824
SREČANJA
DINO DARDI
Dino Dardi je Tržačan po rodu, miselnosti, vzgoji in kulturnih težnjah. Tudi njegov značaj je pristno tržaški, saj so v njem vsa protislovja tipičnega Tržačana. Rodil se je v mestu, toda živi rajši na Krasu med Slovenci. Začel je svojo življenjsko pot kot industrialec, toda postal je časnikar in pisatelj. Navduševal se je za Nietzscheja, toda med vojno se je odzval klicu svobode in šel v partizane. Imel je v čislih nemško kulturo in moral je okusiti njene iracionalne politične posledice v hohenbrunnskem lagerju. Vendar ga ta protislovja ne motijo. Rekel bi celo, da se jih veseli. Služijo mu namreč kot odlično dialektično sredstvo za dosego vzornega ravnovesja med sredozemsko težnjo po čisti obliki in srednjeevropsko potrebo po razumevanju tistih vnanjih, duševnih zakonov, ki postavljajo človeka v spor z naravo in dajejo umetnosti vlogo dramatične življenjske izkušnje.
Svojo literarno pot je začel z dvema zbirkama esejev, ki ju je objavil pred vojno, toda uveljavil se je šele po vojni kot dramatik. Leta 1953 je za dramo Tujci prejel prvo nagrado Murano, naslednje leto pa drugo nagrado Riccione za tragedijo Petelin bo zapel na griču. Med njegovimi uspelimi gledališkimi deli naj še omenim mojstrsko dramatizacijo Zločina in kazni Dostojevskega, ki jo je leta 1958 uprizorilo tudi Slovensko gledališče v Trstu.
Dardijevo pripovedniško delo je razmeroma novejšega datuma. Pobudo zanj je dobil v nemškem taborišču, kjer je zasnoval povest Kruh. Po vrnitvi v domovino ga je gledališče spet tako prevzelo, da je trenutno pozabil na prozo. Ko
pa je bila novela Kruh leta 1953 nagrajena na nekem narodnem natečaju za vojno pripovedništvo, je Dardi sklenil nadaljevati tudi s prozo. Napisal je dolgo vrsto novel, ki jih je objavil v raznih časopisih in revijah in končno zbral v knjigi Kruh in druge povesti. Knjiga je doživela lep uspeli in se takoj uvrstila med tiste značilne proizvode tržaškega pripovedništva, ki s svojo vsebinsko svežino in slogovno stvarnostjo čedalje bolj vplivajo na italijansko sodobno književnost, utrujeno zaradi dolgega boja med novorealisti in tako imenovanimi >kaligrafisti«. Ta vpliv je postal v zadnjih letih tako močan, da danes že lahko govorimo o tržaškem pripovedništvu kot o zelo važni sestavini sodobne italijanske književnosti.
Težko je reči, v čem je pravzaprav čar tržaškega pripovedništva v očeh italijanskega literarnega kritika, toda Dardijev Vojak nam v tem pogledu lahko marsikaj pojasni. Nič ni namreč na njem retorično nepotrebnega ali estetsko posebej poudarjenega. Človek ima občutek, da ga je pisatelj ustvaril z vrsto fotografskih posnetkov, ne da bi dodal eno samo literarno didaskalijo. In vendar je novela v celoti vse prej kot neprizadet fotografski posnetek. Gre za pripovedno tehniko, ki pobliže spominja na mojstre ruskega realizma in nima nič enakovrednega v italijanskem pripovednem izročilu. Prav tako nenavaden za italijanske pojme o umetnosti je tudi lik tega junaka, ki predstavlja čudovito prasilo nevednosti. Prišel je s hribov, kjer je pasel tuje ovce. Živel je kot žival med živalmi ali, bolje rečeno, kot bitje med drugimi bitji. Življenje je zanj dejstvo, s katerim je treba stvarno računati, ne pa nerazrešljiva uganka. Zato ga mesto s svojim nerazumljivim vrvežem ne more zanimati. Vse nove izkušnje zdrknejo po njegovi duši kot kapljice dežja po njegovem kamnitem obrazu in padejo na tla neizkoriščene. V baru naroči mleko, saj druge pijače ne pozna. Tudi ženske ga ne privlačujejo, ker so meščanke in zato nerazumljive. Ustavi se nekaj časa pred pročeljem imenitne stolnice, krono in simbolom tisočletij umetniškega izročila, toda na njegovem obrazu se niti mišica ne premakne in v njegovih očeh se ne prižge niti iskrica zanimanja. Razume pa se takoj s psom, ki se moči v dežju pred stolnico. Zadostuje jima en sam pogled in pes je že za njim. Bolje bi avtor res ne mogel prikazati neustavljive naravne živalske sile, ki tiči v absolutni nevednosti. Bralec ima jasen občutek, da je pred Dardijevim vojakom popolnoma razorožen in brezmočen. Tisočletja civilizacije so pred tem likom na zatožni klopi, saj niso v ničemer mogla izboljšati njegovega življenja. Po drugi strani pa slutimo, da je prav v njegovi umirjeni, blaženi, usodni nevednosti jamstvo, da človeštvo lahko zanesljivo računa z vedno novimi silami za svoje večno obnavljanje.
Kar pa je estetsko najbolj veljavno v tej Dardijevi noveli, ni seveda smisel, temveč pripovedna tehnika, s katero je pisatelj dosegel zaželene učinke. Avtor se sploh ne vmešava v duševnost svojega junaka. V celi povesti ni niti enega namiga na to, kar vojak misli. Vse je prepuščeno strogo zunanjemu opisovanju kretenj in okolja. Psihološko poglabljanje ni sredstvo za dosego iracionalne resnice, ampak cilj, ki ga avtor prikazuje s plastičnostjo bežnih, a skrajno učinkovitih pripovednih podatkov. V tem je Dardi pravi mojster, saj mu je uspelo vskladiti klasično neprizadetost z vsemi analitičnimi pridobitvami postroman-tične estetske izkušnje. Ni dvoma, da je to njegovo odliko v glavnem pripisati dejstvu, da se je v njegovi tržaški umetniški duši ustvarilo, kot sem že omenil, idealno ravnovesje med sredozemsko težnjo po čisti obliki in srednjeevropsko potrebo po dramatičnem sporu z naravo. V italijanskem slovstvu je to ravno-
825
vesje novost in novost, čeprav iz nasprotnega razloga, je to tudi za nas Slovence. Zato je po mojem dobro, da se seznanimo z Dardijem. Konec koncev smo tudi mi sedaj na morju, s katerega nam ne bodo prihajali samo parniki, ampak tudi pesem optimistične, sončne narave in z njo smisel za popolnost oblike.
Josip  Tavčar
826