526
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Genij brez meja
Uvodne besede napisal in verze prevedel Janez Menart
Victor Hugo, čigar stoletnico smrti praznujejo letos Francozi z izrednim, tako rekoč vsenarodnim poudarkom, v naši reviji ni več tujec. V prav tej rubriki je namreč v 10. številki letnika 1979 izšel izborček sedmih njegovih najlepših krajših pesmi in tako vsaj malo od-škrnil slovenski pogled v njegovo nedogledno pesniško zakladnico. Ker so v navedeni objavi nanizani vsi najnujnejši, čeprav skopi podatki o avtorju; ker po drugi strani tega dolgega življenja in njegovih tako rekoč brezštevilnih stvaritev ne bi bilo mogoče zadovoljivo prikazati niti na precej večjem prostoru, kot ga dovoljuje ta rubrika,-in slednjič, ker je ta rubrika namenjena predvsem prevodom pesniških del in manj predstavitvam njihovih avtorjev — naj »v opombo« tega Prešernovega sodobnika namesto običajnih podatkov navedemo samo nadvse zanimivo in za marsikoga presenetljivo mnenje drugega Hugojevega sodobnika, slavnega francoskega pesnika Charlesa Baude-laira, ki ga literarni ozkosrčneži tako radi uporabljajo kot nekak izključujoči se Hugojev protipol, kot da naj bi bil Baudelairov ugled večji, če bi bil Hugojev manjši ali povsem izničen. Takole pravi Baude-laire o Hugoju že leta 1861:
527                                                                               Geni] brez mja (Victor Hugo)
»Victor Hugo je od vsega začetka najbolj nadarjen, očitno od usode izbran človek, ki naj bi s pesmijo izrazil to, čemur bi jaz dejal »skrivnost življenja«. Narava, ki vstaja pred nami povsod, pa naj se že obrnemo sem ali tja, in ki nas obdaja kot nekakšna skrivnost, se nam kaže v več podobah hkrati, in vsaka od teh podob tem bolj živo odseva v naših srcih, čim bolj zaznavna in opazna je za nas: kaže se nam v obliki, legi in gibanju,- v svetlobi in barvi; v zvoku in harmoniji.
Glasba Hugojevih verzov ustreza globokim harmonijam Narave; nepozabno obliko stvari pesnik v svojih kiticah poudari kot risar; kot slikar pa jim da, da se okopljejo v svojih lastnih barvah. In prav takšen, kakršen je ta trojni vtis o obliki, barvi in zvoku prišel od narave, prav tak hkrati prešine bralčeve možgane. Ta trojni vtis pa izvira iz samega bistva stvari.
Noben umetnik ni bolj univerzalen kot Victor Hugo, noben ni bolj primeren, da stopi v stik z močmi vesoljnega življenja, nihče bolj naravnan k temu, da se neprestano koplje v naravi. Zanj ne drži le to, da se jasno izraža; Hugo do črke natančno prevaja slednjo jasno dojemljivo pismenko iz knjige narave.«
In na nekem drugem mestu je Baudelaire zapisal, da je Hugo »genij brez meja«, oznako, ki je kmalu zaslovela, in ki smo jo ob počastitvi stoletnice tudi mi izbrali za naslov teh uvodnih besed k eni njegovih najlepših pesmi o naravi, ki živi svoje večno življenje in se ne meni za mladost, ljubezen in lepoto, za te minljive stvari.
OLYMPIOVA     Lesk polj ni bil teman in nebes ni bil siv. ŽALOST     Ne, jasen dan brezmejno je sinjino lil z neba na zemljo širno,-zrak bil je poln vonjav, poln trav in cvetja dol ¦ ko spet je zrl ta kraj in, da izjoče bol, odprl srce nemirno.
Jesen se je smehljala. Z griča se v ravan je spuščal gozd, v rumenju prvem vžgan,
plan v soncu je žarela; in dvigajoč se k Njemu, ki ga vse slavi, je jata ptic, kot da o stvarstvu gostoli,
svoj sveti psalm pela.
Vse bi spet videl rad: vir, ribnik, slednjo stvar . Strt hram, ki sta pred njim beraču dala dar,
pa duplast, zgrbljen jesen in v dnu gozdov zgubljen ljubezni skrivne kraj in kostanj, ki pod njim ju dolg poljub nekdaj
v objem je združil tesen.
528                                                                                                                        Janez Menart
Iskal je vrt in hišico in vegast plot, od koder med drevesi vkreber vodi pot, iskal je rože rdeče.
Bled stopal je. Njegov korak — težak, ubit — ob drevesu vsakem je minulih dni in sreče.
mu ob drevesu vsakem je budil privid
In slišal je, kako skoz hoste drgeta milobni veter, ki z drhtenjem v dnu srca
ljubezen nam poraja, ki zdaj priklanja hrast, zdaj ziba nežen cvet, kot da je duša vseh stvari, ki posedet
na slednjo stvar prihaja.
In listje, ki ga ranil je njegov korak, se je trudilo vzdigniti se v zrak
do hišice zaprte; tako se misli, ki jih vzdrami tožen vzgib, na krilih ranjenih kdaj dvignejo za hip
in padejo spet strte.
In dolgo gledal je mogočni čar oblik, ki v njih narava kaže svoj spokojni mik.
Kar je še dne ostalo, ob hudourniku je blodil in ves čas občudoval nebo in ribnik — božji obraz
in božje ogledalo.
V spominih na minulo radost vsepovsod, ne da bi vstopil, dolgo je strmel čez plot
kakor berač pred vrati. Ves dan je blodil. A ko legal je večer, srce napolnil mu zagrobni je nemir
in je začel ječati:
.
»Hotel sem vedeti, o bolečina!
če v vrču še napoj se lesketa,
in zreti, kaj storila je dolina
s tem, v čemer sem zapustil del srca.
Genij brez meja (Victor Hugo)
Kako pozabljaš, vedri duh Narave! Le bežen čas — in vse se spremeni! Kako zatrejo tvoje premenjave skrivnostne niti tvojih zvez z ljudmi!
Zaraščene so vejne senčne ute, drevo z imeni v skorji je na tleh. In vrtnice v ogradi so osute od nog otrok, ki jih preganja smeh.
Izvir, ki je nekoč iz njega pila vsa razigrana, boči kamnat lok . .. Zajela je in pila in pustila, da ji kapljalo biserje je z rok ...
Siv tlak prekriva pot, ki me spominja, kako v njen mulj se po deževnih dneh je vtiskovala drobcena stopinja in moje, dolge, spremljala kot smeh.
Obcestni kamen, kjer me v tihi sreči sede na njem čakala je nekoč, obtolkli so vozovi, ki ječeči so v mraku tod se vračali pod noč.
Tu gozd je nov, tam žaga ga je vzela. Nikjer ni naju dveh iz tistih dni; in kakor kup iztlelega pepela raznasa piš spomine v vse strani.
Kaj naju sploh ni več ? Kam dnevi grejo ? Jih ne prikliče spet klic hrepeneč? Ko jaz tu jočem, piš igra se z vejo — vse gleda me in ne pozna me več.
Zdaj ta dolina bo drug par sprejela, po poti najini že nov rod gre, te sanje, ki sva midva jih začela, bo dalje sanjal, a dosanjal ne.
529
530                                                                                                                        Janez Menart
Na svetu tem nihče sanj ne zaključi, naj v zlu naj v sreči bije mu srce; vsi se iz njih zbudimo k isti luči, vse se začenja tu, konča drugje.
Da, drugi pari pridejo uživat v ta mirni, pravljični, zavetni kraj vse, kar narava strasti, ki se skriva, priliva — sanjarije in sijaj.
Kotičke skrite, polja, gozd, stezice, prej najine, v dar prejme novi rod in druge ženske bodo brez tančice zabredle v ribnik bosih nog čez prod.
Kaj sva zares zaman se tu ljubila? Je zdaj res tuj ves ta cvetoči svet, kjer dvoje bitij sva v en ogenj zlila? Kaj res narava vse začenja spet?
O, bistri viri, latniki, globeli, vejevje polno gnezd, gozd poln kotanj, kaj boste zdaj mar drugim pesmi peli in drugim šepetali v srečo sanj?
Kako sva razumela vas! Da, v naju vaš glas je zmerom našel blag odmev,-tenko je sluh prisluhnil vsemu kraju in pil modrost, ne da bi mir mu vzel.
Povej, Narava, o dolina, skrita v ta krasni, tihi, varni kot sveta: ko najini telesi obležita zamišljeni, spuščeni v hladna tla,
povej, mar boš tedaj brezčutno zrla, da grob ljubezen najino teži in kakor v dneh, ko nisva še umrla, smehljala se in pela v sončne dni?
Genij brez meja (Victor Hugo)
Mar s sencama, ki bosta tod blodili
in ju ta gozd, ta grič spet prepozna,
ne pokramljaš, kot kdo, ki z znancem milim,
ki sreča ga po letih, pokramlja?
Ju boš lahko brez muk in tožbe zrla lebdeti nad sledovi svojih nog in v ranah, ki jih žalost bo odprla, v solzah strmeti v žuboreči tok?
In če kdaj v gluhi noči boš zaznala ljubimca potopljena v gozdni čar, kaj jima res ne boš zašepetala: »O, mrtvih spomni se, ti živi par!«
Bog nam posodi droben prah vesolja, drhteče hoste, virčke v dnu kotanj in sinji svod in jezera in polja za hram ljubezni, src in srečnih sanj.
Potem spet vzame nam, kar nam posodi, pogrezne v noč nas same in naš svet in zapove, naj kraj, kjer duh naš blodi, pozabi nam ime in zbriše sled.
Prav! hiša, vrt, kar pozabita naju! Prerasti, trava, prag in, trnje, pot! In ptice, pojte! Teci, potok v gaju! A midva bova z vami vsepovsod.
Saj vi ste nama to, kar človek išče: odsvit ljubezni, oaza sred puščav, dolina najina, pribežališče, kjer jok ljubezni srečo je spoznal.
Strasti gubijo se, ko čas mineva — ta v dalj odnese krinko, druga bič — kot trop glumačev, ki v somraku dneva v daljavi se izgubljajo za grič.
531
532
Janez Menart
Ljubezen, ti pa zmerom romaš z nami, kot sveča, bakla svetiš nam v megli in s smehom, z jokom nas držiš v omami. Mlad človek te preklinja, star časti.
Zdaj, ko že teži let se vklanja glava, ko človek, brez načrtov in vizij, že čuti, da je le še grob, ki trava prerašča ga in z njim prah iluzij;
ko duša že v pepel nam izgoreva in v srcu, ki vse bolj ga stiska mraz, kot na bojišču mrtvece, prešteva ugasle sanje, ki jih vzel je čas,-
ko duša nam kot kdo, ki z lučjo v roki, proč od posmeha in stvari sveta, se mirno spušča v mračni in globoki prepad samote grenkega srca
in tam v temi, ki v njej zgubljeno tipa, v kotičku zadnjem, kjer ni nič za njim,
zazna, da pod tančico nekaj utripa------
tam v mraku spiš ti, sveta stvar — spomin.«
21. 10. 1837