66
Angelsko omizje
10. Beli zavratnik.
fQv|riden deček, Jurij K., se je leta 1862. v mestu ft^jffg Rouen (beri: Ruan) pripravljal na prvo sveto 3!iw§ obhajilo in ga je opravil jako vzpodbudno, z veliko pcbožnostjo. Sklenil je med drugim to-le: »Svoj zavratnik, ki sem ga imel pri prvem svetem obhajilu, bom nosil do tistega dne, ko bi me zadela nesreča, da bi storil prvi smrtni greh.«
V zavodu, kjer je pristopal vsak teden k angel-ski mizi, je moral prestati radi tega belega zavratnika marsikatero zasmehovanje in žaljenje. Pa nobena reč ga ne pripravi do tega, da bi ga nehal nositi.
Eden njegovih tovarišev ga pa hoče z lepo besedo pregovoriti, da bi odložil beli zavratnik. »Povej mi, predragi,« ga prav prijazno nagovori, »povej mi: zakaj pa nosiš zmeraj ta beli zavratnik? To je vendarle preveč nenavadno; tega nihče drugi ne počenja. S tem se osmešiš, in kdo ve, če se ti ne b& zgodilo še kaj neprijetnejšega.« —- Temu Jurij zaupa svojo skrivnost, pa ga prosi, naj nikomur o tem ne pravi. Drugo jutro so že vsi tovariši vedeli zgodbo o belem zavratniku. Pa nobeden si ga ni upal več dražiti, marveč vsem se je zdel častitljiv in spoštovanja vreden. Pa je bil res častitljiv po svo-jem vzornem vedenju in. v zgled vsem druglm. To plemenito vzornost pa si je pridobil zlasti po pogost-nem svetem obhajilu.
Svojemu sklepu je pa ostal vedno zvest: beli zavratnik je nosil vsak dan v šolskem času in o počit-nicah. Leta 1870. je osemnajstletni mladenič opravil zrelostno preizkušnjo, zmeraj še z belim zavratnikom.
Kmalu potem pride ob času prusko-francoske vojske h krdelu papeževih vojščakov. Kakor je bil poprej zgled vsem dijakom, tako zdaj vsem vojšča-kom. Vsako nedeljo in vsak praznik gre k svetemu obhajilu in vendar je med vsemi najveselejši. — V hudi bitki je sicer njegovc krdelo zmagalo; a nenadno
07
ga zadene sovražna krogla in ga smrtno rani. Pre-neso ga 14. januarja 1871. k bolniškemu oddelku.
Vojaški duhovnik prihiti in mu ponudi dušno pomoč. »Zahvalim,« pravi Jurij; »pred dvema ali tremi dnevi sem se spovedal, nič mi ne obtežuje vesti. Bodite tako dobri, pcložite me na slamnato posteljo in prinesite mi sveto popotnico. Pa še eho prošnjo imam: Dajte mi iz telečjaka beli zavratnik, beli trak in beli molek. Toso moji spomini na prvo sveto obhajilo . .. Tako . . . Prosim, denite mi beli zavratnik okrog vratu.« — Ko je prejel sveto popotnico, je še rekel: »Kadar bom umrl, odvežite mi spet beli zavratnik in pošljite ga moji materi in pišite jim v mojem imenu, da ni bil nikdar drugače omadeževan kakor z mojo krvjo, ki sem jo prelil za ubogo domovino.«
Kako lepa je smrt v obleki krstne nedolžnosti! Tako umirajo blagi gostje angelskega omizja!