412
NEZNANKI
Janez  Menart
Kot dvoje bežnih senc sva se spoznala. Prav medlo pomnim kraj, kjer je bilo. Le to še vem, da sva oba molčala, da vas skrivaj je božalo oko, da čutil vaše skrivne sem poglede, in da bilo bi treba le besede ...
Odšla... Le včasih še, ko se mraei,
ko se na šipe droben dež mi joče,
se zastrmim in vaše božajoče
oči se tožno mi zazro v oči...
In v praznih prsih se mi žalost vzdrami
za srečo, ki morda odšla je z vami.
Dve senci... Morda da kdaj v sobi tihi, ko dež rosil bo v okna kakor zdaj, vam skoz oči privro v srce ti stihi, morda da vas povedejo nazaj, v pretekle dni, da spomnite se name in šepnete: »Kot da bi pisal zame...«
1951