesa za kurjavo. Najboljši les za kurjavo je bukov, potem gabrov, nato javorjev, brezov, akacijev in les smolnatega borovca; za tem sledi; brestov, hrastov, nekoliko smolnat borovčev, mecesnov, smrekov in jelov les; slab je lipov, jelšov, topolov, vrbov in kostanjev les. Pre^lska za les. Za prevleko lesenih, ogra^, desk, sten itd, se priporoča sledeča zmes; Vzame se nekoliko dobrega, svežega cementa in se ga z mlekom na gladki kamnitni plošči dobro premeša. Zmes mora biti tako gosta, kakor je navadna oljnata barva. Les, kateri se hoče s to zmesjo prevleči, mora biti raskav in ne gladek. Ta zmes, ki jo namažemo s čopičem dvakrat ali trikrat, varuje les gnitja in tudi ognja. Da les ne razpoka. Da les, ki se rabi za kolesa, ročice i. dr, ne razpoka ali se ne skrivi, ga namakaj kakih 8 dni v slani vodi. Tak les prenese solnčno vročino in tudi vlažn,ost. Kako zakrpaš les? Vzemi čistega žaganja, če mogoče iz bukovega lesa ter ga pomešaj z vodo, v kateri si raztopil klej (lim), S to tvarino dobro zamaži luknjo ali razpoko, ki jo hočeš zamašiti. Potem potrosi po vrhu še drob- nega žaganja ter dobro potolči. Ko se zamazilo posuši, odrgni in pogladi s steklenim papirjem in šmirgljem. Ta krpa iz žaganja je kot najtrši les ter drži tudi vsak žebelj, Lestva ne izpoddrsne, če pritrdiš spodaj na stojalo košček gumija. Vsadi pri hiši lipo, da jo varuje strele, da daje čebelam medu, bolniku čaja, utrujenemu pa krepilne sence. Če moreš dobiti velikolisto lipo, ji daj prednost pred malo-listo, sicer pa je zadnja tudi dobra. Lisičjo pogačo, ki vabi lisico' v past, narediš, če skrbno in dobro zmešaš 50 g v prah stolčene kafre, 100 g smrdečega asantovega prahu, 15 gramov cibetovega prahu, 300 gramov prahu iz špajkinih (baldrijanovih) korenin in 30 gramov janeževega olja. — Kokoši varuješ pred lisico in dihurjem najbolje, če privežeš petelinu na vrat čisto zvoneč zvonec. Ali je lisica škodljiva? Navadno imajo lisico za jako škodljivo' žival. Kmet jo sovraži, ker pride včasih na njegovo dvorišče in odnese kako kuro, lovec pa še bolj, ker mu poje mnogo zajcev. Natančnejše preiskave so pa pokazale, da lisica poje tudi mnogo miši in je torej kmetijstvu gotovo bolj koristna nego škodljiva. Sovražijo jo po krivem, ker ljudje ne vedo, koliko koristi. Pa saj mnogi preganjajo tudi krte in sove. Če pa lisica poje kakega zajca, kmetijstvu le koristi, ker zajci napravljajo škodo na sadnem drevju, Kmetu je zajec vsekakor veliko bolj škodljiv nego lisica. Mah za rastline namesto prsti, V loncu napolnjenem z mahom rastejo rastline enako kakor v prsti; dobro je, če mah večkrat potlačiš. Mah in lišaj na sadnem drevju. Sadno drevje se poraste z mahom in z lišaji, če drevesna lub odmre in mrtva lubad ne odpade. Tako odmrla lubad napravi ugodna tla za razvoj mahu in raznih lišajev. Da pa lubad odmira, so vzrok neprikladna in premalo pognojena tla in vlaga. Zato je treba predvsem poskrbeti z gnojenjem za dobro rast, odmrlo lubad, mah in lišaj, z drevesno krtačo odstraniti, drevo in veje pa namazati z apnenim beležem. Dobro ia trdno malto za vlažne stene dobiš, ako zmešaš en del gašenega apna, dva dela cementa in šest do dvanajst delov peska. Mana in medena rosa na listju sadnega drevja. Vsled velike vročine izpuhti preobilna mokrota iz soka, ki se vsled tega zgosti. Tak sok, ki ima mnogo sladkorja v sebi, prevleče potem listje, na katerem se posebno^ rade udomačijo listnate uši, katerim je taka hrana najljubša. Večkrat se nahajajo na takem listju tudi bele glivice, ki jih imenujemo medeno roso. Take mladike naj se odlomijo, listje pa osmuka; to je najboljši pripomoček. Sicer pa pomaga tudi plinova ali pa milnata voda. Večkrat pa stori nebo z obilnim dežjem človeku to ljubav. Znamenja oplemenitve čebelne matice. Preden gre matica v panj od roja, leta še nekoliko časa okoli njega. Zdaj pazi na sledeča znamenja 1, Če je koničasti zadnji del života, tam kjer je sicer želo, odprt ter visi ven nekaj belega, podobno tenki nitki, kakor da bi bila kaj ranjena ali raztrgana, tedaj je že pravilno oplemenjena, 2. Kdor tega ne opazi, lahkoi sklepa, da je matica sprašena, iz tega, da letajo čebele naravnost ven in noter ter da nosijo ob-nožino (cvetni prah) za pitanje zalege, 3, Če so čebele to-gotne ter postajajo bolj hude, ko se bližamo panju ali ga hočemo odpreti, in so prej kakor ponavadi pripravljene pičiti, to pa iz skrbi za varnost matice in zalege, 4, Če sedijo čebele gosto skupaj, da grejejo zalego. 5. Če zadelava/o in lepijo špranje in razpoke panja, da bo držal toploto. 6. Če so v panju jajčka in zalega. To lahko zapazimo, če pogledamo na stran satu poševno proti dnu celic. 7. Če preganjajo čebele trote iz izrojenca, je tudi znamenje spra-šene matice, zakaj odslej so nepotrebni. Oni bi uživali med zastonj, a ga ne nabirali, zato jih začno čebele preganjati, zganjati po kotih panja, jih ščipati in končno moriti. Čas prašenja čebelnih matic. (Prašenje matic imenujemo snubni izlet matice, da se po trotu oplodi). Mlada matica ne stavi nikake čebelne zalege, preden ni sprašena. Prašenje pa se zgodi samo v zraku. Mlada deviška rojeva matica pa se ne spraši takoj med rojenjem, temveč tretji ali četrti dan po tem, če sta vreme in paša ugodna; pri slabem vremenu in pičli paši pa celo šele čez štirinajst in več dni. Enako se godi tudi pri izrojencu (panj, oziroma čebelna družina, ki je dala enega ali več rojev) po odhodu zadnjega roja. Ravnokar izležena matica gre peti ali šesti dan na prašenje, če vreme dopušča. Sploh je prašenje odvisno od izleta, ta pa od vremena in paše. Pomoč, kadar je čebelna matica jalova. Pred pra-šenjem ostane ostarela matica tudi pozneje nesposobna za oplemenitev, torej preti panju ravno tako pogin kakor ga povzroči brezmatičnost. Zatorej moraš takemu panju pomagati, Najprej mu odvzameš to nerabno matico, ki jo najdeš najlažje, če prekadiš čebele iz njih panju v prazen panj. Zdaj šele mu daš drugo dobro matico, zakaj ako bi mu jo dal k oni, bi jo čebele brezdvomno umorile. Prodaja medu. (Nasvet čebelarjem,) Ni treba doka^ zovati, da se med lahko proda in še lažje doma uporabi v nadomestilo sladkorja, kandisa, raznih slaščic, kakor tudi za pripravljanje najboljših pijač. A žalibog, da ga povsod izpodrivajo nezdravi in tudi dostikrat nečedni sirupi, ki so seveda cenejši kot naravni, po čebelah naneseni med. Pa kako bi tudi ne bili. Saj so tvarine, iz katerih jih izdelujejo, poceni, in s primešanjem nekih, tudi cenih dišav, jim ponarejalci medu dodajo tak okus, da jih marsikateri star čebelar, ki dan za dnevom uživa pristni med, težko loči glede okusa od naravnega medu. Zato je dandanes silno kočljiva stvar, kupovati med pri raznih trgovcih in medičarjih, ki večinoma tako sirupovo brozgo ponujajo za med. Kdor ne pozna prave cene medu, ne ve, da noben trgovec in noben medičar ne more prodajati pristnega medu 1 kg po 70—80 vinarjev, ko ga čebelarji prodajajo po 1 K 40 vin. do 2 K 1 kg. Tako si marsikateri kupec in prckupec nakupi te tekoče potvare s prepričanjem, da je »ceno« kupil pristni med, a ta brozga satja še nikoli videla ni. Če se tako blago porabi v kuhinji pri raznih močnatih jedilih, seveda ni take škode, da le takemu ponarejenemu medu ni primešanih zdravju škodljivih snovi, A gorje čebelarju, ki bi s takim medom pital ple-menjake! Vendar kljub izvrstnemu ponarejanju pristnega medu se pristni čebelni med še dobro speča in bi se še bolje prodajal, ako bi se čebelarji združili v čebelarske zadruge in vsi za razne vrste medu določili stalne, trdne cene, Amerikanci nam dajejo v tem oziru dober zgled, Posnemajmo jih! Kar medu za dom porabimo, pač ni veliko ležeče na njegovi zunanjosti, da je le čist, A v dru-; gačni obliki ga je treba ponujati naprodaj. Proda a se ali v novem, lepem, takozvanem deviškem satju a i pa že iztočen v ličnih steklenih posodah, kakršne nam ponujajo na izbero v kaj okusnih oblikah čebelarski trgovci. Med 7 deviškem satju, t, j, v satju, v katerem se še ni nobena čebela izlegla, je pa nad vse okusen. Tu ni mogoče nikoli dvomiti o njegovi pristnosti, snažnosti in finem okusu. Ker tak med ne pride z zrakom in točilom v nobeno dotiko, obdrži svojo pristno barvo in duh ali vonjaTO, Že zunanjost takega krasnega sata je silno vabljiva, zlasti če ga obrnemo proti oknu, svetlobi, kaj šele po obedu zasaditi vanj žličko in se — posladkati! To je slaščica, kakršne nam ne more narediti in ponuditi noben cesarski slaščičar, naj bo še tako izveden. Pa kako je zdrava ta slaščica! Tak med v deviškem satju se tudi velike lažje in tudi dražje proda kot iztočen med. Zlasti ga kaj radi kupujejo pametni premožnejši starši za svoje otroke. Ponuja in prodaja se v lepih steklenih posodah kaj vabljive in priporočljive zunanjosti. Na dno take posode se prilepi lahko v podobi zvezde ali že izdelano belo satje ali pa le med stene. Plemenjaku, kateremu se bode moralo nastaviti medišče, ker je zelo močan in paša prav dobra, se odpre veha v panjevem pokrovu ali nad vališčem, Na veho se položi matičina mreža in nato povezne ona posoda, ki smo jo bili ravnokar s satjem preskrbeli. Čebele kmalu izdelajo v njej satje in ga napolnijo z medom. Lastniki takih, z medom napolnjenih posodic ne pridejo nikoli v zadrego, komu bi take slaščice prodali. V Ameriki gredo po mnogih mestih iz rok v roke brez bombastične reklame. Da se tako napolnjene posodice tudi veliko lažje po pošti pošiljajo kakor medeno satje, je gotovo. Pri nas se pa navadno med iz navadnih panjev po točilu iztaka in shranjuje v steklenice in šele v teh pošilja naročnikom in prekupcem. Paziti je treba, da je točilo pred uporabo tako snažno kot bi bilo novo. Ne sme se dajati vanj obnožine ali celo z zalego založenega satja. Poudarjati je treba, da ne sme noben umen čebelar nikoli ponujati po časopisih naprodaj medu, ki ni v satju ali iz satja iztočen, S pomočjo ognja izcejen med (po to-pilniku) ni nikdar tako oküsen kot iztočen med, ker vselej dobi nekoliko duha in okusa po vosku. Zato je pravilo, da je prve vrste med, med v deviškem satju, druge vrste med, po točilu iztočeni med, tretje vrste med, po topilnikih razpuščeni med in zadnje je po stiskalnicah iztisnjeni med. Ti dve zadnji vrsti medu naj se ali doma porabita v kuhinji, kleti ali pa za potrebo sosedov, čebel in za medičarje. Kdor torej tujcem prodaja med pod svojim imenom, naj ne prodaja drugega medu, kakor med prve in druge vrste, sicer lahko izgubi dosedanje odjemalce, novih pa ne pridobi. Zato pa je zopet opravičeno tako izvrstno, pristno in čisto blago dražje prodajati. Čebelar v marsikaterem kraju na deželi ima tudi dosti domačih odjemalcev, a s tem je pravi križ. Ljudje ne vedo, da med ni zastonj, četudi čebele kot mednarodne žuželke nabirajo med kjerkoli hočejo in morejo. Ljudje ne vedo, da ima čebelar s čebelarstvom dosti dela, pa dostikrat tudi občutne stroške. Včasih je kaj dobička, včasih pa zopet škoda, kakor pri kmetu, ki včasih pri živini kaj priredi, a včasih pa tudi veliko izgubi. Tak odjemalec si prinese torej precejšen lonec in prosi, naj se mu da za. deset vinarjev medu. Koliko pa naj človek da pristnega medu za deset vinarjev v veliko posodo, da bi ga bilo videli? En kilogram tretje in četrte vrste stane eno krono štirideset vinarjev; koliko ga bode za deset vinarjev? Pravilno šteto, ako noče imeti čebelar izgube, mu ga da lahko le štirinajsti del enega kilograma, t, j, nekako 71. in pol grama. No, pa dajmo mu celih osem dekagramov! Koliko ga bo videti v loncu? On je mislil, da mu ga vsaj pol lonca namerimo. Torej? »Skop je, skop!« In vendar ga vsakemu ne moremo dati za deset vinarjev četrt kilograma. Podariš ga enemu, pride kmalu ponj drugi, tretji in t\oji lonci bodo prazni, prazen pa bo tudi tvoj žep. Torej pameten je tisti čebelar, ki naravnost pove vsem domačim odjemalcem, da stane četrt kilograma medu 35 vinarjev in da se ga manj. kot četrt kilograma ne prodaja, Revnim bolnikom se podari. Kdor ima kaj medu na prodaj, ravnaj se vselej po tem nauku; Prodajaj le čist, zrel, voščin prost med v steklenicah okusne zunanjosti z lepimi kositrnimi zamaški, čednimi etiketami, a zahtevaj zanj tudi pošteno plačilo. Nikar ga ne dajaj za slepo i ceno, kakor lahko trgovci prodajajo svoj sirup. Če imaš veliko medu, objavi ga po časopisih in priporočaj zlasti staršem za njihove slabotne, bledolične otroke. Naprava medice. V krajih, kjer ni vina, a hočemo imeti poleti pijačo, si napravimo to lahko iz medu, V ta namen se zmeša 10 litrov vode, najboljša je deževnica, s 5 kg medu. Tej zmesi se doda še 100 g čiste vinske kisline. Tekočina se postavi v sod in se ji doda nekoliko drožij, ki povzroč6 vrenje. Poleti zavre medica v kratkem, pozimi pa je treba segreti prostor, kjer se nahaja, na 17 do 20° C. Ko je vrenje prenehalo, je treba medico pretočiti v drugo posodo, da se jo loči od drožij. Čez nekoliko časa se medica očisti in je jako dobra alkoholna pijača. Če jo denem.0 nekoliko prej, nego konča vrenje popolnoma, v steklenice in te dobro zataknemo, lahko dobimo šumečo medico, ki je nekak šampanjec, Kunčevo (zajčje) meso nadomestilo za goveje meso, Kunčevo meso bi prav lahko nadomestilo, posebno po deželi, goveje meso, Kunčevo meso je tako redilno kot najboljše goveje meso in presega v vrednosti teletino in ku-retino. Nekaterim ljudem se kunčevina gabi, pa sami ne vedo, zakaj. In vendar so kunci najbolj snažne živalce, mnogo bolj nego prašiči ali pa tudi goveja živina. Večinoma so to samo predsodki, ki se ne dado opravičiti. Gospodinja, ki kunca prav pripravi, opehari z nJim prav lahko dobrega poznavalca piščancev. Zato se vnovič priporoča, naj se naši ljudje bolj poprimejo reje kuncev. Nobena žival nam ne da mesa tako poceni kot kunec. Zato izkoriščajmo tudi na ta način draginjo mesa. Osobito še, ker se zadovolji ta žival v hlevu tudi samo z ono krmo, ki pade živini iz jasli. Tekoče milo za britje. En del belega beneškega mila se drobno nastrže in spravi v steklenico, v kateri je 8 delov špirita in 2 dela dežnice. Steklenica naj stoji dalje časa v gorki vodi, da se milo raztopi; to se zgodi še hitreje, če steklenico semtertje dobro pretreseš. Špiritu prideni nekaj kapljic kakega dišečega olja, da dobi tekočina prijeten duh. Ko je raztopljina čez noč mirno stala, odlij čisto milo od neraztopljene tvarine, ki naj ostane na dnu steklenice. Poljska miš je zelo škodljiva; ker je silno požrešna in ker se čudovito hitro razplodi. Miši izpodjedajo korenine, sklestijo rastoče rastline, izglojejo semena itd, V ne^ katerih krajih se pokažejo včasih v takih množicah, da sklestijo vse, kar raste na njivah. Strahovito so se pomnožile 1. 1895. v nekaterih krajih na zapadnem Češkem, Vsa jesenska setev je bila uničena in mnogo gospodarjev si sploh ni upalo sejati ozimine. Ko je zmanjkalo zunaj živeža, so prišle miši v vasi, kjer so napravile silno veliko škodo, okužile vodnjake itd. Mišjo nadlogo lahko odvrnejo povodnji in kužne bolezni. Zelo pridno jih zatirajo tudi nekatere živali, kakor kanje, sove, mačke, ježi, podlasice itd, Z raznim strupom, ki se nastavlja mišim, moramo ravnati pozorno. V novejšem času rabijo proti tej nadlogi oves ali pšenico, ki je zastrupljena s strihninom. Tako pripravljeno zrnje polagajo s posebnimi pripravami v mišje luknje. Ponekod se je tudi že z uspehom rabil takozvani »Löffler-jev tifozni bacil«, neka glivica, ki se polaga na kruhu v mišje luknje in ki provzroči kužno mišjo bolezen. To sredstvo pa se ni povsod obneslo, — Če uničijo miši na parcelah, do 4 ha velikih, najmanj eno četrtino pridelka, na parcelah pa, ki so večje, vsaj pridelek od 1 ha, tedaj se nam mora davek odpisati, če se zglasimo o pravem času za to (v osmih dneh) pri okrajnem glavarstvu. Kako preženeš miši? Hišne miši preženemo, če na-tresemo zelo drobno narezanih grenkih mandljev, pomešanih s sladkorjem in moko, po onih mestih, kamor prihajajo miši. Ne pozabi sladkorja, ker je edina slaščica, kateri se miš ne more odreči. Mili se najlažje preženejo z oleandrovim suhim listjem, ki ga stolci v prah, pomešaj s suhim peskom ter nasuj v mišje luknje. Mišim je duh oleandra tako zoprn, da na-gloma zbežijo pred njim ter se ne vrnejo izlepa. Kako dolgo naj mladiči sesajo, ako se jih hoče rediti doma? Žrebeta 12 do 16, teleta 10 do 12, praseta, jagnjeta in kozleta pa po 8 tednov. Tako dela tisti, ki hoče imeti lepo živino. Da sc mleko prehitro ne skisa, je treba snage in pa hlada. Hlev in mlečna shramba bodita do skrajnosti snažna; istotako posoda; vime naj se pa pred molžnjo umije. Od vsake krave namolženo mleko se mora takoj nesti iz hleva, takoj precediti in takoj postaviti v mrzlo vodo. Shla-jeno mleko je treba shranjevati v hladni shrambi, če mogoče v pločevinastih posodah in postavljati v korito, skozi katero teiče mrzla voda. Če hočemo imeti mnogo mleka, polagajmo kravi mnogo soli. Sol kravo užeja in zato pije več vode, pa napravi več mleka. To mleko pa je seveda bolj redko nego tedaj, če krava malo pije. Tudi s krmljenjem vodene piče (pese) dobimo več mleka nego s krmljenjem posušene piče (s senom). Grenko mleko. Mleko je sladkega okusa, a včasih pogreni, je pri tem naravne barve, gosto, se včasih vleče in diši po plesnobi. Napaka je najhtjša tedaj, ako mleko, kadar stoji, ali se že v širnem kotlu podelava, vedno bolj greni. Smetana se ali slabo ali pa celo nič ne pinja- Vzroki tej mlečni bolezni so različni: slaba prebava, pokvarjena in grenka krma, nesnaga na živini in v golidi, mnogokrat tudi nesnaga v mlekarni. Najbolj pogosto se javlja napaka pri kravah, ki so na stari dcjvi in jeseni in pozimi bolj pogosto nego spomladi in poleti. Tudi gotove rastline pro-vzročajo, da postane mleko grenko. Vselej pa so našli v takem mleku glivice gotovih vrst. ' Grenko mleko prihaja navadno od krav, katerim se poklada kako grenko klajo. Grenčica, ki je v krmi, preide namreč v kri in odtod v mleko, posebno pa je tolšča sestavina mleka, katera rada vsrkava razna barvila in razne dišave, vsled česar dobi v tem slučaju tudi maslo iz takega mleka različno barvo in okus. Grenak okus dobi mleko na primer, če se poklada molznim kravam repo, slab krompir, repno listje, ko repa poganja, skisane tropine itd. Če se že hoče pokladati repo, se ne sme pokladati preveč. ravnotako tudi pese ne. Repe naj se da kravi vsak dan kvečjemu deset kilogramov, pese pa tudi ne nad dvajset kilogramov. Tudi če se poklada molznim kravam preveč oljnatih tropin, ovsene in grahove slame, dobi lahko mleko grenak okus. Zato naj se daje molzni kravi le polovico ali kvečjemu po 1 kg oljnatih tropin vsak dan. Te naj se zdrobi, toda ne sme se jih namočiti v vodi. Tudi bob in grašica delata mleko grenko. Da torej mleko ne dobi grenkega okusa, se ravnaj po tem nasvetu, a dajaj obenem živini tudi sol in klajno apno. Da mleko greni, je včasih.? kriva tudi slaba shramba in umazana posoda. Zato osnaži shrambo in posodo večkrat prav dobro in obenem dobro prezrači. Če imaš mnogo pese, jo daj kravi po 12—15 kg, poleg te pa 5 kg sena, 4 kg detelje, 6 kg slamnate rezanice in 1 kg pogač. Ali ima kozje mleko poseben duh in okus? Ako za kozo primerno skrbimo, nam bo dala mleko z ravno takim, okusom, kakor je kravje mleko. Pomniti pa je na sledeče: 1, Kozo je treba krmiti samo z zdravo pičo. Kar je spride-nega, naj se kozi ne daje, 2, Koza naj bo vedno v dobrem zraku, Ako je ne moremo spuščati na prosto, moramo hlev vedno zračiti. 3, Skrbeti je treba, da bo koza vedno čista, V ta namen jo moramo večkrat očediti in oprati z vodo, v kateri se je raztopilo nekoliko sode. Tudi je treba skrbeti za snago v hlevu. Če bomo s kozo tako ravnali, nam bo dala prav okusno mleko. Naglo gnijoče mleko. Vrhnje ali smetana postane, če dalje časa stoji, umazano sivo in na površje se dvigajo mehurčki; mleko se usede, a je redko in mazljivo. Neposredni vzrok so gli\ice, prvotni pa nesnaga v mlekarstvu. Krvavo mleko. Kri se nahaja v mleku v trakovih in nitih. Vzroki so: vnetje, turi in rane v vimenu; tudi nekatere rastline, ako jih živali jedo, n, pr. smrekove igle, vodni dreselj. Kri zopet izgine, kakor hitro je vzrok odstranjen. Modro mleko ima pri molži naravno barvo; čez 12 do 24 ur, včasih tudi pozneje, pa se prikažejo na površju modre lise, ki se naglo razširijo; tudi smetana postane modra; mnogokrat je smetana rumena, mleko pa modro. Vzrok tej napaki so glivice, ki se ali že Eahajajo v kravjem vimenu ali pa pridejo iz zraka v mleko. Ker postaja mleko modro šele tačas, ko se začne kisati, zabrani to napako s tem, da mleko prej porabiš, ^ Modro mleko. Nekatera krava daje mleko, ki postane čez nekoliko časa modro. Takšnega mleka kupec ne mara, ker se smatra za slabo, V resnici tudi ni brez pogreška in prihaja ta lastnost največkrat od tega, ker nima krava dobre prebave. Če se torej opazi, da postaja mleko modro, naj se kravi predvsem izpremeni krma, potem pa da nekaj takega, kar krepi želodec. Rdeče ali rtuneno mleko. Tu je napaka, slična napaki pri modrem mleku, samo da so lise tu rdeče ali rumene. Povzročata to napako dve glivici; rdečino poleg tega tudi rabarbara ali broč, Sirasto mleko. Poleti se rado pripeti, da se mleko zasiri, ne da bi se skisalo; to opazimo navadno šele tedaj, kadar ga kuhamo. Neposredni vzrok so glivice, posredni pa hranjenje mleka v pretoplem prostoru, nesnažna molža, dostikrat tudi slaba prebava pri živini. Slano mleko jei nekoliko slanega okusa ter večinoma modrikaste barve ali pa tudi rumenkasto in umazano belo, V sirarstvu je tako mleko nerabno. Napaka je prav pogosta. Vzrok je bolno vime; pogosto je prvotni vzrok slaba molža, ker lahko povzroči puščanje mleka v vimenu vnetje; pogosto, zlasti v nizkih in vročih hlevih prepih v zimi, po katerem se živalim vime včasih zelo hudo vname. Sluzasto mleko se vleče, ako je napaka hujša, nitim podobno; okusa je neprijetnega in se rado zasiri. Napako opazimo takoj v sveže namolženem mleku ali pa šele po- zneje, Ako primešamo sluzasto mleko zdravemu, postane vse mleko sluzasto; seveda, ker so neposredni vzroki slu-zavosii glivice, in vsako mleko, v katerem se nahajajo glivice, zdravo mleko Tselej pokvari. Prvotni vzrok tej napaki je lahko slaba prebava, bolezen živali, nesnaga pri živini, v hlevu, pri molži in v mlečnici, pa tudi pokvarjena krma in nagla izprememba krme. Vodeno mleko. Večkrat se prigodi, da je mleko vodeno. Mleko vsebuje razmeroma mnogo vode in malo tolšče; dostikrat je podobno milnici, posebno tedaj, če se krmi mnogo slame. Ako napaki ni vzrok slaba, vodena, prazna in po dežju izprana krma, se ne da odpraviti. Kako se glavne aapake mleka odstranijo. Glavne napake, da postane mleko vodeno, krvavo, modro, rdeče ali rumeno, slano, grenko, naglo gnijoč©, sirasto in sluzasto, se dado preprečiti, Ako je mleko preveč pokvarjeno vsled glivic, je treba razkužitve prostorov, katere je treba pobeliti z apnom, posodo pa umiti z raztopljino sode, poleg tega pa še oprati obleko ljudi v lugu. Krma naj bo izbrana. Moča na njivah ia travnikih. Preobilna voda nam prizadeva na polju mnogo škode. Nalivi ali plohe, dolgotrajno deževje in kadar se po južnem vremenu sneg na-gloma taja, vse to nam dela veliko škodo. Spomladi, ko se taja sneg, se je bati, da bi dežnica zaostajala na njivah in preiveč napajala ali pa tako zatopila žitne rastline, da bi nam poginile; z druge strani pa se je zopet bati, da bi odnašala zemljo s strmibi leg. Da se to ne zgodi, je treba na primernih mestih že jeseni vrezati brazde ali plitve jarke, po katerih se voda lahko odteka. Ti razori ali jarki morajc biti zmerom čisti. Po vsakem nalivu je treba pogledati, ali jih ni voda poškodovala, da se nemudoma popravijo, če je treba. Kjer orjemo na ozke kraje, je treba imeti razore v dobrem stanu, da se voda lahko odvaja. Če je bilo pozimi veliko snega, nastajajo spomladi rade povodnji, ki so po nekaterih krajih silno nevarne in škod- IJive. Povodnji naneso na njive proda in peska, odnašajo zemljo itd. Po nižjih legah in kotlinah nastopi včasih toliko vode, da nastanejo cela jezera, pod katerimi vse pognije, kar je rastočega. Povodnji nastajajo tudi jeseni in poleti. Posebno nevarne so pred košnjo in ob košnji. Pred košnjo poplavljeni travniki dajejo ničvredno blatno krmo, dočim nam ob košnji voda lahko odnese cele kopice sena in otave. Če nam postane zemljišče vsled izredne povodnji trajno ali začasno nerodovitno, recimo, da nam nanese voda toliko proda in peska, da je zemljišče v tistem letu ali za več let popolnoma nerodovitno ali pa če odtrga in odnese voda velik del zemljišča, tedaj se nam mora po postavi odpisati davek za toliko let, dokler ni škoda popravljena. Za odpis davka se je zglasiti v osmih dneh pri okrajnem glavarstvu. Če nam uniči povodenj na parcelah, do štiri hektare velikih, najmanj eno četrtino pridelka, na večjih parcelah pa vsaj pridelek enega hektarja, ali pa, kadar napravi dolgotrajno deževje med žetvijo tako škodo, da je uničena več kot četrtina vsega čistega dohodka v gospodarstvu, tedaj lahko prosimo, da se nam davek odpiše, ravnotako, kakor če nam žito pozebe {Glej kazalo pod naslovom »Žito, če nam pozebe!«). — Škodo, ki nam jo prizadeva preobilna moča, odvračamo s tem, da osušu-jemo zemljišča, da odpeljavamo deževnico in snežnico po razorih ali posebnih jarkih, da orjemo na ozke kraje in grebene in da zemljo globokcjei obdelujemo. Koliko moke se dobi iz pšenice in rži? Nekdaj se je dobilo iz 100 kg pšenice 55 kg lepe belei, 18 kg srednje in 9 kg črnikaste moke ter poleg tega se 18 kg otrobov. Dandanes pa se dobi vsled zboljšanja strojev več boljše moke in osem do deset odstotkov manj otrobov. Enako je tudi pri rži. S starimi mlini se je dobilo iz 100 kg rži 20—25 kg bele moke, 12 kg klajne moke in poleg tega še otrobe. Dandanes se pa dobi iz 100 kg rži 60—62 kg dobre bele moke, ostalo so otrobi. Kako preženeš molje? Najboljše sredstvo, da preže- nemo molje, je {erpentinovo olje; skrinjo, v kateri brarJmo tkanino, treba namazati s trpentinovim oljem. Tkanino zavij v robec, ki je tudi poškropljen s trpentinovim oljem in jo pokrij z enakim robcem. Kako popraviš po moljih povzročeno škodo? Ako nam narede molji kako malo škodo na zastorih, pokriva-lih, oblekah itd., tako da ne kaže šivati, ker bi bilo preveč vidno, vzamemo angleškega obliža in ga podlepimo na dotična mesta. S tem obližem dobe drobna vlakna oporo in tanka mesta se ne preluknjajo. Nadaljna škoda je s tem preprečena. Mravelj naj se ne trpi v cvefličnjakih, kajti one prenašajo listne ušice z drugih rastlin na one, ki se nahajajo blizu peči, da jih potem izkoriščajo, Kakor hitro si mravlje zapazil, pomoči gobo za brisanje v sladkorno vodo in jo položi tja, kjer so mravlje. Ko se mravlje na gobi naberejo, vzemi gobo in jo vrzi v vrelo vodo, da se mravlje pomorijo. Gobo nastavljaj toliko časa, dokler je kaj mravelj. Kako preženeš mravlje iz stanovanja? Zmešaj v plitvi posodi nekaj medu z lugom (Pottasche) ter postavi to posodo tja, kjer se zadržujejo mravljinci, V kratkem bodo izginili, Mravljinčna jajca nabereš najlažje, če izbereš precej daleč od mravljišča pripraven prostor, ga z lopato lepo zgladiš ter nanosiš nanj plast dračja. Čez dračje razgrni ozko rjuho ter nasuj nanjo rahlo nekaj lopat globokega mravljišča. Mravlje pobirajo jajca ter jih nosijo na kup pod rjuho, kjer jih lahko pobereš. Kako dobiš mravljinčno kislino? Namažimo steklenico znotraj z medom ter jo zakopljemo do vrh vratu v mravljišče gozdnih mravelj, T© gredo pohlepno za medom, tako da je -kmalu steklenica skoraj polna mravljincev. ■ Tedaj vzemi steklenico, jo zalij s špiritom ter pusti, da se mravljinci več dni v špiritu namakajo. Nato precedi špirit in mravljinčna kislina je gotova. Na kak način se da zatrcti mrčes pri prašičih? Smetana je prav dobro sredstvo za zatiranje mrčesa pri prašičih, Če se vdrgne ali vriba prašičem smetana s pomočjo ščeti na kožo, pogine ves mrčes, ki se nahaja na prašičevem životu. Ponoviti pa je treba drgnjenje s smetano po treh dneh za prvim. Drugo dobro sredstvo za pokon-čevanje prašičjih uši je prašičja mast, zmešana s karbolno kislino, S to zmesjo se morajo prašiči prav dobro namazati, in sicer se mora to teden dni vsak dan ponavljati, da se uničijo in pomore še one uši, ki bi se v tem času šele izvalile. Tudi sivo mazilo iz živega srebra, ki se razredči z oljem, hvalijo kot jako dobro sredstvo proti ušem pri prašičih. Nekateri pravijo, da je tudi lug lesnega pepela dobro sredstvo za zatiranje prašičjega mrčesa; razume se, da se mora potem prašič z njim večkrat oprati. Najbolj priprosto sredstvo za to pa je z vodo razredčen kreolin ali lizol, in sicer v razmerju 1 : 20 (5 odstotkov). Tej zmesi se mora dodati nekoliko špirita ali alkohola. Bodisi, da se rabi prvo ali pa drugo teh dveh sredstev, umiti se morajo prašiči po prvem umivanju po treh ali štirih dneh zopet, če se hoče mrčes popolnoma pokončati, Črešnjeva muha. Ličinke ali črvi, ki se nahajajo v sadu češenj, izvirajo od češnjeve muhe. Njih matica po-klada jajčeca meseca maja in še pozneje na češnjev sad. Ko ličinka izleze, se zarije v plod, ko pa doraste, zapusti plod, zarije se v tla in se tam zabulDi. V prihodnji spomladi izlezejo iz bub zopet muhe. Da tega škodljivca pokončaš, oziroma preprečiš, da se preveč ne zaplodi, ukreni sledeče: Potrgaj češnje kolikor mogoče zgodaj, uniči na tla padle češnje in prekoplji zemljo pod češnjevim kapom pred mesecem majem, Bube tega škodljivca so navadno tri do pet cm globoko pod zemljo, in če zemljo prekoplješ, oziroma preobrneš, jih spraviš še bolj globoko v notranjosi zemlje, kjer se zaduše, Kako varujemo konje muh? Zelene orehove lupine so dobro sredstvo, da varujemo konje muh. Treba jih je torej hraniti, ker so porabne tudi za prihodnje leto. Pest lupin vrži v liter vrele vode ter namaži z ohlajeno tekočino konja po najobčutljivejših mestih. Žarki duh in okus ne ugaja muham in beže. Mazanje z raznimi mastmi in petrolejem ni priporočljivo, ker zapira luknjice v koži in tako preprečuje potenje, ki konju dobro dene. Muhe v sobi, V plošnatih posodah ali krožnikih razpostavimo po sobi lovorjevega olja. Muhe njegovega duha ne prenesejo ter izginejo. Še boljša je razredčena Formali-nova raztopljina. Razredči se ^/3 formalina v vode. Kako in kdaj je najbolje cepiti murvo? Dasi ni svi-larstvo pri nas vsled nizkih cen za svilode posebno do-bičkanosno, vendar se da tupatam kak prazen kotiček zemljišča zasaditi z murvo, ki daje sviloprejkam potrebno hrano. Po polju pa ne moremo priporočati murv, ker delajo s koreninami in s senco preveč škode. Tu je na mestu sadno drevje. Murve se cepijo ali v oko, še bolje pa v korenino za lubad, kakor se cepi tudi trta. Razloček med cepljenjem trte za lubad in cepljenjem murve za lubad je ta, da se mora murvo prerezati na korenini, torej okrog pet do deset centimetrov pod zemljo. Prereza se izvrši nekoliko poševno. Ko je prereza dovršena, se privzdigne lubad bodisi s tem, da se s prsti močno stisne ali pa s pomočjo koščice ali klinčka iz trdega lesa. Cepič se zareže kakor trtni cepič. Ta se zabode za lubad tako, da gleda zareza na cepiču proti lubadu in ne proti lesu, kakor bi kdo mislil. Rana in odprtine se zamažejo z ilovico in cepljenje je končano. Cepič sei mora zagrniti z rahlo zemljo popolnoma. Na ta način se prime do 95% murv, če je vreme ugodno, lahko še več, Ako imamo mnogo murv, je najbolje, da si delo razdelimo. Eden odpira murve, drugi cepi, tretji maže z ilovico in zakriva. Na ta način jih cepimo do 10,000 v enem dnevu. Najboljši čas za cepljenje je v aprilu, ko začenjajo murve poganjati, ko sei torej lubad lahko privzdigne. Seveda ne bodemo mogli požlahtniti na ta način že starih murv, ki imajo predebel koreninski čok. Ravnotako kakor murve se cepijo z najboljšim uspehom tudi vrtnice. V ta namen pa naj se vzame za podlago srbevke, ki so se vzgojile iz semena. Rosni naočniki. Sredstvo, da naočniki pri nagli spremembi zraka pozimi ne postanejo rosni ali megleni, je košček usnja, katero namažemo z mastnim toaletnim milom. Milo mora biti suho. S to kožo se čistijo naočniki večkrat na dan. — Isto dosežeš, če nadrgneš naočnike s suhim milovim prahom. Nešplje pusti kolikor mogoče dolgo na drevesu, in sicer, če je le mogoče, dokler ne odpade listje z drugih dreves. Majhen mraz temu sadju ne škoduje, temveč še koristi, ker se prej omedi ter postane tudi prej užitno. Ko si jih obral z dreves, jih položi na slamo, kjer se zmedijo, če je bolj toplo v dveh, če je bolj mrzlo v treh tednih. Ker se ne zmedijo vse obenem, zato preberi iz kupa vsak četrti ali peti dan vse mehke. Barvaste nogavice obdržijo svojo barvo, ostanejo mehke in svetle, če jih peremo na sledeči način; Deni jih v zelo vročo vodo in pusti jih, da se namakajo deset minut, ne da jih drgneš. Če so zelo umazane, prideni še eno žlico salmijaka, potem jih ožmi in daj zopet v vročo vodo; to ponovi še dvakrat in nogavice bodo zelo lepo oprane. Kje naj sadimo nešplje in kntinje? Nešplje in kutinje, ki se posebno sadijo radi svojega lepega duha in ker so nam pri cepljenju hrušk dobri divjaki, zahtevajo toplega podnebja in močne globoke zemlje. Sploh pa rastejo povsod, kjer raste hruška. Nepremočljiva obleka, Ako hočeš napraviti obleko nepremočljivo, raztopi v posodi kilogram galuna in v drugi kilogram svinčenega kvasa. Ako obe tekočini zmešaš in pustiš zmes nekaj časa stati, se izloči svinčeni oksid, nakar tekočino počasi odcediš, da ostane lug na dnu. Tedaj pomoči v odcejeno tekočino komad obleke, ki ga hočeš napraviti nepremočljivega, ga dobro izžmi in na zraku posuši, — Še enostavneje sredstvo je jesihovokisla ilovica (essigsaure Tonerde). Ali: namoči robo dobro v raztopljeni zmesi 1 dela cinkove galice, 1 dela salmijakovca (Salmiakgeist) in 8 delov vode. Kako se napravi occt iz sadja? Ocet se napravlja iz alkohola ali vinskega cveta, in sicer s tem, da se navzame s posredovanjem ocetnih bakterij iz zraka kisika. Če se hočei torej dobiti iz sadnega soka ocet, se mora poskrbeti najpoprej za to, da se izpremeni sladkor v alkohol in ta poslednji potem v ocetno kislino. Da se sladkor izpremeni v alkohol, se morajo nahajati v sadnem moštu kvasne glivice ali kvas, ki se pa nahaja že od narave na sadju. Zato zadošča, da se sadje na drobno stolče ali zmelje in da se brozga ali pa izprešani sok pusti v odprti posodi, da prihaja do njega zrak in da je v prostoru, kjer se ta posoda nahaja, 15—25" C toplote. Če se hoče alkoholično vrenje pospešiti, naj se doda soku nekoliko vinskega kvasa in pozneje, da se pospeši ocetno kislo vrenje, nekoliko ocetne maternice. Čim večja je toplota in čim več zraka pride do soka, čim večja in čim bolj plitva je torej posoda, oziroma čim večkrat se sok premeša, tem hitreje se sadni sok izpremeni v ocet. Ko se sok skisa in učisti, naj se pretoči iz gošče, Poliranje z lesnim ogljem. Hišni opravi lahko damo lepo črno površje, ako jo poliramo z lesnim ogljem. To stane pač precej dela in truda, a uspehi so tako lepi, da že smemo žrtvovati nekaj časa v ta namen. Postopa se pa takole; Les najprej pokrijemo s kafro, v vodi namočeno, potem pa takoj z zmesjo železnega suKata in šišk. Te dve tvarini se vjesta v les in ga črno pobarvata. Ko se je les nekoliko posušil, ga zdrgnemo s krtačo, potem pa z zelo fino stolčenim ogljem. Kjer drgnemo rezbarska dela, je treba vzeti posebno fino oglje; v vseh slučajih drgnemo oglje v les s flanelo, a medtem močimo z lancnim firnežem in terpentinovim špiritom. To se precej časa ponavlja, slednjič pa je les tako lepo črn in gladek, da se ne doseže tega z nobeno drugo polituro. Kako se okna trdo zapro. Okvirji oken se namažejo na mestih, kjer se okno zapira, z limom, potem se pa položijo na to dva centimetra široki in precej debeli od-rezki vate in se okna zapro s tem, da se tolče naleihno s kladivom, dokler se okenski zapahi ne zapro. Čez nekaj ur se vata dobro drži in se odreže, kolikor jo moli čez. Na ta način se okna trdo zapro in — stvar je poceni. Kako oleandri hitro razcveto? Da začne oleander hitro in gotovo cveteti, postavi rastlino na solnčen prostor ter jo zalivaj vsak dan s toplo vodo, ki naj ima 20 do 25 stopinj toplote Reomirja, Kje sadimo oreh in kostanj? Oreh in kostanj ljubita lahko, toplo zemljo. Ilovnata, [aporasta ali pa apnena zemlja jima ne ugaja. Na hribih v razpadli bazaltovi zemlji posebno hitro rastejo in obilno rodijo. Obrezovanje orehov. Orehovega drevja ni treba obrezovati, ker se samo »trebi«, Orehi se klatijo včasih z drogom, ko še niso popolnoma dozoreli in pri tem delu se jih veliko zmasti. Taki orehi so slabi in neužitni. Orehe, katere se misli shraniti, naj se oklati, ko so popolnoma zreli, t. j. ko se lupina zlahka loči ali ko so čadavi. Ako se jih oklati, dokler se lupina oreha še trdno drži, ostane pri čiščenju ali žurenju vedno nekaj lupine, vsled česar taki orehi spies- nijo, Ko se jih je dodobra očistilo, naj se jih razgrne na tanko po podu in vsak dan dodobra premeša. Šele po kakih štirih tednih se jih spravi v vreče. Kdor vsadi orehe pred zimo, mu požro orehova jedrca navadno miši. Zato je bolje, če se vzame kak zaboj, če se ga na raznih krajih navrta, če se dene nato na dno zaboja plast peska, nanj plast orehov in se nadaljuje na ta način z vlaganjem dotlej, dokler se ima še kaj orehov, oziroma dokler ni zaboj poln. Nato naj se vzame pokrov, naj se mu zvrta nekoliko lukenj, naj se ga potem pribije in zakoplje par centimetrov v zemljo. Ker pa ne sme dno zaboja ležati na zemlji, naj se dene na dno izkopane jame nekoliko debelejšega grušča, da se bo deževnica odce-jala. Kakor hitro se zemlja spomladi razpusti ali odtaja, naj se pripravijo lešice in posadijo vanje orehi na razdaljo 25 centimetrov po štiri centimetre globoko v zemljo, Orehov ne smeš obrezovati pozimi, ker zmrzne sok, ki pride iz rane, Tako delo naj se opravlja spomladi ali pa zgodaj v jeseni. Kako se ogladi hišno orodje? 3 dele stearina raztopi v 5 delih gorkega terpentinovega olja, Z volneno krpo, ki jo nekoliko omočiš v to tekočino, odrgni orodje in ga potem še z drugo volneno krpo čisto obriši. Pšeničm otrobi so našemu kmetu najbolj znano močno krmilo. Pšenični otrobi posebno pospešijo mlečnost krave. Če dajemo mnogo teh otrobov, bo pa maslo mehko. Rženi otrobi pospešujejo, da se žival bolj debeli. Na čem se spozna, ali je ovca zdrava ali ne? Zdrava ovca drži glavo kvišku, ima čvrste oči, suh smrček, volna ne štrli, nima hrast in ima trdne in močne noge, Ako se zdravi ovci približa kaj tujega, se prestraši, njena ušesa niso povešena, ona se ne oddalji od črede, ne kašlja in meketa veselo in glasno. Glavno znamenje pri ovci, po katerem se spozna, da je zdrava, je rdeča barva žil v očeh in na koži sploh. Ako so v belem delu oči črnikaste, ako se belina v očesu ne svetlika in če se nahajajo v očesnih kotih beb kepice, potem je vsak lahko prepričan, da je ovca bolehna. Še lažje se sklepa, da je ovca bolna, ako se volna ob plečih ježi, če je koža bleda, če ovca ne teče gladko ali pa če je meso v gobcu, posebno pa okrog zob bledo in ohlapno, Trakulje in gliste pri ovcah in svinjah. Jagnetom in mladim ovcam se zaredi v drobu do 50 metrov dolga, ploščnata trakulja. Poleg tega redijo včasih v sebi majhne, okrogle, kakor nit tanke, 2—2^/2 centimetra dolge, rdečkaste glistice, ki žive najrajši v celih klopčičih v četrtem želodcu, a tudi v črevih. Večkrat gostujejo v eni živalci glistice in trakulje skupaj in vrh tega še metljaji v jetrih in pljučih. Živalce, ki redijo take neljube tihotapce v svojem telesu, žro izkraja še dobro, ali vendar hujšajo, naznanjajo, kriveče hrbet, bolečine v trebuhu ter se zelo napenjajo, spravljajoče blato iz sebe. Kasneje postanejo otožne, mršave, loti se jih bledica in vodenica, sčasoma tudi poginejo, ako ni bilo prave pomoči. Če smo pri klanju ene ovce dognali gliste (sicer je to težko) in če kažejo ostale ovce enake znake, jih je treba dobro in tečno hraniti s travo, senom, z ovsenim in ječmenovim zdrobom. Za zdravilo se daje korenje, pelinov in vratičev čaj v kuhovini ječmena; to ponavljaj 7 dni zaporedoma. Enako dajaj ovci na dan po pet gramov bacilola v ječmenovi kuhovini. Dobro je tudi, če se vlije jagnjetu (ovci) zjutraj in zvečer po eno^ kavno žličico mešanice od enega dela terpentinovega olja in dveh delov slivovice. Boljša in ostrejša zdravila sme predpisovati živinozdravnik. Pujski in tudi starejše svinje postanejo včasih glistave. Jedb sicer dobro ali vendar hujšajo brez vidnega vzroka, slabijo in venejo. Semtertja kako svinjče zacvili in se začne krčevito tresti in stezati, ko se mu zapiči več glist v črevo- Če prihajajo z blatom posamezne okrogle gliste ven, potem veste, kaj je svinjam. Za domače zdravilo jim dajte kislega mleka, zelja, česnove vode, sirotke, želoda, divjega kostanja, zrezanih kumar, redkve, a prav malo navadne hrane. To ponavljajte več dni. Kako se ozdravi garfeve ovce? Garje pri ovcah povzročajo neke pršice ali zelo majhne živalce. Da jim garje preženeš, moraš pomoriti pršice in njih zalego. To se pa doseže, ako opereš ovce lepega poletnega dne s kako raztopimo, ki te živalce umori, V ta namen vzemi na primer osem delov mazavega mila in primešaj mu en del kreolina ali pa lizola in špirita, S tem odrgni garjeva mesta in pusti na miru nekaj dni, da se hraste omehčajo. Nekoliko dni kasneje, ko so se hraste že omehčale, okoplji ovce v dve in pol odstotni kreolinovi aH lizolovi raztopini. To raztopino dobiš, ako zliješ v petdeset litrov gorke vode li/^ litra lizola ali kreolina, kar zadošča, za dvajset ovac. (Kreolin ali lizol dobiš v drogeriji ali pa v lekarni.) Ovce, ki imajo zelo mastno volno, moraš pred pranjem ostriči, Štirinajst dni nato jih okoplji. Ko si jih okopal, jih naženi na solnce ali pa v hlev, nastlan s suho steljo. Po enem tednu jih zopet okoplji in če so močno garjeve, jih okoplji še vtretjič. Ovce, ki žro volno. Slaba razvada pri ovcah je včasih ta, da žro volno. Ta razvada pa prehaja od ene živali do druge in včasih se nalezejo te slabosti vse ovce ene črede, kajti ovca svojo tovarišico dokaj rada posnema. Zlasti mlade ovce žro volno prav rade. Ker pa se volna, ki so jo ovce požrle, spravi v želodcu v kepe in ker se s temi kepami zabaše želodec in čreva, taka ovca petem pogine. Proti temu ni pravega sredstva. Ako pa se krma spremeni in če se poklada ovcam sol in fosforovo Icislq apno, se pogosto odvadijo žreti volno, Kako naj se napaja ovce pozimi? Pozimi napajaj ovce vsak daa po enkrat, Odrastla in zdrava ovca rabi na dan eden in pol do dva litra vode; če ji pokladaš le suho krmo, popije celo več. Več vode pa, nego je res potrebuje, se ji ne sme dati. Najboljša pijača za ovce je čista voda in dobro je, če se vrže vanjo nekaj soli. Zakaj ovce zvržejo? Ovce zvržejo, če dirjajo, če druga drugo stisne ali pa če se udarijo v trebuh. Zato naj se pazi strogo na to, da jih otroci ne love ali da jih psi ne podijo v beg, pazi naj se pa tudi, da se ne gnetejo skozi hlevska vrata, Ako so že dalj časa breje, naj se močno breje loči od drugih in naj se jih zapre v manjše pregraje, Ako so ovce kake žlahtne pasme, naj se pazi, da jih ne zaloti mrzlo in deževno vreme in da ne bodo ležale na mrzlih in mokrih tleh, ker taka živina je jako občutljiva! Starost ovac se spozna po zobeh. Ovci zraste v prvem letu vseh osem prednjih zob ali sekavcev. Ti zobje so manjši od poznejših in se zovejo tudi mlečniki. Niso stalni, ampak izpadajo polagoma in na njih mestu zrastejo drugi stalni zobje, ki so podobni lopaticam. V drugem letu izpadeta namreč oba zoba na sredi čeljusti, in tam zraseta dva druga ali lopatici, V tretjem letu izpadeta druga dva majhna, in sicer na vsaki strani po eden, in tam zraseta drugi dve lopatici, tako da ima ovca na sredi štiri lopatice in po dva mlečnika na vsaki strani, V četrtem letu ima šest lopatic in še po en mlečnik na vsaki strani, V petem letu ima osem lopatic, ki dorastejo v šestem letu popolnoma, in takrat doraste tudi ovca. Ovčji smrkelj se prikaže radi jesenske paše po vlažnih in mrzlih pašnikih, torej vsled prehlajenja. Bolna ovca slabo žre, je otožna, kašlja, iz nosa se ji cedi smrkelj in ima mab vročico. Če pritisneš na grlo, začne žival močno kašljati. Če se bolezen shujša, preneha ovca žreti in prežvekovati, pritisne huda vročica, izcedek iz nosa postane večji, sivkast in smradljiv; živinčeta začno počasi zapu- ščati moči in slednjič pogine. Če bolezen ni prehuda, se izkraja lahko zboljša, če le vzroke odstraniš, t, j, če držiš ovce ob deževnem vremenu v toplem, zračnem hlevu in če jim pokladaš najboljšega sena, malo žitnega zdroba, ovsene slame in lanenih tropin. Bolne ovce namaži po jabolku (grla) s svinjsko mastjo, volno seveda prej ostrizi. Vsaki ovci daj zjutraj in zvečer za oreh debelo kroglico sledeče mešanice: 50 gramov sladkega janeža in ravno-toliko kolmeža, 100 gramov brinjevih jagod, 60 gramov ajbiševega praška, 30 gramov salmijaka in toliko vode in moke, da se napravi testo. Katranova soparica je tudi koristna. V hlevu vlij na razbeljeno lopato ali na kako drugo pripravno železo katrana. Zapri vrata in pusti ovce notri četrt ure, potem pa vrata in okna odpri. To ponavljaj po 2—Škrat na dan. Če ovce navzlic vsemu zdravljenju slabijo in hujšajo, je pač najpametneje, da jih zakolješ. Setev ovsa. Oves moramo prav zgodaj sejati, v gor-kejših krajih že koncem svečana, pri nas pa v pričetku sušca. V hribovskih krajih se ravnajo po pregovoru, da je najboljši čas za setev, kadar cvete breza. Zgodaj sejan oves daje veliko boljše zrnje in sploh več pridelka kakor pozneje sejani. Najbolje storimo, da mu zemljo že jeseni pripravimo s tem, da jo pred zimo preorjemo in pustimo v surovih brazdah. Ko bi brazde ozelenele, je treba njivo spomladi še enkrat preorati, to pot seveda nekoliko bolj plitvo, da nam zimska vlaga prehitro ne izhlapi. Ovsu ponavadi nič ae gnojimo; v prav pusti, lahki zemlji mu pa ustrežemo, ako mu privoščimo nekoliko umetnega gnoja, na primer nekoliko Tomaževe žlindre in kajnita. Za seme je treba odbrati najtežje zrnje, 1 hI semenskega ovsa bi moral tehtati najmanj 45 kg. Za 1 ha potrebujemo 300 do 400 litrov semena. Na lahki zemlji storimo prav, ako setev povaljamo z valjarjem, da nam oves prej in bolj enakomerno izkali. Kako se oskrbuje oves? Ako je oves slab, mu lahko pomagamo s čilskim solitarjem, ki v takih slučajih izvrstno deluje. Za 1 ha je treba 200 kg tega gnojila. Čilski solitar naj se dvakrat raztrosi, in sicer drugič kake tri tedne pozneje, Ako imamo dosti gnojnice, mu tudi z gnojnico lahko pomagamo. Med ovsom se rad pokaže osat, katerega moramo s pridno pletvijo zatirati. Kaj nadležen plevel med ovsom je tudi perenka, šopulja, divji oves, divja redkev itd. Rada mu tudi škodujeta r^a in praskati snet. Žetev ovsa in njegov pridelek. Oves žanjemo koncem malega srpana in v velikem srpanu, v mrzlih krajih pa še pozneje. Oves zori neenakomerno, zaraditega ga kaže po-žeti, kakor hitro nam slama pod latom porumeni in je večina latja dozorela. Najlepše in najtežje zrnje se razvije vrh latü; zaraditega je prav, da počakamo vsaj toliko časa z žetvijo, da nam najvišje zrnje napol dozori. Pri tem je treba gledati seveda tudi na vrsto ovsa, kajti znano je, da se zrnje pri nekaterih vrstah rajši ospe kakor pri drugih. Beli oves se sploh rajši osuje nego rumeni, — Pridelek ovsa je kaj različen in se ravna v veliki meri po zemlji, na kateri je rastel. Na dobri zemlji ga dobimo po 20 do 40 hI, povprek tedaj 30 hI od 1 ha, na prav rodovitni pa tudi dosti več, celo 70 hI, 1 hI ovsa tehta 42 do 57 kg. Slame se pridela na 1 ha po 20 do 35 metrskih stotov, Pokončevanje črnega paleža (pikca). Ta bolezen dela na trtah ponekod mnogo škode. Na zarodu povzroča, da cvetje odpada, na listju in grozdju pa napravlja majhne pege. Proti tej bolezni se je najbolje bojevati s tem, da trte nakratko režemo, in s tem, da jih mažemo pozimi po deblu in mladju z raztopljino zelene ali železne galice, V ta namen na^ se raztopi v 60 litrih gorke vode 40 kg galice. Dobro neki de, če se doda še 3 do 5 litrov žveplene kisline (hudičevega olja). Najlažje se maže trte s čopičem, V ta namen se lahko uporablja tudi posebne priprave, pri katerih se cedi počasi tekočina iz posode, ki se nosi na hrbtu, po gumijevi cevi do čopiča, Z železno galico se zamorijo na trti trosi (seme) one glivice, ki povzroča bolezen palež. Znamenja dobrega panju poleti in jeseni. Če kupuješ šele poleti ali jeseni, je treba gledati bolj na delo, če je panj dokaj preskrbljen s satovjem in medom, zakaj paša poneha z gorkoto. Samo veliko čebel in zalege ne bo dosti koristilo, temneč le škodovalo, ker primanjkuje zaloge, brez katere panj ne more prezimiti. Sicer si pa tudi malo-čebelni panj ne bo mogel pomagati ter je blizu pogina. Toda iz težkega panju lahko skoraj nezmotljivo sklepaš, da je v njem veliko čebel. Znamenja dobrega panju za pleme spomladi. Če si hočeš izbrati plemenjak (za pleme odločen panj ali matič-nik), mora imeti, če je to spomladi, dobro matico, veliko čebel in zalege, novo in čisto satovje in nekaj medu v zalogi, Zakaj dobra matica zaleže veliko zalege in čebele delajo pri nji pogumneje; upanje je najboljše. Veliko čebel nanosi veliko medu in nadejati se je dobrih rojev. Čim več zalege je zastavljene, tem živahnejši bo panj v kratkem, kar je tem boVjše izpričevalo o dobroti matice, V mladem satovju valijo čebele veliko rajši, ker s( ^a lažje greti in obdelovati. Zaloga medu pa jih reši vsega strahu pred lakoto. Notranja znamenja dobrega panja. Odpri panjove drugega za drugim. Po večkratnem pregledovanju bo oko tudi manj izkušenega poučilo, kateri panj ima največ voska, medu in čebel. Vselej pa je bolje kupiti enega dobrega kot tri, štiri ali tudi pet slabih, čeravno je dražji. Za pleme zadostuje panj srednje kakovosti in cene, da ima le novo satje in dobro matico, Dobri roji ali drugi mladi panji so najboljši za to, Znamenja dobrega panju zgodaj spomladi. Če je še zgodaj spomladi, ko so še hladne noči in ni še dobre paše, ne Jboš slišal, da bi čebele pred žrelom brenčale, niti videl, da krilijo; vse je tiho. Takrat poglej na žrelo, ali ni neko- Hko mokro in kakor z rosnimi kapljicami poškropljeno. Tak panj ima veliko živali, medu, zalege in dobro matico. Toda gorka noč tudi pri močnem panju ne pokaže tega znamenja. Če pa sedijo čebele že pri žrelu, so morebiti že polizale to vlago, ker potrebujejo itak vode za zalego. V tem slučaju pa moraš, kakor je bilo prej omenjeno, zopet z roko nad žrelom poizkusiti, če izpuhteva kaj gorkote iz panjü. Znamenja dobrega panju pred izletom. 1, Če prideš zjutraj pred izletom počasi pred panj, ne da bi čebele kaj vznemiril ter da te ne zapazijo, in najdeš pred žrelom kupček čebel, ki počivajo, a brenče, je to tudi dobro znamenje. Lačne čebele se sicer tudi tako pred žrelom nakopičijo, pa brez vsega glasu. 2. Približaj se panju bolj, poglej med žrelo, ne da bi zadihal med čebele! Če je tam nekaj vrst čebel z zakrivljenimi životki in na noter obrnjenimi glavami in če zelo hitro s krili pahljajo, da jih komaj razločiš, če lezejo zopet druge prihuljene k žrelu in se urno semtertje vrtijo, če čutiš vrh tega z roko nad žrelom iz-puhievaii močno gorkoto-. potem ta pan) ne more boljši biti, je zelo živahen, zaležen in meden ter ima dobro matico. Take panjove dobiš pa le po dolgotrajni dobri paši in ugodnem vremenu. Zunanja znamenja dobrega panju pri nakupu. Če si hoče neizkušen ljubitelj čebel spomladi nabaviti panjev, naj gleda, da mu dovoli čebelar panje po lastni volji izbrati ter naj pazi na sledeča znamenja. Panj, iz katerega letijo čebele lepega dne zjutraj proti osmi ali deveti uri naravnost, hitro in močno vun in noter ter se vračajo z obnožino (cvetnim prahom) obložene domov, je dober. Pri tem se pa ne daj premotiti s takozvanim prašenjem, kajti to se godi, kadar mlade čebele prvič z velikim šumom in v velikem številu pred panjem križema semtertje po zraku letajo, da se prezračijo in da poizkusijo prvi izlet, a čez malo časa zopet ponehajo. Znamenja lačnih panjev. Lačne (slabotne) panje je lahko spoznati: 1, Čebele ne sedijo v satju gosto skupaj, ker nimajo v njem kaj početi; zakaj 2. nimajo nikake zalege, in ker je ne morejo hraniti, je tudi ne zastavljajo; zatorej 3. sedijo naredko vsaksebi in 4. visijo tupatam po kotih panju v gručah; 5. če se jih dotakneš, se stisnejo počasi skupaj in 6, šumijo prav tiho, zategnjeno in sikajoče; pri tem 7, vzdignejo zadek prav počasi kvišku, pomolijo vun želo, ki ga nekaj časa ne morejo zopet skriti. 8. Njih trupla so tanjša in bolj mršava, 9. Če se pusti panj nekaj časa odprt, zlezejo počasi med satje, site se pa brez dima ne umaknejo in se ti rajši zaprašijo v obraz. 10. Iztrgajo zalego in izpijejo nje sok. Sicer storijo takisto tudi z zalego, ki so jo črvi oglodali, a to je spoznati po odgrizenih perutnicah in nogah, po preluknjanih truplih ter zapredenih in zgrban-čenih krilih. 11, Na panjevem dnu najdeš drobtine mladega in mehkega satja, ki so ga razgrizle; vendar se tudi te drobtine razločujejo od onih, ki odpadejo pri napravljanju voska, in od pokrovcev ali pa od črvojedine. Celice so videti raztrgane in nazobčane, 12, Lačne čebele donašajo malo in prav drobno obnožino (cvetni prah), 13, Ne letajo tako hitro, ne tako naravnost ter z manjšim šumom. Slednjič: 14, najgotovejše znamenje lakote je pomanjkanje medu. Panj, ki se je lotil kdaj svoje zalege, se bo težko čez leto opomogel in bo dal tisto leto malo dobička, in dokler živi tista matica, bo redkokdaj sposoben za rojenje. Polaganje panjev. Pri devanju panjev v čebelnjak je treba na to in ono dobro paziti: 1. Da mora biti žrelo panja spredaj in proti solncu obrnjeno, ni treba praviti. 2. Zadaj naj stoji panj nekoliko višje nego spredaj; ležeči prilično za eno colo, da lahko odteka skozi žrelo v panj bijoči dež, kakor tudi čebelna soparica, ki dela mokroto. 3, Solnce naj obseva panj le nekoliko nad žrelom, sicer čebele ne morejo obstati pred vročino in se lahko omehča zgoraj prilepljeno težko satovje, da se odtrga, 4, Brž ko je panj na svojem mestu, na| se mu odpre žrela, da čebele lahko letijo na pašo ter da se pri veliki vročini in veliki množini ne zadušijo. 5, Panj naj ostane na taistem prostoru, kjer so čebele že izletele, zakaj zapomnijo si že pri prvem izletu svoj kraj. Če bi se prestavil panj kam drugam, bi ga iskale čebele dolgo časa na prejšnjem prostoru in bi šle končno v sosednje panjove; s tem bi pa oslabel njih panj, same pa bi bile večkrat v nevarnosti za svoje življenje, 6, Če nimamo veliko panjev in če velikost čebelnjaka to dopušča, je prav umestno, če jih postavimo po pol ali en čevelj vsaksebi v eni vrsti, ne drug vrh drugega. Tako najdejo čebele lažje svoje panjove, se ne motijo in ne padajo k drugim, kar se sicer pri hladnem vremenu, dežju, vetru, ko popolnoma utrujene hitijo domov, prav pogostoma zgodi. Zlasti od prašenja vračajoča se matica ni v nevarnosti, da bi svoj panj zgrešila in bi jo tuje čebele celo umorile. 7. Če je toliko panjev, da jih ne moreš na ta način spraviti v čebelnjak, jih moraš bližje stisniti in tudi v več vrst drugega vrh drugega zložiti; le nad panjovi, ki jim nameravaš v taistem letu dati nastavke, moraš pustiti primeren prazen . prostor. 8. Pri polaganju panjev drug na drugega je zopet dobro paziti na to, da pridejo močnejši na slabejše, zakaj veliko čebel iz gornjih panjev pride v spodnje in te ojačijo. Bolj se pa spodobi, da dobijo revčki podporo od bogatinov, kakor narobe, sicer bi slabejši onemogli. Posebno mlade' čebele, ko prvič izletijo, padejo večkrat zavoljo nezmožnosti v letanju, še preden svoj panj dobro zapazijo, na brado spodnjega, smatrajo tega za svojega, gredo, kadar se zopet vrnejo, vanj, in ker jih druge čebele rade pustijo noter, ostanejo tudi potem tu. Tuji panjovi sprejemajo mlade čebele rajši kot stare, 9, Veliko vrst visoko drugo vrh druge naložiti je nepripravno in škodljivo. Močnejši veter in hladno vreme goni zgornje čebele k spodnjim in slabi zgornje. Tri vrste z nastavki vred je dovolj. Kam je aajbolje spraviti čez zimo čebelne panje, če ni dobrega čebelnjaka? Če se ne da čebelnjak s kako rečjo dobro zavarovati pred hudim zimskim mrazom, potem se smejo čebelni panji tudi v hiši v kakem primernem prostoru čez zimo hraniti, kjer je mirno, suho in kjer ne zmrzuje. Dotični prostor se spomladi ne sme prezgodaj segreti, zato radi hranijo čebelne panje v suhih kleteh, kjer pa seveda ne sme biti miši in podgan in tudi ne druge škodljive golazni. Lakmusov papir je pivnik, ki je namočen v lakmusovi tinkturi. Ta tinktura ima lastnost, da je, ako jo denemo v kislo tekočino, rdeča, če jo pa denemo v lugasto (alka-lično) tekočino, je modra. Iste lastnosti ima tudi papir. Vinogradniki rabijo lakmusov papir pri določevanju, koliko apnene vode morajo dati raztopljini modre galice, da ne bo ne preveč in ne premalo. Apno je namreč lugasto, modra galica pa kisla. Če pomešamo obe tekočini v pravem razmerju, dasta tekočino, ki bo nevtralna, ki ne bo vlekla torej ne na eno, ne na drugo stran. Za škropljenje trt mora biti tekočina nevtralna, drugače prav lahko požge trtno listje in mladje. Lakmusov papir se kupi v lekarni. Za deset vinarjev papirja zadostuje lahko desetim posestnikom, ako z njim varčujejo. Voščilo za parketna tla. 1 kg rumenega čebelnega voska in 2 kg karnauba-voska raztopi v sopari ali s tem, da postaviš posodo v vročo vodo. Pusti, da se zmes počasi ohladi ter ji primešaj, preden se strdi, 8 g bencina in 9 kg terpentinovega olja. Mešaj dokler se popolnoma ne shladi. Kako je treba predelati pašnike in travnike v njive in nasprotno? To delo je zelo preprosto, Dotična zemljišča, t, j, malovredne pašnike in travnike, ki so pripravni za poljedelstvo, je treba na jesen preorati, da trda zemlja prezebe in da se kolikor mogoče zdrobi. Plug mora imeti ostro črtalo in oster lemež, da se ledina rajši reže. Odre- zanc brazde sc morajo obrniti, da tuša prej ko mogoče segnijc. Za tako delo je treba železnega pluga, ki ima zavito desko. Spomladi lahko sejemo na preorano ledino sledeče rastline: oves, proso, turščico, tudi krompir, lan in ajdo. Če imamo dosti gnoja, lahko pognojimo take prostore, preden jih preorjemo. Na pognojeni ledini pridelujemo z najboljšim uspehom krompir ali turščico. Prav je, če pride takoj prvo leto kaka okopavina na njivo, da se z okopavanjem zatre trava in drugo zelišče, ki Dožene iz tal, Z okopavanjem se pa tudi zemlja ugodno rahlja. Če smo sejali prvo leto na primer oves, moramo drugo leto zemljišče dobro pognojiti in obdelati s kako okopavino, — Njive predelamo v travnike najbolj s tem, da jih obsejemo s pravimi in večletnimi travami, katerim primešamo tudi nekaj detelje. Za travnik je treba obdelati dotično njivo po okopavinah, po katerih ostane zemlja plevela čista in ugnojena, kajti na izdelani in izpiti zemlji se ne more pričakovati dobrih uspehov. Kako čistimo železne peči? Kupi v lekarni za 10 vinarjev svinčene črnine in jo zmešaj s terpentinom, Z mešanico namaži peč ter s krtačo zlikaj. Železo dobi pri tem lep sijaj. To čistilo ima še prednost, da se ne praši- Kako narediš železne peči stalno svetle? Železna peč postane stalno črna in prijetne barve, če ravnaš na sledeči način; Zmešaj nekaj saj v čaši sladkornega sirupa v kašd, ki jo namaži s čopičem ali krtačo tanko in enakomerno na peč ali cevi ter pusti mazilo 24 ur, da se posuši. Nato zmešaj fino zdrobljen grafit z redko raztopino iz arabskega gumija v precej gosto maso in s tem zopet namaži peč. Preden se drugo mazilo popolnoma posuši, je treba peč s krtačo drgniti, dokler se ne sveti. Kdaj je treba pečke sejati? Najbolje je, ako sejemo pečke precej jeseni, ker take pečke začno na spomlad že kaliti in zeleneti. Sicer se pa smejo sejati toliko časa, dokler zemlja ne zamrzne. Za jabolka in hruške so naj- Nasveti hišo in Jom. 5 boljše pečke divjih jabolk in hrušk, 2a črešnje pečke divjih črešenj, ker dajejo krepke in močne divjake. Da pa k pečkam, ki so bile vsejane jeseni, ne pridejo miši, naj se nastelje zemlja 2 čevlja (65 cm) globoko in naj se pomeša z razsekanim trnjem ali brinjem; prav tako naj se tudi po vrhu zemlje razpostavi trnje ali brinje, da se tako zapre mišim vhod do zrnja. Tudi cunjice v terpentinovem olju namočene in okoli grede naložene, preženo miši, kajti tak duh mišim grozno smrdi. Vsakih 14 dni naj se cunjice vnovič pomočijo. Najbolje pa je, ako se zrnje povalja v žganem apnu in potem v pepelu. To prežene miši popolnoma, Vrh tega sta apno in pepel za mlado rastlino dober gnoj. Ako se pečke sejejo spomladi, naj se to stori precej, ko je zemlja odnehala. Spomladi naj se sadijo pečke onih sadnih dreves, ki bi v zgodnji spomladi pozeble, ko bi jih v jeseni sejali, na primer kostanjeve in orehove pečke. Treba pa je posebno paziti, kadar sejemo namreč pečke, ki smo jih čez zimo hranili, da se kal ne odlomi, če so že pognale. To bi jih lahko uničilo. Kako se dobivajo in shranjujejo sadne pečke? Pečke naj se spravljajo in ne zametujejo; otrokom naj se zapove, da to delajo, da jih učitelju ali staršem prineso, da jih potem ti zasadijo v pripravno zemljo. Tako lahko dobimo veliko zdravega in lepega semena. Tudi pri napravljanju mošta iz jabolk in tepk se dobivajo pečke, ako se precej, ko se je sadje stisnilo, ločijo z velikim rešetom od tropin, preden začno vreti; sicer bi se vsled toplote, ki se pri vrenju razvija, lahko pokvarile in izgubile moč kaljenja. • — Ako izgubi pečka v sredini belo barvo in postane žal-tava, ni več dobra za setev, ker je že izgubila moč kaljenja. Pečke, ki se bodo sejale šele prihodnjo spomlad, naj se na senčnem in zračnem kraju posušijo in spravijo v škatlico. Dobroi je in potrebno, da se devajo v moker pesek, v zemljo ali v stolčeno oglje, da se ohranijo zdrave in močne za kaljenje. Da jih miši ne zavohajo, naj se zakoplje škat- lica nekoliko čevljev globoko v zemljo, okoli naj se pa naloži steklo, trnje ali pa brinje- Le iz tako shranjenih krepkih peček požene tudi zdravo in močno drevesce, Akb raztrosiš po travniku lesni pepel, se prikaže vse polao detelje. Marsikdo bo morda ugibal, češ, kako je to mogoče, saj sem vendar potrosil le pepel, nisem pa sejal deteljnega semena. Če natančno preiščeš travno rušo, opaziš na nji skoro povsod vse polno mladih deteljnih rastlinic, katere so zaostale v razvoju, ker niso našle v zemlji za razvoj potrebnih snovi, kakor kalija, fosforove kisline in včasih tudi apna. Ker pa se nahajajo te snovi v lesnem pepelu, zato se te rastlinice čvrsto razrastejo, kakor hitro potrosiš travnik s pepelom. Pepel dober gnoj breskvam. Če pognojiš breskvam z lesnim pepelom, jim to jako hasne in pospeši celo okusnost sadu. Posameznemu drevesu pa ne daj več nego 1 liter lesnega pepela in gnoji s tem v pozni jeseni ali pa pozimi. Ne gnoji pa redno vsako leto s pepelom, ampak eno leto da, drugo zopet ne itd. Zaprtje (povečanje) golžuna pri perotninstvu, Golžun (pitan ali krof) se napne, poveča in naraste vsled preobilne piče ali slabega prebavljanja včasih tako močno, da se je bati zadušenja. Tudi neprebavne reči so semtcrtja povod takemu zaprtju. Bolne kokoši in druga perotnina ne zoblje, stoji klavrno na enem mestu ter drži kljun napol odprt; iz kljuna se pocedi včasih kapljica smrdljive tekočine. V golžunu nabrano hrano skušaj neloHko zmečkati ter jo s prsti spravi malo nazaj (ven) ali naprej v želodec, Perot-nini vlij večkrat olja v kljun ter ji daj zelene solate ali zeljnega pločja. Če vse to ne pomaga, takrat naj se pri dragoceni perotnini golžun prereže, hrana ven vzame, rano zašije s svilnato nitjo ter namaže z lizolovo vodo ali s karbolnim oljem. Noter se vlije nekoliko navadnega olja. Rana se navadno hitro in lahko zaceli, Kako se ubraniš napadajočega psa? Če te napade pes ter laja, navadno mahaš s palico proti njemu, kar pa ni dobro in je večkrat celo nevarno. Če imaš palico, drži jo krepko proti psu, dokler je ne začne gristi, nato pa ga udari s prosto roko ali nogo po glavi. Če imaš dve palici, drži prvo, a z drugo udari. Pes zacvili, pobegne in navadno zadrži tudi druge pse nadaljnjega napadanja. Kopanje mladih psov- Prevladuje mnenje, da mladih psov ni dobro kopati, dokler niso stari šest mesecev, posebno ne ob mrzlem in neprijetnem vremenu. Če pa je čiščenje vendarle potrebno, naj se vrši z gorko vodo v zakurjeni sobi. Peno mila dobro izperi z gorko vodo, psa dobro posuši, ga zavij v krpe in zadrži 5 ali 6 ur v sobi. Kako odpraviš golazen pri psih? Golazen pri psih odpraviš z zmesjo iz 50 gramov bencina, 180 gramov vode in 10 gramov mila. Pse večkrat nadrgni s krpo, namočeno v tej tekočini. Setev pese. Pri nas je navada, da peso presajamo in da vzgojujemo potrebne sadike na posebnih gredicah. V obče pa je bolje, ako sejemo peso naravnost na njivo. Izkušnje nas učijo, da daje sejana pesa lepše pridelke. Le lam, kjer je zemlja polna plevela, podnebje pa mrzlo, je prav, če presajamo peso, ker imamo do presajanja več časa, da zemljo dobro obdelamo in očistimo plevela. Peso sejemo spomladi, kakor hitro se je zemlja dosti ogrela in osušila. Ko je detelja in žito v zemlji, pride pesa na vrsto. Za peso je treba zemljo skrbno pripraviti in močno po-gnojiti. Jeseni jo je treba globoko preorati in pustiti čez zimo v surovih brazdah. Potrebni gnoj moramo napeljati pozimi na njivo. Spomladi je treba brazde poravnati, gnoj raztrositi in podorati in njiva je pripravljena za setev. Pesi moramo močno gnojiti s hlevskim gnojem ali pa tudi z gnojnico in s straniščnim gnojem. Pesa potrebuje namreč veliko dušika, dosti fosforove kisline in kalija. Izmed umetnih gnojil priporočajo za 1 ha 200 kg žveplenokislega amoni-jaka, 600 kg Tomaževe žlindre ali 300 kg superfosfata in če manjka kalija, 250 kg žveplenokislega kalija. Peso se-jemo na široko ali pa v vrste, z roko ali pa s strojem. Veliko bolj se priporoča setev v vrste, ki naj bodo poldrug čevelj narazen. V vrste jo sejemo na ta način, kakor tur-ščico ali fižol, V vrstah samih delamo kupčke po en dober čevelj narazen in spustimo v vsako jamico po 3 do 4 pesna zrnca, toda kvečjemu po 2 do 4 cm globoko. Če sejemo peso v kupčke ali jamice, zadostuje za 1 ha po 9 do 15 kg semena, pri setvi s strojem v vrste, ga je pa treba 20 kg. Kako se oskrbuje pesa? Peso moramo večkrat oko-pati, da nam bogato obrodi. Prvič jo moramo okopati in opleti, kakor hitro nam toliko ozeleni, da se dobro vidi. Ko se je toliko razvila, da je dobra za presajanje, jo je treba že drugič okopati. Pri drugem okopavanju jo je treba tudi preriti ali »redčiti. Pesa od pese bodi po en čevelj narazen. Pozneje treba peso, če se kaže ravno potreba, še enkrat ali dvakrat okopati, da se zatre nadležni plevel. Če pese pridno ne okopavamoi, ne bo debela. Peso napadajo razne bolezni, proti katerim pa žal nimamo izdatnih sredstev. Te so pesna rja, medena rosa, pesna strupena rosa, pegavost pesnega listja, listna sušica, srčna gniloba in koreninska gniloba. Razen tega ji škodujejo tudi razni živalski škodljivci, proti katerim smo tudi brez moči. Po naših krajih se pesa med poletjem obira za prašiče. Prav je tako, toda paziti moramo, da je prezgodaj ne začnemo obirati in da se preveč ne obira. Obira naj se spodnje listje, ki se samo nalomi in se začne že sušiti. Obrana pesa daje seveda manj korenin, zato pa nam veliko, zaleže s svojim listjem v poletnem času, ko manjka druge krme za pra-šiče- Spravljanje pese in njen pridelek. Peso spravljamo proti koncu vinotoka. Po nekaterih krajih nam začne zrela pesa lepo- rumeneti, pri nas po vlažnih krajih pa ostane zelena do zime. Peso, ki raste nad zemljo, je veliko lažje puliti, kakor vrste, ki tičijo s korenino v zemlji. Pri spravljanju je treba paziti na to, da se ne obtolče, ker nam na takih mestih rada gnije, — Na 1 ha pridelamo po 300, pa tudi. po 600 metrskih stotov korenin in 50 do 80 metrskih stotov listja. Pridelovanje pesnega semena, S pridelovanjem pesnega semena bi se lahko tudi naši boljši gospodarji pečali, Sedaj ga večinoma naročamo od drugod, dasi bi bilo tudi po naših krajih mogoče, vzgojevati dobre vrste pese, saj je podnebje ugodno semenskim rastlinam. — Potrebno semensko peso je treba odbrati že na njin, kadar spravljamo peso. Za seme je treba odbrati srednje debele, zidravc in pravilno rastle korenine, ki se naj spravijo v suhem kraju v kleti. Spomladi meseca malega travna je treba posaditi peso v dobro obdelane grede in na prisojne lege. Semensko peso sadimo v jamice, ki so po dva čevlja narazen. Pognojiti ji je treba dobro z drobnim kompostom ali pa z umetnimi gnojili, ki so bogata fosforove kisline. Pred slano in zajci jo moramo varovati, in sicer s tem, da jo pokrijemo s suhim listjem ali pa s slamo. Ko požene pesa poldrug čevelj visoka debla, zatakni k vsaki pesi količek in na te količke priveži stebla, da jih veter ne polomi. Med rastjo je treba semensko peso pridno okopavati in nazadnje tudi osuti. Ko je zrnje zreloi, kar poznamo po tem, da je nekoliko porjavelo, porežemo stebla in jih posušimo na solncu. Pesno zrnje osmučemo na rokah ali ga pa omlatimo in spravimo potem na suh prostor, Ako pesna zrna raz-koljemo, najdemo v njih po več drobnih semenskih zrnec, namreč po 2 do 4; zaradi tega nam tudi iz vsakega zrna zraste po več rastlinic. Navzlic temu pa sejemo peso bolj na gosto, da nam bolj za gotovo izkali. Shranjeno pesno seme je varovati posebno pred mišmi. Listje krmske pese je dobra piča za prašiče, Krayam se to listje navadno ne polaga, ker povzroči pri njih drisko. ki sc pa dla preprečiti s tem, lcm. Krmi jih s svežo travo, otrobovo vodo, repo, jabolki itd,, druge klaje jim daj prav malo. Za notranje zdravilo je koristno na dan pol žlicc umetne soli Karlovih varov. To naj bo zdravljenje pri orašičji zlatenici. — Klati ne kaže bolnih prašičev (razen v sili), ker je meso tako rumeno, da se gnusi človeku jesti, dasiravno ni škodljivo, Davica pri prašičih. To bolezen dobijo prašiči, ako se prehladijo, Prehladijo pa se najlažje, ako so vroči in pijejo mrzlo vodo ali pa če zlezejo vroči v premrzlo vodo. Prašiči, katerih se je lotila ta bolezen, držijo glavo scela, hlipajo, so hripavi, kašljajo, težko požirajo ter se včasih celo zaduše. Trese jih mrzlica, zakopljejo se v steljo in žro prav malo. Ko zbolijo, naj se jim daje obloda iz otrobov, razrezana repa, kislo in pinjeno mleko. Ako so zapečeni, naj se jim vrže v oblodo trideset do štirideset gramov Glavberjeve soli. Vrat naj se jim namaže vsak dan večkrat z zmesjo, obstoječo iz dveh delov olja in enega dela salmijakovca. Navadno ozdravijo v šestih do osmih dneh, Nastelja za mlade prašičke. Večkrat je vzrok različnim boleznim pri prašičkih mokra, plesniva ali celo na-gnita slama, ako se je prašičkom z njo nastiljalo. Kakor se ne sme pokladati drugi živini take slame, toliko manj se Jo sme rabiti za prašičke. Prašički sicer slame ne žro, dokler se jih ne odstavi, rijejo pa po nji in vdihavajo pri tem vase kužne snovi, ki pridejo tudi v njih želodček. Poslednji pa je pri prašičkih zelo občutljiv, ker je potem vzrok, da dobijo grižo. Taka pokvarjena in prašna slama povzroči pri prašičkih tudi kašelj, Ako so dobili prašički takozvano kostolomnico, da se jim namreč krivijo kosti, "naj se jim poklada prav tečna klaja in naj se jih spušča kar največ na prosto. Daje naj se jim tudi trikrat na dan po eno malo žlicico preparirane kostne moke, ki naj se jim vrže v krmo. Ako se jih je polotila huda kostolomnica, pokliči živinozdravnika, da ti napiše recept za fosfor, raztopljen v ribjem olju. Skrbi, da dobijo prašički pozimi dovolj rudninske snovi. Ako je svinja vrgla mlade pozimi, ko jih torej ne moreš spuščati na prosto, moraš skrbeti, da dobijo prašički v hlevu primerno množino rudninske hrane. Kajti če jim take hrane primanjkuje, se pogosto slabo razvijajo. Vrzi jim torej v hlev nekoliko malte starega zidovja, prhke opeke in, če drugega nimaš, jim deni v kak kot hleva od časa do časa nekoliko čiste zemlje. Ob toplih dneh, ko se zemlja otaja, jih spusti po eno ali dve uri na prosto, glej pa, da bo toplota v hlevu vsaj 14" C. in da bo tam, kamor ležejo, na debelo postlano z zdravo in suho steljo. Kako se zatre predenica? Ako si zapazil gnezdo predenice, ne pokosi in požanji samo one detelje, ki je prepredena s predenico, ampak pokosi še za kakega pol metra naokrog navidez zdravo deteljo. Ono navidez zdravo deteljo spravi v kako rjuho ali vrečo, seveda le tedaj, če ni na njej predenice v cvetju, ter jo daj živini. Ko jo neseš, pazi, da je ne raztreseš po deteljišču. Vso s predenico prepreženo deteljo pa pusti na licu mesta, primešaj ji suhe slame, prilij nato petroleja in zažgi. Ko je vse zgorelo, prekoplji ono mesto kake 4 cm globoko z lopato ali pa ga prestrgaj z železnimi grabljami. Spravi to zemljo na kup, pomešaj med njo slamo in tudi to sežgi. Prigor na listju samega drevja. Vsled vročega suhega vremena in pomanjkljivosti mokrote v zemlji, postane pri hruškah listje večkrat rjavo-pikasto in vsled tega odpade. Večkratno polivanje listja z vodo, kakor tudi prilivanje, zmanjša nekoliko drevesu bolezen, vendar nimamo niti za to pravega in stalnega pripomočka. Tako črno listje odpade večkrat samo in se potem nadomesti z novim; razume se, da drevo vsled tega trpi in da se ne more tako razvijati. Kasneje pa se drevesu s pomlajenjem in gnoje- njem lahko pomaga, tako da se bolezen za prihodnje leto laKko odstrani. Setev prosa. Proso sejemo spomladi prav nazadnje, navadno šele meseca rožnika, ker potrebuje veliko toplote. Pozna setev pa se tudi zaradi tega priporoča, ker dobimo na tisti njivi lahko še prej pridelek ali od rdeče detelje, zelene rži ali od kake druge, hitro rastoče krmske rastline, — Za proso je treba zemljo dobro obdelati in zrahljati. Gnojiti mu pa ne kaže, Na svežem gnoju daje proso manj zrnja, nam rajši poleže in je tudi bolj plevelno in snetjavo. Zemljo je treba z brano popolnoma zdrobiti in dobro poravnati. Za setev je treba jemati novo seme, ki se pozna na tem, da je svetlo, gladko in tako opolzlo, da se rado izmuzne med prsti; seme bodi čisto, težko in brez duha. Staro seme poznamo po tem, da diši po žaltavem, Da nam snet ne pokvari prosa, se priporoča, da mečemo seme skozi plamen ali pa da ga namakamo v polodstotni raztopini modre galice. Proso se mora redko sejati in dotro zagrniti, da ga ptiči ne pozobljejo. Dobro naj se torej zavleče z brano. Po nekaterih krajih se proso tudi zaškrili, namreč z motikami 1, kvečjemu cm globoko podkoplje. Večji posestniki ga sejejo s strojem v vrste, ki so po 20 do 25 cm narazen. Za 1 ha je treba 30 do 40 litrov semena. Kako se oskrbuje proso. Proso potrebuje skrbnega dela, da nam dobro obrodi. V mladosti raste silno počasi, zato mu plevel močno nagaja. Glavna reč je, da ta plevel pridno zatiramo. Držimo se v tem pogledu resničnega pregovora, ki pravi, da daje redko sejano in petkrat opleto proso — bogato kopico. Ko je proso za dlan visoko, naj se drugič opleve in pri tej priliki tudi prerije, če je pregosto. Proso napadajo proseni snet in razni drugi škodljivci. Veliko škode mu. lahko prizadene prosena veščaj njena gosenica, ki je črvu podobna in znana pod imenom biljek, uničuje pridelek s tem, da vrta in razjeda bilke, Veliko škode nam delajo tudi zlasti vrabiči, kadar proso zori. Odganjati jih moramo s puško in z drugimi plašili. Žetev prosa in njegov pridelek. Proso se rado osuje, zato ne smemo odlašati z žetvijo. Ker nam zori neenakomerno, ga je treba požeti, kakor hitro je polovica zrnja na latju dosti zrela. Če ga žanjemo pozneje, se preveč otrese. Proso žanjemo koncem velikega srpana, v bolj hladnih krajih pa šele v kimavcu. Proso je treba žeti ob lepem vremenu in pazljivo, da se latje preveč ne otrese. Ometi ga je treba Še tisti dan, Izmeto proso naj se plitvo razgrne, da se prej posuši. Večji posestniki imajo za sušenje prosa posebne sušilnice, znane pod imenom »dire«, ki so postavljene na solnčni strani poda ali skednja. Mali posestniki sušijo proso na rjuhah, katere nosijo vsak dan na solnce. Da se proso hitreje in enakomerno suši, naj se pridno obrača. Slamo sušimo na tleh ali pa še bolje v kozolcih, Posušeno slamo kaže še z večjega omlatiti, da se izsuje vse zrnje. Na 1 ha pridelamo 12 do 30 hI navadnega prosa in 12 do 20 metrskih stotov slame, 1 hI zrnja tehta 68 kg, pa tudi 70 do 82 kg. Prosa se mol ne loti, zato ga je mogoče po več let hraniti; za seme pa ni tako zrnje, ker rado izgubi svojo kaljivost. Črna prst je v vrtnarstvu neobhodno potrebna. Črno prst dobiš iz listja ali komposta, ki ga spraviš v kup in tu večkrat prevržeš. Da se spremeni listje v prst, potrebuje navadno dve leti. Bolj hitro dobiš črno prst, če deneš listje približno pol metra na debelo in ga nato poliješ s straniščnico. Vrhu te deneš novo plast listja, V aprilu pogrneš kup z zemljo in zasadiš nanj kumare, melone ali buče; jeseni kup prevrzi. Naslednjo pomlad se sprhlo listje že lahko rabi, Zarastel prstan moreš sneti, če prst od nohta do prstana tesno poviješ, ga čez 5 minut odviješ in držiš roko 5 minut kvišku. Če to še enkrat ponoviš, prstan zlahkoma snameš. Prstenica, škodljivka sadnega drevja, je 1 palec (3 cm) dolga, malo z dlačicami porastla, modrordečkasta in ru-menoprogasta z belo hrbtno črto. Koncem meseca junija ali začetkom jtilija zleze metulj iz mešička in izleže 200 do 300 jajec okoli drevesnih mladik. Jajca so spojena drugo z drugim v kolobarju okoli mladike. Spomladi izlezejo iz jajcc Josenice, ki so izkraja vse v enem gnezdu, kasneje pa se razširijo po celem drevesu, da si iščejo hrane. Jajca se najložje pokončajo, ako se odrežejo mladike, na katerih se nahajajo jajca. Ako so pa gosenice že zlezle iz jajec, tedaj naj se zjutraj, ko so še vse v gnezdih med poedinimi mladikami zbrane, mladike odrežejo ali pa naj se gnezda zmečkajo s čopičem slame, ki se priveže na kol. Tako se lahko dela pri vseh gosenicah, ki so zjutraj ali pa v slabem vremenu skupaj v gnezdu. O pšenični setvi. Najboljši čas za setev zimske pšenice je čas od kvatrnega tedna do sv, Lukeža, tedaj od srede kimavca do srede vinotoka, V gorkejših krajih jo sejcjo tudi še pozneje. Vsekakor pa je treba skrbeti, da pride tako zgodaj v zemljo, da se do zime še lahko obraste. romladnjo pšenico sejemo takoj po ovsu, v drugi polovici sušca ali pa v pričetku malega travna. Za setev je treba najprej zemljo dobro oripraviti. Kjer imamo rahlo zemljo, naj se njiva preorje že nekaj časa pred setvijo, da se zemlja do setve nekoliko uleže, kajti preveč zrahljana zemlja ni dobra za setev. Kako je treba vobče pripraviti zemljo za setev, to se ravna seveda vselej po prejšnji rastlini. Na vsak način je treba gledati, da je zemlja kolikor mogoče čista plevela in sploh dobro obdelana. Pri nas je navada, da pšenici gnojimo, Vobče je pa bolje, ako gnojimo k prejšnji rastlini, kajti na svežem gnoju nam pšenica rajši poleže in trpi tudi več pred rjo in snetom. Le na lahki zemlji se da gnojenje s hlevskim gnojem opravičiti, toda rabiti kaže tudi v tem slučaju dobro razkrojen, droben gnoj, katerega je treba nekaj dni pred setvijo podorati, Za seme je treba odbrali najlepše in najtežje zrnje zadnjega pridelka. Dobro je, da se seme namoči v modri ga-lici, kajti izkušnja uči, da se take pšenice ne prime snet. Kako se oskrbuje pšenica? Ako hočemo od pšenice bogatih pridelkov, ni zadosti, da ji zemljo skrbno pripravimo in da sejemo najboljše zrnje, ampak treba je, da jo tudi pozneje podpiramo v rasti. Ako je pregosta, jo je treba z brano razredčiti. Skrbni gospodarji sploh radi pre-vlačijo pšenico, da se težka in strjena zemlja spomladi zrahlja. Pri nas se to delo ne smatra potrebnim, dasi je tudi v naših razmerah pogostoma potrebno. Navadno se pobrana pšenica le tedaj, ako sejemo vmes deteljo, pa še takrat ne vselej, ako sejemo deteljo že po snegu. Na prvi pogled se pobranana pšenica vidi res nekoliko razrita, toda v kratkem nam tako lepo ozeleni, da jo je veselje gledati. Na Angleškem se pšenica redno okoplje, in sicer s posebnimi stroji, ki delajo v vrstah, Ako se pokaže med pšenico veliko nadležnega plevela, na primer osata, ko-kalja itd,, ga je treba na vsak način opleti, tudi po dvakrat, če je potreba. Slabi pšenici moremo z najboljšim uspehom pomagati, ako jo zalijemo z razredčeno gnojnico; pa tudi z umetnimi gnojili, ki se povrh raztrosijo, V tem slučaju je vrlo dober čilski solitar, katerega kaže v dveh potih raztrositi, prvič, ko pšenica spomladi dobro ozeleni, in drugič kaka dva ali tri tedne pozneje. Za 1 ha zadostuje 100 do 200 kg solitarja, Ako manjka fosforove kisline v zemlji, ki je posebno važna za napravo obilega zrnja, tedaj se priporoča naglavno gnojenje s superfosfatom kostne moke, Ako bi se pšenica vsled bujne rasti pozneje tako zgostila, da nam preti poleči, potem je najbolje, da jo obžanjemo. Pšenica trpi najbolj pred rjo, ki jo napada okoli sv. Vida, ako je takrat vlažno in megleno vreme. Proti nji nimamo žalibog nobenega izdatnega sredstva, Pšenična žetev in njen pridelek. Pšenico žanjemo v drugi polovici malega srpana. S tem delom ne smemo od- lašati, kajti bolje je, da jo dva dni prej požanjetno kakor dva dni pozneje, ker se zrela pšenica rada izsuje. Poleglo pšenico je treba celo že prej po žeti, da nam zrnje na tleh ne izkali. Na enem hektaru se pridela deset doi triintrideset hektolitrov, povprek tedaj dvajset hektolitrov zrnja in 18 do 48, povprek 30 metrskih stotov slame, 1 hI zrnja tehta 72 do 82 kg. Navadno se računa, da dobimo na 100 kg zrnja 150 kg slame, Pomladnja pšenica daje manj pridelka, namreč le 14 do 20 hI zrnja in 25 metrskih stotov slame. Njeno zrnje je tudi drobnejše. Pire pa se pridela še enkrat toliko kakor zimske pšenice; na 1 ha dobimo povprek 50 hI zrnja in 35 metrskih stotov slame. 1 hI pire tehta 40 do 45 kg. Kdaj je najbolje skopiti pujske? Te živali je najbolje skopiti, ko so stare tri do pet tednov. Dobro je, če se pustijo prašički po skopljenju še nekaj dni pri starki. Skopijo naj se nekaj časa za tem, ko so se nažrli. Krč mladih pujskofv. Včasih se skotijo navidezn»! zdravi in lepi pujski. Čez nekoliko dni pa zbolijo kar ne* nadoma in hitro qslabijo, ker ne sesajo, Z zadnjim delom telesa silijo in tiščijo proti steni ali na stran, neprestane cvilijo, preobračajo oči in se tresejo po vsem telesu, posebno se jim trese glavica in .noge. Glavico drže k tlom, na stran ali nazaj, sekajo s čeljustmi in zategadelj se na-pravlja v gobčku pena. Kadar ležijo, držijo noge krčevito od sebe. Bolni pujski poginejo čez nekoliko ur ali čez nekoliko dni, ozdravijo le redkokdaj. Proti tej bolezni se ne more nič storiti, kakor imeti prašičke na toplem in jih varovati prehlajenja. Vzrok tej bolezni je-plemenitev svinj v sorodstvu. Nikar torej ne pripuščajte sorodnih svinj po plemenu, ker to je škodljivo, Razplodba v krvnem sorodstvu škoduje sicer vsem vrstam domačih živali, a najbolj svinjam. Prašički, ki so imeli krče, niso za pleme, četudi so navidezno ozdraveli. Kako dolgo se morajo hraniti potrjeni računi? Mnogokrat se zgodi, da se zahteva plačilo že plačane in potrjene terjatve. Vzrok je v napačnem vpisu ali če se pozabi izbrisati, Ako v taiem slučaju nimaš pobotnice pri roki, se ti lahko zgodi, da moraš zopet plačati. Vprašanje je, kako dolgo treba pobotnice oziroma potrjene račune shranjevati. Račune od trgovcev, ki morajo po postavi voditi trgovske knjige, je treba shranjevati deset let, ker morajo tudi trgovci svoje knjige deset let shranjevati. Sicer še pO desetih letih trgovčeva terjatev ne ugasne, vendar je težko verjetno, da bi kak trgovec po preteku desetih let terjal. Za vse druge račune, tudi za poštne oddajalnice itd, je pa postavna doba zastaranja trideset let. Davčne terjatve države zastarajo v šestih letih. Kako naj se ravna z zmrzlimi rastlinami? Mnogokrat se prigodi, da zmrznejo cvetlice v sobi ali drugi shrambi vsled hitre izpremembe toplote na prostem. Zato pa še ni treba misliti, da so že popolnoma pokončane, kajti sta-nični sok, ki povzroči, ko zmrzne, da končajo, zmrzne šele pri jako nizki toploti. Seveda končajo zmrzle rastline, ako jih kar naenkrat preneseš v toplo sobo. Zato jih nesi raši v tak prostor, katerega toplota je ravno nad ničlo. Pa tudi škropljenje z mrzlo vodo pomaga, da se polagoma otajajo. Hitro rastoče rastline za vrtne senčnice so; Japonski hmelj, Cobascandens in Cylanthera explodens. Kako se leihko obvarujejo nekatere kmetijske rastline pred škodljivim mrčesom? Mnogo je takih rastlin, katerih duh je človeku zoprn, a mnogo je tudi takih, katerih duh je zoprn raznim rastlinskim škodljivcem in vsled česar se jih zadnji izogibajo. Marsikomu je znano, da se rastlinske bolhe ali bolhači ne lotijo solate, in sicer zato ne, ker jim je njen duh in okus zoprn. Iz tega vzroka se lahko rabi solata kot sredstvo v obrambo drugih rastlin. Tako se na primer škodljivi mrčes ne loti zeljnatih rastlin, ako se posadi med nje solata. Znano je tudi, da se ogiblje kapusov belin konoplje, zato naj se seje med zeljnate rastline, da se obvarujejo pred škodljivim mrčesom. Razen mrčes, posebno pa mravlje se izogibajo smrdečih paradižnikov, in da se preženejo z mesta, zadostuje, da se jim položi na mravljišče nekoliko paradižnikovih listov. Krompirjevo zelišče posebno smrdi listnim ušicam, nasprotno pa ne napadajo skoro nobene druge rastline tako hudo kakor bob, posebno če raste nagosto. Ako se pa ob robu njive, na kateri raste bob, posadi krompir, puste ušice bob pri miru. Slednjič naj omenimo še eno rastlino, s pomočjo katere se lahko obvarujejo nekatere rastline pred škodljivim mrčesom. To je solata, Ako se posadi a i poseje solata med jagode ali smukvice, se polotijo ogrci rajši solatnih korenin in pustijo jagode pri miru. Ko se zapazi, da je solata ovenela, naj se izpuli, in zemlja, kjer je solata siala, naj se privzdigne z lesenim klinom. Prav gotovo najdeš tam ogrca, ki ga pokončaj. S pomočjo prej navedenih rastlin se lahko obvaruje marsikaka rastlina pred škodljivim mrčesom, zato naj poizkusi ta sredstva posebno oni, ki se peča z vrtnarstvom. Kaj moraš napraviti z rastlinami, ki rastejo v loncih? Meseca septembra nastopijo" že precej hladne noči, zato se priporoča, naj se spravijo v loncih rastoče in na prostem razložene rastline, in sicer bolj občutljive, vsaj pod kako ostrešje. Preden pa se prenesejo pod ostrešje, naj se skrbno osnažijo. Lonci naj se umijejo na ztmanji strani, luknje na dnu loncev naj se odmaše, suhi cveti in listi naj se otrebijo, privzdignjena zemlja naj se potlači z roko, izprana zemlja na.j se nadomesti z drugo, posebno pa naj se pazi, da se spravijo z loncev vsi polži in drug mrčes. Iz loncev na prosto presajene cvetlice naj se vsade zopet v lonce. Mazilo za razpoke v podu. Dobro mazilo za razpoke v podu narediš, če del neugašenega apna zmešaš s petimi deli svežega sira. To mazilo postane trdo ter se v vodi ne omehča, — Izvrsten je kitajski kit. Vzemi 100 delov suhega ugašenega apna, dva dela galuna in 75 delov volovske krvi. Setev repe. Repo sejemo pri nas po strnišču (strniščna repa), gospodarji v mrzlih krajih pa meseca rožnika okoli Kresa ali sv. Petra (prašna repa). Strniščno repo sejemo pozneje kakor strniščno ajdo. Zgodnja setev ni dobra, ker jo napadajo bolhe; taka repa je tudi rajši trda, lesena in grenka ali pa puhla. Za repo je treba zemljo dobro pognojiti. Za strniščno repo pripraviš zemljo s tem, da na dotično stmišče napelješ gnoja, ki ga takoj podorješ. Izmed umetnih gnojil priporočajo za 1 ha 150 kg čilskega solitarja, 200 kg žveplenokislega kalija in 200 kg super-fosfata kostne moke. Repo sejejo pod brazdo ali na brazdo, kar se ravna po zemlji, Na srednje težki in težki zemlji je setev na brazdo veliko bolj na mestu. Na brazdo jo sejemo na široko ali pa v vrste, ki so poldrug čevelj narazen. Za tako setev je treba seveda stroja. Za 1 ha je treba IVa do 2 kg semena. Repno seme kaže pomešati s presejanim drobnim peskom, da se laže seje. Na en del semena je vzeti dva dela peska. Kako se oskrbuje repa. Kakor hitro napravi repa pet do šest peres, jo je treba preriti. Vse pregosto rastoče rastline se odstranijo, ostale pa dobro okopljejo. Okrog vsake rastline ^e treba zemljo dobro zrahljati, da se korenina lahko debeli. Če je repa slaba, zlasti če trpi pred bolhami, ji lahko pomagamo z gnojnico- Kaka dva ali tri tedne pozneje je treba repo zopet okopati in, če treba, še zredčiti, da zraste lahko debela. — Repa se okoplje navadno po dvakrat, če treba, tudi po trikrat. Repi škodujejo najbolj bolhe in požrešne gosenice repnega ali zeljnega belina. Te gosenice jo v nekaterih dneh tako obžro, da ostanejo od perja samo gola rebra. Obiranje jajčec in gosenic je edino sredstvo, da pokončamo to golazen. Pripravne za to delo so jutranje ure. Spravljanje repe in njen pridelek. Repo je treba populili kakor hitro začne rumeneti listje. Po nekaterih krajih jo morajo spraviti do sv. Lukeža, po gorkejših krajih jo pa puščajo zunaj do sv- Martina. — Na 1 ha sc pridela 150 do 250 metrskih stotov repe in 40 do 60 stotov repnega perja. Repno perje sušijo pri nas v kozolcih in ga porabijo pozimi za kuho prašičem. Dobro je tudi za prašiče, ako je stlačimo in skisamo v jamah. Pridelovanje repnega semena. Vsak gospodar bi si moral sam pridelati potrebno repno seme. Za seme nam je treba odbrati pravilno zrastle in srednje debele korenine, Odbrati jih kaže že na njivi in tako obrezati, da jim ne ranimo srca. Te korenine je treba spraviti na suhem kraju v klet ali še bolje v zemljo, V zgodnji pomladi jih je treba posaditi v skrbno pripravljeno gredo, in sicer v jamice, ki naj bodo po poldrug čevelj narazen, Zavetne in prisojne lege so najboljše za semensko repo. Med rastjo je treba semensko repo po potrebi okopati. Da ji ne more veter škodovati, je prav, da potakneš vmes veje, ali pa da privežeš stebla h količkom. Med zorenjem je treba varovati rastline pred ptiči, že prej pa tudi pred drugimi škodljivci, šoštarji itd. Ko večina lusk porumeni in porjavi, je čas, da porežemo stebla. Ko so dosti suha, jih je treba omlatiti, dobljeno seme pa dobro očistiti. Prekratka rezanica povzroča pri konjih pogostoma koliko, posebno če je zmešana z otrobi ali z zrnjem, Rezanica ima namreč namen, da konja nekako prisili k žvečenju klaje ter da jo obenem namoči s slino, vsled česar se krma potem bolje prebavi. Če je pa rezanica prekratka, konj krme ne prežveči dobro, ampak le površno. Mnogokrat se pripeti, da se taka klaja v črevih tako splasti, da se poloti konja kolika, ki se ne da odpraviti včasih tudi z močnimi klistirnimi sredstvi. Poskrbi torej, da bo rezanica najmanj dva centimetra dolga. Naprava ribnikov, Ribarstvo je jako dobičkanosno, ako se pravilno izvršuje. Za napravo ribnikov je treba pomniti sledeče: 1, Ribnik se mora napraviti v takem kraju in v taki zemlji, da bosta nudila ribam vedno dovolj hrane. Najboljši so ribniki, v katere se izliva mnogo vode s polja, travnikov, cest, ker prinese ta mnogo živalskih in rastlinskih odpadkov. 2. Pritok in odtok vode se mora tako urediti, da je ribnik vedno napolnjen z vodo iz studenca ali potoka, 3. Ribnik mora biti vsaj na posameznih mestih tako globok, da voda tam pozimi ne zmrzne. 4, Skrbeti se mora, da ne vdere v ribnik preveč vode, ki bi odnesla ribe s seboj. 5. Ribnik ne sme biti premajhen, ker tak ne koristi mnogo in so ribe v njem preveč na razpolago tatovom. Rog se sname ali zIomL Pri rogati živini je nasajen rog na rogovo kost. Mi pravimo, da se je rog snel, če se odbije in odpade sam rog; rog se odlomi, če se poleg snetega roga zlomi tudi njegova kost ali le njen zgornji del. Če se odbije in sname rog popolnoma od kosti, ni misliti, da bi se prirastel, vsak poizkus bi bil brezuspešen; če je pa rog samo na eni strani odbit, a na drugi strani se še dobro drži, se še lahko priraste, ako se obveže trdno s povojem in pazi na to, da se živinče nanovo ne sune. Sploh se pa pri snetem rogu rogova kost zopet obraste. Če se sname rog mlademu živinčetu, se čez leto dni skoro več ne pozna, da se je bil kdaj snel; pri starejšem živinčetu zraste bolj pokvečen rog. Ko se je pa rog snel, odstranimo mesne koščke in ostanke s škarjami, rogovo kost (živec) operimo z lizolovo vodo ali vsaj s kisovo vodo ter ga na-mažimo z oljem ali mastjo in naposled obvežimo. Zlomljeno rogovo kost spoznamo po tem, ker jo lahko premikamo z roko. Nalomljena kost, ki se na eni strani še dobro kože drži, se lahko pod povojem priraste. Če pa je čisto odpadla ali če doli visi in se prav malo drži, se ne priraste več in je najbolje, da jo odrežemo ali odžagamo. Potem iztrebimo vse kostne drobce, operimo rano z lizo-lovo raztopino, položimo nanjo v lizolovi vodi namočeno čisto platneno cunjo, povrhu denimo pavolo ali vsaj pre-diva in vse to povijmo primemo s precej širokim trakom. Vsak dan ali vsaj vsak drugi dan razmotajmo ovoj, očistimo rano, jo na isti način operimo in zopet ovijmo. — Če se je odkršil samo vršiček rogove kosti, postopamo tako kakor pri snetem rogu. Govedi rastejo rogovi v poljubni smeri, če jih upogneš gorke. Ogreješ jih, če natakneš na rog hleb vročega kruha ali vročo kuhano repo. Rog se potem hitro ohladi. Znamenja za prvi roj. 1. Če zapaziš zalego že na robeh satov, da nimajo čebele nobenega prostora več za nanašanje medu, niti matica za zaleganje; zakaj v sredi je potem že itak vse polno zalege. 2, Če so nastavljene matične zibelke že zaležene, pa vendar še odprte. 3, Kadar nehajo pri lepem vremenu in dobri paši nabirati in staviti satovje v dobrem, medu in zalege polnem panju, 4, Kadar iznašajo kapice, ki jih najdeš spredaj na tleh; zakaj s temi, razen ob času rojenja, čebele ali drugo zalego pokrivajo ali jih pa za satovje porabijo. To so štiri gotova znamenja, da se čebele pripravljajo k rojenju. Kadar se trotje zgodaj zjutraj prikazujejo in čebele gosto zasedajo zunaj pred žrelom, je sicer tudi znamenje, a vendar nezanesljivo znamenje rojenja. Neposrednja znamenja pred rojem. 1, Kadar se zasliši v panju veliko hrumenje in šumenje, ki ga povzročajo sem-tertja tekajoče čebele, ki mlaskajo med (kajti roj, ki ima drugače en funt navadne teže, tehta potem pet, šest in tudi več funtov), 2, Kadar nastane močno praskanje in škripanje, kakor bi hotele čebele desko pregristi, ker hite v celicah že godne, a še zaprte mladice gristi pokrovce. 3, Končno napravijo čebele tudi med žrelom vršanje: pokažejo se sive mladice, ki se pred žrelom vrtijo, druge tekajo iz panja, nekatere poskakujejo in zopet druge v krogu ven in noter tekajo, tako da je žrelo sedaj polno čebel, sedaj zopet popolnoma prazno; to je najbližji čas roja. Preden se nadejamo, se začne naval. Kakor voda iz polnega soda, ki mu izderemo čep, tako se rinejo čebele z največjo urnostjo ven, letajo križema okoli čebelnjaka ter se končno kam vsedejo. Prvci izroje navadno dopoldne, mladci pa tako dopoldne kakor popoldne med 8, in 4. uro. Znamenj« na dan roja. 1. Da čebele, sicer tako pridne, okoli žrela počivajo, 2. Ta čas se nenavadno kretajo, vzdi-gujejo sprednje nožice od deske, prožijo tipalke; vse to se loči od navadnega gibanja, kar se pa more bolj priučiti iz marljivega opazovanja kot iz popisovanja, 3. Da se dado čebele potipati, ne da bi se umaknile, 4, Da tirotje že dopoldne izletavajo in priletavajo, dasi imajo zadosti hrane, ne da bi jih pri tem preganjale čebele. Vse to naznanja, da se bo roj še tisti dan izselil. Bližnja znamenja rojenja. 1. Če so celice na robeh že pokrite, in sicer z rumenkastimi pokrovci. 2, Če so ma-tičniki, ali vsaj eden izmed teh, tudi že zaprti, 3, Če sedijo čebele pri lepem vremenu v panju mirno in tesno skupaj, takrat čas roja ni več daleč. Zdaj je čas roja pričakovati. Kako raztegneš kožnate rokavice? Kožnate rokavice raztegneš, če jih zaviješ za nekaj ur v bel vlažen robec. Nato jih nategni na roko in razširi po potrebi. Da se ne poškoduje bar\a rokavic, ne sme biti robec premoker. Duh po rožah imaš lahko vedno v sobi, če deneš lističe lepo dehtečih rož v posodo, ki se dobro zapre, pri-deneš nekaj soli in špirita in posodo včasih za nekaj minut odpreš. Pomladi se morajo obrezati vse rože, in sicer slabo rastoče bolj močno, krepko rastoče manj. Novo vsajene rože je treba močno obrezati. Rožam so saje izvrstno gnojilo, po katerem prav močno cveto. O rženi setvi. Zimsko rž sejemo od kvatrnega tedna do Vseh svetih, tedaj od druge polovice kimavca do listo-pada. V mrzlejših krajih, kjer je rž glavno zimsko žito, jo scjejo prej nego pšenico, pri nas pa ne, ker bi se do zime preveč obrastla in nam hitreje segnila pod snegom, Po-mladnjo rž sejemo zgodaj spomladi, takrat ko pomladnjo pšenico. Za rž je treba dobro obdelane in globoko zrahljane zemlje. Če čas dopušča, kaže tako zemljo, ki je sama na sebi lahka, tudi nekaj dni pred setvijo preorati, da ni ob setvi preveč votlinasta in rahla, Ako je zemlja pusta, naj se rži pognoji. Sicer pa je veliko bolje, da gnojimo prejšnjim rastUnam in da skrbimo na ta način za pripraven prostor. Lepe uspehe lahko dosežemo tudi z umetnimi gnojili, s katerimi se dado pridelki izdatno zvišati, ako ravnamo pravilno. Rž potrebuje za dobro rast manj dušika nego pšenica, zato pa več kalija. Izvrstna gnojila so super-fosfat kostne moke (za 1 ha 200 kg), žveplenokisli kalij (za 1 ha 150 kg) in žveplenokisli amonijak (za 1 ha 150 kg). Za setev je treba odbrati najlepše in najtežje seme, 1 hI semenske rži bi moral tehtati najmanj 72 kg. Paziti je treba tudi na to, da rabimo zmeraj le novo seme, ker nam kaljivost pri starem semenu rada oslabi. Za 1 ha je treba 180 do 240 litrov rži, ako jo sejemo na široko, Jaro rž moramo bolj gosto sejati nego zimsko, ker se slabo ob-raste. Važno je, da sejemo rž ob suhem vremenu in da jo plitvo zavlačimo, v težki zemlji kvečjemu 2 cm, v lahki pa 5 cm globoko, Plitva setev hitreje kali, se bolj obraste in trpi manj po pozebi. Kako se oskrbuje rž. Rž trpi pri nas najraje ali vsled neugodne zime ali pa vsled deževnega vremena ob času cvetja, Ako nam je zimska rž močno pognila, potem je najbolje, da jo preorjemo in da obsejemo tisto njivo s kako jarino. Večkrat se priporoča, da pustimo napol uničeno rž in da zavlačimo vmes pomladnjo, Plevelno rž je treba spomladi opleti. Dokler je rž mlada, jo napadajo radi polži. Bcleznim je manj podvržena nego pšenica. Najrajši jo kvarijo rženi rožički, ki pa niso tako nevarni, kakor se rado sodi. Navadno se prikažejo ti rožički v takih letih, ko je letina za rž dobra. Ker se ta bolezen po rožičkih razširja naprej, je treba seme skrbno očistiti. Ržena žetev in njen pridelek. Rž je prej zrela nego pšenica. Četudi se zrnje tako rado ne izsuje, vendar je prav, da jo prej požanjemo nego prepozno. Na 1 ha se pridela 10 do 32 hI, povprek 20 hI zrnja in 35 metrskih sto-toy slame. 1 hI rži tehta 66 do 78 kg, povprek 72 kg. Po-mladnja rž zori nekoliko kasneje nego zimska in daje nekoliko manj pridelka, zato pa dobimo od nje boljšo moko. Njeno zrnje jc bolj drobno, slama pa krajša. Na 1 ha se dobi 10 do 20 hI jare rži in 18 do 32 metrskih stotov slame, 1 U jare rži tehta 64 kg. Kako se dobiva debelo sadje? Ako hočemo imeti posebno debelo sadje, je treba, da si zapomnimo to-le: 1, Skrbimo vedno, da ostane drevo krepko in zdravo in mt preskrbimo z obilnim gnojenjem potrebne hrane. 2, Skrbimo za to, da dobivamo sadje le na kratkih sadnih mladikah, katerih se mora mnogo na vejah nahajati. Zaradi tega se morajo vse zgodnje mladike okrajšati, mladike v Trhu ostanejo neokrajšane. 3. Puščajmo le primemo šte-vib sadja; kar je odveč, naj se odstrani tako, da ostane na vsakem cepiču le eden, in sicer najboljši sad. Drevo naj se otiebi nepotrebnega sadu koj, ko se je začel sad razvijati, 4. Naredimo pod sadno mladiko naokoli zarezo, ki preprečuje tek povratnemu soku, da ostane tako bolj v sadju. 4, Namočimo sadje v zeleni železni vitrijol, ki je v vodi ra2topljen. Raztopita se dva grama železnega vitrijola v enem litru vode. To naj se opravi le zvečer in trikrat samo v (asu, ko se sadje razvija. 6. Odstranimo vse zapreke, ki so razvoju sadja napoti, n. pr. mrčes, pripeka itd. Pregosto sačje naj se odstrani, kakor smo že zgoraj omenili, in to zaraditega, ker je ono krivo, da primanjkuje drevesu tolikö hrane in da začne sadje kmalu onemoglo cepati na tla. Notranja gniloba sadja. Pri debelem sadju zaostaja posebno v pecljevi jami v mokrih letih več časa mokrota, ki zleze do pečk in sad začne gniti. A večkrat gnije sadje zaradi tega, ker segajo korenine v kako gnojnico ali pa ker se nahaja blizu korenin kaka mrhovina. Ako izvira bolezen iz korenin, naj se vzrok te bolezni odpravi, sicer naj se pa drevo na vsak način precepi. Obiranje sadja. Pri obiranju sadja moramo paziti posebno na to, da varujemo sadje pred ranjenjem, ker se udarjeno in sploh ranjeno sadje ne da dolgo časa hraniti. Velika napaka pri obiranju sadja je torej ta, da se sadje s kako prekljo odbija ali pa da se drevo tako močno trese, da odpada sadje ali s sadjem vred tudi mladike in vejice. Tako dobimo malovredno sadje in tako izgubi drevje tudi mnogo mladik, ki bi utegnile dajati v prihodnjem letu obilo sadja. Zato moramo sadje obirati z roko, na vejah pa, katerih ne moremo doseči z roko, z obiralnimi koški, ki so nasajeni na dolgih kolih, Risarije na sadju. Kdor hoče imeti risarijo na sadju, najbolje na jabolkih, naj to oskrbi, kadar se začenja plod barvati. Risarije (beseda, grb ali kaj drugega) izrezi iz papirja in prilepi na plod. Ako se čez čas papir odstrani, ostane mesto, na katerem je bil papir, belo, medtem ko je ostali del rdečkast. Seveda se v ta namen izbere najlepše sadje. Da sadje v kleteh ne bo tako močno gnilo, naj se skrbi za svež zrak in naj se včasih v zaprti kleti zažge malo žvepla. Ako hočeš sadje dobro prodati, potem ga ne klati s prekljo, a tudi otresati ga ne smeš z drevja, ampak oberi ga z roko. Kajti če sadje klatiš ali pa otresaš, se potolče in ni več za kupčijo, oziroma za razpošiljanje. Ko sadje obiraš, pazi, da ga utrgaš s celim repom ali pecljem, ker kupec gleda tudi na to. Obranega sadja ne lučaj v košaro, marveč ga devaj v njo polagoma. Nikar pa ne devaj obranega sadja za nedri, ker se tam sadje oguli in postane nesnažno, in če to kupec opazi, ne bo maral zanj. Če sadje prodajaš, ga ne obiraj šele tedaj, ko je popolnoma zrelo, marveč kakih osem dni prej, kajti zrelo sadje se ne da razpošiljati. Najboljše je, da se obira sadje zvečer v hladu. Čez noč ga shrani v mrzlem prostoru, ker se le v mrzloti dobro ohrani. Poskrbi, da spraviš obrano sadje čim prej na trg, kajti če odlašaš, ti lahko začne gniti. Če ga moraš prevažati, deni košare na tak voz, ki ima vzmeti, ali pa deni na voz, preden naložiš košare, precej na debelo sirčja in šele aanj položi košare. Za prodaj namenjeno sadje je treba sortirati. Za sortirano sadje se dobi mnogo več kakor pa za sadje, ki ni sortirano. Kar se tega tiče, so Amerikanci mnogo pred nami, kajti oni sortirajo vse sadje natančno; razvrstijo ga namreč po velikosti, teži in zunanjosti. Zato pa ni čuda, če imajo trgovci najrajši amerikansko sadje. Črvivo sadje. Črv, ki živi v jabolkih in hruškah in ki je vzrok, da postane sadje črvivo, je gosenčica majhnega metulja, kateri pravimo navadno jabolčni tončič. Vsak sadjerejec bi moral skrbeti za to, da se ta črv prav marljivo zatira, sicer pokvari vsako leto več jabolk in hrušk. Da se ga pa zatre, naj se sadje, ki pade na tla, sproti pobere, kajti v njem se nahaja gotovo že črv, ki se je izvalil iz jajčec, katere poklada metuljček že junija na sadje. Če se pušča črvivo sadje po tleh, doraste v njem gosenčica ali črv, izleze nato iz njega in se pod staro lubadjo zabubi in tam prezimi. Če je padlo sadje z drevja nezrelo in drobno, ga poberi in vrzi v gnojniščno jamo ali ga pa daj prašičem kot krmo; če je pa zrelo, ga razreži na kosce ali v krhlje, posuši ga, črve pa uniči. Ako tega ne storiš, boš imel prihodnje leto desetkrat toliko ton-čičev. Staro drevje ostrgaj jeseni z drevesno strguljo, da Nas\eti za hišo in dom, 6 odstraniš z debel in debelejših vej staro lubad in mah, v katerem so skrite bube. Ko si drevje ostrgal, pograbi lubad in mah na kup in sežgi, spomladi pa namaži debla in debelejše veje z zmesjo apna in ilovice, Črvive pa ne postanejo samo hmške in jabolka, črvive postanejo tudi češplje in slive. Zato skrbno pobiraj tudi to črvivo sadje in osnaži drevje na prej opisani način. Iz odpadlega sadja se dobi še dober mošt. Če po-mečejo viharji mnogo sadja z drevja, večina kmetov ne ve, kaj bi počela z njim. Dasi ni še prav zrelo, vendar ima v sebi že precej sladkorja in zato se da prav lahko uporabiti za mošt. V ta namen se spravi sadje v močno kad, vendar ne vse naenkrat, in se tu z velikim lesenim batom na drobno razdrobi. Mošt se lahko odceja iz kadi. Razdrobljeno sadje se dene nato v stiskalnico ter se dobro pretisne. Najboljše so lesene stiskalnice. Ko ne teče mošt več iz tropin, naj se vzamejo te iz stiskalnice ter naj se vnovič v kadi stolčejo. Nato se zopet stiskajo. To se ponavlja potem lalko še enkrat. Tropine se pustijo lahko potem ponoči v stiskalnici, da se bolj odcedijo. Mošt je treba dati takoj v sod, kjer začne vreti. Po nekoliko dneh dobimo jako dobro opojno pijačo. Še boljša bo, če dodamo na vsak hekto dva ali tri kilograme sladkorja, Z moštom je treba ravnati potem kakor s pravim vinom. Kaj naj se napravi z odpadlim sadjem? Sadje, ki pade z drevesa, ni za kupčijo, ker se pri padcu navadno potolče, Vsled tega začne kmalu gniti. Tako sadje se da na različne načine uporabiti tudi za poznejši čas, bodisi da ga posušimo, da napravimo iz njega mošt ali razne soke ali marmelade. Črvivega sadja seveda ne moremo uporabiti v take namene, ker se potem človeku gabi. Črvivo sadje je najboljše skuhati in ga dati živini ali prašičem. Za sadni mošt, za sušavo in tudi za sokove uporabimo lahko tudi ne še popolnoma zrelo sadje, ki ga je vihar sklestil z drevja. Kaj mora sadjerejec poznati? Sadjerejec mora poznati naturo dreves, pa tudi zemljo, kamor namerava vsaditi to ali ono drevo. Lahko se prepriča, kakšna je zemlja, ako izkoplje na več krajih nekoliko jam po 2—4 čevlje (65—125 cm) globoko in tri čevlje (95 cm) široko, Kmalu opazi, ali je zemlja ilovnata aili kremenasta, presuha ali premokra za sadjerejo. Tudi okoli stoječa drevesa mu vsaj nekoliko kažejo, ža katero sadno drevo je zemlja najbolj pripravna, Vobče pa velja pravilo, da močvirnata, mastna in glinasta, kakor tiidi mrzla, ilovnata, nerodovitna in kremenita zemlja ne ugaja ža sadjerejo; vse druge zemlje pospešujejo večalimanj rast sadnih dreves. Čim bolj globoka in čim bolj rodovitna je zemlja, tem bolj rodovitno bo tudi sadno drevo, Premočvirnati zemlji naj se voda odpelje, v presuho pa napelje. Mesečna opravila sadjerejca. Prosinec in svečan: Staro drevje se mora osnažiti, skorja in mah ostrgati, steblo z apnom namazati. Cepiči se pripravljajo, v klet ali v zemljo zakopljejo, da se ne posuše in da ne poženejo popki. Drevesa v vrsti se obrezujejo, ravnotako tudi žive meje. Rane se zamažejo z voskom. Pripravijo naj se koli za prihodnjo pomlad; uredijo naj se vsa sadje-rejska orodja, Z dreves naj se otrebijo gosenična gnezda, zemlja okoli dreves naj se okoplje, — Sušeč: Cepljenje se začne. Od kasnih dreves se lahko porežejo še cepiči. Drevesa naj se snažijo, okoli njih zemlja zrahlja in opleve. Divjaki v drevesnici naj se iz ene grede ha driigo presade. Presajajo naj se tudi drevesa. Drevesnica naj se začne obdelovati, peške naj se sejejo, posebno kostanjeve in orehove.— Mali traven; Še je čas cepljenja. Gosenice naj se preganjajo in gnezda pokončujejo. Mladike na požlahtnjenih divjakih naj se odstranijo, kolikor je treba. Drevesnica naj se obdeluje kakor v prejšnjem mesecu. — Veliki traven: Gosenice in drugi mrčes se mora uničiti. Poveza prejšnjega leta cepljenih divjakov se mora odvezati, Gnoj, ki se je jeseni okoli dreves naložil, naj se odstrani. Plevel naj se pridno ruje, — Rožnik ; V tem mesecu naj se začne cepiti na živo oko in pod kožo. Presajenim drevesom naj se priliva, zemlja okoli dreves naj se zrahlja, Goscnice naj se pokončujejo. Stranske mladike sadnih dreves naj se okrajšajo, — Mali srpan: Sadnica naj se okopuje in plevel izruje, Cepljenje na speče oko naj se začne. — Veliki srpan: V tem mesecu se še lahko cepi na speče oko. Od divjakov, ki so bili spomladi cepljeni, naj se poveza odveže. Drevesa se ne smejo obrezovati, — Kimavec; Pri divjakih, ki so bili cepljeni na oko, naj se poveza malo bolj na rahlo privežej očesa, ki se niso prijela, naj se z ostrim nožem odrežejo in rana s cepilnim voskom zamaže. Sadje naj se začne obirati in pripravljati za sušenje ali pa za mošt. Drevesne bolezni naj se izrežejo, rane z voskom zamažejo. Peške naj se nabirajo in sejejo, Z drevja naj se vodene mladike in one, ki poganjajo iz korenin, odrežejo, — Vinotok; Sadmce nai se pripiavl^aio m okoptieio za prihodnjo spomlad. Jesensko presajanje dreves naj se do-vršuje. Iz sadnice naj se presade drevesca v drcTesnico. Drevesa naj se okopujejo. Suha drevesa naj se izkopljejo» — Listopad; Drevesa naj se snažijo in gnojijo. Obvežejo naj se s trnjem ali brinjem, da se obvarujejo pred zajci. Tudi za obrezovanje dreves je čas pripraven. Drevesno kolo okrog mladih drevesc naj se pokrije z zgnitim gnojem, listjem ali čreslom, da se obvarujejo zmrznjenjaž Živa meja naj se nasadi in jame za pomladno presajanje dreves naj se skopljejo, — Gruden : Slabim drevesom naj se da podpora, da jih sneg ne polomi- Drevesa nap se gnojijo, gosenična gnezda naj se pokončujejo. Sadje naj. se prebira in gnilo odstrani. Opravijo naj se vsa druga' zimska dela sadjercjca, Kadar kupuješ sadna drevesa, se drži naslednjih pra-»' vil: i. Kupi le taka drevesa, ki niso bila po cepljenju pri tleh nad šest let v drevesnici, ker drugače so ostarela, 2, Glej, da bodo imela drevesa meter nad zemljo v obsegu vsaj šest do osem centimetrov, 3. Da bodo mogla nositi vrh ali krono, naj se deblo primerno zožuje in naj bo pri tleh vsaj za tretjino debelejše nego tam, kjer prehaja v vrhe. 4. Lubad naj bo gladka in zdrava. 5. Deblo naj bo ravno. 6. Drevesa naj imajo dovolj korenin, in sicer najmanj štiri do šest stranskih, ki se morajo raztezati na vse strani in morajo imeti mnogo sesalk. 7. Vrh naj ima štiri, kvečjemu šest mladik, ki moiajo biti razdeljene enakomerno na vse strani. 8, Glej, da izbereš vrste, katerim se bo zemlja in podnebje prilegale. 9. Glej, da bo vrsta sadja taka, kakršno rabiš za svoje razmere. 10. Ne kupuj nikdar sadnih dreves na trgu, ker ne moreš vedeti, kaj kupiš-ampak kupi vselej v zanesljivi drevesnici. Kožne rane na sadnem drevju. Ljudje in živina, kakor ovce, krave itd. ranijo včasih na paši kožo dreves tako, da lahko nastane iz rane kaka druga bolezen. Rane naj se torej takoj zamažejo z mrzlim voskom ali pa z ilovico, ki se pomeša z govejim gnojem. Večkrat se naredijo na koži tudi klobase in izrastki, ki privabijo na drevo neke kožnate uši. Najboljši pripomoček proti temu mrčesu je, da se opere drevo na onih mestih z vodo, ki se dobiva v plinarnicah, ali pa z gostim, v vodi raztopljenim zelenim milom. Mah na sadnem drevju. Velikokrat je drevo porastlo z rjavim ali pa rumenkastim mahom; vsled tega se začne sušiti navadno v vrhu in ne rasie več. Zemlja ima premalo redilne hrane v sebi; a ne le to, nego tudi veliko zanemar-jenje glede oskrbovanja dreves spravi ta morilni mah na drevesa, mah, ki grabi drevesti redilno hrano. Zemlja se mora tedaj okrepčati z dobro segnitim gnojem, vrh pa in mladike, ki so postale nerodovitne, je treba pomladiti. Posebno hitro odstrani to bolezen večkratno poletno gnojenje s tekočim, dobro segnitim gnojem. Mah se mora od- praviti z drevesno strguljo, drevo pa z lugom oprati ali pa z apnom namazati. Pereč ogenj na sadnem drevju. Ta bolezen se pokaže na koži; napravijo se namreč črne prašnate glivice, ki kožo sušijo in posušijo, a ne le kožo, tudi les pod njo posušijo- Drevje, ki je polno soka, je bilo ranjeno ali udarjeno; te posledice tudi lahko nastanejo, če se veja odlomi; Posebno ranjenje drevesa za časa njegove največje mužev-nosti zelo pospeši te posledice. Jablane so posebno podvržene tej bolezni. Takemu drevesu naj se vsa bolna koža gladko odreže, rana pa izpere z žganim apnom in zamaže s katranom. Dobro je tudi, če se okoli bolne kože meseca maja koža oguli, kar se imenuje »žilo puščati«, Trohnoba sadnega drevja. Pri tej bolezni začne koža, ali bolje povedano, ličje, tupatam trohneti. To se zgodi posebno vsled tega, ker se stara koža ni predolgo očistila od dreves, posebno pri drevesih, ki rastejo na mokrotnih krajih, n. pr, blizu gozda. Če tako kožo gladko odrežemo in pomažemo z žganim apnom ali pa s pepelnim lugom, bo drevo zopet okrevalo. Rja na sadnem drevju. Pri nekaterih drevesih začne postajati koža vsled rdečih prašnih glivic rdečkasta. Bolezen ni nevarna, vendar pa ovira, da koža ne vzdiha. Z lugom ali pa z žganim apnom se bolezen kmalu odpravi. Razpokana koža na sadnem drevju. Ako ima drevo preveč soka, posebno na spomlad in v jeseni, kadar drevo tudi lakko pozebe, se večkrat zgodi, da začne koža na drevesu pokati. Ako je drevo mlado in zdravo, se zaceli razpoka kože sama in še hitro. Vendar pa je dobro, da se vsa stara koža gladko odreže; rana naj se s cepilnim voskom zamaže in s cunjico povije, da ne more zrak in mokrota do nje. Ravno to se naredi tudi pri bolj starih di-evesih, - Smolika na sadnem drevju. Ta bolezen se nahaja poi sebno pri črešnjah in marelicah. Sok, ki se nahaja v dref; vesih, se izpremeni v gumo, leze pri koži ven in se strdi. Drevesa dobivajo to bolezen posebno vsled tega, ker se velike rane slabo zacelijo, tako da teče za časa velike vlažnosti iz njih sok. Tudi vreme ima velik vpliv na to bolezen, posebno če se toplo ali mokro vreme naenkrat izpremeni v mrzlo in suho. Pri koščičastih drevesih se sok zelo izpremeni v gumo, ki leze izza kože na dan. Bolezen nastane tudi vsled močnega gnojenja ali pa premočne zemlje, ker dobivajo korenine preobilno hrane in se vsled tega sok pomnoži. Drevesa, ki trpijo na tej bolezni, ostanejo sicer lahko dolgo časa, vendar se ne da tajiti, da opeša drevo sčasoma vsled preobilne izgube redilnega soka. Tudi sadje se le slabo razvija. Najbolj škoduje bolezen breskvam, zatorej se mora hitro odstraniti. Smolasta mesta naj se povežejo z mokro cunjo ali mokrim mahom, da se guma raztopi; mesta naj se potem večkrat sperejo s krtačo, pomočeno v lugu ali v sveži vodi. Rak na lesu sadnih dreves. Med vsemi sadnimi drevesi so posebno jablane podvržene tej bolezni. Rakova bolezen se spozna, ako ima drevo na deblu ali pa na vejah klobasaste, vozlate izrastke, ki imajo v sredini pikast les, kar se vidi, če se prereže izrastek, ki tudi včasili razpoka. Drevesa z rakovo boleznijo poženejo le malo listja, ki je včasih rumenkastozeleno, veliko suhega lesa, razpokano kožo in mnogo sadja, ki pa je slabo, nedozorelo. — Ako je bilo drevo prej bolno in se bolezen ni prav odstranila, se navadno začne rak. Velikokrat pa nastane ta tudi iz drugih vzrokov brez prejšnje bolezni. V tem slučaju oboli drevo iz sledečih vzrokov: a) Če sok ne more prosto krožiti po poedinih delih drevesa, b) če se drevesu neprimerno gnoji, c) če je zemlja za ono drevo nesposobna. Sok zastaja navadno zaradi tega, ker se je hitro rastoči divjak požlahtnil s cepičem, ki počasi raste, ker se je kasno sadje požlahtnilo s cepičem zgodnjega sadja ali ker se je drevo pri veliki muževnosti, ko se je cepilo ali snažilo, prehudo ranilo. Posebno šv6ž gnoj, ki je še nesegnit, je velikokrat vzrok raka, na primer ruževina, mrtva živina itd. Ako je zemlja premočvirna, premrzla, ako ji primanjkuje potrebne gorkote, tedaj nastane lahko rak. Vzrok je treba torej najprej poznati in odstraniti. Svež gnoj, ki se še nahaja okoli drevesa, naj se odstrani in nadomesti s segnitim mešan-cem. Iz premokre zemlje naj se odpelje nepotrebna mokrota ali pa naj se drevesce presadi v primernejšo zemljo, Za vzroki se mora tudi bolezen odstraniti. Rak naj se globoko do zdravega lesa gladko izreže; ko se je rana nekoliko posušila, naj se namaže s katranom. Ako nastanejo pri izrezovanju globoke rane, naj se katran pomeša z zemljo ali pa s sipnim pepelom, da se naredi klej, s katerim se rane zamažejo. Ta klej je tako močan in trajen, da skoro vedno ostane. Oskrumba na sadnem drevju. Pri hruškah, ki rastejo v suhi in mrtvi zemlji, se večkrat zapazi, da se koža in pod njo tudi les suši. Ako se ne pomaga takoj v začetku, zaostane drevo v rasti in se sčasoma posuši. Bolezen je doma navadno le v mrtvi zemlji; drevo ne dobiva dovolj hrane; ni čudo, da se drevesa pololi prava sušica. Najboljši pripomoček za to je, da se bolna koža precej gladko odreže in rana zamaže s katranom. Tudi naj se drevo proti solnčni strani povije s trsjem in pomaže z ilovico, da ne more solnce toliko do kože, ker bi jo preveč sušilo. Ako se pokaže bolezen tudi na mladikah, naj se nekoliko okrajšajo. Zemlja se mora okrepčati z gnojem, najbolje z mešancem, že segnitim, ali pa z večkratnim polivanjem s segnito gnojnico, ki naj se pomeša z vodo. Najbolj so podvržene tej bolezni hruške, in to posebno, ako jim je podnebje zelo neugodno. Taka drevesa naj se precepijo s cepiči onih dreves, katerim je podnebje bolj ugodno, Kodranje listja na sadnem drevju. Ta bolezen se kaj rada nahaja posebno pri breskvah. Vzrok je preobilno gnojenje ali pa prehitra izprememba vremena, tako da se vsled tega sok v drevesu prehitro pomnoži. Pripomočki proti tej bolezni sicer še niso znani, vendar se pride bolezni več ali manj v okom z dobrim, primernim obdelovanjem zemlje. Bolna peresa naj se vsa odstranijo- Gniloba stržena pri sadnem drevju. Ta bolezen nastane navadno vsled slabega oskrbovanja. Ako se rane, ki jili je drevesce dobilo pri pomladenju ali j)recepljenju ali pa, kadar veter ali sneg veje odlomi, ne zamažejo dobro s katranom ali drugim primernim mazilom, tedaj vplivata zrak in mokrota preveč nanje in gniloba se pri rani kmalu prikaže. Od rane se širi gniloba dalje do srediae stebla, do stržena, ki tudi začne gniti. Votlina, v kateri se gniloba nahaja in mokrota nabira, se spodaj prevrta, da izteče vsa mokrota iz nje, zgoraj pa se pokrije z desko, da ne more več mokrota vanjo. Ko vsa mokrota odteče, se napolni vsa votlina s stolčenim ogljem ali pa s premo^ovim pepelom in se pokrije z desko. Dobro je tudi, ako se ves gnili les izreže in rana z apnom in cestnim blatom, cementom ali pa s katranom, ki je z zemljo pomešan, dobro namaže. Oslabljenje debla pri sadnem drevju. Velikokrat se zgodi, posebno pri koščičastem sadju, da se deblo v primeri z vrhom ne razvija, ampak da zaostaja v razvoju. In tako je tudi z rodovitnostjo. Drevo ima pretrdo in za-tegljivo kožo, tako da se les pod njo ne more razvijati; vsled tega ne more drevo tudi vrhu oddajati dovolj potrebne hrane. Temu se najložje odpcmore s tem, da se na spomlad, in sicer prej, nego postane drevo muževno, naredijo z ostrim nožem zareze okoli debla. Vsled zareze, ki se kmalu posuši, nastanejo majhni jarki, ki napravijo, da se deblo potem lahko razvija, kar se po?na po tem, da postajajo one zareze vedno širše, kajti razvijanje lesa pod kožo jih razteguje. To delo imenujemo narekovanje dreves. Zlatenica sadnega drevja. Velikokrat opazimo, da postane listje dreves v poletju na vrhu rumenkasto. Mladike ne ženejo več tako, vidno hirajo in kmalu popolnoma poginejo. Drevo je začelo pešati, primanjkuje mu hrane. Mladike na vrhu drevesa dobivajo navadno največ hrane iz korenin; Če je ne dobijo, jih zgrabi sušica. Kje tiči vzrok bolezni? Najbrže so pririle korenine v zemlji do trde plasti, do skalovja ali pa do nerodovitne zemlje, ki nima hrane za sesalke; a tudi preobilna mokrota, ki se v plasti nahaja, je večkrat tega kriva. V prvem slučaju ni mogoče staremu drevesu tako lahko pomagati; izkopavanje bi zahtevalo preveč stroškov, V drugem slučaju pa naj se preobilna mokrota odpelje; to se zgodi, ako se okoli drevesa naredijo jarki, kamor se steka preobilna mokrota. Iz tega je razvidno, da je zelo važno, da se zemlja prej, nego se drevo sadi, dobro pregleda. Bledica listja na sadnem drevju. Pri tej bolezni postaja listje bledo. Vzroki so isti kakor pri raku in perečem ognju; torej naj se uporabijo tudi oni pripomočki, (Kazalo; »Rak na lesu sadnih dreves« in »Pereč ogenj na sadnem drevju«,) Večkrat pa povzroči bolezen tudi preobilen sok v drevesu, kar se da odpraviti, ako se naredi meseca maja več precej globokih zarez v deblo; to se navadno imenuje »puščanje žile«. Preobilni sok izteče in listje dobi zopet naravno barvo. Tudi polivanje listja z železnim, v vodi raztopljenim vitrijolom je dober pripomoček, Na kakšne razdalje se naj sadi sadno drevje? Jablane in hruške naj se vsade na vrtu po osem, v sadovnjakih, na polju, ob cestah in po travnikih po deset metrov, češnje po osem do deset metrov, češplje in slive po šest metrov, orehi po petnajst do dvajset metrov narazen. Kaj naj se stori s sadnim drevjem, če ga je potolkla toča? Ako je deblo z vejami močno pokvarjeno, t, j, da je lubad razmrcvarjena ali razpokana tako, da rane zijajo, se mora poskrbeti v prvi vrsti za to, da ne bo prihajal v rane zrak. Rane naj se zamažejo z mrzlo tekočim cepilnim voskom in nato naj se potrosi po vrhu voska nekoliko pepela, da se ne bo cepilni vosek odcejal na tla. Za močnejša debla in večje rane naj se uporabi namesto cepilnega voska takozvana drevesna malta. S to malto naj se rana precej na debelo pokrije in nato obveže s kako cunjo. Dober mrzlo tekoč cepilni vosek se dobi na ta-le način; V kaki kožici se raztopi nad žerjavico dva kilograma smrekove smole, prida nato % kilograma lanenega olja in kasneje še kilograma špirita. Špirit naj sc pred dolivanjem nekoliko segreje (ne nad ognjem, ampak nad žerjavico!), kožica z raztopljeno smolo naj se dene od ognja, alkohol naj se zliva v raztopljeno smolo ter naj se obenem pridno meša. Dokler je ta cepilni vosek še gorak, naj se dene v kositerne škatle in škatle naj se nato zapro. Takozvana drevesna malta se napravi na ta način, da se zmeša ilovica, goveje blato in apno ali pepel in prilije zmesi toliko vode ali gnojnice, da postane zmes tako redka kakor malta. Kdaj naj se prečisti sadno drevje? Najboljši čas za čiščenje sadnega drevja je v poznem poletju, ko se je sadje pobralo, Ako čistimo drevje pozimi, ne znamo dobro, katere veje naj se odstranijo in katere naj se puste; nadalje tudi ne vemo, katere veje so suhe ali napol umrle in katere so čvrste in zdrave, V poznem poletju se to laže spozna. To delo drevesu nič ne škoduje. Rana, ki se napravi v avgustu ali v septembru na drevesu, se celo boljše zaraste. Nekatero drevje, kakor je n. pr. oreh, se ne sme niti drugače obrezovati in čistiti razen poleti. Vsak, komur je kaj ležeče na lepem sadnem drevju, naj pogleda v poznem poletju svoja drevesa in naj odstrani na njih vse one veje, ki se križajo, one, ki so se posušile ali ki usihajo, in sploh vse, kar jc drevesu odveč. Kako pospešimo rodovitnost sadnih dreves? Ker nastavlja sadno drevo v avgustu in septembru sadne popke za prihodnje leto in pripomore k temu, da se lesni popki izpremenijo v cvetne, oziroma sadne, fosforova kislina, se priporoča, naj se sadnim drevesom v onem času gnoji s fosfornimi gnojili. Najbolje se je obnesla zmes fosfornatih s kalijevimi gnojili. Za to naj se vzame boljši superfosfat (z 20 odstotki fosfome kisline) in žveplenokisli kalij (s 50 odstotki kalija), V sto litrih vode se raztopi en kilogram superfosfata in pol kilograma žveplenokislega kalija. S to raztopino se zalijejo drevesa trikrat, in sicer v drugi polovici avgusta enkrat in potem vsakih štirinajst dni do prve polovice meseca septembra. Za starejša debla se vzame 20 do 40 litrov, za mlajša in manjša 10 do 20 litrov raztopine, Vsa sadna drevesa, ki so vsled obile rodovitnosti opešala ali postala iz drugega vzroka nerodovitna, bodo nato obilo rodila. Saje — dober gnoj. Stroške za čiščenje dimnikov lahko pokrijemo nekoliko s tem, da rabimo saje za gnoj, V več krajih pa vržejo ljudje saje iz nevednosti v kako zakotje med kamenje ali sipino, da tam prav dobro uspeva plevel, kar je za kmeta še škodljivo, ker se potem pleve-lovo seme zatrosi še drugod. Pametni kmetovalci pa porabijo saje za gnoj. Vsake saje pa niso enake gnojilne vrednosti, ki se ravna po tem, koliko vsebujejo saje amonija-kaličnega dušika. Saje pa ne dado precej svoje gnojilne moči iz sebe. Poleti se zgodi to hitreje, pozimi kasneje. Najbolje je, če saje že jeseni ali pozimi spravimo na vrt. Saje so posebno dober gnoj za salato, špinačo, zelje, čebulo in sadno drevje. Če se gnoji s sajami, se tudi manj plodi razen mrčes. Tudi trate si opomorejo, če se pozimi malo potresejo s sajami. Dobro pa je, če se za sajami potrese še malo komposta. Saje so pa tudi dober gnoj za rastline v loncih, ki po sajah jako dobro uspevajo. Kako globoko se mora sejati? To se ravna po velikosti semena, po zemlji in po času, ko sejemo. Čim bolj je seme debelo, tem bolj globoko ga lahko zagrebemo, ker debelo seme lahko napravi mnogo daljšo kal od drobnega. Ako pride drobno seme pregloboko v zemljo, uporabi kal vse rezervne snovi, ki se nahajajo v semenu, še prej, nego pride vrh zemlje in ozeleni. Taka kal potem usahne. Ker potrebuje seme pri kalenju mnogo zraka, zato se lahko seje v rahli zemlji bolj globoko nego v težki, za zrak ne-prodimi zemlji. Če ne dobiva seme dovolj svežega zraka, se zaduši v ogljenčevi kislini, ki jo napravlja v zemlji seme s svojim dihanjem, Ako sejemo pred zimo ali pozimi, naj se dene seme bolj globoko nego spomladi, ia sicer radi tega, ker seme v hudi zimi lahko pozebe, Ozimina in zimski grah se mora torej sejati vselej bolj globoko nego jaro žito. Ozimina, ki je globoko sejana, napravlja tudi bolj globoko svoje korenine, zato ji zmrzav tako lahko ne škoduje. Preplitvo sejanje tudi ni pravo, ker se zemlja navrhu rada posuši in zato ne more seme kaliti. Še bolj nevarno jc, ako se seme napoji z vodo in se potem spet osuši. Tako seme izgubi kaljivost. Tudi prevelika solnčna svetloba škoduje kalenju. Zato se ne sme seme puščati na vrhu zemlje. Navadno se računa, da je treba zagrebsti seme trikrat do petkrat tako globoko kot je seme debelo. Debelo seme se mora podkopati ali podorati, drobno seme pa podvlačiti ali podgrabiti. Prav drobno secve se lahko tudi povalja. Na kakšen način se dobi dobro seme? Če hočeš dobiti dobro seme, moraš poskrbeti v prvi vrsti za to, da vzameš za pridelovanje semena dobre, čvrste rastline, Ako imaš že dobro seme, moraš paziti, da s pravilnim oskrbovanjem isto tudi zopet vzgojiš, kajti kakršno je seme, taka je tudi rastlina- Ko hočeš pridelovati seme raznih rastlin, nioraš paziti tudi, da dobiš zopet kakšno seme. Zaradi tega moraš poznati naravo posameznih rastlin. Iz izkušnje je znano, da če vzgojujemo seme, ne smemo saditi sorodnih rastlin preblizu skupaj. Kdor tako dela, t. j, da sadi sorodne rastline poleg rastlin, od katerih bi rad dobil čisto seme, bi dobil potem seme, ki ne bi bilo čisto, ampak križano. Sorodne rastline se med seboj oplojujejo, t. j. cvetni prah ene rastline pride na pestič druge rastline, in s tem se potem seme zvrže. Melone, dinje, kapus, vrzote, kolerabe, nad- in podzemeljske, se ne smejo nikdar saditi blizu dru- gih sorodnih rastlin. Prav tako tudi razne vrste graha, fižola, koruze i. dr. Ako hočeš torej dobiti takšno seme, kakršna je bila rastlina, ki si jo vsadil, ne sadi nikdar blizu druge sorodne vrsfe, ampak sadi daleč drugo od druge. Dalje potrebuje vsaka rastlina že po navadni poti, da se more popolnoma razviti in obroditi dobro seme, dovolj-nega prostora. Zato je treba semenske rastline saditi na takšno razdaljo, da se vsaka lahko prosto razvija, da ni druga drugi napoti in da jo je mogoče zase obdelovati. Precejšnje število nizkih rastlin, ko doraste, napravi visoko steblo. Ta stebla naj se, da jih veter ne odlomi, privežejo na primerno močne kolce. Ni tudi dobro, ako se pusti rastlinam obilo zaroda, ker se seme šibko razvija in uspeha, ki ga želiš, ne dosežeš. Pusti torej le toliko zaroda, kar se ga lahko popolnoma razvije. Kako globoko mora priti seme? Globokost, v katero moramo dati seme v zemljo, se ravna po debelosti semena. Pravilo je, da mora priti seme trikrat bolj globoko v zemljo nego je seme debelo. Katera semena je treba doma pridelovati in katera je treba dobivati o da se mu tele polagoma privadi. Če se noče telica pojati, se priporoča, da jo privežeš poleg bika. Sveže mleko krave, ki s#poja, je neki dobro sredstvo, da se telica k pojanju prisifi. Zakaj se tolikokrat povržejo mrtva teleta? Pogosto se zgodi, da se skoti tele mrtvo. Največkrat je temu vzrok, ako se vrši porod predolgo, da se hied tem časom tele zaduši vsled pomanjkanja potrebnega zraka. Krivda je velikokrat v tem, da je tele zrastlo v kravi preveliko, čemur je kriva preobilna iii dobra krma krave pred porodom. Zlasti telicam ni varno pred otelitvijo dajati pre- ' dobre hrane, da se lažje stelijo, pač pa se jim ista po otelitvi lahko izboljša. Tudi je dobro, da kravo, ki se pripravlja k otelitvi, pametna in skrbna oseba čuva. To pa vselej, najsi bo podnevi ali ponoči, Ako tele v kravi pravilno leži, se navadno itak samo skoti, kvečjemu ga je treba nekoliko potegniti od krave, nato pa vselej skrbeti, da se siuza z gobca kmalu odstrani, sicer ne more dihati. Ravno poslednje je večkrat krivo, da se marsikatero tele zaduši, — Ako pa se občuti, da tele ne leži pravilno v maternici ter se vsled tega ne more odločiti, svetujemo vselej, naj se pokliče izvedenca, najbolje živinozdravnika. Rdeča tinta. Zmešaj 10 delov kopala, 12 delov ter-pentinovega olja in 1 del cinobra. Toča. Najhujša nesreča za poljske in druge sadeže je toča, ker uniči v malo trenutkih ves trud kmetovalcev. Toča privihra najrajši v vročih poletnih popoldnevih. Proti tej strašni šibi ni nobene druge pomoči, kakor ta, da zavarujemo pridelke. Le škoda, da so zavarovalnine ali premije precej visoke, posebno v takih krajih, koder toča pogostoma razsa^a^ Vendar se tudi v takih krajih izplača zavarovanje žita ifi drugih rastlin. Če nam je toča pobila najmanj eno četrtino pridelka na parcelah, do štiri hektare velikih, na večjih pa uničila vsaj pridelek od enega hektarja, potem je treba prositi za odpis davka, in sicer v teku osmih dni pri c. kr. okrajnem glavarstvu, V prošnji je treba škodo popisati in prositi, da se kakor hitro mogoče preceni. Če je potolklat?toča tik pred žetvijo in če se morajo pridelki prej spraviti, preden pride komisija ogledovat škodo, tedaj je občinski predstojnik dolžan, da on preceni to škodo in da pokliče v posvet dva odbornika in še dva druga zaupra moža iz sosednjih občin. Stroškov za komisijo ne trpijo prizadeti gospodarji, ampak država. Ako trava na pašnikih slabo raste, naj se pognoji pašnik s Tomaževo žlindro in s kajnitom, Če trava po nekaterih mestih usiha ali če se izgublja, naj se ona mesta dobro povlečejo z brano in obsejejo nato s travnim seme- nom. Ni ravno neobhodno potrebno, da se travno seme kupi, zadošča le, da se semene pleve, ki izvirajo iz dobrega sena, preseje na reti ali rešetu in poseje ono, kar je padlo skozi rešeto. Po onih mestih, kjer se je trava poizgubila ali kjer jo duši tam rastoči plevel, naj se potrosi nekoliko čilskega solitarja ali pa polije nekoliko gnojnice. Po čilskem solitarju in gnojnici trava bujno raste, preraste plevel in ga zaduši. Če se tako ravna, se izboljša travnik v malo letih. Kako odstraniš travo na vrtnih stezah? Kdor noče, da mu raste trava po vrtnih stezah, naj jo polije z raztopino železne galice ali žvepleno-kislega kalija. Osuševanje premokrih travnikov. Vlažne lege so pripravne za travnike. Kakor hitro pa raste po travnikih kisla ali ostra trava, na primer raznovrstni šaši, srpice ali celo biček ali loček, munec (mavček) itd,, tedaj je travnik pre-moker ali močviren. Taki travniki dajejo slabo in trdo krmo. Izmed sladkih trav se dobijo po takih travnikih večjidel masnica, pisanka, sladika in kraslika, detelj je pa prav malo ali pa celo nič. Najraje rastejo po mokrih mestih malovredna zelišča, kakor preslica, vodenika, mahovi, kalužnica in druge take rastline, ki so sam plevel in nič drugega. Po takih travnikih tudi gnojenje nič ne izda, dokler ne odpeljemo preobilne vode. Ako je travnik pre-moker, se moramo vprašati najprej, odkod prihaja voda na travnik in zakaj. Ravno tako važno je pa tudi vprašanje, kam se naj voda odteka, da se travnik zadosti osuši. — Marsikje imamo lege, iz katerih bi se dala voda prav izlahka odpeljati, trebalo bi morda le enega samega jarka, pa bi bilo dobro. Imamo pa tudi take lege, kjer je treba poklicati inženirja, da napravi natančen načrt za jarke. To velja posebno za travniške lege, kjer je prizadetih mnogo gospodarjev, V takih slučajih je najbolje, da se lotimo potrebnega osuševanja z združenimi močmi in da pokličemo na pomoč tudi deželo, če je treba. — Večkrat bi se Iravnik popravil, če bi se izravnala struga malega poto-iiča ali studenca, ki teče po njem ali mimo njega, in ko ^i se iztrebilo blato, ki leži na debelo po takih strugah. S takim trebljenjem bi se struga poglobila, voda pa znižala. Včasih bo kazalo nasuti travnike na takih mestih, kjer nam öb povodnjih prihaja deroča voda na travnik, ki prinaša pesek, prod, dračje itd., in zastaja potem na nižjih mestih. Za odvračanje škodljive povodnji se delajo tudi nasipi. Kako naj se žveplajo trte poleti? Priporočamo sledeče: 1, Žveplati se mora zjutraj, ko se je rosa na trtah posušila, Žveplanje v rosi ne izda mnogo, ker se žveplo v vodi strdi in napravi nekako skorjo, ki se na solncu ne razkroji tako lahko, 2, V opoldanski vročini ne žveplajmo, da ne osmodimo grozdja; večerno žveplanje bo izdalo malo. 3, Trosimo le malo žvepla, ker zaleže to poleti mnogo bolj hitro nego spomladi, dokler ni še take vročine, 4, Če pride kmalu za žveplanjem dež, je bilo naše delo skoraj brezuspešno. Ko se vreme ustanovi, je treba torej žveplanje ponoviti. Vsaj osem ur lepega vremena naj sledi žveplanju. 5. Žveplati je treba ne samo grozdje, ampak tudi mladje, ker napada bolezen vse zelene trtne dele. V nasprotnem slučaju se pojavi bolezen kmalu vnovič na grozdju. Tudi ono žveplo, ki pade na zemljo, koristi, ker se dvigne žvepleni dim, ki se razvija na solncu iz žvepla, proti grozdju in uniči to bolezen, 6, Za žveplanje so najbolj primerni nahrbtni mehovi, ker se z njimi laže dela, a žveplo bolje razpršijo ter ga mnogo prihranijo. — Vinogradniki, ki so zapazili bolezen v vinogradu, naj ne odlašajo preveč z žveplanjem; čim prej se opravi, tem več zaleže. Kaj moraš storiti, če se v zeleno cepljena trta ni prijela? Človek pride včasih v pravo zadrego, ker ne zna, kaj bi bilo boljše, ali trto vnovič cepiti ali pa pustiti, da rastejo divji poganjki. Ako se obira poganjke in se trta tudi vdrugič ne prime, potem si ob trto, v nasprotnem slučaju Nasveti za hišo in dom. je zamuda za eno leto. Dober svet je tu dosti vreden. Delati je treba takole; Ako spoznamo dovolj zgodaj {do okoli 10, junija), da se ni trta prijela, požlahtni se na isti mladiki kot prej vdrugič, če se pa vidi neuspeh bolj pozno, potem je boljše pustiti trto, da se prosto razvija. Ako zraste do prve polovice julija dovolj krepko in se da do tega časa lubad na mladikah privzdigniti, potem se po žlahtni trta v piščalo ali v oko, če pa ni mladje do tega časa dovolj razvito, se pusti trta rasti in se cepi vnovič šele naslednje leto. Bledica na trtah. Bledico povzročijo lahko razne okolnosti: slaba podlaga, premokra zemlja, preapnena zemlja, pokvarjene korenine, žuželke i. dr. Najbolj so podvržene bledici one trte, ki so cepljene na riparijo sauvage. Mlade trte trpijo od bledice bolj nego stare. Edino sredstvo proti bledici je, da odstranimo vzroke in skrbimo za gnoj. Posebno priporočamo gnojenje s solitrom. Tudi železna galica, ki se razdrobi in potrosi po vinogradu, tupa-tam koristi. Ali jc zasaditi trto navpično ali poševno? Čim bolj navpično zasadimo trto, bolje je, to pa zaradi tega, da pridejo korenine na spodnjem trtnem koncu bolj globoko, potem pa tudi zato, da ne poganja na trtnem čoku toliko vrhnih ali rosnih korenin. Poševno zasajeno trto lahko tudi pokvarimo, kadar obdelujemo vinograd. Ali se šibi trta, če se joče? Na vsak način. Vsaka izguba soka je obenem izguba moči. Trte, ki so se kasno obrezale in ki so izgubile mnogo soka, ostanejo pogosto čez celo poletje blede. Zato se priporoča, da obrezujemo trte pred zimo ali rano spomladi, da se rana še pred aprilom zasuši. Majhna izguba trtnega soka seveda ne vpliva tako hudo. Kole cepljenim trtam. Večkrat se zgodi, da sadijo vinogradniki v svoj vinograd cepljene trte, katerim pa ne dado nobene opore, ali pa samo majhno šibico, ki je samo znamenje, kje naj se trta zasadi. Cepljenka zraste, ako jo dobro oskrbujemo, že prvo leto lahko dva do tri metre visoko, zato ji moramo dati oporo, in sicer dovolj krepko oporo. Najboljše je, če se že pri zasajanju denejo trti navadni vinogradniški koli, ob katere privezujemo trtino mladje. Če se ne da mladim trtam opore, bo rastlo mladje po tleh in peronospora uniči v kratkem vse listje. Take trte radi tega oslabijo in rade tudi usahnejo. Čim bolj visoko od tal se nahaja mladje, tem manj mu škodi peronospora. Zate kol cepljeni trti že takrat, ko se jo zasaja! Kakšno apno se mora rabiti za škropljenje trt? Vsako leto se zgodi, da požge ta ali oni posestnik, posebno pri prvem škropljenju, mnogo trtnega mladja. Večinoma prihaja to odtod, ker je rabil pri raztopljini modre galice staro, deloma posušeno apno, ki ni moglo dovolj ublažiti moč galice. Zato se priporoča, naj rabijo posestniki pri škropljenju dovolj mastno apno, ki se je hranilo pod vodo. Kozavost na trtah. Če so bile trte kožčeve, je najboljše, da se bolni les jeseni odreže in sežge ali pa da se bolni les spomladi odreže in stari les obrezanih in očiščenih trt namaže s 50 odstotno raztopljino železnega vitrijola ali s petodstotno raztopljino hudičevega olja. Prav je tudi, če se bolno listje opraši z zmletim žveplom in pozneje zopet z zmletim žveplom, kateremu se je primešalo 20 do 60 odstotkov apnenega prahu. Ko je jeseni listje odpadlo, naj se na trti obyiselo odlomi in sežge. Kadar sadimo cepljene trte, moramo jih za dva, tri prste zagrniti z rahlo zemljo. V nasprotnem slučaju se trte lahko posušijo. Cepič mora biti torej tudi v zemlji! Da pa ni treba trt pregloboko pogrezniti, naj se napravi nad cepičem klobuku podoben kupček iz zemlje, ki bo branil cepič suhote. Kako se mora ravnati z zmrzlimi trtami, Zmrzle mladike je treba odrezati že pod prvim očesom. Ob svojem času postanejo take mladike sočne, včasih se pokaže na 1* njih zarod že prvo leto, na vsak način pa narede tako po^ rezane trte dosti dobrega lesa za naslednje leto. Na katero stran trte stavimo kole? Koli naj se za- bodejo na nasprotno stran trte, kakor hočemo pripogibati napenjalce. Če le mogoče, naj pridejo koli na severno stran, ker napravijo na ta način trti manj sence. Vselej pa moramo paziti na to, da pridejo koli v trtno vrsto in ne izven nje, ker bi se s tem obdelovanje zemlje kolikor toliko otežkočilo. Obiranje trtnega listja, preden začne trta cvesti. ni napačna navada. Seveda se ne sme trte preveč ogoliti. S tem, da se zarod nekoliko razgrne in razpostavi zraku in svetlobi, se bolje oplodi, Posebno dobro je tako delo v mokrih, mrzlih letih. Preobilno obiranje listja se lahko maščuje na dvojen način: s tem, da ne dobi trta brez listja dovolj redilnih snovi za preživljanje grozdja, včasih pa tudi s tem, da napravi toča prav lahko na goli trti občutno škodo, Kfe je treba preščipavati trfno mladje? Pomnimo dobro: Mlado, še nerazvito trtno listje uporablja za razvoj redilne snovi, ki jih jemlje iz trte, staro, razvito trtno listje pa nabira in pretvarja redike snovi (škrob, sladkor itd.) iz zraka. Razvitega listja ne smemo zato odstranjevati, ker bi pomenjalo to slabenje trie. Skrbeti pa moramo za to, da se ne razvija mlado listje, ki krade trti moč. Ko ima torej trta dovolj listja, ji preščipnimo mladje, da se ne bo uporabljala trtna moč za nepotrebne mladike, marveč za napravo grozdja. Samo one mladike, ki jih prihodnje leto narežemo za zarod, naj se pustijo neprikrajšane, da se krepko razvijejo. Važno vprašanje nastane sedaj, ali naj se odstranijo novi zakotni poganjki in kje in kako naj se odstranijo. Dokler so zakotni poganjki še mladi, naj se prikrajšajo nad prvim listom. Ako bi jih popolnoma odstranili, bi lahko pognalo oko na mladiki. Če smo pa pustili, da so se zakotni poganjki bolj močno razvili in se je tudi mnogo listov na njih že dobro razrastlo, potem ne smemo tako močno krajšati mladja, ker bi s takim delom odvzeli trti tudi razvite liste, za katere je uporabila ta mnogo svoje moči. Na močno razvitih poganjkih je treba pustiti dva do tri liste več nego na mladih. Seveda moramo gledati pri tem, da ne nastane v vinogradu prevelika §ošča. Vsi listi morajo priti na svetlo, V temi listi ne samo, da ne delujejo, marveč uporabljajo dostikrat celo živež onih listov, ki se nahajajo na svetlem. Čim bolj razdaljene so torej trtne vrste, bolj dolgo mladje lahko pustimo trtam in ga manj preščipujemo. Setev turščice, Turščica ali koruza je občutljiva proti mrazu, zaraditega jo sejemo pozno spomladi, ko se je zemlja že dosti segrela. Če jo sejemo prezgodaj, nam kali tako počasi in raste tako slabo, da jo prehiti v rasti pozneje seja-na turščica. Po naših krajih sejemo turščico meseca malega travna. Zgodnje vrste, sejemo meseca rožnika. Na Goriškem se da činkvantin celo po strnišču sejati, tako kakor pri nas ajda. Za turščico je treba zemljo dobro in globoko obdelati, To je glavni pogoj, ako hočemo veliko pridelati. Dotično njivo je treba že jeseni globoko preorati, da zemlja dobro prezebe. Če treba, naj se spomladi še enkrat pre-orje. Pomladnja ral je potrebna kakor hitro ozelene brazde, kajti njiva se mora očistiti plevela, da je pripravna za setev. Če pridelujemo turščico po rdeči detelji, ali če sejemo činkvantin po strnišču, zadostuje ena sama brazda. Turščica zahteva močno gnojenje s hlevskim gnojem. Jako dobro ji ustrežemo tudi z gnojnico in s straniščnim gnojem. Ako ni zemlja dosti gnojna, je dobro dodati sledeča umetna gnojila: 250 kg superfosfata in 200 kg žveplenokislega amonijaka za 1 ha, Ako primanjkuje kalija, naj se gnoji tudi z žveplenokislim kalijem (250 kg) ali pa s kajriitom [10 metrskih stotov), katerega pa kaže podorati že k prejšnji rastlini, Turščico je treba sejati o toplem in suhem vremenu. V mokro zemljo je ne smemo spraviti, ker ji moča škoduje ob setvi. Za seme je treba odbrati najlepše zrnje, ki se nahaja na pravilno razvitih in popolnoma dozorelih klasih. Skrbeti moramo za potrebno seme že jeseni, ko spravljamo turščico. Takrat je treba odbirati najlepše klase, ki naj se shranijo do pomladi na suhem prostoru. Sredi klasa se nahaja najbolj razvito zrnje, zaraditega se tudi to zrnje najrajši odbira za seme. Ko bi pri drugem žitu tako skrbno odbirali seme, bi se dalo kmalu izboljšati v svojih lastnostih, Turščico sejemo na široko ali, kar je veliko bolj pametno, v vrste, Te vrste delamo po 2 čevlja narazen (65 do 75 cm). Če sadimo med turščico buče, fižol, repo itd,, moramo delati širše vrste, pri drobni turščici pa ožje. V vrstah sejemo turščico v kupčke, ki so poldrug čevelj (45 cm) vsaksebi. Potrebne vrste si lahko zaznamujemo z razčrtalnikom ali markerjem ali pa tudi z vrvico. Po teh vrstah se naj sadi turščica slično kakor fižol. Z motiko se delajo namreč male jamice; v te se namečejo po 3 do 4 zrnca. Turščica se da tudi za vsako drugo brazdo pod-orati, da jo spravimo v vrste. Važno je pa pri setvi to, da ne pride zrnje pregloboko v zemljo, ampak kvečjemu dober palec globoko (3 do 5 cm). Za 1 ha potrebujemo 20 do 40 litrov semena, debele nekoliko več kakor drobne. Kako se oskrbuje turščica? Da nam turščica dobro obrodi, jo moramo pridno oskrbovati in dobro varovati njenih škodljivcev. Najprej je treba odganjati vrane, ki se rade v celih jatah usedajo na take njive, kjer smo sejali turščico, da brskajo po zrnju. Če ni turščica povsod vzklila, naj se prazna mesta hitro podsejejo, in sicer s semenom, katerega kaže čez noč namočiti, da prej vzkali. Mlado turščico je treba okopati, kakor hitro se pokaže plevel. Prvič jo okopavamo, ko je malo ped visoka, če treba, pa tudi že prej. Prva kop bodi plitva in se naj izvrši na rokah. Če je turščica slabotna, ji prav zelo ustrežemo, če jo ob deževnem vremenu zalijemo z gnojnico ali straniščnico. Izvrstno vpliva tudi čilski solitar, ki se raztrosi po vrhu (200 kg za 1 ha), Turščico je treba potem Še enkrat okopati in nazadnje osuti. Drugič jo okopljemo, ko je čevelj visoka. Pri tej priliki porijemo tudi vse pregosto stoječe rastline in potrgamo vse stranske obrastke, ki poganjajo iz spodnjih kolenec. Ko zraste turščica do kolena visoko, jo je treba osuti, S tem delom moramo biti gotovi, preden se prikaže lat, — Po nekaterih krajih je navada, da obžinjajo turščico med zorenjem, in sicer na ta način, da porežejo (skrajšajo ali obsekajo) vrhe do zgornjega klasu. Tako ravnanje je opravičeno tam, kjer turščica težko ali počasi zori, — Veliko škodo pri turščici nam delajo vrane in srake, ki kljujejo klasje ob času zorenja. Te živali moramo odganjati s puško in drugimi strašili. Pobite vrane in srake kaže obešati na droge, ki se naj razpostavijo po njivi. Dobro je tudi, da se namaže turščično listje okoli njive z apnenim beležem in da se napne okrog in okrog njive vrvica, na katero se obešajo svetle reči, na primer steklene črepinje, odrezki pločevine itd, Turščični pridelek kvarijo močno tudi črvi in strune, V nekaterih letih trpi turščica veliko pred gosenico prosene vešče, ki vrta in razjeda steblo in klasje. Včasih nastopi ta črv, znan tudi pod imenom biljek, v toliki meri, da se turščica polomi in obleži brez sadu na tleh. Nevarne so turščici tudi korenske uši, pred katerimi se še najbolj varujemo s pravilnim kolobarjenjem in dobrim gnojenjem. Spravljanje turščice in njen pridelek. Zgodnja turščica zori kmalu po Malem Šmarnu, navadno pa dobrih štirinajst dni pozneje, Turščica naj se potrga, kadar se krovno listje posuši in kadar postane zrnje tako trdo, da se ne da zlahka opraskati z nohtom, V tem času se zrnje lepo sveti in ima svojo značilno barvo, Ako trgamo turščico prezgodaj, nam zrnje rado plesni; plesen se rada prime tudi take turščice, katero smo spravljali ob vlažnem vremenu, Zaraditega se mora trgati turščica ob suhem vremenu. Ker ne dozori vse klasje hkrati, je prav, če potrgamo najprej popolnoma zrelo klasje in pustimo drugo klasje še do-zoreti. Priporoča se, da odbiramo semensko turščico že na njivi, ker se po razvoju cele rastline laže sodi na dobre lastnosti semena. Klasje za seme je treba jemati od takih rastlin, ki so najbolj dozorele in katere imajo največ in najlepšega klasja. Potrgane storže moramo še tisti dan zličkati, ker se nam sicer ugrejejo, ako leže na kupu. Pri ličkanju jim potrgamo vse krovno listje ali pa puščamo na vsakem klasu po tri liste, da povezujemo po dva in dva klasa skupaj in jih obešamo potem na zračne kraje. Za seme odbrane klase je treba vselej povezati in obesiti. Turščico obešamo v podstrešju na vodoravnih drogih ali pa v takozvanih kitah, Turščična stebla porežemo ob suhem vremenu in jih spravljamo v kozolce, da se tam sušijo. Če nimamo kozolcev, jih je treba sušiti na njivi, najbolje v snopih, ki se postavijo v pokončne razstavke. — K6 je klasje popolnoma suho, ga je treba zružiti. Naši gospodarji sušijo turščico pomalem tudi na peči, da jo prej zružijo. Turščico ružimo z rokami ali s strojem, nalašč za to pripravljenim. — Na 1 ha se pridela po 20 do 70 hI zrnja, povprek 30 hI, in 30 do 50 metrskih stotov slame. 1 hI turščice tehta 70 do 80 kg, drobne pa 80 do 88 kg. — Po naših krajih pridelujemo med turščico tudi fižol in buče; na ta način dobimo lepe postranske pridelke. Na 1 ha se lahko pridela do 5 hI fižola in več voz buč. Kaj se ne sme umoriti? V francoskih šolskih knjigah stoji: Jež. Živi večinoma od miši, majhnih glodavcev, polžev in žuželk, torej od živali, ki so kmetijstvu škodljive. Ježa torej ne umorite! Krastača; prava kmetova poma-galka. Vsaka uniči 20—30 žuželk v uri. Ne morite krastač! Ptiči: Vsaka dežela ima vsako leto radi žuželk velike izgube. Ptiči so edini njihovi sovražniki, ki jih lahko po-polnomu potrebijo. Oni zobljejo v veliki množini gosenice in pomagajo s tem kmetu in sadjarju. Pustite gnezda pri miru! Polonica je največje poljedelčevo in vrtnarjevo ve- seljc, ker uniči velike množine listnih uši po rastlinah. Prizanašajte polonici! Proti uš?m po Hstfu vrtnih rož in drugih rastlin. Da je ta mrčes silno šliodljiv rastlinam, ker jim pije sok in se strašno hitro množi, je dobro znano vrtnarjem in prijateljem raznih cvetic, ki pa tudi vedo, da se priporoča proti temu mrčesu mnogo pripomočkov, ki nič ne pomagajo. Sledeče sredstvo je zanesljivo; Mrtva riba naj se pusti v skledi vode toliko časa, da voda prav zelo smrdi. S to vodo naj se poškropi ušiva rastlina. Če se to par dni zaporedoma stori, se pomori mrčes brez škode rastlini. Treba pa je seveda nesti tako poškropljeno rastlino vun na zrak, da smrad izgine. Kako prežen«š živini uši? Dobro sredstvo, pregnati živini uši, je zmes petroleja in vode, v kateri je raztopljeno milo. 125 gramov navadnega mila raztopi v 2V2 litra dež-nice in pusti na ognju zavreti. Vrelo vodo zlij v posodo, v kateri je že 5 litrov petroleja. Zmes mešaj 4 do 5 minut ter jo pusti, da se ohladi. Kadar hočeš tekočino uporabljati, jo zmešaj 1 del z 9 deli vode ter peri s krpo ali krtačico dotične dele živine. Zanesljivo sredstvo je tudi Kapčevo olje, ki živad gotovo odstrani ter ni škodljivo, če se živina liže. Veha na vinski posodi se mora spomladi, ko se začne klet razgrevati, nekoliko bolj rahlo zatakniti. V gorki kleti se namreč vino ra2tegne in če ima v sodu premajhen prostor, mora vun. Ako je sod močno zabit, se napravi v sodu hud pritisk, ki lahko povzroči, da se sod razleti. Zato moramo biti previdni, ko zatikamo spomladi posodo, polno vina. Rajši izgubimo en liter vina, nego cel hektoliter in še sod povrhu. Kako odviješ vijak? Vijak, ki ga ne moreš odviti iz lesa, ker pretrdno tiči, lahko izviješ, če držiš na njem pripraven kos razbeljenega železa ter pustiš, da se vijak raz- greje in zopet ohladi. Vijak se pri razgretju razširi ter sč da ohlajen lahko izviti. Vnetje kravjega vimena prizadeva včasih našim gospodarjem veliko škodo. Če krava, ki daje v zdravem stanju po 15 litrov mleka na dan, ne molze 3—4 tedne nič, če ni morebiti nikoli več za molžo dobra, si pač lahko izračunamo gospodarsko škodo, Vnetica vimena (naši kmetovalci imenujejo to bolezen »volčič« ali »sajevec na vimenu«] se pojavlja pri vseh plemenih naše domače živine, toda najrajši pri kravi. Navadno se vname vime kmalu po porodu ali po odstavi teleta; vendar utegne nastopiti tudi vsak drug čas. Vnetje kravjega vimena je dvojno: 1, Zunanje (površno), in 2, notranje vnetje v vimenu ali v žlezi sami. Pri zunanji vnetici oteče površno in naenkrat celo vime (samo koža); oteklina se razprostira včasih od vimena tudi pod trebuh. Koža je nekoliko napeta, vroča, rdeča in se sveti. Oteklina je vodenična, t. j. če jo pritisnemo s prstom, nastane jamica, ki ne izgine tako hitro. Poleg tega je oteklina mehka, nikoli trda, kakor pri notranjem vnetju vimena. Mleko vnetega vimena se sicer nekoliko pomanjša, vendar pa ni nikdar izpremenjeno in pokvarjeno, kakor pri drugi vrsti vnetice. Krava ne kaže nič bolezenskih znakov, rada žre in prežvekuje kakor navadno. Površno vnetje izgine kmalu in ga navadno ni treba zdraviti. Kvečjemu damo kravi nekoliko Glavberjeve ali grenke soli, da gre lažje blato od nje. Vime pa namažemo s surovim, neosoljenim maslom ali devljemo nanj obkladke od okisane vode ali Burove raztopljine, — Notranje vnetje je pa nevarnejše. Tu oboli le ena četrt, kvečjemu pol vimena, le v prav redkih slučajih celo vime. Navadno oboli zadnji del vimena večkrat kakor sprednji, Vzroki so: Vsakovrstna poškodovanja in nalezljivost (kužnina). Vime se lahko vname, ako se suje, rani, stiska, udari, ako tele preveč z glavo buta, ako se prehladi na prepihu ali na mrzlih tleh, ako ga razje scalnica in blato in ako se vime po odstavi teleta popolnoma ne izmolze, Ako je kužnina vzrok vnetja, prenese lahko dekla, ki je prej molzla bolno kravo, strupeno snov na zdravo vime, posebno kadar je nekoliko ranjeno. Kužno vnetje vimena se prepreči, če se pred porodom izmiva vime, posebno pa seski, vsak dan z lizolovo vodo. Vneto vime je močno oteklo, jako boleče, trdo, precej toplo ali ne prevroče. Že v pričetku je mleko izpremenjeno, pokvarjeno, belkasto - vodeno, rjavkasto, rjavkasto-krvavo; kasneje pride iz seskov pri molži samo nekoliko kalne, gnojne, grde in smrdeče tekočine. Krava z bolnim vimenom dobi malo vročico, slabo žre, ne prežvekuje, mnogo leži in sioji široko z zadnjima nogama. Pri zdravljenju je glavno pravilo, da se seski vnetega dela vimena vsako uro do zadnje kaplje izmolzejo. Napačna je misel, kaj bom molzla, saj ni nič mleka, Ako zaostajajo te rjavkastordeče kapljice v vimenu, tedaj ga dražijo, da se vnetje vedno bolj širi. Molsti se mora previdno in seske samo stiskati, ne pa za nje vleči; da preveč ne bolijo, jih namaži z mastjo. Nikdar se ne sme izmolžavati na tla, ampak v posodo. Na lla izmolžena tekočina bi se namreč zanesla lahko z nasteljo k drugi kravi in bi pri nji povzročila vnetico vimena. Dalje moramo skrbeti, da se tekočina v vimenu čimprej posuši, V ta namen kravo slabeje krmimo in ji dajemo večkrat po —Glavberjeve soli. Prvih 6 do 12 ur ob pričetku vnetice napravljamo na vime ob-kladke z okisano vodo ali z Burovo raztopljino; te obklad-ke jzpreminjamo vsake pol ure ali še večkrat, Po?;ne,ie začnemo vime mazati z mazilom 1 dela kreolina (ali kar-bolne kisline) in 15 delov glicerina Še boljša pa je za mazanje mast, ki se dobi v lekarni po sledečem receptu: Acid, boric,, Ol Hyosc, anna lO'O, Camph, trit, 15 0, Adip, suill, 140-0, V sili mažemo vime z oljem, z neosoljenim surovim maslom ali z neosoljeno mastjo. Zraven mazanja se pričvrsti na vime toplo, kuhano laneno seme, ki se vselej obnovi, ko Se začne hladiti. Mesto tega izmivamo vime z gorko ječmenovo ali s popeljnovo vodo; po vsakeirt izmivanju ga moramo izbrisati, da se ne prehladi. Dobra in koristna je tudi soparica, ki vleče na vime. V Lo svrho dcnemo v škaf senapirja, različnih rož in polijemo l \relo vodo, postavimo pod vime in. poknjemo kravo z odejo, ki sega na obeh straneh skoraj do tal. Na vsak naCxn je vimestno podvezati oteklo vime z rjuho, a njed rjiiho in vime naložiti prediva. Ko začne zopet pravo mleko teči iz seskov, pustimo zdravila ter vime samo še mečkajmo, pritiskajmo in gladimo (masirajmo). Pri tako natančnem in točno izvršenem zdravljenju se smemo nadejati, da ozdravi vime v dveh do treh tednih. Če se pa vse to ne izvrši natanko ali če se začne prepozno zdraviti, pa se vime ne ozdravi popolnoma, utegne sesek oglušiti ter začne dajati mleko šele po prihodnji storitvi, semtertja pa za vedno ogluši. Včasih se tudi vime (žleza) strdi, da nc more prav nič mleka izločevati. Tudi pri ovci opažamo zunanje in notranje vnetje vimena, ki ima iste znake in se zdravi enako kakor vnetica kravjega vimena. Razentega pa dobijo ovce včasih neko talezljivo snetivo vnetico vimena. Na vimenu se prikažejo višnjeve in temnovišnjeve pege; ta del vimena postane neobčutljiv, Vodenične otekline se razprostro od vimena pod trebuh. Zdravljenje je brezuspešno, vse obolele ovce poginejo v 3 do 5 dneh. Kjer se ne more zdraviti, naj se vsaj skrbi, da te kužne vnetice ne dobijo vse ovce. Y to svrho naj se premestijo zdrave ovce v drug hlev. Pri kobilah, ki se dobro krmijo, a malo gibljejo, lahko oteče vime nekoliko dni po skotitvi, a včasih tudi po odstavi žrebet. Vnetje pa je čisto nedolžno. Kobila naj se nekoliko dni bolj pičlo hrani, v pitno vodo naj dobiva grenke ali Glavberjeve soli, giblje naj se in vime namaže z oljem, pa je kmalu zopet vse v redu, Omij kravam vime! Da se kravam vime ne umaže z blatom in s scalnico, moraš skrbeti, da bo nastelja vedno snažna in suha. Da pa ostane nastelja pod živaljo snažna in suha, je treba, da živalsko blato sproti odstraniš izpod živali in mokro nasteljo pokriješ s suho. Ako pa si je krava vkljub temu umazala vime, pojdi in umij vime z mlačno vodo in ga nato osuši z mehko ruto, ker drugače razpoka koža. Pri kateri toplini so vina najokusnejša? Vino sestoji, kakor vemo, iz mnogih sestavin in vsaka izmed njih prihaja do največje veljave pri gotovi stopinji toplote. Dasi so te topline različne, nas vendar uči že stara izkušnja, ki jo potrjujejo najnovejše preiskave strokovnjakov, da je belo vino za okus najboljše, če ima 11, rdeče pa, če ima 16'5 stopinj Celzija. To je za vinsko kupčijo važno. Kdor hoče shraniti vino čez poletje, a nima dovolj časa za to, da bi z vinom pravilno ravnal, ta naj spravi vino vsaj v hladno in zračno klet in naj položi sod na pod-kladje tako, da bo veha nekoliko obrnjena na stran. Če sod tako leži, bo veha, ker sega v vino, vedno z vinom napojena in taka veha zapira sod tako kakor doga. Na ta način se ne posuši preveč vina, a obenem se tudi prepreči, da se ne poloti vina kan ali cik. Da pa ne bo čep ali veha vlekla ali puščala, mora biti iz trdega lesa in tako izdelana, da dobro in brez ovoja zapira luknjo. Ne čep in ne veha se ne sme oviti s predivom, cunjo ali koruznim lubjem, ker to je pogosto vzrok, da vino v sodu cikne. Če sega namreč cunja ali kaka druga tej podobna tvarina v vino, vleče ta vino iz soda ravnotako, kakor vleče stenj pri svetilki olje ali petrolej vase. Ko pa pride vino po cunji na zrak, se skisa, in ker je v neposredni dotiki z vinom v sodu, ciJcne tudi to. Če veha ali čep dobro ne zapirata, naj se ju gladko obreže; če pa vkljub temu še ne zapirata dobro, naj se okrog njiju dobro zamaže z lojem. Kdor se na oskrbovanje vina razume in ima čas za to, naj hrani vedno nekoliko vina za dolivanje v steklenicah ali pa v manjših sodčkih in naj vino vsakih osem ali štirinajst dni dolije. Ko se hoče vino, ki je v polnem sodu, pokušati, naj se dobro pazi, da bo natega snažna. Najboljša natega je steklena. Ko se je pokušnja vzela, naj se sod čim prej napolni in zopet neprodušno zamaši. Kaj je treba napraviti z vinom, ki je po pretakanju zrujavelo in se zgostilo ali zjedlo? Vino, ki je bilo na dro-žeh, ki pa je bilo napravljeno iz deloma gnilega grozdja, ostane, če ni prišlo z zrakom v dotiko, takšno, kakor vsako drugo vino iz zdravega grozdja, ko se pa pretoči v drug nezažveplan sod, se pa spremeni oziroma porjavi in zjeter dobi nekak zoprn okus, posebno če se je pretakalo z brentami, Ako imaš na razpolago precejevalnik na pritisk, ga precedi takoj. Da pa ne pride precejeno vino preveč v dotiko z zrakom in da vnovič ne zrujavi, napravi poprej, preden se lotiš precejevanja, raztopljino natronovega bisulita (na vsak hektoliter kvečjemu po pet gramov) in jo zlij v sod, kamor hočeš vino pretočiti, Ako ima vino premalo kisline, mu dodaj obenem nekoliko vinske kisline, ki jo raztopiš poprej v mali množini vode ali pa v vinu. Dodati pa smeš na vsak hektoliter kvečjemu en gram vinske kisline. Ko je sod napolnjen s precejenim vinom, ga zamaši dobro z veho in ga pusti par tednov pri miru. Če pa nimaš precejevalnika na pritisk, pretoči porjavelo vino z brentami v drug sod. Ko si nalil v prazen sod kakih petdeset litrov vina, zlij v sod raztopljino natronovega bisulfita, in če manjka vinu kisline, tudi raztopljino vinske kisline. Ker pa se mora čistiti tako vino tudi s čistili, pripravi že pred pretakanjem primerno čistilo in ga zlij, ko je \ina do polovice v sodu, v sod, kamor ga pretakaš. Preden napolniš sod z vinom popolnoma, vzemi kak snažen drog in vino v sodu prav dobro premešaj, napolni ga do vrha, dobro zavehaj ter ga pusti pri miru teden dni ali še več časa. Ko se vino učisti, ga pretoči na čisto. Preden se vino pretaka, je dobro, da se sežge v kleti nekoliko žvepla, ker se z žveplenim dimom pomore vse škodljive glivice, ki bi lahko dospele med pretakanjem 2Ö7 z zrakom v vino, V ta namefi naj se pred pretakanjem okna neprodušno zapro in razpoke zadela s papirjem. Nato naj se vzame stara kožica, ki se napolni z žerjavico ter naj se postavi na tako mesto v kleti, kjer ni nevarno, da bi se kaj vžgalo. Potem naj se natrosi na žerjavico nekoliko žvepla in se gre iz kleti ter zapre vrata za seboj. Klet naj se pusti zaprta vsaj dvanajst ur. Preden se prične s pretakanjem, naj se odpro vrata in okna nastežaj, da se klet najpoprej dodobra prezrači in nato naj se začne s pretakanjem, Vlečljivo vino, Ako se vino ni učistilo in teče tiho kakor olje, naj se takoj pretoči v drug in močno z žveplom zakajen sod. Ko se pretaka, naj se pred izlivanjem v sod pusti, da teče iz soda po pipi na kako gostejše rešeto, ali pa naj se, ko je brenta polna, preliva iz ene brente v drugo, da se nekako raztrga in speni. Če le mogoče, naj se mu doda tudi 3—5 gramov tanina na vsak hektoliter. Pretakanje črnega vina. Črno vino se mora pretakati drugače nego belo. Črno vino mora biti okusno, primerno trpko in mora imeti primerno barvo. Ako deluje na mlado vino zrak, postane prijetnejše in žlahtnejše, drugače pa škoduje zrak barvilu in trpkosti vina, ki se nahaja v črnih vinih. Zato naj se pretaka črno vino le toliko, da se ohrani čisto in da bo stanovitno. Skrbi naj se, da bo sod vedno poln in neprodirno zavehan. Če je le mogoče, naj se ne čisti s čistili, ampak naj se pusti, da se učisti samoob-sebi. Ko se je po trgatvi učistilo, naj se pretoči takoj na čisto, ker če ostane na drožah, postane rado kalno. Črno vino je zelo občutljivo; dovolj je, če udarimo v kleti močno s kladivom — takoj se zblodi. Če postane kalno, pa izgubi takoj na barvi. Iz tega vzroka se tudi ne sme hraniti črno vino v kleteh, ki so blizu železnic in cest, na katerih je velik promet. čiščenje vina z beljakom. Kakor je že znano, je jajčni beljak snov, ki se enako kakor ribji klej in želatina spoji v vinu s taninom v neraztopno oborino, ki je izkraja kot nekaka rahla pena. Radi te lastnosti je jajčni beljak izvrstno sredstvo za čiščenje vin, ima pa obenem še marsikatere druge prednosti pred ribjim klejem in želatino. Jajčni beljak je namreč cenejši od poslednjih, in kar je glavno pri njem, je to, da se lahko čistijo z njim najboljša in najfinejša vina brez strahu, da bi izgubila ie količkaj svojega boketa ali dišave. Kako se torej čisti vino z beljakom? Navadno se jajee razbije, Toči rumenjak od beljaka in se rabi potem poslednji naravnost za čiščenje vin. Veliko bolje pa je, če se poprej pripravi na. pravilen način. Najbolje je, ako se stepe v sneg in pusti potem nekoliko časa, da se pena razteče. Ko se pa jaični beljak tolče za čiščenje vina, se nc sme rabiti za to železna posoda, ker bi lahko dospelo v beljak tolilfls železa, da bi z njim čiščeno vino počrnelo ali zatemnelo. Najbolje je, če se pretepe beljak z brezovo šibico ali metlico. Potem, ko se je beljak stepel v sneg in se pozneje razlezel, se kar razredči z vinom in porabi za čiščenje vina, Za čiščenje zdravega belega vina nai se vzame za vsak hektoliter eno do tri, za črtio eno dc štiri srednje velika kokošja jajca. Opozoriti pa moramo, da se vinu dostavljeni beljak ne izloči iz vina, kakor se nc izloči niti ribji klej niti želatina, ako ima vino v sebi dovolj tanina ali čreslo-vine. Da pa nima vino dovolj tanina, spoznamo najlažje, ako par dni pozneje pogledamo vino, kateremu smo dodali beljaka. Če ostane vino po dodatku beljaka čisto, je znamenje, da ni v njem dovolj tanina, če se je pa močno zgostilo, ga je v njem dovolj. V prvem slučaju se lahko pomaga s tem, da se doda vinu naravnost na vsak hektoliter 1 do 3 grame čreslovine (čistega tanina). Beljak, ki se prej ni oboril, se obori po dodatku čreslovine in se nato izloči. V nekaterih slučajih se priporoča vzeti za čiščenje vina namesto s\ežega, posušen beljak, ki se nahaja v kupčiji v obliki belega prahu. Ta prah se kar raztopi v vodi in porabi »otem za čiščenje. Za vsak hektoliter naj se vzame 2 do 8 gramov tega prahu, Drurfo pretakanje lina se mora vršiti mcšeca aprila, preden se je klet razgrela. Najbolje je pretakati ob lepem vremenu, ker se drožie t takem vremenu v sodu ne vzdihuje, Luna pa ne vpliva na pretakanje, kakor trdijo nekateri. Motno vino. Po pretakanju postane vsako vino motno, Dosebno oa mlada /ina, ker imajo v sebi še mnogo beljakovine. Ta beljakorina se je namreč spojila pri pretakanju z zrakom in se ie radi tega strdila. Strjena beljakovina pa se začne kmalu v vinu polegati in povleče s seboj tudi drugo nesnaga na dno posode, Raditeöa lahko rečemo, da moremo s ocmočjo pretakanja čistiti vino, Ako se pa noče vino op pretakanju dolgo časa čistiti, je to znamenje. da se nahaja v nem še sladkor, ki se z vrenjem še ni razkrojil. Tako vino 3e učisti v kratkem samo, ako ga denemo v bolj gorko kl in predelajo. Potem se toliko časa pusti, da postane prst prhka in rahla, kar se zgodi v dveh letih. Na drug kup se pripravi gozdne prsti, pomešane z listjem. Tudi s to se ravna kot s prvo, ki v istem času sprhni. V to primešaj rahle prsti, nekaj govejega ali še bolje kurjega gnoja in drobnega peska, mivka imenovanega. Tudi saje in pepel ne .škodijo. Vse to dobro zmešaj in imaš najboljšo prst za cvetlice lončnice. Luknjice pri loncih pokrij s črepinjami, da se voda lahko odteka in da se ne zamaše s prstjo. Zamakati je treba obilo v vročini in ob času cvetja. Voda naj bo postana, ker mrzla škoduje koreninam. Zamakaj poleti zvečer, spomladi pa zjutraj. V slučaju, da si pozabila zaliti in so cvetlice zelo suhe, vzemi velik škaf, postavi lonce noter in nalij vode do vrha. To pusti toliko časa, da se ti zemlja do dobrega namoči. Rast pospešuje tudi pridno obiranje orume-nelega listja. Znosi lonce s cvetlicami večkrat na dež, da se dobro opero, ker prah lahko cvetlice zamori. Nekatere cvetlice so podvržene neke vrste ušem; odstraniš jih, ako kupiš zavitek tobaka, ga namočiš v pol litra vode in s to vodo, ki je stala kaki dve uri, poškropiš liste. Dobi se tudi izvleček iz tobaka, katerega se z vodo razmnoži in poškropi cvetlice. Kjer pa tega ni pri rokah, zadostuje prvo. Posode in podložke večkrat osnaži, ker sna^a je tudi cvetlicam blaga. Od prilivanja se napravi na vfhu skorja, katero je treba vselej, kadar se naredi, dobro prerahljati, da more zrak do korenin. Za cvetlice je najboljše jutranje solncej ker pa tega pri vseh hišah ni, zato poleti ob hudi vročini, ko so cvetlice cel dan izpostavljene solncu, napravi deske pred lonce, tako da ne pride solnčna vročina naravnost do cvetk. Če ti solnce ožge korenine, jih noben zdravnik ne ozdravi! Pozimi ne smejo imeti rastline pre-toplo, pa tudi ne premrzlo. Mnogo lončnih rastlin lahko prezimimo v kleteh, a te ne smejo biti premokre in ne premrzle, V premokrih rade segnijejo, v premrzlih pa po-zebejo. Tema in suša jim ne škodujeta, Jako dobra pre-zimišča za lončnice so sobe, v katerih se ne kuri. Le toliko je treba v najhujši zimi paziti, da ne pade v taki sobi toplina pod nič stopinj (O"), Cvetlice na oknih in balkonih. Ni lepšega kakor okno, na katerem cvete in dehti vse polno cvetk, Z malim trudom in z malimi stroški si lahko vsako dekle ustvari ta kras. Cvetlice lahko sadiš v lonce ali v skrinjice, kakor je sedaj po mestih zelo v navadi. Skrinjico dobro pritrdi na vnanjo stran okna ali balkona. Nekatera okna in balkoni so že tako zidani, da se to kaj lahko naredi. Skrinjica mora imeti kakor lonec na dnu en centimeter ali za prst velike luknjice, katere so po en centimeter oddaljene druga od druge; skozi te luknjice se odteka voda, kadar je preveč deževja. Na luknjice položi, kakor v lonce, čre-pinje, potem dobro kompostnico, zmešano s peskom in ilovico; zelo dobro je pridati nekoliko roženine. Prst se mora ravnati po cvetlicah. Seme cvetlic lahko poseješ v začetku majnika kar v skrinjice; bolje je, če sadiš prej vzgojene sadike. Takoj, ko si vsadila, dobro zalij. Pri izbiranju rastlin za skrinjico je treba paziti na lego okna aH balkona, če je ta solnčen, senčen ali na vetru, Ako hočemo, da nam bodo rastle cvetlice tudi v senci, zberemo si hitro rastoče, kakor: slak, japonski hmelj, mina lobata in druge. Vse rastline, ki se ovijajo, rabijo veliko in dobre prsti, ker hitro rastejo. Trajne lesnate rastline, katere tudi na vrtu dobro uspevajo, so: divja trta (Ancpelopsis hederaica), ovijajoča trta in različni bršljini. Zelo hvaležne cvetlice za skrinjice na oknih in balkonih so pelargonije, mnogobarvne petunije, kreše (Tropaoelum lobbianum, Tropaoelum ma-jtis, Phaseolus multiflorus, Lastyrus odoratus) in druge. Lepo je tudi v celo skrinjico vsaditi le ene vrste cvetlic, tako same pelargonije ali petunije. Uporaba dišav ali začimb. Začimbe ali dišave nam dajejo večinoma le rastline. Imamo dve vrsti začimb, domače in tuje. Tuje začimbe so se začele uvažati šele v petnajstem stoletju. Poper na primer je bil v tistem času silno drag, nadomestovali so ga s kumino. Že zgodaj se je začel rabiti cimet, in sicer največ pri sušenju mesa. Nekatere začimbe rabimo radi prijetnega duha, druge radi močnega okusa. Oboje vpliva na prebavila, ker jih draži in s tem pospešuje prebavljanje. Jedila postanejo okus-nejša, nekatera se brez dišav celo zoperstavijo, da jih ne moremo uživati, dasiravno so drugače pripravljena. Ker le ona jedila, katera radi jemo, teknejo in porabijo vso redilno snov, zato je potrebno devati v jed začimbe. A treba jih je previdno rabiti; prevelika množina škoduje zdravju in pokvari jed, S pridevanjem začimb jed ne sme izgubiti svojega prvotnega okusa, izvzemši jedila, ki imajo okus le po začimbi, kakor peteršiljeva juha, drobnjakova omaka itd, Kadar rabimo dišave ali začimbe, mbramo vpo-štcvati v prvi vrsti domače. One so milejše. K domačim dišavam prištevamo: peteršilj, zeleno, čebulo, česen, maja-ron, rožmarin, materino dušico, krebuljico, janež, kumino, pražiljko, vinsko rutico, gorčico, korjander, lovorjev list in lovorjeve jagode, papriko, brinje in tudi hmelj, ki se rabi pri varenju piva, prištevamo k začimbam. Tuje dišave so: črni poper (nezrel sad), beli poper (zrel sad), klinčki, muškatov cvet in muškatov oreh, vanilija, cimet, ingver in drugo. V prodajalnah lahko kupimo že zmešane dišave; te so drage in premnogokrat so jim primešane druge t^^arine. Najbolj znana začimba v steklenicah je »Maggijeva«, ki jo rabimo za juho in razne omake, v kuhinji je velike vrednosti. K začimbam lahko prištevamo tudi kis (jesih), limonov sok, sol in sladkor. Mnogo je jedil, ki postanejo le potem okusne, ako jim pridamo par kapljic kisa. S pomočjo kisa se hitreje raztopi beljakovina in škrob se izpremeni v sladkor, V večji množini škoduje, ker kri preveč razredči. Enak vpliv na hrano ima limo-nova kislina, ki se rabi kot pridatek raznim jedilom in posebno tudi pri hrani za bolnike, Limonov sok ne pusti nikdar vreti, okisaj jedila, ko so že popolnoma gotova, drugače postanejo grenka, O pripravi divjačine. Najnavadnejša divjačina v naših krajih je srna in zajec. Zelo priljubljeno je meso srne, ki se lahko je celo leto; najokusnejše je poleti. Tudi meso jelena je zelo okusno, a ne tako fino kakor meso srne. Zajec je najboljši od septembra do februarja. Vsako divjačino je treba pustiti, da odleži, in sicer poleti manj, pozimi pa dalj časa, in to najbolje v koži, zato da postane meso krhko. Mnogo gospodinj ima navado, dati vsako divjačino v kvašo (paco), akoravno ni meso mlade divjačine v kvasi tako okusno, V kvašo naj se vloži samo meso starejših živali. Meso mlajših živali naj se pusti viseti nekoliko dni ali pa naj se pomoči v dobro olje, v katero se je dalo nekoliko limonovega soka ali v katero se je nalilo nekoliko belega vina. Potrositi je treba nato meso s stol-čeno dišavo in z zrezano zelenjavo. Tako naložena divjačina se da v lonec, pokrije se in se vsak dan obrne. Divjačina, ki je bila ravnokar ustreljena, se odrgne s stolčenimi brinjevimi jagodami, h katerim se je dalo malo soli, vloži nato v globoko glinasto, če je je več, v malo leseno posodo, pokrije naj se s pokrovko in obteži. Pozimi lahko leži tako tri tedne, le enkrat ali dvakrat naj jo obrnemo. Drsalke spravi vedno čiste. Najbolje jih osnažiš, če ph pustiš nekaj časa namazane s petrolejem in jih potem zdrgneš s presejanim pepelom, s prav drobnim peskom, pomešanim s soljo in s petrolejem ali s finim gladilnim prahom. Kako razločimo pristen čaf od ponarejenega? Noževa konica čaja se dene v kozarec mrzle vode, pokrije se z dlanjo vrh kozarca in se dobro strese. Pristen čaj vodo komaj pobarva, medtem ko je od ponarejenega takoj močno rjava. Da čebula ne gnije, jo je treba hraniti v suhem, zračnem prostoru, da ne poganja, naj bo prostor poleg tega še hladen. Čebula naj se že jeseni na solncu dobro posuši, če se hoče zabraniti gnitje, V nekaterih krajih jo za nekaj časa obesijo v dim, kjer se tudi dobro posuši; poleg tega pa dim tudi zamori gnilobne glive in boljalimanj prepreči poganjanje. Pridelovanje čebule. Čebula uspeva najbolje v gor-kem, rahlem, bolj lahkem svetu, ki se je gnojil prejšnje leto. Če je zemlja jako težka, se ji mora primešati nekoliko cestnega prahu, peska ali apna. Dobro je, če zemljo, kjer hočemo pridelati čebulo, že v jeseni prekopljemo ali preorjemo. Čebulo je treba sejati koncem februarja ali začetkom marca, bodisi v vrste ali raztreseno. Seme je treba z grabljami nekoliko zagrebsti in zemljo nato z deskami potolči. Ko so rastlinice skalile, je treba presaditi čebulicc na deset do petnajst centimetrov narazen. Še prej dobimo čebulo, če sejemo seme, mesto na prosto, v zimske gredice (pod steklo), in ko so rastlinice napravile tu tri listke, jih presadimo na prosto. Posebno se priporoča, tudi dveletno pridelovanje čebule, V ta namen se poseje seme meseca julija ali avgusta prav gosto na grcdico, v zemljo, ki ni močno gnojena. Tu se razvijejo prvo leto le drobne čebulice. Te čebulice je treba pred zimo pobrati in shraniti v gorkem in suhem prostoru, kjer ne čutijo ne mraza, niti ne gnijejo. Naslednjo pomlad se posadijo te čebulice v primerno pripravljeno zemljo. Že poleti se ta čebula le^ko rabi. Da je treba zemljo okoli čebule tupatam oplesti, te^a menda ni treba praviti. Čebulo se mora pobrati iz zeiülje, ko je listje porumenelo, in ob suhem vremenu, Dobro je, če vpletemo čebulo v kite ter jo na zračnem kraju obesimo, da se bolje posuši, Splesneoje prerezane čebule. Da ti prerezana čebula ne splesni, potegni skozi nenarezano stran čebule nit ter obesi čebulo na žebelj tako, da je prerez obrnjen navzdol. Ne odcedi se pri tem niti kapljica soka, čez prerez se pa napravi tenka mrenica, ki varuje čebulo splesnenja. Kako narediš kaven izvleček (»ekstrakt«)? 1 kg zmlete kave popari s toliko vrele vode, da dobiš pri pre-cejanju ^ litra tekočine (»filtrata«). Tej primešaj 200 gramov sladkorja. Zmes pari v plitvi skodelici pri največ 48" Reomirjeve toplote toliko časa, da se pri poskušnji na stekleni plošči po ohlajenju strdi. V tem trenotku tekočino nalij v oblike, in ko se strdi, nastanejo ploščice, katere zavij v stanjol. Kako narediš konjakovo esenco? Namakaj nekaj dni 20 gramov olja iz sladkega janeža (sasafrazovega olja), 10 gramov hrastove skorje in 1 kg suhih češpelj v 10 litrih vinskega cveta. Potem tekočino precedi in ji primešaj dva grama najfinejšega konjakovega olja. Jagodna esenca. Prave jagode stolci v primerni posodi, zmešaj z eno petdesetino teže vijoličnih korenin ter nalij na zmes jagodam enako težo 90 % vinskega cveta. Vse skupaj naj stoji 14 dni, nakar tekočino izprešaj in skozi sušilni papir ali zelo gosto, čisto platno precedi (filtriraj). Jabolčna esenca. Zdrobi 1 kg prav dišečih jabolk ter jih vgneti s 150 grami kuhinjske soli. Zmes pusti 40 dni stati, nakar jo digeriraj z 825 grami vode in 75 grami prist nega araka. Nato izprešaj tekočino in precedi. Kako je treba hraniti stročji fižol. Stročji fižol očisti, obreži na koncih in mu ob straneh odstrani niti ter ga pošev prerezi na dva kosca. Potem ga kolikoi' mogoče na tesno naloži v sodeč, nasoli ter dobro stlači, ^ato sodeč. zabij, postavi v klet in v nekaj dneh obrni, O^mi ga vsakih osem dni enkrat. Preden tako shranjeni f^ol rabiš, ga moraš namakati peir ur v čisti vodi, da se sol izluži. Kako čistimo fotografije. Fotografije čistimo najbolje, če jih previdno obrišemo s koščkom sveže žemlje, seveda s sredico brez skorje. Kako spoznamo strupene gobe? Gobo potresi na spodnji strani s soljo, če postane goba na tem mestu rumena, je strupena, če postane pa črna, je užitna. Gobe, ki postanejo zelene ali sive, sicer niso strupene, vendar jih ne uživaj, ' Kako izpitaš mlade golobe v kratkem času? Ko so golobiči kakih 20 dni stari, jim naredi v jerbasu iz mahu ali sena mehko gnezdo, Jerbas deni na prostor, kjer je dosti zraka, a malo svetlobe. Golobice nato pitaj s kuhano koruzo po trikrat na dan. Koruza naj bo še gorka ter zadošča za golobiča 30 do 40 zrn naenkrat, V 10—12 dneh so golobiči že prav debeli in okusni. Jabolčna gorčica. 4 1 sladkega mošta vkuhaj na 2 1 ter vmešaj 200 gramov zelene (Sellerie) ter 300 gramov rumene gorčične moke. Ko je zmes dobro zmešana, jo ohladi in napolni v steklenico ali lončke, ki se dajo dobro zapreti. Če kuhaš v moštu razrezano kutnjo, dobi gorčica posebno prijeten okus. Kako naj se ravna z mladimi goskami? Izvaljenih gosk naj se prvih štiriindvajset ur ne jemlje iz gnezda, ker takrat ne rabijo hrane. Prva dva ali trije dnevi so za goske najbolj kritični, zato jih je treba skrbno čuvati in hraniti. Včasih je težko jih privaditi na to, da same žro, a s potrpljenjem in vztrajnostjo se doseže kmalu tudi to, Pokladati pa se jim mora različna krma. Prve tri dni naj se jim pokladajo kuhana in na drobno razrezana jajca, pomešana z razsekanimi koprivami ali pa z listjem divjega Regrata, ^ziieje naj se jim daje kuhan in zmečkan krompir, pomešan z otrobi. Kmalu nato pričnejo žreti tudi travo in te\naj se jim poklada mnogo. Ko so stare teden dni, ni vcč\velike skrbi, in ko imajo en mesec do šest tednov, jih ianustimo na pašo na primeren travnik. Vsak večer, ko pridejo domov, naj se jim da nekoliko ovsenega ali ječmenove^ zrnja ter kuhan in zmečkan krompir. Najboljša hrana za goske je mehka trava, posebno pa taka, ki raste na namakani senožeti. Ako take trave ni, je treba skrbeti za dobro pitno vodo in primerno senco. Gospodinje, ne nosite vrelih jedi na mizo! Skoraj neverjetno je, kako trdovratno se drže gospodinje in kuharice grde razvade, da postavljajo vrele jedi na mizo. Te vrele jedi se morajo precej zaužiti, žvečiti in požirati, Žal, da se ne ve in ne pomisli, koliko se s tem pri najboljši volji škoduje! Prvi slab naslednik te grde razvade je ona, dandanes skoraj splošna tožba o zobnih bolečinah in zgodaj pokvarjenih zobeh z vsemi slabimi posledicami. Cela vrsta zobozdravnikov se živi od tega, ker postavliajo kuharice jedi in piiače skoraj vrele na mizo (50—70" Celzija), — Še vedno premišljujejo in iščejo vzrokov, zakaj da se zobje v gornji čeljusti poprej pokvarijo nego oni v spodnji čeljusti. Vzrok je prav blizu. Le opazujmo vroč grižljaj, ki ga vzamemo v usta. Pekoči grižljaj najprej jezik z neznansko hitrostjo premetava in suče semtertja, pri tem pa se zadeva in zaletava pekoča jed ob notranjo stran zob v gornji čeljusti. Odtod prihaja, da se zobje zgornje čeljusti najprej razpočijo in iamejo drobiti in krušiti, in sicer na notranjih robovih, V te razpoke se zarivajo zobni posteklini škodljive tekočine, kakor sladkor itd,, ter zobe neusmiljeno uničujejo. Star grah dobi okus, kakor če bi bil zelen, ako ga namakaš 15 ur v mrzli vodi in ga hraniš nato 48 ur v vlažni volneni krpi na gorkem kraju. Nima samo dobrega okusa, tudi skuha se hitro. Da preženeš iz grahovega semena graharja ^li kukca, ne da bi zrnje pokvaril, bodisi da hočeš grah uporabiti v kuhinji ali pa za setev, deni grah v kakšno posodo in nalij nanj vode. Na grah pa moraš naliti toliko vode; da bo stala nad njim za ped visoko. Če naliješ na grah yödo in en dan počakaš, najdeš naslednjega dne vse graharj^ na vodi. Ako pa hočeš graharje umoriti in grah nato porabiti za setev, vrzi v vodo, katero si nalil nanj, nekoliko lesnega pepela, železnega vitrijola in kuhinjske soli, Na vsakih 15 kg zrnja vzemi po 15 gramov železnega vitrijola, pest pepela in pest navadne soli. Ako graha, s katerim si tako ravnal, ne poseješ takoj, odcedi vodo polagoma in razširi grah na-tenko, da se osuši. Kako narediš umetno grenčico (Bitterwasser). Raztopi 64 gramov žveplenokisle magnezije in 4 grame dvojnoogljenokislega natrona v 20 litrih vode, pusti, da se tekočina izčisti ter jo natoči v kamnite vrče. To dobro zamaši, zapečati in vloži na hladno. Boljšo grenčico narediš, če zmešaš in raztopiš v 10 litrih vode 14 gramov natronklorida, 52 gramov natronbikarbonata, 180 gramov brezvodnega natronovega sulfata in 24 gramov brezvod-nega magnezijevega sulfata. Kako ohraniš grozdje za božič? Če hočeš grozdje ohraniti za božič in pozneje, izbiraj pri trgatvi lepše in večje grozde. Pecelj grozda, ki ga odrežeš s trte, zapečati s pečatnim voskom. Take grozde obesi na zračno in suho, a ne premrzlo mesto. Zakaj se gumbi tako hitro odtrgajo. Zato, ker so navadno pretrdo prišiti, to se pravi, pri šivanju je sukanec (cvirn) pretrdo zategnjen. Pri gumbu, ki je pretrdo prišit, se mora gumbnica s silo zriniti med gumb in blago. Pri tem trpi sukanec, s katerim je gumb prišit, toliko, da se kmalu odtrga, naj bo še tako močan. Če prišiješ gumbe bolj narahlo, se ne odtrgajo tako hitro. Pri debelem blagu men prostor med gumbom in blagom lahko en centimeter; seveda je treba nitke dobro oviti s sukancem. Kako Vbvzirujemo predmete iz gumija, da ne raz-pokajo? Glicerin je najboljše sredstvo, s katerim ohranimo gumijeve stvari pred razpokanjem. Gumijeve cevi, kape, gumijeve obroče za kozarce in drugo namaži včasih z glicerinom iri, razpok ne bo več, Nekaf o hrani. Fižol, grah, leča, bob so najtečiiejša hrana, ker imajo veliko redilno vrednost in primerno nizko ceno. Redilna vrednost je enaka oni mesa. Ako pomislimo na visoko ceno, ki jo ima dandanes meso v primeri s stročevjem, nadkriljuje stročevje meso. Revni ljudje, ki živijo večinoma ob krompirju in kruhu, bi bili bolj zdravi in bolj krepki, če bi jedli več fižola, graha ali leče. Je sicer res, da stane kilogram leče štirikrat toliko kakor kilogram krompirja, a redilna vrednost leče je desetkrat tolika kakor redilna vrednost krompirjeva. Ako kuhaš stročevje, ga vselej dobro preberi in vsako slabo zrno izloči. Kuhati ga moraš zelo pazljivo; dokler je še trdo, je zelo težko prebavljivo in izgubi velik del redilne vrednosti, Tudi rabi zabele; v juhi in prikuhi mu pridamo zabelo z moko. Grah je zelene ali rumene barve; ta kakor oni se lahko skuha v mehki vodi; trdi vodi iz vodnjaka se prida nekoliko sode ali natrona. Mala zrna še niso dorastla, primanjkuje jim beljakovina; zato so debela, do-rastla zrna za živež boljša. Fižol imamo nizek in visok. Nizke vrste so cenejše, bolje in lepše pa se skuha fižol, ki raste na prekljah ali na koleh. Leča ni v naših krajih tako splošno v navadi. Njena redilna vrednost je enaka grahu. Najboljša vrsta je svetlorumena. Rdečkasta leča je stara in se prav težko mehko skuha. Mala, trda, zgrban-čena zrna izloči, kadar prebiraš lečo, ker so slaba. — Ni je skoraj hrane, ki bi se človeku tako priljubila kakor krompir. Ta je posebno ubogih ljudi v naših krajih glavna hrana, ker je dobrega okusa, ker nima visoke cene in ker se lahko pripravi na najrazličnejše načine. Redilna vrednost ni velika. Dober krompir je močnat, ne/ presladek, nima neprijetnega duha in se hitro skuha. Tahka lupinica mora biti vsa enake barve, kali ne pregloboke. Surov, prerezan krompir ne sme imeti rjavih lis. Krompir, ki ni popolnoma dozorel, je nezdrav in lahko povzroči hudo črevesno bolezen. Malo zmrznjen krompir je sladkega okusa, a neškodljiv; porabiti se ga mora kmalu. Krompir se najbolje shrani v kleti. Ako leži na tleh, se navzame vlažnosti in začne gniti. Zato je dobro, naložiti ga na deske ali na slamo v enakomerno visok kupj ako ga rabimo, moramo globine, ki se naredijo, vselej zravnati. Ako je klet svetla, se pokrije krompir s slamo. Svetloba povzroča namreč hitro kalenje. S tem, da je krompir pokrit, se obvaruje tudi mraza. Krompir se mora tanko lupiti z ostrim nožem in takoj položiti v mrzlo vodo, da ne postane rjav, kar se posebno rado zgodi spomladi. Lahko se olupi tudi prejšnji večer in se pusti v vodi, vendar je veliko boljši in redilnejši, ako ga olupimo pred uporabo. Ako se kuha cel, ga moramo prej oprati in boljši je, ako ga prej osolimo. Kuhan je, kadar mu poči koža, t. j. novi jesenski kromoir se skuha v četrt ure, stari v pol ure. Krompir je najboljši, ako pride takoj na mizo, ko je kuhan. Krompir, ki ga rabimo za solato, se takoj, ko se olupi in zreže, polije z oljem, da ne izgubi dobrega okusa. Jesih lahko damo, kadar ga rabimo. Hraste na kurjih nogah. To bolezen povzroča neka zelo majhna živalca ali pršica in se zanese prav lahko od ene kure na drugo. Ko je prišla ta bolezen med kure, je najbolje, da se takoj loči bolne od zdravih. Pršice se zatre, ako jih skušamo pomoriti s primernim sredstvom. V to svrho naj se namažejo kuram noge večkrat z ma-zovim milom, da se skorja omehča, nato naj se dobro omije z vodo, slednjič pa naj se namažejo noge s katra-novim špiritom (raztopi se namreč dva dela katrana v en6m del\ špirita), iti sicer prav dobro in ponovi naj se to čez ose^ dni. Drogi, na katerih čepijo kokoši, naj se dobro ostržcjo in umijejo z vrelim lugom ali pa z vodo, v kateri se j^ raztopila soda. Slednjič naj se še pobelijo z apnenim beležem. Kar odpade pri strganju z drogov, naj se pobere in sežge. Hren. Pri nas se hren ne prideluje redno, ampak si ga vsak dobi za potrebo divjega z vrtov in zelnikov. Divji hren je navadno droben, lesnat in zelo rezek; ako mu pa strežeš, kakor zahteva, vzraste debel, sočnat in nežnega okusa. Hren zahteva rahle, do 60 cm prejarčene in ne s svežim gnojem pognojene zemlje, ki jo najbolje prejarčiš in obilno založiš z gnojem jeseni. Sadike dobiš jeseni s tem, da porežeš od starega hrena stranske korenine, vsaj za mazinec debele in ped dolge in jih čez zimo zakoplješ. Spomladi jih nasadi 30 cm vsaksebi tako, da pride gornji konec tri do štiri prste globoko pod zemljo. Vsaki sadiki omami z roko stranske koreninice. Močnejši koreni se dado še tisto jesen rabiti, tanjši se pa pustijo še eno leto v zemlji. Pozimi zakoplješ hren v klet ali v jamo. Spognjeno iglo šivalnega stroja poravnaš, če jo pri-meš s kleščami in držiš toliko časa v ognju, da zažari. Potem jo poravnaj s kladivom, vtakni še enkrat v ogenj in žarečo v mrzlo vodo, da se zopet strdi. Jabolčna strd. Pod imenom gelee (žele) imenujejo Francozi sadni sok, ki se je z dodanim sladkorjem kuhal ter tako zgostil, da se potem, ko se ohladi, strdi kakor žolica. Najbolj navadna strd in skoraj najboljša je ona iz jabolk. V ta namen je treba odbrati sladka jabolka, ki naj se razrežejo na več majhnih koščkov in ki naj se''ku-hajo nato v kotlu ali kaki drugi posodi tako dolgo, da postanejo popolnoma mehka. Da se med kuhanjem ne prismodijo, jim je treba doliti v kotel toliko vode, da se v nji skrijejo. Tudi premešati se jih mora večkrat. Ko so se dovolj razkuhala, je treba vliti brozgo v platnen prt, ki naj se priveze na kak klin, kjer se sok odcedi v kako podstavljeno posodo. Ko se je brozga nekoliko raz-hladila, je treba pomagati temu precejanju z rokami. Ta sok naj se pusti v posodi nekaj časa, da se gošča vsede; nato pa naj se čisti sok odlije v kuhinjsko posodo, ki naj bo vsaj za polovico večja nego je soka. Vsakemu litru soka je treba nato dodati 1/2 do % kg sladkorja. To raz-topljino moramo kuhati tako dolgo, da se kapljica soka, ki pade na krožnik, vkratkem strdi in se lahko potem cela kaplja odtrga od krožnika. Med kuhanjem je treba sok večkrat premešati in pene, ki se napravijo, s pomočjo kuhalnice posneti. Ko je strd dovolj kuhana, se prelije v steklene kozarce ali lonce, ki se jih s pergamentnim papirjem zagrne. Pozimi služi ta sladčica kot dodatek različnim močnatim jedilom, pa tudi na kruhu je za otroke kakor tudi za odrastle izvrsten primeček. Razen iz jabolk se da napraviti strd tudi iz kutin, hrušk in celo iz grozdnega soka. Kdor še ni poizkusil te sladčice, naj si jo napravi. Kako lupiš jabolka kakor kuhan krompir? Namoči jih eno minuto v vreli vodi, potem se Jim lupi koža kakor kuhanemu krompirju. Enako ravnaj s slivami ali češpljami. Kako jabolka dobro ohraniš? Jabolka otresi ali oberi kolikor mogoče pozno jeseni, pokladaj jih v kadi in zasiplji s suhim peskom, da se ne dotika drugo drugega. Tako jih ohraniš do kresa, Jagodovec. Kjer je veliko jagod, se da iz njih prirediti prav dober saden sok, ki sicer ni tako krepkega okusa kakor malinovec, ker imajo jagode premalo kisline; tudi barve ni tako lepe kakor malinovec, a je kljub temu prav dobra, osvežujoča pijača. Dober jagodovec se pripravi takole: V kaki porcelanasti skledi se jagode potre-sejo s stolčenim sladkorjem (na 1 kg jagod 1 kg sladkorja), in sicer se mora s pretresanjem sladkor popolnoma pomešati med jagode, ne da bi se te kaj zdrobile. Posoda se potem dobro pokrije in postavi v hladno klet. Čez kake tri dni stresemo vsebino na prav gosto sito ali kako drugo cedilo in počakamo, da se sok odcedi sam od sebe, ne da bi kaj stiskali ali mečkali. Tako pridobljen sok pustimo nekaj dni v velikih, dobro zamašenih steklenicah, da se kolikor mogoče očisti; potem ga previdno odlijemo in napolnimo z njim manjše steklenice, jih zamašimo z zama-škom iz plute in denemo okuhavat (sterilizirat) ravnotako, kakor kompot ali vkuhano sadje (v vrelo vodo). Ko so se razgrevale kakih deset do petnajst minut, jih vzamemo ven, počakamo, da se malo ohladijo, pregledamo zamaške in pomočimo nazadnje steklenične vratove v raztaljen pa-rafin. Tako pripravljen jagodovec je dragocen saden sok, ki ima vso aromo nepokvarjeno. Preden se vkuhava, se soku lahko pridene na vsak liter po tri do pet gramov limonove kisline. Mesnati ostanek od jagod ni da bi ga zavrgli, ker je še močno sočen in sladek. Pretlačimo ga skozi gosto ruto in naredimo iz njega jagodno meizgo, — Gozdne jagode so za jagodovec veliko boljše od vrtnih. Kuhana jajca za ozaljševanje solate ali mesa postanejo modrikasta, če stojijo dalje časa, Pokapaj jih z limo-novo kislino in ostanejo ti popolnoma bela. Ali hočeš imeti pozimi dosti jajc? Gotovo! Saj so pozimi jajca najbolj draga. Dobro, potem pa me poslušaj, kaj moraš storiti. Izkušnje so pokazale, da stare kokoši pozimi ne neso. Pač pa so prav rodovitne tudi pozimi one kokoši, ki so se izvalile v času od začetka marca do konca aprila minolega leta. Če hočeš imeti torej prihodnjo^zimo mnogo jajc, podloži svojim kokošim čimpreje, torej v februarju ali marcu ter vzgoji marčna ali aprilna piščeta. Stare kokoši nadomesti torej z mladimi in jajc ne bo manjkalo. Seveda moraš skrbeti tudi za primerno hrano, Ako se racam jajca sproti pobirajo iz gnezda, nesejo potem naprej do julija in celo do avgusta. Ker race ne valijo rade jajc, naj s6 podložijo rajši račja jajca pod ktire ali pa pod pure. Jajca brez lupine. Nekatere kokoši nesejo jajca, ki nimajo lupine. Vzrok temu je pomanjkanje apna ali pa kaka druga napaka, ki se pa da težko odpraviti. Najbolje je tako kokoš opitati in zaklati. Kako je treba delati, da se doseže pri jajcih čim največji dobiček? Za jajca naj se uporabljajo kure do tretjega ali četrtega mavsanja ali izmenjave perja. Nato se jih na hitro nekoliko opita in proda za meso; take se še precej drago prodajo, Ako se drže kure dalj časa, potem ne do-našajo nikakega dobička; pozneje nesejo namreč premalo. Opazuje naj se natanko, aH niso morda v jati take kokoši, ki malo ali celo nič ne nesejo, kar je pri mladih kurah kaj lahko mogoče; to pa se ugotovi s pomočjo zaklopnih gnezd. Nadalje pa naj se pazi tudi na to, ali morda kure jajc ne skrivajo in če morda ne prihaja v kurnik podgana. Za podkladanje kokelj naj se vzamejo samo jajca takih kur, ki pridno nesejo, in poskrbi tem potom za dober naraščaj. Ako znese kokoš na leto 150 do 200 jajc, se pravi, da nese »pridno«. Debela in drobna jajca. Vsakdo redi najrajši take kokoši, ki nesejo debela jajca, ker se taka dražje prodado. Vendar pa je treba pomisliti, da take kokoši, ki nesejo debela jajca, jih znesejo veliko manj od tistih, nesejo drobna jajca. Prav debela jajca imajo razmeroma tudi več vode v sebi nego drobna, in lupine prvih so težje od lupin drobnih jajc. Glavni del jajca je rumenjak ali črnjak in ta je v drobnih jajcih razmeroma večji od rumenjaka debelih jajc, 50 gramov težko jajce ima večinoma 8 gramov težko lupino, 70 gramov težko kokošje jajce pa ima praviloma 9 gramov lupine. Rumenjak 50 gramov težkega jajca tehta povprečno 17 gramov, oni 70 gramov težkega jajca pa okoli 21 gramov. Beljaka je v 50 gramov težkem jajcu okrog 26, v 70 gramov težkem jajcu pa okrog 40 gramov. Drobnejša jajca so vobče okusnejša od debelih, v katerih je primeroma več beljaka, pa tudi več vode kakor v drobnih. Kako najdeš jajca na skrivnih gnezdih? Kokoš, ki nosi jajca na skrivnem prostoru, ujemi in če otiplješ pri njej jajce, jo natri na dotičnem delu črevesa nekoliko s soljo; tekla bo hitro na skrivno gnezdo, kamor ji sledi. Kako hraniti jajca? Jajca imajo lastnost, da se na-vzamejo duha predmetov, ki se nahajajo v njihovi bližini, posebno česna in petroleja. Raditega hrani jajca vedno v čistih posodah in ne v bližini neugodno dišečih predmetov. Če hočeš ohraniti jajca dolgo časa, tudi celo leto sveža, deni jih v lOodstotno raztopino prekuhane ohlajene vode in tekočega stekla (Wasserglas, dobi se v lekarnah in drogerijah). Jajca dobro omij ter jih zloži v lončeno posodo tako, da ima spodnja vrsta šilasti konec navzgor, druga navzdol, tretja zopet navzgor itd. Ko so tako zložena, jih zalij z vodo, v kateri je na vsakih pet litrov vode pol kg tekočega stekla, ter jih spravi na nepremrzel prostor, najbolje v klet. Ako raztopljina, ki se strdi kakor hladetina (žovca), izhlapi, prilij sveže raztopljine. Kadar hočeš jajca kuhati cela, nareidi jim pred kuhanjem z iglo par luknjic, da more razgreti zrak uhajati. Jajca se dobro ohranijo tudi v ugašenem apnu. Jajca. Zmrznjena jajca postanejo zopet uporabna, če jih otajaš v slani vodi. Treba jih je kmalu porabiti, ker se ne ohranijo dolgo, Neomita jajca se ohranijo dalje, kakor omita. Jajce, ki še ni pokvarjeno, a ima nekaj duha, izgubi Suh, če je raztepeš na krožniku in pustiš nekaj časa na čistem prepihu. Kako moramo ravnati, ako se nam je jed pripalila. Zapaljene jedi, v kateri je moka, nei mešaj, ampak vzemi lonec in ga postavi v mrzlo vodo; tako izgine neprijetni okus po pripaljenju. Jed prelij v čist lonec in kuhaj naprej, a moraš jo cel čas mešati. Tudi drugih pripaljenih jedil ne mešaj in ne prilivaj vode. Z zajemalko pozorno odvzemi, kar ni pripaljenega, in deni v lonec, katerega dno si polila z vodo ali z mastjo. Za mleko imej vedno posebne posode, da se ti ne zapali, poplakni vselej lonec z mrzlo vodo, potem šele vlij vanj mleko. Gost jesih zopet lepo očistiš, če priliješ na vsak liter dve mali žlički sladkega mleka in ga pustiš štiriindvajset do oseminštirideset ur na miru stati. Če se v tem času še ni izčistil, ponovi čiščenje še enkrat. Ko se vleže gošča na dno, previdno odlij čist kis v steklenice in jih zamaši. Pranje belih volnenih jopic. Kupi kos beneškega mila (Venezianische Wollwaschseife), zreži polovico v male kosce in vlij nanje osem do deset litrov vrele vode. Razdeli vodo v dve posodi in pusti skoraj popolnoma ohladiti. Potem izžmi dobro v prvi vodi volneno jopico, za pet minut jo položi v drugo vodo, izperi jopico v tej vodi in potem še trikrat ali štirikrat v čisti vodi, ki ima enako toploto kakor milnica (žajfnica). Iztisni vodo in obesi jopico, da se še ostala voda odteče; kar se nabere vode v spodnjih delih jopice, moraš večkrat iztisniti, V zadnjo vodo, v kateri izpiraš, lahko pridaš malo plavila, ker postane bela barva jopice svetlejša. Jopice ne smeš sušiti na prevročem solncu. Na enak način operi tudi bele volnene rokavice. Kako se shrani juha več dni? Zlasti na deželi, kjer se ne kuha vsak dan meso, pogrešajo večkrat dobre goveje juhe, čeravno ni tako težko, ohraniti jo več dni, če treba ves teden. Kadar je namreč juha skuhana, naj se natoči v posebno steklenico prav do' vrha; potem se zamaže steklenica s surovim maslom, tako da ni nič zraka v steklenici in se potem, zamaši. Kanarčki, Kanarčki nam s svojim ljubkim petjem in s svojo družabnostjo krajšajo čas; zato zaslužijo, da jim tudi mi lajšamo jeftništvo s skrbnim negovanjem in s pra- Vilnim krmljenjem. V hrano jim najbolj služijo sledeča zrna: dps (repno seme), neke male vrste ječmen, bar in konopno seme. Poslednjega se sme dati le malo, ker se drugače živalca odebeli in pogine. Včasih tudi sladko sadje, kakor: črešnje, jabolko, fige in drugo. Solate le čisto malo, boljša so kurja črevca, tudi košček sladkorja, ali kar je bolj zdravo, neke vrste bela pena, osa-sepija. Kletke morajo biti zelo snažne, zlasti v poletni vročini jih je treba večkrat z lugom umiti. Droge, na katerih sedijo in skačejo, je treba pogostokrat osnažiti. Spodnji del kletke se mora včasih postaviti na solnce, da se zamorijo razne glivice, ki povzročajo bolezen ptičkov. Podstavki se morajo vsak dan očistiti, potresti s sipo in z zdrobljenimi jajčnimi lupini-cami. Pitna voda ne sme biti premrzla in mora biti vsak dan sveža. Kadar se kanarčki mavsajo, morajo imeti krep-kejšo hrano. Dati se jim morajo trdo kuhana, drobno sesekljana jajca in zdrobljeno konopno seme, V vodo se vlije par kapljic rdečega vina in položi vanjo zarjavel žebelj, da postane železnata, kar ptička okrepi. Zelo občutljivi so kanarčki za prepih; zato jih je treba skrbno varovati pred njim. Ptiček postane bolan, preneha peti in včasih se ne more prav dolgo časa ozdraviti. Kletko je treba postaviti na prostor, ki ni presvetel, ne pretemen in ni na prepihu. Morski kapus (Meer- oder Seekohl). Morski kapus spada med najzgodnejše in najboljše pomladne zelenjave. Njegovi debeli, listnati kocni so zarumeneli in so glede okusa in priprave podobni šparglju, vendar jih je mogoče še prej rabiti kot zadnjega. Seje se marca in aprila v mrzle gnojake ali na prosto. Seme ne zeleni pred pretekom 25 do 30 dni in tudi pozneje samo deloma. Ko imajo sadike štiri ali pet listov, jih nasadi po 80 cm narazen na prosto v globoko prekopano, redilno in peščeno zemljo. Tretje leto se prične z zarumenjevanjem (beljenjem), ki se izvrši, ko se je zemlja ctajala, s tem, da se pokrije kapus s cvet- ličnim loncfem, na katerega se položi 25 cm prsti, starega gnoja, jelovih igel ali kaj sličnega. Ko so stebla 15 cm dolga, so uporabna. Ravnotako se lahko beli in brsti, če se vsadi v pesek, oboj in v klet, pa tudi s pokritjem, ki naj se izvrši jeseni, kakor zgoraj, na prostem. Cvetličnih loncev pri tem ni treba. Jeseni se vsi listi odrežejo, nasad se pa močno pokrije s kratkim gnojem; da je ta nasad deset let in še dalje plodovit, mu moraš dobro gnojiti in ga pogosto zalivati. Rdeči kapus. Majhne, zgodnje in srednjezgodnje glave tega kapusa so dobre za salato zaradi svoje lepe, skoz-inskoz temnordeče barve, dočim velike vrste niso tako temne in so manj enakomerne v barvi. Rožni ali bruseljski kapus. Za prav zgodnjo uporabo se seje že koncem februarja, za zimsko in pomladno potrebo pa od marca do konca maja. Sadike nasadi po 50 do 60 cm narazen, na prosti, zračni legi in ne na preveč' pognojeni zemlji. Listov ni treba prej obirati, dokler se ne napravijo rožice; pri sadikah, ki so določene za zimo in se denejo v klet, pa branijo rožice, izmed katerih se nerazvite večinoma zdaj razvijajo, Kariijola ali cvetoči kapus. Karfijola zahteva za svoje uspevanje predvsem takih razmer, ki omogočujejo hitro rast brez kakega zastajanja, nadalje dobro in globoko prekopano, jako redilno, močno pognojeno zemljo ter prav veliko vlage. Treba jo je torej pogosto škropiti, kadar je gorko, vsak dan, ter močno zalivati, toda ne opoldne, ko je vroče, ampak zvečer. — Karfijola se seje za zgodnjo obroditev in za brstenje začetkom septembra in prezimi najmanj 5 cm vsaksebi v mrzlih obojih; začetkom januarja se sadi za brstenje v rastlinjakih, ali sredi aprila na prostem, kjer se morajo rastline v mrzlih nočeh obvarovati pred mrazom s cvetličnimi lonci, ki se nanje poveznejo. Seje se pa tudi janüarja do začetka marca. Poznejša setev (maj—junij), za zimsko potrebo, uspeva le v hladnih, de- ževnih letih. Sadike se nasadijo splošno po 65 cm narazen, »Uhure«, ki se kažejo posamezno pri vsaki saditvi, to so sadike, ki so brez srca in ki ne napravljajo vsled tega nobenih glav, je treba odstraniti, ker po nepotrebnem izsesavajo zemljo. Da se take uhure pojavljajo, ni vzrok kakovost rabljenega semena, ampak je to sploh posebnost karfijole. Kakor hitro se pokažejo glave ali rože, jih varuj pred svetlobo in pred solncem s tem, da jih popolnoma pokriješ z eaim ali dvema, na znotraj zavitima listoma. Pod tem zavetjem se razvijejo popolneje, se lepo ugladijo, zrastejo in ostanejo bleščeče bele. Kako očistiš igralne karte? Očistiš jih, če jih natareš z mešanico polovice vode in polovice salmijaka. Kako spoznaš ponarejeno kavo? Kavo potvarjajo iz kruhove sredice, Ako nekaj zrn namočiš v vodi, ločiš lahko ponarejena zrna od pristnih, ker postanejo prva mehka, prava pa ostanejo prejkoslej trda, Težje je razločiti kavi enako pobarvana lesena zrna. Kako spoznamo in pražimo kavo? Je li kava dobra, spoznamo najbolje, ako vržemo nekoliko zrn v kozarec, napolnjen s čisto vodo. Če padejo zrna na dno, je to dokaz, da je kava dobra in zrela, če plavajo povrhu, je to dokaz, da zrna niso zrela. Pri tej priliki se lahko tudi prepričamo, je Ii kava barvana, kar se premnogokrat zgodi. Barvana kava ima neprijeten duh in jfe lahko tudi škodljiva; zato se zelo pripcroča, vsako kavo pred praženjem oprati, Osušena kava se mora pražiti. Pri tem nam je treba zelo paziti, da se ae opraži preveč ali prehitro. Med praženjem moramo vzeti kavo večkrat z ognja, jo mešati in pustiti, da se malo ohladi. Ko postanejo zrna svetlorjava, je kava opražena. Preveč kave opražiti se nei priporoča, ker se izdiši. Tudi ni dobro vso kavo zmleti; bolje je, da se jo zmelje toliko, kolikor se je ravno rabi za sproti. Sredstvo, da klobase pri pečenju ne razpokajo. Namesto, da deneš klobase v gorko vodo, preden pridejo na ogenj, kakor je navada, jih namoči v mrzlem mleku. Redkokdaj se ti bo katera razpočila. Riževe klobase, I. Skuhaj dva kilograma riža napol, deni ga na rešeto, da se odteče in ohladi; sesekljaj prav drobno prašičeva kuhana pljuča, srce in četrtino glave. Prideni sledečih dišav: zmletih nageljnovih žbic, malo cimeta in majaronovih plev, vse prav dobro zmešaj in zabeli z razbeljeno mastjo (pol kilograma). Ker je ta zmes dokaj gosta, se ji prilije nekoliko juhe, kjer se je kuhala glava, pljuča in srce. Ko so klobase narejene, jih takoj skuhaj v vrelem, neslanem kropu. Zadosti je, da vro pet minut. Ko jih jemlješ iz lonca, pomoči vsako klobaso v vodo, da je lepo čista. Nato jih pokladaj na snažno desko in hrani na hladnem, dokler jih ne spečeš. — II. Izstrgaj pol svinjskih jeter. Potem skuhaj cela svinjska pljuča in srce z nekoliko peteršiljem in čebulo. Kuhano dobro sesekljaj, deni v skledo in pridaj 2 kg napol kuhanega in ohlajenega riža, juhe, v kateri si kuhala pljuča ter zabeli z 1 kg scvrte slanine, pridaj še malo drobno zrezanega zelenega peteršilja, čebule, dve žlici majaronovih pled, drobno zrezane limonove lupine, malo cimeta in par žlic soli. Vse prav dobro zmešaj in napravi klobase kakor riževe. Kuhaj jih v vrelem kropu pet minut. — III. Skuhaj dva kilograma riža boljše vrste, deni ga na sito, da se odteče in shiadi. Zreži prav drobno ktdiana pljuča, srce in četrtino glave. Prideni zmletih nageljnovih žbic, malo cimeta, majaronovih plevic in soli; vse dobro premešaj in zabeli z razbeljeno mastjo. Ker je zmes navadno pregosta, prilij ji nekoliko juhe, kjer se je kuhala glava, srce in jljuča. Ko so klobase zašpiljene, jih takoj skuhaj v vre-em kropu. Zadosti je, če vro pet minut. Spravi jih v hladno shrambo na snažno desko, kjer se naj hladijo en dan, preden jih začneš rabiti. Krvave klobase, L Kuhaj dva in pol kilograma ječ-menčka z žlico maščobe približno dve uri. Nato ga deni hladit v skledo, ne na rcšeto. V drugi posodi skuhaj poldrag liter čiste kaše, pazi, da se preveč ne skuha, in io deni na rešeto ali sito ter polij z mrzlo vodo. Oboje zmešaj s precejeno krvjo, vmešaj pol drobno zrezane kuhane glave, jetra in ledice. Prideni nekoliko zmletih nageljnovih žbic, malo popra, soli, in če hočeš, prav malo cimeta in majaronovih plevic. Vse dobro premešaj in zabeli z razbeljeno mastjo, — II. Skuhaj napol mehko en liter dobre oprane kaše, deni jo na rešeto in oblij z mrzlo vodo. Potem skuhaj četrtino prašičje glave, polovico pljuč in srce. Ko je kuhano, vse dobro zreži in primešaj ohlajeni kaši. Zmes zabeli z ocvirki, prideni ji eno drobno zrezano in v masti zarmenelo čebulo, drobno zrezanega zelenega peteršilja, majaronovih plevic in soli. Vse zmešaj s precejeno krvjo in z nekoliko juhe od glave. Naredi klobase in jih kuhaj toliko časa, da ne priteče kri, če jih prebodeš. — III. Skuhaj pol prašičeve glave, srce, jetra in pljuča. Ko je kuhano, vse drobno zreži. Pripravi enako množino riža, ga napol skuhaj in pusti ohladiti. Potem ga zmešaj z zrezano mesnino, prideni nekoliko popra, prav malo stolčenih nageljnovih žbic in soli, zmešaj vse s precejeno krvjo in z nekoliko vode, kjer se je kuhala glava, Natlači prašičja dobro osnažena čreva. Klobase kuhaj s kropom toliko časa, da ne priteče kri, če jih prebodeš. Mesene klobase. Sesekljaj tri kilograme mesa iz stegna ali flama, deni ga v skledo in posoli (deset dekagra-mov soli), en dekagram solitarja in eden do dva dekagra-ma stolčenega popra. Precedi na meso tri osminke litra vode, v katero si dala par strokov stolčenega česna. Vse to z rokami dobro zmešaj, pusti stati eno uro in zopet zmešaj ter natlači v tanka prašičeva čreva, napravi klobase in jih daj za par dni v dim. Obesi jih potem na zračen prostor ali jih zalij z mastjo. Kadar jih rabiš, jih kuhaj kake pol ure, Görke daj na mizo s kislim zeljem, gorčico, z nastrganim hrenom itd. Klobase, ki si jih napravila za v mast. lahko tudi pustiš en dan v dimu, potem jih dobro zbriši in vloži v posodo, katere dno je pokrito z mastjo; nanje vlij raztopljeno, a ne vročo mast, da se popolnoma pokrijejo, potem zopet klobase; nazadnje vlij precej masti, da ne pride zrak do klobas. Prašičeve pečene klobasice. Sesekljaj ali zmelji š strojem dva kilograma prašičevega mesa; najbolje je iz stegna, Deni ga v skledo in mu pridaj četrtino kilograma drobno zrezane slanine, drobno zrezanega zelenega peter-šilja, limonove lupinice, malo stolčenega popra in soli, Vlij na to osminko litra vode in osminko litra vina. Zmes dobro zmešaj in napolni z njo dobro oprana tanka prašičeva ali koštrunova čreva, Klobasice napravi tako, da jih zasučeš pri koncih in na sredi, da bo par skupaj. Preden jih daš v pečico, jim pridaj žlico vode in pol žlice masti. Pečene daj z gorčico na mizo. Kako se spravi klošč iz kože. Prav neprijetno je, ako se pri delu na travniku ali pri sedenju v travi zaleze klošč v kožo. Ni ga mogoče spraviti iz nje in če ga odtrgamo, zateče rana in povzroča neprijetne bolečine, Klošča ali klopa pa zelo lahko odstraniš, ako pokapaš dotični del kože, kjer se je zaril, parkrat z žganjem ali s kolinsko vodo, Klošč se opijani in prav lahko ga izvlečeš iz kože. Knjige obvaruješ mrčesa, če daš v omare, kjer jih hraniš, krpice, namočene v terpentinovo olie. Duh olja prežene živalce. Seveda moraš krpice večkrat nanovo obliti, ker se olje izdiši. Kako naj se ravna s kokljo? Valilno gnezdo naj se prenovi najmanj enkrat, preden konča kura valiti. Novo gnezdo naj bo prosto mrčesa, prav tako koklja, Koklja naj se n. ali 18. dan potem, ko je začela valiti, prav dobro potrese s perzijskim prahom ali bolhačem, Ako je gnezdo prsteno, ni treba škropiti jajc zdajpazdaj z vodo, ampak zadostuje, če se jajca 20, dan po pričetem valenju poškrope z vodo, ki ima 28° C toplote, da postane jajčna lupina krhkejša. Nasprotno pa naj se poškrope jajca pomalem, če vali koklja v prav suhem prostoru, 16. ali 17. dan po pričetem valenju, z mlačno vodo. Najlažje se preiščejo jajca, ko zapusti koklja gnezdo, kar je po navadi med 6I/2 do 8. ure zjutraj. Takrat si gre namreč kokoš iskat živeža. Koklja jajca večkrat onesnaži, ker se oblati v gnezdo. Če so jajca umazana, naj se pomalem in previdno omijejo z mlačno vodo in nato dobro osuše s kako mehko ruto, Koklji naj se poklada drobno zrnata turščica, ki naj se pred pokladanjem nekoliko segreje, pa tudi peska ne sme koklja pogrešati, drugače se jo loti lahko griža. Ako dobi koklja pogrešati, drugače se je loti lahko griža. Ako dobi vodi, ki jo pije, nekoliko arabskega gumija, kajti to ji grižo polagoma ustavi. Kokoš vali do 21 dni. V hladnejšem letnem času traja valenje dalje časa nego v toplejšem. Kdor bi hotel na katerikoli način pripomoči, da pišče izleze, ta napravi napak. Če je jajce načeto in pišče v 8 ali 12 urah ne izleze iz njega, naj se kane v luknjico nekoliko namiznega olja in naj se vrti jajce v roki tako, da izgine oljnata kapljica v jajce. Kako staro kokoš mehko skuhaš? Staro kokoš mehko in dobro skuhaš, če jo namažeš pred kuhanjem zunaj in znotraj z dobrim oljem in jo pustiš stati 12 do 14 ur. Hrana zaprtim kokošim. Kdor gleda na snago okrog hiše, ta gotovo ne bo s kokošmi na dobrih nogah in jih bo skušal omejiti na poseben prostor. Ta prostor pa mora biti dovolj velik in ne samo par metrov. Navadno se računa na 15 do 20 kokoši okoli 80 m^ prostora. Najbolje zapremo kokoši v zamrežen prostor. Zaprte kokoši pa moramo drugače hraniti nego one, ki se lahko pasejo po travi ali po vrtu. Posebno je treba skrbeti, da dobijo take kokoši dovolj zelenjave, bodisi detelje, trave, solate itd. Navodilo, kadar podsajaš kokošim. Ne daj jim valiti pred mesecem marcem in ne po prvi polovici junija, — Jajca vzemi od najpridneje nesoče kokoši, — Vzemi jajca nesoči kmaiu iz gnezda. — Zapiši š svinčnikom na jajce, kdaj je iznešeno. Jajca, ki so stara nad štirinajst dni, niso za valitev. — Podsajena jajca naj bodo čista, drugače ne dobi mlado pišče dovolj zraka in se zaduši. — Ne podsajaj jajc od kokoši, ki niso še leto stare. — Gnezdo koklje bodi v kakem mirnem kraju ter dajaj koklji blizu gnezda kje jedi in pijače. Jed in pijača pa naj ne bosta preblizu gnezda, da se koklja k jedi grede nekoliko ohladi. — Blizu gnezda kje se natrosi peska, da se koklja lahko v njem koplje. Devetnajsti dan premeni nasteljo v gnezdu s svežo, in sicer ob času, ko zapusti koklja gnezdo zaradi jedi. Vkuhane črešnje in češplje (Črešnjev in češpljev kom-pot). Najboljše črešnje za vkuhavanje so hrustavke, pa tudi črnice in razne druge vrste. Posebno dobre so pa višnje, samo da so rahlejše in se vsled tega ne smejo predolgo vku-havati, Črešnje, višnje, češplje in raznovrstne slive morajo biti zrele — a ne prezrele. Le skrbno odtrgano in izbrano sadje je vredno vkuhavati; vse odpadlo ali otreseno ni za rabo, ker je povečini prezrelo, črvivo in večalimanj poškodovano, Črešnjam, češpljam in slivam, ki smo jih odbrali za kompot, porežemo najprej s škarjami peclje tik pri sadu, Pecljev ne smemo izdirati, ker bi s tem povzročili rano in bi iztekel iz sadu sok. Potem jih prav dobro operemo z vodo — s čisto studenčnico — in pustimo, da voda odteče. Od tu naprej se ne sme noben sad več prijeti z roko, ampak se zajema s snažno leseno žlico. Sedaj je treba imeti pripravljene steklenice za kompot in pa sladkorno raztopljino. Steklenice, najsi bodo že kakršnekoli, morajo biti do skrajnosti snažne in popolnoma suhe. Sladkorna voda se pripravi, ako se raztopi v primerni posodi (kotliču, kozi) na vsak liter vode 14 kg do 1 kg sladkorja. Ta raztopljina se dene k ognju, da zavre. Med vrenjem se posnemajo pene in razna nesnaga, ki se zbira na vrhu. Ko se raztopljina popolnoma očisti, se odstavi od ognja in je takoj uporabljiva. Ko je tako vse pripravljeno, napolnimo steklenice s sadjem pr^v blizu vrha in pazimo, da je sadje lepo, tesno vloženo in da ostane čim manj praznih prostorov. Seveda ne smemo sadja v steklenice tlačiti, da se ne zmečka ali da drugače ne izgubi svoje naravne oblike. Po potrebi si pomagamo pri vlaganju z žlico in njenim ročajem, nikdar pa ne s prsti. S sadjem napolnjene steklenice zalijemo najbolje z gorko sladkorno raztopljino tako, da gleda sadje za kakega pol centimetra iz tekočine, Stekleničnega roba ne smemo politi s sladkorno raztopljino, ampak ostati mora suh, oziroma se mora do suhega obrisati, preden ga pokrijemo s pokrovcem. Takoj ko je to delo dovršeno, položimo na steklenične robove gumijeve obročke, pokrijemo steklenice s pokrovi in te pritrdimo z vzmetmi. — Sedaj je treba konserve razgrevati. V ta namen postavimo steklenice v primeren železen lonec, ki ima na dnu lesen podstavek, da steklenice ne stojijo na železu, zalijemo jih z mrzlo ali le malo mlačno vodo tako navisoko, da sega voda blizu do vrha steklenic, postavimo lonec k ognju in ga prav počasi razgrevamo, da voda zavre. Zaradi lažjega dela je priporočljivo rabiti naenkrat enako visoke steklenice. Kakor smo že prej omenili, je čas vrenja odvisen od sadne vrste, zrelosti in velikosti steklenic in traja vkuhavanje (od tistega časa, ko voda v loncu zavre) pri črešnjah, marelicah, breskvah, slivah in češpljah 10—15 minut, ako so v pollitrskih, 15 do 20 minut, ako so v litrskih steklenicah, V vseh slučajih pa je treba strogo paziti na to, da se voda v loncu počasi razgreva in po-malem vre. Burno vrenje povzroča lahko občutno škodo. Ko je določen čas potekel, postavimo lonec s steklenicami od ognja in pustimo, da se vse skupaj ohladi. Šele potem zložimo steklenice na kako mizo, da se popolnoma ohladijo. Preden jih spravimo, je treba vsako posebej pregledati, če je dobro zaprta. Kljub temu, da jim odvzamemo vzmeti, se pokrov tako trdno drži steklenice, da ga z roko nikakor ne moremo odtrgati. Na ta način se vkuhava vse Nasveti za hišo in dom. 9 koščičasto sadje — črešnje so navadno cele iii v koži; češplje in slive pa lahko razpolovimo in izpahnemo koščice. Marelice in breskve istotako lahko vkuhamo cele in neolupljene. Večkrat jih pa razrežemo in lupimo, zlasti poslednje, ker imajo debelo in kosmato kožo. Hrušev kompot. Hruške se pripravijo za vkuhavanje na razne načine. Navadno jih razrežemo na polovice, debelejše na četrtine, iztrebimo peščišče in muho, peclje pa varujemo. Tako pripravljene vložimo v steklenice in postopamo z njimi ravnotako kakor s koščičastim sadjem.' Pomniti je treba samo, da kuhamo hruške od 15—20 minut, ako so v pollitrskih, in 20—30 minut, ako so v litrskih steklenicah, zlasti ako so trde vrste in še ne prezrele. Finejši izdelek dobimo, ako hruške pred konserviranjem olupimo. Posebno pozornost moramo obračati na čvrsto vlaganje v steklenice, da kolikor mogoče popolnoma izrabimo že tako majhen prostor in obenem hranimo sladkor. Nekatero rahlejše in nežnejše sadje (rdeče grozdjiče, kosmulje, črešnje) se pri vkuhavanju tako skrči (vkuha), da napolnjuje potem, ko se ohladi, komaj Vs do % steklenice. To je iz ekonomičnega stališča slabo, ker se drage steklenice premalo izrabijo. Pa tudi na zunanje se polne steklenice kažejo vse drugače kakor napol prazne. Da se izognemo tej nepriliki, postavimo s surovim sadjem napolnjene in s sladkorno raztopljino zalite steklenice odprte v lonec z mrzlo vodo, ki jo potem prav počasi razgrevamo, da dobro zavre. To zadostuje, da se sadje skrči, kolikor zahteva njegova narava. Nato vzamemo steklenice iz vode, počakamo, da se ohladijo in sedaj dopolnimo iz ene ali več steklenic druge, kolikor jim manjka. Prej pa moramo odliti iz vsake nekoliko soka, ker sicer bi tekel čez rob. Slednjič steklenice pravilno zapremo in denemo vkuhavat (sterilizirat), kakor je opisano pri pri- ' Glej »Črešnjev in češpljev kompot«! pravi češnjevega in češpljevega kompota. Prav trdno sadje, kakor n. pr. nekatere hruške, lahko tudi v kakem kotličku zalite s sladkorno vodo najprej malo pokuhamo, da se skrčijo in potem ohlajene šele pokladamo v steklenice in nadalje postopamo z njimi kakor s surovo vloženimi. Nepredirno zajn-te konserve se lahko hranijo leta in leta, ne da bi se kaj izpremenile. To se pa da doseči le v steklenicah z gumijevim obročkom in s steklenim pokrovom. Vsako drugo zapiranje kompotovih steklenic je večalimanj pomanjkljivo, ker prejalislej propušča zrak. In z zrakom pridejo v konserve trosi raznih glivic, ki v sadju skalijo, se razmnožujejo, ga razkrajajo in s tem konserve pokončujejo, Vkuhano sadje (kompot), Za vkuhavanje je najbolj pripravno koščičasto sadje, ker je samoobsebi najmanj trpežno in daje pravilno vkuhano najfinejši izdelek. Tudi razne hruške se dado izvrstno uporabiti v ta namen. Manj primerna so jabolka, ker so že samaobsebi zelo trpežna ali se pa izdelajo v razne drugačne konserve. Cela jabolka za kompot. L Olupi srednje debela jabolka, izkroži jim sredico, deni jih v kozo drugo poleg drugega, prilij jim do polovice vode, poškropi jih z limo-novim sokom in potresi malo s sladkorjem, deni jih v pečico ali pa jih na ognjišču pokrita pari. Ko so na eni strani mehka, jih obrni še na drugo stran, da malo zarumene, •Jabolka zloži v skledo, v sredo, kjer si jih izkrožila, naloži brusnic, ribezlja ali kake omake, — II, Omij jabolka, deni cela v kozo, drugo poleg drugega, orilij jim do polovice vode in potresi s sladkorjem. Praži jih v pečici froru). Ko so na eni strani malo popražena, jih obrni. Pečena daj mesto močnate jedi ali k pečenki. Mlade koprive so jako dobro sredstvo za snaženje šip. Če je postala šipa tudi od solnca meglena, se z njimi popolnoma očisti, Motovilčev koren. Da ne gre v cvet, se ne seje pred majem ali junijem ne pregosto na dobro, rahlo zemljo ali v vrstah po 20 cm vsaksebi. Če je treba, se preredči. Seme je prav fino, zato se ne sme spraviti pregloboko v zemljo ali preveč pokriti z njo in se mora škropiti le s fino škropilnico, Sadike s koreninami se rabijo od oktobra dalje celo zimo in dajo izvrstno solato posebnega okusa. Za zrahljano zemljo, ki pokriva to rastlino, je treba skrbeti, da pozimi sneg ne ovira jemati je iz obojev. En del je denimo v klet. Črni koren. Seje se marca v 25 cm oddaljene grede, vsaksebi, na ne sveže pognojeno, globoko in rahlo prekopano zemljo. Seme je treba močno pokriti z zemljo, sadike se morajo presaditi 10 cm narazen in večkrat oko-pavati, Vzdiganje jeseni se mora oprezno vršiti, da se krhke, mlečnate korenine ne poškodujejo, V kleti jih je treba imeti na vlažnem, da se ne posuše, ker bi bile potem neužitne. Pri dveletnem obdelovanju (setev avgusta, do-zoritev šele jeseni prihodnjega leta) dobijo korenine večjo moč, vendar ni gotovo, da obrodijo, ker jih pojedo miši. Sladkorni koren. Ta ljubi zrahljano, krepko, ne sveže pognojeno zemljo in se seje marca in presaja na 20 cm vsaksebi, ali pa tudi avgusta in septembra, V zadnjem slučaju dozori jeseni prihodnjega leta. Ljubi močno zalivanje, solnčno lego. Sredina sladkornega korena je les-* nata in se pri pripravi odstrani, Košarnik (Körbelrübe), Kali edino zagotovo, ako je seme sveže, to je prvega leta dozorelo seme. Dobiti ga je že začetkom avgusta. Seje se od avgusta do oktobra in požene februarja ali marca. Redno zalivanje ob suši je neobhodno potrebno. Seje se naredko v 10 cm med seboj oddaljene grede. Seme se le prav malo pokrije z zemljo, sadike se pa presadijo 6 do 8 cm vsaksebi, Košarnik zahteva dobro, milo, ne sveže pognojeno zemljo, ki jo je, treba vedno varovati plevela. Korenine zorijo od julija naprej in se ysadijo za zimsko potrebo v klet, da so varne pred mišmi, in sicer v prav zmerno vlažen pesek. Kuhane kakor tudi oparjene dado izvrstno prikuho. Pomladna setev je čisto neprimerna, ker ozeleni šele prihodnjo pomlad. Kako se shranijo lupinice limon in pomaranč? Tenko olupljene kožice limon in pomaranč deni vsako vrsto zase v steklenice, jih zalij s špiritom ter dobro zamaši. Tako spravljene kožice uporabljaš lahko tudi za vsakovrstne potice, kolače i, dr, Kožuhovino (mufe, boe itd.) lahko ohraniš mnogo let, če z njo pravilno ravnaš. Poleti jo moraš varovati moljev, ki jim je kožuh najljubše bivališče. Zato jo večkrat preglej in prezrači, toda nikdar ne na solncu; tudi je ne smeš nositi na solncu; en solnčni dan kožuhovini bolj škoduje kakor noša čez celo zimo. Kako se pere kožuhovina? Navadno milo kuhaj v vodi, da se raztopi, V raztopino, precejeno skozi prt in napol ohlajeno, pomakaj belo kožuhovino in vselej prav rahlo ožmi. Enako pomakaj potem v kapnico ali dežnico, Kožuhovino posuši na zraku, potresi z zdrobljenim škrobom, izkrtači in z mehkim jermenom izpraši, Vrtna kreša (Gartenkresse), Seje se lahko vsak čas na grede, pozimi v lončke in jo je mogoče rabiti v najkrajšem času, V vročem poletju jo imej na hladnem in v senci. Vodna kreša (Brunnenkresse). Da uspeva, zahteva v plitvih jarkih tekočo studenčnico ali pa tako vodo, ki je vsak dan sveža. Ker se ceni zlasti kot zimska salata, mraz ji pa škoduje, je potrebno, da ima voda tako toplino, ki prepreči, da bi zmrznila. Seje se spomladi v lončke ali pa v vodne grede. Sadike morajo biti začetkoma nad vodno gladino, pozneje pa pod njo. Avgusta sadi sadike v jarke, začetkoma plitve, pozneje 30 cm globoke vodne globine v peščeno blato, ki ga je treba prej pognojiti z zelo razpadlim gnojem. Da obvaruješ sadike mraza, pokrij jarke z deskami in s slamo, posebno pa pazi, da stebla, ki rastejo iz vode, držiš z lopatasto, pritrjeno desko pod vodno gladino. Najboljša krma za kokoši pozimi je ječmen, za tem pšenica in slednjič ajda; sicer pa je tudi oves dober. Kadar se daje pšenica, ajda ali oves, naj se to zrnje poprej nekoliko namoči v vodi, če se poklada oves, naj se mu doda pol ječmenovih otrobov, Poklada naj se enkrat eno, drugikrat drugo zrnje, vselej pa vsako zase. Najbolje je, če se poklada kokošim slabše zrnje, ki smo ga dobili pri vejanju. Izmed mehke krme je najboljši kuhan krompir, ki je nekoliko osoljen, zmečkan, z otrobi pomešan in z mlačno vodo za-mesen. Poleg tega pa je treba dajati kokošim tudi kaj zelenjave, kakor listja, zelja itd. Krompir, čistilo za namizno orodje. Zelo dobro in priprosto čistilo za namizno orodje je krompir. Krompir se prereže čez polovico, potrese se s prahom od opeke ali železa in z njim obdrgne nože ali vilice, ki se potem zelo lepo svetijo. Poraba krompirja mesto mila. Malokomu bo znana poraba krompirja mesto mila ali žajfe za snaženje perila itd. Krompir se skuha napol, tako da v roki ne razpade, S takim krompirjem se drgne tako kakor z milom. Krompir naredi perilo veliko bolj čedno in bolj belo nego milo. Rute in tkanine, posebno svilnate, ki so barvane s slabimi barvili, je bolje s krompirjem snažiti, ker ta ne razje ne tkanine, ne barve. Namrznjen krompir izgubi neugodno sladkost, če mu. pri kuhanju vrelo vodo večkrat o^iješ in jo nadomestiš s pripravljeno svežo vrelo vodo. Zmrznjen krompir ali sadje. Če zmrzne krompir ali sadje, ga deni, preden ga rabiš, v ledeno vodo, da polagoma odmrzne. Tako odmrznjen sad se drži še nekaj časa, vendar tudi ne dolgo. Kako ohraniš kruh svež? Kruh in drugo pecivo ohraniš dolgo sveže, če ga hraniš v pločevinastih posodah ali loncih. Tudi kvas ohraniš več dni, ako ga zavijcš v vlažno volneno krpo in ga postaviš na prostor, ki ima 8 stopinj Reomirjeve toplote. čiščenje belega krzna. Dobro pšenično moko razgrej v skledici na štedilniku. V tej moki operi belo krzno. Paziti pa moraš, da je moka ves čas vroča. Ko si gotova, iztepi moko in krzno bo kakor novo. Na enak način lahko opereš belo obleko iz tibeta. Barvanje kuhinjskega pohištva in podobnih predmetov opraviš najbolje sam, če porabljaš »Zanklovo emajlno-lakasto barvo«. Barva se kupi gotova že za rabo, se tenko namaže, če treba tudi dvakrat, ter napravi kakor steklo trdo, gladkoi ploskev. Pohištvo je pri majhnih stroških in malo truda kakor novo. Kumare v octu se dado celo leto ohraniti. Majhne, zdrave kumare se očedijo, operejo, osušijoi in nato s soljo dobro potresejo. Po dvanajstih urah se denejo kumare v steklene ali lončene posode. Na dno teh posod pa je treba postaviti prej nekoliko dišečih zelišč, kakor estragona, koromača, bažilike, sladke skorje, čebule, nekoliko trt-nega Ustja (ne škropljenega), paprike. Nato se napolni posoda do polovice s kumarami, nakar se dene (pri večjih posodah) še eno plast omenjenih dišav. Vrh teh dišav pridejo vnovič kumare, in sicer do vrha. Ko je posoda napolnjena, se zalije z dobrim vinskim octom, ki mora zakriti vse kumare. Da se ne bo ocet sušil, je treiba privezati na vrh posode pergamentni papir, na kar se shrani v hladnem kraju do uporabe. Velike kumare je treba prej olupiti, razrezati v podolgaste kose ter očistiti zrnja. Kisle kumare jemo, ne da ft jih bilo treba prej posebej pripravljati, Ako nimamo pri rokah druge priktdie, jo s kumarami lahko takoj nadomestimo. Strupena rosa na kumarah. To bolezen povzroča glivica, ki je zelo sorodna z onimi glivicami, ki povzročajo trtno in krompirjevo strupeno roso. Ker se glivice zelo hitro razvijajo, zato še razvije v ikratkem času jako veliko trosov, vsled česar ta bolezen rastlino tako močno napade, da jo uniči. Sredstvo proti tej bolezni je bakreno-apnena enodstotna raztopljina, kakršna se rabi za škropljenje trt. Ko so se začele kumare razvijati, jih poškropi s to zmesjo vsakih štirinajst dni, ako jih pa bolezen prav hudo napada, jih poškropi še bolj pogostoma. Kako se dobi seme kumar? Popolnoma rumene in zrele kumare naj se poberejo in pustijo nekoliko dni, da pozorijo. Nato naj se z nožem podolgem razpolovijo in iz njih naj se iztisne s palcem sluzava snov s semenom vred v kak lonec- Vse skupaj naj se pusti osem do štirinajst dni ali še celo več časa v loncu, t. j, tako dolgo, dokler sluzava tvarina ne segnije. Ko se je to zgodilo, naj se na-lije v lonec čista voda in nato zopet odlije in ponavlja na') se spiranje s čisto rodo tako dolgo, dokler ne ostane seme čisto. Tako oprano seme naj se dene v kako rešeto, ki naj se postavi potem na kak tak prostor, kamor ne prihajajo ptiči in miši. Da seme ne splesni, naj se vsak dan nekoliko premeša, in ko se popolnoma osuši, naj se spravi. Da ne bo kura predolgo kokljala, naj se ji dene na dno gnezda kaka posoda z vodo, ki naj se potem zakrije prav narahlo in tenko s slamo ali s senom. Ko pride kura v takšno gnezdo in počene, stopi z nogami v mrzlo vodo, nakar skoči takoj iz gnezda in se ne vrne več vanj. Da ne bodo kure zobale jajc, naj se spuščajo kolikor mogoče pogoslo na prosto in naj se jim poklada zelenjava; seno ali pa detelja naj se zveze v šope in obesi v kumiku 50 cm visoko od tal, in sicer zato, da bodo morale kokoši, če ju bodo hotele zobati, poskakovati, da šope dosežejo. S tem se kokoši prisilijo h gibanju. Gnezda naj se napravijo v kakem kotu ali pa naj se obdajo s kako stvarjo, da bodo temačna in naj se postavijo 20 do 50 cm od tal, a pri vhodu v gnezdo naj se pribije deska, da bo čepela kokoš kolikor mogoče na dnu gnezda in da bo jajce v temi. V gnezdo naj se deneio jajca, napravljena iz porcelana ali gipsa, a tudi po tleh kurnika naj se dene sempatja kako jajce, Znešena jajca naj se vsak dan večkrat pobirajo, Tla v kurniku naj se potrosijo s pepelom ali pa s staro, zdrobljeno malto, da sz bodo kokoši v tem materi-jalu kopale, da si bodo pregnale kurjeke, a z druge strani, da se jajce, ki bi ga kura izgubila, ne razbije, ko pade na tla. Da kokoši jajca žro, ;e krivo večjidel to^, da se jim dajejo nezdrobljene lupine svežih jajc ali pa da se jim po-klada kar cel skuhan krompir, žro jih pa tudi zato, ker jim je dolgčas ob skromnih porcijah zelenjave in pitne vode. Sredstvo proti zmrzlim grebenom pri kurah. Za zmrzle grebene se najbolj priporoča večkratno drgnjenje z glicerinom. Če pa ne moreš dobiti glicerina, kakor na primer na deželi, pa ravnaj na sledeči način: Vzemi kos ledu, Nad ledom drži gorečo trsko smolnatega jelovega lesa, vrh plamena pa kos slanine tako, da kaplja mast in smola od trske na led, S prstom naredi iz tega mazilo, s katerim namažemo potem kurji greben. Kurja kolera. V mnogih krajih se pogosto prikaže med domačo perutnino kaj nevarna bolezen, ki jo imenujejo »kurjo kolero«. Kokoši sa v eni noči zdrave in mrtve. Kot edino uspešno sredstvo proti tej bolezni se navaja salicilna kislina, ki jo je treba metati v vodo, ki se po-klada kokošim kot pijača, — Ako nam je kuretina poginila za to boleznijo, je trebi kurnike in druge prostore, kjer so ležale bolne kokoši dobro očistiti in s petrolejem omiti, preden pustimo zdravo perutnino v okužena kurja ležišča. Kako napraviš kvas? Kvas narediš, če razgreješ pše-nične otrobe na 24 stopinj Reomirjeve toplote, jih zmešaš s 30 stopinj gorko vodo v kašo in to shraniš v zaprto posodo, Črez 24 ur je testo uporaben kva,s, Kvaša ali paca. V glinasto posodo se nalijc kis ali vino, lahko tudi vsakega nekoliko (mera po dolgosti in širini divjačine). V to se da na surovem maslu odušeno narezaao čebulo, poper, lavorjev list, klinček, limonova lupina, timijan in brinjevo zrno. To se pusti nekoliko časa vreti in se gorko vlije na divjačino, ki se dobro pokrije in pusti na hladnem prostoru toliko časa stati, dokler se ne potrebuje. Lahko se pripravi tudi takoj, le toliko časa se mora počakati, da se meso shladi. Drugi način: Kuhaj v vodi, v katero si vlila nekoliko jesiha, zrezane čebule, češenj, peteršilj, zelene, malo korenja, klinčka, popra, muškatovega cveta, oreška, timijana, limonove lupinice, bazilike, malo lavorjevega lista in rožmarina. Pusti nekoliko časa vreti, potem ohladiti in mrzlo vlij nato na divjačino, Dobro je, ako se kvaša vsak dan prevre, shladi in zopet mrzla vlije na divjačino. Divjačine in mesa sploh se ne sme soliti, preden se ne dene v kvašo. Pa tudi kvaše se ne sme soliti. Lasje v dobi otroških let. Vsaka mati želi, da bi imel njen otrok goste in lepe lase. To pa le lahko doseže, ako ne zanemari že v zgodnji mladosti otročje glave. Pri rojstvu je pokrita glavica otroka navadno z mastno tva-rino, ki leži včasih zelo na debelo na glavi. Ta tvarina se mora takoj odstraniti, toda ne s. silo, ampak nalahko, z največjo pazljivostjo. Najlažje se to zgodi, ako se namaže glavica z olivnim ali dobrim mandljevim oljem, potem pa zmije glava s čistim, belim milom. Tu je potreba največje opreznosti, zgoditi se taora prav nalahno; ako glavica ni poDolnoma čista, se ponovi večkrat mazanje z oljem in umivanje z milom. Glava malega dojenčka je pokrita s tankimi lasmi. Nekatere matere mislijo, da bi umivanje glave dojenčku lahko škodilo in zato pri kopanju skrbno pazijo, da se ne zmočijo lasje. Posledica je cela plast tako-imenovane temenice, ki se je napravila na glavi. Izkraja je bela kakor koža, pozneje pa postane umazanorjava in se trdno drži kože na glavi, tako da se pozneje kaj težko odpravi. Z glavnikom nikdar ne poskušaj odstraniti temenic, česanje bi utegnilo škodovati mehki kožici. Temenice je treba odpraviti z največjo pazljivostjo in včasih tudi z vztrajno potrpežljivostjo in če je treba z raznimi sredstvi. Dobro se je obneslo sledeče; Glicerin in rožno vodo zmešaj v enakih delih; s tem mazilom namaži otroško glavico in pusti pet do deset minut. Potem zmij glavico z mehko, čisto vodo in zbriši s čisto, staro, mehko platneno brisalko. Nato potresi kožo s čistim talkumovim prahom. Temenice se kmalu razpočijo in odstraniti je treba posamezne delčke z nalašč za to pripravljeno mehko krtačo. Pri tem ne smemo pozabiti, da je kožica na glavi silno nežna, da tu škoduje vsaka sila, da je treba krtačiti zelo narahlo. Ko so lasje dolgi približno dva centimetra, je najbolje uravnavati jih vedno s krtačo. Vsaka krtača za lase ni dobra; izbrati moramo mehko krtačo z dolgimi ščetinami, katero moramo večkrat sprati v čisti vodi in jo vselej posušiti na zraku. Sploh je treba tu paziti na največjo snago. Lasje se s krtačo vedno narahlo krtačijo po legi, S krtačo se raznese po laseh oljnata tekočina, ki pospešuje rast las, V prvem letu zadostuje opisano- negovanje, V poznejših letih, ko postanejo lasje daljši, nastane vprašanje, ali je dobro lase popolnoma porezati ali le nekoliko postriči. Neki zdravnik piše o tem: »Mnogo je ma-, ter, ki imajo navado, otrokom popolnoma postriči lase, ker mislijo, da se s tem prepreči pleša in lasje bolje rastejo. To je zmota. Doseže se navadno ravno nasprotno. Lepota las trpi, tudi ne morejo doseči določene dolžine. Popolnoma zadostuje lase postriči le na koncu. Prvotni lasje so vedno najlepši in najgostejši,« Lesk na črnem žameta. Obleka iz črnega, žameta dobi, kadar se dalje časa nosi, nekak lesk. Ta Ipsk odpraviš, če namočiš črno, volneno krpo v črni kavi in. z njo previdno brišeš lesketajoča se mesta. Lesni ogelj in jajčne lupine za kokoši. Če imajo ko koši grižo, se ustavi najlažje, če se primeša mehki krmi, ir sicer, če jo je malo, ena, če jo je pa več, dve žlici v prah stolčenega lesnega oglja. Sicer pa se ni treba strogo držat prej navedene mere oglja, kajti če je več ali manj, ne ško duje, Zmeša se lahko tudi večja množina ogljenega prahv s stolčeno staro malto in se predloži kuram, da to zmes poljubno zobljejo. Tako zmes zobljejo kure prav rade, tud: če niso bolne. Če se pa poklada zdravim kuram lesni ogelj se prepreči, da se jih griža ne poloti. Marsikateri perut-ninar še dandanes ne ve, kako velikega pomena so jajčnt lupine v perutninarstvu. Zdrobljene jajčne lupine so posebno za mlade kure izvrstna hrana, ker vsebujejo mnoge apna in fosforovih soli. Jajčne lupine so v stanu, nadomestiti kokošim neobhodno potrebno fosforokislo apno. Kuram, ki nesejo jajca z mehko lupino ali celo brez nje, bi s€ moralo pokladati v glavnem mnogo jajčnih lupin. Kako razpalimo likalnik z ogljem. Nažiganje likal-nika z ogljem je združeno vedno z okolnostmi, ki jih nimamo ob poljubnem času na razpolago. Na sledeči načir pa brez nevarnosti in hitro razžariš oglje, Zvij nekoliko papirja in ga daj v peč. Nanj naloži oglja, pedžgi papir ir zapri peč. Čez dve minuti oglje že gori. Poberi ga s kleščami v likalnik, nasuj čez suhega oglja, zapri likalnik ir mahaj krepko z njim nekaj časa semtertja, V treh minutal: vse oglje lepo zagori. Liker. Vsak lahko napravi liker doma, V 80 do 9f stopinj močnem špiritu moči nekaj dni kožice pomaranč vanilije, kumine ali kakršen liker že hočeš narediti, doklei špirit ne dobi zaželjenega okusa. Nato špirit precediš ir zmešaš z vodo, ki si jo preje prekuhal s sladkorjem v tanel* sirup in ohladiš. Zmes naj nekaj dni stoji, nato jo precedi skozi prt ali sušilni papir. Na 280 delov konjaka, vinskegE žg£inja ali špirita se vzame 800 delov vode in 805 delo^ sladkorja. Limone in pomaranče se ohranijo dolgo sveže in sočne, ako jih omočimo v vinskem cvetu, v katerega smo razpustili nekoliko pečatnega voska. Tanka prevlaka jih obvaruje gnilobe, plesnobe in se poljubno odstrani, ako se povaljajo z dlanjo. Narezane limone se obvarujejo plesnobe, in sicer dolgo časa, ako položiš narezane dele v kozarček, do polovice napolnjen z jesihom. Limonov sok s črnim vinom. En liter dobrega črnega vina, en kilogram sladkorja, sok dvanajstih limon m, če hočeš, še majhen košček vanilije za duh. Vse to kuhaj toliko časa, da se stopi sladkor. Pusti tekočino pohladiti in napolni z njo steklenice. Pije se kakor sok sadja (malinovec itd,) z navadno ali kislo vodo. Jabolčne lupine v pecivu. V prah zdrobljene jabolčne lupine dajejo vsakemu pecivu okus. Iz njih narediš tudi dobro limonado, Ako hočeš, da bodo mačehe čvrsto rastle in močno cvetele, potrosi marca meseca krog njih čilskega solitarja. Ne smeš pa vzeti preveč solitarja, ker dobi drugače listje pege. Na vsak štirjaški meter raztrosi po trideset gramov solitarja, kar zadošča za enkrat. Vsakih osem dni približno raztrosi solitar še enkrat ali dvakrat. Pazi, da ne boš trosil solitarja po rosnih mačehah, ker v tem slučaju obvisi na listju in listje osmodi. Če že trosiš solitar po rosnih mačehah, jih moraš potem, ko končaš trositi, takoj dobro poškropiti z vodo, da spereš solitar z listja. Kako odstraniš madeže od črnila? Madeže od črnila na parketnem podu odstraniš s sokom limone. Limono prereži na dvoje ter drgni s polovico madež, dokler ne zgine. Nato dotično mesto izperi z vročo milnato vodo. Če se je črnilo šele razlilo, je dobro najpreje posuti z žaganjem, ki črnilo posrka. Pri drgnjenju z limono pazi, da ne omažeš čistih delov poda. Sveže madeže od črnila v tkaninah dobro izperL z mlekom, limonovim sokom ali limonovo kislino, ki jo raztopiš v vroči vodi. Tkanino nato večkrat izplakneš z vročo vodo. Iz volne, tepihov itd, spraviš madeže od črnila na sledeči način: Madeže nakapljaj z mlekom, ki ga čez pet minut posuši s čisto vato. To postopanje ponavljaj, dokler madež ne izgine, nakar izperi z milnato vodo in s prtičem osuši. Bele madeže na predmetih, ki so barvani z oljnato barvo, odstraniš lahko s pepelom smodk. Pepel zmešaš z vodo v kašo in pomažeš z njo madež, ki ga čez eno uro nato obrišeš. Če madež ne izgine, ponovi to še enkrat. Kako odstraniš sadne madeže? Sadne madeže odstraniš iz perila, če dotično mesto opereš z mlekom ter zmočiš s salmijakom. Kako odstraniš madeže iz belega atlasa? Čisto belo vato namoči v pogret špirit in z njo drgni namazano mesto. Madeži zelo hitro izginejo. Čevlje iz atlasa, na katerih se nahajajo madeži, lahko na ta način hitro očistimo, in sicer tako, da so videti kakor novi. Kako odpraviš mastne madeže iz volnenega blaga? Mastne madeže iz volnene robe odpraviš, ako poliješ žlico pšenične moke ali mastike (Federweiß) z bencinom in napraviš iz tega kašo. Kašo deni na mastno mesto in jo pusti, da se posuši, nakar kašo odstrani s čisto krtačo, O madežu ne ostane niti sledu, medtem ko ostane, če čistiš s samim bencinom, kolobar okoli madeža. Kadar je roba zelo mastna, moraš gornje navodilo ponoviti. Seveda je treba volneno blago pred tem dobro očistiti. Madeži od kave. Madeže od kave spravimo iz perila, če zmešamo jajčni rumenjak z glicerinom in jih s to zmesjo namažemo in potem v mlačni vodi izperemo ter še mokro perilo na drugi strani polikamo z likalnikom, ki ni prego-rak. Glicerin popije čreslovino kave in maščobo mleka» ne da bi barvo blaga pokvaril, — Madeže odčrnekave odstranimo iz svilenega blaga, če jih operemo z vodo, ki smo ji dodali nekaj govejega žolča. Madeži od bele kave se dado izprati tudi z bencinom ali pa z razredčenim amonijakom. — Iz raznega blaga se dajo kavni madeži odstraniti tudi na ta način, da jih izperemo z vodo in z milom. Če ne izginejo, jih izperemo v slani vodi (na en liter vode 50 gramov soli). Če so madeži nastali po beli kavi, jih namažemo z glicerinom, operemo v mlačni vodi in na nasprotni strani blago polikamo. Madeži od kolomaza (šmira). Madeže od kolomaza odstranimo iz blaga, če jih pomočimo z vodo, pomažemo z rumenjakom in z milom pomilimo ter pustimo nekaj časa na miru. Potem izpiramo madeže enkrat v terpentinovem olju in drugič v vodi toliko časa zaporedoma, da izginejo, — Ali: Madež namažemo s teroentinovim oljem in ga pustimo, da se posuši. Potem madež z nohtom opraskamo in izperemo-z gorko vodo. — Iz svilnatega ali pa volnenega blaga izperemo madeže od kolomaza, če jih pomočimo z močnim žganjem ali pa s špiritom. Čez eno uro pomažemo madež z rumenjakom in onesnaženo mesto rahlo tremo s prstom. Nato blago dobro izperemo v čisti vodi in ga iz-žamemo. Končno se onesnaženo mesto zbriše s platneno krpico in se pusti, da se blago posuši. — Ali: Madeže namažemo s svežim presnim maslom in kadar so se omehčali, jih izperemo z bencinom in potem še s čisto vodo. Pri starih madežih je najbolje namesto masla rabiti žveplpv eter. Madeže od čresla v oeriltt namočimo z vodo, posujemo s stolčenim vinskim kamnom in jih čez 24 ur dobro z vodo izperemo, Maflc^ži od iafc na srebrnih žlicah. Srebrne žlice dobijo. v jaičnih jedilih namočene, rumeno ali rjavo barvo, ki ^e da le težko odstraniti. Naibolje je, če take žlice snažimo z navadno kuhinjsko soljo ali pa s finimi, presejanimi sajami in jih potem izdrgnemo s finim usnjem rokavic, Madeži od tinte v lesenih tleh izginejo, če se pomočijo z razredčeno solno kislino in s čisto vodo umijejo. Pri starih madežih je treba pustiti dalje časa solno kislino učinkovati, — Ali: Za snaženje madežev si pripravimo dve zmesi, in sicer prvo, ki obstoji iz enega dela citronove kisline, dveh delov nasičene raztopljine boraksa v vodi ter iz desetih delov vode, in drugo, ki obstoji iz treh delov apncnega klorida, treh delov nasičene raztopljine apna in iz šestnajstih delov vode. Madež na tleh nama-žemo s prvo tekočino, preostalo mokroto pa izsušimo s pivnim papirjem. Potem pomočimo madež z drugo tekočino, vsled česar izgine, — Iz lesa se odstranijo madeži od črnila tudi tako: 2(K) gramov koncentrirane angleške žve-plene kisline vlijemo polagoma in previdno med stalnim mešanjem v dva litra vode (ne narobe!). Madež se odrgne najprej z vodo in s peskom, potem se polije s tako razredčeno žvepleno kislino in se dobro izmije z vodo. Madeži od likerjev se dajo iz raznega blaga obrisati s cunjo, ki smo jo namočili v bencinu, ali pa če pomočimo madež z razredčenim špiritom in zbrišemo s čisto vodo. Madeže od lota in-sveč snažimo bodisi z bencinom ali pa na ta način, da razgrevamo kepice vate na plamenu in kolikor mogoče vročo pritisnemo na madež tako, da vata loj popije. Pozneje osnažimo še dotično mesto z bencinom ali pa z etrom. Madeži od zdravil. Od zdravil onesnažene srebrne žlice lahko osnažimo s cunjico, namočeno v žvepleni kislini, Potem pa oplaknemo žlice z vodo, kjer smo raztopili nekoliko mila, pri čemer je treba paziti, da ne pride žveplena kislina v dotiko s kožo. Madeži od pečatnega voska se odpravijo, če od-praskamo najprej kolikor mogoče pečatni vosek in potem zbrišemo madež s flanelasto cunjico, namočeno v močnem špiritu. Madeže od krvi iz raznega blaga lahko izperemo v vodi, kjer smo bili raztopili nekoliko beneškega mila. Če še kaj ostane, operemo madeže z vodo, ki smo ji dodali na 30 gramov vode 1 gram ščavne kisline. — Ali: Iz krompirjevega ali pšeničnega škroba in nekoliko vode naredimo gosto kašo in z njo madež nadebelo namažemo in pustimo, da se posuši. Kadar potem škrob okrtačimo, izgine tudi madež. Pri starih madežih je to treba večkrat ponoviti. Ta način snaženja ne škoduje niti najbolj občutljivim barvam. — Iz volnenega blaga izperemo lahko madeže od krvi, če dotično mesto dalje časa namakamo v vodi, ki smo ji dodali nekoliko mila. Posebno sveže madeže na ta način lahko izperemo, — Iz p e r i 1 a ali pa iz volnenega blaga se krvni madeži izperejo, če se perilo namaka najprej v mehki vodi, pozneje pa v vodi, ki smo ji dodali nekoliko sode. Potem se madež šele izpere s pomočjo vode in mazavega mila. Krvnih madežev ne smemo nikdar takoj z milom prati, ker postanejo s tem manj raztopljivi. — Iz lesenih tal odstranimo madeže od krvi, če jih drgnemo z razredčeno žvepleno kislino (na 4 dele vode 1 del kisline). Pozneje umijemo dotično mesto z vodo ali pa z lugom. — Tudi z vodo, ki smo ji dodali nekoliko sode ali pa z močnim lugom se dajo taki madeži izprati. Nazadnje pa se oplaknejo še s čisto vodo. Madeži od trave. Madeže od trave lahko izperemo iz vsakega blaga z vodo, kateri smo dodali nekoliko amo-nijaka. Potem še madež z vodo in z milom operemo. Če ostane še kaka sled po madežu, je treba blago dobro oprati z vrelo vodo ali pa pokaditi z žveplenim dimom in potem z mrzlo vodo oprati. — Ali: Blago z madeži od trave izperemo v vreli vodi brez mila, ker vsled rabe mila ostane navadno še umazan madež. — Ali: Madež od trave osnažimo iz srajc, predpasnikov itd. z močnim gorkim špiritom ali pa z raztopljino salmijaka. — Tudi iz barvanega blaga se lahko na ta način madeži izperejo. Treba pa se je poprej prepričati, če salmijak barvi ne škoduje. — Iz belega perila se travni madeži odstranijo, če se pomažejo z razredčeno raztopljino cinove soli; perilo pa je treb^ potem takoj v vodi oprati. Na en liter vode se vzame pol kavne žličice cinove soli. Madeži vsled plesnobe. Plesnivo perilo najprej ope-remo z vodo in z milom in ga potem vložimo v vodo, ki smo ji dodali nekoliko vodikovega prekisa. Čez nekaj ur se perilo opere z vodo, kateri smo dodali 1% žveplene kisline. — Sveže madeže lahko operemo že s tem, da pomočimo perilo v jesih ali pa v raztopljino 20 gramov citronove kisline v enem litru vode. Tudi s klorovim apnom ali pa z beljenjem na solncu se doseže dober uspeh. Madeže od smole izperemo iz suknenega blaga, če jih dalje časa brišemo s cunjico, namočeno v močnem špiritu ali pa v etru. Iz oblek se dado ti madeži odpraviti na sledeči način: Madež pomažemo najprej z maslom ali pa s kako drugo maščobo in ga potem nekaj časa pustimo. Potem operemo dotično mesto z milom in z vrelo vodo. — Ali: Z gorko raztopljino sode ali pa amonijaka se dado madeži od smole odstraniti. — Z rok osnažimo madeže od smole s petrolejem. Potni madeži. Potne madeže izperemo iz svilnatega, pavolnatega ali pa volnenega blaga z zmesjo enega dela amonijaka, dveh delov špirita in treh delov žveolenega etra. S to zmesjo moramo madeže previdno zbrisati, — Iz slamnikov osnažimo potne madeže, če jih nama-žemo s terpentinovim oljem, ki ga pustimo nekaj časa na madež učinkovati. Potem izperemo madež z vodo in z milom, — Potni madeži pri obleki na plesu. Madež se pokrite z razdroblieno kredo, potem s pivnikom in nanj se pritisne gorak likalnik. Ali pa na ta način: Madež se izpere z raztopljino 15 gramov belega mila, 100 gramov octovega etra in 60 gramov amonijaka v enem litru mehke vode in se potem oplakne z mlačno vodo. Madeži preležanega blaga. Če perilo ali kako blago dalje časa leži, dobi večkrat madeže. Perilo jih dobi tudi od tega, če visi na nesnažni vrvi. Pri perilu se taki nxa-deži dado dostikrat osnažiti z navadnim beljenjem, ki obstoji v tem, da perilo razprostremo na solnčnem kraju in ga večkrat z vodo poškropimo. Pri tem tudi perilo nič ne trpi. — Ali: Eno žlico kuhinjske soli in eno čajevo žličico stolčenega salmijaka raztopimo v dveh žlicah vode in v to tekočino pomočimo madeže. Potem obesimo perilo za nekaj ur na sveži zrak in ga nato izperemo. Tako izginejo še tako stari madeži, — Iz svilnatega blaga osnažimo preležane madeže na ta način: Zmešamo en del salmijaka in dva dela vode in če je blago črno, pridenemo nekaj črnila, S to tekočino izbrišemo s čopičem ali z gobo madeže in blago na drugi strani polikamo. — Na glace-rokavicah odstranimo preležane madeže, če rokavice za nekaj časa vložimo v škatle, ki jih napolnimo z žgano soljo (žgano sodo). Petrolejevi madeži. Petrolejeve madeže odstranimo iz lesenih tal na sledeči način: Tri dele lončarske gline pomešamo z enim delom sode in napravimo iz tega s pomočjo vode gosto kašo in potem z njo pomažemo madeže. Po 6 do 8 urah, kadar se je glina posušila, jo opraskamo in tla z vodo in z milom zdrgnemo. Madeži od piva. Pivo povzroča zlasti na svetlem blagu madeže, Če je blago sukneno, se dado taki madeži izprati, in sicer dokler so sveži, s čisto vodo, drugače z bencinom. Mastni madeži na suknenem blagu. Iz suknenega blaga izperemo madeže s krtačico ali flanelo, ki jo pomočimo v zmes iz 38 delov vode in enega dela amonijaka. — Ali: Štiri žlice amonijaka pomešamo z eno žlico vode, namočimo v tej tekočini vato ali cimjico in brišemo z njo madež. Kadar madež izgine, operemo dotično mesto še s čisto vodo in obesimo obleko tako, da se ne zmečka. in jo pustimo, da se posuši. Pri občutljivih barvah je treba poprej poskusiti, ali amonijak ne razje barve. Madeže od črešenj izperemo iz perila na sledeči način: Kakor hitro madež nastane, izperemo onesnaženo perilo v mlačni, milnati vodi, potem ga namočimo v mleko in ga pustimo tam nekaj ur. Na ta način madež popolnoma izgine. Madeže od črnih črešenj osnažimo tudi lahko tako-le: Osnaženo perilo namočimo za 24 ur v kislem mleku in ga potem operemo v mlačni, pozneje v gorki vodi. Če madeži še ne izginejo, jih skušajmo odpraviti z žveplenim dimom, oziroma z žvepleno sokislino. Madeže od apna na obleki osnažimo najbolje s krpico, namočeno v jesihu. To se mora zgoditi takoj, ko se je obleka onesnažila z apnom, drugače se apno v blago preveč vje. Nato se madež še s čisto vodo izmije. Apneni madeži na steklenih šipah se dado z vodo pomiti, če jih poprej pomočimo z močnim jesihom ali pa jih obrišemo s cunjico, ki smo jo namočili v razredčeni solni kislini. Madeži v povlečenih (lakiranih) predmetih. Madeže odpraviš s pohištva in podobnih predmetov, če jih drgneš z mehko volneno krpo, ki je navlažena z mešanico anakih delov lanenega olja, vinskega cveta in terpentina^ toliko časa, da madež izgine. Očiščeno mesto se nato nalahko nadrgne še z navadnim sušilnim papirjem. Madeži črnega vina. Madeže črnega vina iz prtov in prtičev lahko odstraniš, ako jih namakaš 24 ur v gor-kem mleku. Če je madež še moker, zadostuje 12 ur v mrzlem mleku. Nato madeže izperi v mrzli vodi. Kako odstraniš madeže od juhe, omake ali jajc? Madeže od juhe, omake ali jajc odstranimo iz obleke z bencinom ali s čisto vodo, kateri prilijemo nekoliko salmijaka. Kako odpraviš madeže od voska iz tkanin? Najpreje odstranimo vosek na način, da tkanine ne poškodujemo. Nato podložimo pod mesto, kjer je madež, sušilni papir ter potegnemo po madežastem mestu nekaterikrat z vročim železom. V slučaju potrebe postopanje ponovimo, Rijasti madeži v perilu. Rijaste železne madeže odpravimo iz perila z limonovim sokom. Sok se razgreje v porcelanasti skodelici, da začne vreti. Nato pomoči v sok že z vodo nakapljani del perila in ga drži v soku, dokler madež ne izgine. Nato perilo s čisto vodo izperi in ožmi. Mastni madeži na baržunastih ovratniluh na suknjah se dado osnažiti, če jih proti vlaknu mažemo z napol jrerezano čebulo in jih potem, kadar so se posušili, poli-lamo. Tudi z amonijakom se dado umazani ovratniki dobro snažiti. Mastni madeži na baržunu. Iz''baržuna (žameta) se mastni madeži odstranijo, če jih proti vlaknu brišemo z gobo ali s cunjico, ki smo jo namočili v terpentinu. Mastni madeži na usnju. Iz usnjatih predmetov se masten madež opere z močno raztopino ogljikovokislega amonija, Z njo se toliko časa krtači, da se napravi pena. Potem se predmet tako dolgo briše, da se posuši, nato se ugladi z gladilno kostjo. Mastni madeži na klobukih. Iz klobukov se dado mastni madeži osnažiti na sledeči način; Zmešajmo v ste-kleničici pet žlic amonijaka, pet žlic špirita in poldrugo žlico kuhinjske soli in s pomočjo volnene cunjice ali pa gobe brišimo madeže toliko časa s to tekočino, dokler ne izginejo. Mastni madeži v hrastovem pohištvu. Mastne madeže iz hrastovega pohištva odstraniš z vročim pivom. Da ohraniš sijaj, skuhaj v pivu nekaj voska in sladkorja. ■S to zmesjo namaži zamazano mesto s krtačo, ko se posuši, ga odrgni z volneno krpo. Vodeni beli krogi in madeži na policah pri oknih ali na podu se hitro odpravijo, ako jih potresemo s pepelom od cigaret in jih drgnemo z mehkim zamaškom. Malinovec. Dobro zrele maline zmeljcmo s posebnim mlinom ali jih zmastimo z roko. Zdrobljene maline se postavijo nato v pokriti posodi kaka dva dni na ne premrzel prostor. Sok na tropinah kipi in med tem časom ga je treba večkrat dobro premešati. Potem se s kako primerno stiskalnico ali pa v platnenih rutah sok iztisne in takoj doda nekako na vsak liter še mrzlega soka 1/2—% kg sladkorja, in sicer kar v koscih. Sladkor se mora pred vkuhavanjem popolnoma raztopiti v tekočini. Malinovčev okus se zboljša in okrepi, ako pridenemo soku pred vkuhavanjem na vsak liter 3—5 gramov citronove kisline. Takoj ko je sok tako pripravljen, je treba začeti z vkuhavanjem in zelo napačno bi bilo, ko bi to delo odložili za en ali dva dni, češ, sok bo v pokritem loncu že počakal. Počakal bi sicer že, ampak skisan ali kako drugače pokvarjen. Za vkuhavanje najboljša posoda je bakren ali meden kotliček, zadostuje tudi emajlirana železna posoda. Važno je, kako dolgo se sok vkuhava. V tem oziru naj bo pravilo, da ne sme vreti več kot dve do tri minute, pa še to vrenje naj se vrši pri lahkem ognju, da ni preburno in valovito. Med vrenjem pobiramo pene, ki se zbirajo na vrhu. Ako se sok vkuhava dalje časa in pri hudem ognju, da močno vre, se pozneje v steklenicah iz njega izloča sladkor. Najbrže trpi pri predolgem vkuhavanju tudi barva in okus. Še preden denemo sok k ognju, je treba pripraviti steklenice, kamor se bo pozneje spravil. Te naj se skrbno umijejo z vročo vodo (s sodo), naposled pa večkrat izplaknejo z mrzlo studenčnico in potem popolnoma posuše. Med vkuhavanjem soka jih previdno postavimo na gorak štedilnik, da se razgrejejo. Vkuhan malinovec je treba kolikor mogoče še vroč naliti v steklenice in iste nemudoma zamašiti z novimi, prekuhanimi zamaški. Noben zamašek iz plute pa ne zapira trajno nepredirno, zato pečatijo naše gospodinje malinovčeve steklenice s pečatnim voskom. Boljša in pri-pravnejša tvarina za ta namen je parafin, ki se dobi v vsaki drogeriji. Nekaj koscev parafina se dene v železni skledid ali ponvici na vroč štedilnik, da se raztali, kakor n, pr, mast ali vosek, V raztaljen parafin se potem parkrat pomoči s pluto zamašen vrat steklenice in steklenica je zaprta popolnoma neprodimo. Za domačo rabo so najboljše majhne steklenice, n, pr. po %—V2 litra, da se vsebina hitro porabi, ko se enkrat načne, ker malinovec začne rad kipeti, ako stoji, posebno poleti, dalje časa v slabo zamašeni posodi. Tuintam pridevajo pri napravi malinovca na vsak liter 1—1% kg sladkorja. To ni le velika potrata v gospodinjstvu, ampak s tem se pravi malinovčev okus celo pokvari. Kjer delajo malinovec v veliki meri, napolnijo sole, takoj ko priteče iz stiskalnice, v obširne steklenice, ki držijo po 20 litrov in še več; tam ga pustijo tako dolgo, da pokipi in se popolnoma očisti. Šele tedaj mu pri-denejo potreben sladkor in ga vkuhajo. Tudi iz grozdjičja (ribezlja) se naredi prav dober sadni sok. Izdelovanje grozdjičevca se prav nič ne razločuje od izdelovanja malinovca, samo pridatek citronove kisline naj se opusti, ker ima grozdjičje itak samo na sebi dovolj, celo preveč kisline. Da bo kuhano maslo dolgo časa okusno in dišeče. Ako hočemo večjo množino masla dalj časa shraniti, ga nalijmo, dokler je še gorko, v posodo ter počakajmo, da se ohladi. Sedaj pa razpustimo v ponvi nekoliko sladkorja in ga vlijmo na vrh masla. Nekoliko masla se sedaj raztaja od gorkote sladkorja in napravi nekako skorjo, katere zrak ne more predreti. Sedaj se posoda dobro zapre in postavi na suho in hladno mesto, kjer obstoji varno dolgo časa. Kadar se začne maslo rabiti, se najprej odlušči na vrhu sladkorna skorja, ki je otrokom prava slaščica. Da se izdela maslo, je prvi pogoj primerna toplina. Če hočemo vmesti poleti sladko smetano, mora imeti ta 11—13 stopinj, pozimi sladka in kisla smetana 15—17 stopinj, kislo mleko pa 17—19 stopinj Celzija. Če je toplina višja od prej navedene, se vrnete maslo hitreje, toda ono postane mehkejše in ker ostane v takem maslu mnogo mleka, se ne hrani dobro. Pri nizki toploti se vrnete maslo sicer bolj počasi in ga dobimo manj, toda dobljeno maslo je bolj trdo in se ne da zlepa vdelati. Izdelovanje masla v malem. Tam, kjer se še vedno posnema mleko po starem načinu z žlico, je smetana izpostavljena prahu in drugim škodljivim, prostemu očesu nevidnim bakterijam in glivicam, ki plavajo po zraku. Prav raditega ne smemo s posnemanjem mleka nikdar odlašati, ampak mleko je treba posneti takoj, ko se je smetana zbrala na površju, Ako bi ta smetana ne zadostovala za pinjenje in bi morali vsled tega počakati nekaj dni, dokler se je več ne nabere, naj se spravi smetana v ozek in visok lonec iz pocinjene pločevine, Ako smo zbirali smetano dva do osem dni in smo isto kakor tudi mleko za posnemanje pravilno hranili, se lahko dobi iz nje prav dobro maslo. Če pa hranimo smetano več dni in poleg tega še v nesnažnih posodah in zaduhlih prostorih, kjer je zrak nečist, se smetana preveč skisa in začne gniti. Iz take pokvarjene, žal-tave smetane se ne da napraviti dobro surovo maslo. Marsikateri živinorejec misli, da se da napraviti maslo le tedaj, če se je pinja do vrha napolnila s smetano. Temu pa ni tako. Če je pinja prepolna, se maslo teže napravi, treba je za to več časa, dobi se manj masla, čeprav smo v vsakem oziru pravilno ravnali. Smetana naj se torej nikdar predolgo ne zbira, ampak naj se rajši bolj pogostoma po-delava v maslo. Pri takem ravnanju ostane smetana sladka in dobra, in če je pinja napolnjena samo do ene tretjine ali polovice in če je smetana primerno topla, se spini ista v kratkem. Ako se nabere v malo dneh toliko smetane, da bi se pinja z njo napolnila nad polovico, potem naj se ne dene vsa naenkrat v pinjo, ampak naj se razdeli na dva dela in naj se vsaka polovica zase pini; kajti veliko bolje je, da jc pinja rajši manj nego preveč napolnjena. Če smo dali v pinjo primerno množino Smetane, se spini veliko poprej, dobi se boljše maslo in ga je tudi več kakor pa tedaj, ko je v pinji preveč smetane. V slučaju, da je treba zbirati za pinjenje potrebno smetano več dni, potem naj se shrani smetana v hladnem prostoru, v katerem mora biti čist zrak. Da se enakomerno skisa, je treba smetano premešati po dvakrat na dan. Smetana pa naj se hrani vselej v hladnem, ker se drugače preveč skisa in celo pokvari; predolgo na mrzlem hranjena smetana pa rada zgreni. Ako ni toliko mleka, da bi se lahko izdelovalo maslo dvakrat na teden, naj se doda smetani pred pinjenjem nekoliko ne-posnetega mleka. Paziti je treba, da bo imela smetana poleti 10—12 stopinj, pozimi pa IS—15 stopinj Celzija. Sicer pa je tudi tu navedena toplina le približna. Pravo toplino si določimo najlaže sami, ako se nekolikokrat s toplomerom prepričamo, pri kateri toplini se je mleko najhitreje spinilo. Kakšno maslo se dobi, trdo ali mehko, je odvisno vselej od krme, ki se poklada molznim kravam; poleti, ko se živina pase ali ko se ji poklada zelena klaja, se dobi bolj mehko surovo maslo nego pozimi, ko se poklada večinoma le suha klaja. Zato je treba poskrbeti, da bo smetana poleti bolj hladna nego pozimi. Če se pogodi prava toplota, se dobi maslo ne le prej, ampak ga bo tudi več. Ako se boš držal teh pravil, ti bo mogoče napraviti tudi iz male množine smetane dobro maslo. Na tleh razlita mast. Če na tla kuhinje razlijemo mast, jo je treba takoj politi z mrzlo vodo, da se strdi in se ne vleze v pod. Kako je treba razsoljevati meso? I, Škaf ali kad, v kateri meso razsoljuješ, naj bo snažen. Pripravi za enega prašiča v posodo 1 kg soli, 3 dkg solitarja, par strokov česna, nekaj brinja, celega popra in koriandra, S tem dobro zdrgni posamezne kose mesa in jih tesno vloži v škaf. Postavi škaf na hladno za tri do šest dni. Preloži meso, da pridejo zgornji kosi spodaj. Potem ga pokrij z deskami in obteži s kamenjem ter prilij toliko prevrete in ohlajene slane vode, da stoji čez meso (za 20 litrov 3 kg soli in 5 dkg sladkorja). Tako pusti meso štirinajst dni. Potem obesi manjše kose v dim, velike pa še enkrat obrni in pusti v slanici obtežene še dva do tri tedne, posebno, če je prašič star. Tudi sedaj naj stoji slanica čez meso. Po preteku treh tednov tudi to meso obesi v dim, — II, Za 50 kg mesa pristavi na o^enj 36 litrov vode, 4 kg soli, 10 dkg popra, 20 dkg solitarja, 5 srednjevelikih zrezanih čebul, 5 zrezanih glavic česna in četrt kilograma sladkorja, Vse se pusti četrt xire vreti. Meso dobro vloži v kad, in sicer večje kose na dno, manjše na vrh ter ga polij s pripravljeno shlajeno vodo, ki naj stopi čez vloženo meso. Male kose pusti tri tedne, večje pet tednov v tej vodi; medtem preloži meso štirikrat. — III, Položi debele kose mesa, n, pr, šunke, na dno posode, ki si jo potrosila s soljo. Tudi kose mesa osoli in položi nanje manjše kose mesa neosoljene. Na meso položi deščice in jih obteži s kamni, da se meso ne vzdigne, ko se vlije nanj slafldca, ki se pripravi na sledeči način: Na šest kilogramov navadne kuhinjske soli se vzame 200 gramov solitarja in 1 kg sladkorja, Ta zmes se kuha v 40 litrih vode toliko časa, da se jenja peniti. Šunke morajo ostati v slanici najmanj šest tednov, a manjši kosi tri tedne. Meso naj se potem obesi v dim ali v sušilnico, kjer naj se prav dobro osuši. Nato se shrani v hladnem prostoru. Šunke so boljše, tečnejše in mehkejše, če jim kože ne oderemo. Na tak način osoljeno in posušeno meso ohrani svojo rdečo barvo in je prav mehko in tečno. Če ne bi pridejali sladkorja, bi bilo meso od solitarja žilavo. — Za sušenje mesa je najboljša sušilnica, ki ima dober prepih. Ako zadostuje dim od dimnika, je dobro. Ako pa ne, pa precej prvi dan, ko obesiš meso, kuri v sušilnici cel dan z bukovimi drvmi in zažgi nekoliko brinovih vej, da postane meso malo rdeče. Potem kuri vsak dan po enkrat, zvečer pa odpri dimnico navzkriž, da se meso dobro ohladi. Mesene klobase suši le par dni, potem jih obesi na zračen prostor ali jih zalij v mast. Manjše kose suši 6 do 8 dni, velike pa tri do šest tednov. Potem jih hrani obešene na zračnem prostoru ali pa deni v zaboj bukovega pepela, na to meso in zopet pepela. Tako hrani meso na suhem do uporabe. Suho meso in mesene klobase se ohranijo dolgo okusne in sveže, ako jih zavijemo v tiskan papir kakega časnika in jih shranimo v peči, v kateri se ne kuri. Kako se soli in suši prašičevo meso. Velike važnosti, posebno pri gospodinjstvu na deželi, je sušenje prašičjega mesa. Tu je treba mnogo pazljivosti in izkušnje. Meso ne sme biti preveč, pa tudi ne premalo slano. Zato je treba na določeno množino mesa tudi določeno množino soli in za okusno meso določeno množino začimb. Za sušenje se pripravlja meso na različne načine. Po sledečem načinu pripravljeno meso je izvrstno: Za 50 kg mesa se pristavi na ogenj 36 litrov vode, 4 kg soli, 10 dkg popra, 20 dkg solitarja, 5 srednjevelikih zrezanih čebul, 5 zrezanih glavic česna in kg sladkorja. Vse se pusU vreti četrt ure. Meso se trdo vloži v kad, in sicer večji kosi na dno, manjši navrh, ter polije s pripravljeno shlajeno vodo, ki stopi čez vloženo meso. Mali kosi se pustijo v tej vodi tri tedne, večji pet tednov; medtem se mora meso štirikrat preložiti. Preden obesimo kose mesa v dim ali v sušilnico, pustimo meso, ko ga vzamemo iz vode, da se odteče. Nato ga zbrišemo s čedno, suho ruto. Zelo je treba paziti, posebno v sušilnicah, da ne pride preveč dima in prevroč dim na meso. Koliko časa ostane meso v dimu, je odvisno od ognja, ki se rabi v kuhinji. Kjer se mnogo kuha, manj časa, kjer se malo kuha, dalje časa. Pri srednjem dimu zadostuje za male kose približno štirinajst dni, za večje kose štiri tedne. Klobase, ki se kmalu porabijo, se lahko vzamejo čez dva dni iz dima; klobase, ki jih hočemo hraniti do poletja, pustimo štiri do pet dni, Ko je meso suho, je najbolje obesiti ga na zračen suh prostor, kamor ne pridejo muhe in drug mrčes. V mestih navadno kupujemo prekajeno prašičevo meso. Pri nakupu moramo paziti, da je meso, ki ga kupimo, dobro. To spoznamo, ako ga prebodemo z iglo do kosti. Če ima igla, s katero smo ga prebodli, prijeten duh, je to znamenje, da je meso dobro. V nasprotnem slučaju je meso pokvarjeno. Kako trdo meso mehko skuhaš? Da trdo meso meliko skuhaš, prilij, ko se je meso v loncu spenilo, nekoliko žganja ali ruma {na 4 kg zadošča eno žlico). Najbolj trdo meso postane mehko ter nima nobenega okusa po žganju. Kako hraniš sveže meso? Sveže divjačine, perutnine ali mesa ne hrani nikdar na kupu v zaprti posodi. Do mesa mora vedno prihajati svež zrak. Najbolje hraniš meso na zračnem hladnem prostoru obešeno na kljuko. Tudi je dobro meso prav natenko posuti s čistim solitarjem. Meso pred uporabo dobro izperi. Kakovost mesa. Dobro volovsko meso je svetlordeče, maat bela. — Kravje meso je manj rdeče, mast rumenkasta. — Dobro telečje meso je trdo, od premlade živinice je kakor goba. — Dobro koštrunovo meso je temne, manj vredno bledordeče barve. — Dobra prašičevina je bledo-rožnata in dobra sveža divjačina temna. Kako Angleži solijo meso. Znano je, da se angleško suho meso odlikuje po tečnosti in izredno dobrem okusu, Angleži delajo tako: raztopijo 3 kg kuhinjske soli, 50 gramov solitra in 1/2 kg sladkorja v 20 litrih vode, Ta raztopina se prekuha, potem openi in ko se ohladi, se zaliva z njo meso. Mezga iz jagodičevja (rdečih jagod, ribezlja in malin) se pripravlja na podoben način kakor mezga iz koščiča-stega sadja. To sadje, posebno jagode, je treba pred uporabo prav dobro oprati in odstraniti vse peclje. K ognju se pristavi brez vode, ker da že samo od sebe toliko mokrote, da se ne more pripaliti. Sladkorja se pridene po okusu 1/2—1 kg na 1 kg pretlačenega jagodičevja. Nadaljnje postopanje je ravno isto kakor pri pečkastem sadju. Tuintam pridevajo mezgam pri kuhanju nekatere dišave, ki pa vobče lahko izostanejo, ker se z njimi spači pristni sadni okus. Pač pa je priporočljivo pri prav sladkem sadju pri-djati na vsak kilogram 3—4 grame citronove kisline. Pri-dene se takrat, ko se pretlačena mezga vkuhava s sladkorjem. Mezga iz šipkovih jagod. Povsod po grmovju in mejah, posebno pogostoma po Krasu raste divja roža ali šipek, ki je vsako jesen polna zagorelo rdečih sadov. Ti so sicer surovi neužitni, a dado izvrstno mezgo, ki se naredi na preprost način. Zrele jagode (meseca oktobra) se kuhajo tako dolgo, da so mehke. Potem se voda odcedi, vroči sadovi se pretlačijo in mezga se vkuha s sladkorjem, ki ga je treba na vsak kilogram kvečjemu % kg. Vse drugo postopanje je čisto enako onemu, ki je opisano za košči-často sadje in jagodičevje. Mezge je treba takoj vroče vliti v pripravne steklenice s širokimi vratovi, Vse posode se morajo pred uporabo skrbno očistiti. Najbolje je, da se prekuhajo in potem prav dobro osušijo. Da steklenice ne popokajo, jih je treba pred napolnjevanjeni primemo razgreti, Ko se mezge ohladijo, se posode trdno zavežejo z mokrim, če mogoče dvojnim pergamentnim papirjem. Naprava mezg ni predraga in vsled tega jako priporočljiva. Dodatek sladkorja uravnamo lahko prav po okusu in po žepu, ako vemo, da moramo mezge tem bolj gosto vkuhati, čim manj smo pridjali sladkorja. Pri tej vrsti konserv ne rabimo dragih steklenic z neprodirnim pokrovom, ampak za navadne potrebe popolnoma zadostujejo preproste steklenice s pergamentno zavezo ali celo glinasti pološčeni lonci. Vse sadne konserve, najsi bodo prirejene kakorkoli, se morajo hraniti na zračnem, suhem in kar najbolj hladnem prostoru, Zaduhle, vlažne in gorke kleti niso primerne shrambe zanje, ker taki prostori so prava vzgaja- Hšča za razne glivice, ki se razvijajo na sadju in ga razkrajajo. Mezga iz koščičastega sadja. Podobno kakor jabolčne mezge se delajo mezge tudi iz drugega sadja, vendar se jim ponavadi pridene toliko sladkorja, da jih ni treba prav gosto vkuhavati, kakor je bilo opisano pri jabolčni mezgi. Najboljše take mezge (pravimo jim tudi zalzen, marmelada] se naredijo iz marelic, breskev in češpelj. Seveda se da za to uporabiti razen hrušk tudi vsako drugo sadje; celo češnje, grozdjiče, maline, jagode in šipkovi sadovi dado jako cenjeno mezgo. Iz prav zrelega koščičastega sadja (marelice in češplje pridejo največkrat v poštev), ki je namenjeno za mezgo, izpahnemo koščice in ga večkrat tudi olupimo, zlasti breskve, ker imajo debelo neokusno kožo. Tako pripravljeno sadje se pristavi s prav malo vode k ognju in razkuha, kakor je opisano pri jabolčni mezgi. Ko je dovolj mehko, se takoj vroče pretlači. Nato se pridene na vsak kilogram pretlačene mezge V2—1 kg sladkorja, Oboje se potem na lahkem ognju vkuhava toliko časa, da se kapljica, ako jo kaneš na mrzel krožnik, ne razlije. Med vkuhavanjem se mora mezga brez prestanka mešati, da se ne pripali in da se čimpreje zgosti. Dolgo vkuhavanje pokvari barvoj vrh tega izgubi mezga prijeten duh in tudi na okusu trpi kolikor toliko. Mezgo lahko priredimo tudi iz mešanega sadja; posebno ugaja za to mešanica češpelj in breskev. Jabolčna mezga. Ako sadje kuhamo tako dolgo, da razpade, napravimo lahko sadno mezgo. To sadno kašo pretlačimo, potem vkuhamo, da je razmeroma gosta, in jo spravimo v navadne lonce, velike steklenice itd. Najbolj preprosta je jabolčna mezga s prav malo sladkorja ali tudi popolnoma brez njega. Naredi se v bistvu takole: Zrela jabolka se dobro operejo, razrežejo v kosce in otrebijo črvojedine in gnilobe. V primernem kotlu ali loncu se pristavijo potem k ognju, zalite s prav malo vode, da se ne pripalijo. Kuhajo se tako dolgo, da so mehke in da začno posamezni kosci razpadati. Nato se vzame posoda od ognja in se jabolka takoj vroča stresejo na pripravno sito ali rešeto, kjer se pretlačijo, s čimer se odstranijo vsi nepre-bavni deli, kakor peclji, muhe, koža, peščišče in pečke. Umevno je, da ima tako pridobljena jabolčna kaša veliko preveč vode v sebi in se ne bi dala ohraniti dalje časa. Zato jo je treba pri lahkem ognju vkuhavati tako dolgo, da se zgosti in obvisi v koscih na kuhalnici. Med vkuha-vanjem se lahko pridene nekoliko dišav, kakor cimeta, nageljnovih žbic in limonovih lupinic. Istotako zboljšamo okus, ako pridenemo po potrebi več ali manj sladkorja, zlasti ako so jabolka močno kisla. Dodatek sladkorja se ravna popolnoma po okusu. Med vkuhavanjem je treba jabolčno mezgo venomer mešati, ker se sicer prerada pri-pali. Ko se mezga dovolj zgosti, prenehamo z vkuhavanjem in jo takoj vročo spravimo v primerne posode s širokim vratom. Kdor nima steklenic, lahko s pridom spravi mezgo v prstene, znotraj pološčene lonce, ki so skoraj boljši od steklenic in ki so jako poceni. Priporočljivo je postaviti z mezgo napolnjene lonce v krušno peč, ko se je vzel kruh iz nje; tam se pustijo več ur, da se še bolj zgostijo in da se naredi zgoraj precej trdna skorja, ki naj varuje mezgo pred pokvarjenjem. Nazadnje se lonci prav trdno zavežejo s pergamentnim papirjem in spravijo na suh in hladen prostor. Da se mleko ne prismodi, naj se ne dene nikdar vret v suho posodo, .ampak v lonec ali kožico, v kateri je bila dalje časa voda, ali pa v tako posodo, ki se je poprej dobro namočila v vodi. Kako spoznaš, če je mleko mešano z vodo? 1. Kani kapljico mleka na noht. Če ostane kapljica cela, je mleko pristno, če pa razpade, je mleko mešano. — 2. Vtakni v mleko iglo. Če obvisi mleko na igli, ko jo potegneš iz njega, je mešano; če pa ne obvisi nič mleka, je pristno. Kako moraš ravnati z moko? Pšenična ali ržena moka se ne sme nikdar tlačiti v vreče in ne sme ostati dolgo časa na istem mestu. Kakor moraš žito večkrat premešati, da se ne pokvari, tako ravnaj tudi z moko. Moko, ki je napolnjena v vrečah, moraš vsak mesec najmanj enkrat dobro premešati, Ako tega ne storiš, postane moka v petih ali šestih mesecih rumenkasta in dobi neprijeten grenak okus, ki se opaža tudi pri pecivu. Motovileč ali repincelj. Seje se od julija do septembra večkrat v presledkih na površno prerahljano zemljo, ki se po setvi povalja z valjarjem ali vhodi z deskami. Te salate ni treba čisto nič negovati, razen da jo očistiš plevela, in vendar daje trajno, nežno, okusno jed, ki ti tudi pozimi ostane, če si ohraniš do nje pot pri visokem snegu s tem, da pokriješ sicer proti mrazu neobčutljive sadike z jelovim dračjem. Mušje odpadke na pohištvu osnažitno s cunjico, pomočeno v petroleju. Politiran les postane s tem še lepši. Mušje odpadke iz pozlačenih okvirjev osnažimo, če zmešamo enake dele vode in špirita ter v tej zmesi namočimo košček blaga in z njim nesnago zlahka zbrisu-jemo. — Steklo in druge predmete lahko osnažimo mušjih odpadkov z zmesjo enega dela amonijaka in dveh delov vode. Snaženje zlatega ali srebrnega nakita z dragimi kamni. Vzemi v skledico drobnega žaganja, ga dobro raz-grej na štedilniku ali kakem drugem plamenu. V vročega daj uhane, prstane ali kaj drugega, kar hočeš očistiti, in nalahno drgni z vročim žaganjem, potem pa očisti s krta-čico. Mokro umivanje dragih kamnov, kakor diamantov, briljantov itd. škoduje čistemu blesku. Močna nit. Nit postane močnejša, če jo namočiš v vodi, v kateri je nekaj galuna raztopljenega, in jo nato posušiš. Nogavice najbolje opereŠ, aka jih položiš v vročo (ne v vrelo) vodo; če so zelo umazane, vlij v \odo žlico salmijaka, pusti jih deset minut, natar jih ožmi in položi zopet v čisto vročo vodo in tako šf enkrat. Brez posebnega pranja postanejo nogavice popolnoma čiste in ohranijo barvo. Kako popraviš pokvarjene nožs ali igle? Držaji vilic ali nožev se prav radi snamejo, aka jih umivamo v prevroči vodi; ravnotako se rade snamejo glavice igel, ki jih rabijo dame za klobuke. Na jako priprost način lahko sama popraviš pokvarjene nože ali igle. Kupi za par vinarjev kolofonije, dobiš jo skoraj v ^saki boljši špecerijski trgovini, zdrobi jo v prah in stresi lega v luknjico ročaja, oziroma glavice. Potem razbeli isti del noža, ki spada v ročaj in ga vtakni hitro v ročaj; rivnotako stori z vilicami ali z iglo, Kolofonija se stopi in kot tanka plast obda razbeljeno železo. Ročaj, oziroma glavica igle bo zopet dobro držala. Suho čiščenje bele volnene obleke z mavcem. Položi obleko na snažno mizo, potrosi jo z mavčnim prahom in zdrgni mavec z mehko ruto po obleki; nato jo zbriši še s čisto ruto, spraši in skrtači. Tudi bele čipke lahko osnažiš z mavcem, če jih položiš rred dve ruti, potreseš z mavčnim prahom in nalahno zdrgaeš. Za snaženje bele obleke, posebno tibeta, se priporoča tudi snaženje z vročo pšenično moko. Bele usnjate rokance in usnjati pasovi se očistijo na enak način. Stresi mavec v skledo, obleci rokavice in ji drgni z mavcem. Celo zelo umazane postanejo na ta priprost način kakor love, Usnjate i>asove pa očisti tako kakor obleko. Obledele obleke se deloma lahko prav dobro zopet osvežijo. Modro, vijoličasto in zeleno volneno blago, ki je izgubilo barvo, obesi za nekaj tednov v temen prostor, lahko v najtemnejši kot omare. Barva se bo povrnila zopet skoro popolnoma. Blago, ki ima madeže ali tisto, ki se ne Nasveti za hišo in dom. 10 sveti več, razprostri na desko za likanje in ga podrgni z gobo ali s črno volneno krpo, ki si jo namočila v salmija-kovo vodo (tri dele salmijaka na deset delov vode). Ko se blago posuši, postane zopet popolnoma lepo, kakor novo. — Svetlomodro blago, čeravno je obnošeno ali obledi od solnca, prav lahko zopet osvežiš, ako ga dobro opereš v vodi, v katero si kanila nekaj kapljic deteljne soli (Kleesalz), in sicer toliko, da dobi voda kisel okus; akoravno je deteljna sol strupena, vendar ti ne bo nič škodilo, če vodo pokusiš. Ko si oprala obleko, jo obesi in ko je že skoro suha, jo zlikaj narobe. Vse mogoče barve osvežiš, ako jih prav nalahko zdrgneš z etrom! Vlij ga malo na košček stlačenega bombaža in z istim drgni nalahko barvano blago, Z etrom tudi lahko odpraviš razne madeže kakor z bencinom, le pred ognjem je treba paziti, ker se ravnotako lahko vname kakor bencin. Naprava octa ali jesiha. V vročem poletnem času dobi marsikatero vino, ki ni v polnem sodu, cik. Če je vino še malo cikasto, se še lahko da cik z rezanjem skriti, če se pa cik že dobro pozna, ga ni mogoče več odpraviti. Sicer se z marmorjevim prahom kis vinu lahko vzame, vendar se vežeta v tem slučaju prej vinska in jabolčna kisliaa, ki se nahajata v njem, z marmorjem, nego ocetna kislina. Zato ni tako vino več tako okusno. Če je dobilo vino cik, je še najboljše, da napravimo iz njega ocet. Vinski ocet se povsod ceni in se tudi precej dobro plačuje. Poleti, ko je dovolj vročine, napravimo lahko v kratkem času iz vina ocet. V ta namen se mora postaviti sod s cikastim vinom nekoliko bolj visoko, a pod pipo se dene drug sod ali pa škaf. Na ta drugi sod ali pa škaf se naj dene koš oblanja, po katerem naj se razškropi nekoliko ocetne matere (klobuka). V okisanem vinu se dobi mati na površini. jNato se odpre pipa pri sodu samo toliko, da teče vino v drobnem curku na oblanje. Tu se razdeli po njem ter pride v dotiko z zrakom in z ocetnimi glivicami ter se skisa. Ocetne glive spremenijo namreč alkohol, ki se nahaja v vinu, v ocetno in ogljenčevo kislino. Prva ostane v vin«, druga pa, ki je zrak, izpuhti. Seveda je treba skrbeti, da curlja vino iz koša v sod (v lij, ki se postavi v veho) ali v podstavljeni škaf. S prvim pretakanjem se okisa vino le malo, zato je treba delo nekolikokrat ponoviti s tem, da se vlije pretočeno vino zopet v prvotni sod. Na ta priprost način dobimo v dveh, treh dneh jako hud jesih. Ohrovt 23 rezanje (Schnittkohl]. Sej ga v gredah kolikor mogoče zgodaj, ker ima veljavo le kot zgodnja zelenjava. Goji se v rastlinjakih, pa tudi na prostem in se rabi prav mlad. Listnati ohrovt (Blätterkohl), Seje se od maja do julija, razdalja sadik naj bo 40 do 60 cm. Popolnoma skromen je glede zemlje in docela neobčuten proti mrazu, ki ga napravi nežnejšega in da pridobi na okusu. čiščenje oken pozimi ob hudem mrazu je kaj neprimerno in težavno z vodo, ker se na mokrih šipah takoj naredi ledena skorja, ki ovira snaženje. Lepo in hitro se okna osnažijo, če jih najprej izprašimo s Suho ruto, potem pa zdrgnemo z volneno krpo, povaljano v nastrgano, suho plavilo. Celo stare in motne šipe postanejo po takem čiščenju lepo svetle in čiste brez vsake moče. Očiščenje pozlačenih okvirjev. Pozlačene okvirje slik in zrcal lepo očistiš z zmesjo 50 gramov soli in 150 gramov jajčne beljakovine. Iz te zmesi naredi peno, s katero okvire toliko časa drgni s pomočjo krtačice, da postanejo lepi in čisti. Kako napraviš okvire za fotografije sama? Lepe okvire, pripravne za fotogra:fije, lahko napraviš sama. Najprej izreži iz trdega kartona obliko, kakršno rabiš za okvir, potem vzemi kos baržuna (žameta) poljubne barve. Lahko tudi vežeš nanj kako cvetko, da je lepše, S tem preobleči izrezani okvir. Da bolje stoji, podloži lepo enako- memo med baržun in okvir vate; sedaj prav previdno scši) skupaj narobe-kraje baržuna, pa zelo pazi, da se vata ne premakne. Ko je baržun trdno prišit, seveda tako, da ni videti nič vbodljajev na pravi strani, daj šipo, sliko in še en trd karton, ravnotako velik kakor cel okvir, in ga zopet pripni, da trdno stoji. Zadaj lahko prilepiš čez vse tanek papir, da je lepše videti. Taki okviri so primerni za na steno ali za na omaro. Žarko olje je zopet uporabno, če mu priliješ par kapljic solitarne kisline, steklenico pretreseš in jo čez 10 minut postaviš v gorko vodo. Olje ne postane žarko, če mu prideneš včasih nekaj zm soli. Kako narediš vijolično olje? Deni v steklenico precejšnjo množino vijoličnih cvetov ter nalij nanje mandljevega olja. Steklenico dobro zamaši ter jo pusti osem dni zamašeno. Nato precedi olje skozi gost prt ali navaden sušilni oapir in vijolično olje je gotovo. Slabo dišeče omare in oredale sčistimo, ako zaoremo vanje za štiriindvajset ur lonček klorovega apna, katerega smo oblili z nekoliko kapljicami razredčene žveplene kisline, čiščenje palm in dru Vroče jesti ni dobro. Zobje in želodec so pri tem v veliki nevarnosti, posebno če hitro požiraš. Hrano moreš dobro in pravilno prebaviti le, če jo dobro prežvečiš in pomešaš s slino, ki prebavljanje ugodno pospešuje. O škodljivosti jesiha. Ali jesih škoduje? Velike važnosti je vprašanje, če je jesih, ki ga v našem gospodinjstvu mnogo rabimo, zdravju škodljiv. Uživan v majhnih količinah dober vinski jesih ni škodljiv, ker pospešuje prebavljanje. Če pa uživamo preveč jesiha, škoduje telesu, ker kvari kri. Jesih namreč uničuje v krvi mala rdeča telesca, ki so za življenje največje važnosti. Raditega večkrat opažamo, da so ljudje, ki uživajo preveč jesiha, bledi. Posebno velja to za nekatere žene in otroke, ki z veliko slastjo uživajo velike količine jesiha, Za pljučno jetiko. Skuhaj na vinu štrkovca in pij vino. Iznebil se boš vse gnilobe iz pljuč, — Skuhaj mire na vinu; tudi pomaga, če piješ tisto vino, — Vzemi 3 dkg gorčice (ženofa) limbergarja in pij vino. — Korenine živih kopriv skuhaj na vmu in pij. Ako se komu vnamejo jetra. Stolci prav drobno makovega semena, zmešaj ga z medom, kateremu prideni nekaj rožnega olja. Napravi si prilepek na prsi. Jeza. Da jeza škoduje zdravju, je že stara, znana stvar in vendar se ljudje vkljub temu jeze, kakor bi šlo za stavo. Sredstvo proti učinkom jeze: vzemi dve žlici magnezije na melisnem čaju in pojdi za par ur na sprehod. Vrednost juhe. Mnogi starši so trdno prepričani o hranilni vrednosti juhe, s katero hočejo okrepiti bolehavo deco. Dr. Paczkowski trdi, da je tako mnenje nepravo. Znano dejstvo je, da so kalijeve soli strup za srce, ker zmanjšujejo njegovo delovanje. Goveja juha pa ima ravno mnogo kalijevih soli, od katerih dobi oni pikantni okus. To naj bi si starši zapomnili. Ptva pomoč pri kačjem piku. Že od nekdaj znano sredstvo je uživanje alkohola, kakor rum, konjak, žganje itd. V takem slučaju ne škoduje, če se tudi upijaniš. Dobra je parna kopel, da se prepotiš. Rano moraš takoj izs&sati, kar smeš storiti le z zdravimi usti, izsesano izpljuniti. Dobro je dotično mesto podvezati, da omejiš razširjenje strupa v krvi potom toka (cirkulacije), podvezo odstrani po štirih urah, da ne pride do vnetja. Najboljše sredstvo pa je rano izžgati. — Drgnjenje s salmijakom preganja kačji strup, zato priporočajo v krajih, kjer je mnogo kač, nositi seboj stekleničico salmijaka. Novejše sredstvo proti kačjemu strupu je sršenov strup, ki ga kaneš na upičeno mesto. Najzanesljivejše sredstvo proti kačjemu strupu pa je dr. Riehlov preparat. Sestoji iz pastil očiščenega klorovega apna ter je opremljen z brizgalnico in steklenico, v kateri se tableta raztopi. 20—25 tablet stane 12 kron. Sredstvo proti kačjemu piku. Profesor Calmette je našel pioti kačjemu strupu jako preprosto sredstvo, ki ima gotov uspeh. To sredstvo je raztopina klorovega apna. Klorovo apno popolnoma uniči strup, raztopino pa je treba vbrizgati okoli rane za kožo. To sredstvo je obenem popolnoma neškodljivo za človeško ali živalsko telo. Kogar je upičila kača, naj preveže upičen del telesa nad rano, da se strup ne širi, in naj si da čimprej vbrizgati omenjeno sredstvo, ki se dobi v lekarni, Ako ima kdo kamen. Napravi iz čmerike in česna žgano vodo, tisto večkrat pij, pa ti bo pregnala kamen. — Žgana voda iz trave »volovski jezik« ima tudi veliko moč za odpravo kamna, — Posuši lisičje krvi, stolci jo v štupo in jo po štiri noževe konice hkrati uživaj. Sredstvo proti oslovskemu kašlju. Mešaj 15 gramov sirupa iz murv in 45 gramov glicerina. Mešanici prideni 32 kapljic bencina in 10 kapljic olja poprove mete. Ko je sredstvo gotovo, je večkrat dobro pretresi, da se dobro zmeša. Jemlji vsake dve uri kavno žlico. Za male otroke vmešaj toliko manj bencina, da ga pride na vsako žlico le 2—3 kapljice. — Izvrstno vpliva prememba zraka in sploh svež, čist zrak. — Kot zanesljivo olajševalno sredstvo označujejo naslednje postopanje. Belo čebulo speci v žerjavici, odstrani sežgane zunanje liste ter nanosi vročo kašo čebule na platneno krpo, katero prilepi zelo vročo na srčno jamico ali na želodec tako, da leži kaša na koži. Ko se obkladek shladi, je neporaben ter ga odstrani, V lažjih slučajih ponovi obkladek petkrat na dan, v resnejših pa vsako uro. Kolcanje. Kolcanje preneha, če piješ sladkorjevo vodo, v kateri je nekaj limonovega soka. Navadno zadoščata dve čaši te limonade, da dosežeš zaželjeni uspeh, — Zanesljivo sredstvo so promincne kapljice ali melisne jagode. — Baje pomaga tudi, če držiš roki tri minute stegnjeni kvišku. Mrzla kopel za noge naj ne traja nikdar več kakor dve minuti. Po kopeli noge dobro osuši in krepko nadrgni, nakar idi v posteljo s pogretim vznožjem. Gorka kopel za noge odvaja kri v spodnji del telesa. Vpliv gorke kopeli zvišaš, če primešaš vodi nekaj bukovega pepela, soli ali gorčične moke. Po kopeli noge dobro posuši in mnogo hodi. Parna kopel je zelo koristna v slučajih težkega pre-hlajenja ali pri zastaranem revmatizmu. Kratkovidnost otrok. Otroci postanejo kratkovidni, če pri čitanju ali pisanju glavo preveč nagibajo. Že od rane mladosti jim je treba to zabranjevati, kakor tudi čitanje in pisanje na močni solnčni svetlobi ali v mraku. Krč v prsih. Naredi testo iz 10 delov gorčične moke, nekoliko vode in jesiha. Testo namaži na čisto platno ter deni kot obkladek na prsi, kjer naj ostane 10—15 minut Poleg tega pij večkrat janežev čaj. — Priporočajo tudi na-drgniti si prsi z vročim terpentinovim oljem in jih pokriti po drgnjenju s flanelo. — Tudi kopanje nog dalje časa v vroči vodi je dobro sredstvo. Sredstvo proti krču. Dobro sredstvo proti krču je hladna voda. Če te krč večkrat napade, pripravi k postelji posodo z mrzlo vodo, namoči v njej robec in ga položi na ud, ki trpi na krču. Krč navadno takoj odneha. Zanesljive sredstvo je drgnjenje z mentolovim žganjem. Ako kdo kri pljuje. 1, Skuhaj hrastovega lesa na vinu, katero naj tak človek pije še gorko. — 2. Skuhaj potoniko na vinu in pij tisto vino gorko, tudi pomaga. — 3. Vrtnica (gavtroža) na vinu skuhana je dobro sredstvo. Tako tudi oliban, na vinu skuhan. Vino se mora v vseh slučajih piti gorko, Plesniv kruh. Pitanje domačih živali s plesnivim kruhom ima lahko posebno pri perutnini zelo škodljive posledice, ker povzročajo glive rade različne bolezni. Enako škodljive so plesnive tropine. Če hočeš plesniv kruh uporabiti kot krmo, prekuhaj ga dobro ali prepeci v peči, da poginejo škodljive glive. Kako ustaviš krvavenje. Vsako zunanje krvavenje ustaviš takoj, če namočiš nekaj razkužene vate v vroči vodi ter jo položiš na krvaveče mesto. Sredstvo je uspešno tudi, če so prebite glavne žile. — Zanesljivo sredstvo je podveza dotičnega uda, posebno roke ali noge, — Krva- venje iz nosa ustaviš s solno raztopino, ki jo vdihavaš pri zaprtih ustih v nos. Pomagajo tudi mrzli obkladki na nos in na tilnik, ali če stisneš nosnici od strani s prsti in ju držiš stisnjeni nekaj minut. — Notranje krvavenje ustaviš s kapljicami železnate klorove tekočine (kakih 10 kapljic), ki se dobi v lekarnah, Kako odpraviš kurja očesa. 1. Obeli in razsekaj nekaj česna v kašo ter ga naveži na kurje oko. Čez nekaj dni odstrani česen obenem s kurjim očesom. — 2. Najenostavnejše sredstvo za odpravo kurjih očes pa je kopel. Umivaj nogi vsako jutro in večer v mlačni milnati vodi in odtrgaj po vsakem umivanju toliko kurjega očesa, kolikor ga moreš odstraniti z nohti. Gorka voda, posebno če prideneš nekaj sode, omehča kožnato tvarino kurjega očesa in po-malem jo lahko popolnoma odstraniš. — 3. Prereži debelo rozino, odstrani koščice in naveži rozino na kurje oko tako, da leži prerezana stran na očesu. Če rozino vsak dan premeniš, se kurje oko po treh ali štirih dneh zlahka odstrani. Kako ravnaj z lasmi. Da lasje obdrže svoj sijaj in enotno barvo, treba jih vsako jutro in večer dobro prečesati in z nepretrdo krtačo izkrtačiti. To daje lasem lep sijaj ter pospešuje rast. Priporoča se tudi mesečno ob mlaju porezati vršičke las. Črne lase, ki postanejo svetli in suhi, če jih pališ z vročim železom, takoj namazi z oljem, da dobe zopet toliko masti, kolikor so jo izgubili pri palenju. Sredstvo proti izpadanju las. 1. Deset posušenih in zmletih španskih muh namakaj osem dni v zamašeni posodi v % 1 zmesi iz dveh delov špirita in enega dela vode. Posodo postavi na solnce in jo večkrat pretresi. Vsakih osem dni namoči glavo s to precejeno tekočino. Pripravno je, če se pri tem poslužiš gobe. Pazi, da tekočina ne pride v oči ali na kako rano, ker bi zelo skelelo. — 2. Orehova jedrca dobro razreži ali stolci. Deni jih v steklenico in zalij z žitnim špiritom. Steklenico dobro zamaši in pusti nekaj dni na gorki pečr. S to tekočino si nadrgni vsak večer glavo. Da se ne prehladiš, glavo dobro posuši. Rumeni lasje. Kdor bi rad imel lepe rumene lase, naj vzame mrtvih kopriv, ki naj jih skuha na lugu ter naj s tistim zmiva glavo. Lasje mu bodo postali lepo rumeni kakor vosek. Domača lekarna. Sledeča sredstva bi morala imeti vsaka hiša doma: Svinčeni kis, ki se rabi za ob-kladke pri oteklinah. Ta kis se razredči v vodi ter zadošča ena kavna žlica kisa na četrt litra vode. — Glicerin aliglicerinovo mazilo za hrapavo kožo, dobro je tudi za mazanje ali obkladke pri opeklinah; pri tem deneš nekaj kapljic glicerina na vato ali namažcš čisto platneno krpo z mazilom ter navežeš na opeklino. Izvrstno sredstvo za opekline je tudi kampferov špirit. — Laneno olje pomešano z apneno vodo. — Gorčičen papir ali gorčično moko. — Papir iz gutaperče ali z Billrothovo tekočino namočen batist za pokrivanje obkladkov. — Šumeči prašek, kamiličen čaj in lipovo cvetje. — Hoff-manove kapljice za slučaje slabosti. — R i c i -novo olje kot čistilno sredstvo, — Razkuženo \ato in obveze, — Toplomer, LimonoT sok, Izpirešaj sočno limono ter precedi sok skozi drobno sito, da se odstrani zrnje in meso, nato ga deni za 12 ur v posodo. Ko se dobro speni, ga napolni z nekoliko dežaice ali snežnice v steklenico do vrha. Steklenico zamaši in zapečati ter kuhaj eno uro v sopari, nakar jo ohladi v isti vodi. Tako prirejen sok se hrani lahko tudi leto dni, seveda, če je steklenica na hladnem. Modre lise od udarca. Modre lise na koži, ki nastanejo vsled udarca ali padca, preprečimo, če navežemo na udarjeno mesto z glicerinom napojen škrob, Ako nimaš pri rokah glicerina, zadostuje tudi voda s krompirjevo moko. S tem preprečiš oteklino in pospešiš ozdravljenje. Vsakovrstni lišaji. Vzemi Šmamičnega perja, ga stolci in zmešaj s česnom in medom, S tem maži lišaje, se vse spravi strani, kar je grdega na koži. — Ali: Voda ali sok iz vinske trte, katera se poceja iz nje, ko jo obrezujejo, je prav dobro sredstvo za lišaje, »Maček,« V steklenico Seltersove vode deni 1 gram salicilne kisline in žlico konjaka ter vodo počasi požir-koma izpij. — Dobro sredstvo je tudi noževa konica dvojno-ogljenokislega natrona v kozarcu vode. Mast za odstranitev dlake. 1, 20 delov kalcium-sulfida, 10 delov glicerinove masti, 10 delov škrobove moke in 10 delov limonove esence zmešaj z vodo v pasto in z njo namaži porastla mesta. Učinek se pokaže v 10—30 minutah, — 2, Vzemi 60 delov stronciumsulfida, 20 delov cinkovega oksida, 19 delov škroba in 1 del mentola. Vsako sol zase najfinejše zribaj in vse skupaj zmešaj in prilij toliko vode, da zgneteš testo, ki je nanosiš s trsko za nož debelo na porastlo mesto. Testo pusti 10—15 minut ter ga nato s trsko zopet odstrani, nakar namaži kožo z oljem. Kako narediš svinčeno mazilo? Svinčeno mazilo narediš, če raztopiš 29 delov čebelinega voska in 8 delov svinjske masti v sopari in primešaš 3 dele svinčenega jesiha. Ako koga meče božjast. 1. Vzemi rožmarina, vinske rutice ali rute vsakega po eno pest, dve pesti potonike in ravno toliko mišjih ušes, Sežgi iz teh rož vodo, katero vsako jutro uživaj po eno žlico, 2, Vzemi za dvajset ječmenovih zrn voženka (namreč kolikor ima 20 ječmenovih zrn teže) ter mu primešaj osem gramov gorčičnega zrnja, nakar vse skupaj stolci ter po dvakrat na teden zauživaj na lavendljevi vodi. Pomagalo ti bo to izvrstno. Med kot hrana. Med bi se moral mnogo bolj uporabljati v vsakdanjem življenju. V dobrih in čistih posodah se med lahko dolgo časa ohrani, ne da bi se izpremenil. Redno uživan med varuje pred prehlajetijem grla in sapnika. Mnoge gospe rabijo med tudi kot toaletno sredstvo. Z njim si dobro natarejo kožo in se potem umijejo z gorko vodo. Koža postane nežna in dobi lepo rdečkasto barvo in mladinsko svežost, Ako imaš mehur v glavi. Vzemi galuna, pehtrana in limbergarja (ingver), stolci vse skupaj in štupo pomalem uživaj suho. Čim večkrat, tem bolje bo. Ne dajajte otrokom prevročega mleka. Želodčni katar, ki ga imajo otroci, je ponajveč posledica prevročega mleka. Več kakor 30 stopinj Reomirjeve toplote ne sme imeti mleko, ki ga daš otroku. Mleko za zdravilo. Mleko je izvrstno zdravilo za one, ki nimajo zdravega želodca ali ki trpe na prsih. Kuhano mleko se težje prebavlja kakor nekuhano. Najboljše je kislo. Želodec ga lahko prebavlja in je redilno. Zato ga uživajo oni, ki imajo bolečine v želodcu. Kdor se hočfe hraniti z mlekom, se ne sme naenkrat odpovedati drugi hrani, ampak polagoma; enako nezdravo je, če zdravljenje naenkrat prekineš. Mora. Mora so sanje, v katerih se pojavi strah, težko dihanje ter nekako tlačenje. Po hudem borenju se prebudi, kdor je težko sanjal ter se domisli strašnih slik v spanju. Navadno je temu vzrok prenasičen želodec ali slaba cirkulacija krvi, če napačno ležiš ali pa imaš podvito roko ali nogo. Zato je treba večerjati precej preje, preden greš k počitku, tudi ni dobro preveč jesti, posebno ne težko prebavljivih jedil, kakor je na primer svinjska pečenka ali jajca. Mozoljasta koža. Kadar si umivaš glavo, kani v vodo nekaj kapljic arnike in mozoli bodo kmalu izginili. Če se ti dela na očeh mrena. Stopi na vodi, iz krav-i jega mleka žgani, galuna. S to vodo si zmivaj oči in zdrav boš. Ali: Kapaj v oči sok rumenih vijolic. Tudi sok iz lanenega semena je prav dober. Tako tudi pelinov sok, zmešan z medom. S tem mazilom maži oči. Mrtvoud. Od mrtvouda zadetega položi tako, da ima visoko vzglavje, ga sleci in mu de vaj na glavo mrzle ob-kladke, ki jih pogosto menjaj. Zelo dobri so obkladki gorčičnega testa ali nastrgane redkvice. Če imaš naduho. Naduho odpraviti je težavno, kajti že pregovor pravi: »Naduha spravi človeka od kruha.« Vendar pa sledeča domača zdravila pomagajo dostikrat. 1. Vzemi redkve in jo navle.ci s čmerikovo korenino na ta način, kakor se navleče za pečenje pripravljen zajec. Tista navlečena redkev se namoči v gorki vodi, kjer jo pusti ležati štiri dni. Nato vzemi redkev iz vode, vrzi čmeriko in redkev proč, vodo pa pij, ti bo pomagalo, — 2, Pelinova voda je tudi silno dobra, — 3. Nakoplji rigelcev s koreninami ter jih prav dobro skuhaj, je izvrstno zdravilo za naduho. — 4, Kamilična voda je tudi prav dobra za to bolezen. Napetost. Pij čaj lovorjevih listov. Ali; nastavi v litrü žganja pest stolčene kumine (janeža), dve pesti mete in dve pesti pomarančnih lupin, postavi za štiri tedne na solnce, pretlači skozi ruto in osladi z y^ kg sladkorja. Wva pomoč v nesvesti. Onesveščenca, ki je postal bled, je treba položiti v vodoravno lego in mu dati nekaj Hoffmanovih kapljic. Tudi je priporočljivo, da mu daš duhati salmijaka, etra ali jesihove kisline ter da mu drgneš senca in srce s kolinsko vodo ali jesihom. Kdor čuti, da mu prihaja slabo, naj izpije kozarec sveže vode in globoko skozi nos diha. (Pri ženskah je včasih tudi umestno odstraniti stezalnike,) Če komu otekajo noge. Vzemi pest korenin mrtvih kopriv, štiri glave česna, stolci vse skupaj, prilij nekaj laškega olja in skuhaj. Potem prelij skozi čisto cunjo, stisni, da pojde sok ven in s tem sokom, oziroma oljem maži vsak dan noge po dvakrat. Potne noge, 5 gramov kloralnega hidrata, ki ga dobiš v lekarni, raztopi v V2 1 vode in si z njo vsak večer umivaj nogi. Opari hrastovo skorjo in si z vodo umivaj noge ali natresi v nogavico vsak tretji dan noževo konico salicilne kisline. Redna, dve minuti dolga mrzla nožna kopel s sledečim drgnenjem in obilno hojo je zelo dobr-o sredstvo. Potne noge. 5 gramov kloralnega hidrata, ki ga dobiš v lekarni, raztopi v 1/2 1 vode in si z njo vsak večer umivaj noge, kadar se ti pote. Krvavenje nosu ustaviš, če sedeš na stol, deneš roke na glavo in nagneš glavo nazaj ter dihaš z odprtimi usti in si zamašiš nosnici. — Če je krvavenje prehudo, teci po zdravnika, a tačas zamaši nosnico, iz katere drvi kri, z vato in drži glavo visoko in mirno. — Vata, ki je namočena v razredčeni kromovi kislini, ustavi krvavenje iz nosa. Dober je tudi gorak ali mrzel obkladek, ki ga deni na tilnik. Ali: naveži na tilnik razrezano čebulo in potegni malo čebulnega soka v nos, Zamašen nos. Potegni vanj; limonov sok — slano vodo — lučnikov čaj — vdihuj arniko — terpentin — mentol. Maži nos in vrat z žganjem. Deni na nos ruto, namočeno v gorko slano vodo, in se pogrni, da se izpoti glava. Včasih pomaga samo toplejše podnebje. Ozebljen nos maži znotraj in zunaj z medom in ozdravel bo popolnoma. Rdeč (kufrast) nos. Rdečo nosno konico imajo navadno alkoholiki in rdeča barva je znamenje, da so bolna jetra. Če hočeš spraviti rdečico z nosu, se ogibaj torej vsake razdražljive pijače, jej samo lahke jedi, posebno kislo mleko, vzemi večkrat dve žlici olja in jemlji polive na hrbet. Zjutraj in zvečer pa vzemi dve žlici te sestaver 1/4 litra trpotčevega soka in I/4 Htra soka nezrelih vinskih jagod kuhaj na ^/4 kg medu. Obešenec. Obešenca najprej odreži in padec kolikor-mogoče prepreči. Nato zanko oddrgni in ravnaj s ponesrečencem tako kalor z utopljencem. Pegast obraz. Trajnega sredstva proti pegam na obrazu ni. Razna zdravila pomagajo le deloma. Med drugimi sredstvi priporočajo tudi naslednja: a) Umivaj obraz z limonovim sokom, ki ga razredčiš z rožno vodo. — b) Nadrgni kože z mazilom, ki ga narediš z mešanjem mandljevega olja, limonovega soka in nekaj gorčične moke. — c) Napravi kašo iz krednega prahu in vodikovega dvokisa (Wasserstoffsuperoxyd), jo nanosi na pege in pusti eno uro, To večkrat ponovi. Za knnežljave oči skuhaj skupaj medu in jesiha in s tistim maži oči. To je izvrstno zdravilo za bolezni vsake vrste. Za kalne oči, Stolci urednjaka (Tencrium) in zmešaj sok z medom; s tem maži oči, ki bodo takoj izgubile kalnost, Ali: zelišče prstenek namakaj v vinu v bakreni posodi 48 ur dolgo, Prstenek si potem obvezuj na oči, — Če imaš vedno solzne oči, skuhaj na vodi vrtnic in si s tisto vodo snaži oči. Kako se hitro ogreješ? Večkrat se pripeti, da na-jJade človeka ncrazpoloženje in da mu je hladno tudi v topli obleki. Temu odpomoreš, ako usta zapreš in polagoma in globoko dihaš skozi nos, dokler ne dosežeš za-željenega uspeha. Globoko dihanje namreč p.ospešuje tok krvi in ji dovaža več svežega kisika. Tako pravilno dihanje preprečuje tudi razna prehlajenja že v njihovem postanku. Umivanje in drgnjenje z mrzlo vodo, posebno po gornjem delu telesa, je za zdravje velike važnosti, ker varuje človeka vsakovrstnega prehlajenja. Osebe, ki imajo zelo občutljivo kožo, naj začno z mlačno vodo, okrog 20 stopinj toplote, ter naj znižujejo toploto stopinjo za stopinjo. Tako umivanje je posebne važnosti pri otrocih, ker jih varuje pred celo vrstjo otroških bolezni. Najprimernejši čas za umivanje ali drgnjenje z mrzlo vodo je zjutraj, ko vstaneš. Prva po>moč pri opeklinah. 1. Opeklino je treba takoj namazati z glicerinom in potem počasi in previdno obrisati. Bolečine skoraj ponehajo. — 2. Dobro je tudi opekline posuti s pšenično ali riževo moko, to lajša bolečine in preprečuje napravljanje mehurjev. Dobri so tudi obkladki z apneno vodo ali lanenim oljem. — 3. Župnik Kneipp priporoča na opekline pokladati sveže kislo zelje. Rdeča luč pri osepnicah (kozah), če zagrneš okna sobe, v kateri leže na osepnicah bolni, z rdečim blagom in deneš na luč rdeč senčnik, izpuščaji koz ne postanejo gnojni, gnojna mrzlica izostane, bolezen hitreje premine in ne zapušča brazgotin. Sredstvo proti ozeblini. Dobro sredstvo proti ozeblini na rokah in na nogah je hrastova skorja, zmešana z galunom. Vzemi pol kilograma hrastove skorje in jo kuhaj v 2 litrih vode, kuhaj toliko časa, da se vkuha na eno tretjino. Tej zmesi dodaj 30 do 40 gramov galuna. Sredstvo uporabljaj takoj, ko začutiš srbenje. Tudi klorovo apno, ki se uporablja pri pranju, zmešano z vazelino, je dobro sredstvo, enako zmes 5 delov kafre in 20 delov terpentinovega olja. Če je zmrznil kak ud, uporabljaj za odtajanje v mrzli sobi sneg ali zelo mrzlo vodo; šele ko se občutek povrne, omivaj ud s kafrnim špiritom ali petrolejem, ga s krpo osuši in namaži z vazelinom. Pege na obrazu. Pege na obrazu preženeš, če jih mažeš z limonovim sokom, v katerem raztopi še prej žli-čico soli. Grizlo in peklo te bo, toda potrpi, veselje bo tem večje, ko ne bo več peg. Pereč ogenj. Če hodiš gologlav in golorok v hudi vročini, ko še ni tvoje telo navajeno visoke temperature, ti nenadoma zardi na rokah ali kje drugod koža, ki te začne peči, da ne moreš nikjer več strpeti. To je pereč ogenj. Tudi proti njemu imamo sredstvo: olje iz šentjan- ževih rož. Deni v steklenico do tretjine Cvetja sv, Janeza rože, nalij v njo laškega olja do grla, postavi ga štirinajst dni na solnce, precedi in maži, — Šentjanževo olje ozdravi sploh vsako opečenino, prisad in otok. Belo perilo ali beli tok, Naberi bele detelje in jo skuhaj na vodi in pij tisto vodo. — Naberi mrtvih kopriv, ki imajo belo cvetje, skuhaj jih in^ pij čaj. Ako Je preveč perila. Skuhaj kislico na vinu in pij tisto gorko. Aii pa: Zmešaj skupaj v loncu vinski jesih in vodo; vsakega pol. Potem deni noter hrastovega listja, trpotca in nekaj bukovih peres ter pristavi k ognju. Pri-deni tudi nekaj galuna. Kadar dobro zavre, pij mlačno in pri tisti priči ti bo bolje. Če ni perila ob pravem času. 1, Skuhaj rdeče metlike na vinu, ti bo izvrstno pomagala, 2, Uživaj sladkega ja-,neža stolčeno seme prav pogosto ali stolci kolmeža in lanenega semena skupaj, da bo gosto ter napravi prilepek na trebuh. Prva pomoč, če te je ugriznil pes. Rano je treba takoj drgniti s soljo, tobakovim pepelom in močnim milom, sredstva, ki so hitro pri rokah. Tudi izmivanje z urinom je priporočljivo, Najizdatnejše sredstvo je seveda, da se rana takoj izžge. Kako pripraviš dobro pijačo za bolnike? Izvrstno pijačo narediš proti bolečinam v vratu, prsih, influenci ter •mrzlici na sledeči način; Vzemi čašo gorke vode, razredči v njej 2—3 žlice medu ter prideni sok od polovice izpre-šane limone. Ta pijača je zelo zdravilna ter jo moreš piti, kadar se ti poljubi, posebno preden greš spat. Bolečine navadno kmalu ponehajo. Če se hočeš odvaditi pijančevanja, ti svetujem, da ješ po obedu, po malici in po večerji kolikor mogoče jabolk, ki ti bodo kmalu pregnala slast po pitju. Kako zdraviš pik čebele, ose itd. Kot lek proti piku Je dobro navadno olje. Na pičeno mesto kani kapljo olja, ki se ne vdrgne. Čim preje se to stori, tem hitreje poneha bolečina. Dobro stori tudi obkladek s svinčeno vodo. Ako si na pljučih bolan, skuhaj česna na mleku in mleko izpij. — Stolci skupaj mandljevih jedrc in mete in isto uživaj. — Preskrbi si rakov, jih skuhaj in pij rakovo juho gorko. — Med in surovo maslo zmešaj skupaj in pomalem uživaj, je posebno dobro. Pljuvanje brez potrebe ni samo grda lastnost, ampak tudi zelo škodljiva. Želodec potrebuje namreč sline p r i prebavi. Sredstvo proti potenju rok. Komur se pote roke, naj jih večkrat omiva v vodi, ki ni premrzla. V vodi naj se raztopi nekaj galuna. Domača sredstva proti prehiajenju. V slučajih pre-hlajenja nam včasih dobro služijo domača sredstva, kakor mrzli in gorki obkladki ter kopeli, a) Suha vročina je priznana kot najboljše sredstvo, posebno pri živčnih bolečinah, predvsem topli solnčni žarki. Kot nadomestilo za te nam služi vroča peč. Če te boli zob, drži z robcem pokrito Vice na gorki peči. Pri trganju deni na bolni ud večkrat preganjen robec in gladi po njem previdno z vročim likalnikom, Pri bolečinah v trebuhu, revmatičnem trganju ali živčnih bolečinah uporabljaš s pridom tudi z vročo vodo napolnjene steklenice ali prstene vrče ali razbeljeno opeko, ki pa jih treba zaviti v volnene krpe, da se ne opečeš, — b) Vroči obkladki. Zanje se rabi tako vroča voda, kakor jo je le možno prenesti ter čist robec ali vata. Robec ali vato se omoči v vroči.vodi ter poklada na boleče mesto. Vroči obkladek privaja kri h koži, zmanjšuje občutljivost in s tem bolečine. Ugodno deluje pri manjših ranah, pri izpahnjenju, zvinjenju ter na udarjenih mestih, tudi pri krčih v želodcu ali črevesnem prehlajenju, — c) Vroče omivanje je še izdatnejše kakor vroči obkladki. Gobo pomoči v vročo vodo, jo iz-prešaj ter narahlo drgni po bolnem udu. Prenesti moreš na ta način precej vročine, in čim večja je vročina, tem večji je tudi uspeh. Ko se goba ohladi, treba jo je zopet pomočiti. To sredstvo je posebno izdatno pri živčnih bolečinah, ischias in revmatizmu hrbtnih in križnih mišic (Hexenschuß). — d) Kopanje nog v vroči vodi. Če kopeli polagoma prilivaš vroče vode, zvišaš vročino do najvišje stopinje, ki jo je možno prenesti. Voda mora segati skoraj do kolen. To sredstvo izvrstno deluje pri glavobolu, zobobolu, trganju v ušesih in če teče kri iz nosa, — e) Vlažni o b k 1 a d k i. Na bolno mesto položi vlažen robec, ga pokrij z nepremočljivo tkanino ter založi z več plastmi flanele ali volne, Obkladki postanejo hitro gorki ter obdrže dolgo časa gorkoto. Uspešni so pri bolečinah v vratu in pri vnetjih. Prhljaj na glavi. Najboljše in najmanj škodljivo sredstvo proti prhljaju je jajčni rumenjak- Treba ga je naj-preje dobro premešati in potem nadrgniti z njim glavo, ki jo nato izpereš s toplo vodo, S tem postanejo lasje mehki, koža na glavi čista in prhljaj zgine. To sredstvo deluje v vsakem slučaju ugodno, — Mnogokrat zadostuje (pri suhih, pustih laseh) vdrgnjenje lasišča z vaselinom. — Ugodno učinkuje tudi drgnjenje lasišča z zmesjo iz 125 gramov očiščenega petroleja in 825 gramov vinskega cvcta. Sredstvi proti raku. Vzemi rožmarinovega perja, ga stolci in naveži na raka. Ali: Posuši krebulice, jo zdrobi v štupo, katero zmešaj z medom, S tem medom maži raka, se bo pocelil. Za raka na prsih. Vzemi jabolk in izdolbi peške iz njih, luknje napolni z mastjo in deni jabolka v ponev, da se v masti spečejo ali stenstaio. Kadar so že mehka, zmešaj jih z žlico vse skupaj in napravi iz njih mazilo, s katerim obkladaj raka. Pregnal ga boš prav gotovo. Rane. Pri ranah je potrebna vedno največja čistost in snažnost. Izpiraj jih s prekuhano vodo, ki ji priliješ dva odstotka lizola, Pajčevine pokladati na rane je zelo ne- Nasveti za hišo in dom. 12 varno, enako nečisto platno. Če je ranjena žila privodnica, treba vsekakor ustaviti kri, za kar se poslužuj v vroči vodi namočene očiščene vate; če nimaš pri roki drugega sredstva, pritisni na rano palec, dokler ne pride poklicani zdravnik. Za Tane, iz katerih teče. Natrgaj bezgovega listja in ga skuhaj na jesihu ter ga naveži na rano. To je posebno dobro za vsako tako rano, iz katere teče, Revmatizem. Vzemi sveže jajce in ga deni v skodelico, napolnjeno z močnim jesihom, V približno dveh dneh se lupina raztopi. Temu prilij nekoliko terpentinovega olja in s tem drgni dotična mesta, — Mnogim pomaga obilno uživanje brusnic (Preiselbeeren), Tudi za čaj prirejeno perje te rastline je zdravilno. Prireja se kakor kitajski čaj, — Drgnjenje z zmesjo enakih delov kafrnega in terpentinovega špirita je izvrstno sredstvo. Kako pozdraviš razpokane roke? Razpokane roke povzročajo velike bolečine. Zdravimo jih, če jih dobro umijemo in obrišemo ter nato večkrat namažemo z limo-novim sokom, ki naj se počasi posuši na rokah. Začetkoma tako zdravilo sicer peče in srbi, ali bolečine hitro ponehajo, Če to sredstvo vestno rabimo, pokanje kože na rokah popolnoma preneha, Glicerinovo mazilo zvečer pred spanjem je tudi izvrstno sredstvo. Sredstvo proti rdečim rokam. Preden greš spat, omij roke dobro v gorki vodi, v kateri je nekaj galuna raztopljenega. V omivalnik vode deni v ta namen dve žlici galuna. Kako negu| roke? Gospe, ki imajo mnogo posla v hiši, naj si umivajo vsak dan roke v medeni vodi. Žlica medu zadošča na liter vode. Roke postanejo mehke in bele. — Hrapave roke postanejo tudi mehke in bele, če jih dobro nataremo z milom, naprašimo z drobnim žaganjem ter jih nato omijemo v vodi, S fino presejanim žaganjem je dobro omivati tudi lice, ker postane koža fina in bela. Seveda naj se to godi le redko in previdno, ker bi se sicer koža vnela. Mrzle roke. Nadrgni roke vsak dan dvakrat z gor-kim oljčnim oljem in drgni (masiraj) nato prste v smeri proti dlani. Kako postanejo roke bele? Roke postanejo bele, če jih umivaš v limonovem soku, v katerem je raztopljene nekaj soli. Roke je treba po omivanju počasi osušiti. Sadje in njegova zdravilna mož. Kogar muči revma-tizem, naj je češnje s kruhom. One so dobro zdravilo proti tej bolezni. — Jabolka, surova, kuhana ali pečena so zelo zdrava in učinkujejo posebno proti zaprtju. — Pomaranče so izvrstne za prebavo, — Breskve, če jih zjutraj ješ, so zelo zdrave. — Borovnice so sveže ali pa tudi suhe izborno sredstvo proti driski. — Ako trpiš na zapeki, jej rozin e. Skomine. Kdor ima skomine, naj grize seme smpkve (fige). Bo pomagalo. Slabokrvnost. Predvsem je potrebna dobra redilna hrana. Priporočajo tudi naslednje: a) Speni dobro eno jajce s kavno žlico dobrega sladkorja in poUj s kozarcem dobrega črnega vina. Spij vsak dan kozarec takega vina v malih količinah. — b) Uživaj vsak dan nekaj medu, izprva po malem razredčenega, pozneje čistega, dokler ga lahko ješ naravnega z žlico. Solnčarica se pojavlja le pri veliki vročini, ki odteguje telesu preveč vode ter se kri zgoščuje. — Ponesrečenca položi na senčen hladen prostor, če mogoče na prepih, mu podloži glavo ter ga sleci. Nato mu pokladaj na glavo in gornje telo mrzle obkladke ali ga polivaj z mrzlo vodo. — V obrambo solnčarice pokrivaj ob vročini tilnik s tkanino ter pij večkrat vode. Spanje, a) Dete do enega leta rabi dnevno 20 ur spanja, dete do treh let rabi dnevno 15 ur spanja, otroci do sedmih let rabijo dnevno 10 ur spanja. Odraslim ose- bam zadostuje navadno dnevnih 7 ur. Tudi starejši ljudje rabijo po več ur spanja, — b) Spanje po obedu. Po napornem duševnem ali telesnem delu je spanje po obedu za 10—15 minut priporočljivo, kei* krepi in osvežuje živce. Dolgo spanje ne koristi, temveč škoduje zdravju, — c) N e -spečnost. Če trpiš na njej, ne uživaj pred počitkom težko prebavljivih jedi in pijač. Ker gre pri brezspečnosti predvsem zato, da se odvaja kri iz možganov, je vedno priporočljiva vroča kopel nog. Priporočajo, naj se globoko diha in dihljaji natančno štejejo. Čitajo naj se nezanimive in dolgočasne knjige. — d) Smrčanje, Če tvoj sosed smrči, drži mu na ustih v mrzli vodi namočeno gobo. Eno noč boš imel mir, Dotikljaj na vratno jabolko je zanesljivo sredstvo, enako gumijev trak, ki tišči spodnjo čeljust na gornjo. Srbečica. Srbečica se pojavlja navadno vzporedno s kako kožno boleznijo. Olajševalno sredstvo so otrobne kopeli. Kuhaj 2 kg pšeničnih otrobov 5 minut v primerni množini vrele vode ter primešaj odlivko vodi, v kateri se koplješ. Komur bije ponoči srce premočno, naj vzame kozarec sladkorne vode s citronovim sokom. Bo pomagalo. Tudi če si omiješ prsa z mrzlo vodo, se bo srce pomirilo. Strah. Kakšno sredstvo je neki proti strahu? Tole; Če si se prestrašil, pij vodo, v kateri si raztopil sladkor. — Čaj melise in gomilice je tudi dober. Ravnotako cikor-jeva voda. Sredstvo proti sušici. 1. Skuhaj rožmarinovega semena na vinu in pij to vino. — 2. Vzemi vina in medu in skuhaj notri potoniko, da zavre. Pij tisto gorko, je najboljša pomoč, kar si jih le misliti moreš. Škiljenje. Privezi na zdravo oko dvojno črno svileno krpico, tako močno, da se ne premika in da moreš uporabljati le škileče oko. Škiljenje navadno v 14 dneh preneha Kako si izbol^amo tek? Zdravilo proti slabemu teku se pripravlja iz detelje, bezgovih jagod, pelina in encijana. Kupi vsake stvari za 20 vinarjev, deni v dva litra vode in postavi na ogenj, kjer se kuha toliko časa, da se vkuha na polovico. Potem zmes precedi in popij pol do en četrt ure pred vsakim obedom in večerjo po eno žlico. Že v nekoliko dneh se čuti ugoden učinek. Za težave na potoTtinju namoči pivnik v črešnjevem žganju ali v rumu in naveži na želodec. Bolečine v trebuhu. Bolečine v trebuhu lahko nastanejo iz različnih vzrokov. Da ponehajo, se mora najprej odpraviti glavni vzrok. Navadno pomagajo sledeča sredstva: Delaj gorke obkladke, drži na trebuhu vroč kos opeke ali razgrete moke ali peska v vrečici. Drugemu pomaga požirek močnega žganja ali tudi vroč čaj, Vzameš ahko 5—8 kapljic opijeve tinkture. Če te boli trebuh in jjnaš zaprtje, vzemi čistilno sredstvo (n, pr. ricinovo olje, abarbaro in dr,). Urin ali sečnica. Zdravje in bolezen človeka se more po barvi in kakovosti urina precej natančno določiti. Seveda je v to poklicana Ic zdravniška izurjenost. V splošnem oomni: a) Urin je primeren za zdravniško preiskavo le, če äa dobiš zjutraj po končanem, a še ne nanovo pričetem prebavljanju, b) Natoči ga v okroglo čisto steklenico, ki aima mehurčkov in ga ne izpostavljaj soliičnim žarkom, c) Preiskava urina dobi smoter in veljavo šele, če je urin Že šest ur stal, d) Če nosiš steklenico z urinom po več ir v roki ali gorkem žepu, se urin bistveno izpremeni, — Jrin zdravega človeka je rumenkast, med prebavljanjem nekoliko bolj temen, a vedno čist. Urin temne ali neprijetne barve ali neprozoren zahteva vedno ?:dravniške ponoči, Urin zadrževati je škodljivo ter ima lahko resne posledice, — Kdor v spanju urina ne more zadrževati, fiaj mu ležijo noge više nego telo; to povečini pomaga. Razpokane ustnice. Razpokano ustnico navlaži z gorko vo.do ter jo nadrgni z jelenovim ali jančkovim lojem. Bolje je, če prelepiš razpokana mesta z jajčjo kožico. Dobro ustno vodo narediš na sledeči način: Dve žlici olja iz poprove mete (Pfeffermünz) in žlico kolinske vode zmešaj v pol litra navadne gorke kuhane vode. To zmes hrani v dobro zaprti steklenici. Pri umivanju ust vlij nekaj kapljic te ustne vode v kozarec čiste vode. Če komu zveni po ušesih. Če kaneš v uho nekaj kapljic mandljevega olja, v katerem je raztopljena kafra, bo kmalu potihnilo zvonenje. Dobro je tudi v uho kaniti nekaj kapljic balzama. — Teloha in jesiha skuhaj in vlij gorko v ušesa, Ako se ti gnoji v ušesih. Skuhaj rožmarin na vinu in ga priveži na uho še gorkega, ali pa kani v uho nekaj kapelj žganja, v katerem je bil namočen hmelj. V obeh slučajih boš kmalu zdrav. Utopljenec. Položi ga čimpreje v vodoravno lego z obrazom navxdol in ga privzdigni za noge toliko, da mu odteče voda iz sapnika. Nadalje ravnaj z njim kakor z zadušencem, Viržinke. Znano in dokazano dejstvo je, da ima smodka-viržinka v sebi štirikrat toliko nikotina, kolikor ga je potreba za zastrupljenje človeka, če pride namreč nikotin v cirkulacijo krvi, Ako se ti zapre voda. 1, Skuhaj na vinu metlike in pij gorko tisto vino, ti bo zopet odprlo vodo, 2. Skuhaj česna na vinu, tudi pomaga, 3, Jej sladke mandelje, 4, Skuhaj na vinu potoniko in pij tisto vino, 5. Skuhaj na vodi svetega Janeza rDŽo in pij čaj, . Kdor ne more držati vode. Skuhaj prosa in ječmena skupaj na vodi in pij tisto vodo. To je tudi dobro sredstvo za otroke, ki močijo posteljo. Dobra je tudi divja kumina na vodi skuhana, če piješ tisto vodo. Za vodenico, Če pride od mraza. Pij pelinov sok7'ta ti bo pregnal vodenico. Ali: kuhaj deteljno seme na vinu in pij. To hitro pomaga. Pomaga tudi, če stolčeš korenine modrih lilij, jih izžmeš in piješ njih sok. Piti ga je pa treba pomalem, ker je hud. Volk. Zanesljivo in hitro ga odpraviš, če deneš v zarezo 4 cm širok in 8 cm dolg kos časopisnega papirja — volk takoj poneha. Zdravilo proti boleznim v vratu. Vzemi li^r vode in jo dobro prekuhaj. Nato deni vanjo dobro žlico medu in zmešaj. Zmesi prideni še kakor lešnik velik košček galuna, stolčenega v prah. Ko se zmes raztopi in ohladi, jc dobra za grgljanje. Zadostuje grgljati trikrat na dan. Odrasli lahko vzamejo nekoliko več, otroci nekoliko manj galuna. Kako pozdraviš vnetje v vratu? Izvrstno sredstvo, ki se uporablja pri vnetju v vratu, je čaj žajblja. Kuha se iz žajbljevih listov, katerim prideneš jesiha in medu. To grgljaš večkrat na dan. Čaj za grgljanje mora biti mlačen, Zabuhlost. Kdor je zabuhel, naj pije čaj bezgove korenine in zabuhlost bo kmalu izginila, — Drugo sredstvo: Nareži korenine kačnika (mišja ušesa, štrkovec) v kolesca in uživaj nekaj dni par teh kolesc skuhanih med drugo jedjo. Kmalu se boš posušil, toda počutil se boš lahkega in zdravega. Nevarnost zadušenja. Če se ti vstavi kaka reč v grlu in te hoče zadušiti, primi se dobro za nos, da moraš dihati skozi usta. Nevarnost bo hitro odstranjena. Zadušenje. Ponesrečenca prenesi najpreje na zračen prostor, mu sleci obleko in ga krepko drgni in krtači po vseh udih. Nato deni svoja usta na ponesrečenčeva, mu stisni nos ter vdihaj močno sape. Kadar zapaziš, da se mu prsa vsled vdihane sape začno dvigati, pritisni nanje. Vdihavanje sape in pritiskanje na prsa nadaljuj menjaje heJfaj časa. Pri tem fe najbolje, da ponesrečenec leži vodoravno na mizi. Po gori omenjenem ravnanju mu stopi za glavo, primi njegovi roki pod komolcem, jih potegni sunkoma proti glavi ter jih porini nato zopet nazaj. Roki premikaj v presledkih, kakor dihamo — kakih 1 Škrat v minuti. Druga oseba naj medtem drgne in krtači dalje. Če more bolnik že nekoliko dihati in požirati, mu daj malo gorke pijače; ko začne dihati pravilno, ga zavij v pogreto volneno odejo. Pri takem postopanju oživiš Zadušenca včasih tudi dve uri po nesreči. Kako odpraviš zagorelost obraza? Od solnca ožgana črna koža postane bela, če jo umivamo v vodi (najbolje dežnici), v katero se vrže pest peteršilja. Peteršilj se mora namakati pred umivanjem 24 ur v vodi. Umivanje naj se večkrat ponovi. Zaprtje ali zapeka. Če nagibaš k zaprtju, pij zjutraj po kavi velik kozarec sveže vode ali uživaj zjutraj in zvečer žlico dobrega medu. — Župnik Kneipp priporoča kozarec vode in nate trpotčev in regratov čaj, — Ugodno deluje tudi kislo mleko ali kislo zelje ali če piješ tešč sveže sladkorne vode. — Vsa ta sredstva so mnogo izdatnejša, če se navadiš hoditi zjutraj, ko si vstal, tudi brez nujnosti redno ob isti uii na potrebo. — V resnejših slučajih zapeke služijo dobro vroči obkladki, kakor v krpo zaviti kosi opeke ali mokri vroči robci. Enako ka-milični ali čaj poprove mete, kateremu prilij 10 kapljic opija, V posebno težkih slučajih napravi gorko kopelj in klistiraj z močnim kamiličnim čajem. Močno sredstvo je kavna žlica ricinovega olja. Prva pomcč pri zastrupljenju. Dobro sredstvo v slučaju zastrupljenja je sol in gorčica. Kavno žlico soli in pol žlice gorčične moke zmešaj v čaši gorke vode in izpij. Temu sledeče bljuvanje izprazni želodec in preprečuje nadaljnje vplivanje strupa. Proti morda še preostalemu strupu pij jajčni beljak in črno kavo. Ti sredstvi uni- čujeta učinek mnogih strupov. Gori imenovano zmes za bljuvanje uporabljaj tudi, če čutiš vsled prcobilo zaužitih jedil bolečine v želodcu. Bljuvanje povzročiš tudi z draženjem grla s prstom ali kurjim peresom, — Navadno se ljudje zastrupljajo s karbolno kislino ali lizolom, V takih slučajih ni nikdar opuščati pranja želodca, četudi bo večkrat že prepozno. Tako pranje strup zanesljivo odstrani. Prva pomoč bodi sicer vedno: žgana magnezija, zmešana z vodo, mleko ali druge sluznate pijače. Zastrupljenje z gobami. Prijatelji gob naj se varujejo strupenih gob, a tudi nestrupenih, če so prezrele in že pričenjajo gniti. Pri zastrupljenju z gobami se pojavlja vročina v vratu, sledi bljuvanje, nakar pij ricinovo ali mandljevo olje. Priporočljivo je poslužiti se tudi klistira ter piti nato mnogo mlačne vode, črne kave, tanina, čaja ali kisa. Pri omotici polivaj glavo z mrzlo vodo, Ako je komu zavdano. 1, Zlate korenine cvetje in seme namoči na vinu in pij. To prežene strup, 2, Stolci želoda in zaužij štupo na vinu, 3, Vzemi balzama na vinu in pij, 4. Ako imaš pri roki svežega encijana in hrena, ju skuhaj, zribaj in popij na vinu. Ako pa imaš suh encijan pri rokah, pa napravi iz njega štupo in jo použij s hrenom na vinu, Zelenjad in njena zdravilna moč. Zelenjad ima v sebi veliko zdravilne moči. Če si bledičen, če imaš premalo krvi ali če je kri slaba, jej š p i n a č o , ki je jako dobro zdravilo tudi proti boleznim na ledvicah, — Z e 1 e n a je močno učinkujoče sredstvo proti revmatizmu in deluje sploh izbomo na celi živčni sistem, — Če si na jetrih bolan, jej paradižna jabolka. ^— Če nimaš apetita, naroči, naj ti skuha gospodinja repo. — Čebula žene na vodo in služi sploh kot izbomo sredstvo pri prebavi, — Zelje je zdravo, pa najsi bo surovo ali kuhano, sveže ali kislo, — Peteršilj ne izboljša samo okusa vs^k^ jedi, on je tudi drugače zelo zdrava zelenjad, — Česen razžene sluz in vzbuja tek. Zgaga. Če te draži sitna zgaga, žveči hrastov list in požiraj sline, — Kuhaj žajbelj na medu, kani vanj jesiha in grgraj, — Vzemi na dan po dve žlički vode, žgane iz trpotca in si izpiraj z njo usta in grlo, — Dvajset kapelj tavžentrožne tinkture na dan prežene zgago, — Tudi nekaj zm soli ali surovo kislo zelje je dobro sredstvo, enako soda, sodavoda in Selterova voda, Zmrznjenec. Zmrznjenca prenesi najprej na hladen, zračen prostor, ga položi vodoravno na mizo in mu sleci obleko. Če je trdo zmrznjen, pazi, da mu ne zlomiš kakega uda. Drgni ga nato dalje časa s snegom, ali če tega nimaš, z ledeno Todo, nakar ga še dobro drgni in krtači, dokler imaš upanje na uspeh. Sicer ravnaj z njim kakor z zadušencem. Znamenja, ki kažejo, ali si bolan ali zdrav. Če je tvoje perilo, ko je oprano, takšno, kakor bi bilo novo, in če prijetno diši, potem si zdrav. Če pa je perilo runieno, če ostane rumeno tudi po pranju in če diši neprijetno, potem si bolan. Suha koža, velika žeja in nenormalno bitje žile so znamenja bolezni. Kako odpraviš znojenje pod pazduho? Najbolje je, če pazduho večkrat omivaš z razredčeno salicilno spiri-tuozno raztopljino. Po vsakratnem umivanju napraši s po-sipalnim praškom, kateremu je primešan salicilni prah. Negovanje ast in zob. Lepa usta so kras starim in mladim! Usta pa so lepa le, če so zobje skrbno negovani. Med sredstvi zavzema prvo mesto prah poprove mete (Pfeffermünz), ki se dobiva po lekarnah in drogerijah. Po ' njem se zobje sijajno belijo, pospešuje se tek in v ustih dobiš prijeten duh, — Ne uživaj nikdar prevročih ali premrzlih jedi in pijač, ker kvarijo glazuro zob. Očisti zobe in medzobje dnevno vsaj enkrat, ' Zobobol. Ako te boli votel zob, pomaga navadno karbol. Nekaj vate omočiš v štiriodstotno karbolno vodo in jo deneš v votel zob. Bolečina takoj poneha. Zobobol vsled prehlajenja zdraviš z umivanjem nog v zelo gorki vodi, preden greš spat. Da bode uspeh bolj gotovo, primešaj vodi nekaj gorčične moke, Revmatični zobobol preneha, če deneš košček v vato zavite kafre v uho na isti strani ali delaš na lice obkladke nastrgane redkve ali ^orčičnega testa, Zobobol vsled pritiska krvi v glavo zdraviš tudi z vročim umivanjem nog, ki jih mto dobro drgni. Za vzglavje v tem slučaju ne uporabljaj pernic. Najboljše sredstvo proti zobobolu je slučajno našel v novejšem času vojaški zdravnik dr. du Mont, Kakor fižol velik svalek vate napoji z žveplenim etrom in deni rahlo v nosnico na oni strani, kjer te boli zob. Nato nagni glavo kolikor mogoče nazaj ter nos malo stisni, da pride nekaj žveplenega etra na kožo (Schleimhaut), Zobobol takoj preneha in naj izvira od gnilega zoba, vnetja ali revmatizma, Zvinjenje ali izpahnjenje. Delaj mrzle obkladke z vodo, snegom ali ledom. Dobro je primešati vodi nekoliko octovega svinca (essigsaure Tonerde), Ko bolečine malo ponehajo, drgni ud od spodaj navzgor s kafmim ali topo-lovim špiritom, Ako se ti peha iz želodca. 1, Naberi bršljinovih korenin in jih skuhaj na vinu. To vzame tudi otok iz želodca. — 2. Kuhaj na jesihu korenine slaka, namoči v tistem ruto in jo obveži čez želodec. — 3. Prav dobro je tudi sledeče: Vzemi arabskega gumija in cimeta, oboje skupaj stolci in tisto štupo uživaj na vinu. — 4, Skuhaj na jesihu nekaj drobnic, tiste stolci in napravi prilepek na prsi. Kdor je na živcih bolan, naj nikdar ne pije alkoholnih pijač in naj popolnoma opusti ostre dišave, ki se dajejo k jedilom, D. Razno. Cvetlice skupno izpremeniti po barvi Da lahko cvetlice skupno izpremeniš po barvi, potrebuješ praška, ki ga narediš iz sledečih snovi, katere pa moraš prav dobro premešati: nekaj ambre (jo dobiš v lekarni), 30 gramov salmi-jaka, 15 gramov vinsko-kamene soli (Weinsteinsalz), 15 gramov lugove soli ali pepelike (Potasche), 4 grame la-vendljevega olja, 15 gramov živega apna in dva divja, v prah zdrobljena kostanja. Te snovi iobro premešaj in daj v steklenico z veliko odprtino — liakršna se na primer rabi za vkuhano sadje — zamaši jc z zatičem (gobo) in preveži počez svinjski mehur ali per|amentni papir, katerega pa moraš (enega kakor drugega) dobro pomazati z oljem, da snovi ne izpuhtijo. Vse cvetlice, čeprav so povezane v Šop, se bodo po barvi izpremenile, ako jih obesiš ali podržiš nad praškom. Ostri duh praškov izpremeni vse barve, in sicer bodo na primer bele cvetlice postale rumene, rdeče bodo črne, vijoličaste zelene, bledordeče svetlozelene itd. Ovenele cvetlice se osvežijo. Sopu prireži približno tretjino stebličja in ga vtakni v vrelo vodo; v vreli vodi pusti šop tako dolgo, dokler se prvi ne shladi. Cvetlice bodo potem kakor sveže iz vrta. Kako se lahko s črnilom piše na les. Ako pišeš navadno s črnilom na les, se ti črnilo razlije in črke postanejo nerazločne. Da se to ne zgodi, stolci gumi v prah, pomoči vanj volneno cunjo ter drgni z njo les, na katerega hočeš pisati. Ako si les dobro drgnil, boš prav lahko pisal nanj in črnilo se ti ne bo raztekalo. Črnilo, ki izgine v 24 urah. Skuhaj šiške, ki jih najdeš na hrastovem listju, v razjedni vodi (Scheidewasser) in primešaj nekoliko železnega vitrijola [zelenega), arabskega gumija in salmijaka. Ako pišeš s to tekočino, bo izginila pisava v 24 urah brez vsakega sledu. • Izpremenljivo črnilo. Pisava z raztopino železnega vitrijola postane črna, ako jo pomočiš s pokuhovino hrastovih šišk. Pisava^ pa zopet izgine, ako potegneš čez njo s čopičem, katerega si pomočil v solno kislino ali pa v z vodo pomešano žvepleno kislino. Da se pisava pokaže drugič, jo pomoči v raztopino vinskega kamna (Weinstein-lösung), a takrat bo le rumsnkaste barve. Grozd v steklenici. Za to je treba več časa. Kadar se delajo na trsju že grozdički, se priveže steklenica z ožjim vratom na kol in se podstavi pod grozdič tako, da visi ta v steklenico. Zadnja se pusti na svojem mestu tako dolgo, dokler ni grozd docela zrel. Grozd se odreže in se ne da drugače dobiti iz posode, da se zadnja stre. — Kakor z grozdom, tako izvršiš lahko ta poizkus tudi z drugim sadjem. Jajce, ki začne samo goreti. Vzemi jajce in naredi na obeh koncih fino luknjico, potem pa izpihni vso vsebino. Lupino posuši prav dobro ni solncu. Ko je suha, jo napolni s sledečo mešanico; z žvepbm, s solitarjem in z nepogaše-nim apnom, katere si prej dobro premešal; od vsakega je treba vzeti enak del. Da jajce lahko izpihneš, lahko narediš na eni strani luknjico z iglo. Napolnjeno jajce zamaži z apnom, da bo videti kakor pravo, Ako vržeš tako jajce v vodo, se bo kmalu prikazal plamen. Stori se to najbolje v temi, in če ne gori, pa vsaj žari. Izbočen napis na jajcu. Vzemi jajce z debelo lupino, umij ga dobro, obriši ga in ga daj dobro posušiti. V toplo mast namoči novo pero in naredi na jajce napis. Ko se je napis strdil, položi jajce prav previdno in počasi, da se mast ne odstrani, v kozarec s hudim kisom ali pa z žvepleno kislino, katero si pa prej ponešal z vodo. Čez tri ure vzemi jajce zopet ven, umij ga v sveži vodi in napis bo lepo izbočen, Kislina namreč rcizje lupino le na nemastnem mestu, kjer je mast, ne more do nje. Na ta način se lahko tudi kaj nariše na jajce. Plavajoče |«i)ce. Raztopi v kozarcu vode precej soli. To tekočino napolni do polovice velikega kozarca, ostalo polovico pa s svežo vodo. Zadnji opravek moraš prav previdno izvršiti, kei" se ti sveža voda vsede na dno. Najbolje je, ako jo s pomočjo žlice polagoma ob straneh kozarca spustiš na so no raztopino. Čista voda se ne loči celo nič od raztopine in videti je v kozarcu samo ena tekočina. Nato vzemi dru^cJ enako posodo in io napolni z navadno vodo, Ako spustiš jajce v vodo, se bo vsedlo na dno, ako ga pa potem položiš v kozarec z raztopino, se bo vscdlo le tako daleč, kakor daleč sega čista voda, na raztopini pa bo plavalo. Stoječe ja)c0- Znano je, kako je Kolumb postavil jajce pokonci na mizo! pritisnil ga je namreč tako močno ob mizno ploščo, da se je lupina udrla in je jajce stalo, Ako si spreten, narediš to vse drugače, in sicer tako, da ostane jajce celo. Najprej se mora jajce deset do petnajst minut dobro tresti, da se rumenjak zmeša z beljakom in se prvi kot težji vsede na dno. Jajce se potem da postaviti na mizo, seveda ne takoj na prvi mah, ampak šele s poizkuševanjem, dokler ne stoji, — Reč se laže napravi, ako se naredi v jajce mala luknjica, skozi katero se spusti nekaj drobnih svinčenih zrnc ali pa nekaj živega srebra. Luknjica se mora zopet zamašiti z voskom ali mavcem (gipsom), da se ne opazi. Tako preparirano jajce se mora seveda pred gledalci skrivati, kef ga sicer lahko vsakdo postavi pokonci. Najlaže se izvrši to tako: Med družbo se razdeli iz plc-tarčka več navadnih jajc, med katerimi je skrito preparirano in ki se obdrži zase. Nihče ne bo mogel poizkusa izvršiti. Takšno jajce stoji tudi na robu kozarca ali sklede, na noževem hrbtu itd. — Lahko se pa poizkus izvrši z navadnim jajcem tudi tako: Čez mizo mora biti pogrnjen prt. Predse natrosiš neopazovan nekaj zrnc soli in na teh se ti bo kmalu posrečilo postaviti jajce pokonci, posebno čc si poprej s prstom jajce nekoliko omočil. Tako postaviš laliko jajce, na kateiem sc je bila po prvem poizkusu prijela sol, tudi na rob sklfede in kozarca- Preden se da jajce drugemu v roko, se mor^ zbrisati, kar se z malo spretnostjo prav lahko zgodi- Prt mora biti bel, da se sol ne vidi. Prirejanje umetnega ledu, Vlij V2 kg žveplene kisline in 1/4 litra vode v prsteno posodo in prilij 150 gramov žveplenokisle sode. V to zmes postavi manjšo posodo z vodo, ki naj zmrzne, ter pokrij posodo- Posodo vrti, da se zmrzlina giblje. Voda v manjši posodi v nekaj minutah zmrzne- Gornjo zmes porabiš večkrat zaporedoma. Les, ki ne gori. Vzemi del mizarskega kleja (lima) in ga raztopi v vodi, a v drugi posodi stori tako z delom galuna. Obe tekočini pomešaj potem in s to mešanico po-maži les. Takšen les ne bo gorel, čeprav si ga moral prej posušiti. Večna luč. V steklenico iz čistega, prozornega stekla, ki drži petkrat toliko, deni pet kakor fižol velikih zm fosforja, prilij 9 gramov oljčnega olja in jo zamaši s steklenim zamaškom. Če hočeš imeti luč, pretresi steklenico in jo za nekaj minut odmaši. Luč modre barve. Naredi si stenj iz bombaža in ga namoči v raztopini lugove soli ali pepelike (Potasche) ali pa tudi v raztopini kalijeve soli. Ta stenj naglo posuši in ga daj v svetiljko s špiritom. Luč, ki jo dobiš, bo modre barve, V vodi goreča luč. Vzame se 500 gramov voska, nekaj žvepla in nekaj živega apna; vse se zmeša in primeša se še nekoliko orehovega olja. Iz te mešanice naredi svečo, skozi katero mora biti stenj. Ako vržeš v vodo to svečo, se bo prižgala sama in začela goreti. Kako narediš umetalni ogenj? V pripravni posodi zdrobi 30 delov debelega smodnika, primešaj 15 delov zmletega žvepla, ravno toliko solitarja, 3 dele kafre, raztopljene v osmih delih vode in 10 delov lanenega olja. Zmes zgneti v testo, testo zvaljaj v svečice, ki jih počasi posuši. prižgane kaj lepo gorijo. Pri prirejanju mora^skrbno paziti, da ne pwide v bližino kak goreč predmet,/Kakor smodka, svalčica, pipa ali drugo, ker bi bila nevarnost eksplozije. Najbolje je, če vsako kemikalijo previdno in polagoma drugi pridevaš in le kolikor časa je nebbhodno potrebno narahlo mešaš. Bengaličen ogenj, a) Rdeč plamen: 50 gramov sal-petrovokislega strontijana, posušenega in v prah stolče-nega, 10 gramor žveplenega cveta, 4 grame klorovokislega kalija, 2 grama saj. Mešati je treba s skrajno previdnostjo. V možnarju zdrobi najprej klorovokisli kalij sam. Ko si možnar izmil in posušil, sten strontijan; primešaj obe drugi sestavini in nazadnje klorovokisli kalij brez vsakega pritiska. Mešanico ni dobro hraniti, ker se rada sama vname, — b) Bel plamen: Mešanica 30 delov salpetrovega prahu, 10 delov stolčenega žvepla, 11 delov stolčenega žveplenega antimona, ali: 64 delov salpetra, 21 delov žvepla, 15 delov smodnika, — c) Zelen plamen: 12 delov salpetrovokislega barita, 2 dela žveplenega prahu, 1 del klorovokislega kalija in 1/2 dela saj. Mešanje naj se vrši enako previdno kakor za rdeč plamen. — d) Višnjev plamen: 16 delov žvepla, 27 delov salpetra, 28 delov klorovokislega kalija in 15 delov žvepleno-kislega amona [schwefelsaures Kupferoxydanrmon), Ogen} ti ne Škoduje. Pripravi si tekočino iz sledečih delov; 250 gramov galuna, 1 liter vode in 45 gramov vitri-jola. Ta tekočina ti varuje tudi lase, obleko in druge gorljive tvarine pred ognjem, seveda le nekaj časa. Grški ogenj. Izpihni jajce in ga napolnt z živim apnom in z žveplom. Luknjici zamaži z voskom, vrzi jajce v vodo in takoj se bo vnel plamen. Roko moraš hitro umakniti, da se ne opečeš. Pajki vremenoslovci. Nekaterih vrst pajki bi od siro-ščine poginili, ko bi bili izdani neljubemu vremenu. Zato smete misliti, da jim je Stvarnik dal čut, da z njim vreme ze naprej ugodno ali neugodno čutijo. Taki pajki so tisti, ki morajo na mrežah čakati, da pride kaka živalca sama tja njih lakoto tolažit. Kadar je deževno vreme, tedaj ne morejo nič uj^ti; postiti se znajo dobro; tudi po cel mesec in še več žive brez vsake hrane. Toda lačni so gotovo; to moramo sklepati iz tega, ker tako veliko in lakomno žro, kadar ravno dobijo. Ko bi pa pajek slabega vremena ne čutil, bi šel vselej mrežo delat, kadar je lačen, če le ne dežuje ravno takrat; a če bi to delal, bi on delal, dež bi pa podiral. Kolikor bolj lačen bi bil, toliko bolj gotovo bi se trudil z mrežo; seveda bi opešal, ker bi izpredel, preden bi ga prišla kaka muha rešit. V resnici pa trdijo opazovalci, da se pred dežjem pajki poskrijejo in po dežju ne delajo mrež, dokler se vreme toliko ne prevrže, da je mogoče spet upati — muh. Komur se ljubi opazovati preroke paj-čjega rodu, naj pazi na to-Ie: Posamezni pajki niso prav zanesljivi; zakaj četudi imajo čut, vendar pa je lahko pri enem ali drugem ta čut oviran. Le če je videti, da pajki splošno enako ravnajo, tedaj se oziraj nanje. Pravijo tudi, da so veliki pajki bolj zanesljivi kakor majhni. Nihče pa naj ne pozabi, da pajek ni prerok zavoljo nas, on čuti vreme le zase. Zato v jutrih, ob katerih prši iz meglice, ni pajka ven, ker ne bo muh, čeprav se pripravlja najlepše vreme. Nasproti po dežju pajki včasih začno hitro presti, dasi se naredi kmalu spet dež; pajki na svojih mrežah delavni ali vsaj čakajoči samo toliko naznanjajo, da bo mogoče ujeti kaj muh, da bo torej vreme vsaj nekaj ur dobro, ne pa cel dan. Pravila: 1. Kadar je upati, da bo vreme lepo, je videti veliko pajkov. Delajo nove mreže, stare popravljajo; mreže obešajo na dolge glavne niti; tudi ponoči prično delati nove mreže. Nove mreže po drevju so prav zanesljivo znamenje, da bo lepo vreme, — 2, Kadar se pajki bojijo dežja, jih je prav malo ali nič pri delu, in če je kateri, naredi glavne niti kratke. — 3. Vetra je pričakovati, če v sicer suhem vremenu ni nobenega pajka zunaj; ali če kateri začne delati mrežo, pa brez vidnega vzroka delo popusti in se skrije; ali če pri narejeni mreži en del sam podere in se skrije. Pri onih pajkih, ki delajo vodoravno mreŽQ za lov, zase pa zadaj lijaku podobno skrivališče, pravijö, da oznanujejo lepo vreme, če gledajo iz svojih luknjic; dež, če se obrnejo; mrzlo, če silno hite s pomnoževanjem svoje mreže. Razume se, da so pajki pod nebom na prostem bolj zanesljivi, ker so bolj odvisni od vremena. Papir, ki ne zgori, napraviš, če omočiš navaden papir enkrat ali dvakrat v močno galunovo raztopino ter potem posušiš. Papir, ki sc sam vžge. V solitrni kislini raztopi nekaj bakra (krajcar) in pusti baker tako dolgo v kislini, da se zadnja nasiti, to se pravi, dokler ne topi ve6 in ne razjeda bakra. V to tekočino namoči bel pivni papir in ga posuši. To ponavljaj večkrat, Ako tako pripravljen papir približaš vroči peči, se bo nagloma vžgal. Papir, ki noče goreti. Postavi na rahel ogenj nekoliko vode in pokuhaj v nji galuna, katerega stolci prej v prah, V to tekočino namoči večkrat pivni papir (navadni je tudi dober) in ga zopet posuši. Kadar je suh, ne bo hotel goreti. Pisava, ki se pokaže šele nad ognjem. Raztopi v vodi zdrobljenega galuna, napiši pismo z novim in snažnim peresom in je daj posušiti, Ako deneš pismo nad ognjevo vročino, se bo dala pisava lahko brati, ker postane črna, Vza-meš pa tudi lahko prav hudega kisa ali octa, v katerem dobro zmešaš jajčni beljak in nekoliko živega srebra. Ta tekočina se potem rabi za pisanje in zadnje se mora posušiti; da se pa pismo lahko čita, mora zgoreti. Treba je torej previdnega ravnanja. Pisava, ki postane šele v vodi črna. Zdrobi železnega (zelenega) vitrijola in ga raztopi v vodi. Nato napiši na snažen papir z novim peresom pismo. Kdor hoče to pisavo čitati, mora vzeti na 1/2 litra vode 8 gramov zdrobljenih šišk s hrastovega lislja, dobro premešati, tekočino precediti ßkozi prt in skozi tekočino potegniti pismo. Pisava bo postala tako) črna. Pisava, ki se da citati le takrat, če fo zmočiš z vodo. Vzemi zdrobljenega galuna in ga raztopi v vodi. S to tekočino lahko potem pišeš na papir, ki pa je najboljši, ako je hrapav; pero mora biti seveda novo in čisto. Pisava se potem posuši in se ne vidi. Da jo lahko čitaš, potegni papir parkrat skozi snažno vodo in pisava se bo prikazala lepo bela. Posebno lahko jo boš čital, ako jo držiš proti luči. Ako hočeš ves sum odvrniti od pisma, napiši pismo z navadnim črnilom, ob robu pa s prej imenovano tekočino to, kar hočeš povedati dotični osebi tajno. Nevidna pisava. Če pišeš na papir z razredčeno žvepleno kislino, pisave ni videti. Ko držiš papir nad gorečo svetilko, postane pisava črna. — Podobno lastnost ima limonov sok. Cvetlični popki se naglo razcveto. Poreži cvetlične popke, ki so že dovolj razviti, na prav kratke peclje in jih postavi v vodo, v kateri si bil prej raztopil solitar. Popki se bodo naglo razcveteli. Goreč robec, ki ne zgori. Vzemi kolikor mogoče fin in tanek žepni robec, manjše ko je oblike, boljši je, in ga namoči dobro v čisti vodi. Ko si ga dobro izžel, ga pomoči rahlo v vinski cvet in ga zažgi. Gorel bo brez škode. Umetne ledene rože narediš na okno, če raztopiš v 1 litru vode toliko cinkovega sulfata ali grenke soli, kolikor se je raztaja v vodi. Raztopini primešaj 100 gramov dekstrinove sluzi ter jo precedi. Stekla v oknu skrbno očisti iE nalij nanja zgoraj popisano mešanico, ki jo zopet odlij. Nato položi stekla v popolnoma vodoravno lego ter jih posuši na zraku v nezakurjenem prostoru. Stekla varuj prahu. Ko si posušil, prevleči stekla s špiritovim lakom. Kako se pripravi ruta, da ne pušča vode. Tanko ruto nadrgni dobro z lesičjekovim semenom ali prahom in ne bo puščala vode. V robcu lahko preneseš vodo in ne boš je izgubil niti kapljice. Lesičjek raste po gozdih in v dolgih vrveh, ki poganjajo po dva klasa. Ako jih nabereš, odpade iz klasja rumenkasti prah, ki gori kakor smodnik. Ponekod^ imenujejo lesičjek tudi omelisje (Bärlapp], Goreča snežna kepa. V snežno kepo vtakni neopazo-van košček kafre in to vžgi. Videti bode, kakor bi gorela kepa in čeprav se bo sneg tajal, bo kafra vseeno gorela naprej. Salata, ki zraste v pol ure. Postavi na mizo posodo z zemljo in nasuj seme, potem pa zmoči vse skupaj z vodo. V pol ure se bodo prikazale majhne rastlinice, ki bodo rastle naprej. Priprave so pa te-le: salatno seme — dobro je tudi peteršiljevo — se mora 24 ur prej namakati v dobrem vinskem cvetu. Zemlja sestoji iz dveh delov dobre vrtne prsti, med katero je pomešan en del živega apna. Voda, s katero se nasejano seme in pripravljena prst fino pokropi, vpliva kakor dež, apno povzroča toploto in rastline začno takoj rasti. Kako poči pivska steklenica vsled gleisu. Vzemi steklenico, kakršna se rabi za pivo, in s trkanjem poizkusi, ako ima čist glas. Potem jo drži povprečno pred usti ter zavpij z vso močjo v njo ali v glasu, katerega ima sama, ali pa za oktavo višje. Steklenico pretrese glas tako, da poči. Da steklenica nikdar ne poči. Ako hočeš imeti steklenico, ki ne bo nikdar počila, jo moraš pokuhati nekaj časa v olju in jo potem pustiti, da se ohladi, V tako steklenico lahko vliješ krop, pa ti ne bo nikdar počila. Kako se je treba varovati strele? Ako ste ob hudi uri na kakem hribu, stopite na najnižji kraj, Vedrit pod visoko drevo ne hodite nikoli; izberite si najnižje drevo, od visokih dreves vsaj kakih 10 metrov oddaljeno, najboljše drevo je bukev, najslabše hrast. Če ni nizkega drevja, bodite rajši mokri kot mrtvi, ostanite na planem. Večjo ali manjšo nevarnost spoznate po oddaljenosti strele; kadar je med bliskom in grmenjem prav malo časa, manj kot eno sekun- do, imejte nevarnost za resno in si gotovo izberite najnižji kraj. Če ni med bliskom in gromom nič časa, takrat je nevarnost prav velika; strelonosni oblaki so blizu in človeško telo vleče strelo nase; ako ni v bližini višjih predmetov, je najbolje leči na tla, toda ne blizu kakega jarka, kjer teče voda; če imate kaj železja in drugih kovinskih stvari pri sebi, odložite od sebe. Kdor je blizu doma, naj gre v hišo. Suha obleka in suhi prostori so slabi prevodniki strele; čeprav bi strela udarila v poslopje, človek navadno ostane pri življenju, V hiši navadno ni treba posebnih skrbi imeti; a če je strela kdaj prav blizu in hoče kdo iskati največje varnosti, naj ne hodi blizu dimnika, ne blizu vodovodnih ali plinovih cevi, ne blizu stene, kjer je več kovinskih predmetov ali kjer bolj voda dere; ne pod kovinski svetilnik; najbolj varno je sredi sobe, če ni tam nič kovinskih predmetov, Vsaj eno okno naj bo odprto, da se človek ne zaduši, ako strela udari; nevarnost ni zavoljo odprtega okna nič večja; ako odpreš več oken, glej, da ne bo prepiha! Pri vsakem najmanjšem grmenju tresti se in iskati najvarnejšega kraja, ni pametno. Dokler so strelonosni oblaki prav daleč, so tako malo nevarni, da je naše življenje bolj brez skrbi pred njimi kakor ob lepem vremenu pred navadnimi nezgodami, za katere se nič ne menimo. Po vtisu močnega groma se ne plašite, če ne povedo drugi vzroki, da je nevarno. Kadar sodite, da je zares nevarno, takrat iščite varnosti, toda ostanite mirni tudi takrat; v božji roki smo; Bog nas lahko udari ali obvaruje, kjer hoče, Simpatetične tinte, Simpatetične tinte se imenujejo one, ki so nevidne, kadar pišemo z njimi. Vidijo se le toliko za pisalca, kolikor se kaže mokrota. Ko se zadnja posuši, je papir bel. Da se pisava vidi, je treba pripomočkov, kakor na primer mraza in toplote. Pismo se mora potegniti ali skozi mrzlo vodo ali se mora držati nad ognjem ali pa se mora pomočiti s kakšno tekočino. Nekaj takih tint je v naslednjem: a) M o d r a pisava. Piše se z novim in snažnim peresom z raztopljino navadnega vitri-jola, h kateri se mora dati malo razjedne vode (Scheider Wasser). V vodi se razmoči nekoliko modre barve (Berlinerblau), ki so pripravljene za vodo (Wasserfarbe) in ž njo potegne s čopičem čez pisavo. Zadnja je potem lepo modra, b) Rdeča in zelena pisava, V vreli vodi pokuhaj modre listke v rži cvetoče plavice, ki je znana kot plevel. Najbolje je, ako natrgaš listke v glinasto posodo, jih poliješ s kropom, dobro premešaš in pustiš, da se ohladi. Med hlajenjem mora biti posoda pokrita. Ohlajeno tekočino precedi skozi snažen prt in jo hrani, dokler je ne rabiš, Ako pišeš s to tekočino na papir, imej pripravljeno gobo, katero si namočil na eni strani v vitrijolni cvet (Vitriolgeist) pomešan z vodo, na drugi strani pa v raztopljino vinskokamene soli (Weinsteinsalz), Sedaj lahko napraviš pisavo ali rdečo ali zeleno, Vitrijolni cvet, s katerim potegneš po pisavi, naredi zadnjo rdečo, raztopljina vinskokamene soli pa zeleno, c) Tajna pisava v raznih barvah. Za pisavo se vzamejo samo takšne tekočine ali takšni soki, ki nimajo barve, ki pa so po po-sušenju nekoliko lepljive, a vseeno nevidne. Ako potrosiš čez papir raznobarvne praške, se ti nalepijo na pisavo in ta dobi dotično barvo, ki jo je imel prašek. Za pisavo se rabijo sledeči brezbarvni sadni soki: jabolčni, hruševi, citronov, kutinov, čebulov, korenjev, pa tudi mleko se da rabiti. Pisava, kadar je suha, se posuje z zlatim ali s srebrnim prahom ali pa z navadnim, prav finim peskom, ki se prej pobarva z raznimi barvami, d) Bela tinta, ki postane na solncu modra. Vzemi prsteno, tako-zvano tung-kameno kislino (Tungsteinsäure) in jo raztopi v vreli vodi in naj se potem posuši, da jo lahko stolčeš v prah. Ta prah pomešaj potem i mrzlo vodo, da ^dobiš gosto, mleku podobno tekočino, s katero napiši pismo, Ako položiš takšen nevidljivo napisan list na solncc, bo postala pisava modra. Cvetoča ve}a pozimi, Odreži v mesec« decembru, januarju ali februarju dolgo in debelo vejo, in sicer opoldne takega dne, ki je hladen, jasen in solnčen. Vejo namoči za dve uri v tekoči vodi, da ta izvleče omrzlino iz skorje in se lupine popkov omehčajo. Vejo nesi nato v toplo sobo in jo vtakni v posodo, v kateri je voda in nekoliko živega apna in jo pusti stati v tej vodi dve uri, Poten vzemi vejo ven in prilij v posodo sveže vode, da brst j« ne postane preveč krepko. Da se voda ne usmradi, prideni nekoliko zelenega vitrijola. Najbolj čudno je, da se cretje prikaže prej nego listje. Ako opustiš apno, se prikaže listje pred cvetjem. Ta poizkus se lahko izvrši z brestovimi, čreš-njevimi in hruševimi vejami. Goreča voda. Namoči košček belega sladkorja v vinski cvet (eter) in ga vrzi potem v kozarec, M je do polovice napolnjen z vodo. Ako prižgeš daljši košček papirja in ga podržiš nad vodo, bode ta začela goret. Ko ugasne ogenj, pusti vodo nekaj časa stati in poizkus se bo dal še večkrat ponoviti. Goreča voda. Napolni porcelanasto pcsodo z vodo in vrzi v temi vanjo košček sladkorja, katereja si pomočil prej v fosforjev eter (Phosphoräther), Površina vode se bo svetila kakor ogenj in če pihaš na vodo, se bo gibala kakor plameni. Kalna voda se sčisfi. V kalno vodo ceni nekoliko galunovega prahu (Alaunpulver) in voda se takoj sčisti. Za deset do dvanajst litrov kalne vode zados uje samo žli-čica imenovanega praška. Slabega vremena je pričakovati: 1, Ce barometer pada- 2, Če se vetrovi sučejo proti jugozaho; . . . 214 Zelje, kislo, kako ga ohraniš.....i '.....215^ Zelje, zgodnje dobiš.................215 Zemlja, kakšna mora biti pri preoravanju......215 Zemlja v vinogradih, večkratno rahljanje .....216 Zemlja, kako jo spoznaš, koliko ima apna v sebi .... 216 Zlato, ponarejeno, ločiš od pravega ........ 216 Zrak v zaprtih prostorih zboljšaš........ . 216 Žaganje in oblanje...............217 Žebelj se zabode konju v kopitni podplat......217 njih Žebelf, kako ga zabiješ v le Železo, da ne zarjavi . ■ . Žetev, kdaj naj bo , . Žganje iz bezgovih jagod Žito, če nam pozebe ■ ■ ■ Žito, če ga vetrovi polomijo Žito, kako odpraviš snet na njem . ^. Žito, zatohlo se zopet popravi . , Živali, domače, vodenica pri njih . . . Živali, domače, omedlevica ali nezavest pri Živa ograja, kako se napravi v kratkem . Živina, nje napajanje........ Živina, koliko prostora naj ima v hlevu . Živina, goveja, oteklina na vratnem jabolku Živina, omotica in vrtoglavica pri nji , Živina, nje onemoglost vsied stradanja Živina, solnčarica pri nji..... Živina, ali naj se ji polaga krompir . . Živinče, če udari strela vanj .... Živine ne napajaj ne s premrzlo, ne s pregorko voc Živ plot, kakšno grmičevje je zanj najpripravnejše Žrebe, kako naj se odstavi . ....... Žrebe, zakaj žre gnoj .......... žužek, žitni, kako ga zatreš........ Stran 218 218 218 219 219 220 221 221 221 222 222 223 223 223 224 225 225 226 226 227 227 228 229 229 B. Gospodinjstvo. Barve, oljnate, odstraniš iz lesa..........230 Bisernica, čiščenje...............230 Blato iz obleke................230 Bluze, barvane................230 Bolhe, kako jih preženeš iz tal stanovanja......231 Brokoli ali špargljev kapus . .........231 Celoluid, kako popravimo predmete iz celoluida . . . 231 Cvetlice ti bodo cvetele pozimi..........231 Cvetlice, oskrbovanje..............231 Cvetlice na oknih in balkonih...........233 Dišave in začimbe, njih uporaba..........234 Divjačina, nje priprava.............235 Drsalke spravi vedno čiste............235 Čaj, pristen, kako ga razločimo od ponarejenega .... 236 Čebula, da ne gnije...............236 Čebula, nje pridelovanje ............236 Čebula, prerezana, splesnenje...........237 Ekstrakt, kaven, kako ga narediš.........237 Esenca konjakova.............. . 237 Esenca jagodna....................237 Esenca jabolčna .............. . 237 Fižol, stročji, kako ga je treba hraniti........237 Fotografije, kako jih čistimo................238 Gobe, strupene, kako jih spoznaš . . ........238 Golobi, kako jih vkratkem izpitaš.............238 Gorčica, jabolčna...............238 Goske, mlade, kako naj se z njimi ravna........238 Gospodinje, ne nosite vrelih jedi na mizo . . . . . . . 239 Grah, kako napraviš iz starega nov, zelen . . , , . . 239 Graharja preženeš iz grahovega semena.......240 Grenčica, umetna, kako jo narediš............240 Grozdje, kako ga shraniš za Božič.........240 Gumbi, zakaj se tako hitro odtrgajo........240 Gumi, predmete iz gumija obvarujemo pred razpokanjem , 241 Hrana...................241 Hraste na kurjih nogah..............242 Hren...................T 243 Igla šivalnega stroja, vpognjeno poravnaš......^ 243 Jabolčna strd ................243 Stran Jabolka, da jih lupiš kakor krompir > .....244 Jabolka, da jih dolgo ohraniš . . , . , i.!.....244 Jagodovec..................244 Jajca, kuhana, za ozaljšanje solate.........245 Jajca, če jih hočeš imeti pozimi dosti........245 Jajca rac naj se pobirajo sproti iz gnezda......245 Jajca brez lupine...............246 Jajca, največji dobiček dobiš od njih........246 Jajca, debela in drobna.............246 Jajca, kako jih najdeš na skrivnih gnezdih . . t, , , . 247 Jajca, kako jih hrani.........i.«-. . . . 247 Jajca, zmrznjena ..........iif ^ii. , , . 247 Jed, pripaljena..........<.....247 Jesih, gost, lepo očistiš...................248 Jopice, bele, volnene, kako jih peres . ... . . . . 248 Juha, kako se shrani več dni.....O.....248 Kanarčki.........................248 Kapus, morski.............,., 249 Kapus, rdeči.................250 Kapus, rožni ali bruseljski . '......... ....250 Kariijola ................. • - 250 Karte, igralne, očistiš..............251 Kava, ponarejena, kako jo spoznaš . . . /.....251 Kava, kako jo spoznamo in pražimo . ■ ......251 Klobase, da pri pečenju ne popokajo . . ' i .... , 251 Klobase, riževe........... . . . 252 Klobase, krvave.....................252 Klobase, mesene......... i.....253 Klobasice, pečene, prašičeve . . . i,.....254 KIošč, kako se spravi iz kože ..........254 Knjige obvaruješ mrčesa.......i-......254 Koklja, kako naj se z njo ravna...........254 Kokoš staro mehko skuhaš . . . VloJr, ......255 Kokoši, zaprte, njih hrana . . . J . .....255 Kokoši, navodilo, kadar jim podsajaš...........255 Kompot, češnjev in češpljev . .i.........256 Kompot, hrušev.................258 Kompot, vkuhano sadje ........259 Kompot, jabolčni...............259 Koprive, sredstvo za snaženje šip.........259 Koren, motovilčev...............260 Koren, črni.................260 Koren, sladkorni...............260 Košarnik..................260 Kožice limon in pomaranč se shranijo........261 Kožuhovino ohraniš mnogo let..........261 Kožuhovina, kako se pere............261 Kreša, vrtna.................261 Kreša, vodna......................261 Krma za kokoši pozimi............ . 262 Krompir, čistilo za namizno orodje.........262 Krompir, njega poraba mesto mila.........262 Krompir, namrznjen..............262 Krompir, zmrznjen.....'.............262 Kruh ohraniš svež...............262 Krzno, belo, čiščenje..............263 Kuhinjsko pohištvo barvati....................263 Kumare v octu ...................263 Kumare, strupena rosa na njih......... . 263 Kumare, kako se dobi njih seme..............264 Kura, da ne bo predolgo kokljala.........264 Kure, da ne bodo zobale jajc ........... 264 Kure z zmrzlimi grebeni............265 Kurja kolera.................265 Kvas, kako ga napraviš............ . 265 Kvaša ali paca..............J. . . 266 Lasje, otroški, njih negovanje.......... . 266 Lesk na črnem žametu odstraniš .............267 Stran Lesni ogclj in jajčne lupine za kokoSi........268 Likalnik, kako ga^razbelimo...............268 Liker......\ . . . ...........268 Limone in pomaranče se ohranijo dolgo sveže.....269 Limone, narezane, se ohranijo pred gnilobo.....269 Limonor sok s črnim vinom...........269 Lupine, jabolčne, v pecivu................269 Mačehe, da bodo močno cvetele........ . 269 Madeže od črnila odstraniš...........269 Madeže, bele, odstraniš .............270 Madeže, sadne, odstraniš............270 Madeže iz belega atlasa odstraniš.........270 Madeže, mastne, odpraviš iz volnenega blaga.....270 Madeži od kave...............270 Madeži od kolomaza...............271 Madeži od čresla v perilu............271 Madeži od jajc na srebrnih žlicah...... . . 271 Madeži od tinte v lesenih tleh..........272 Madeži od likerjev...............272 . Madeži od loja in sveč.............272 Madeži od zdravil...............272 Madeži pečatnega voska................272 Madeži od krvi................273 Madeži od trave..................273 Madeži vsled plesnobe.............274 Madeži od smole...............274 Madeži od potu.................274 Madeži preležanega blaga............275 Madeži petroleja...............275 Madeži od piva................275 Madeži, mastni, na suknenem blagu........275 Madeži od češenj..................276 Madeži, apneni, na obleki............276 Madeži, apneni, na steklenih šipah.........276 Madeži na lakiranih predmetih ... 276 Madeži črnega vina .... 276 Madeži juhe, jajc, omake ... 276 Madeži od voska iz tkanin . . ... 276 Madeži rjasti v perilu ... ... 277 Madeži, mastni, na baržunastih ovratnikih na suknjah . . 277 Madeži, mastni, na baržunu...........277 Madeži, mastni, na usnju............277 Madeži, mastni, na klobukih...........277 Madeži, mastni, v hrastovem pohištvu........277 Madeži na kuhinjskih policah...........277 Malinovec.....................278 Maslo, kuhano, da ostane dišeče.........279 Maslo, da se izdela..............279 Maslo, izdelovanje v malem........ -J. . . 280 Mast, po tleh razlita........... . . . 281 Meso, razsoljevanje...........i i. . . 281 Meso, suho, in klobase se dolgo ohranijo okusne . . . . 283 Meso, prašičevo, kako se soli in suši........283 Meso, trdo, da ga mehko skuhaš....... . - 284 Meso, kako ga ohraniš svežega......... . 284 Meso, kakovost njegova.............284 Mezga iz jagodičevja..................284 Mezga iz šipkovih jagod.............285 Mezga iz koščičastega sadja......... . • 286 Mezga, jabolčna............... . 286 Mleko, da se ne prismodi......... . V. . 287 Mleko, mešano z vodo.....*....... ■ 287 Moka, kako moraš ravnati z njo . . . . • .• r . • 288 Motovileč............................288 Mušje odpadke na pohištvu odstraniš .... 288 Mušje odpadke odstraniš s pozlačenih okvirjev . . ; > . 288 Nakit, zlat in srebrn, njega snaženje ...... . • 288 Nit, močna . . ......... . • ■ • • ■ 288 Stran Nogavice najbol}«;^ opereš............289 Noži in igle, pokvkrjenc, kako jih popraviš......289 Obleka, bela, volnena, nje čiščenje z mavcem.....289 Obleke, obledele ..............289 Ocet, njega naprava ......290 Ohrovt za rezanje................291 Ohrovt listnati................291 Okna, njih čiščenje pozimi............291 Okvirje pozlačene očistiš............291 Okvirji za fotografije, kako jih napraviš sama .... 291 Olje, žarko.................292 Olje ne postane žarko..............292 Olje, vijolično, kako ga napraviš..........292 Omare, slabo dišeče..............292 Palme, kako jih čistiš.............292 .... 292 .... 293 .... 293 Paradižniki, konserva iz njih..... Parfum, domač.......... Perilo postane zopet lepo belo .... Perilo, shranjeno ohraniš belo ; . . . . ......293 Perilo, porumenelo zopet belo..........293 Pentlje nogavic, ki jih hočeš podplesti, nabereš .... 293 Perutnina, kako se najhitreje opita........ . 294 Perutnina, kako ji preskrbimo pozimi toploto.....294 Perutnina, kdaj nese mnogo jajc..........295 Petelin, za koliko kokoši zadostuje . . ,.....295 Peteršilj, zelen, za zimo............295 Petrolej, kako varčuj z njim...........295 Petrolej, kadar gori razlit ...........295 Petrolej, kje naj bo....... . j,-.....296 Petrolej, kako ga zboljšaš . . . . , .... . . . 296 Petrolejka, kako jo vpihneš................296 Petrolejka gori slabo..............296 Pika pri kuretnini, kako se zdravi.........296 Piščanci, njih vzgoja..............296 Piščeta, da v gnezdu ne poginejo . . . .....297 Platno, voščeno, kako očistiš.................298 Pliš, očiščen.................298 Pokoščene predmete očistiš...........298 Posoda, iz aluminija, kako jo čistiš.........298 Posoda, nje umivanje..............298 Pospravljanje po hiši pred prazniki........300 Potrošnik ali cikorija..............301 Povidel, njega naprava.............301 Pranje in škrobenje moških srajc, zapestnic in naprsnikov 302 Preproge, stare, njih snaženje . .........304 Pse obvaruješ pred mrčesom ...........305 Regrat......................305 Ribice, zlate, ohraniš zdrave.................305 Rja na šparglju................305 Rokavice iz usnja opereš............305 Rokavice, volnene, kako jih pereš.........305 Rute, svilnate, njih pranje............306 Sadje, konserviranje..............306 Saje, če padejo na preproge ........... 306 Sirup, jabolčni.......T .,,.,,. . 306 Sirup iz jagod........................307 Sklede, porcelanaste, da nam v pečici ne počijo ; .. 307 Slamnike osnažiš...................307 Slike, kako jih očistiš . . . . ............307 Slonova kost, porumenela.........■ ■ • 308 Sok iz jagod za limonado.............308 Solata, da ne pojde v seme..............308 Solata, glavnata, zimska ................308 Solata za rezanje ali berivka..............308 Solata, glavnata ........ . ..... .309 Sol, kako jo odtegneš preveč slanim jedem . . . . . . 309 Sol v kavi...............;... 309 Soinčnice, krma za kokoši............309 Stran Srebrno posodo očistiš ..,,.,;......310 Steklenice, kako jih očistiš . . .........310 Steklenice, kako jim odstraniš neprijeten duh.....310 Steklenice za olje osnažiš . . . .........310 Steklo, uporaba razbitih šip . , ^ . . .......310 Steklo, umivanje...............311 Steklo, kako ga čistiš na solncu ........ . 312 Stenice...................312 Stenj petrolejk................312 Stroj, šivalen, snaženje.............312 Sukno, kako se prepričamo, Če je pravo ali ne . . . . 313 Surovo maslo ohraniš dalj časa..........313 Sveča, stearinova...............314 SvetUjka, kako naj stoji pred teboj........314 Svetiljka, kako moraš hoditi z njo okrog ...... 314 Svetiljka, ali naj se natoči do vrha.........314 SvUa, kako se lika...............314 Šampanjec, cenen...............314 Šampanjec, jabolčni..............314 Šivanke, ravnanje z njimi............315 Škafi, banje, kako jih čistiš...........315 Šparglje, velike, dobiš.............316 Špinača, kdor je hoče imeti vse leto dovolj......316 Tipke, glasovirjeve, očistiš..................316 Usnje za podplate postane trpežnejše........316 Uši, kurje..................316 Vezenine, barvaste, njih pranje..........317 Vino, javorjevo narediš.............317 Vino, češpljevo, narediš.............317 Voda, nje napačna uporaba...........318 Voda, fižolova, izvrstna za pranje svilenega blaga . . . 318 Voda za pranje madežev............318 Vožnja, dolga, če ti škoduje............319 Zajec, kako se pripravlja............319 Zamaški, njih priprava za zapiranje steklenic.....320 Zaponke, njih šivanje na temne obleke.......321 Zastori, kako jih je treba prati in likati . .....321 Zelenai debela, kako jo dobiš..........322 Zelena, kdaj naj se spravi pod streho..........322 Zelena, bleda................322 Zelena, gomoljasta ...............323 Zelenjava, zgodnja, če jo hočeš imeti ........ 323 Zelje, kislo, kako izgubi slab okus............323 Zeljnaie glave................324 Zemlja za setev v loncih............324 Zlatnina in srebrnina, čiščenje ...........324 Zrcalo, kako ga obvaruješ pred vodnimi kapljicami . . . 324 Žabe, račja hrana..............325 Žeblje, ravno in pravilno zabijati.........325 Žeblje obvarujemo rje.............325 Želodec, nadevan...............326 C. Domače zdravljenje. Navodila, kako moraš živeti, da ostaneš zdrav. 1. Svetloba. 2. Zrak in dihanje. 3. Skrbimo za zdrava stanovanja! 4. Hrana..............326 Apno ali smet v očesu.............333 Arnika, tinktura ...................333" Bljuvanje, kako ga ustaviš ...............333 Bode, Če te bode............ ... 333 Bradavice................. , . . 334 Brazgotine odstraniš . . . . .....- . . . 334 Bula v grlu .............. ; ;, . . 334 Cinkovo mazilo..............i . . . 334 Čaji proti raznim boleznim................334 Stran Čeljusti gnijejo.......... v. , ... . 335 Črv ....................335 Davica...................335 Dihati, kako je treba..............335 Diirje meso.........................335 Driska...................336 Duh, neprijeten iz ust odstraniš..........336 Fistel)...................336 Garje ...................336 Glava, če se komu vrti ^ glavi..........337 Glavobol..................337 Gliste...................337 Golša ali krof................337 Gorčica kot strup...............337 Grgljanje dece...................33? Griža, sredstvo proti nji....... .....338 Griža telet ..................338 Histerija............ ..... 338 Hripavost in kašelj ozdraviš...........338 Igla pogoltnjena................338 Influenca..................338 Izguba jezika.................338 Ječmen na očesu....................339 Jedila vroča.............. • ■ 339 Jesih in njega škodljivost . ........ . • • • 339 Jetika pljučna.............• • ; 339 Jetra vnetje............... • • 339 Jeza................. . . ' . 340 Juha, nje vrednost...............340 Kačji pik, prva pomoč............ • 340 Kačji pik, novo, izborno sredstvo proti njemu.....340 Kamen...................341 Kašelj oslovski................341 Kolcanje...........341 Kopel) mrzla za noge..............341 Kopelj gorka za noge..............341 Kopelj parna .................342 Kratkovidnost otrok . .............342 Krč v prsih.................342 Krč, sredstvo proti njemu............342 Kri, pljuvanje.................342 Kruh plesniv .................342 Krvavenje vstaviš...............342 Kurja očesa..................343 Lasje, kako z njimi ravnaj...................343 Lasje, sredstvo proti izpadanju..........343 Lasje, rumeni.................344 Lekarna domača................344 Limoaov sok.................344 Lise, modre od udarca.......1«......344 Lišaji....................345 »Maček«..................345 Mast za odstranitev dlake......„'i.....345 Mazilo svinčeno narediš.............345 Meče, Če koga meče (božjast)..............345 Med kot hrana................345 Mehur v glavi................346 Mleko prevroče .............. . 346 Mleko za zdravilo...............346 Mora............................346" Mozoljasta koža . ...............346 Mrena na očeh..................346 Mrtvoud ................. . 347 Naduha........ ..........347 Napetost..................347 Nesvest, prva pomoč ..............347 Noge, otekle.............................347 f^ge» potne........-........348 Stran Nos, krvavenje . ..... . . ., .' . . 348 Nos, zamašen . ...............348 Nos, ozebljen ..............', . . 348 Nos, rdeč ..................348 Obešenec..................349 Obraz, pegast.................349 Oči, krmežljave............... . 349 Oči, kalne . . . . ^..............349 Ogreješ se hitro ..'..............349 Omivanje in drgnjenje z mrzlo vodo ......349 Opekline, prva pomoč.............350 Osepnice, rdeča luč pri njih............350 Ozebline .............. . 350 Pege na obrazu................350 Pereč ogenj.................350 Perilo, belo, ali beli tok . . ...........351 Perilo, če ga je preveč.............351 Perilo, če ga ni ob pravem času............351 Pes, če te ugrizne..................351 Pijača za bolnike . . . . ...... • ■ 351 Pijančevanje, zdravilo zanj ............351 Pik čebele, ose itd. ..............351 Pljuča, če si bolan na njih . ...........352 Pljuvanje brez potrebe.............352 Potenje rok......... ........352 PreMajenje, domača sredstva proti njemu......352 Prhljaj na glavi . ...............353 Rak ....................- 353 Rak na"'-prsih.................353 Rane<|' . ......... ........353 Rane, iz katerih teče...................354 Revmatizem....... .........354 Roke, razpokane...............354 Roke, rdeče ,,,............. . 354 Roke neguj................ , . 354 Roke, mrzle....................355 Roke postanejo bele..............355 Sadje in njegova zdravilna moč ..........355 Skomine .................355 Slabokrmost.................355 Solnčarica..................355 Spanje...................355 Srbečica ...........I......356 Srce bije premočno...............356 Strah.......................356 Sušica...................356 Škiljenje.......................356 Tek, kako si ga izboljšamo...........357 Težave na popotovanju .............357 Trebuh, bolečine...............357 Urin ali scalnica................357 Ustnice razpokane...............358 Ustno vodo napraviš ..............358 Ušesa, čc ti zveni po njih............358 Ušesa, čc se ti gnoji v njih . .......... • 358 Utopljenec..................358 Viržinke ..................358 Voda, če se ti zapre..........................358 Voda, če je ne moreš držati ........... 358 , Vodenica, če pride od mraza . . . . . ......359 Volk................- .... 359 Vrat, zdravilo proti boleznim v vratu........359 Vrat, vnetje....................359 Zabuhlost..................359 Zadušenja, nevarnost . . . ....... ■ • ■ ■ 359' Zadušenje ......................35^- Zagorelost obraza...............360 Zaprtje...................360 Stran Zastrapljenje, prva pomoč ... . . . i > > . . 360 Zastrupljenje z gobami.............361 Zavdano, če je komu..............361 Zelenjad in njega zdravilna moč.............361 Zgaga ...................362 Iferznjenec..................362 inamenja, ki kažejo: ali si bolan ali zdrav......362 Znojenje pod pazduho.............362 Zobje, negovanje...............362 Zobobol...................363 jZymjenje ali izpahnjenje.............363 Želodec, pehanje iz njega............363 Živci, bolni.......................363 D. Razno. Cvetlice, izpremeniti njih barve .......... 364 Cvetlice, ovenele se osvežijo...........364 Črnilo, ki se lahko z njim piše na les........364 Čmflo, ki izgine v 24 urah.............364 Črnilo, izpremenljivo . .............365 Grozd v steklenici...................365 Jajce, ki začne samo goreti............365 Jajce, izbočen napis na njem....... . . . . 365 Jajce, plavajoče ................366 Jajce, stoječe.......................366 Led, prirejanje umetnega ledu...........367 Les, ki ne gori...... ......... . 367 ' uč, večna...................367 '«č modre barve...............367 /ič, v vodi goreča ............. . , , 367 Ogenj, umetelni, kako ga narediš.........367 Ogenj, bengaličen...............368 Ogenj ti ne škoduje ............368 Ogenj, grški.................368 Pajki, vrcmenoslovci..............368 Papir, ki ne zgori . ..............370 Papii, ki se sam vžge..............370 Papir, ki noče goreti..............370 PisaTa, ki se pokaže šele nad ognjem........370 Pisa'va, ki postane šele v vodi črna......... ^370 Pisa^'a, čitljiva le z namočenjem z vodo.......371 Pisava, nevidna................371 Popki, cvetlični, se naglo razcveto.........371 Robec, goreč, ki ne zgori................371 Rože, ledene, umetne..............371 Ruta, da ne pušča vode.............371 Snežna kepa, goreča..............372 Solata, ki zraste v pol ure................372 Steklenica, pivska, poči vslcd glasu .....37? Steklenica, da nikdar ne poči...........37 Strela, kako se je treba varovati.........3? Tinte, simpatetične ........... Veja, cvetoča pozimi............. Voda, goreča................. Voda, kalna, se očisti.......... Vreme, lepo, kdaj še ga je nadejati........ Žlica, v gorki sobi na mizo primrzla..........> Žveplo se da v roki zažgati............