18
Politično-zgodovinske črtice.
Nekdanji poliiiefli stan Kranjske dežele.
Obljuba zvestobe cesarju Leopoldu I. v Ljubljani. *)
Bilo je dne 7. septembra 1660. leta, ko je cesar Leopold čez Koroško prišel na Kranjsko, da kot dedni vladar sprejme od stanov Kranjskih obljubo zvestobe. Naproti so mu sli pol milje nad Ljubljano proti Kranji. Blizo velike lipe bil je postavljen krasni šotor z žametom in atlasom prevlečen. Tu so cesarja pričakovali plemenitniki in vitezi Kranjski, da se mu poklonijo in roko poljubijo.
Velikanska bila je ta slovesnost, ki se je le redko-kterikrat videla.
*) Te črtice smo vzeli iz zanimive knjižice, ki jo je po Valvazorji in množili drugih pisateljih P. pl. Radič leta 1871 na svitlo dal v spomin častite rodovine baronov G r i m š i Č e v pod naslovom: „Die Freiherrn von Grimschitz."
Prvi so šli Hrvaški plemenitniki, okoli ram so jim -visele   tigrovine,   garda  generala  graničarov  Herbarda Turjaškega, — za njim je prišel Kranj s k   mladeneč, 20 let star, v Hrvaški opravi, prosto stoječ na konji brez sedla,   v desni   roki   pa   je   sukal  6 vatlov dolgo sulico;   za njim je šel general,   godba, četa konjikov a ponosnimi pisanimi tigrovinami okoli ram in na konji z zlatom in   srebrom okinčanih.    Poleg obilega spremstva cesarjevega vdeležila   sta  se te svečanosti tudi papežev nuncij   in   Beneški poročnik,   -   pa  še druga množica: 800 mož lično napravljenih in oboroženih;   za njim  cesarjevi furirji, jezdici, konje peljaje,  trompetarji in pav-karji, grofi in baroni, gospodje in plemenitniki Kranjski, tuja žlahna gospoda in nadvojvoda.   Pred cesarjem jezdili so heroldi državni   in posaraesnih dežel   in cesarski podraaršal grof Lamberg z golim mečem  —  in za temi cesar na konj i   -   na  desni  in   levi  zraven njega so golo^lavi šli bacili,   za   njim   gori   imenovana   dva po ročnika ,   dvorni nadmaršal grof  Porcia ia  dvorni nad-konjar grof  Ditrichstein,   potem   žlahniči,   trabanti   in 24 cesarjevih kočij.   8 kompanij oklepnikov (kirasirjev) polka Arizaga,   ki   so takrat bili  v Ljubljani ,   so   bili zadnja straža.
Pri vratah „vicedoma" je stalo 100 mož mestne garde, 600 pa pri deželni hiši (iontovžu). Vhod v mesto je trajal 2 uri, naposled se je zapel „Te deum" v stolni cerkvi St. Miklavški.
Po končani tej svečanosti bi!o je veselic brez konca in kraja v mestu, osvečava, streljanje, gledišLina predstava pri grofu Auerspergu, pojedine, plesi ifcd.
Slovesni obed je končal svečanost, ki se je vršila v škofiji,   kjer je cesar bival,   13. septembra dopoldne.
Stanovi so takrat oprostili cesarja, da jim ni prisegal gologlav in s povzdignjenimi prsti, kakor je to poprej zmirom navada bila; s slovesno besedo pa jih je zagotovil: „pravice in svoboščine Vojvodine Kranjske varovati."
Po tej cesarjevi slovesni obljubi so stanovi, deželni glavar, škof in drugi duhovna in svetoa gospoda kakor tudi zastopniki mest in trgov Kranjskih cesarju obljubo zvestobe prisegli in naposled mu roko poljubili.
Tako je bila svečanost končana, ki je cesarja opominjala njegovih dolžnosti do Vojvodine Kranjske, katera ga je prostovoljno priznavala za svojega vladarja in mu prisegla zvestobo.