XI. tečaj
11. zvezek
z vertov sv. Frančiška.
Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška.
S posebnim blagoslovom
Njih svetosti papeža Leona XIII.,
Njih pre vzvišen osti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generaljnega ministra celega frančiškanskega reda
vreja in izdaje
P. Stanislav Šlir-abee,
mašnik frančiškanskega reda na Kostanjevici.
'Vsebina 11. zvezka.
Terpljenje je koristno pobožnim, potrebno grešnikom...................321.
Življenje sv. Angelje Merici.
XXII. pogl. Pogreb sv. Angelje .....................................32o.
XXIII. pogl. Njen grob je Bog poveličal.......................... 326.
XXIV. pogl. Češčenje sv. Angelje................................... 329.
Kako se mej svetom kerščansko živi. (Dalje.) . .	.'.............. 330.
Krištof Kolumb (Dalje) .	. .	................................... 336.
Blaženi Nikolaj Tavelle................................................  340.
Serafin na zemlji......................................................  345.
Kerščanskim poslom. III- Posel služi gospodarjem.	*
4-1. Red. (4) . .	................... .	. ....................... .	347.
45.	Obnašanje do sbposlov......................................... 348.
46.	Mejsebojna ljubezen (1)....................................... 349.
47.	Odkritoserčna dobrohotnost (2)	.................,	.	349.
48.	Bratovsko svarjanje (3)........................................451.
Zahvala za vslišano molitev .................................. .	.	.	. 352.
Priporočilo v molitev................................................... 352.
V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 1892.
Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr.
Jezikoslovni pomenki.
G. R. v R. (Dalje.) — Kar se tiče staroslovenske prestave «raduj se», priznavate, da bi bila dobra. Jaz Vam ne morem priterditi kar naravnost. Sè spominom na «Regina coeli laetare» $e taka prestava ne da opravičiti, ker je ta cerkvena pesem dosti pozneje nastala in z angeijevim pozdravljenjem ni v nobeni zvezi. XkÌqs pomeni pervotno res raduj se, laetare, ali pomeni potem tudi ave, in da je v našem primeru tako umeti, to nam poterjuje ravno latinska prestava, ki je brez dvojbe iz tistih časov, ko je še on sam in so tudi apostolji lehko povedali, v keterem pomeni da je sveti Luka v angeljevem pozdravljenju zapisal besedo %cùqs ; angelj namreč pač ni govoril po gerško, temuč v Marijinem domačem jeziku. Sicer pa more biti raduj s £ v stari slovenščini ravno tako prav, kaker v gerščini %uiqe, ako so se stari Slovenci a. onima besedama pozdravljali, kaker Gerki s to ;‘za nas pa taka prestava ne bi veljala, ker se ne pozdravljamo z raduj se! —
Glejva dalje ! «Vsakemu človeku se more reči : bodi Gospod s teboj, vsaki ženi: bodi blagoslovljena itd.»
Res je to ! Ali angelj G a b r i e 1 j od Boga poslan je tako rekel edino Mariji. Ako bi mi sami od sebe in v svojem imenu tako govorili, potem bi mogel morebiti Vaš strah, da naša razlaga čast Matere Božje krati, koliker toliko opravičen biti; ali mi le angeljeve besede ponavljamo in angelj teh besed tudi ni govoril v svojem imenu, temuč ko poslanec božji v imenu njega, ki ga je poslal. Ako je torej angelj pozdravil Marijo : «Gospod (bodi) s teboj !» veljajo te besede toliko, kaker bi ji bil rekel Bog sam : «Jaz naj bom s teboj !» Angeljev pozdrav je ko pozdrav želja, ali ni prazna želja, ker je želja vsegamogočnega Boga, ki ne more neizpolnjena ostati. Ako se Mariji ta želja izrekuje, jo to v resnici bolj povzdiguje, kaker bi jo le naznanilo : «Gospod je s teboj.» Bog želi biti ž njo, torej ne brez njenega privoljenja in zato tudi ne* brez njenega zasluženja.
Ali Vi pravite: «Gospod (je) s teboj, tako tolmačiti ni nič nenavadnega ; te besede je angelj govoril Gedeonu in se morajo tako^ umeti, ker jih je Gedeon tako umel : — si Dominus nobiscum est. — (Jud. 6, 12, 13.)»
Jaz mislim, ker jih je Gedeon tako umel, ni da bi se morale tako umeti. Gedeon jih je lehko napak umel, ali morebiti celo nalašč napak obernil. V resnici naše slovensko Sveto Pismo tiste besede (-,py rfu"!') prestavlja: «Gospod (bodi) s teboj,» in
že Cornelius a Lapide dopolnjuje : «Dominus tecum (sit) viro-rum fortissime.» Da je tako prav, poterjuje dalje versta 16: «In Gospod mu je rekel: Jaz bom s teboj.» —	»
«Blagoslovljena (bodi) ti mej ženami» — to so tudi angeljeve besede, torej božja želja, ki se ima gotovo izpolniti v prihodnosti ; nanaša se namreč na to, kar Marija sama napoveduje z: «Ecce enim ex hoc beatam me dicent omnes generationes.*
CVETJE
V Gorici, 1892.
XI. zvezek.
Terpljenje je koristno pobožnim, potrebno grešnikom.
Nepopisljiva je ljubezen materina, in vender, glej pobožna duša, zgodi se večkrat, da mora mati ne samo gledati, kako zdravnik reže otroku bolno roko ali nogo, temuč ga celò sili na tako delo, ketero ima rešiti smerdi njenega ljubljenca. Nu, kaj se bo zato moglo reči materi, da ne ljubi svojega otroka ? O nikaker, temuč tako djanje je dokaz njene velike ljubezni ; saj ona, ako ne bi neizmerno ljubila svojega otroka, ne bi dopustila kaj tacega. Zdaj pa, pobožna duša, pomisli na svoje terpljenje. Ti se tožiš, da te tvoj bližnji zanemarja, zaničuje, opravlja, obrekuje i. t. d. Kaj li misliš, da tvoj Zveličar, keteri tebe neizmerno bolj ljubi, ko mati svojega otroka, ne ve za tvoje terpljenje ? Kaj ne veš, da je on tisti, keteri dopušča, da se ti tako godi ? Pa zakaj ? Zato. ker ve, da ti je to terpljenje koristno. Je li to res ? Ali pa morda tebe Bog tepe, ker ima veselje. da ti terpiš ? Oh strašne besede ! Pomisli duša, pomisli, kaj je Bog za te storil, da te reši terpljenja, in terpljeuja nekoristnega, terpljenja večnega v peklu, kjer se edino terpi, da se večno terpi. Tvoj Zveličar je nase vzel od nas zasluženo terpljenje ; prelil vso svojo kri, vmerl na križu. On se je prosto-
— 322 —
voljno izročil pravični jezi svojega Očeta, in grozovitnosti jiulovr in to ne samo, da nas reši edinega pravega terpljeuja v peklu, temuč celò malega v vicah. On je plačal za vse naše pregrehe, in to v obilnosti. Naposled je zapustil svoji Cerkvi neprecenjeni zaklad svojih .zasluženj, po keterih, samo ako hočemo, vsaki dan moremo zadostiti pravici božji, od nas ražaljeni.
Ako ti pomisliš na to neizmerno ljubezen božjo, reci, ako-imaš serce, da te Bog tepe zato ker. ima nad tem veselje ! Oh duša moja. gdor tebe oritko obiskuje, je strašno terpel, da te obvaruje edino pravega terpljenja, pomiri se toraj in bodi prepričana. da ti je tvoje terpljenje koiistno.
Ali rekla boš : »Kaj mi pomaga ta bolezen, v keteri ne morem opravljati niti svojih molitev ?“ „Kaj mi pomaga., pomaga ? ako me celo v obupanje spravi zguba mojega imetja ?" ,. Ivaj pa tisto veliko osramočenje, ki me je vso zmešalo ?“ Nekaj ti priterdim. V začetku svoje nesreče ne vidiš koristi, ali počakaj nekoliko, in precej boš spoznala, kako te to tvoje terpljenje pripravlja k velikim milostim božjim. Ti si se vdala službi božji, ali ne popolnoma. Pustila si zase še kaj malega n. pr. nekoliko prazne slave od sveta, neko nagnenje k nečimer-nosti v obleki, v govorjenju i t. d. Morda si celo nevarno ljubila kako pozemeljsko stvar. Z eno besedo, manjkalo ti je nekaj do prave prostosti tvojega serca, in to kar se povclarja, šlo je za kako malenkost po sebi, ali malenkost, ketera te je oropala mnogo velicih milosti. Nu glej, nič ni bolj t e ž a v n o, k a-k-e v r a z t e r g a n j e zadnje šibke vezi, ketera veže d u š o nase i n n a s v e t. Duša pozna to vez, ali sama misel na darovanje te vezi, jo straši, ker je vez prav blizu serca. Da se razterže, je potrebno silno in bi it ko sredstvo. In glej, to sredstvo ti je preskerbel Bog. Njegova roka je zabodla meč skoz zdravo telo v bolno dušo. To se je zgodilo nenadoma, tako da si stala ti kaker omamljena Ako ne bi bil Bog tako hitro sto-i il tega dela, Bog ve, koliko bi bila šla ti še naprej v svoji rmalenkosti“ in kam bi bila zabrela. Ta meč božji je bolezen, ketera te je na posteljo pribila ; ta meč je zgubljenje tvojega imetja ; ta meč je ponižanje, osramočenje, ketero je tvojo ničeln irnost pokončalo; vse to je kar naenkrat prerezalo vez, ketera te je vezala na svet ; kar niso mogla pobožna premišljevanja» kar ni mogel tvoj spovednik, to je kar naenkrat izveršil „meč božji". In ni to velika korist za tvojo dušo ? Seveda, ali samo
— 323 —
«ko Bog dosegne v tem svoj namen, to je, ako ti to terpljenje «grenča vse posvetne stvari, in ako se popolnoma vdaš Bogu. Ako se to zgodi, veruj mi duša terpeča, da boš spoznala v svojem terpljenju največo dobroto božjo, pred ketero se ti bodo prikazale vse druge neizmerno manjše.
Koliko zasluženja pa imaš v poterpežljivosti, to vže veš ; samo naj ti tukaj ponovim, da več zaslužiš v enem dnevi bridkosti, ko v enem letu sreče, ker je resnično, da se ni zanesti dosti na dobro, kar se v sreči stori, in da ni preveč verovati čednostim srečnih ljudi. Veliki apostelj Pavel se hvali le o svojih verigah, preganjanju, nesrečah na morju ; kar pomeni, da so mu bile potrebne in koristne, da ne pade v slavohlepnost.
Sv. Avguštin se čudi, kako je mogel Bog v svoji neizmerni sreči in brezkončni popolnosti naložiti človeku zapoved, da ga naj ljubi, to je da postane človek deležen neizmerne sreče ; no, čuditi se moramo še veliko več, ker je ne samo Bog naložil to zapoved svojim sovražnikom, temuč je, tako rekoč, sili, da ga naj ljubijo. Da, Bog sili celò naj bolj pokvarjenega človeka, da zopet zadobi njegovo prijaznost, njegovo milost. In kako ga sili V Po terpljenju, ker druga pot mu ne ostaja. Kar se tiče pobožnih •duš, te Bog ohrani na poti čednosti z besedo božjo, sè sprejemanjem sv. sakramentov in z navadnimi milostmi. Kaj bo morda Bog spravil na pot zveličanja na te načine : moža obloženega s takimi posvetnimi skerbmi, ali pa ženo, ketera je prava sužnja veselic in vsake nečimernosti ? Da Bog spravi na pravo pot e-nega in drugo, kaker sploh kristijana, keteri živi v pozabljenju na Boga in v grehu, je neobhodno potrebno, da mu pošlje bridkosti, ker drugači se bo brez vsmiljenja pogubil.
Beseda božja je bolj prešinljiva ko dvorezni meč, ali pri vsem tem vidimo vsaki dan, kako se ji zaperstavljajo terdo-vratna serca, Kolikokrat se pridiga proti prevzetnosti, zapravljivosti, požrešnosti, nečistosti i. t. d. Kaj pa to vse pomaga ? Ne-keteri pozabijo vse, kar so slišali pri pridigi, ko komaj pridejo iz cerkve, drugi se pa božji besedi smejajo, neki celò groze pridigarju, kaker da bi jih bil hotel očitno, po imenu grajati pred ljudmi. Po tej poti jih toraj božja ljubezen ne more spreoberniti. Da se taki ljudje spametijo, ni drugega pomočka ko da jim Bog pošlje bridkosti. Vdari jih z vbožtvom, in glej prevzetna oblačila in dragoceni kinči se morajo prodati za kruh ; pijančevanje konča,
— 324 —
ker vino se ne pije zastonj, in naniestu pohajačiti, je treba debiti, da se preživi vboga družina.
Pridigaj ženski, ketera je vsa zaljubljena v svojo lepoto in. tako rekoč obožavana od vsake vesele družbe, pridigaj, da naj. skerbi za svojo dušo v molitvi in samoti ! Ona te ne bo poslušala ; dà celò zaničevala te bo. Ako jo hoče Bog na pravo pot spraviti, ji mora poslati bolezen, ketera ji vniči njeno nečimerno lepoto, ali storiti da pade v kako očitno sramoto, ketera jo za zmirom izobči iz vsacega društva.
Pomisli zdaj na bogatina ali nečistnika. Bog, duša, večnost. to je njema zadnja stvar. Božje besede niti ne slušata, celo opomine svojega največega prijatelja nista pripravna poslušati. Sicer pa denimo, da vender poslušata resen opomin. Ali, pobožna duša, kako hočeš, da sveta, božja misel najde mesto v sercu, ketero je prepolno živinskih nesramnosti ali pa posvetnih skerbi ? Oh, milost božja ne more predreti tako terdih sere ! Ali naj se toraj obupa o tacem človeku ? Ni li druzega sredstva, da se spreoberne ? Nima li Bog druge pomoči za nehvaležno dušo. ketera mu tako nesramno herbet obrača ? Oh, zadnja pomoč za tacega človeka so bridkosti, kaker bolezen, vbožtvo, sramota i. t. d. Kaj sledi iz tega ? Te bridkosti dušo pripravljajo na žalostno kesanje grešnega življenja, ji grenijo posvetne veselice, in naposled jo pripeljejo do spoznanja njenih strasti in pregreh. Od Boga vdarjena duša spozna tako svoje hudobije ; išče prav globoko vzroke, in pa tudi pomočke, proti strastim. Keder pride do te stopnje poboljšanja, komaj takrat se ji more govoriti o grehu, o spreobernjenju, o spovedi. Kmalu potem čuti v sebi neko sladko potrebo poboljšati svoje življenje, ker ji ni mogoče, tako rekoč, dalje valjati se v pregrehah.
Vse to jasno dokazuje veliko korist terpljenja za pobožne in potrebo za grešnike. Sicer pa je terpljenje strašno tisti grešni duši, ketera pri vsem tem ne odjenja napredovati v pregrehah. Gdor je tako terdovraten, ta je gotovo zgubljen. Kristjan, keteri v sreči svojega Boga r a ž a 1 j u j e. naj šele trese, ako ima še iskrico vere v sebi; grešnik p a, k e t e r e g a B o g t e p e, in vender se n e č e p o k o -liti šibi d o b r o 11 j i v e g a B o g a, t a naj se 1 e b o j i„ ker on je gotovo zgubljen.
P. H R.
— 325 --
Življenje sv. Angelje Merici.
P. F. H.
XXII. POGLAVJE.
Pogreb sv. Angelje
Angeljino sveto in pobožno življenje je bilo po vsi Brešiji dobro znano. Spoštovanje, ketero je vjživala. pa se je pokazalo posebno ob njeni smerti. Ko se je izvedelo po mestu, da je vmerla, je nastala splošna žalost. Brešija je objokovala svojo mater. Tudi mestno starešinstvo se je pridružila tej občni žalosti, saj je bila domovina zgubila svojo najboljšo in imenitnejšo hčer. Prava gnječa je bila okoli mertvega trupla svetnice. Sleherni je hotel še enkrat videti njeno ljubeznjivo obličje in pokazati svoje spoštovanje do njenih čednosti. A ko so jo pokopavali, je storilo mesto vse, kar je bilo mogoče, da bi bil pogreb koliker se da slovesen Mej množico, ki je spremila svetnico k zadnjemu počitku, si videl naj imenitnejše gospe, ki so si štele v čast, da jo smejo spremiti. Tudi mestno starešinstvo se je vde-ležilo pogreba.
Nad vse slovesno so prenesli truplo v cerkev sv. Afre, ki je bila blizu priprostega stanovanja, kjer je Angela vmerla. Smemo reči. da jo je vže ta dan glas naroda za svetnico razglasil; vse je govorilo o njej kot o veliki svetnici.
Njeno truplo so začasno postavili v rakev te cerkve. Nastal je bil namreč prepir zavoljo njenega pokopa, ker so želeli predstojniki raznih cerkva, da bi bila svetnica pri njih pokopana.
Kanoniki stolne cerkve so si jo svojili, češ, ker je glavna vstanova sv. Angelje v njih fari. Kanoniki cerkve sv. Afre so se sklicevali na to, da je imela Angelja svoje stanovanje poleg njih cerkve.
Tudi redovniki sv. Frančiška so zahtevali, naj bi jo pokopali v njih cerkvi, ker je bila tretjerednica. Ta prepir kaže živo vero vseh treh stranek, pa tudi koliko veljavo je vživala Angelja pri meščanih Ker se stranke niso mogle zediniti, odloči cerkvena oblast, naj ostane truplo toliko časa v cerkvi sv. Afre, da se zadeva končno reši.
Trideset dni je ostalo sveto truplo izpostavljeno v tej cerkvi.
— 326 —
Ves ta čas so derli verni trumoma tjakaj, da bi videli njeno obličje, ki je bilo nebeško spremenjeno. Drugi so se dotikali njenih rok z rožnimi venci, svetinjami in d rugimi takimi rečmi, da bi jih imeli kot drag spominik na svetnico. Slikarji so porabili to priliko, da naslikajo njeno podobo, ker za časa življenja niso mogli dobiti prave njene podobe. Te podobe so se ohranile do današnjega dne.
Tudi čudeži so se godili pri njenem truplu. Pervi je bil ta, da je ostalo popolnoma, kaker bi bilo živo. Udje so bili gi-bični, meso mehko in čelo gladko, nezgerbančeno. Iz obleke je puhtela prijetna vonjava, podoba tiste vonjave, ki jo je širilo življenje sv. Angelje po mestu in vsem Laškem. Za verne ni imelo mertvo truplo nič zopernega, mar več se gà niso mogli dovolj nagledati. Skozi tri noči zaporedoma so videli ljudje nad cerkvijo sv. Afre nenavadno bliščečo luč, ki je v zraku plavala. Vse mesto je bilo priča te prikazni. Imeli so to svitlobo za odsev svitlobe, ki sv. Angeljo v nebesih obdaja.
Mej tem pravda gledé kraja njenega pokopa še ni bila rešena. Našli so pismo papeže Klementa VII. iz leta 1522, da sme biti pokopana, kjerkoli si izbere. To je stranke še bolj razburilo, kei' so neketeri terdili, da je Angelja večkrat izrekla željo, naj njeno truplo pokopljejo v cerkvi pri redovnikih svetega Frančiška. Ker pa niso imeli za to terditev veljavnih dokazov, odločilo je cerkveno sodišče, naj ostane sv. truplo stalno tam, kamer so ga p j smerti prenesli in kjer je izpostavljeno. Tako je bila pravda končana in truplo ostalo v rakvi v cerkvi sv. Afre. To razsodbo je odobrilo tudi občno mnenje in vse je bilo zadovoljno ž njo.
XXIII. POGLAVJE.
Njen grob je Bog poveličal.
Ko je bil prepir zavoljo kraja, kjer naj počivajo njeni o-stanki srečno poravnan, zdelo se je kanonikom cerkve sv. Afre neprimerno, da bi tako drag zaklad zakopali v zemljo. Sklenejo torej napraviti svetnici krasen grob v cerkvi. Vsem je bilo to všeč, posebno pa njenim duhovnim hčeram. Kanonik Janez Frančišek Sarmondi je prevzel skerb za to. Zgodovinar Lombardi nam opisuje njen grob tako : „Grob je stal na treh stenah ; spredaj sta bila dva angelja, ki sta kleče v svojih rokah deržala
— 327 —
podobo, predstavljajočo dušo, kakor bi jo hotela Bogu nesti. Zgoraj je bila videti njena prava podoba. Naslikal jo je bil Aleksander Moretto iz Brešje, ki je bil učenec slavnega Rafaela Urbinskega. Njen tajnik Gabrijel Kocano je pa zložil tale grobni napis :
Angela virtutum varia redimita corona,
Hic jacet, extremo restituenda die.
Spiritus aetliereas penetravit fervidus arcas,
Et summum ingenuus constitit ante Deum.
Illa haec est virgo, quae morum regula viva,
Illustrem erexit virginitate chorum.
Brixia, crede mihi, sacrum venerare sepulchrum,
Nil non sancta. Deo proxima Virgo potest !
Temu je pridel kanonik Valerijan še ta napis :
Proposito Martyr, Virgo actibus, ore Magistra ;
Sic tribus aureolis, Angela, dives ovas Angela nuper eras morum vitaeque magistra ;
Nunc patriae Tutrix Praesidiumque veni.
Po naše pravi ta napis blizu to-le :
„Tu počiva Angelja, krašena s krono raznih čednosti, čakajoč vstajenja na sodnji dan. Njena duša pa je šinila, kaker Mišek, v nebeške višave in serčno stopila pred Naj višjega. Ta je ona devica, ki je bila živ zgled nravnosti in je vstanovila se svojim devištvom veličastno družbo Brešija. verjemi mi, časti njen sveti grob, zakaj vse premore sveta devica, ki je tako blizu pri Bogu
Po svojem mišljenji marternica. po delih devica, po besedah učiteljica, tako te, Angelja, krasotijo trije venci slave. Poprej si bila sè svojim zgledom in življenjem učiteljica, zdaj bodi za-ščitnica in varihinja domovine11.
Tako je ostalo truplo naše svetnice dolgo časa v spodnjem delu cerkve. Dan na dan so hodili pobožni častivci h grobu molit in priporočat se njeni prošnji z raznih zadevah. Leta 1571 pride v družbi nekega mašnika, ki je bil iz rodbine Rossi-jev, tudi neki mladenič plemenitega rodu. Iz spoštovanja do rodbine ga zgodovinarji ne omenjajo z imenom. Ta mladenič vidi ljudi okoli groba klečeče; ali njemu samemu ni prišlo na um, da bi tudi pokleknil in molil. Zaničljivo ogleduje spominik z napisom,
— 328 —
in da bi se pokazal, kaker pravimo, bolj olikanega, oberile se k svojemu spremljevavcu ter pravi zasmebovaje :	„Bog zna,
če zasluži to hvalo !“ Komaj je ošabnež spregovoril te besede, zasliši se iz groba ropot, kaker bi bil kedo dvakrat hudo s kladivom po trugi vdaril da se mora vse na drobne koščke zdrobiti. Vsi pričujoči se hudo prestrašijo. Neki kanonik, ki je bil v cerkvi in sliši ta ropot, prihiti, da bi videl, kaj se je zgodilo. Nihče pa se ni bolj prestrašil ko prederzni mladenič. Dobro je znal, komu je veljal ta ropot. Hitro pade na kolena in prosi odpuščenja za svojo prederznost. Naenkrat se je spremenilo njegovo zaničevanje v veliko spoštovanje do svetnice.
V takem stanu je ostal grob sv. Angelje do leta 1580. Tega leta so cerkev sv. Afre popolnoma prenovili. Treba je bilo preložiti tudi grob sv. Angelje. V ta namen so nabrali toliko denarja, da so ii mogli postaviti lep spominik iz belega marmorja v kapelici sv. Kalocera. Njeno truplo so položili v dvojno trugo ; notranja je bila iz kristala in prezorna. Če so vzeli proč pokrov zgornje truge, se je videlo truplo. Angelja je ležala v obleki, ketero je nosila kot tretjerednica, deržeč v desili roki palico, s ketero je romala po božjih potih. Leta 1672 je zgodovinar Faino dal na svitlo življenje sv. Angelje. O njenem truplu piše tako : „Še je videti truplo božje služabnice v Brešji nestrohnelo, v habitu pepelnate barve, z romarsko palico v roki, ketero je nosila po S7ojih božjih potili. Čuditi se je, da je njeno truplo še popolnoma nestrohnelo \ Zgodovinar Bagata pa še pristavlja, da iz njega vedno še puhti prijetna vonjava. Ta čudež je trajal sto in dva in trideset let. Ko je Bog ž njim dosegel svoj namen, dopustil je, da je jenjal. Poterdil pa je svetost Angeljino z drugimi čudeži.
Vender so se našli še 1774. leta neketeri deli njenega telesa nestrohneli. Tega leta so namreč hotele uršulinke v Brešiji truplo svoje vstanovnice deti v dragoceno trugo in ga na altarji izpostaviti očitnemu češčenju, ker je bila mej tem vže mej število zveličanih prišteta. V ta namen so vzeli sv. truplo iz stare truge, da ga polože v novo. Našli so glavo z lasmi še nestrohnelo, tako tudi levo nogo. Druge truplo je bilo več ali menj strohnelo. Na persili so našli svinčen perstair z napisom: „Jezus Kristus41.
— 329 —
XXIV. POGLAVJE.
Češčenje sv. A n g e 1 j a.
Piav za prav je čudež vse, kar v stvarjenji vidimo. Ker se pa vse to godi po natornih postavali dan za dnevom, zato se nam ne zdi čudno. Čudimo se le izrednim dogodkom in prikaznim. Čudež pa imenujemo to, kar presega natorne postave. Take čudeže pa Bog semtertja pripusti, • da ž njimi poterdi svoje razo-devenje, ali da poveliča svoje svetnike, da bi nam zgled njegovih služabnikov tem bolj svetil in nas spodbujal k posnemanju.
To je dobro in koristno ; vender je sovražnik božjega kraljestva na zemlji tudi tukaj zasejal svojo ljuljko. Zapeljal je ljudi, da so čudeže pretiravali in jih iskali, kjer jih ni bilo. S tem je hotel hudobni duh doseči, da bi ljudje v čudeže sploh ne verovali. Bili so časi, ko so terdili, da se po vseh krajih gode čudeži. Lahkoverno ljudstvo je častilo za svetnike osebe, ki v resnici niso bile svete. Posebno se je ta lehkovernost širila v 16. stoletje na veliko škodo katoliški cerkvi. Vedno čujoči višji pastirji katoliške ceikve so hoteli to nevarnost na vsak način odverniti, da ohranijo vero čisto in neoskrunjeno. V ta namen sta izdala ostra določila že papeža Klement VIII. in Pavel V., pa še le Urban VIII. je to razvado v korenini zaterl. Leta 1625. je ostro zapovedal, da se po vsem kerščanskem svetu ne sme nobeden božji služabnik očitno častiti, naj je tudi še tako sveto živel, dokler ga ni sv. cerkev po natančnem preiskovanji mej „zveličane“ ali „svetnike“ verstila. Zato je prepovedal, da se ne smejo ostanki keterega koli si bodi božjega služabnika razpostavljati k očitnemu češčenji na oltarje ; ne njegove podobe slikati z bliščem okoli glave, kar znači nebeško slavo, prižigati njemu na čast na grobu luči ali obešati zahvalne podobe, dokler ga ni cerkev za svetnika ali zveličanega razglasila. Tudi ne sme nihče brez škofijskega dovoljenja objavljati življenja kakega božjega služabnika ali služabnice. V slučaji dovoljenja mora izrečno pristaviti, da vse podverže razsodbi sv. cerkve, kar je pisal o njegovih čednostih in čudežih. Leta 1634 je sv. cerkev ta določila še poostrila. Izvzela pa je le one božje služabnike, ke-tere verno ljudstvo že več ko sto let časti, ne da bi bila to češčenje prepovedala apostoljska stolica ali škof.
Našo svetnico so jeli verni častiti precej po smerti in je to
— 330 —
češčenje trajalo vže blizu sto let. Že napisi na njenem grobu so naznanjali njeno svetost. Vsaki dan so se množili romarji, ki so iz raznih krajev prihajali k njenemu grobu ; častili so v Brešiji svetnico, očitno, jo na pomoč klicali in obešali zahvalne tablice pri njenem grobu. Če so vernim kazali v cerkvi sv. Afre ostanke svetnikov, pokazali so tudi truplo sv. Angelje. Na njeno priprošnjo se je zgodil čudež za čudežem.
Znamenito je, da so ravno meščanje v njenem rojstnem mestu dali povod temu očitnemu češčenjn. Kmalu po njeni smerti jo je izvolilo mesto Desencano za svojo posebno patrono. Leta 1587. so obesili v cerkvi njeno podobo k drugim patronom mesta. Leta 1608 so posvetili njej na čast kapelico in pri njej vsta-novili kaplanijo. Dotični kaplan je imel dolžnost v kapelici vsaki dan brati sv. mašo. Na posestvu, ki je bilo imetje rodbine Meri-čijev, so sezidali hišo božjo, ki še dan denes stoji.
Kmalu se je razširilo češčenje sv. Angelje po vsem Laškem in tudi po družili deželah. Razni pisatelji so opisali njeno življenje, slikarji so slikali njeno podobo, rezali jo v baker in tiskali, ali izdeljevali njene kipe iz marmorja. Izbico, v keteri je vmerla, so spremenili v kapelico, kamer so radi hodili ljudje molit.
Pred vsem pa so se podvizale njene hčere — uršulinke — da so širile češčenje svoje svete matere. Opravljale so po raznih krajih razne molitve in pobožnosti njej na čast. S poterje-njem vodila so razni papeži vsaj neposredno odobrili to češčenje. Tako je leta 1618 papež Pavel V. poterdil vodilo uršulinkam v mestu Bordózu in jim naložil post dan pred njenim praznikom ; leta 1621. je poterdil papež Gregor XV. uršulinkam v Tulle-ju in Urban Vlil. 1 1633 v Polinjiju njih vodilo. Opustivši druga po-terdila, naj omenimo le še, da je papež Benedikt XIV. dal vodilo še enkrat na tanko pregledati, je poterdil in zavkazal, da ima veljati za vse uršulinske samostane, ki že obstoje ali jih bodo v prihodnje vsianovili.
Kako sc mej svetom keršeansko živi*
XIX. PROSTOST IN MIR DUHA.
1.	Sveti Pavel nas uči, da vlada tam, kjer je duh Gospodov, neka sveta prostost ali svoboda in mir duha. Da se ta do-
— 331 —
seže, k temu pripomore dvoje 1. močnodušno in krepostno zaničevanje strasti, ki nas napadajo in 2. ogibanje otožnosti.
2.	Kedor ni skušan, ne bo kronan. Veselja se radovati po boju more le zmagovavec, in brez boja ni zmage.
3.	Ako se oglasi kaka skušnjava posebno zoper sveto čistost ali zoper vero, le kar. mirno delaj, kar ravno delaš, ne da bi kaj odgovoril skušnjavcu ali se zmenil za njegovo prazno šepetanje. Če že češ kak kratek zdililjej napraviti, naj ne bo v ni-kakeršni zvezi s skušnjavo. Reci p.: Jezus, daj mi svojo ljubezen in nič druzega. O moj Bog, kedaj se bo moje serce vnelo ljubezni do tebe!"
4.	Napravi vsako jutro terden sklep, da ne boš poslušal nobene skušnjave in da ne boš odgovoril ne skušnjavi, ne skušnjavcu.
5.	Ako imaš skušnjave proti veri, reci sam pri sebi: ne morem razumeti, ne smem razumeti, in nečem razumeti. Ne morem, ker so to stvari, ki spadajo k božjemu bistvu, ki je neskončno. Ne smem, ker pra\i vernik v ponižnosti svojo pamet pod-verže in se ne vda praznemu tuhtanju. Nečem, zakaj ke bi tudi, kar je nemogoče, mogel razumeti vse skrivnosti, vender ne bi želel razumeti to, kar me je Bog učil skrivnostnega, da mu pokažem svojo popolnoma podložnost, ker je Jezus Kristus rekel: ,,B 1 a g e r tistim, ki ne vidijo, pa vender verujejo."
6.	Ne napravljaj si zavolj skušnjav nikakeršnjega nepokoja, ker bi živel drugače v vednem strahu, da si grešil. Verh tega. se zasluži toliko veče zasluženje pred Gospodom, če je bil kedo skušan, pa se je vstavil skušnjavi.
7.	Bodi pokoren in mirno boš živel. Nobena misel, ki bega človeka, pravi sveti Frančišek Šaleški, ne pride od Boga, zakaj on je kralj miru. Vsako misel, vsaki uegoden strah o stanju tvoje vesti ali o tvojem zveličanju, ki ti bega duha, moraš imeti za skušnjavo, ne pa za navdihnjenje od zgoraj. Bodi terdno prepričan, da se ne dela proti vesti, ako se dela proti dvojbam ; ravno nasprotno, spolni se vestna zapoved, če se izverši to, kar pokorščina veleva. Le pazljivo preberi 3. in 4. poglavje petega dela „Filoteje,“ kjer boš našel važen poduk o skušnjavah.
8.	Razen tega se je treba varovati otožnosti, ki jo sveti Frančišek Šaleški po pravici imenuje hudo zimo, ki dušo oropa vse njene lepote, spravi v žalostne misli in ji pohabi najbolj delavne zmožnosti. Žalosten človek je podoben bolniku, čiger želo-
— 332 —
dec ne more prenašati ne dobrih in ne slabih jedi ; dobro in zlo ga enako žali. (1).
9.	Če čutiš, da se ti bliža žalost precej beži pred tim nevarnim sovražnikom in išči razvedrila. Vzemi v roke kako delo, obišči kakega človeka ali si napravi kako drugo veselje, da prepodiš tega temnega gosta. Lahko je, obraniti serce pervih napadov ; ako je pa ta sovražnik zalezel že v serce, ga je težko ven spraviti.
10.	Nehemija je rekel Izraelcem, da je njih moč tisto sveto veselje, ki jim prihaja od Gospoda.
Dostavek.
(1). Večkrat pride otožnost od tod, ker človek ne čuti Boga, ki bi ga rad iskal, zadosti, da bi bil zadovoljen. Ali hoteti, da bi Boga čutil, to se še ne pravi, hoteti ga imeti, vživati, temuč to se le pravi, da se hočem iz ljubezni do sebe prepričati, da ga res imam. Pobiti, klaverni duh nesterpljivo hrepeni, kako bi se že skoraj znebil zgolj vere, v keteri ne najde podpore in tako. rekoč 'v zraku visi. Čutil bi rad, kako napreduje. Ko pa opazi svoje pogreške, se mu zbudi napuh, in glas tega vžaljenega napuha se ima za čut kesanja.
Zavoljo lastne ljubezni in dopadljivosti bi rad imel to veselje, da bi videl, kako je popolnoma. Sam sebi si očita, da še ni popolnoma. Nesterpljiv, pievzeten, čemeren je do sebe in do drugih. O zmota, pomilovanja vredna ! Ali more pač naša nejevolja spopolniti delo božje ? Ali se mu je moč zediniti z Bogom miru, kedor je sam zgubil notranji mir ?
O Marta, Marta ! Čemu se martraš za toliko stvari, da bi postregla Jezusu Kristusu. Le eno je potrebno: ljubiti ga in pobožno biti pri njegovih nogah.
Če si se vdal Bogu, kaker treba, se stori vse samo od sebe, brez nepotrebnih stvari. Sè zaupanjem se boš dal voditi; za naprej boš želel, le kar Bog hoče, in mižal boš, da ne bi videl kaj nepotrebnega. Za sedaj pa si boš prizadeval, da bi spolnil njegovo voljo.
Sleherni dan ima svojo določeno mero dobrega in slabega. Ta vsakdanja izpolnitev volje božje je začetek njegovega kraljestva v nas in ob enem naš vsakdanji kruh. Moral bi biti nejeveren in poln poganske nezaupljivosti, kedar bi hotel seči v prihodnost, ki nam jo Bog prikriva. Prepustimo jo njemu ; storil
— 333 —
jo bo on po svoji sveti volji sladko ali grenko, kratko ali dolgo. Naj stori, kar je dobro v njegovih očeh. Najbolj popolnoma priprava za prihodnost je, če popolnoma odmremo lastni volji, in se popolnoma vdamo volji božji.
XX. VSE, KAR PRIDE, IMEJMO ZA POSLANO OD BOGA.
1.	Vsa naša zbeganost in nemir prihaja odtod, ker mislimo, •da vse to, kar nas zadene neprijetnega in zopernega, izvira ali iz naravnih vzrokov ali iz človeške hudobije, ne pa iz nedosežnih, vender vedno očetovskih sklepov in namenov božje previdnosti.
2.	Jezus Kristus nas je učil, in to je tudi verska resnica, da nam oben las ne pade z glave brez volje našega božjega očeta. Največa zdivjanost hudobnih ljudi in hudičeva nam ne more čisto nič škodovati, če Bog ne pripusti. Res je sicer, da Bog neče greha in ga tudi hoteti ne more, ali on hoče slabo, ki se nam zgodi po grehu, ki ga je storil kedo drugi. On p. neče tatvine, hoče pa, da naj občutimo škodo, ki jo napravi tatvina. Zavolj tega ni prišteval Job nesreče, ki ga je zadela, ne kaldejcem, ne ognju, ne vetru in ne hudiču, temuč božji volji. Ni gledal na šibo, ki ga je tepla, temuč na roko, ki je imela šibo in zato je djal : prišlo je, kar je hotel Gospod, češčeno bodi njegovo ime.
3.	Imej toraj vse, kar se ti tu primeri, za poslano od Boga, in če so to tudi stvari, ki te ovirajo, ki ti škodujejo ali te ponižujejo, bodi vender prepričan, da je nebeški oče, ki želi pri vsem najbolje svojim otrokom, poslal te stvari, da bi bile tebi v prid. Pošilja ti zopervanje, kaker tudi zdravnik zapisuje potrebna zdravila le zato, da bi ozdravil, če tudi so grenka in neprijetna. Ravno to terdno prepričanje in popolnoma vdanost ste največa svetost, ker tako se najtesneje združimo z Bogom, največim do-<lrim, ker imamo ž njim le eno in tisto voljo. (1)
(1) Stopimo sami iz sebe, ne ljubimo se nadalje po nerodnem, in volja božja, ki se nam daje spoznati v vsem in vsaki hip, nas bo tudi tolažila vsaki čas pri vsem, kar stori Bog o-koli nas in v nas. Nasprotovanje ljudi, njih nestanovitnost, celo
Dostavek.
krivičnost
pravičnosti in do-
— 334 —
brotljivosti božje. Ozi r ali se bomo le na Boga, neskončno dobrotljivega, ki se skriva mej slabostmi slepih in p o k v a r j e n i h ljudi. Tako bo postala goljufiva podoba te zemlje, ki gre mimo nas kaker podobe za olepšavo po glediščih, bistven in vedne hvale vreden prizor.
Kaj pričakujemo od ljudi? Slabi so, nestanovitni, slepi : eni nočejo, kar morejo, drugi ne morejo, kar hočejo. Človeška natora je kaker nate rt ter st; ako se čem o nanj vpreti, se zlomi, nas ne more po konci d erbati i n rani roko. Naj se zde ljudje še tako veliki, so vender sami po sebi nič, če je pa Bog velik v njih, je on tisti, ki veleva, da morajo najbolj čudne terme, visoki napuh, hinavščina* nečimernost in vse vboge strasti služiti večnim naklepom, ki jih je storil za svoje izvoljene. On oberne to, kar je znotraj in kar je zunaj, hodobijo drugih iu našo lastno nepopolnost in občutljivost, z eno besedo : on oberne vse nam v zveličanje in zgane nebo in zemljo, da bi rešil, kar mu je drago. Nič se ne zgodi* kar ne bi bilo pripravno, nas očistiti in vredne storiti.
Veselimo se toraj, če nas nebeški oče tukaj skuša z notranjimi skušnjavami, če nas terga od unanjega in pretresa naš» notranjost. Veselimo se, če spoznavamo ničnost vsega tega, kar ni Bog, ker s takim poniževalnim spoznanjem se znebivamo nas samih in naših posvetnih želja. Veselimo se, ker s takimi bolečinami se rodi v nas nov človek. Čemu bi zgubljali pogum, ker ,33 Bog tisti, ki zveršuje svoje delo ? Vsaki dan želimo, da ga zverši, kaker hitro pa začne, smo precej vsi zbegani, naša bojazljivost in strahopetnost zaderžavate roko božjo. Pobožnost brez. terpljenja je le pobožnost v domišljiji.
Dokler se zanašamo sami na sebe, se izpostavljamo preganjanju, hudobiji in krivičnosti vsakdanjih ljudi. Mišljenje naše se ne vjema ž njihovim. Naša nagnenja in nagnenja našega bližnjega so si navskriž. Koliker naših želj, toliko je slabih strani* ketere nastavljamo napadom naših nasprotnikov. Naš napuh, ki se ne more vjemati z napuhom našega bližnjega, se vzdiguje* kaker valovi burnega morja. Vse nas napada, odbija ; od vseh strani nas je mogoče raniti zavolj naših občutljivih strasti in zavidljivega napuha. Kako je mogoče ohraniti si notranji mir, če gojimo toliko poželjivih iu nenasitljivih želja, če pa ne morem» nikedar zadovoljiti sebičnosti starega, tako občutljivega in sum-nega človeka ?
— 335 —
Od tod prihaja, da smo, posebno keder se pečamo z bližnjim, kaker človek, ki je po dolgi bolezni zopet enkrat vstal, pa. se ga nihče ne sme dotekniti, ker je še ves boleč. Bolehav,-u ljubezen do samega sebe je vsa boječa, ne smeš se je dotekniti, precej se toži. Postavi pa tej občutljivosti nasproti neprizanesljivega bližnjega, ki svojih nepopolnosti še ne pozna ne; privzemi potem nasprotovanje bližnjega proti tvojim napakam, ketero ni nič manjše, kaker tvoje • proti njegovim, in videl boš, kako se ■človeški otroci martrajo eden drugega ; videl boš, kako ena po lovica človeštva spravlja v nesrečo drugo, in kako ji zopet ta enako z enakim vrača; kako pri vseh ljudstvih, po vseh mestih občinah, družinah, da celo mej dvema prijate loma napravlja lju bežen do samega sebe prave marternike. Edini pripomoček, da najdeš mir, je, da stopiš sam iz sebe. Zatajevati se je tteba in odložiti vso sebičnost, tako da ne ostane nič, kar bi se moglo zgubiti, nič česer bi se moglo bati, nič, česer bi se bilo treba varovati. Le tako bomo vživali mir, ki je obljubljen ljudem, ki so dobre volje, to se pravi, tistim, ki je nimajo druge volje, razen tiste, ki je božja, ki je postala njihova. Potem ne premorejo ljudje nič več čez nas ; ne morejo nam blizu ne pri našem upanju, ne pri našem strahu ; potem hočemo vse, kar Bog lioče in nič, česer on neče. In to se pravi, da smo sovražniku nedotekljivi in neranljivi ! Človek nam more le toliko storiti, ko-liker Bog pripusti; kar pa Bog pripusti, to je tudi njegova volja, in ta je potem tudi naša. V takem stanu nam je zaklad tako dobro spravljen, da ne more nobena roka do njega. Morejo nam omazati dobro ime — zgodi se pa to z našim privoljeujem, zakaj dobro vemo, da je ponižanje, ki pride od Boga, nam koristno. Goljufalo nas je morebiti prijateljstvo, — tolikanj bolje, edini pravi prijatel je zavidljiv vsem drugim prijatelom. loči nas od njih, da čisti naše nagnenje. Morebiti da nas žalijo, zatirajo, stiskajo, — Bog to ve in to je dosti, ker ljubimo roko. ki nas tepe. Mir se najde v vseh stiskah. Srečni mir, ki nas ne zapuštiš v terpljenju ! Hoče se le to, kar s že ima, nič druzega ! Čim bolj popolnoma je ta vdanost, toliko veči je mir. Če je preostala še e n a vez ena želja, ta mir ni več popolnoma. Če so raztergane vse vezi, potem je mir neomejen. Naj me napada sramota, bolečina in smert, poslušam le Jezusa Kristusa, ki mi pravi : „N e boj se tistih, ki telo v m o r e.“ O kako slabi so vsi, če tudi življenje pobero! Kako minljiva jim je moči Le
— 836 —
slabo posodo iz ila morejo podreti, vbiti, to kar vsaki dan v* mira, smert, ki oprosti, morejo malo bliže primekniti, in iž njih rok se vmaknemo v naročje božje, kjer je vse večni mir. Saj smo le zato na svetu, da bi tu terpeli. Gorje jim, ki si iščejo tolažbe na tem svetu ! Ne bodo je našli na drugem ! To življenje je le čas poskušnje, da se boljšamo, da se čistimo. Terpljenja je konec le konec življenja, kaker tudi bolnika spuste iz bolnišnice še le, ko ozdravi. Le terpljenja nas ozdravlja.
Na svoje razžaljivce naj ne mislimo drugače, kaker le, da jim odpustimo. Treba da v njih gledamo Boga, ki se jih poslu-žuie, da uri našo pohlevnost, našo poterpežljivost in ljubezen do križa. Pred Bogom bomo enkrat videli, kako koristni so nam bili ljudje, ki so nas z Jezusom Kristusom pribijali na križ. Terplje-nje, ki nam ga napravljajo, hitro mine, sad tega terpljenja pa večno ostane.
(Konec prihodnjič.)
Krištof Kolumb.
IX.
Vožnja proti Evropi nazaj je bila iz pervega mirna, dasi težavna. V korablja je prihajala voda, tako da jo je bilo treba neprestano izjemati. „Pinta“ si je tudi jako počasi pomagala naprej, ker je imela glavno drevo poškodovano. 14. svečana zvečer pa je začel pihati veter in na severno vshodni strani je bilo videti bliskanje. To je bilo slabo znamenje. Kolumb je vka-zal jadra sneti, le vervi so ostale na drevesih. V resnici je bila nebo v kratkem vse temno in morje černo ; valovi so se začeli vzdigovati kaker gore; nasprotni vetrovi so jih z grozovitim bučanjem metali semtertja. Groza je morala pretresati najpogumni-šega. Tako je dijal vihar celo noč, in ko se je dan naredil, ni ponehal ; le še z večo močjo je razsajal. Mornarji so kaker o-kamneli od straha pri Kolumbu iskali tolažbe. Ali tudi njega je objemala groza in smertni strah. Pa ko pobožen kristijan je vedel, kaj premore molitev ; tudi je zaterdno veroval, da morejo svete obljube pospešiti vslišanje. Svetoval je torej, da bi se obljubili na božjo pot k materi božji gvadalupski, kjer bi darò-
— 337 —
Tali petfuutno voščeno svečo. Ker pa ne bi lehko mogli vsi skupaj romati tja, zato naj bi vadljali, keteri naj gre v imenu vseli. Na to so deli toliko zern gralia v vrečico, koliker je bilo mož ; eno zerno so zaznamenjali s križcem in vse dobro premešali in pretresli. Pervi, ki je segel v vrečico, je bil Kolumb in berž on je potegnil tisti grah, ki je bil zazna menjan s križcem. S tem je dobil dolžnost iti na božjo pot k materi božji gvada-lupski. Ali vihar je le še huje pritiskal. Vadljali so drugič, da pošljejo enega romarja tudi na Laško k materi božji v Loreto. Ta pot je zadelo nekega mornarja po imenu Peter de Vilja ; Kolumb pa mu je obljubil plačati stroške. Tretjega so obljubili k sveti Klari v Mogér, kjer bi plačal sveto mašo in pred velikim altarjem celo noč prečul v molitvi. Zdaj je zadelo zopet Kolumba samega. Naposled so obljubili še za vse skupaj, da pojdejo v procesiji v spokorni srajci in bosi v cerkev matere božje, kjer koli jim Bog da na suho priti. Verini vsega tega je še vsaki sam za se delal obljube, zakaj vsi so se bali za življenje.
Ali nevihta je rohnela le zmirom še huje in huje, tako da je tudi Kolumba zapustila vsa serčnost. Tak strah in trepet ga je prevzel, da ni mogoče dopovedati s človeškim jezikom. Do malega je obupal nad rešitvijo. Vender je še v teh grozovitih trenotkih skerbel, da bi se ne zgubilo zopet, kar je bil po tolikem prizadevanju vender le srečno našel. Mej tem ko so mornarji jokali in zdihovali, dež se vlival, vihar tulil in metal ladjo semtertja, je Kolumb z derhtajočo roko kratko naznanilo o svojem potu in svoji najdbi napisal na pergameno, katero je zavil v drugi list s prošnjo, kedor bi našel, naj bi to izročil kralju in kraljici kastiljski ; potem je zavil vse v voščeno platno in del v bariglo dobro zapečateno ter spustil v morje. Vse to je nato še drugič spisal in ravno tako zavil in zadelal, pa obesil na svoji ladji, tako da, ke bi se ta tudi potopila, bi vender njegovo pisanje ostalo na poveršju in bi prišlo morebiti komu v roke. Ko je bil to zgotovil, se je nekoliko pomiril, tako dà je nato pet dolgih ur zderžal pri glavnem drevesu, vedno smert pred očmi.
V petek zvečer, 14. svečana, se je nebo proti zahodu vja-snilo ; morje se je nekoliko pomirilo. Drugo jutro so videli zemljo pred seboj ; azorski otoki so bili. Peljali so se do enega od njih, da izpolnijo svojo poslednjo obljubo. Kolumb je poslal najprej,
— 338 —
v torek 19. svečana, polovico svojih mož v tamkajšno cerkvico matere božje ; ko se ti vernejo, je hotel tako storiti z drugo polovico. Ali kaj se zgodi ? Ko so molili, jih napadejo otočani s portugaljskim kraljevim namestnikom na čeli — otoki so bili namreč pod portugaljsko oblastjo — ter jih ohranijo vjete. Še le po mnogem vpiranju in potem ko se je izkazal Kolumb s po-vernimi pismi s podpisi in pečati španskih veličastev, se mu je posrečilo, da jih je rešil, v petek 22. svečana.
Po nekolikem počitku so se odpravili dalje proti Španiji. Ali nove nevihte, nova smertna nevhrnost ! 3. sušca jim je strallo viten vertinec raztergal vsa jadra. Kolumb je dal zopet va-dljati ; eden iz mej njih naj bi bos in v spokorni srajci romal k materi božji cinturski v okrajini Huelva, in spet je zadelo Kolumba samega. To mu je bilo dokaz, da ga Bog vodi, pa da ga hoče ponižati, da bi se ne prevzel zavoljo tega, kar mu je dal doseči. Po verini so obljubili vsi pervo soboto, ko pridejo domov, postiti se ob kruhu in vodi. Zvečer je lil dež z neba v potokih in bliski so švigali iz oblakov vse vkrog in krog, da je bilo grozovito gledati ; vsaki trenotek je bil korak smerti v žrelo. Le sam Bog je mogel rešiti Kolumbovi vbogi ladjici.
In Bog jih je rešil. Okoli polnoči je zagledal Kolumb zemljo in ko se je začelo daniti, je spoznal portugaljsko primorje okoli ustja reke Tago. Kolumb ni vedel druge rešitve, kaker da skusi v to reko zapeljati. Ali nekaj ur se je bilo treba vojskovati z vetrom in valovi, preden se mu je posrečilo. Tam ko se reka izliva v morje, je stalo mesto Kaskaiš, ki ga je bil ponočni vihar skoraj pokončal. Prebivavci so bili menda že zvečer opazili ladji na morju ter so celo noč molili' v cerkvi zanje in zase. Ko ste se nato vender le srečno pripeljali v reko, jima je šlo vse naproti ter se čudilo in Boga hvalilo za srečno rešitev.
Tukaj so ostali pet dni. Kralj portugaljski je povabil Kolumba na svoj dvor v Lizboni, da bi sam iz njegovih ust slišal povest o čudovitem odkritju novega sveta. Kralj je potem vse naznanil svojim svetovavcem in, neverjetno pa resnično, mej njimi so bili, ki so svetovali s poti spraviti Kolumba, če treba z moritvijo, da ne bi Špancem v oblast prišle najdene dežele, temuč Portugizom. Ali kralj je ko dober kristijan in pošten človek zavernil tako brezbožen svèt, celo počastila sta Kolumba on in kraljica kaker sta vedela in znala.
— 339 —
Hvaležno se poslovivši se je naš junak odpravil zopet na morje in kmalu so se srečno pripeljali v Palos, od koder so bili pred več ko osem meseci nastopili svoj slavni pot. To je bilo 15. sušca v petek. Okoli poldne se je pripeljal Kolumb na Ninji, kake tri ure pozneje Martin Alonso Pinson sè svojimi ljudmi na Pinti.
Lehko si je misliti, s tolikim veseljem so jih sprejeli pa-loščani ; zvonovi so zvonili, kononi so germeli in ljudje so jokali in ukali od veselja. Kolumb je šel naj prej v farno cerkev paloško Boga zahvalit za srečno vernitev ; na večer pa so šli vsi skupaj v procesiji bosonogi in v samih srajcah k materi božji na Rabido, kjer so jim prišli menihi tudi v procesiji s križem naproti. Ljudi je bilo seveda vse polno z mornarji in vse je bilo tako ginjeno, da ni mogoče popisati. Tako so zveršili svojo skupno obljubo in na to je Kolumb pustil mornarje k njih družinam, on je pa ostal v samostanu pri frančiškanih, kjer je imel že odločeno celico kaker eden iz mej njih. Koliko veselje za njih, zlasti za p. Janeza Péresa in Antona iz Marčene, ko so zopet videli in objemali svojega ljubega starega prijatela ! Kolumb je ostal tu malo dni. Potem je šel na božji pot k materi božji Guada-lupski v Estremaditro s petfuntno voščeno svečo v roki. V tamkajšnjem samostanu so bili tudi frančiškani in tudi pri njih se je pomudil nekoliko časa. Od tam je romal k sveti Klari v Mo-ger, kjer so imele samostan frančiškanke ; naposled še k materi božji cinturski v okrajino Huelva, da je tako izpolnil vse obljube. Vernivši se na Rabido je ostal tam še sedem dni. V tem času je opravil tudi obljubo tretjega reda sv. Frančiška. Potem se je poslovil od tistih dobrih redovnikov ter se, morebiti s p. Péresom, napotil v Barcelono na kraljevi dvor, kamer je bil povabljen s kraljevim pismom od 20. sušca 1493. Okoli srede malega travna je imel svoj sloveni vhod v mesto Barcelono, kjer sta ga sprejela kralj Ferdinand in kraljica Izabela z veliko častjo.

(Konec prih.)
— 340 —
Blaženi Nikolaj Tavelle.
Dve leti že, lani in predlanskim, so slovesno praznovali v Dalmaciji, zlasti v Šibeniku in Berberu god novega svetnika, ki sicer ni nov po času, ne po češčenju mej narodom in ne nov pred Bogom, ali očitno češčenje mu je katoliška cerkev še le zdaj prisodila. Ta blaženik božji je ponižen mašnik iz pervega reda svetega Frančiška, vmorjen za sveto vero Kristusovo pred 500 leti v svetem mestu Jeruzalemu.
P. Nikolaj- T à v e 1 i č ali Tavilič (de Tavileis, de Taulicis) — tako je ime svetniku Hervatu, — je bil rojen v Šibeniku v Dalmaciji v drugi polovici 14. stoletja, toraj okoli leta 1350. Taveliči so bili takrat v njegovem rojstnem mestu izmej plemenitih družin. Le škoda, da nam je o najplemenite-jem Paveliču le malo znanega. Toliko vemo, da se ni dosti menil za svoj žlahtni rod, še menj za bogato dediščino, veselje in vživanje vmerljivega telesa. Že v pervem cvetju svoje mladosti se poslovi od sveta in vsega, kar je njegovo in v največe veselje svoje duše stopi v red svetega Frančiška, k manjšim bratom konventualom ali minoritom. Ko tu pobožno in sveto prestane čas poskušnje, napravi slovesne obljube, izverši, potrebne šole, se še tesneje z Bogom sklene in njemu vsega popolnoma daruje. Nekoliko časa ostane v berberskem samostanu, v neke-danji skradinski škofiji, ki je jako slovel po pobožnosti izverst-nih redovnikov. Tudi on je tu živel skoraj nebeško življenje. Šel je tudi na Laško, v Asiz, kjer je prebival ob krivem potoku, „rivo torto", v tisti zapuščeni kočici, kjer si je zbral sveti očak Frančišek perve tovariše. ‘) Na kamnati plošči, ki je vzidana v novi cerkvi, se bere zdaj tale laški napis: Qui fece penitenza Fr. Nicolò da Sebenico, kar pomeni :	„Tukaj
je delal pokoro br. Nikolaj iz Šibenika."
Tisti čas, pa tudi, že prej in še kašnje je po Bosni veliko zmešnjavo delala v deržavljanskem in politiškem, še bolj pa v verskem oziru neka verska ločina, malopridna druhal pataren-ska, ki so ji po Bosni rekli bogomili. -j Ker je bila Bosna že od nekedaj frančiškanski misijon, pošljejo predstojniki mej drugimi redovnimi mašniki tudi našega Taveliča v pomoč bosanskim trau-
‘) Obširneje o tem „Cvetje“ III., zv. 2,
2) Gl. „Cvetje“ VI., zv. 8. 9.
— 341 —
čiškanom, ki so imeli tam svoj vikarijat, več samostanov združenih pod enim verhovnim glavarjem. Saj pa tudi niso mogli lahko sposobnišega najti za ta misijon. Učenost in sveto življenje, znanje jezika, ki je bil njegov materin, in prej ko ne tudi lastno hrepenenje, vse to ga je priporočalo za dobrega evangelijskega delavca v tem težavnem vinogradu Gospodovem.
Ko pride v Bosno, se loti precej z apostoljsko gorečnostjo svoje misijonske službe in nevtrudljivo oznanjuje od kraja do kraja v sebi izročenem okrožju sveti evangelij, spreobrača s tovarišem P. Adeodato m (ali Donatom, kaker ga neketeri zo-vejo) iz Ruticinija, provincije akvitanske, h katoliški veri razkolnike ali staroverce, keterih je bilo po Bosni vse polno, kaker še zdaj, ter z mečem besede božje pobija krivoverne in zato Bogu ne mile bogomile.
Ali kmalu so bile bosanske meje pretesne junaški ljubezni in apostoljski vnemi, ki ste noč in dan gorele v služabniku božjem. Ko mu preteče trudapolnih 12 let v Bosni, se mu užgo želje po še večem terpljenju, večem delu, pa tudi večili nevarnostih. V drugi frančiškanski misijon, tja v Jeruzalem ga vleče mej silne množice divjih Turkov, keterih nevmerjoče duše se vsaki dan vtrinjajov večno pogubljenje. Tudi tam želi oznanjevati in razširjati pravo vero v Kristusa.
Preden se p. Nikolaj za terdno odloči, še enkrat dobro premisli vso to stvar sè svojim prej imenovanim tovarišem, p. Adeodato m. Oba za terdno skleneta, da hočeta iti s pripu-ščenjem svojih predstojnikov in da sta pripravljena, ako bi ju v Jeruzalemu mohamedani še tako trapili sè železom ali ognjem ali drugače zavoljo prave vere z največim veseljem vse to ter-pljenje in tudi smert preterpeti za tistega, ki jo je ravno tam za nas preterpel. P. Tavelič je tudi že zdavnej prej in večkrat Boga prosil milosti, da bi mogel svojo kri preliti za sveto vero.
S takimi željami in sklepi stopi p. Nikolaj pred svoje najvišje predstojnike ter jim razloži svoj in tovarišev namen. Pridružita se jima še dva druga tovariša frančiškana, p. Peter iz Narbone, iz redovne provincije umbriške in p. Štefan iz Ture la (ali Laniha?) geuoveške provincije. Predstojniki jim precej s početka nečejo vslišati prošnje, pa ko le ne odje-njajo, jim slednjič privolijo, da smejo iti v Jeruzalem. Kedo bi popisal veselje, ki ga občuti Nikolaj, ko se mu sporoči, da je
— 342 —
vslišana njegova prošnja, in da sme zameniti težavni bosanski misijon sè še bolj težavnim in nevarnim palestinskim.
Preden ti izvoljeni tovariši odrinejo na svoje novo mesto* napravijo še načert ali osnovo, kako bi mogli največ duš pridobiti iz krempljev satanovih in tudi kako bi mogli svoje lastne duše Begu darovati. Ko se to dogovore, napotijo se brez odlašanja proti Aziji.
Srečno prijadrajo v sveto deželo Palestino. P. Nikolaj in tovariši otidejo naravnost proti Jeruzalemu, kjer so bratje njihovega reda tedaj že nad 70 let varovali sveti božji grob, ne boječ se preganjanja, terpljenja, tudi grozovite smerti ne. Tu se vstanovi služabnik božji nekoliko časa, da se nauči novega jezika, ki mu ga je tam treba znati. Uri in vterjuje se ta čas še bolj v pobožnosti. Iz nova se terdno odloči, da bo sklep, ki ga je napravil že na Laškem, tudi ispeljal. Vsi štirje si prizadevajo predstojnikom biti v vsem pokorni, najlepši zgled dajo ljudstvu, jako strogo in popolnoma žive, in zato 'so tudi Bogu tako mili in dragi, da jih vredne spozna svete spričevavske (marterniške) smerti.
P. Nikolaj je mej tem po božjem navdihnjenju čutil, da se mu bliža dan, ko ga bo vmorilo turško ljudstvo za Kristusovo vero. Bilo je leta Gospodovega 1391, na dan svetega Martina* 11. novembra okoli 3. ure. Nevstrašeni, kaker nekedaj apostelj-ni na binkoštni praznik, ko so prejeli svetega Duha, zapuste po dogovoru tudi naši štirje apostoljski junaki vsi navdušeni za sveto vero, svoje stanovanje in se, na vse pripravljeni, napotijo naravnost proti Salomonovemu tempeljnu, ki je bi tedaj v oblasti nevernikov Saracenov; imenovali so ga „meskvita“. Ko hočejo vanj vstopiti, jim prestrežejo pot čuvaji ali vratarji. Pra-šajo jih : „Kaj bote v meskviti, ki niste moslimi ?“ ‘)
Odgovore jim :	„Č e m o govoriti z vašim k a d i-
j e m (višjim duhovnim) o m n o g i h koristnih i n z a v a š e duše potrebnih stvare h.“
Vratarji reko na to : „Tukaj ni hiša gospoda kadija ; pojdite z nami in pripeljali vas bomo v hišo gospoda kadija."
Vsi razjarjeni jih čuvaji zdaj peljejo h kadiju. Kadija takole nagovore : „Gospod kadij in vi vsi, kar vas je tukaj, prosimo vas, da nas poslušajte. Karkoli vam porečemo, vse je res-
‘) Moslime ali musulmane imenujejo Turki Mohamedove vernike..
— 343 —
nično in pravično, brez zvijače in zelo koristno za duše vas vseh. Kar pa vam imamo povedati, je tole:
1.	Vaša vera ni od Boga, ni po Bogu, in zato ni dobra. —
2.	Povemo vam, da je vaša vera najslabeja, ker je vera mesenosti, ne duhovnosti ; vera lažnjivosti, ne pa resničnosti ; vera pogubljenja, ne pa zveličanja1'.
Kadi teli in premnogih drugih besedi so bili kadij in javni svetovavci vsi razkačeni. Same jeze ne vedo, kaj bi počeli. Kar sterme nad prederznostjo Nikolaja in tovarišev. Kmalu se vsa ta stvar razve po mestu. Ker so praznovali ravno takrat svoje mohamedanske praznike, zato jih je od vseh strani vse polno privrelo v Jeruzalem : Saracenov, Mavrov, Turkov. Ni toraj čudo, ako naenkrat tako velika druhal pridervi pred kadijevo hišo. To jili je bilo okolo 30 tisoč, vsi besni in zdivjani, ker so jim kri-stijani sramotili vero in preroka. Nikolaja in tovariše so mej tem časom imeli zaperte. Vse stepene jih zdaj zopet'pripeljejo pred kadija. Vpričo cele zbrane množice jih popraša : „Ali ste govorili prejšnje besede pri zdravi pameti ali ne ?“
Odgovore mu : „Sè vso zrelo pametjo in sè zrelim zmožnim umom in sè vso gorečnostjo za svojo sveto vero in za zveličanje duš smo govorili vse, ker smo govorili".
„Ali hočete preklicati, kar ste govorili?" jih vpraša kadij nadalje.
„Nikaker ne prekličemo, le ene besede ne, karkoli smo jih izgovorili. Pripravljeni smo, prej preterpeti verige, šibe in ječo in se tudi vbiti dati, kaker kaj reči, kar bi nasprotovalo našim prejšnjim besedam".
Na to jih kadij po nasvetu vseh svetovavcev obsodi na smert. Ko se razglasi ta obsodba, zavpije vsa zbrana množica: „Naj vmerjo ti, in naj ne žive ve č“. In kar precej, še tam jih začno pretepati ter jih tako dolgo tepo, da so vsi raz mesarjeni zgubili zavednost. Ko jih imajo že za mertve, jih po-lože po tleh. To se je zgodilo okoli šeste ure zvečer. Za nekoliko časa pa začno spregledavati in mej seboj nekoliko govoriti. Ko to opazi kadij, jih da koj zvezati, za roke in za noge v že-lezje vkleniti in v ječo zapreti. Okoli polnoči jih v eli sleči in z nova terdno prevezati, potem še huje pretepsti ko prej. Na to zopet vse štiri pahne v strašno ječo in vkaže vsakega k enemu stebru za herbtom golega tako privezati, da jim telesa niso bila nikedar na miru, ker so imeli tezavnice tudi spredaj. Tako osta-
— 344 —
nejo tam tri dni zaporedoma, z mnogimi drugimi močili, brez jedi in brez pijače. Krepča jih le Bog sè svojo tolažbo.
Ta čudež zbudi v razdraženih Turkih še večo divjost in veče sovraštvo do marternikov. Po tretjem dnevi, 14. novembra, pridejo kadij in vse ljudstvo k mestnemu poglavarju in zahtevajo od njega, naj še vse stori, da bi bili vender že enkrat Nikolaj in njegovi trije tovariši mertvi. Take glasove in želje ne-številnih kervolokov je rad spolnil mestni poglavar. Vsi se zbero pred ječo, kjer so imeli varno spravljene kervave žertve, pripeljejo iž nje svete marternike ter jih ženo seboj na mesto, kjer so navadno morili hudodelnike. Velik ogenj je bil tu že pripravljen. Kaker prej, tako tudi zdaj še enkrat poprašajo redovnike, če hočejo preklicati, kar so govorili, in postati Saraceni. „Nikaker ne !“ je bil enoglasen odgovor. Obsodijo jih torej na smert in začno tepsti in žgati. Neštevilno vdarcev jih tako razmesari, da ni bilo več spoznati na njih človeške podobe. Slednjič jih z meči razsekajo na kose. S tem se konča na zemlji njih častitljivo spričevavstvo, a v nebesih se jim začne večno plačilo.
Še ena skerb trapi neverne kervoloke : kaj početi z mert-vimi telesi. Ako jih puste tu ali zakopljejo, bi znali priti kri-stijani, jih vzeti in častiti njih ostanke. Vse kose njih teles po-mečejo torej na pripravljen veliki ogenj, da bi zgoreli, pepel pa da bi ga veter odnesel raztrosijo na vse strani. Ogenj pogori, telesa ostanejo nesežgana, kakeršna so bila prej. Napravijo drugi, veči ogenj. Telesa svetnikov tudi zdaj ne zgore. Še večega prižgo v tretje. Tudi ta pogori, telesa ostanejo. Ne vtrudijo se divjaki ; vedno veče germade kopičijo, celi dan žgo nove krese, tja do moči, pa teles le ne sežgo. Čudi se kadij in vsi pričujoči. Na zadnje, ko sprevidijo, da je zastonj ves trud, razmečejo ogenj in pepel na vse strani, telesa pa in vse ostanke svetnikov skerbno pobero, odneso in skrivaj pokopljejo v zemljo, da jih kristijani ne bi našli. Toda že marterništvo samo in očitni čudež je bil dosti velika tolažba za vse verne v svetem mestu Jeruzalemu.*)
Glas o spričevavni smerti Taveličevi in tovarišev se iz A-zije precej razširi po Evropi, in po mnogih krajih Dalmacije, zlasti v mestu Berberu, kjer so se hranili neketeri njegovi spomi-
*) V domovini marternikovi, v Šibeniku, je tisto leto vladal sedmi škof, Anton Barba d igo (1389 — 1395), naslednik Mateja Čer n o te (1358 — 1388).
— 345 —
niki, so začeli verni kristijani slaviti in goreče častiti imenitnega nasledovavca Kristusovega ter se mu priporočati v sili in potrebi. Ked serafinski pa je marterništvo Nikolajevo zapisal v svoje letnike. P. Luka Vading, sloveči redovni letopisec, govori o njem v IX. bukvah pri letu 1391 in v dostavku k istemu letu. Tudi v redovni martirologij ali bukve redovnih svetnikov je bil zapisan spomin teh marternikov. Prav posebno in nepretergoma so ga pa častili meščani v Šibeniku, kjer je bil rojen, zlasti od leta 1527. ko so ogromne turške čete do tal poderle berberski samostan in cerkev iu so ostanki pobožnega marternika preneseni bili v Šibenik, kjer se jim je skazovalo še veče češčenje v redovni cerkvi svetega Frančiška, pri očetih minoritih.
(Konec prih.)
Serafin na zemlji.
Mesečnik „Le Missioni Francescane4* donaša več lepih dogodkov iz Kitajskega in vzhodne Indije, kjer posebno toliko dobrega delajo frančiškanke, misijonarke Marijine, o keterih se je vže govorilo v „Cvetju.“ Mej mnogimi dogodbami se mi zdi sledeča jako giuljiva.
Neki večer, ko je vže sonce zahajalo, pozvoni nekedo na samostanskih vratih v Ootakamundu na Indijanskem. Sestra vratarica gre gledat, in koj spozna kateheta, s keterim je prišla neka indijanka sè svojo majhino, malo več kaker triletno hčerko.
Mati, reče indijanka, bi li vzeli mene in to mojo hčerko mej vaše katehumene (t. j. tiste, ketere pripravljajo na sv. kerst)? Sestra ji reče, da, in jima odpre vrata.
Drugi dan so se obe začele učiti kerščanskega nauka. Videlo se je pa, da je mati prišla le gnana o l revščine, hčerka je pa vsa zavzeta poslušala nauk božji in se ga lepo učila.
Prišel je od deklice tako zaželjeni dan sv. kersta, namreč Darovanje Matere božje v tempeljnu. Frančiškanka, ketera je pripravljala otroke na to slovesnost, je rekla dan prej mali indij anki, da bodo dali ime „ Marija od darovanja44 neki drugi deklici, na kar se je še ne štiriletni otrok začel jokati. Na vprašanje, zakaj, odgovori mala, da bi nji šlo tisto ime, ker je naj-
— 346 —
manja od vsih, in zato bolj podobna Materi božji, ko so jo njeni starisi darovali v tempeljnu. Ker je ni bilo mogoče zadovoljiti, so ji dali pa drugo ime, ki ji je dopadlo, namreč „Maria Soussé (Marija Jožefa.) Ker je pa znala še več ko je potrebno za sv. kerst, in se še naprej zmirom bolj učila, se je v nji užgala neka nepopisljiva želja za sv. obhajilo, dasi še ni bila štiri leta stara.
Neki dan vso objokano vpraša hišni kapelan, kaj da ji je. Na to mu izrazi svojo željo. „Ali ti si še premajhina.“ „Res, da sem majhina ; ali da bi vi vedeli koliko terpim P
In v resnici nekaj je v nji gorelo. Je li bila merzlica ali kak nadnatorni ogenj, presrečni otrok je od dne do dne zmirom bolj hiral, tako da neki dan prednica reče gosp. kapelanu : „Pater, kaj bomo toraj pustili vmreti tega otroka, tako da mu ne damo, kar toliko želi?-4 „Ali jaz nemorem kaj takega dovoliti,“ odgovori on, „saj veste, da ima komaj štiri leta.“
„Res, odgovori prednica, ali kedo more reči. da ta otrok ne pozna Jezusa, in ga neljubi bolj kake r vsaki od nas? Tudi je otrok popolnoma podučen v kerščanskem nauku.“ „Vse res, odgovori pater, ali leta manjkajo.“ Sicer pa je misijonar začel resno misliti o tej stvari in naposled sklene vstreči željam serafinskega otroka.
Drugi dan toraj, nese mati sama svojo hčerko v cerkev, zavito v veliko belo ruto, ter jo položi na odločen kraj. kjer začne jako goreče in ginljivo moliti popolnoma kesanje. Na to odpre misijonar tabernakelj in da nebeškega ženina zamaknjenemu štiriletnemu otroku. Vse se je pri tem sv. opravilu jokalo. Ko so jo prinesli nazaj v izbico, so se vse frančiškanke okoli nje zbrale, in ginjene gledale presrečnega otroka
„Zdaj si zadovoljna, Marija Jožefa,41 jo nagovori prednica, na kar odgovori otrok na tak način, da se je vse jokalo. ,.Zakaj si pa tako zadovoljna ?4‘ Na to je stisnila ročice na persili, ka-ker da bi hotla pokazati, kje je njena zadovoljnost. *Pa koga imaš tukaj ?“ ji reče prednica. „Jezusa“ odgovori ona; in pri tem se je zdelo, kaker da bi hotla iti v nebesa.
Sv. obhajilo je vplivalo tudi na telo bolne Marije Jožefe, tako da se je potem več dni kazala kaker popolnoma zdrava. Ali njeno edino hrepenenje je bilo sv. obhajilo. Ona je želela pogostoma sprejeti Kristusa, kar ji ni bilo dovoljeno. Zato je jako žalovala Neki dan jo praša za vzrok mati prednica. „0
— 347 —
saj veste, zakaj jočem ; gospod pater mi ne dovoli sv. obhajila." „Zakaj pa ne?“ „Pravi da sem premajhina, in da ne razumem, koliker bi morala." „Ali je pa res to ?" „Ne vem." Na te besede se je začela vnovič neizrečeno jokati.
Sicer pa se je otrok začel očitno bližati grobu. Zdravje je šlo zmirom na slabše. Frančiškanke so precej poklicale mater, ketera ni hotela biti v sirotišču ; raji je bila zunaj prosta. Ona precej otroku napove, da ga bo vzela iz zavetjišča, in da ji bo mogla zunaj bolje postreči. Otrok se na to zjoče. „Vbogaj me, moja hči, vbogaj.“ „Mati, komaj bom prišla ven iz tega kraja, pa bom vmerla." Na te besede in jok je mati privolila, da naj ostane še pri sestrah.
Ko jo je prišel zadnjič pogledat duhovni oskerbnik siro-tišča, ga Marija Jožefa resno nagovori : „Kaj mi ne boste dovolili sv. obhajila zdaj, ko grem na oni svet ?" Misijonar ji na to ves ginjen obljubi, in precej so pripravile sestre mizo, sveče
i.	t. d. Prišel je Jezus v drugič ali tudi zadnjič v to presrečno dušo, ker malo potem je zapustila Marija Jožefa to žalostno solzno dolino, in šla na angeljskih perutih v nebeško veselje.
P. H. R.
Kcrsčanskini poslom.
III. POSEL SLUŽI GOSPODARJEM.
44.	Red. (4)
Red je potreben zmirom in povsod : v cesarstvih, v kraljestvih, po mestih, po vaseh, v koči in palači, v vsaki hiši, v vsakem kotu, v kuhinji, v kleti, na dvorišču, na vertu, pod streho. Leto, mesec, tjeden, dan, ura mora imeti svoj red. ,.Bog je vre-dil vse po meri, času, teži/ govori sv. pismo. „Naj delajo vse spodobno in redno," opominja apostolj koriučane. Neketeri imajo že od narave nekako redoljubje. Drugi so zopet od narave neredni ; kamer pridijo, vse gre križem, vse leti v šibre, nobena stvar ni na svojem mestu. Veliko jih je odraslo v hiši, kjer ni bilo nigdar redu. Nerednost se jim je prismolila, in zdaj ne čutijo, kaj je red : to je hudo. Taki se nerednosti ne odvadijo vse žive dni. „Kjer je red, tam je mir,“ zaterjuje sv. Avguštin.
— 348 —
rKjer je red, tam je pamet,“ pravi drugi mislitelj. Kjer je ne-rednost, tam je navadno tudi neumnost doma. Velikrat je nevednost znamenje temne in zmešane glave. Ni dopovedati, koliko nereda napravi zmedena gdava, koliko sitnosti in nejevolje. Red je p n 1 dela. Kedor je nereden, napravlja sam sebi in drugim veliko težav in neprijetnosti. Neredni posel založi, izgubi zdaj to, zdaj ono. Nato se verže na iskanje ; prevrača, premetava, preklada, pretiska. preriva, predeva, prelaga, in mej tem so izginile spet druge reči. Najde, česer je iskal, sede k delu, a glej, zdaj mu manjka najpotrebnišega. Poterpežljivost ga zapusti. Dolži druge. Pravi : vse je, kaker bi bilo začarano, kaker bi satan sedel na tisti reči. Kajpa ! Tega niso krivi drugi, ne čarovnik, ne satan, ti sam si kriv, nerednež ! S svojo nevednostjo in brez-mišljenostjo moreš stvar tako založiti in skriti, kaker bi bila res zakleta. Zdaj imaš pa neprijetnosti; nosi jili ! Nevednost napravlja povsodi škodo, zlasti pa v gospodarstvu. Zatoraj je redoljubje nepogrešljiva dolžnost, potrebna čednost vsakemu poslu. Redoljubnost skerbi, da je vsaka reč na svojem kraju, ter si zapomni tisti kraj. — Redoljubnost stori vse o prave m času, natanko. Natančnost je sestra redu. Pregovor je: „ Človek, kaker po uri.“ Uro imej zmirom v glavi, ravnaj se po nji, veliko težav si boš prihranil. Ako si pa neredno zrejen, prizadevaj si, da si prilastiš to čednost. Z božjo pomočjo človek vse premore. Bodi reden v malem, ne bo dolgo, pa boš reden tudi v velikem.
45.	Obnašanje do soposlov.
Dobro obnašanje do soposlov je izmej dolžuosti, ki si jili dolžan svojim gospodarjem. So družine, ki potrebujejo dveh, več, veliko poslov. Ako se posli umevajo med seboj, je to hiši velik blagoslov. So pa neediui, zavidljivi, prepirljivi, ako se dražijo, in opravljajo, je to hiši velik križ. Taki posli si grene življenje, obtežujejo službo, gospodarje pa jeze. Večkrat se zgodi, da en sam posel, ki je pa čmerikav, čuden, poreden, hudovoljen, so-pcsle mej seboj razprè, in gospodarjem napravlja velike prite-žnosti. Se hujše pa je, ako so posli sicer edini, pa le v hudem, v izmikanji, kraji, goljufiji, v grešnih znanjih. Že iz teh kratkih napominov spoznaš, koliko je vredno, da se posli dobro obnašajo mej seboj. To stvar moramo natančniše pogledati. Zapomni si te lastnosti, potrebne, da dobro izhajaš s soposli.
— 349 —
46.	Mejsebna ljubezen (1).
1.	Ako so posli res pobožni, vestni, umevajo se prav lahko. Vera in ljubezen ne terpita pregreškov, pač pa učita spravljivost, odkritoserčno dobrohotnost. „Ljubezen je poterpežljiva, dobrotljiva; ljubezen ne zavida ue dela napačno, ni napuhnjena ; ni častilakomna, ni samopridna ; ne da se razjeziti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice ; vse prenaša, vse veruje, vse upa. vse preterpi", pravi apostolj Pavel. Tu imaš podobo popolnega posla, ki se lepo obnaša do svojih soposlov.
2.	Ako imaš pravo ljubezen do soposlov, ogibal se boš že v unanjem obnašanju, da jih ne boš pikal, dražil, jezil. Varuj se toraj gospodovavskega, napuhnjenega, zapovednega vedenja. Četudi si na pervi stopinji, morda nekak predstojnik, ogleda, morda starejši po letih, pò službi pripravniši in izvedenejši v opravilih : ne pogleduj jih po strani, in ne postopaj kaker bi jim bil gospod. Izveličar je rekel : „Kedor je veči med nami, bodi služabnik drugim". Nič človeka tako ne pristuduje ko napuh in gospodovavnost. Ne govori zapovedujoče, terdo, osorno, grobo. Kani se surovosti neotesanosti, odurnosti v besedah in recilih. Ne očitaj, ne zbadaj, ne zasegaj, ako se je soposel kaj pregrešil, ali ako je iz ne preveč čislane hiše. Tu se moraš deržati, kakor bi ničeser ne vedel.
Varuj se, da soposlov ne boš smešil, da se jim ne boš rogal, da jih ne boš zasrambi izpostavljal. Ako soposel tega ali onega ni prav storil, ako ga je gospodar ošteval, ne nadaljuj ti kregati ga, zmerjati, ropotati nad njim, ali se mu smejati. Mlade in neizkušene posle to hudo potare. Kaži se prizanašljivega, dobrotljivega, previdnega, ako imajo soposli telesne napake. Že v stari zavezi se bere : „Glušca ne karaj“. Kader se pogovarjate, ne vodi ti perve besede, daj izpregovoriti še drugim. To so na videz majhine stvari, v resnici pa so prav važne. Dobro obnašanje nima izhajati le iz razumnosti in previdnosti, ampak tudi iz prave ktrščanske ljubezni. Ljubezen ureja ne le vse prav in Coltro, ureja tudi ljubeznivo in prijetno.
47.	Odkritoserčna dobrohotnost (2).
1. Posli, v službi pri taistem gospodarju, bivajo pod eno streho, jedo za eno mizo, imajo taisti poklic, so taistega rodu.
— 350 —
Starisi so jim poprek ubožni, ali saj ne premožni, morda celo že mertvi. Veliko poslov je sirotejev, sami so na svetu ; kaj jih še čaka, to ve ljubi Bog. Kako, da bi si dobro ne hoteli? Zato pravim: Ljubite se mej seboj, ne pelinite si ur, ne obremenjujte si opravil, bodite dobrohotni mej seboj.
2.	Želi in vošči odkritoserčno in iz vsega serca tudi sopo-slu vse dobro, kaker sam sebi želiš in voščiš, da bi ti bilo. Daleč bodi od tebe nevoščljivost in vsaka zavidljivost. „Ljubezen ni nevoščljiva11, pravi apostolj. Zavidnosti je mej posli, zlasti mej ženskimi, časih kar na kupe. Posli gledajo na gospodarjeve oči, preže in pazijo, če nima rajši tega ali onega. Ako so gospodarji tako neprevidni, da onegavega hvalijo in obdarjajo, to strast nevoščljivosti in ljubosumnosti zaplapola kar s plamenom.
3.	Iz odkritoserčne dobrohotnosti bodi soposlom dopadljiv, postrežljiv. Kar sem ti prej rekel o postrežljivosti do gospodarjev, ono velja tudi o postrežljivosti do soposlov. Pomagaj jim, podpiraj jih, priskoči jim v stiski, kjer in kaker ti je mogoče. Ako jim moreš pomagati, da delo poprej doverše, da ležejo poprej k počitku, da jih nameščuješ. kader gredo stariše obiskat ali sorodnike, ako moreš namestu njih kaj storiti : ne bodi ne-postrežljiv, ne odreci jim, ne govori : kaj mi to mari, nisem za kuhinjo zmenjen. Ponavljam : nepostrežljivi ljudje so zoperni ljudje.
4.	Če je keteri soposlov bolan, pa moraš ti versiti njegove opravke, ne pritožuj se. Ponudi se prijazno, da češ ti prevzeti nekaj opravkov, kjer in kaker jih boš mogel. Pomisli, da se more tebi taisto pripetiti. Denes si zdrav, jutri bolan. Dobi se gospodarjev, ki precej glavo pobešajo, ako posel oboli in ni vse kaker bi odrezal. Takrat naj soposli toliko rajši pomagajo. Mogoče, da posel potrebuje le nekaj dni počitka, skerbi. previdnosti, in zdravje se poverne. Ako pa bolezen dalje terpi, ako je posel v bolnici, tedaj izpolnjuj vso svojo dolžnost: obiskuj ga, izpodbujaj ga, napravljaj mu majliina veselja, zagotavljaj ga, da je doma vse dobro, da je vse opravljeno. Bog ti bo poplačal tvoje ljubeznivo sočutje, on, ki požirka hladne vode nepoplača-nega ne pušča.
5.	Odkritoserčna dobrohotnost se vdeležuje veselja in žalosti, sreče in nesreče soposlov : veseli se z veselimi, žaluje z žalostnimi. Dobri posli si pa tudi pomagajo glede dušnega i z-veličanja. O tem imaš napotek v sledečem poglavju.
— 351 —
48.	Bratovsko svarjenje (3).
1.	Kaker veš, ima vsaki svoje uapake. Prav tako tudi veš, da drugih pregreške koj prepoznaš, svojih pa ne vidiš. Dobro je toraj, če te kedo opomni na tvoje pogreške. Dokler svojih pogreškov ne poznaš, ne boš se poboljšal. Kecimo : posel je zapravljiv, nesnažen, zanikaren, čemu bi ga soposli ne opomnili na to napako ? Ni li boljše, da vi. posli, to storite, kaker da store gospodarji? Bližnji ste si. pokaj bi ne izpolnjevali dolžnosti bratovskega posvarjenja? Dušno izveličanje soposla, postavim, je v nevarnosti ; dekle, mlado, neizkušeno, je storilo nedovoljeno znanje, ponesrečilo bo,časno in večno: boš li molčal, ne boš odsvetoval, svaril, da se dekle obaruje tolikanjske dušne in telesne nesreče ? Tu nimaš izgovora.
2.	lzveličar nam je naložil dolžnost, da se bratovski svarimo. Podučil nas je, kako imamo to storiti. „Ako tvoj brat greši, povej mu samemu. Ako te ne posluša, privzemi še dva ali tri, da bo popričano mej dvema ali tremi. Ako tudi teh ne posluša, povej višini4*. Natanko se derži tega napotka, ki ti ga daje Iz-veličar. Dekletu, ki ima nevarno znanje, povej, da tako ne gre. Potlej naj mu povedo še drugi soposli. Ako tudi to ne pomaga, to naj izvedo njeni rodovinci, gospodarji. Tako ste res kerščan-ski ravnali z ubogo stvarjo.
3.	Vse kaj drugega je prežanje in donašanje ; to ni več bratovsko svarjenje. Posli, ki so do soposlov ljubeznivi, prijazni. ki vohajo in stikajo po njih slabostih, ki love vsako, besedo, ki se delajo pred gospodarji pobožne in pravične, ki gospodarjem, po domače rečeno, vse na nos obesijo, taki posli so ostudni zaničevanja vredni ljudje, ki napravljajo le zdražbo v hiši. Gospodarji bi ne imeli terpeti takega donašanja. Ako posli le sumijo, da soposel pošte prenaša, in da jih gospodar posluša, to je mir kaljen. Namestil ljubezni in zaupanja se porodi sumnja, nezaupanje, sovražtvo. čert, razpor, prepir. Ako bi pa gospodar sam rad, da soposle zalezuj, da mu naznanjaj njih napake, ne sprejemaj in ne izveršuj takih želja. Gospodar naj sam stori svojo dolžnost, sam naj nadgleduje posle, sam naj zasleduje njih napake.
— 352 —
Zahvala za vslišano molitpv.
Nadalje naznanjajo svojo zahvalo Bogu in njegovim svetim J. N. za ozdravljenje ; Fr. R., kaplan, za zopet zadobljeno zdravje ; J. M., župnik, za srečen izid neka pravične tožbe ; A. T. za ozdravljenje ; M. B. iz Gorice za večkratno pomoč v dušnih in telesnih potrebah ; Z. in M. S. za ozdravenje dveh otročičev ; neka oseba z Notranjskega za ozdravenje svoje hčerke, tudi za obile milosti in dari, ketere je v tem letu prejela ; J. B. za zdravje svojemu sinu ; neka tretjerednica iz libušenske skupščine za mnogo prejetih dušnih in telesnih dobrot;. T. K. iz Konjic za zboljšano zdravje ; Fr. D. K. v Samoboru za zopet dobljeno zdravje.
Priporočilo v molitev.
V pobožno molitev se priporočajo :
Br. Timotej Solomun, lajik 1. reda sv. Frančiška j 16. listopada t. 1. v Pazinu ;
rajni udje III. reda skupščine g o r i š k e ; Anton (Ludovik) Rebula iz Šmarija, Magdalena (Marija) iz Bilj, Terezija (Klara) Sivec iz Svinj, Frančiška (Elisabeta) Lisjak v Zaloščah ; d o-lenje kraške: Jožefa (Frančiška) Čigon iz Stijaka ; meda n s k e : Marijana (Angela) Jug ; tomajske: Jovana (Vida) Bole.
Dalje priporoča M. L. tretjerednica iz'Savinjske doline eno ženo in njeno hčer. (Priložena 2 gl. smo obernili za kolegij sv. Antona v Rimu.)
Ako bi vzeli besede «benedicta tu in mulieribus,» kaker hočete Vi, v pomenu ; «Bog te je blagoslovil mej ženami,» to nasproti besedam «Gospod je s teboj» ne bi bilo blizu nič novega. Zlasti pa moramo misliti na to, da beseda «benedicta» tu ne more stati v drugem pomenu kaker v naslednjem Elizabetinem pristavku : cet benedictus fructus ventris tui,» .kjer je, mislim, zadosti očitno da se ne more umeti v pomenu : «Bog je blagoslovil sad tvojega telesa ;» saj je sad njenega telesa Bog sam. Elizabeta, ali^ ker govori po nji sveti Duh, Bog sam pozdravlja Marijo sè željo, voščilom, voljo, ki se ima gotovo izpolniti, da naj hvalijo (augelji in verni) Boga ko sad njenega telesa. Bog hoče torej, da bodi Marija hvaljena mej vsemi ženami in sam Bog bodi hvaljen ko njen sin. gotovo za njo čast, ki presega časti vseh angeljev in svetnikov. Jaz torej nikaker ne vidim, kje bi ta razlaga manjšala čast M. B.. kaker se Vam zdi ; berž bi vtegnila taka biti z nasprotno. —
Vi ne veste,' kako sem prišel do tako «nenavadne razlage.» Povem Vam odkritoserčno : nič daleč je nisem iskal. V naslednji versti sv. evangelija stoji; Mariji sami so tiste angeljeve besede, kaker sem povdaril. uoukgiioš, salutatio, pozdravljenje, — ne annuntiatio, naznanjenje. Pozdravljenje ko tako pa jé vedno želja, voščilo, in se torej izraža z velevnikom, ki se pa dostikrat iz pušča: zdravi! za «zdravi bodite!» ali «zdravi ostanite ! «1 e h-ko n o č ! za «lehko noč Vam Bog daj!» itd. Vi priznavate, da se v 3- os. izpušča tudi v hebrejščini : «Barukh Jehova, hvaljen (bodi) Gospod! ps. 144.» Jaz mislim, da velja to, kaker pri nas, tudi v 2. osebi ; vsaj v slovnici, ki sem jo pregledal, nisem našel nasprotnega nauka. Vi pravite: <c cvXoyrj^tvrj av iv yvvai^Lv, to je hebrajizem, in jaz se ne spominjam, da bi sé v velevniku 2. osebe pristavljal osebni zaimek o v (att), temuč le haji (bodi.)» -— Oglejva, prosim, Gen. 3, 14, kjer je Bog kačo preklel z besedami : „inixaraQcaog av caro nuvrcav ràv ftrjfiiav	“PIX
in v 3. osebi. Versta 17: ,.imxavKQKVos r, yrj iv rotg SQyoig aoV1 (^j"V12>2 PIETN” rn VTN) maledicta terra in opere tuo. Mesti ste si tako podobni, da se po moji misli ne daste različno dopolnje-sati. Na drugem mestu ima AÌlioIi : «so sei die Erde verflucht in deiuem Werke» in naše slovensko bveto Pismo : «bodi prekleta žemlja v tvojem delu.» Jaz mislim, da bi torej po pravici smelo stati tudi na pervem : «bodi prekleta ti (kača) mej vsemi živa-limi.» V resnici pa ima naše Sv. P.: „Ker si to storila, si prekleta» itd., Allioli : «.Weil du dies gethan, list du verflucht» itd. V vulgati stoji: «Quia fecisti hoc,«maledictus es inter omnia animantia.» Tu se je vzel es za indicativus; ali kedo dokaze, da ni imperativus praesentis? Pa ke bi bil tudi gotovo indikativ, to vender ne bi pomenilo nič druzega kaker voljo božjo, torej božji bodi, zveršen v tistem hipip Sicer res hočejo neketeri, dq tu ni izrečeno novo prekletstvo nad hudičem, temuč prejšnje ponovljeno, ali «quia fecisti hoc,» zato ni bil preklet, preden je storil. V vul-
gati je torej pristavljen tu es, ker je prekletstvo, ko je bilo izrečeno, ob enem nastopilo; v augeljevem pozdravu-pa tudi latinščina nima te besedice, ker je imelo češčenje Marijino vsaj na tem svetu še le ščasoma priti : beatam me dicent omnes generationes !
Sicer pa. dasi nisem od-nikoder prepisal svoje razlage, moram zdaj vender zaterditi, da ni ravno tako čisto nova. kaker se je Vam zdela. Sv. Sofrou, jeruzalemski patrijarh, umeva besede cDominus tecum» o včlovečeuju Božjem (Sermo in anuunciatio-nem sanctissimae Deiparae, cf. Hurter, Ss. Patrum opuse XXXIV. pg. 261) in meni se zdi, da po pravici, ker bi drugači te besede nasproti prejšnjim : «gratia plena» nič novega ue pomenile. Ako pa gre «Dominus tecum» na včlovečeuje Božje, potem angelj ni mogel reči : «Dominus etecum,s ker ji to še le v naslednjem m sicer s futurom napoveduje: ecce concipies» itd. — Da je «benedicta tu in mulieribus» razumeti o hvali ip češčenju, ki ji ima priti od človeštva, to je tudi že stara misel, misel sv. Janeza Damascena (Hom. V. Ilurter 1. c. pag. 97.) Da si je treba v izraz te misli v voščilu dostavljati velevnik, je očitno.
Priznavam pa Vam rad, da se je iudikativ v raznih prestavah že davno dostavljal in da se navadno pobožni razlagavci ne derže strogo tega, kar morajo, kaker jaz misiim, besede po kontekstu pervotuo pomeniti. Namen je dober ; ali tamologija, ki bi bila po taki razlagi v angeijevem pozdravljeuju, dosti bolj zmanjšuje ko poveličuje češčeuje. Moja razlaga pa daje vsaki besedi svoj pomen in kaže po versti blizu vse prednosti Marijine. Angelj (ali po njem Bog) pozdravlja (kolika čast!) Marijo, in pozdravlja jo ko milosti p o 1 n o, ali pred vsemi stvarmi Bogu p r i-j e ! n o storjeno, torej 1. brez madeža izvirnega greha s p o č e t o ; ki hoče biti Gospod ž n j o na poseben način t. j. po svojem včlovečeuju sklenjen, ki ima torej 2. biti mati Božja; ketero imajo za to 3. m e j vsemi ženami blagoslavljati vsi rodovi, t. j. častiti in 1,ubiti ko mater svojega Boga in kraljico nebeško {cultus hi/jj-rJuUm: 1 ; ' po Elizabetinem dostavku pa imajo 4. Boga samega blagoslavljati t. j. častiti in hvaliti ko s a d njenega telesa, deviškega po spočetji in poveličanega berž po smerti. — Ali je torej res moja razlaga čast M. B. manjšajoča,» ali res «vzame temu pozdrayu vse počeščenje?» Upam, da ste se vže prepričali, da to ni res. Res je, da uobepa druga razlaga ne more biti časti M. B. •vgodniša in težko ketera druga prestava boljša od nasvetovane, ketero torej vnovič priporočajo oblastim, ki iuhajo odločevati.
1’. S. — Ko sem p roj bi Vaso drugo pismo, je bilo spred stoječe v/o izročeno tiskarni. Vender rad dostavim, da ste svojo misel o neizpustljivosti 'd,evnika v g. os. santi preklicali. Na ostale vgovore morebiti prihodnjič še kaj.
»,	,	-----—7i—-Tri-------h4'	1	• .
Na znanje I S prihodnjim zvezkom sc ta tečaj zverSi. Naročnina na prihodnji točaj so lohko p v že zdaj pošlje; ostano navadim. Vsem ljubim in čas'itim bravcom vesele praznike iu srečno novo leto!