Prispevki   k  literarni   zgodovini
Pokrajina, videna z očmi zaljubljenega
Tatjana Pregl Kobe: Violina (spremna beseda Ivo Svetina), Mondena, Grosuplje 2000
K sedmi pesniški zbirki Tatjane Pregl Kobe, z naslovom Violina, ki je izšla konec lanskega leta, je spremno besedo prispeval Ivo Svetina. V eseju z naslovom Hiša lepih besed ugotavlja, da se v pesničinih novih pesmih "srečujemo s plemenito čustvenostjo", ter jih bere in tolmači kot "proces restavracije emocionalnosti v poeziji", ki gaje mogoče opaziti, posebno v novejših knjigah, pri mnogih pomembnih sodobnih slovenskih pesnikih, od Milana Jesiha ter Daneta Zajca, Nika Grafe-nauerja, Borisa A. Novaka, Uroša Zupana, Petra Semoliča in Aleša Debeljaka do Matjaža Kocbeka. K temu seznamu, ki bi ga lahko dopolnih tudi z njegovim imenom in imeni še nekaterih pesnikov in pesnic, Svetina dodaja tudi Cirila Zlobca. S tem je upravičeno opozoril na bistveni premik, ki seje zadnje čase zgodil znotraj slovenske poezije, ne glede na generacijsko pripadnost ah poetiko oziroma usmeritev pesnikov, s katerim se je ta začela vračati k lastnemu izviru in izviru pesništva nasploh. V tem kontekstu imajo štirje cikli pesmi Tatjane Pregl Kobe, Sinji akvareli, Koncert za violino, Vrtovi sonca in Trg cipres, iz katerih je zgrajena knjiga Violina, drugačen pomen, kot gaje imela njena dosedanja poezija, ki sojo kritiki brali in ocenjevali z drugega zornega kota. Posebno zaradi tega, ker so v njih ubesedena mnoga, v glavnem prijetna pesničina čustva, od ljubezni in sreče do zadovoljstva in radosti, kot tudi njena navdušenja nad naravo, umetnostjo in življenjem nasploh. V kratkih pesmih v prozi pesnica namreč slavi življenje, njegovo milino in lepoto ter človekovo dobroto, česar se je moderna lirika že dalj časa praviloma izogibala. Ni mogoče oporekati temu, da je prav moderna temna lirika najpretresljiveje izrekala skrivnostno človekovo notranje življenje, njegov absurdni eksistencialni položaj v svetu in njegovo, zaradi neizogibne umrljivosti, na koncu tragično usodo. Toda ni mogoče spregledati, da ves čas poleg temne obstaja tudi svetlejša plat življenja. Kaže se vsaj v trenutkih, ki presvetlijo mrak v človeku in okrog njega, kar opravičuje obstoj tudi svetle, če ne celo himnične poezije. Posebno če ta s svojim pogledom zajame še globlje, pod površje pogosto le navidezne čudovitosti, za kar si prizadeva tudi Tatjana Pregl Kobe v svojih pesmih in kar ji v najbolj posrečenih trenutkih, posebno ko se izogne zunanjim opisovanjem, preobremenjenim z neštetimi enakimi ah podobnimi pridevniki, bolj ah manj uspe.
Sodobnost 2001 I 974
Prispevki   k   literarni   zgodovini
Samo dejstvo, da gre za pesmi v prozi, je vredno pozornosti. Po eni strani zato, ker gre za občutno spremembo njenega dosedanjega načina strukturiranja pesmi, po drugi zato, ker se pojem pesmi v prozi nanaša na obliko, ki niha na meji med svobodnim, nesimetričnim verzom in kratko prozo, ki doslej ni bila niti teoretično jasno določena. Zdi se mi, da so bile predvsem zato tudi pesmi v prozi Srečka Kosovela pogosto spregledane, čeprav jih odlikujejo mnoge lastnosti njegove rahločutne lirike.
V pesmih v prozi Tatjane Pregl Kobe občasno zazveni ohranjena notranja rima, toda večina, posebno tiste najbolj uspele, je ustvarjena z notranjo melodijo valovanja jezika, primerno posebno njihovi glasbeni zasnovi oziroma njihovim glasbenim temam. Tako kot je njihovo ozračje primerno mediteranskemu otoškemu okolju, v katero je umeščena ljubezenska zgodba oziroma ljubezen do narave in moškega, ki se prepletata. Ozračje, ki ga ustvarjajo zlata sončeva svetloba, modrina neba in morja ter široka pisana pahljača barv in dišav, ki prebujajo in razburjajo čustva. Neredko gre za impresionistične opise narave, pričarane z živopisnimi barvami, z akvarelnimi pretakanji barv ali njihovimi mavričnimi spoji. To seveda ne preseneča pri pesnici, ki je umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka. Hkrati je namreč pri isti založbi izšla tudi njena zajetna zbirka likovnih kritik z naslovom Likovne impresije. Na njenih besednih risbah in slikah so "s paleto občutkov" ter z barvami glasu in glasovi barv, vonjav in dotikov naslikane ne le pokrajine, prizori in tihožitja, temveč človeške podobe in različni obrazi. Tudi marsikaj drugega videnega z na stežaj odprtimi, radovednimi in navdušenimi očmi v čudovito lepem kraju, ki se ji zdi celo rajski. Posebno takrat, ko je pitoreskna južna otoška pokrajina videna z očmi zaljubljenega in dodatno presvetljena s strastno in poduhovljeno ljubeznijo, od katere "prsi prešinja velika, nedopovedljiva sreča" in ki izbriše mejo med resničnostjo in sanjami. Morda je ob teh božanskih prizorih upravičeno omenjati mnoge bogove in boginje iz grške, rimske in egiptovske mitologije, toda sam nisem dojel globljega pesniškega kritja za to. Po drugi strani se mi zdi naslov knjige, Violina, primeren in posrečen. Ne samo zaradi tega, ker se ta glasbeni inštrument pogosto oglaša v njenih pesmih, posebno v tistih, ki jih je spodbudilo poslušanje Bachovega koncerta za violino, temveč se, v prenesenem pomenu, nanaša tudi na violino telesa, ki so ga barve, zvoki in svetloba ter predvsem ljubezen naredili breztelesnega. Ali kot sama pesnica pravi: "V tvojem naročju, ljubljena kot violina, vzdignjena v vrh zvezdne ceste, na pobočju beline neba le s krili lebdim, angel, brez telesa."
Odvečna ponavljanja, posebno v drugem delu knjige, žal, zasenčijo pred tem ustvarjeni vtis. Tako kot nekatere poante, ki ne prispevajo k temu vtisu enako učinkovito in tvorno kot tiste, s katerima je pesnici Tatjani Pregl Kobe večkrat uspelo zunanji opis razsvetliti tudi z druge strani, prikazati njegovo obrnjeno podobo in njegov odsev ali abstrahirati in transcendirati njegovo konkretnost.
Josip Osti
Sodobnost 2001 I 975