227
Novičar iz austrijanskih krajev.
Iz Siska 9. julija. Žetev se je dosti dobro obnesla. Horvaški pridela je sicer premajhen, da bi se moglo reči, da se po njem za dalje časa žitna cena ravna; nekaj časa pa vendar dežela izhaja z domačim pridelkom in to stori, da domači ljudje ta čas ne hodijo k nam po žito in ga tedaj tudi ne podražujejo. Žitna cena v Sisku se ravna prav za prav po banaškem pridelku; v Banatu velja vagan nove pšenice 6 fl. do 6 fl. in pol. Po slivovicu kupci zlo poprašujejo, ker se za češplje (slive) ne kaže kaj posebno dobra letina. Is Karlovca smo zvedli, da se je ječmena precej pridelalo. Cena pšenice je od 4 fl. 50 kr. do 6 fl. 20 kraje, kakorsno je blago, — koruze 3 fl. 20 do 24 kr., prosa 2 fl. do 2 fl. 30 kr., pa ni kupca.
V Terstu 16. julija. Obiskala nas je nemila kolera* Zbolelo jih je naj več od 1. junija sem 14. dan t. m. namreč 70, umerlo 28; včeraj jih je zbolelo le 66; danes smemo upati, da jih bode še manj, in nadjamo se, da kmalo kmalo vernilo se bode zopet ljubo zdravje. Prevelik strah je odgnal mnogo Teržačanov iz Tersta, ki bežali so posebno v Gorico pa tudi proti Ljubljani in drugam. Vzela nam je 10. dan t. m. kolera tudi marljivega učitelja slovenščine na tukajšni gimnazii gosp. Legiša. Njegovi učenci, ako-ravno jim je bilo na voljo dano, zbrali vendar so se vsi k njegovemu pogrebu in mu tako zadnjo čast skazali v zahvalo truda, ki ga je imel z njimi. Ko sem tri dni pred njegovo smertjo ž njim govoril, in mi je tožil, da je bolehen, mi je naročil tudi, da naj ;?Novicam" naznanim, da so njegovi učenci prav marljivi, in to ne samo rojeni Slovenci, temuč tudi Talijani, kterih se je nekoliko naučilo slovenščine tako, da prestavljajo slovenske knjige brez spodtikleja. Ljubo mi je toraj, da zamorem to pohvalo očitno naznanjati.
Letina obeta v naši okolici obilen pridelk; kakošna pa bo z vinom, se ne prederznem prerokovati. Sicer so se ozdravile terte nekoliko, ali vendar se plesnoba že kaže, čeravno ne še hudo. Če hujega ne bo, bomo imeli še precej vina; bojimo se vendar, da bi se ne pohujšala tertna bolezen pozneje, kakor se je zgodilo lansko leto. Povedati pa moram tudi, da limasta voda tudi pri nas prav dobro pomaga.
Obertnikom in posebno krojačem ^žnidarjem) moram še to novico povedati, da imamo v Terstu že kake tri mesce krojaško mašino, ktera neizrečeno hitro in kaj lepo šiva vsakosortne oblačila.
228
Iz okolice Zaplaike na Dolenskem 14. julija.  Ko bi Turki — pripoveduje pripovedka — nad Krajnce planili, bi ti v goro na Zaplaz zbežali,  kjer  bi jih  od vsih strani Turki stiskali«    K njih   veliki   britkosti bi  se kuga pridružila , ter jih kot muhe morila.    V ti nadlogi bi se k Mani prečisti Devici   obernili,   nje podobo na  hrast obesili  in   jo pomoči prosili.    Njih prošnja bi brez uspeha ne ostala,   ne le ozir kuge,   temuč   tudi   torška   derhal bi sama   od sebe zapustila te kraje.    V zahvalo bi spleli Materi božji   utico okoli podobe, ktero bi o ponočnem času neka svitloba raz-svitljevela. To jim bi bil živ dokaz, da Marija s svojo brambo med njimi prebiva.    Z utico pleteno, kajti nedostojno slavi Matere božje, nezadovoljni bi na tem mestu sozidali kapelico. Ponočna svitloba bi vse od rev stiskane po deželi sern vabila prosit Marijo pomoči.  Tako bi neka žena z otrokom na Kumu v tešnjavi zadušenim v to kapelico prišla in dete na svojo nezmerno radost oživeti vidila. To čudo bi se tudi po bližnjih deželah, štajaraki in horvaški, razglasilo in romarjev iz vsih   teh krajev   sem   na jate vabilo.    Celo  horvaški vojaki bi leta 1848   na   Talijanskem s   klicom:  „po-moz Bog i zaplažka Majko božja!"   srečno naskočili mesto Treviž. V začetku  19. veka, ko so Francozi prazuike Matere božje zatirati jeli, so ljudje verveli (vreli) na Zaplaz, uneti od ljubezni do božje   porodnice, jo na tem samotnem homcu častit.    Ti prekoredni in vedni romarski poti so po-budili cerkveno in deželsko   pozornost in prizadevo   zatreti ta božji pot; zatorej je bila kapelica ta dvakrat zaporedoma poderta. Slučaj je pa hotel, da je nar veči zopernik kapele ob času njenega  podiranja  nevarno   zbolel,   in   konj   naglo poginil tistemu, ki je prijezdil gledat, ali je res dopolnjeno povelje, ki je velelo podreti kapelo. Zatorej se ni s tem silovitim početjem nič doseglo,  timveč se je zbudila še veča unema v romarjih, na tem kraji častiti Devico.
Krasna kapela se letal 848 na rečenem homcu vzdigne, ki jo je Kure Goldenstajnski veličastno izmalal. Tu vidiš v djanji, kako se dopolnujejo nezmerne želje človeškega serca: Božja porodnica zapuša ta revni in minljivi svet; nošena od božjih angelov stoji že nad oblaki, njeno serce, njene oči išejo svojega stvarnika. Pod njo na tleh stoje Jezusovi izvoljeni za njo iti hrepeneči. Zaterti in revni človek, ki na tem svetu le grenki kelih pije, se joka od mila premišlje-vaje ta prizor, ker mu pravi: „bodi potolaženl ako si tu reven, tam boš srečen, tudi ti pojdeš k svojemu večnemu očetu".
V blagoslovilo te kapele so naš preljubljeni knezoškof dovolili 21. junja t. 1. in k overšilu tega opravila treban-skega dekana g. Jožefa Rozmana pooblastili. Ljudstvo po deželi, ki je tejra komej pričakovalo, se je 8. dan t. m. k ti slovesnosti obilno zbralo, in gospod dekan, sloveč govornik, mu je s krepko, miloglasno besedo koristnost pa tudi škodljivost božjih potov v pridigi živo popisal. Pesem k ti svečanosti nam je naš slavni g. Peter Hicinger spisal.             Kobe.
Iz Ljubljane. Za gotovo moremo povedati, da razun enega domačega človeka ni še noben Ljubljančan za kolero umeri. V bolnišnici vojaški so nek trije popotni vojaki umerli. Al za tega voljo še hvala Bogu I ne moremo reči, da imamo že kugo kolero v Ljubljani, kakor so nekteri Ter-žačani v pondeljk hrup zagnali, ko so jo pretekli teden sem privreli, v pondeljk jo pa zatega voljo spet preč popihali, tako, da neka velika gontivnica, ki je bila pred polna ptu-jih gostov, je bila ko bi bil treuul, prazna. Nam se smilijo ljudje, ki so tako nezmerno plahi, al to ni prav, da drugim nepotreben strah delajo. Serčnost res ni na Laškem doma. Tistemu pa, ki je iz gole dobičkarije po Ljubljani laž raznesel, da v Bledu je tako polno ljudi, da nobenega gosta ne morejo več sprejeti, bi radi rekli: ^česar ne želiš sebi, ne želi bližnjemu !cc Sicer pa moremo brav-cem še to novico povedati, da  iz Laškega   potujoči   vojaki
ostanejo nek na svojih štacjonih, kjer so sedaj, dokler huda vročina terpi. To je dobro za zdravje vojakov, pa tudi za okolice po poti, kjer vojaki postajajo. — V nedeljo je bil slovesen dan v Knapovši, rudniku, eno uro nad Soro. Pokanje možnarjev je oznanovalo prijazni dolinici blagoslov-ljenje ravno dodelane topivnice in jame, kjer so se bogate svinčene žile odperle. Več od tega rudnika, ki po večletnem trudu sedaj deležnikom obeta povračilo obilnih stroškov in mnogim prebivavcem te samotne okolice vsakdanji zaslužek, bomo drugo pot povedali.